Protisvet, Strah 758 Jasa Zlobec PROTISVET dovolj je bilo žalosti mehkega obupa in klecavega pogleda tisočerih tihih oči dovolj prestrašenih in mirnih gibov otožnosti nad sivostjo sveta dovolj je bilo solz zrcala zemlje naj postane solza božji prst in če se bog obrne vstran naj postane solza sol grenke zemlje njeno ostro seme iz kremena naj zledeni v bodalo če trenutek to nebo odpre tako bodi po krivem besedo skrivaš v sebi naj se spremeni meso v besedo 759 Protisvet, Strah solzo si otri iz trde zemlje ki si nanjo padal ki so te vrgli na razpoke njene prav tja na ostri rob iz te zemlje rablja klije zdaj drugačna trava mehka stebla pokončnih mož uporne sulice svetlih oči iz njih obljuba šelesti nič več ne bom poljubljal svojih ran božal krvi ki mi iz ust odteka udarcev blagoslavljal svetu namenjenih ki je edino moj rastite sulice vaš lesket gladim lesketajočo se ostrino kot jež z bodicami razprt v obrambo do mehkega mehak do zla najstrožji začutiti stvari in biti strog ped za pedjo navznoter preprosto voda brezglasno valujoča prozorna mehka snov igrivo blaga neusmiljeno izterja vsak svoj dolg o saj ni barve prosojna kri življenja do trpljenja mehka ni se ji moč zlagati kot oče svetopisemski in mati Jasa Zlobec tako vseskozi gre naprej in teče kakor usoda samo po sebi od pamtiveka brez muk in vozlov samoživo s počasnimi in zanesljivimi koraki s pečatom čudenja in razodetja pomladni travnik s svojimi otroki v brezvetrju trepet v tišini glas trave posmejejo se ivju zamolkli slani počasi vztrajno navzgor obračajo preprosto spletajo tisto edino pravo čarovno namenjeno koraku v nebo obrnjeno neslišno kradoma pogled zatipa po vseh kotih kakor dih zdrsnejo dlani tanko prisluhnem odmevu najbolj preplašenemu zrkla se z blazinico dotaknem najbolj belega napočil je čas svet je prazen čist do bolečine vse sem pustil za seboj obrnil hrbet kitam vezem krvavim zbogom tujost zbogom zemlja ki me dušiš znova na čisto začenjam z vso svojo krivdo nedolžno pisavo 760 761 Protlsvet, Strah STRAH kako je umrla zgodovina I ANTE CHRISTUM NATUM pregladka je bila ravan kot steklo zglajena v črto spotegnjena ki jo je prerok pokazal z drhtečim prstom svojemu ljudstvu rezilo brez vitkih šepetajooih bilk pesek brez solza izvirov brez studenca in njegove mavrice strah je kot prijatelj sedel na ramena se je kot srajca ovil okoli hrbta se je zleknil smuknil okoli podplatov varni popotnik štirideset let so živeli s strahom dan na dan s sestro puščavo se navadili doma se navadili sovražiti kot britev gladko peščeno ravnico II ANNO DOMINI dva tisoč let so petrovi otroci v imenu ubitega sinu človeka sejali strah ni jih potisnil ob zid njegov svetli pogled mrtvo truplo ni oživelo farizej je vklesal v skalo zakon moč premaga svoje očete sinovi zgube sramežljivost vnuka si z oddrobljenimi glavami sekajo stezo v prihodnost moč na strahu gradi svoje zemeljsko kraljestvo 762 Jasa Zlobec III vitezi okrogle mize zadnja krinka noči MERLINOVA poslednji zmaj ki bljuje strah OPOROKA teologija večni prav kdor se ne boji mu bo šla glava strah s počasnimi koraki vtiskuje svoje sledi kdor se mu z glogovim kolom upre bo pokončan z jekleno sulico v prsih IV kot preblisk kot kaos sveta kot tančica jutra kot mavrica sredi sonca 1789 vzdih vzdih izza vogala blesk sekire v sekiri odblesk neba v nebu odblesk krvi v krvi odblesk strahu ni mogoče s strahom barantati kdor ga okusi je star kdor ga okusi je bolan strah ubija ljudi naj bojo plave ali rdeče krvi V vse je mimo pariz in peterburg lesene cokle in cesarski strelski vodi 1871—1918 sovjeti in boljševiški teror bezanje pred mušketaimi svobodna čma zastava rdeče oškropljena strah beli črv kužno znamenje razširja svoje pajkovske noge do zadnjega kotička sveta do zadnjega kota duše Protisvet, Strah razpreti roke razpreti noge se skrčiti v embrij zbežati hrbet pokazati mirno stati z obrazom? vseeno strah gloda mikroskopski termit gre svojo pot VI ko smo iz dečkov rasli v kaj 1968 kam 'ko smo iz otrok dozoreli v mladeniče iz mladeničev v kaj v ječarje svojih sanj se ozrli v ilo ki nas je obrodilo pogledali okoli sebe spet strah nič več praporov vrh hriba mrtvi so bojevniki časti mrtvi so uporniki jekla mrtvi so krti dneva v dan edinole strah ostaja kot tisti drobceni prašek edino v sončnem žarku ga vidiš kako nemočno trepeta v bojazni bi padel bi v zraku ostal VII zakaj mi je ravno mojzes moral pokazati prst zaikaj moram poklekniti ravno zaradi svojih otrok 1982 zakaj se bojim ravno zaradi tebe Štefka tu sem te končno našel strah tu se je končal moj dolgi pohod vse moje zvitosti so se razpletle ves moj pogum je tiho ugasnil dogorela sveča na hladni gomili 763 764 Jasa Zlobec kako neskončno se bojim za vašo usodo moji ljubi dva tisoč let rabljev je gradilo nasip da bi ostal sam kaj je s tem strahom dandanes mojim