DRŽAVOTVORNOST
SLOVENSKIH
KNJIŽEVNIKOV
Otresite zaduhlih se sanj! Po bliskovo gre vseh iivih dan, kdor ga je zantudil, ves klic zaman, doživi ga  le,   kdor je pripravljen
nnn i I
(O. Župančič: Vseh živih dan)
Da smo bili Slovenci pripravljeni na politično-zgodovinski »vseh živih dan« (ali dni) in da lega dne (ali dni) nismo zamudili, imajo gotovo velike zasluge tudi številni naši književniki in kulturniki sploh. Preden pa nave-dento nekaj tovrstne njihove aktivnosti iz zadnjih let, se ozrimo malo v preteklost, saj v mnogočem rastemo iz plodnih tal kulturno-političnega izročila.
Že naš prvi knjiievnik Primoi Tru-bar je bil ob svojem knjiievnem delu neke vrste politik in diplomat, bodisi kot predstavnik protestantske Cerkve v slovenskih deielah, bodisi kot ugleden (pravzaprav politični) emigrant v Nemčiji. Valentin Vodnik je v dveh političnih pesmih podpiral obstoječo driavno ureditev na Slo-venskem: z »Ilirijo oiivljeno« Napo-leona in z »llirijo zveličano« Habs-burtane. Tovrstnih hvalilcev obsto-ječega režima (in posameznih vla-darjev) je bilo med našimi knjiiev-niki v 19. in 20. stoletju še precej (prim. pesniško antologijo Sloven-ska muza predprestolom!). Prešeren nastopi s svojo Zdravljico, po-membno programsko politično pe-smijo in sedanjo himno. domala so-časno z nacionalnim programom Zedinjene Slovenije iz leta 1848. V 2. polovici 19. stoletja, ko se začne ustavna doba v Avstriji, se že vrsta slovenskih knjiievnikov ukvarja s politiko: od F. Levstika (politični list Naprej, Pavliha), preko J. Voš-njaka (prim. njegove Spomine), J. Jurčiča (urednik Slovenskega na-roda) do I. Tavčarja in J. Kersnika
Fofografija: s. G.
kot dveh pomembnih veljakov in pr-vakov liberalne stranke. V socialni demokraciji je deloval pisatelj E. Kristan. Okoli 1900 se začne moč-neje uveljavljati jugoslovanska ide-ologija, idealizirana zamisel o poli-tično-driavnih povezavah jutnoslo-vanskih narodov. S tem v zvezi kaže omeniti vsaj I. Cankarja, ki je v zna-menitem predavanju Slovenci in Ju-goslovani (1913) sicer poudaril jezi-kovno sorodnost med južnoslovan-skimi narodi, a opozoril na toliko večje, a bistvene kulturne-civilizacij-ske različnosti (citat: »Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci, - po kulturi, ki je sad večstoletne sepa-ratne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš go-renjski kmet tirolskemu, ali pa gori-ški viničar furlanskemu«). Cankar se je tudi uprl mešanju političnega (problem poliiičnih povezav) in kul-turnega jugoslovanstva (vprašanje ene kulture, enega jezika ipd.)
Razvoj v prvi in zatem še v drugi Jugoslaviji je jamo pokazal, da je v srbskih kultumo-političnih krogih vseskozi nastopala ravno težnja po kulturno-jezikovnem poenotenju (= posrbljenju) Jugoslovanov (odte-orije o enem narodu in treh plemenih v prvi Jugoslaviji do skupnih jeder v drugi Jugoslaviji). Da je bil med Slovenci v letu 1918 državotvomo najzaslužnejši ravno pesnik - general R. Maister, najbri ni treba posebej poudarjati.
Nova faza slovenskega narodno-političnega vprašanja se pojavi z 2. svetovno vojno, ko se bije hoj za svobodno Slovenijo (prim. nekatere partizanske pesmi: Svobodna Slove-nija - Slovenija junaška, svobodna bodeš ti; Hej tovariši - ni nam ial krvi za svobodno Slovenijo). Po 2. svetovni vojni je v izrazito centrali-
stični komunistični ureditvi ostala le zamisel o Slovencih kot narodu, ki mu je dopuščena lastna kultura, ne pa politika (le-ta seveda ni bila dovo-Ijena nobenemu narodu in nobeni nekomunistični usmeritvi). Do Ti-tove smrti 1980 je bilo politično pri-zorišče v driavi povsem za(s)trto, po tem letu pa so se hitro uveljavrte na eni strani poudarjene unitaristično-centralistične in hegemonistične tei-nje Beograda (srbske čaršije), na drugi strani pa narodnoosvobodilne, osamosvojitvene (avtonomistične, separatistične) tetnje neskrbskih na-rodov.
Leta 1985 je Društvo slovenskih pisateljev organiziralo v Ljubljani javno tribuno z naslovom Sloveriski narod in slovenska kultura. Nasled-nje leto (1986) so se slovenski knji-ževniki uprti izvolitvi unitarističnega srbskega književnika M. Bulatoviča za predsednika Društva pisateljev Jugoslavije. Dogajanja ob razpadu tega društva so bila pravzaprav vzo-rec za poznejši razpad države! Močno aktiven med slovenskimi knjilevniki je bil v tem času C. Zlo-bec fprim. njegovo knjigo Slovenska samobitnost in pisateij - 1986). Leta 1987 izide 57. številka Nove revije, ki je objavilaprispevke v zvezi s sloven-skirn nacionalnim programom. Proti reviji nastopi organizirana politična gonja v Jugoslaviji. Leta 1988 pri-pravita Društvo slovenskih pisateljev in Slovensko sociološko društvo »Gradivo za slovensko ustavo«, Zbor slovenskih kulturnih delavcev pa je razpravljal v Ljubljani o suve-renosti slovenskega naroda. lz po-bud številnih slovenskih kulturnikov je nastala istega leta tudi Slovenska demokratična zveza (njen prvi pred-sednik je bil pisatelj D. Rupel).
V zvezi z montiranim procesom proti Janši in soobtoiencem je bilo izredno aktivno zlasti Društvo slo-venskih pisateljev (tedanji predsed-nik društva je bil R. Šeligo). F. Bn-čar je izdal tega teta pomembno knjigo Usodne odločitve.
Osmega maja 1989 prebere pesnik T. Pavček na zborovartju v Ljubljani Majni-ško deklaracijo, ki se zavzema zo po-polno suverenost slovenskega naroda (oznaka deklaracije nas seveda upravi-čeno spominja na znano Majniško dekla-racijo iz kta 1917!). Filozof T. Hribar izda istega leta zbirko člankov z naslo-vom Slovenska driavnost. Na prvih svo-bodnih večstrankarskih volin>ah v Slove-niji 1990 sta bila izvoljena i' predsedstvo Slovenije tudi knjiievnika M. Kmecl in C. Zlobec. predsednik skupščine je po-stat pravnik in publicist F. Bučar; v Pe-terletovi vladi je postal zunanji minister pisaielj D. Rupel, notranji minister publi-cist J. Janša in minisier za kulturo pisatelj in prevajalec A. Capuder. htega leia izide tudi obseina 95. številka Nove revije z nashvom Samostojna Slovenija (ured-nika N. Grafenauer. T. Hribar).
In še sklep: Ob napadu jugoslovanske vojske na Slovenijo junija 1991 so rakoj reagirali tudi slovenski knjiievniki, tako preko organizacij koi posamezno, obveš-čali so svetovno javnost o agresiji, povz-dignili glas proti vojoikemu barbarstvu in se zavzeli za svobodo slovenskegu naroda (slovenski PEN - predsednik pesnik B. A. Novak; M. Mikeln koi predsednik Mirovnega komiteja Mednarodnega PEN-a; uredništvo Nove revije - N. Gra-fenauer, D. Jančar idr.; Drustvo sloven-skih pisateljev - predsednik D. Zajc). Kot irtev hruialne vojaške morije je padel v Radgoni plemeniri čtovek. psiholog, fihzof. pisateli in prevajalec Janez Sve-tina (nomen est omen = imeje znak!). Če bomo Slovenci tudi v miru tako zdruiili svoje usivarjalne sile in sposobnosti, kot smo jih v vojni, se nam ni ireba bati zu nadalnji razvoj samostojne Slovenije.
ANDRIJAN LAH