GDK: 411.16(497.4)(045)=163.6
Prvo poročilo o gabrovi pepelovki (Erysiphe arcuata) in
novi podatki o treh invazivnih pepelovkah v Sloveniji
First report of Erysiphe arcuata and new data about three invasive powdery
mildews in Slovenia
Tine HAUPTMAN1, Dušan JURC2
Izvleček
Hauptman, T., Jure, D.: Prvo poročilo o gabrovi pepelovki (Erysiphe arcuata) in novi podatki o treh invazivnih
pepelovkah v Sloveniji. Gozdarski vestnik, 66/2008, št. 10. V slovenščini, z izvlečkom v angleščini, cit. lit. 29.
Prevod v angleščino: avtorja. Lektura angleškega besedila: Breda Misja.
V prispevku prvič poročamo o pojavu gabrove pepelovke (Erysiphe arcuata) na belem gabru (Carpinus betulus)
v Sloveniji. Ugotovili smo jo v arboretumu Volčji Potok leta 2007, nato pa še na številnih lokacijah po vsej
Sloveniji in zaključujemo, da je splošno razširjena in pogosta. Navajamo nova nahajališča treh pepelovk, ki so
bila zanesena v Slovenijo že prej: slečeva pepelovka (Erysiphe azaleae) leta 2004, pepelovka divjega kostanja
(Erysiphe flexuosa) leta 2003, katalpova pepelovka (Erysiphe elevata) leta 2003 in ugotavljamo, da so splošno
razširjene. V letu 2006 je bila gliva E. azaleae ugotovljena na avtohtoni populaciji rumenega sleča (Rhododendron
luteum) pri Boštanju. Opisane so značilnosti vseh štirih vrst pepelovk iz vzorcev iz Slovenije in fotografirane
so njihove diagnostične značilnosti.
Ključne besede: Carpinus betulus, Erysiphe arcuata, Rhododendron, Erysiphe azaleae, Aesculus hippocastanum,
Erysiphe flexuosa, Catalpa, Erysiphe elevata, Slovenija
Abstract
Hauptman, T., Jurc, D.: First report of Erysiphe arcuata and new data about three invasive powdery mildews in
Slovenia. Gozdarski vestnik, Vol. 66/2008, No. 10. In Slovene, with abstract in English, lit. quot. 29. Translated
into English by the authors. English language editing by Breda Misja.
The current paper is first report of powdery mildew Erysiphe arcuata on Carpinus betulus in Slovenia. It was
found in arboretum Volčji Potok in 2007, afterwards also at numerous other locations throughout Slovenia
and we conclude that it is widely distributed and frequent. New locations of three powdery mildews, which
were introduced into Slovenia previously and are now widely distributed, are reported: Erysiphe azaleae was
introduced in 2004, Erysiphe flexuosa in 2003 and Erysiphe elevata in 2003. In 2006 E. azaleae was found on
autochtonous population of Rhododendron luteum near Boštanj. The characteristics of all four powdery mildews
using Slovene material is described and their diagnostic features are presented by photographs.
Key words: Carpinus betulus, Erysiphe arcuata, Rhododendron, Erysiphe azaleae, Aesculus hippocastanum,
Erysiphe flexuosa, Catalpa, Erysiphe elevata, Slovenia
1 UVOD
1 INTRODUCTION
Posledica mednarodnega trgovanja in drugih
mednarodnih dejavnosti človeka je tudi vnos
in širjenje patogenih organizmov v okolja,
kjer le ti do tedaj niso bili prisotni. Med ome-
njene organizme spadajo tudi glive iz družine
pepelark (Erysiphaceae), ki povzročajo bolezni
rastlin, ki jih imenujemo pepelovke. Tako se je v
zadnjih letih v Evropi pojavilo nekaj novih vrst
pepelark, ki se sedaj bolj ali manj hitro širijo
po kontinentu. Štiri od teh so bile v zadnjem
desetletju ugotovljene tudi v Sloveniji.
V letu 2003 so v Ljubljani na navadnem
divjem kostanju (Aesculus hippocastanum) ter
križancu Aesculus x carnea prvič našli glivo
Erysiphe flexuosa, na ameriški katalpi (Catalpa
bignonioides) pa glivo Erysiphe elevata (MILE-
VOJ 2004). V Evropi o pojavu omenjenih pepe-
lark poročajo le nekaj let prej in sicer so glivo
E. flexuosa prvič odkrili v Nemčiji v letu 1999
(ALE-AGHA et al. 2000), glivo E. elevata pa leta
2002 na Madžarskem (VAJNA et al. 2004). Od
'T.H., univ. dipl. inž. gozd.; Gozdarski inštitut Slovenije,
Večna pot 2, 1000 Ljubljana, SLO
2Doc. dr. D. J., univ. dipl. biol., Gozdarski inštitut
Slovenije, Večna pot 2, 1000 Ljubljana, SLO
takrat o epidemičnih izbruhih, ki jih povzročata
ti dve severnoameriški vrsti, poročajo iz številnih
evropskih držav, zato ju upravičeno uvrščamo
med invazivne vrste (KISS 2005). Za nekoliko
manj invazivno pa velj a gliva Erysiphe azaleae, ki
so jo v Sloveniji prvič odkrili leta 2004 na hibrid-
nih listopadnih azalejah v Litiji (CELAR/VALIČ
2005), v Evropi pa o najdbi njenega teleomorfa
prvič poročajo iz Nemčije (BRAUN 1997). O
najdbi teleomorfa govorimo zato, ker je gliva
v Evropi prisotna že dlje časa, vendar je sprva
oblikovala le nespolni stadij (anamorf), kar pa
za natančno določitev ni bilo dovolj (BRAUN
1987, ING 2000, INMAN et al. 2000). Za podo-
ben, vendar še nekoliko bolj zapleten primer pa
gre pri pepelarki Erysiphe arcuata, glivi, ki smo
jo pri nas prvič odkrili leta 2007 na navadnem
belem gabru (Carpinus betulus) v Arboretumu
Volčji Potok. Kljub najdbi teleomorfa smo sprva
domnevali, da gre za glivo Uncinula carpinicola
(HAUPTMAN 2008). Nadaljnja, bolj podrobna
raziskava obstoječe literature pa je pokazala, da
je bila leta 2006 opisana nova vrsta pepelovke
na gabrih z imenom Erysiphe arcuata, ki se v
mikroskopskih značilnostih in gostiteljih jasno
loči od U. carpinicola (BRAUN et al. 2006).
Zaradi tega, ker so prve tri glive (E. flexuosa,
E. elevata, E. azaleae) pri nas že nekoliko dlje
poznane in so o njih pisali že drugi avtorji
(MILEVOJ 2004, CELAR/VALIČ 2005), glivo
Erysiphe arcuata pa smo pravzaprav šele pred
kratkim odkrili in je to njen prvi natančnejši
opis v Sloveniji, smo pri raziskavah in pisanju
tega članka nekoliko večjo pozornost namenili
prav slednji.
2 MATERIAL IN METODE
2 MATERIAL AND METHODS
Vzorce gabrove pepelovke smo sistematično
zbirali skozi celotno poletje in jesen leta 2008
po celotni Sloveniji, tako, da imamo zbrane
vzorce na katerih je razvit tako anamorf kot
teleomorf glive Erysiphe arcuata. Lokacije in
datum nabiranj a vzorcev, ki smo jih uporabili za
raziskave so naslednji: Ljubljana-Ribji trg (19.6.),
Arboretum Volčji Potok (25.6.), Ljubljana-vrt
GIS (7.8., 23.10.), Straža pri Krškem (6.8.),
Matenja vas pri Postojni (10.9.), Markovci pri
Ptuju (16.9.) in Tišina (17.9.). Vzorce ostalih
treh gliv (E. flexuosa, E. elevata, E. azaleae) pa
smo nabirali samo jeseni (oktobra), kar je glavni
razlog, da smo na njih uspeli pridobiti le opise in
meritve njihovih spolnih stadijev. Za morfološki
opis gliv ter izdelavo slik smo uporabili mikro-
skop Olympus BX 51, lupo Olympus SZX 12,
kamero Nikon ter računalniški program NIS
Elements 2.30. Pri izmeri kleistotecijev, njihovih
priveskov, askov in askospor vseh štirih gliv,
kot tudi konidijev glive E. arcuata smo nare-
dili vsaj 20 meritev, vzorce smo opazovali na
objektnem steklu v vodi. Mikroskopske meritve
smo zaokrožili na 0,5 ^m. Pri večini meritvah
navajamo srednje (S), minimalne (min) in
maksimalne (max) vrednosti na način: (min)
S (max). Če pri tem skupaj navajamo dolžino
in širino, vrednosti ločimo z x. Ugotavljali smo
tudi število askov v kleistoteciju, askospor v
askih ter število priveskov na kleistotecijih, v
rezultatih tako navajamo tudi najnižje in naj-
višje vrednosti teh znakov. Omeniti velja, da
smo pri meritvah askov pri dolžini upoštevali
tudi peclje. Nabrane vzorce, ki so služili za raz-
iskave, smo shranili v herbariju Gozdarskega
inštituta Slovenije. Navajamo tudi podatke o
opazovanjih razširjenosti obravnavanih bolezni
v Sloveniji, ki so bili zbrani ob terenskem delu
v preteklih letih.
3 REZULTATI IN DISKUSIJA
3 RESULTS AND DISCUSSION
Invazivne vrste pepelark, ki so vnesene na nova
ozemlja, lahko glede na pojav teleomorfa raz-
delimo v dve skupini (SEKO et al. 2008). Glive iz
prve skupine na novem ozemlju dolgo oblikujejo
le anamorfe, spolno obliko pa oblikujejo šele po
nekaj letih ali desetletjih. V to skupino štejemo
tudi glivi Erysiphe arcuata in E. azaleae. Drugi
dve pepelarki E. flexousa in E. elevata, ki smo ju
pred kratkim odkrili tudi v Sloveniji, pa spadata
v skupino, ki takoj po vnosu na novo ozemlje
oblikuje tako anamorf kot tudi teleomorf. Ker
pa je glivo zelo težko zanesljivo določiti samo
na podlagi anamorfa je bilo v preteklosti veliko
več težav z identifikacijo pepelark, ki pripadata
prvi skupini.
GABROVA PEPELOVKA
Erysiphe arcuata U. Braun, VP. Heluta & S.
Takam. (2006)
Anamorf: Oidium carpini Foitzik
Gliva Erysiphe arcuata na listih navadnega
belega gabra (Carpinus betulus L.) oblikuje
tanko sivo belo podgobje, hife so debele do 6
pm, ki lahko list popolnoma prekrije (slika 1)
ali pa se pojavlja v obliki manjših lis (slika 2).
Micelij smo opazili tako na zgornji kot tudi
spodnji strani lista, je pa pogosto zelo slabo
viden, oziroma, kot opisujejo tudi BRAUN
in sodelavci (2006), je micelij izginjajoč.
Ugotovili smo, da je micelij najbolje viden
spomladi, ko gliva oblikuje trosonosce, ki
proizvajajo konidije, kasneje pa postane slabo
viden oziroma neopazen (nekoliko bolje se
micelij vidi, če okužen list pogledamo od
strani). Vseeno pa na mestih, kjer se je spo-
mladi pojavil micelij ostanejo klorotične
lise (slika 3), ki so drugi značilen simptom
te bolezni. Nespolni stadij Oidium carpini
oblikuje konidiofore, ki so večinoma ravni,
redko malo ukrivljeni in imajo bazalno septo
(slika 4). Bazalni celici konidiofora sledijo še
1-3 krajše celice, na zadnji pa se posamično
oblikujejo prosojni, brezbarvni, elipsoidni,
cilindrični konidiji (slika 5), ki so po naših
meritvah veliki (22,5) 34,0 (46,0) x (11,0)
14,0 (18,0) pm. Pozno poleti in jeseni gliva
oblikuje spolna trosišča kleistotecije (slika
6), ki jih na naših vzorcih v večjem številu
najdemo na spodnji strani listov. Kleistoteciji
so temno rjavi, okrogli, na spodnji strani
rahlo sploščeni in veliki (77,5) 97,0 (132,0)
pm. Iz njih na obodu izrašča 10-22 prive-
skov (slika 7), ki so večinoma 1-3 krat daljši
od velikosti kleistotecija, najdaljši so dolgi
tudi do 330 pm. Stene priveskov so tanke,
nekoliko se odebelijo le ob bazi, kjer imajo
pogostokrat septo in tam so lahko tudi rahlo
rjavo obarvani. Večinoma so rahlo ukrivljeni,
nerazvejani (našli smo nekaj primerov, ki so
se na sredini razdvojili) in se na vrhu krožno
zaključijo. V kleistoteciju je 4-8 askov (slika
8), ki so brezbarvni, ovalni, večinoma kratko
pecljati in veliki (42,5) 53,0 (67,0) x (33,0)
40,0 (50,0) pm. V vsakem asku je 4-6 ovalnih,
prosojnih askospor (slika 9), ki so velike (15,0)
20,5 (25,5) x (11,0) 13,5 (16,5) pm.
Kot smo omenili v uvodu, smo ob odkritju
pepelovke na navadnem belem gabru sprva
domnevali, da gre za glivo Uncinula carpini-
cola. Da smo se zmotili tako mi kot najverjet-
neje tudi VAJNA (2006) ter WOLCZANSKA
(2007), ki sta pisala o pojavu omenjene
glive na Madžarskem oziroma na Poljskem,
kažejo rezultati filogenetske analize pepelark
z uncinuloidnimi priveski (Erysiphe section
Uncinula) na gabrih (Carpinus sp.), ki so jih
naredili BRAUN in sodelavci (2006). V ana-
Slika 1: Micelij glive
Erysiphe arcuata
popolnoma prekriva
liste navadnega belega
gabra
Figure 1: Mycelium of
the fungus Erysiphe
arcuata covers hornbeam
leaves
Slika 2: Miceliji glive E.
arcuata v obliki lis
Figure 2:The mycelia of
the fungus E. arcuata in
patches form
lizo so vključili vzorce nabrane na navadnem
belem gabru v Evropi (Nemčija, Ukrajina,
Madžarska) ter vzorce iz različnih azijskih
vrst gabra nabrane na Japonskem. Tako so na
podlagi te analize določili pet različnih vrst
gliv za katere so v kombinaciji z morfološkimi
podatki izdelali tudi identifikacijski ključ.
Poleg že prej poznanih pepelark Erysiphe
carpinicola (sin. Uncinula carpinicola), E.
pseudocarpinicola ter E. wuyiensis so avtorji
prvič opisali še glivi E. carpini-laxiflora in E.
arcuata. Najzanimivejša je bila ugotovitev, da
prav vsi vzorci nabrani na navadnem belem
gabru v Evropi pripadajo novo opisani vrsti
Erysiphe arcuata in da je to pravzaprav tele-
omorf v Evropi že nekoliko dlje poznanega
nespolnega stadija Oidium carpini Foitzik. Na
podlagi teh ugotovitev in opisov vseh zgoraj
omenjenih gliv smo ugotovili, da tudi pri
našem vzorcu iz Volčjega Potoka le ne gre za
glivo Uncinula carpinicola oziroma Erysiphe
carpinicola kot jo imenujejo avtorji analize,
temveč za vrsto Erysiphe arcuata.
Omenjeni glivi sta si na prvi pogled vsaj
morfološko podobni (zato je tudi prišlo do
napačnih določitev), vendar je zgoraj opisana
analiza pokazala, da se vseeno precej razlikujeta.
Kot prvo imata pepelarki različne gostitelje.
Slika 3: Klorotične lise na listih navadnega belega
gabra
Figure 3: Chlorotic pegs on hornbeam leaves
Slika 4: Konidiofori glive E. arcuata na katerih se
oblikujejo konidiji
Figure 4: The conidiophores of the fungus E. arcuata
on which conidia are formed
Slika 5: Konidiji glive E. arcuata
Figure 5: The conidia of the fungus E. arcuata
Slika 7: Počen kleistotecij iz katerega izhajajo aski ter
askospore glive E. arcuata
Figure 7: Cracked cleistothecium from which asci and
ascospores of the fungus E. arcuata are protruding
Medtem ko je gliva E. carpinicola japonski
endemit in okužuje le vrsto Carpinus japonica,
ima gliva E. arcuata za gostitelja navadni beli
gaber (Carpinus betulus) kot tudi azijsko vrsto
Carpinus tschonoskii. Mikroskopska analiza
pokaže tudi druge razlike in sicer, da ima E.
carpinicola manjše konidije, kleistotecije z
večjim številom krajših priveskov ter aske z
večjim številom manjših askospor (BRAUN
et al. 2006).
Anamorf Oidium carpini na navadnem
belem gabru je v Evropi poznan že iz 70. let
prejšnjega stoletja. Leta 1977 naj bi v Ukrajini
našli tudi že teleomorf, ki naj bi bili v pove-
zavi z omenjenim anamorfom, vendar zaradi
majhnega števila kleistotecijev zanesljiva dolo-
čitev glive ni bila mogoča, določili so jo le kot
Uncinula sp.. V zadnjem času pa se je gliva po
Evropi močno razširila, BRAUN in sodelavci
Slika 6:. Kleistoteciji glive E. arcuata na listih navadnega
belega gabra (micelij ni opazen s prostim očesom)
Figure 6: The cleistothecia of the fungus E. arcuata
on hornbeam leaves (mycelium is not visible to the
naked eye)
Slika 8: Ask glive E. arcuata s štirimi askosporami
Figure 8. The ascus of the fungus E. arcuata with four
acospores
(2006) ob opisu glive navajajo, da je razšir-
jena v Armeniji, Avstriji, Poljski, Madžarski,
Nemčiji, Ukrajini, Črni Gori, Švici ter Veliki
Britaniji, kasneje pa so o pojavu glive poročali
še iz Slovaške (PASTIRČAKOVA et al. 2008).
E. arcuata vsekakor ni naravna evropska vrsta,
saj ne bi tako dolgo ostala neopažena. Glede
na to, da je gostitelj glive tudi azijska vrsta C.
tschonoskii in da je Japonska središče najraz-
ličnejših pepelark, ki okužujejo različne vrsta
gabra, BRAUN in sodelavci (2006) domnevajo,
da se je na navadni beli gaber v Evropi razširila
prav iz Japonske.
Kot smo že omenili smo glivo E. arcuata v
Sloveniji prvič našli v letu 2007 v Arboretumu
Slika 9: Značilno uncinuloidno oblikovan privesek in
askospore glive E. arcuata
Figure 9: Characteristic uncinuloid appendage and
ascospores of E. arcuata
Volčji Potok. Odkrili smo jo po naključju,
saj smo jo ugotovili na vzorcih listov navad-
nega belega gabra, ki smo jih nabrali zaradi
simptomov, ki jih je povzročila gliva Apio-
sporopsis carpinea. Pri mikroskopiranju peg,
ki so nastale zaradi omenjene glive, pa smo
na listih opazili tudi značilna spolna trosišča
pepelark - kleistotecije. V letu 2008 smo nato
na terenu sistematično iskali okužene gabre,
glivo smo mikroskopsko določili na lokaci-
jah, ki so so navedena v poglavju 2 Material
in metode. Našli smo jo tako v gozdu kot
v urbanem prostoru, pogosta pa je tudi v
gozdnih drevesnicah. Simptome bolezni (belo
podgobje na listih, klorotične pege jeseni) pa
smo opazili še na mnogih drugih lokacijah,
zato domnevamo, da je E. arcuata pri nas
splošno razširjena gliva. Bolezen zmanjša
fotosintetsko aktivnost lista zaradi površin-
skega podgobja na površini, vendar micelij
v rastni dobi počasi izgineva in ga ob koncu
rastne dobe običajno sploh ne opazimo več.
Na listu ostanejo kleistoteciji in rumene pege,
pri močnih okužbah listi prezgodaj odpadejo.
Večje škode, razen predčasnega odpadanja
listja, bolezen še ne povzroča.
SLEČEVA PEPELOVKA
Erysiphe azaleae (U. Braun) U. Braun & S.
Takam. (2000)
Sinonim: Microsphaera azaleae U. Braun
Gliva Erysiphe azaleae lahko okuži več vrst iz
družine vresovk (Ericaceae), mi pa smo vzorce
nabrali na več osebkih rododendronov (Rho-
dodendron sp.) v Arboretumu Volčji Potok. Za
razliko od pepelarke na navadnem belem gabru
gliva E. azaleae oblikuje na listih gostiteljev
precej debelejši micelij (slika 10) in zato so bili
simptomi bolezni veliko bolje opazni. Belo siv
micelij smo opazili tudi na plodovih oziroma
ostankih cvetov (slika 11). Tudi pri tej glivi smo
veliko večino kleistotecijev odkrili na spodnji
strani listov (slika 12), čeprav je micelij razvit
tudi na zgornji strani. Kleistoteciji (slika 13)
so okrogli, veliki (104,0) 133,0 (162,5) pm in
imajo 12-32 priveskov, ki se na vrhu 4-6 krat
(najpogosteje 5 krat) dihotomno razvejajo in
na koncih zavijejo. Priveski (slika 14) imajo
pri bazi precej debele stene, ki se proti vrhu
nekoliko zožijo, so prozorni, večinoma brez
sept (če jo imajo, je pri osnovi), ravni ali rahlo
zaviti in dolgi približno toliko kot kleistoteciji
iz katerih izhajajo, po naših meritvah 90 - 145
pm. V kleistotecijih se oblikuje 5-10 askov (slika
15),	ki so ovalni, veliki (56,0) 65,5 (77,5) x (30,5)
37,0 (44,5) pm in vsebujejo 4-7 askospor (slika
16),	ki so prav tako ovalne, prosojne, merijo pa
(16,5) 22,0 (26,5) x (30,5) 37,0 (44,5) pm.
Prve pepelarke na rododendronih v Evropi so
odkrili že v 50. letih prejšnjega stoletja v rastli-
nj aku Kraljevega botaničnega vrta v Edinburgu.
Izbruh bolezni naj bi se ponovil še v letih 1969
in 1973. Pri slednjem naj bi šlo za glivi Sphaerot-
heca pannosa in Erysiphe cruciferarum, v kar pa
večina raziskovalcev, ki so se kasneje ukvarjali s
pepelarkami na rododendronih močno dvomi,
saj naj bi omenjeni glivi imeli povsem druge
gostitelje. Na zunaj rastočih rododendronih,
prav tako v Veliki Britaniji, pa naj bi simptome
bolezni prvič odkrili leta 1981, bolezen pa se
je hitro razširila tudi ostale evropske države.
Vse do leta 1997 so na okuženih listih vedno
odkrili le anamorf in zaradi tega identifikacija
glive ni bila mogoča. BRAUN (1987) je zato
Slika 10: Micelij glive
Erysiphe azaleae na
listih rododendrona
(Rhododendron sp.)
Figure 10: Mycelium of
the fungus E. azaleae
on rododendron leaves
(Rhododendron sp.)
Slika 11: Micelij glive E. azaleae prerašča tudi
plodove
Figure 11: The mycelium of the fungus E. azaleae
overgrows the fruits
vse glive v Evropi, ki povzročajo pepelovke na
rododendronih označil kot Oidium ericinum
(kasneje jih označujejo tudi kot Erysiphe sp.).
Danes pa je znano, da vse nespolne oblike ome-
njenih gliv pripadajo taksonu Oidium subgen.
Pseudoidium in da omenjenim anamorfom
pripadata vsaj dva teleomorfa (INMAN et al.
2000, ING 2000).
Prvi teleomorf se je pojavil leta 1994 na
vrsti Rhododendron mekongense v rastlinjaku
v Belgiji, drugi pa leta 1997 na rumenem sleču
(Rhododendron luteum) ter dveh zimzelenih
rododendronih (Rhododendron hybrid, Rhodo-
Slika 12. Kleistoteciji glive E. azaleae na spodnji
strani lista
Figure 12. The cleistothecia of the fungus E. azaleae on
the underside of the leaf
dendron fortunei) v Bonnu v Nemčiji. INMAN
in sodelavci (2000) so naredili morfološke raz-
iskave vzorcev iz Nemčije in Belgije, kot tudi
vzorcev iz Velike Britanije in Severne Amerike,
jih primerjali med seboj ter ugotovili, da gre pri
teleomorfu iz Belgije za do tedaj še nepoznano
vrsto, ki so jo poimenovali Microsphaera digitata,
kleistotecije, ki pa so jih odkrili v Nemčiji, pa
je oblikovala gliva Microsphaera azaleae, sedaj
imenovana Erysiphe azaleae. Tako velja odkritje
kleistotecijev v Bonnu za prvo najdbo teleomorfa
glive E. azaleae v Evropi, poleg Nemčije pa so
ga do sedaj odkrili tudi v Švici (INMAN et al.
Slika 13: Kleistotecij glive E. azaleae
Figure 13: The cleistothecia of the fungus E. azaleae
Slika 14: Prozorni priveski z debelejšimi stenami, ki
se na vrhu dihotomno razvejajo
Figure 14: Hyaline appendages with thick walls, which
are branched at the apex
2000), Angliji (ING 2000), Italiji (BARIBALDI
et al. 2002), na Poljskem (PLITEK 2003),
Češkem (LEBEDA et al. 2006) in Slovaškem
(BACIGÄLOVÄ/MARKOVÄ 2006).
Tudi v Sloveniji je bil na listopadnih azalejah
(Knaphill 'Berry Rose' in 'Gibraltar') v Litiji v
septembru 2004 sprva najden le anamorf, ki so ga
pripisali vrsti Oidium ericinum Erikss, vendar so
Slika 15: Ask s kratkim pecljem, ki vsebuje 6 askospor
glive E. azaleae
Figure 15: The ascus with a short stalk containing 6
ascospores of the fungus E. azaleae

Slika 16: Askospore glive E. azaleae
Figure 16: The ascospores of the fungus E. azaleae
že mesec kasneje na vzorcih iz istih rastlin odkrili
tudi teleomorf na podlagi katerega so ugotovili,
da gre za glivo E. azaleae (CELAR/VALIČ 2005).
Avtorja sta opazila močno okužbo slečeve
pepelovke s superparazitsko glivo Ampelomyces
quisqualis Ces.. Tudi pri številnih vzorcih, ki smo
jih pregledali pri naši raziskavi, smo ugotovili
prisotnost glive A. quisqualis in na mestih, kjer
se je le ta razvijala, gliva E. azaleae ni oblikovala
kleistotecijev. Verjetno je gliva E. azaleae prav
posebno občutljiva na okužbo z A. quisqualis,
saj o enakih opažanjih poročajo tudi iz Slovaške
(BACIGÄLOVÄ/MARKOVÄ 2006). Slečevo
pepelovko smo našli 16. 11. 2006 na naravnih
rastiščih rumenega sleča (Rhododendron luteum
Sweet) pri Boštanju blizu Sevnice. Bolezen je
močno okužila posamične grme, na nekaterih
je bila okužba rahla, večina rumenih slečev pa
ni kazala nikakršnih znamenj okužbe. V nasadu
rumenega sleča v parku Gozdarskega inštituta
Slovenije smo bolezen prav tako ugotovili leta
2006 in individualna občutljivost posameznih
rastlin na bolezen je bila, prav tako kot na narav-
nih rastiščih, velika (rumeni sleč je tu posajen v
dveh skupinah - ena je bila vzgojena iz semena
iz rastišča pri Boštanju, druga pa s potaknjenci
iz rastišča pri Brusnicah pod Gorjanci). V
Volčjem Potoku smo pepelarko E. azaleae
našli na številnih različnih rododendronih.
Ker je v neposredni bližini raslo tudi kar nekaj
drugih rododendronov, ki niso kazali simpto-
mov okužbe in prav tako niso bili določeni, bi
morda v prihodnje veljalo narediti raziskavo,
ki bi pokazala, katere vrste in kultivarji so na
bolezen bolj občutljive in katere manj.
PEPELOVKA DIVJEGA KOSTANJA
Erysiphe flexuosa (Peck) U. Braun & S. Takam.
(2000)
Sinonima: Uncinula flexuosa Peck (1872), Unci-
nuliella flexuosa (Peck) U. Braun (1981)
Pepelovka divjega kostanja se razvija na pecljih
in na zgornji ter spodnji strani listov divjih
kostanjev. Tam oblikuje bele micelijske prevleke
(slika 17), pogosteje pa jo opazimo kot rahlo
belo sivo in pajčevinasto razraslo podgobje (slika
18). V njenem razvojnem krogu se najprej na
površinskem podgobju oblikuje anamorf, ki
sestoji iz trosonoscev (konidioforov) in koni-
dijev. Konidiofor je sestavljen iz podstavka v
obliki zavite ali ravne hife na kateri so do tri
kratke celice, konidiji so sodčkasti in veliki 25-40
x 10-17 |im (ZIMMERMANNOVÄ-PASTIR-
ČAKOVA/PASTIRČAK 2002). Kleistoteciji se
oblikujejo kasneje v vegetacijski dobi in so črno
rjavi ali črni, v naših meritvah veliki (104,0)
122,5 (140,0) |im (slika 19, slika 20). Priveski
so dveh tipov, dolgi in kratki. Dolgi priveski so
številni in 0,5 do 1,5 krat daljši kot je premer
kleistotecijev. Zgornji deli dolgih priveskov so
značilno valovito nagubani in se pogosto na
vrhu krožno zvijejo (slika 21). Kratki priveski so
razporejeni samo na zgornjem delu kleistotecija
in jih pri mikroskopiranju zaradi tega pogosto
sploh ne opazimo (na sliki 20 je izostren en
kratki privesek). Izgledajo kot kratke ščetine,
nimajo sept in so veliki 10-40x3-7,5 ^m (ALE-
AGHA et al. 2000). Aski so s kratkim pecljem ali
brez njega, veliki so (54,5) 60,0 (70,0) x (26,0)
33,0 (40,0) ^m, v kleistotecijih smo jih našteli
5-10 (slika 22). Askospore so velike (18,0)
23,0 (28,0) x (9,0) 11,5 (15,0) ^m, in aski jih
vsebujejo 6-8.
Gliva E. flexuosa je severnoameriška vrsta,
ki je bila pred vnosom v Evropo razširjena v
ZDA in Kanadi na vrstah Aesculus x carnea,
Slika 17: Površinsko
podgobje glive Erysiphe
flexuosa na listih divjega
kostanja (Ilirska Bistrica,
6. 8. 2006)
Figure 17: Superficial
mycelium of the fungus
Erysiphe flexuosa on
leaves of horse chestnut
(Ilirska Bistrica, 6th Aug.
2006)
Slika 18: Močna okužba divjega kostanja s kostanjevo pepelovko (Ljubljana, 28. 9. 2008)
Figure 18: Strong infection of horse chestnut with powdery mildew (Ljubljana, 28th Sept. 2008)
Slika 19: Kleistoteciji na spodnji površini listov
Figure 19: Cleistothecia on the underside of the
leaves
A. hippocastanum, A. glabra, A. octandra, A.
pavia, A.neglecta, A. parviflora in A. sylvatica).
Sprva je bila poznana pod imenom Uncinula
flexuosa, kasneje pa jo je BRAUN zaradi dveh
različnih vrst priveskov za krajši čas preimenoval
v Uncinuliella flexousa. Ko pa so ugotovili, da so
za taksonomsko uvrstitev veliko bolj pomembne
lastnosti anamorfov glive in so uvedli moleku-
larne analize, so glivo U. flexuosa preimenovala
Slika 20: Kleistotecij z dolgimi priveski, izostren je
tudi en kratki privesek
Figure 20: The cleistothecium with long appendages,
one short appendage is also in focus
v Erysiphe flexuosa, kar je tudi sedaj veljavno
ime (ALE-AGHA et al. 2000, ZIMMERMAN-
nova-pastirčakova/pastirčak 2002).
V rod Erysiphe spadajo tudi ostale tri pepelarke
E. arcuata, E. azaleae in E. elevata, ker imajo
vse anamorfe tipa Pseudoidium.
Slika 21: Značilno zaviti dolgi priveski glive E.
flexuosa
Figure 21: Characteristic long appendages of the fungus
E. flexuosa
V Evropi je bila prvič najdena leta 1999
na navadnem divjem kostanju (Aesculus hip-
pocastanum) v Nemčiji in skoraj istočasno še
v Švici (ALE-AGHA et al. 2000). Gliva se je
nato izredno hitro razširila, saj že leta 2002 o
njenem pojavu poročajo še iz Avstrije, Hrvaške,
Slovaške, Francije, Poljske (ZIMMERMAN-
NOVA-PASTIRČAKOVA/PASTIRČAK) in
Velike Britanije (ING/SPOONER). V letu
2003 je bila najdena še na Madžarskem (KISS
et al. 2004) in prvič tudi v Sloveniji (MILEVOJ
2004). Pri nas se je pojavila na navadnem divjem
kostanju (Aesculus hippocastanum) ter rdečem
divjem kostanju (Aesculus x carnea), na obeh
vrstah smo jo odkrili tudi v Arboretumu Volčji
Potok (HAUPTMAN 2008), sicer pa je v Evropi
najdena še na vrstah A. chinensis, A. indica, A.
neglecta ter A. x plantierensis (ZIMMERMAN-
NOVA-PASTIRČAKOVA/PASTIRČAK 2002).
V obdobju od leta 2005 do 2008 smo opazo-
vali okužbe na posameznih divjih kostanjih v
Ljubljani in ugotovili veliko razliko v jakosti
okužbe istih dreves v posamičnih letih ter
veliko različnost v občutljivosti med drevesi.
To pomeni, da obstaja velika variabilnost v
občutljivosti gostiteljev, kar bi lahko omogo-
čilo selekcijo gostiteljev in vzgojo odpornih
kultivarjev. Slika 17 prikazuje močno okužene
liste divjega kostanja v Ilirski Bistrici 6. 8. 2006,
slika 18 pa rahlo okuženo drevo divjega kostanja
v Ljubljani 28. 9. 2008. Kot smo že omenili je
gliva najverjetneje severnoameriška vrsta, saj
Slika 22: Ask z nastajajočimi askosporami glive E.
flexuosa (črta=20 pm)
Figure 22: The ascus with developing ascospores of the
fungus E. flexuosa (bar=20 ^m)
je tam že dolgo poznana in splošno razširjena,
vseeno pa ING in SPOONER (2002) omenjata
možnost, da gre za evropsko vrsto, ki bi bila
iz Evrope, natančneje Balkana, prenesena v
Severno Ameriko. Za potrditev ali zavrnitev
te domneve bi bilo potrebno natančno proučiti
potek in vzorec kolonizacije glive.
Gliva E. flexuosa kaže veliko invazivno
sposobnost in je v Evropi povzročila kar nekaj
epidemičnih izbruhov ter je poleg listnega
zavrtača divjega kostanja (Cameraria ohridella)
in listne sušice divjega kostanja (Guignardia aes-
culi) nov pomemben škodljiv organizem divjih
kostanjev (Aesculus spp.) pri nas. V Sloveniji je
splošno razširjena in njen pojav na določenem
rastišču zavisi predvsem od vremenskih razmer
v posamičnem letu.
KATALPOVA PEPELOVKA
Erysiphe elevata (Burill) U. Braun & S. Takam.
(2000)
Sininim: Microsphaera elevata Burill (1876)
Katalpovo pepelovko spoznamo po beli micelij-
ski prevleki na listih in plodovih katalpe (Catalpa
spp.), ki se predvsem razvija na zgornji strani
listov (slika 23). V kolikor gliva okuži mlade liste,
ki še rastejo, se le ti lahko deformirajo (slika 24).
Slika 23: List ameriške katalpe okužen s katalpovo
pepelovko.
Figure 23: The leaf of Catalpa bignonioides infected
with the fungus Erysiphe elevata
Anamorf so opisali ALE-AGHA in sodelavci šele
leta 2004, konidiofori so tri celični. Kleistoteciji
se običajno razvijajo na zgornji površini listov v
velikem številu, na spodnji površini listov in na
plodovih so manj številčni (slika 25, slika 26).
Veliki so (81,0) 109,0 (150,5) pm in imajo 6-14
priveskov, ki so tudi do 6x daljši od premera
kleistotecija (najdaljši tudi do 600 pm) (slika
27). Vrhovi priveskov se na kratkih razdaljah 2-5
krat dihotomno razvejujejo (slika 29). Aski so
veliki (47,0) 58,5 (70,0) x (33,5) 39,0 (47,0) pm,
v kleistoteciju jih je 6-8 (slika 28). Askospore
so velike (17,5) 24,0 (29,0) x (11,0) 13,5 (15,0)
pm, in aski jih vsebujejo4-6.
Erysiphe elevata je še ena vnesena severnoa-
meriška vrsta, ki so jo v Evropi prvič odkrili leta
2002 na ameriški katalpi (Catalpa bignonioides
Walt.) na Madžarskem (VAJNA et al. 2004)
in se je podobno kot pepelarka E. flexuosa na
divjem kostanju zelo hitro razširila tudi v druge
države. Istega leta so jo odkrili tudi v Veliki
Britaniji (COOK et al. 2004), že v letu 2003 pa
je bila prvič odkrita tudi v Sloveniji (MILEVOJ
2004). ALE-AGHA in sodelavci (2004) nava-
jajo, da je razširjena tudi v Nemčiji, Švici, na
Češkem in Slovaškem, poleg ameriške katalpe
(C. bignonioides) pa naj bi bila najdena še na
hibridni katalpi (Catalpa x erubescens Carr.)
in na lepi katalpi (Catalpa speciosa (Warder ex
Barney) Engelm.).
Ob odkritju glive E. elevata v Evropi so jo
nekateri povezovali z pepelarko Erysiphe catal-
pae, ki j e kot parazit listov katalp (Catalpa sp.) v
Evropi poznana že več kot stoletje. Domnevali
so namreč, da so kleistoteciji glive E. catalpae, ki
so jih v preteklosti odkrili v Evropi, pravzaprav
nezreli kleistoteciji glive E. elevata. Domneve
so zavrgli ALE-AGHA in sodelavci (2004), ki
so analizirali vzorce obeh domnevnih vrst in
ugotovili, da gre za dve morfološko popolnoma
različni glivi.
Na katalpah (Catalpa spp.) v Evropi so bile
okužbe s pepelarkami redke vse do vnosa E.
elevata. BLUMER (1967) navaja, da je v Fran-
Slika 24: Zaradi okužbe z
glivo E. elavata so mladi
listi deformirani
Figure 24: Young leaves
are deformed due to the
infection with the fungus
E. elevata
Slika 25: Belo podgobje s številnimi kleistoteciji glive
E. elevata, rjavo sive lise povzroča superparazitska
gliva Ampelomyces quisqualis.
Figure 25: White mycelium with numerous cleistothecia
of the fungus E. elevata, brown gray patces are produced
by superparasitic fungus Ampelomyces quisqualis
Slika 27: Počen kleistotecij, priveski in sproščen ask
glive E. elevata
Figure 27: Cracked cleistothecium, appendages and
liberated ascus of the fungus E. elevata
ciji katalpe okužila gliva Erysiphe communis,
poleg tega pa se je na katalpi pojavljala še gliva
Phyllactinia guttata. V svetovnem merilu so
ugotovili sedem vrst gliv, ki povzročajo pepe-
lovke na katalpah: Erysiphe catalpae, E. elevata,
Leveillula taurica, Neoerysiphe sp., Phyllactinia
guttata, Podosphaera fusca in Oidium hiratae
(ALE-AGHA et al. 2004).
Katalpovo pepelovko smo našli 26. 8. 2003 na
treh drevesih ameriške katalpe (C. bignonioides)
v Argentinskem parku v Ljubljani, vzorec smo
shranili in ga determinirali šele nekaj let kasneje.
Značilnost navedenega vzorca je izredno močna
okužba površinskega micelija glive E. elevata
s superparzitsko glivo Ampelomyces quisqualis
Slika 26: Kleistoteciji glive E. elevata
Figure 26: The cleistothecia of the fungus E. elevata
i® (tro
Slika 28: Ask z nastajajočimi askosporami glive E.
elevata
Figure 28: The ascus and developing ascospores of the
fungus E. elevata
Slika 29: Vrh priveska glive E. elevata je 4 krat
dihotomno razvejan (črta=20 |im)
Figure 29: The apex of the appendage is 4 times
dichotomously branched (bar=20 ^m)
(slika 25), ki je povzročila spremembo barve
površinskega podgobja pepelarke v sivo rjavo.
Na parazitiranih delih micelija E. elevata so bili
številni piknidiji glive A. quisqualis in pepelarka
na teh mestih ni oblikovala trosišč. Zaradi tega
pojava glivo A. quisqualis uporabljajo za biolo-
ško kontrolo nekaterih pepelovk (JURC 2006).
Nekajletna opazovanja omogočajo ugotovitev,
da so posamične katalpe v Ljubljani vsako
leto močneje okužene kot katalpe v bližini. To
pomeni, da pri katalpah obstaja različna odpor-
nost na katalpovo pepelovko. Simptome okužbe
s pepelovkami smo opazili tudi v Murski Soboti,
v Mariboru in v Ilirski Bistrici, kar pomeni, da
je katalpova pepelovka v Sloveniji verjetno že
splošno razširjena.
4 ZAKLJUČKI
4 CONCLUSIONS
Invazivna vrsta (ali invazivka) je tujerodna vrsta,
katere vnos povzroča ali bi lahko povzročil
škodo okolju ali škodo za zdravje človeka (Exe-
cutive Order... 1999). Poškodbe, ki jih rastlini
povzročajo domorodne pepelovke so običajno
majhne. Kot obligatni biotrofi so pepelarke
dobro prilagojene svojim gostiteljem, saj močne
poškodbe ali celo odmiranje gostitelja pomeni
manjšo možnost preživetja tudi za patogena
in koevolucija obeh partnerjev je privedla do
uravnoteženega odnosa. Neusklajenost tega
odnosa pa lahko ugotovimo pri pepelarkah od
drugod, še posebej iz drugih kontinentov. Ko
je tujerodni patogen vnesen v novo okolje se
naseli na tistega gostitelja, ki ga lahko okuži. Ta
vrsta je običajno v bližnjem sorodstvu z vrsto,
na kateri se je patogen razvil in pri kateri so se
razvili tudi različni obrambni mehanizmi proti
temu patogenu (najpogosteje so gostitelji v istem
rodu rastlin). Ker novi gostitelj nima obram-
bnih mehanizmov proti patogenu, so poškodbe
lahko mnogo močnejše kot pa so poškodbe na
prvotnem gostitelju. Tipični primer je hrastova
pepelovka, ki je v Evropi tujerodna vrsta in je
bila vnesena v Francijo v začetku 20. stoletja
- na ameriških hrastih ne povzroča opaznih
poškodb, na evropskih vrstah pa so poškodbe
močne in včasih ogroža svojega gostitelja
(JURC 2006). Predvidevamo, da bodo škode
zaradi treh novih pepelovk na katalpah, divjih
kostanjih in slečih majhne, kajti našteti gostitelji
se uporabljajo predvsem kot okrasne rastline.
Nedvomno bo okrasna vrednost okuženih ras-
tlin manjša, vendar pepelovke ne bodo ogrožale
obstoj svojih gostiteljev. Z načrtno selekcijo na
odpornost proti pepelovkam ali z razvojem
novih, bioloških zaščitnih sredstev (npr. na
osnovi superparazitske glive Ampelomyces
quisqualis) bi lahko zmanjšali njihov negativni
vpliv. Drugače pa je z gabrovo pepelovko na
navadnem belem gabru. Gostitelj je splošno
razširjen in pogost v naših gozdovih in ima
pomembno ekonomsko in ekološko vlogo v
njih. Gabrova pepelovka povzroča prezgodnje
odpadanje okuženih listov in morda bo njen
negativni vpliv na mladje navadnega belega
gabra tako močan, da bo lahko povzročila nje-
govo odmiranje (kot npr. povzroči odmiranje
dobovega mladja hrastova pepelovka). Manj
opazna bo zmanjšana konkurenčna sposobnost
navadnega belega gabra zaradi okuženosti z
gabrovo pepelovko in njen učinek bo viden
šele v dolgem časovnem obdobju. Vendar že
danes najdemo na istem rastišču bolj in manj
okužene gabre. Mehanizmi naravne selekcije
bodo pospeševali bolj odporne osebke, izločali
občutljive in verjetno bo čez stoletj a ali tisočletj a
vpliv te nove invazivke vedno manjši.
5 POVZETEK
Navajamo podatke o štirih vrstah invazivnih
tujerodnih pepelovk, ki smo jih pridobili z
meritvami in opazovanji v Sloveniji.
Glivo E. arcuata smo v Sloveniji prvič našli
v letu 2007 v Arboretumu Volčji Potok. V
letu 2008 smo glivo mikroskopsko določili na
naslednjih lokacijah, Ljubljana-Ribji trg (19.6.),
Arboretum Volčji Potok (25.6.), Ljubljana-vrt
GIS (7.8., 23.10.), Straža pri Krškem (6.8.),
Matenja vas pri Postojni (10.9.), Markovci pri
Ptuju (16.9.) in Tišina (17.9.). Našli smo jo tako
v gozdu kot v urbanem prostoru, pogosta pa je
tudi v gozdnih drevesnicah. Večje škode, razen
predčasnega odpadanja listja, bolezen še ne
povzroča. Konidiji so veliki (22,5) 34,0 (46,0)
x (11,0) 14,0 (18,0) pm. Kleistoteciji so veliki
(77,5) 97,0 (132,0) pm. Iz njih na obodu izrašča
10-22 priveskov, ki so večinoma 1-3 krat daljši
od velikosti kleistotecija, najdaljši so dolgi tudi
do 330 pm. V kleistoteciju je 4-8 askov, ki merijo
(42,5) 53,0 (67,0) x (33,0) 40,0 (50,0) pm. V
vsakem asku je 4-6 askospor, ki so velike (15,0)
20,5 (25,5) x (11,0) 13,5 (16,5) pm.
Gliva E. azaleae je bila najdena v Sloveniji
leta 2004 na okrasnih listopadnih rododen-
dronih (CELAR/VALIČ 2005). Našli smo jo
16. 11. 2006 na naravnih rastiščih rumenega
sleča (Rhododendron luteum) pri Boštanju blizu
Sevnice in v istem letu v parku pri Gozdarskem
inštitutu Slovenije v Ljubljani. Bolezen je močno
okužila posamične grme, na nekaterih je bila
okužba rahla, večina rumenih slečev pa ni kazala
nikakršnih znamenj okužbe. V Volčjem Potoku
smo pepelarko E. azaleae našli na številnih
različnih rododendronih. Kleistoteciji merijo
(104,0) 133,0 (162,5) pm in imajo 12-32 pri-
veskov, ki se na vrhu 4-6 krat (najpogosteje 5
krat) dihotomno razvejajo in na koncih zavijejo.
Priveski so dolgi približno toliko kot kleistoteciji
iz katerih izhajajo, po naših meritvah 90 - 145
pm. V kleistotecijih se oblikuje 5-10 askov, ki
so ovalni, veliki (56,0) 65,5 (77,5) x (30,5) 37,0
(44,5) pm in vsebujejo 4-7 askospor, ki merijo
(16,5) 22,0 (26,5) x (30,5) 37,0 (44,5) pm.
V letu 2003 je bila gliva Erysiphe flexuosa naj-
dena v Ljubljani na navadnem divjem kostanju
(Aesculus hippocastanum) ter rdečem divjem
kostanju (Aesculus x carnea) (MILEVOJ 2004),
na obeh vrstah smo jo našli tudi v Arboretumu
Volčji Potok leta 2007, v Ilirski Bistrici pa na
divjem kostanju leta 2006. V Sloveniji je splošno
razširjena in njen pojav na določenem rastišču
zavisi predvsem od vremenskih razmer v posa-
mičnem letu. Kleistoteciji so v naših meritvah
veliki (104,0) 122,5 (140,0) pm. Aski so veliki
(54,5) 60,0 (70,0) x (26,0) 33,0 (40,0) pm, v
kleistotecijih smo jih našteli 5-10. Askospore
merijo (18,0) 23,0 (28,0) x (9,0) 11,5 (15,0) pm,
in aski jih vsebujejo 6-8.
Katalpova pepelovka (Erysiphe elevata) je bila
prvič najdena v Sloveniji že v letu 2003 (MILE-
VOJ 2004). Nekajletna opazovanja omogočajo
ugotovitev, da so posamične katalpe v Ljubljani
vsako leto močneje okužene kot katalpe v bližini.
Simptome okužbe s pepelovkami smo opazili
tudi v Murski Soboti, v Mariboru in v Ilirski
Bistrici, kar pomeni, da je katalpova pepelovka
v Sloveniji verjetno že splošno razširjena. Klei-
stoteciji se običajno razvijajo na zgornji površini
listov v velikem številu. Veliki so (81,0) 109,0
(150,5) pm in imajo 6-14 priveskov, ki so tudi
do 6x daljši od premera kleistotecija (najdaljši
tudi do 600 pm). Vrhovi priveskov se na kratkih
razdaljah 2-5 krat dihotomno razvejujejo. Aski
so veliki (47,0) 58,5 (70,0) x (33,5) 39,0 (47,0)
pm, v kleistoteciju jih je 6-8. Askospore merijo
(17,5) 24,0 (29,0) x (11,0) 13,5 (15,0) pm, in
aski jih vsebujejo 4-6.
5 SUMMARY
The data about four species of invasive alien
powdery mildews which were acquired with
measurements and observations from Slovenia
are presented.
The fungus Erysiphe arcuata was found
on Carpinus betulus in Slovenia (arboretum
Volčji Potok) in 2007. In 2008 the fungus was
microscopically determined from the following
locations: Ljubljana-Ribji trg (19th June), arbo-
retum Volčji Potok (25th June), Ljubljana-park
SFI (7th August, 23th October), Straža near Krško
(6th August), Matenja vas near Postojna (10th
September), Markovci near Ptuj (16th Septem-
ber) and Tišina (17th September). The disease
was observed in forest and urban areas, it was
frequent in forest and ornamental nurseries.
The disease provokes premature leaf fall, other
damages were not yet recorded. The conidia
measure (22,5) 34,0 (46,0) x (11,0) 14,0 (18,0)
pm, the cleistothecia (77,5) 97,0 (132,0) pm.
Cleistothecia bear peripherally 10-22 appen-
dages, which are 1-3 times longer than the
cleistothecium, the longest measured up to 330
pm. The cleistothecia contain 4-8 asci, which
measure (42,5) 53,0 (67,0) x (33,0) 40,0 (50,0)
pm. The asci contain 4-6 ascospores measuring
(15,0) 20,5 (25,5) x (11,0) 13,5 (16,5) pm.
The fungus Erysiphe azaleae was found in
Slovenia in 2004 on deciduous ornamental
rhododendrons (CELAR/VALIČ 2005). We have
found the fungus on 16th Nov. 2006 on natural
populations of Rhododendron luteum close to
Boštanj near Sevnica and in the same year in the
park of Slovenian Forestry Institute, Ljubljana
on the same host. The disease differentially
affected the host plants on the same location
-	individual shrubs were strongly diseased, some
were mildly infected and majority showed no
disease symptoms. In Volčji Potok E. azaleae was
found on numerous different rhododendrons.
The cleistothecia measure (104,0) 133,0 (162,5)
and have 12-32 appendages, which are 4-6
times (mostly 5 times) dichotomously branched
and on apices rounded. The appendages are
approximately as long as the cleistothecia, 90
-	145 in our measurements. In cleistothecia
5-10 asci are formed which measure (56,0) 65,5
(77,5) x (30,5) 37,0 (44,5) |im and contain 4-7
ascospores. They measure (16,5) 22,0 (26,5) x
(30,5) 37,0 (44,5) ^m.
In the year 2003 the fungus Erysiphe flexuosa
was found in Ljubljana on Aesculus hippocasta-
num and Aesculus x carnea (MILEVOJ 2004),
on both hosts it was found in arboretum Volčji
Potok in 2007 and in Ilirska Bistrica on horse
chestnut in 2006. The distribution of this
powdery mildew in Slovenia is common, its
appearance on certain location is dependent
mostly on weather conditions in particular
year. Cleistothecia have in our measurements
the following dimensions (104,0) 122,5 (140,0)
|^m. Asci measure (54,5) 60,0 (70,0) x (26,0)
33,0 (40,0) ^m, cleistothecia contain 5-10
asci. Ascospores measure (18,0) 23,0 (28,0) x
(9,0) 11,5 (15,0) |^m, there are 6-8 ascospores
in ascus.
Powdery mildew Erysiphe elevata on Catalpa
bignonioides was reported from Slovenia in 2003
(MILEVOJ 2004). In several yearly observations
we noted that individual trees are constantly
more affected by the disease than the trees in
the vicinity. This means that C. bignonioides is
differentially susceptible for the disease. The
symptoms of E. elevata were noticed also in
Murska Sobota, Maribor and in Ilirska Bistric,
which indicates that the powdery mildew has
common distribution in Slovenia. Cleistothecia
are numerous on the upper side of the leaf,
they measure (81,0) 109,0 (150,5) ^m, with 6-
14 appendices, which are 6 times longer than
the diameter of cleistothecium (the longest up
to 600 |^m). The apices of the appendices are
2-5 times dichotomously branched in short
distances. There are 6-8 asci in cleistothecium,
asci measure (47,0) 58,5 (70,0) x (33,5) 39,0
(47,0) |^m. Ascospores are (17,5) 24,0 (29,0)
x (11,0) 13,5 (15,0) large and asci contain
4-6 ascospores.
6 ZAHVALA
6	ACKNOWLEDGEMENTS
Delo je bilo opravljeno v okviru projektov
L4-9585: Gozdu škodljive invazivne glive in
žuželke in V4-0352: Škodljivi dejavniki za
gozd v sodobnem času: metode spremljanja,
ekološko modeliranje, vpliv gospodarjenja ter
načini ukrepanja.
7	VIRI
7 REFERENCES
ALE-AGHA, N. / BRAUN, U. / FEIGE, B. / JAGE, H.,
2000. A new powdery mildew disease on Aesculus
spp. introduced in Europe.- Cryptogamie, Mycol.,
21, 2, 89-92.
ALE-AGHA, N / BOLEY, A. / BRAUN, U. / FEIGE,
B. / JAGE, H. / KUMMER, V. / LEBEDA, A. /
PLITEK, M. / SHIN, H. D. / ZIMM ERMANNOVÄ-
PASTIRČAKOVA, K., 2004. Erysiphe catalpae and
Erysiphe elevata in Europe. - Mycological Progress,
3, 4, s. 291-296.
BACIGALOVA, K. / MARKOVA, J., 2006. Eysiphe
azaleae (Erysiphales) - a new species of powdery
mildew for Slovakia and further records from
the Czech Republic.- Czech Mycol., 58, 3-4, s.
189-199.
BLUMER, S., 1967. Echte Mehltaupilze (Erysiphaceae).-
Jena, G.Fischer Verl., 436 str.
BRAUN, U., 1987. A monograph of the Erysiphales
(powdery mildews).- J. Cramer, Berlin - Stuttgart,
Beihefte zur Nova Hedwigia 89, 700 str.
BRAUN, U. 1997. Microsphaera azaleae U. Braun
(Erysiphales), URL: http://www.botanik.biologie.
uni-muenchen.de/botsamml/arnoldia/mifufc08.
html, 21.11.2008
BRAUN, U. / TAKAMATSU S. / HELUTA, V. /
LIMKAISANG, S. / DIVARANGKOON, R. /
COOK, R. / BOYLE, H., 2006. Phylogeny and
taxonomy of powdery mildew fungi of Erysiphe
sect. Uncinula on Carpinus species.- Mycol Progress,
5, s. 139 - 153.
CELAR, F. / VALIČ, N., 2005. Microsphaera azaleae
U. Braun v Sloveniji.- V: MAČEK, Jože (ur.). 7.
slovensko posvetovanje o varstvu rastlin / 7th
Slovenian Conference on Plant Protection, 8.-10.
marec 2005, Zreče, Slovenija. Zbornik predavanj
in referatov. Ljubljana: Društvo za varstvo rastlin
Slovenije,str. 371-375.
COOK, R. T. A. / HENRICOT, B. / KISS, L., 2004. First
record of Erysiphe elevata on Catalpa bignonioides
in the UK.- Plant Pathology, 53, s. 807.
Executive Order 13112, 1999. Invasive Species.- USA
Presidential Documents, Federal Register, 64, 25,
str. 6183-6186.
GARIBALDI, A. / GILARDI, G. / BERTETTI, D. /
GULLINO, M.L., 2002. First report of powdery
mildew on Azalea cv. Mollis (Rhododendron
japonicum x R. molle) in Italy.- Plant disease,
86, s. 329.
HAUPTMAN, T., 2008. Bolezni drevja v Arboretumu
Volčji Potok: diplomsko delo.- Univerza v Ljubljani,
Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in
obnovljive gozdne vire, Ljubljana, 69 str.
ING, B., 2000. Microsphaera azalea, the perfect state of
the Rhododendron mildew in England.- Mycologist,
14, 4, s. 165.
ING, B. / SPOONER, B., 2002. The horse chestnut
powdery mildew Uncinula flexuosa in Europe
(New British Record 210).- Mycologist, 16, 3, s.
112-113.
INMAN, A.J. / COOK, R. T. A. / BEALES, P. A., 2000.
A contribution to to the identity of Rhododendron
powdery mildew in Evrope.- J. Phytopathology,
148, s. 17-27.
JURC, D., 2006. Hrasti - Quercus spp.: bolezni
listja: Microsphaera alphitoides, Discula quercina,
Tubakia dryina.- Gozd. vestn., 64, 10, [485-500],
113-128.
KISS, L., 2005. Powdery Mildews as Invasive Plant
Pathogens: New Epidemic Caused by Two North
American Species in Europe.- Mycological Research,
109, 3, s. 259-260.
KISS, L. / VAJNA, L. / FISCHL, G., 2004. Occurrence
of Erysiphe flexuosa (syn. Uncinula flexuosa) on
horse chestnut (Aesculus hippcastanum) in Hungary.
Plant Pathology, 53, s. 245.
LEBEDA, A. / SEDLAROVA, M. / JANKOVSKY, L. /
SHIN, H. D., 2006. First report of Rhododendron
powdery mildew on Rhododendron spp. In Czech
Republic.- Plant pathology, 56, 2, s. 354.
MILEVOJ, L., 2004. The occurence of some pests
and diseases on horse chestnut, plane tree and
Indian bean tree in urban areas of Slovenia.- Acta
agriculturae slovenica, 83, 2, s. 297-300.
PASTIRČAKOVA, K. / PASTIRČAK, M. /
JUHASOVA,G., 2006. The Catalpa powdery
mildew Erysiphe elevata in Slovakia.- Cryptogamie,
Mycologie, 27, 1, s. 31-34.
PASTIRČAKOVA, K. / TAKAMATSU, S. / SHIROYA,
Y./ PASTIRČAK, M., 2008. European Hornbeam
Powdery Mildew Erysiphe arcuata in Slovakia.- J.
Phytopathology, 156, s. 597 - 601.
PI4TEK, M., 2003. Erysiphe azalea and Erysiphe
syringae-japonicae introduced in Poland.-
Mycotaxon, 87, s. 121-126.
SEKO, Y. / BOLAY, A. / KISS, L. / HELUTA, V. /
GRIGALIUNAITE, B. / TAKAMATSU, S., 2008.
Molecular evidence in suport of recent migration
of a powdery mildew fungus on Syringa spp. Into
Europe from East Asia.- Plant Pathology, 57, s.
243-250.
VAJNA, L. / FISCHL, G. / KISS, L., 2004. Erysiphe
elevata (syn. Microsphaera elevata), a new North
American powdery mildew fungus in Europe
infecting Catalpa bignonioides trees.- Plant
Pathology, 53, s. 244.
VAJNA, L., 2006. Powdery mildew caused by Erysiphe
carpinicola on Carpinus betulus in Hungary: First
European report.- Plant Pathology, 55, 4: 575-575
WOLCZANSKA, A., 2007. First report of Erysiphe
carpinicola s. l. (perfect state) in Poland.- Plant
Pathology, 56, 2: 354-354
ZIMMERMANNOVA-PASTIRČAKOVA, K. /
ADAMSKA, I. / BLASZKOWSKI, J. / BOLAY, A.
/ BRAUN, U., 2002. Epidemic spread of Erysiphe
flexuosa (North American powdery mildew of
horse-chestnut) in Europe.- Schlechtendalia, 8,
s. 39-45.
ZIMMERMANNOVA-PASTIRČAKOVA, K. /
PASTIRČAK, M., 2002. Erysiphe flexuosa a new
species of powdery mildew for Slovakia.- Biologia,
57, 4, s. 437-440.