Vir. 5380. X 1913. Folium officiale Dioecesis Lavantinae. Cerkveni zaukaznik za Lavantinsko škofijo. Kirchliches Verordnungs-Blatt für die Manter Diözese. Inhalt. 106. S. Congregationis Rituum Decretum beatifica- tiouis et canonizationis von. Servae Dei sororis Mariae Bernardae Soubirous o societate Sororum caritatis et institutionis Christianae „De Nevcrs.“ — 107. S. Congregationis Rituum Decretum appro- bationis novae editionis typicae Ritualis Romani. 108. Decretum S. ( -ougregationis do Religiosis do absolutione sacramentali religio- 8,8 Sodalibus impertienda. — 100. Norma Commissioni de monumentis artis antiquae conservandis in suis negotiis expediendis sequenda. 110. Wehrvorschriften. Stempelfreiheit nach § 86 des Wehrgezetzes. — 111. Äußere Farm der Stistbriefe und Urkunden. — 112. LX111. sklepni zapisnik o pastoralnem konferenčnem vprašanju za leto 1012 v Lavantinski škofiji. - 113. Ausschreibung eines Savoyen -Liechtenstein'schen Kanonikates bei dem Metropolitankapitel zum Hl. Stephan in Wien. — 114. Literatur. — 115. Škofijska kronika. - 116. Diözesan-Nachrichten. 106. Sacrae Servae congregationis Rituum Decretum beatificationis et canonizationis ven. Dei sororis Mariae Bernardae Soubirous e societate Sororum caritatis et institutionis christianae „De Nevers“. Nivernen. Bernardetta Soubirous, cuius nomen latet neminem, 0rtum duxit die 7. Ianuarii 1844 in oppido Lourdes, Tar- 0|ensis dioeceseos, ex honestis christianisque parentibus *' rancisco et Aloisia Casterot. Sive domi sive penes nu- Dicem degens, tenui quamvis atque infirma valetudine la- boraret, modestia tamen, obedientia et vitae integritate owniurn amorem sibi conciliasse fertur. Ineunte anno 1858 flUUm ad specum Massabielle prope ipsum oppidum Lour\ Deiparae Immaculatae ingeminitatis apparitionibus et bcutionibus se recreari et Sanctissimi Rosarii mysteria C(loceri significasset, atque ob eain causam frequens po. 1‘ulus ad specum accurreret, plura incommoda ac mole, stias perferre debuit tum a civili magistratu tum ab cecie, b'hsticis superioribus, qui, ad veritatem eruendam circa ‘lPparitioncs et locutiones B. Mariae Virginis a puella re‘ bitas, eam iterum iterumque exquisierunt, quin nec levi6 fluidem mendacii vel contradictionis eam arguere potuerint *n(le aucta ita visitatorum utriusque sexus frequentia, ut Parochus Peyramale aequum esse duxerit puellam subducere visitantium curiositati. Itaque eodem anno 1858, cura Parochi a sororibus de Nevers in Hospitium uti discipula alumna excepta, sacram synaxim, die 3. Iunii, cum Pietate ac laetitia primum recepit; et religionis ac litterarum studio atque exercitio sedulo incumbens, aegris 'pioque opem ac solatium attulit. Volvente anno 1866, e°nsilio et auctoritate Episcopi Nivernensis, specu Mussa-^i*lle atque institutionis Hospitio, aeque dilectis, ut divinae ^°cationi obtemperaret, consalutatis atque relictis, prae-'etarum sororum novitiatum Nivernensem ingreditur die 7. mensis Iulii. Suscepto habitu et tyrocinio peracto, die trigesima Octobris anni 1867 professionem emittit, sui) nomine Sororis Mariae Bernardae, atque, elapso decennio, die vigesima secunda Septembris anni 1878 vota perpetua nuncupat. Regulae atque silentii custos, sicut ab illa, etsi aegrotans, relaxationem nunquam postulasse, ita ad collo-quutorium ex obedientia tantum et per breve tempus accessisse perhibetur. Sanctissimae Eucharistiae et Passionis Dominicae mysteria mente revolvere atque Virginem Immaculatam filiali pietatis affectu prosequi in deliciis habebat. Tandem inter diuturnas infirmitates et suorum officiorum exercitium transiens, ex astmatico morbo, quo iam diu affligebatur, ad extrema deducia et ecclesiae sacramentis munita, Niverni, in domo sui Instituti, pie obiit, die 16. Aprilis anni 1879, aetatis suae trigesimoquinto. San-ctimoqiae fama quam Dei Famula vivens sibi comparaverat, post obitum clarior et in dies aucta proximam aperuit viam Inquisitionibus Informativis, Ordinaria auctoritate, conficiendis. Quibus adornatis et ad sacram Rituum Congregationem transmissis, servato i uris ordine, ad instantiam Reverendissimi V. Ludovici Coperò, Societatis Mariae, et huius Causae postulatoris, attentisque obsequentibus litteris postulatoriis quorumdam Eminentissimorum 8. R. E. Cardinalium, plurium Reverendissimorum Sacrorum Antistitum, necnon Capitulorum, Ordinum, Congregationum ac perillustrium virorum, Eminentissimus ac Reverendissimus Dominus cardinalis Dominicus Ferrata, loco et vice Eminentissimi et Reverendissimi Domini cardinalis Iosephi Calasanctii Vives y Tuto eiusdem Causae Ponentis, in Ordinario sacrorum Rituum Congregationis coetu subsignata die ad Vaticanum coacto, sequens dubium discutiendum proposuit: An sii signanda Commissio introductionis Causae in casu et ad effectum de quo agitur? Et Eminentissimi ac Reverendissimi Patres sacris tuendis ritibus praepositi, post relationem ipsius Eminentissimi Proponentis, audito voco et scripto R. P. D. Alexandro Verde sanctae Fidei promotore, omnibus diligenter perpensis, rescribendum consuerunt: Affirmative seu Commissionem signandam esse, si Sanctissimo placuerit, die 5. Augusti 1913. Facta postmodum de his sanctissimo Domino nostro Pio Papae X per subscriptum sacrae Rituum Congregationis Secretarium relatione, Sanctitas sua rescriptum eiusdem sacri Consilii ratum habens, propria manu signare dignata est Commissionem Introductionis Causae beatifi-cationis et canonizationis Venerabilis Servae Dei Sororis Mariae Bcrnardac Soubirous e Soci tate Sororum caritatis et institutionis christianae de Nevers, die 13., eisdem mense et anno. Fr. S. Card. Martinelli, Praefectus. L. f S. f Petrus La Fontaine, Ep. Charyst., Secretarius. 107. Sacrae Congregationis Rituum Decretum approbationis novae editionis typicae Ritualis Romani. De mandato sanctissimi Domini nostri Pii Papae X. Ritualis Romani editiones conformes esso debere edixit, praesens Rituale Romanum novissime recognitum, auctum Contrariis non obstantibus quibuscumque, et diligenter revisum a sacra Rituum Congregatione ; San- Die H-lanii 1913. ctitas Sua, referente lnfrascripto Cardinali ipsius sacri Fr. S. Card. Martinelli, Praefectus. Consilii Praefecto, ratum habere ac probare dignatus est, f Petrus La Fontaine, Ep. Charyst., atque huic editioni, tamquam typicae, futuras eiusdem L. f S. Secretarius. 108. Decretum Sacrae Congregationis de Religiosis de absolutione sacramentali religiosis Sodalibus impertienda. In audientia habita ab infrascripto Cardinali Pro-Praefecto S. Congregationis de Religiosis, dio 5. Augusti 1913, sanctissimus Dominus noster Pius Papa decimus, ob peculiares conscientiae rationes, facultatem, quam mense Februarii huius anni omnibus Confessariis ab Ordinario Urbis approbatis concesserat quoad absolutionem Religiosis impertiendam, extendere dignatus est ad omnes totius Orbis Confcssarios a locorum Ordinariis approbatos. Ili proinde Confessai!!, auctoritate Sanctissimi Domini nostri Pii Papae decimi, omnium Sodalium cuiuscumque Ordinis, Congregationis aut Instituti sacramentales confessiones excipere, quin de licentia a Superiore obtenta inquirere vel petere teneantur, atque valide et licite absolutionem a peccatis in Ordine vel Instituto etiam sub censura reservatis, impertire queant. Omnibus igitur cuiusque Ordinis, Congregationis aut Instituti superioribus et praesidibus, huius decreti praescripta fideliter Sanctitas Sua in virtute sanctae obedientiae observare mandavit, constitutionibus, ordinationibus apo-stolicis, privilegiis qualibet efficaciori forma concessis, aliisque contrariis quibuscumque, etiam speciali atque individua mentione dignis, minime obstantibus. Datum Romae, ex Secretaria 8. Congregationis de Religiosis, die, mense et anno quibus supra. 0. Card. Cagliano de Azevedo, Pro-Praejedus. L. f S. f Donatus, Archiep. Ephesinus, Secretarius- 109. Norma Commissioni de monumentis artis antiquae conservandis in suis negotiis expediendis sequenda. Maiores nostri quum magno plerumque cultus Dei ac venerationis Sanctorum amore occuparentur, multa atque eximia huius suae pietatis monumenta condiderunt suisque posteris conservanda reliquerunt. Horum itaque est monumenta artis antiquae sarta tecta servare et si quae temporum iniuria detrimentum capiant, ea instaurare et si quae ex eis neque reparari neque transferri possunt, providere, ut in suis locis integi"8 serventur, quae vero non quidem reparari, transferri tanic11 queunt, in museum dioecesanum mittantur. Quae quo certius fierent, iam Praedecessores Nostri Clerum suum sedulo adhortabantur, ne sacras aedes aliaque aedificia suae curae commissa negligerent, sed potius integra servarent ac pro viribus et necessitate nova conderent.1 Vestigiis eorum inhaerendo Nos quoque per folia officialia et praesertim in Synodis Nostris eo tendimus, ne ullum umquam monumentum artis antiquae incuria Cleri periret, sed omnia in statu quo meliore conservarentur. Unde museum dioecesanum in Synodo anno 1896 celebrata instituimus et curavimus, ut plura artis antiquae obiecta, quae in dioecesi Nostra reperta sunt, in eo deponerentur.2 In Synodo porro anno 1903 coacta providimus, ut sacrae Reliquiae et imagines Sanctorum, quae fini suo in ecclesia amplius non conveniunt, honesto loco reponerentur vel in muscum dioecesanum mitterentur.3 In Synodo deinde anno 1911 congregata specialem Constitutionem „de monumentorum ecclesiasticorum cura cultuque“ promulgavimus *n eaque Commissioni de monumentis antiquae artis conservandis munera ac officia circumscripsimus.4 Anno denique 1912 Commissionem de conservandis artis antiquae monumentis instituimus. Ut haec felicem Profectum sortiatur ac eius negotia prosperum successum habeant, modo ei in suis negotiis expediendis haec praescribimus : § 1. Ut monumenta artis antiquae in dioecesi Nostra rite conserventur, Commissioni speciali eorumdem curae erit. Ad eam itaque spectat invigilare, ut omnes ecclesiae dioecesis cum suo apparatu liturgico et congruis ornamentis probo conserventur. Eius curae etiam antiquitates ecclesiasticae subiacent, etsi non in ecclesia, sed in domo Parochiali inveniantur. § 2. Commissionis in commune novem membra a Nobis nominantur, sive sacerdotes sive etiam idonei laici viri, si rerum periti sunt. In casu particulari etiam c. r. ‘ Huc otiam mandata princ.-opic. Ordinariatu« Lavantiui “Pectant : Konsistorialkurrcnde 1853 de dic 2. Mai i 1853. Nr. 7(15/3. ahn. IV. Kirchliches Verordnungs-Blatt für dio Lavantor Diözese '883. Nr. I. ali». IX. pag. (i sq ; 1896. Nr. Vili. alin. IV. pag. 10; l901. Nr. XIV. alin. 87. pag. 178; 1904. Nr. III. alin. 22. pag. 70sq; "•05. Nr. IV. alin. 30. pag. 74sq; 1906. Nr. IV. alin. 33. pag. 65sq; Xl- VIII. alin. 106. pag. 147; 1907. Nr. 111. alin. 20. pag. 43sq; 1909. Nr- V. alin. 36. pag. 70; Nr. X alin. 83. pag. 135; 1910. Nr. VII. ab». 60. pag. 118; Nr. XII. alin. 111. pag. 180; 1913. Nr. VII. alin. U. pag. lOHsq. (lesta et statuta Synodi dioecesanae Lavantinao a«»o 1896 cclehratae. Marburgi, 1897. Cap. XXV. pag. 401. Ac-boues et Constitutiones Synodi dioecesanae Lavantinao anno 1900 Peractae. Marburgi, 1901. Cap. XLII. pagg. 375 381 ; Cap. LVII. 9agg. 571 580. — Ecclesiae Lavantinao Synodus diocesana anno lu,|3 coadunata. Marburgi, 1904. Cap. CI. pagg. 857 865. 1 (lesta et statuta Synodi dioecesanae Lavantinao anno 1896 eelebratae. Marburgi, 1897. Cap. XXV. pagg. 399—401. 3 Ecclesiae Lavantinao Synodus diocesana anno 1903 coad-UBata. Marburgi, 1904. Cap. LXXVI. pagg. 560—573. 4 Operationes et Constitutiones Synodi dioecesanae Lavantinao an®o l»i i congregatae. Marburgi. 1912. Cap. CLXX1I. pagg. 616 632. Conservatores provinciales aliive, quorum intererit, conventui Commissionis acciri possunt. § 3. Ad munus Commissionis pertinet: a) consilia exhibere in rebus, quae conservationem monumentorum concernunt, et inter officia parochialia et officium c. r. conservatorum provinciale vel etiam imperiale ac centrale, si quando necessitas vel utilitas id postulaverit. Huc spectant quaestiones circa aedes sacras restaurandas, immutandas, amplificandas; circa apparatum litvrgicum comparandum, reficiendum, conservandum ; circa programmata parochorum de suae cuiusque ecclesiae monumentis ac ornamentis comparandis vel in suo tempore reficiendis proposita.1 b> Commissio haec assidue omnibus monumentis invigilet et operam navet, ut quovis triennio ea inspiciuntur de corumque conditione simul sibi referatur, quo si in eis defectus inveniantur, statini reficiantur, ne graviora damna oriantur. c) Eius porro erit, obiecta in museo dioecesano reposita conservare eisque nova monumenta addere eo-rumque catalogum texere et publicare.2 d) Commissio condat archivium monumentorum et acta sua secundum parochias ordinata conservet. Imagines etiam ecclesiarum earumque apparatus photographica arte delineatas et chartas ut vocant postales colligat atque archivio dioecesano immittat.3 e) Huic archivio bibliothecam adiungat, in qua opera specialia de cura monumentorum et historia artis patriae tractantium colligantur. f) Curet denique, ut inventarium scientificum omnium in dioecesi monumentorum, iam feliciter inceptum, continuetur. g) Convocet pro opportunitate conventus sacerdotum, ut in eis de necessitate et modo, quo monumenta artis antiquae conservari respective renovari oportet, viri periti tractent. § 4. Conventus Commissionis fieri solent feria II. et hac die impedita feria tertia in quovis mense, alias pro opportunitate. § 5. Expensae Commissionis si quae necessariae fuerint, ab ea parte solvantur, de cuius causa agitur, nisi alio modo de eis providetur. § 6. De actibus Commissionis annua relatio conficiatur.4 > Caeterum vidosis: Operationes et Constitutiones op. cit. pag. 625 : „Insuper prudens parochus iam ah ingressu suae parochiae indicium commissionis dioecesanae expetet et aliquod systoma componet, quo omnes ecclesias sibi sublectas conservaro vel in bonum statum restituere possit.“ , in Synodo anno 1911 habita ordinavimus, ut quilibet parochus .. omnia artis obiecta, quae usui ecclesiastico haud inserviunt, museo transmittat. Op. cit. pag. 625. a Cfr. op. cit. pag. 626. 4 Appendicis instar ad hanc normam additur exemplar, quo reverendi parochi uti possunt in relatione sua, supra in tz 3, litt, b) praescripta, eamque Commissioni mittendam curaro. 110. Wehrvorfchriften, Stemvelfreiheit nach § 80 des Wehrgesetzes. Die hochl. f. f. Statthalterei hat unterm 29. September 1913 Z. 7 885/4 1 9 13 infolge Erlasses des k. k. Ministeriums des Innern vom 16. Juli 1913 Z. 21 474 an das F. B-Ordinariat nachstehende Zuschrift gerichtet: „Laut Erlasses des k. f. Ministeriums für Landesverteidigung vom 20. Februar 1913 Z. 157/XIV genießen Gesuche um Bewilligung zur Stellung außerhalb des zuständigen Stellungsbezirkes, sowie die Gesuche um Zuerkeunung der Begünstigung nach § 32 des Wehrgesetzes wie überhaupt alle im § 86 des Wehrgesetzes bezeichnten Eingaben die Befreiung von den Stempel- und unmittelbaren Gebühren, wobei im Sinne des § 86 Abs. 2 W. G. auch die für solche Stempel» und gebührenfreie Eingaben, Protokolle und Rekurse notigen Matrikenscheine oder Matrikenanszüge, wenn sie nur zu diesem Zwecke dienen, von den Stempel- und unmittelbaren Gebühren bedingt, befreit sind. Hiebei wird bemerkt, daß gemäß Punkt 5 der Voreriw nerungen zum Tarife des Gebührengesetzes vom 9. Februar 1850 R. G. Bl. Nr. 50 bei der gebührenfreien Ausfertigung derartiger Urkunden an der Stelle, an welcher das Stempelzeichen angebracht zu sein pflegt, der Zweck der Urkunde und die Person, welcher sie zu diesem Zwecke zu dienen hat, anzugeben ist." Die hochwürdigen Herren Matrikenführer werden ein-geladen, bei Verabreichung von Matrikenscheineu oder Matriken-auszügen für Stellungspflichtige im Sinne des angeführten Erlasses vvrzugeheu. 111. Kichere Form der Stiftbriefe und Urkunden. Im XLVII. Schluß-Protokolle über die im Jahre 1895 in der Lavanter Diözese abgehaltenen Pastoral-Konferenzen, Seite 1—10, wurde der hochwürdigen Seelsorgegeistlichkeit hinsichtlich der frommen Stiftungen und deren Verwaltung, sowie hinsichtlich der bei Errichtung und endgültigen titolisti- Exemplar relationis de statu monumentorum ecclesiarum quovis triennio Commissioni mittendae lioc est: Ime pregledano cerkve Ime duhovnika, ki je preglodal župnija datum Poročilo o ohranitvi. X. Z i d cerkve » d z u n a j ! do dobro ohranjen — se poveša so lušči je umazan. (Besede, ki veljajo, se naj podčrtajo). 2. Žlebovi pod kapom. So v rodu jih ni — so pokvarjeni — niso potrebni. 3. Jarek okoli zida. .Te v redu ga ni —- ni potreben. 1. Strelovod, do v redu - jo pokvarjen. 5. Obzidje (ograja). Jo v redu — so poveša — sc lušči ga ni. (i. Vrata. So dobra in se dobro ali slabo - zapirajo-Stranska vrata... 7. Okna (se morajo pogledati od zunaj in od znotraj). So v redu sc slabo zapirajo so šipo pobite — omrežje raztrgano so umazana. 8. Zid cerkve od znotraj. Je suh vlažen plesnjiv — sc lušči — je snažen poslikan — umazan. 9. Nastenske slike (t. j. al fresco in al socco) : So dobro ohranjeno plesnijo — se luščijo. 10. Tlak. Jo v redu vegast — razbit. 11. Leseni strop (koder se nahaja). Jo še močen — jo nevaren. 12. 01) o k. Je suh moker, ker skozi streho premaka — se zrači skozi podstrešje ali ne. 13. Streha. Je iz škrilja opeke - desk deščic — eternità pločevino. Drži mokroto premaka. Na podstrešju so nevarne, gorljive stvari — je kad z vodo — tuieruug vo» Stiftungen zu beachtenden kirchlichen Bestimmungen und staatliche» Normen die entsprechende Anleitung gegeben-Auf eine anher gestellte Anfrage wurde spater (Kirchliches Verordnungs-Blatt für die Lavanter Diözese 1898 Nr. 1, Seite 15) noch erläuternd angeordnet, daß der hergebrachten Übung gemäß Stiftbriefe in drei von der Kirchenvorstehung pri cerkvi jo dolga lestvica za gašenje. Pregledajo naj so vsa posamezna podstrešja s strehami, pri kapelah, zakristiji in stolpih. 14. Zvonovi. So coli — počeni -r- varno obešeni. So stopnico, ki do njih vodijo, varne ? Cerkvena oprava. 15. Iz kamna. (Aitarne mize, krstni kamen, škropilniki), -le vse celo in snažno ? Ali polamano in nespouobno ? Ki. Iz losa. (Tabernakelj, nastavek glavnega altarja in stranskih altarjov, potem prižnica, nastavek krstnega kamna, leseni P°' sobič stoječi kipi ob stenah), -le dobro ohranjena? sc lušči i jo obledela ? jo prašna? polamana ? Jo vse s papirnatimi venci in cvetjem preobloženo? 17. Oljnato sliko v altarjih, po stenah in v zakristiji. So dobro ohranjene — so potemnelo so razpokane so luščijo ■— plesnijo. Ali zaslužijo, da so od strokovnjaka obnovijo ? 18. Iz kovine. (Monštranca, ciborij, kelihi, kadilnice, kropilnice, rolikviariji za obhod okoli altarja, križi i. t. d.). So dobro o-hranjeni — so zgubili pozlačeuje — so polamani — nesnažni < 19. Umetne čipko in vezenino. (Antipendiji, mašni plašči, pluvijali, vela za blagoslov, nebo za sprevode in cerkvena bandera). So čuvajo na suhem — so dobro ohranjeni — sc zrači,]0 — plesnijo — so raztrgani — razmetani ? 20. Pokopališče. Stojijo križi po koncu ? So pota snažna ? Sp0 meni ki v dobrem stanu ? Cerkvena kapela in grobovi duhov nikov dobro ohranjeni? 21. Jo streha cerkveno hiše (župnišča, kaplauijo) dobra ? ^ i’° pri stavbi v redu ? Kipi in sliko v njih sc naj preglodajo P° zgornjih predpisih tor so zabeleži, ali so v dobrem stanu, ali Pa so naj dopošljejo škofijskemu muzeju. eigenhändig Unterzeichneten und mit dem Pfarrsiegel versehenen Parien ausznfertigen sind. Nachstehend folgen nun einige Weisungen hinsichtlich der äußeren Form der Stiftbriefe, welche Weisungen selbstverständlich auch für Amtsurkunden überhaupt zu gelten haben. Anlangend das Papier, welches zur Ausfertigung von Stiftbriefen und anderen Urkunden zu verwenden ist, dessen Stärke und Format, wurden zwar in der im Jahre 1903 gefeierten Diözesan-Synode (Ecclesiae Lavantinae Synodus dioecesana anno 1903 coadunata. Marburgi, 1904. Cap. LXXXVI. punct. 1. pag. 685) einige Anordnungen getroffen, welche in der Synode vom Jahre 1911 (Operationes et Constitutiones Synodi dioccesanae Lavantinae anno 1911 congregatae. Marburgi, 1912. Cap. CLXXXV. punct. 1. Pag. 830) rcpubliziert worden sind. In Ergänzung dieser Anordnungen wird darauf aufmerksam gemacht, daß das Papier stark, haltbar, gut geleimt und Möglichst frei von Holzstoff sein soll. Für Stiftbriefe und andere Urkunden wird darum das im Handel unter dem Namen „Dokumentenpapier" vorkvminende Papier zu verwenden sein. Das Format des für Stistungsurknnden zu verwendenden gefalteten Papierbogens soll die Größe des gewöhnlichen ànzleipapiers — 21 cm Breite und 34 cm Länge — haben-3ft das Format größer, so ist es leicht möglich, daß die Urkunde beim Gebrauche zerrissen und selbst der Text wenigstens teilweise beschädigt oder zerstört wird. Auch bezüglich der Tinte, welche bei Ausfertigung von Stistbriefen und sonstigen Urkunden in Verwendung zu kommen llat, enthalten die angeführten Synvdal-Konstitntivnen (punct. 2) die notwendigen Weisungen. Die Tinte sei schwarz und haltbar, damit sie bei Einwirkung von Licht oder Feuchtigkeit auf die Schrift nicht verblasse. Am besten dürfte eine echte ^alläpfeltinte oder die sogenannte Dokumenten-Tinte entsprechen. Ein und dieselbe Urkunde soll wegen Gleichmäßigkeit der Schriftzüge und ihrer Färbung von derselben Hand und mit ^et gleichen Tinte geschrieben werden. Aus dem gleichen Grunde empfiehlt es sich auch nicht, am Ende einer Seite die Schrift "»t Löschpapier abzutrockuen oder mit Streusand zu bestreuen, weil dadurch die Schriftzüge hinsichtlich des Ausdruckes und Gleichmäßigkeit der Färbung beinträchtigt werden. Die Verwendung von Tintenstiften bei Ausfertigung von Stiftbriefen ist nicht statthaft. Bei Ausfertigung derselben Urkunde in mehreren Exemplaren, was gerade bei Stiftbriefen zutrifft, kann man sich °uch des Buchdruckes oder des Steindruckes oder einer Schreib-Mafdhiene bedienen. Immer ist jedoch ein dem Einstuße von ^'cht und Feuchtigkeit standhaltender Farbstoff zu verwenden und ist die Urkunde mit der eigenhändigen Unterschrift der zur Fertigung verpflichteten beziehungsweise berufenen Personen zu versehen. Jedenfalls ist darauf zu achten, daß die Schrift ganz deutlich und haltbar ist. Die Herstellung von Stiftbriefen mittelst Hektographen oder ähnlichen mechanischen Vervielfältigungsapparaten ist daher als nicht zulässig zu bezeichnen. Es empfiehlt sich vielmehr, wenigstens ein Exemplar des Stiftbriefes ganz handschriftlich herzu stellen, um im Falle von Zweifeln und Bedenken in dasselbe Einsicht nehmen zu könne». Ganz unstatthaft ist ferner die Verwendung von gedruckten Formularie» zur Ausfertigung von Stiftbriefen. Solche Formulare können höchstens als Stiftbriefentwürfe benützt werden. Abkürzungen sind möglichst zu vermeiden oder wenigstens auf solche zu beschränken, die allgemein üblich und verständlich sind. Wichtige Zahleuangaben z. B. der Kapitalsbetrag, sind nicht nur mit Ziffern, sondern auch mit Worten auszudrücken. Radierungen sind gänzlich zu vermeiden. Sollte ein Wort verschrieben oder unrichtig geschrieben worden sein, so darf es nur so gestrichen werden, daß es noch leserlich bleibt. Das richtige Wort oder die notwendige Einschaltung kann zwischen den Zeilen oder am Rande oder am Schlüsse beigesetzt werden. Doch ist jede Korrektur entweder vom Aussteller oder in der Bestätigungsklausel oder in einem durch die hiezu berechtigten Personen gefertigten Anhänge am Schlüsse der Urkunde als solche zu kennzeichne». Die Unterschriften, welche dem Urkundentexte beizusetzen sind, sollen deutlich leserlich sein. Ist eine zur Beisetzung der Unterschrift berechtigte oder berufene Person des Schreibens nicht mächtig, so hat ein anderer den Namen derselben bei-znfetzen und sich selbst als Namensfertiger zu unterzeichnen, der des Schreibens Unkundige aber hat seinem Namen das Krenzzeichen beiznfügen. Die Verwendung von Stampiglien zu Namensfertigungen ist nicht zulässig. Falls die Urkunde aus zwei oder mehreren Bogen besteht, sv sind die einzelnen Bogen in einander zu legen und mittelst eines Fadens zu heften. Die Enden des Fadens sind mit einem Oblatensiegel an der Urkunde zu befestigen. Die Urkunde selbst ist mit dem Siegel der beteiligten Ämter beziehungsweise Personen zu versehen. Hiezu sind entweder Stampiglien oder Oblateusiegel zu verwenden. Die mit Siegellack hergestellten Abdrücke von Siegeln fallen leicht der völligen Zerstörung anheim. Die hochwürdigen F. B. Pfarrämter wolle» darauf bedacht sein, daß die anher in Vorlage zu bringenden Stift-brief-Parien beziehungsweise Urkunden den vorstehend angeführten Anforderungen entsprechen. 112. LXIII. sklepni zapisnik o pastoralnem konferenčnem vprašanju za leto 1912 v Lavantinski škofiji. (Dalje.) Dekanija Konjice, Konji ce Pokopališče leži proti jugu od trga Konjice kakih 10 minut na obronku Konjiške gore tik pred razvalino Tattenbach, okoli podružne cerkve sv. Ane. Sv. Ana se ne časti le kot patrona cerkve, ampak tudi kot varhinja britofa. Pogosto se daruje pri sv. Ani sv. maša in žalujoči sorodniki radi prihajajo semkaj. Tudi mnoge procesije se vršijo na pokopališče, ki je last podružne cerkve sv. Ane, in je bilo od nadžupnijske cerkve semkaj predstavljeno med let' 1820 do 1830. Na njem počiva 12 duhovnikov, med njimi nadžupnik Jožef Rozman (umrl 1874) in kanonik dr. Jožef Pajek (umrl 1901). V cerkvi sv. Ano je znamenita grobnica taten baške rodovine v sredi ladje. Staro pokopališče je bilo okoli nadžupnijske cerkve. Priča temu so razni obdelani kamni pri cerkvi in nadžupnišču, ki sokcdaj bili s pokopališčem v zvezi. Do najnovejšega časa je bila v cerkvi sredi ladje stara kripta, kjer je bilo zmeraj malo vode ; pri novem tlakanju se je žerf zakril. Pri cerkvi je bilo nekdaj tudi kostišče (carnarium, ossarium). P rihova Pokopališče leži na južni strani cerkve 4 do 5 minu daleč, je ograjeno z gosto živo mejo, ineri 1400 kvadratnih sežnjev in je cerkvena last. Prejšnje pokopališče je bilo do leta 1829 okoli cerkve. Novo so morali napraviti, ker je vslcd kopanja grobov začelo pokati cerkveno zidovje. Na stari britof še spominja križ za velikim altarjem in marmornata bela plošča, vzidana zunaj v cerkveni zid. čadr ain. Pokopališče, ki je last cerkve, leži v katastra!ni občini Oplotnica pod vi. št. 280, meri glasom posestne pole 32 rt 85 »i2, je obzidano, in je bilo pripravljeno leta 1833. Od župnijske cerkve je oddaljeno 400 korakov, ima mrtvašnico in primeren pokopališču! križ. Staro pokopališče je bilo okoli župnijske cerkve. Nanj je spominjal do preteklega leta pokopališču! križ, katerega jo pa veter podrl. Drug spomin na staro pokopališče je ograjeni grob s spomenikom rajnega župnika Janeza Kunej, ki je bil proti postav no na tem opuščenem pokopališču pokopan. Loče. Pokopališče je zunaj vasi na južnovzhodni strani od cerkve v bližini župnijskega vrta, obsega 860 □ sežnjev, je ograjeno z živo mejo in je bilo dne 4. junija 1839 blagoslovljeno. Isto leto so postavili ob južni meji lično mrtvašnico. Leta 1846 je napravil tesar Mihael Wobner velika vrata pri vhodu, ki so pa zdaj železna. Pokopališče je cerkvena last. Prejšnje pokopališče je bilo od leta 1802 do 1839 zunaj vasi tam, kjer stoji „Kolarjeva“ ali Arzenakova hišica. Nanj še spominja pokopališču! (zdaj Kolarjev) križ ob okrajni cesti na južnovzhodni strani cesar Franc-Jozefove šole. Se poprej so pokopavali mrliče okoli župnijske cerkve, duhovnike in dobrotnike cerkve pa tudi pod cerkvenim tlakom. Sv. Kunigunda na Pohorju. Pokopališče leži poleg župnijske cerkve, nosi štev. 74 zemljiške knjigo, je cerkvena last ter meri 1342 m2. V jugovzhodnem voglu stoji mrtvašnica, križ pa v sredini ob podolžni stezi. Uravnano je po pokopališčnem redu. Spitali č. Pokopališče je okoli cerkve, obsega 1682‘5 m2, je last cerkve in stoji pod cerkveno upravo. Zreče. Pokopališče leži na severni strani in je odaljeno od cerkve kakih 5 do 7 minut. Leta 1851 je bilo povečano, meri 30 a 29 m2 in je lastnina župnijske cerkve. Tik vhoda stoji mrtvašnica, na sredini pa visok lesen križ. Prejšnje pokopališče je bilo okoli župnijske cerkve, na kar še spominjata dva železna križa, ob zidu nasproti glavnem vhodu ter ob zidu občinske drvarnice in kleti, ki je bila nekdaj kostenjak. Žiče. Sedanje pokopališče je cerkvena last in leži kakih 5 minut od cerkve proti vzhodu, je obdano z zeleno ograjo in meri 21 a 65 m2. Za red na pokopališču skrbi cerkveno predstojništvo. S k o m e r. Pokopališče je na zahodni strani kakih pet korakov od cerkve, meri 5 a 98 m- in je cerkvena lastnina. Leta 1911 jo bilo na severni in vzhodni strani povečano- Stranice. Pokopališče je oddaljeno od cerkve 2 do 3 minute in leži ob občinski cesti na vzhodni strani in meri 2‘2 a 30m1. Sedanji britof je podaljšano staro pokopališče. l’r0' stor zanj sta prodala cerkvi Franc Fijavž in Gašpar Konce. Lastnica je rim. kat. župnijska cerkev v Stranicah. Kebelj. Župnija ima svoje pokopališče 300 korakov oddaljeno od župnijske cerkve, leži v občini Kot, meri 15 ai je last cerkve, je obzidano ter ima prijetno jugovzhod"0 lego. Leta 1891 je bil postavljen nov križ za 35 Leta 1904 sc je leseno telo na križu nadomestilo s ko vinastim, ki jo stalo 170 K. Staro pokopališče jo 5"° okoli župnijske cerkve. Nanj še spominjata križ pri cerkvi ln procesija, ki gre okoli cerkve na vernih duš dan. Sv. Jernej pri Ločah. Pokopališče leži na zapadni strani cerkve in je nekaj minut oddaljeno od nje. Del na katerem stojita križ in mrtvašnica, je starejši in sicer od leta 1862, ko 8e jo opustilo staro pokopališče okrog cerkve. Leta 1904 Jo bilo razširjeno za 1304 m2 in je cerkvena last. Dekanija Velika Nedelja. Velika Nedelj a. Sedanje pokopališče je oddaljeno od župnijske cerkve kakih 5 minut proti zahodu. Leži v katastralni občini Urakšl vi. št. 119 na majhnem griču in obsega 1580 kvadratnih sežnjev ali 56 a 83 m2. Pripravljeno je bilo °koli leta 1787, leta 1845 pa razširjeno. Novi kos je Prodal Martin Canjko, posestnik v Mihovcih; zato še zdaj ljudje pravijo : „Dom skoraj zrel za Canjkov breg“. Pokopališče, blagoslovljeno leta 1845, je obdano z živo mejo. Grobovi so narejeni po navodilu novega pokopališčnega reda Na pokopališču, ki je last župnijske cerkve, stoji velik ogra-Jen križ. Izmed duhovnikov počivajo tukaj Peter Dajnko, Matija Prie, dr. Alojz Meško in Jakob Košak. O prvotnem Pokopališču govori spominska knjiga Petra Danjko, da Je bilo do leta 1787 okoli cerkve, pa tudi tam, ker stoji Z(laj šolski vrt in deloma župnišče. Imenitnejši pogrebni Prostori so bile grobnice v cerkvi pod glavnim altarjem za duhovnike in viteze nem. vit. reda in v kapeli sv. Jožefa Ormož. I. Pokopališče pri mestno-župnijski cer-k v k To leži zapadno od mesta deset minut od župnijske oerkve in meri 67 a 73 m2. Obdaj e ga živa meja in ima 8t'ri vhode. Rabi se od leta 1798 ter je bilo blagoslovljeno dne 14. julija 1707. Sprva je merilo komaj polovico sedanjega ; povečali so ga leta 1900. Ves svet Je last župnijske nadarbine. Na novem delu so grobovi Urejeni po novem pokopališčnem redu. Mrtvašnica je lz leta 1830. Prvotno so pokopavali imenitnejše osebe v cerkveni grobnici, druge pa okoli cerkve. Cerkveno Pokopališče je bilo obdano z zidom. Leta 1887 so ga opustili in kupili njivo klobučarja Dolmač na Hardeku lzinut od župnijske cerkve tik okrajne ceste, se rabi žc od leta 1795 in meri V2 hektara; prejšnje je bilo okoli cerkve. Dekanija Ljutomer. L j u t om er. I. Pokopališče pri župnijski cerkvi. Svoje dni so pokopavali tukaj mrliče okoli cerkve, odlične osebe pa v kriptah pod cerkvijo in še le v drugi polovici 18. stoletja so naredili novo pokopališče na jnžnovzhodni strani trga. Povečano je bilo leta 1880 in leta 1888. Cerkev je imela več podzemeljskih kapelic ali kript, preshiterij sam jih je imel tri. Semkaj so polagali k slednjemu počitku zlasti grajščake in plemenitaše, ki so bili lastniki gradov Branek in Doljni grad v ljutomerski župniji. Na nekdanje pokopališče spominjajo 2 beli plošči, vzidani v tlak v ladji cerkve, majhna hiša na zahodni strani cerkve in kapelica sv. Florijana, ki jo je dal postaviti leta 1736 župnik dr. Jožef Matija Petek. II. Pokopališče v Cezanjevcih. Cerkev v Cezanjevcih je bila pozidana leta 1675 in je posvečena sv. Roku in sv. Boštjanu. Kakor je bilo nekdaj pokopališče okoli župnijske cerkve, tako so pokapali tudi v Cezanjevcih okoli podružnice. Pozneje so napravili nov mirodvor vzhodno od podružnice, ki je od nje nekoliko oddaljen. Sv. Jurij na Ščavnici. Tukaj je bilo prvotno pokopališče okoli župnijske cerkve, kjer so pokapali mrliče do leta 1786. Potem je bilo prestavljeno ne daleč proč od cerkve na župnijski travnik na severovzhodni strani. Ker pa je bilo premokro, so ga že leta 1794 zopet nazaj prestavili k cerkvi ter ga za 500 sežnjev povekšali. Nanj spominjajo tri nagrobne spominske kamenite plošče iz leta 1823, 1828 in 1847, ki so vzidane v cerkveni zid, stari zid okoli cerkve, stara mrtvašnica na severozahodni strani ter mnogoštevilne mrtvaške glave, ki so jih izkopali na cerkvenem prostoru pri raznih priložnostih in so zdaj shranjene v katakombah pod Marijino kapelo. Novo pokopališče iz leta 1857 je na južni strani od cerkve oddaljeno kakih pet minut. Leta 1904 je bilo razširjeno ter meri zdaj 10.253 m2. Sv. Peter pri Radgoni. Pokopališče je od cerkve na južno stran 8/4 km oddaljeno, leži proti vzhodu v občini Gornja liadgona-IIer-zogberg ter se deli v stari in novi del. Stari del meri 148 a 69 m2, novi pa, ki je bil kupljen leta 1905, 73 a 57 m2. Sredi starega dela je kapelica-rotunda v čast žalostni materi božji, ki ima altare portatile. Župnija sv. Petra pri Radgoni je bila do dne 18. novembra 1811 del mestne župnije sv. Janeza krst. v Radgoni. Po preureditvi diecezanskih mej je postala župnija sv. Petra leta 1859 za eno tretjino pokopališča solastnica s cerkvama sv. Janeza in sv. Marije v Radgoni. Novi del pa jc last cerkve sv. Petra s pogojema, da dovoli mrliče iz mesta pokopavati tudi v vrste in da prepusti zgornjo stran Rad- gončanom, ki si želijo tam zidati grobnice. Prvotno pokopališče je bilo okoli župnijske cerkve sv. Ruperta, ki je stala na griču poleg sedanjega grada Gornja Radgona. Zdaj ni več sledu ne o cerkvi, ne o pokopališču. Že ob času, ko še je bilo pokopališče okoli cerkve sv. Ruperta, so se dajali pokopavati Radgončani na griču, kjer stoji zdaj cerkev sv. Petra. Leta 1545 so podrli cerkev sv Ruperta in pozidali cerkev sv. Petra. Kapela. Prvotno pokopališče je bilo okoli cerkve in sicer od leta 1763, ko se je začela župnija, do leta 1817. Nanj spominjajo tri kamenite spominske plošče na cerkvenem zidu na zahodni strani. Od leta 1817 najprej pa jemirodvor od cerkve oddaljen kakih 8 minut ter leži na zahodni strani Kapelskega vrha in je cerkvena last. Leta 1888 je bil povečan za 201 in leta 1911 zopet za 3221/s □ sežnja, tako da zdaj meri 10231/,, □ sežnja. Sv. Križ pri Ljutomeru. Pokopališče je oddaljeno od župnijske cerkve blizu četrt ure ter leži od nje proti severozahodni strani. Pred njim stoji sedem visokih lepih jagnjetov. Tam, kjer je zdaj pokopališče, je stal nekdaj grad. Nanj spominja ime „gradišče“, ki ga nosi kraj. Nekdaj je bilo pokopališče v cerkvi oziroma okoli cerkve. Ob cerkvi za župniščem stoji še zdaj kapelica, ki spominja nanj. Na sredi kapelice je v tla vzidan kamen z letnico 1694. Pod kapelico je votlina, ki je bila nekdaj podzemeljska kripta, zdaj pa je župnikova klet. Mala Nedelj a. Župnija je imela sprva pokopališče okoli cerkve. Ondi je stala stara kapelica sv. Ane, ki so jo pa vsled ukaza cesarja Jožefa II. leta 1785 podrli in gradivo porabili za šolo. Vkljub ukazu cesarja Jožefa II. z dne 24. avgusta 1784 so pri Mali Nedelji še pokapali okoli cerkve do leta 1788. Takrat pa je daroval Gregor Poštrak iz Bučkovec župniji svojo njivo na severovzhodni strani od cerkve za pokopališče, ki je bilo potem leta 1856 razširjeno. Ker se je pa število prebivalcev malonedeljske župnije v teku let precej pomnožilo, je postalo pokopališče sčasoma premajhno. Potreba razširjevanja se je pokazala že leta 1834, ko je huda griža od mesca septembra do konca leta v prerani grob spravila 70 ljudi. V novejšem času je bilo zopet potrebno pokopališče povečati, kar se je leta 1894 tudi zgodilo. Kupili so en oral njive od dedičev dr. Alojzija Gregorič v Ptuju za 100 K. V eržej. Trg in župnija Veržej imata pokopališče blizu cerkve m je ograjeno z živo mejo. Tu je pokopališče od leta 1626 sem. Na levi strani od vhoda je mrtvašnica. Da so na tem prostoru začeli pokopavati mrliče leta 1826, kaže v župnišču shranjena, na star pergament pisana kupna pogodba z dne 28. novembra 1826. Dekanija Marenberg. Marenberg. Sedanje pokopališče je na vzhodni strani župnijske cerkve, oddaljeno od nje kakih deset minut ; je precej veliko in obdano z živo mejo; blagoslovljeno je bilo dne 27. novembra 1898 in je last občine. Prejšnji britof je bil okoli župnijske cerkve. Nanj še spominja zid, mrtvašnica in nekaj nagrobnih spomenikov. V 18. stoletju in poprej so pokopavali tudi v cerkvi, kjer je še nekaj ostankov rakev in kosti. Remšnik. Pokopališče je okoli cerkve in meri proti vzhodu 11.85 m, proti zahodu 8.10, proti severu, kjer je tudi mrtvašnica, 20.15m in proti jugu 10.40m. Mirodvor je cerkvena last. Brezno. Sedanje in menda obenem prvotno pokopališče je okoli cerkve in meri v dolgosti na severni strani 73.85 m in na južni strani 69.85 m. Širokost njegova je na vzhodni strani 31.89 m, proti večeru pa stoji cerkev. Površina znaša 13 a 56 »D. V južnovzhodnem kotu stoji mrtvašnica, ki meri 47 m2. Pokopališče je last župnijske cerkve M. B. v Breznu. Muta. Krasno je pokopališče na Muti že zaradi lepe lege pa tudi zavoljo vzornega reda, ki ga ima; meri 1849m2, leži tik župnijske cerkve na južni strani v podolgovatem četverokotu, obdano je deloma z zidom deloma s plotom. Po sredini pelje široka pot do velikega križa, ki stoji bolj v ozadju ; je last župnijske cerkve na Muti ter stoji pod cerkveno upravo. Prejšnji britof je bil okoli župnijske cerkve in je že prav star. Pernice. Obseg pokopališča ima podobo kroga, v čigar središču stoji župnijska cerkev, meri okoli 8» in je cerkvena last. Že od nekdaj je na prvotnem mestu. Sv. Ožbalt. Pokopališče leži na na lepem kraju, je oddaljeno od cerkve pet minut in meri 7 a 01 m2. Leta 1906 J° bilo povečano. Franc Dietinger je daroval cerkvi kakih 80 m2 zemlje in si je še v istem letu na novem delu pokopališča dal postaviti rodbinsko grobnico. Pokopališče je last rim.-kat. župnijsko cerkve sv. Ožbalta in stoji pod upravo cerkvenega predstojništva. Sopot a. Nekdanje pokopališče je bilo okoli cerkve. Leta 1845 so pripravili novo, ki leži na zahodni strani od župnijsko cerkve, ki je tudi njegova lastnica. Radvanje. Pokopališče je od svojega obstanka sem še vedno na istem mestu, ki je proti severu od župnijske cerkve 'e nekaj korakov oddaljen. Leži v prijazni ravnini ter Je obdano od smrečjega loga. Pokopališče je cerkvena last in meri 13 a 50 m2. Dekanija Maribor d. dr. br. Predmestna župnija sv. Magdalene v Mariboru Do leta 1880 je imela Magdalenska župnija le eno pokopališče ob koroški železnici (Eisrnstraße) južno od župnišča in župnijske njive in je imelo tri dele. Drvi del (780 □ sež.) je kupila cerkev pred letom 1880. Drugi del (1279 □ sež.) je kupil ccrkvenoskladni odbor leta 1862 °d Franca Pichler za 959 ti. 31 kr. Tretji del (200 □ sež.) je kupilo mesto leta 1876 od Tscheligija. Pokopališče je merilo skupaj 2259 □ sežnjev ali 8040m-. Dne 31. julija 1880 ga je mestna občina zaprla. Zato pa je napravila leta 1879 za Magdalensko predmestje in Pobrež centralno ln interkonfesijonalno pokopališče na Pobrežu. Pokopavati Se jo začelo dne J. avgusta 1880. Ker je mestna občina a priori določila, da se bodo tam pokopavali mrliči „ohne Unterschied der Konfession“ in ker vkljub dvakratni Prošnji od strani župnijskega urada ni hotela odkazati nekatoličanom posebnega prostora, pokopališče ni bilo cerkveno blagoslovljeno, pač pa se blagoslavljajo posamezni grobovi na njem. Studenska občina je odprla svoje pokopališče ob lemhaški cesti in je bilo leta 1912 za polovico povečano. Uidi Radvanjska občina si je omislila posebno pokopališče blizu šole med gornjim in spodnjim Radvanjem. 2 mestnim centralnim pokopališčem niso bili ljudje nič kuj posebno zadovoljni, ker ni bilo blagoslovljeno. Župnijski urad pri sv. Magdaleni jo zato oskrbel leta 1888 na Pobrežu cerkveno pokopališče, kije merilo 2342 □ sež. uli 8776 m2 in je bilo vpisano dne 29. maja 1891 kot 'ust Magdalenske župnijske cerkve. Blagoslovili so ga dne 26. avgusta 1888. Križ na pokopališču je napravil Ueopold Perko od sv. Trojice v Slov. gor., kije stal do leta 1910. Mrtvašnico je postavil v letu 1885 mestni zidarski mojster Tschcrnitschek za 994 11. Kapelo na pokopališču je sezidal mestni zidarski mojster Ferk leta 1891 za 3000 gld. Dolga je 11 m, ši-r°ka 6?« in visoka 7 m ■ zvonik je 22 m visok. Za kapelo so porabili materij al kapele, ki je stala na starem Pokopališču ob koroški železnici. Altar je daroval grof Anton Brandis. Altarno podobo, madono z božjim Detetom (Marija Pomagaj), je naslikal Kupelwieser. Zvonove vlil Denzel iz Maribora za 691 gld. Blagoslovili so kupelo in zvonove premil, gospod knezoškof Mihael dne U. oktobra 1881. Nad vhodom sta v zvonik vzidana dva &rl>a, ki so ju vzeli iz Brandisove kapele na starem poko-Pulišču. Vsi stroški za njivo, ograjo, križ, mrtvašnico in kapelo 80 prišli na 6.500 gld. Leta 1893 in 1907 so pokopališče Povečali, tako da zdaj meri 7019 □ sež. ali 26.238 m2. Le m bah. Pokopališče leži na zahodni strani župnijske cerkve 111 Je od nje približno pol kilometra oddaljeno. Ima Podobo četverokotnika in meri 615 □ sežnjev ali 22 a 12 ;«2. Ograjeno je z živo mejo, ob oglih in pri vhodu, ki je na zapadni strani, pa so zidani stebri. Mrtvašnica stoji v vzhodnozapadnem kotu. Lastnica britofa je župnijska cerkev. Prvotno so pokapali mrliče v cerkvi in okoli nje. Na mrliče v cerkvi nas spominja podzemeljska grobnica, ki je pokrita z umetno izdelano ploščo. Da so pokapali okoli cerkve, pripoveduje lembaška župnijska kronika. Ko so nehali pokopavati v cerkvi in okoli nje, so izbrali za pokopališče prostor pred novo šolo, kjer je zdaj šolski vrt, igrišče za šolarje in Robičev sa-donosnik. Ker je pa bila zemlja tukaj prevlažna, so prestavili pokopališče na kraj med cesto, ki pelje v Ruše, in med koroško železnico. Ruše. V prejšnjih časih je bilo pokopališče okoli cerkve. Kot jasen dokaz je še ohranjen velik križ s sohami Matere božje, sv. Janeza in sv. Magdalene. V cerkvi je 5 grobnic, kjer so pokopani nekateri župniki. Za veliko in obljudeno župnijo, kakor so bile že tedaj Ruše, pokopališče okoli župnijske cerkve ni moglo za vedno zadostovati. Leta 1786 so ga morali prestaviti na zahodno stran kakih 10 minut daleč od vasi in je last cerkve. Da so do leta 1812 šepokopavali na starem poko- pališču pri župnijski cerkvi, kaže napis na zgoraj omenjenem križu in njegovem podstavku s tremi sohami, kar je še vse ohranjeno. Novi mirodvor ima podobo trikotnika in leži ob cesti, ki pelje na Smolnik. Leta 1912 je bil zdatno povečan in ta del je še zdaj last štirih občin ruške župnije. Nekaj let pozneje, ko je bilo prestavljeno pokopališče od župnijske cerkve na sedanji prostor, je bila sezidana tudi pokopališčna kapela. V velikem altarju je Kristus privezan k stebru. Kapela ima namesto starih prejšnih orgel nov harmonij iz leta 1911. Izmed podob bodi omenjena kopija po Rubensu „Snemanje s križa,“ podoba, ki je bila gotovo prenešena iz župnijske cerkve. Poleg glavnega župnijskega pokopališča je še britof pri podružni cerkvi M. B. na Smolniku na Pohorju. Ustanovljen je bil leta 1861 s cerkvico vred od dobrotnika cerkve Luka Hleb, bivšega ondotnega veleposestnika, ter leži okoli cerkve. Sv. Lovrenc nad Mariborom. Pokopališče ima obliko četverokota, leži 4 minute južno od župnijske cerkve in je obdano od visokega zida. V površini meri 66 a 14 m2 in zavzema nekdanjo župnijsko nadarbinsko parcelo št. 1078/4 v trški občini. Parcelo so župnijske občine za 1800 K kupile in je torej last teh občin. Prvotno pokopališče je bilo okoli sedanje podružne cerkve sv. Radegunde. Nanj spominjajo hribček! okoli cerkve, stare knjige in vsakoletno mrtvaško opravilo na vernih dušni dan. Drugo pokopališče je bilo okoli župnijske cerkve sv. Lovrenca ; tudi nanj še spominjajo matrike, grobovi, stari železni križi, ki so še na južni strani ohranjeni, marmornate plošče in stebri, ki so bili vzeti iz pokopališča in vzidani v cerkveni zid. Sv. Marija v Puščavi. Sedanje pokopališče leži */4 ure od cerkve tik okrajne ceste, ki pelje na Fani, v Ruti v katastralni občini Činžat, je ograjeno z visokim zidom in meri v površini 17 a 12 m2. Prvo polovico pokopališča je kupil P. Berthold Vogl, ki je kot vikar iz Faala oskrboval od leta 1779 do 1786 Puščavsko cerkev, od posestnika Matevža Iliade za 20 gld. Zadostovalo je za župnijo blizu 80 let in je bila cerkvena last. Leta 1804 dne 4. sušca pa je prosil takratni kurat Jernej Ciringer c. kr. okrajno glavarstvo za dovoljenje, da se britof poveča. Na to je bil kupljen od posestnika Franca Biade kos pašnika, ki je mejil na pokopališče, za 80 gld. in leta 1865 je bila postavljena mrtvašnica v obsegu 18 m2 za 1100 gld. Tudi zdaj je ostala cerkev lastnica pokopališča. Prvotni mirodvor je bil okoli cerkve. V sredi cerkve je velika podzemeljska grobnica, kjer počivajo benediktinci. Dekanija Šmarje. S m a r j e. Staro prvotno pokopališče je bilo okoli župnijske cerkve. Obdano je bilo z visokim močnim zidom. Na njem sta bili dve kapeli, sv. Križa in sv. Mihaela in kostnjak. Stari ljudje se še spominjajo, da so v kapeli sv. Križa tudi maševali. Pozneje sta bili kapeli odstranjeni oziroma prizidani župnijski cerkvi. Sedanji britof s kostenjakom vred je dal napraviti provi zor Mihael Dragoševič okoli leta 1830. Kupili so Lorgerjevo ali „Pinklčovo“ njivo, obdali jo z zidom in zid pokrili z opeko. Ljudje se spominjajo, da so v začetku hodili in nosili na novo pokopališče po lestvah in deskah črez Šmarski potok, dokler ni dal dekan in župnik Franc Jug postaviti most, ki je, kakor tudi pokopališče, cerkvena last ; leži blizu cerkve na severni strani na majhnem hribčeku. Sv. Jurij ob južni železnici. Župnija je imela svoje dni dvojno pokopališče, eno okoli župnijske cerkve, drugo okoli podružne cerkve sv. Primoža. Na prvo spominja napis neke Marije Siter, na drugo pa črn lesen križ z letnico 1790, ki je shranjen v isti cerkvi. Istega leta so ju opustili in pripravili sedanje pokopališče, ki leži četrt ure oddaljeno od župnijske cerkve blizu podružnice M. B. sedem žalosti na Botričnici. Lastnica je župnijska cerkev. Ponikva. Prvo pokopališče je bilo okoli cerkve in sicer do leta 1792. Spomenikov drugih ni, kakor temelj zida in mrtvašnice. Pod cerkvijo je grobnica, 8 m dolga in 4 m široka. Leta 1792 je nastala kužna bolezen, rdeča griža, ki je mnogo ljudi pomorila. Takrat so bili primorani poiskati si novo pokopališče ter so ga pripravili na takoimeno-vani „Gmajni“, ki je last 11 ponkovskih posestnikov. Toda kraj je bil nesrečno izbran. Zato pa so leta 1827 oskrbeli tretje, današnje pokopališče, ki leži na župnikovi njivi proti izhodu pod župniščem. Obdano je z močnim zidom, ima z opeko pokrito primerno mrtvašnico in je last občine, denar za grobišča pa dobi župnik, ker ni dobil druge odškodnine za njivo. Zibika. Sedanje pokopališče leži na severni strani župnijske cerkve. Prostor jo kupila občina Zibika, zato je pokopališče tudi njena last. Stari britof je bil okoli župnijske-cerkve. Nanj še spominja temelj zidane ograje in mrtva šnice na južni strani cerkve. S1 a d k a g o r a. Ker je imela sedanja sladkogorska župnija svoj sedež do leta 1786 v Lembergu, je moralo tudi pokopališče biti tam. Župnijska cerkev v Lembergu je bila prvotno cerkvica sv. Pankracija na hribčeku. Gotovo je bil tudi britof okoli te cerkvice. Leta 1786 je bila prestavljena župnija iz Lemberga na Sladkogoro in z njo tudi pokopališče, ki je župnijska last ; leži par minut od cerkve na pobočju hrihčeka in meri 26 a 15 m2. Dramlje. Sedanje pokopališče je 1 minuto od župnijsko cerkve, je bilo prirejeno leta 1842 ter razširjeno dne 4. maja 1898. Do leta 1842 je bilo pokopališče okoli župnijske cerkve. Tudi okoli podružne cerkve sv. lija je bil mirodvor, ki je pa prenehal leta 1885. Kal ob j e. Pokopališče je na južnozapadni strani župnijske cerkve, kakih 10 minut oddaljeno, obdaje ga živa meja in je last cerkve, kakor je bilo tudi nekdanje okoli cerkve. Slivnica. Če se gre južnovzhodno proti podružnici sv. Janeza, vidimo pokopališče iz leta 1850. Oddaljeno je od župnijske cerkve kakih 10 minut in je njena last. Prej so bila pokopališča okoli župnijske cerkve in cerkve sv. Urbana. Na vernih duš dan se opravljajo molitve za rajne pri župnijski cerkvi, v nedeljo po vseh svetnikih pa pri P°' družnici sv. Urbana. Sv. Štefan pri Žusinu. Edino pokopališče v župniji je v bližini župnij8*16 cerkve na severozahodni strani kakih 50 metrov oddaljeno, ograjeno je z živo mejo, meri 1698 m2 in je last župnijske cerkve. Poprej jo imela župnija dva pokopališča, eno okoli župnijske cerkve, drugo okoli podružne cerkve sv. Janeza krstnika na Holmu. Na prvo še SP° spominjata veliki pokopališču! križ na severni in zidana mrtvašnica na severovzhodni strani cerkve, na drugo ne kateri spomeniki. Sv. Vid pri Gr o beine m. Prvo pokopališče jo bilo okoli župnijske cerkve-Leta 1827 je kupila občina 30« zemljišča za 20 gld- 1111 bližnjem griču za pokopališče, ki je last župnijske cerkve. 1'udi pri podružnici bi. D. M. matere dobrega sveta v žavrših je bil britof do leta 1792. Ž usem. Pokopališče leži v katastralni občini Dobrina od župnijske cerkve oddaljeno kakih 400m, meri 28 » 23 m'1 'ii je cerkvena last. Stari britof je bil okoli nekdanje župnijske, zdaj podružne cerkve sv. Jakoba. Nekaj spomenikov še stoji. Dekanija Novacerkev. Novacerkev. Rajni župljani počivajo na dveh pokopališčih, na starem in novem. Staro je okoli župnijske cerkve sv. Lenarta in je obzidano. Novo pa je od cerkve oddaljeno kakih 300m, tik okrajne ceste Vojnik-Nova-cerkev-Vi tanje in je tudi elidano z obzidjem. Dne 12. julija 1834 ga je blagoslovil lavantinski knezoškof Ignacij Zimmermann. Stari britof je last župnijske cerkve, novi Pa novoccrkovske nadarbine. Zemljišče je pred letom 1^34 bilo deloma njiva, deloma pašnik. Nadarbinar dobiva vsako leto iz cerkvene blagajnice 18 K 80 v najemnine. V oj ni k. Vojniška župnija ima pokopališče ob državni cesti n» zahodni strani, približno 150 m daleč od župnijske cerkve. Oskrbeli so ga leta 1851. Leta 1878 in 1899 jo bilo razširjeno, tako da meri zdaj 54» 99 m*. Mrtvašnica Je občinska last. Ker je nadarbina odstopila za britof nJivo in bo zopet morala dati potrebno zemljišče, če bo kdaj potrebno ga povečati, je tudi nadarbina njegova lustnica ter stoji pod njeno upravo. Do leta 1851 je bilo Pokopališče okoli in na severoizhodni strani stare žup-n,jske cerkve. Vsled mokrotnega zemljišča je bilo prestavljeno na prej omenjeno mesto. Vitan j e. Župnijsko pokopališče leži proti severu od cerkve blizu 400 m daleč, je obdano z dobro ohranjenim zidom, k' jo s ploščami pokrit, meri s/4 orala in ima prostorno, leta 1910 prav lepo slikano kapelico. Slikal jo je akademični slikar Simon Fras iz Slivnice pri Mariboru. Na stropu so nuslikana nebesa, na levi strani vice, na desni pekel. V kapeli je umetniško izvršen križ, delo kiparja Ivana Sojč, Vdanjskega rojaka. V kapeli je majhna grobnica, v ka-leri počiva od dne 26. julija 1887 župnik Jožef Bratanič. ^kopališče je last vsakočasnega posestnika na Marti-n°vem posestvu. Cerkev plačuje najemnine 50 K na leto. * rvotni mi rod vor je bil okoli cerkve. Nanj še spominjajo 3 nagrobni spomeniki, ki so vzidani v cerkveni zid. Od tam je bil prestavljen na farovško njivo pod bri brsko eerkvijo, kjer pa ni bil dolgo. Potem je bil prestavljen "» Hvchwürdigsten fürsterzbischöflichen Ordinariate in Wien ist unterm 10. Oktober 1913 Zl. 9484 nachstehende Ausschreibung der Bewerbung mit dein Ersuchen um Kenntnisnahme und gefällige Verlautbarung im Diözesan-Amts-blatte anher gelangt: „Durch das am 6. Oktober 1913 erfolgte Ableben des Savoyen-Liechtenstein'schen Domkapitulars Herrn Dr. Leonhard Freiherrn von Di Pauli ist bei dem Metrvpolitankapitel znm heiligen Stephan in Wien ein Savvyen-Liechtenstein'sches Ka-nonikat in Erledigung gekommen. Nach der Bestimmung des Stistbrieses ddo. Wien, 18 August 1769, sollen die von weiland der Fran Therese Herzogin von Savoyen, geborenen Fürstin Liechtenstein, gestifteten vier Kanonikate an der Metropvlitankirche zu St. Stephan in Wien „Niemand Anderer als von alten stiftmaßigen Adel ans dem Fürsten- oder Grafenstande derer kaiserlich-königlicher Erbländer geborenen Vasallen, welche ihre Onathen von beiden Seiten, und zwar von jeglichen auf vier Grad gleich bei Einreichung ihres Memorials und des autorisierten Stammbanines zu pro-liieren schuldig seynd, zu genießen haben". In Ermanglung solcher Bewerber aber können diese Kanonikate gemäß der Allerhöchsten Entschließung vom 5. Oktober 1818 und gemäß dein hierüber an die bestandene niederösterreichische Regierung sowie an weiland Seine Durchlaucht den regierenden Fürste" Johann I. von und zu Liechtenstein erflvssenen Hoskanzleide'' trete vorn 27. Oktober 1818 auch an Priester von altern Adel des erbländischen Freiherrn- oder Ritterstandes verliehen werden-Bewerber um dieses Kanonikat haben ihr stiftbriefmäßig instruiertes, an Seine Durchlaucht den hochgeborenen .Hcl'nl Johann II., Fürsten nnd Regierer von und zu Liechtenstein gerichtetes Gesuch bis längstens 31. Dezember 1913 dein fürst-erzbischöflichen Ordinariate in Wien einzusenden. Vom fürsterzbischöflichen Ordinariate. Wie», am 10. Oktober 1913. Dr. Fosef Pflüger. Dr. Franz Kamprath, Generatvikar. Kanzleidirektor." 114. Literatur. 1. Über Ersuchen der Frau Gräfin Maria Theresia Le düchowska, General-Leiterin der St. Petrus Claver Sodalität für die afrikanischen Missionen in Rom, vom 6. Oktober 1913 werden dem hochwürdigen Diözesanklecns zur Anschaffung und Weiterverbreitung unter den katholischen Laien bestens empfohlen: a) Claver-Kalender für das Jahr des Herrn 1914. 7. Jahrgang. Salzburg, 1913. Verlag der St. Petrus Claver-Sodalität. 112 Seiten. Preis 50 h. — Dieser Kalender zeichnet sich durch trefflich gewählten Inhalt aus und ist mit schönen Illustrationen versehen. — b) Kinder-Mission skatender für das Jahr des Herrn 1914. 6. Jahrgang. Salzburg, 1913. Druck und Verlag von der vorgenannten Sodalität. 64 Seiten. Preis 30 h. — Wirklich reich ausgestattet, sowohl an rührenden Erzählungen mit vielen Illustrationen als auch hübsche,, Gedichten, tritt der kleine Apostel siegesbewußt hinaus, um von allen lieben Kindern mit Freude und Begeisterung Ausgenommen zu werden. 2. Im Verlage des k. und k. Hof- und Universitäts-Buchhändlers Wilhelm Braumüller in Wien ist erschienen: Psychol o gie des Religi onsunterrichtes von Dr. Karl Weszerzik Edler v. Planheim. Wien 1911. S. IX + 147. — Das Buch, das bereits mehrfach empfohlen worden ist. durfte sich für Katecheten und Professoren der Pädagogik besonders eignen. Das F. B. Ordinariat nimmt daher keinen Anstand, dem Wunsche des Herrn Verfassers zu entsprechen und dasselbe dem hochwürdigen Klerus zum Ankaufe und Studium warm zu empfehlen. 3. Aus dem Verlage der k. k. Hof- und Staatsdruckerei in Wien ist soeben hervorgegangen der XVI. Teil, viertes Heft, des Werkes: Sammlung der nach gepflogener m ü n d l i ch e r V e r h a n d l u n g g e s ch v p s t e n E r k e n n t n i s s e des k. k. Reichsgerichtes. Begründet von weiland Dr. AntonHye von G l u n e k, fortgesetzt von Dr. Karl H u-gelmann. Wie» 1913. 582 Seiten. Da dieses Heft, das einzeln verkäuflich ist, viele Entscheidungen in K o n g r u a s a ch e u enthält, und es daher den Herren Seelsorgepriestern große Dienste leisten kann, so werden dieselben auf die Bestellung dieses vortrefflichen Sammelwerkes hiemit aufmerksam gemacht. 115. Škofijska kronika. Slovesnosti v proslavo Konstantinovega Jubilej a. — 1. Kn. šk.nadžupnijski urad v Konjicah 1° dne 18. septembra semkaj poročal, da so opravili žup-Uani večinoma že vse pogoje za pridobitev jubilejnih odpustkov. 13. 14. in 15. nedeljo po binkoštih so se vršile °*J velikanski udeležbi jubilejne procesije ali skupni obiski, Vsakokrat po dva, namreč iz nadžupnijske cerkve k sv. Ani ln od sv. Ane nazaj v cerkev. Pomenljivi god povišanja sv. Križa dne 14. septembra se je praznoval letos 18. nedeljo po binkoštih izredno slovesno. Pred njim se je vršila tridnevnica. Obilno številni poslušalci so se s primernimi govori pripravili na skupno sv. obhajilo in duha in srce Povzdigajočo procesijo z Najsvetejšim, ki je bila zares Velikanska manifestacija ljubezni do naše matere svete katoliško Cerkve ter žive vere in goreče ljubezni do '^ozusa v najsvetejšem Zakramentu. V nedeljo popoldne P° pridigi ob V, 3 se je vršila velikanska teoforična l,roeesija doli po trgu, ki je bil lepo razsvetljen in okrašen, tcr nazaj ; udeležencev kmečkega in gosposkega stanu je ulo nad 3000, med njimi presvi tla knežnja rodbina Win-Wsch-Grätz. Pri skupnem sv. obhajilu v nedeljo je bilo nad 1000 vernikov obhajanih. Sv. obhajil je bilo že letos v Konjicah 54.000 podeljenih. Po naročilu kn. šk. ordi-Uuriata v Cerkvenem zaukazniku, 1913, štev. V. odst. 47 je tudi v Stranicah obhajala tridnevnica s sijajno Motorično procesijo s prav ugodnim uspehom. 2. Po poročilu kn. šk. župnijskega urada pri Sv. Križu nad Mariborom z dne 20. septembra 1913 se je v ta-mošnji župnijski cerkvi — posvečeni sv. Križu — vršila od dne 12. do dne 14. septembra t. 1. tridnevnica pod gorečim vodstvom enega gospoda duhovnika salezijanske družbe iz Veržeja in enega o. frančiškana iz Maribora. Župljani so se pa prepomenljivega slavlja vse 3 dni s hvalevredno vnemo udeleževali in tako zopet pokazali, da hočejo kot vrli Križevčani stanovitni ostati v zvestobi do sv. križa. Zaključila se je lepa pobožnost v nedeljo popoldne, na god povišanja sv. Križa, s teoforično procesijo, katere se je udeležila velikanska množica pobožnega ljudstva ne samo iz domače župnije, temveč tudi iz sosednjih župnij Sv. Dulia pri Lučanah, Sv. Jurija ob Pesnici, Kamnice in Gornje sv. Kungote. Mnogoštevilna Marijina družba je spremljala evharističnega Boga-kralja z gorečimi svečami v rokah. V ponedeljek smo se še spominjali rajnih župljanov, za katerih dušni blagor se je še ta dan darovalo nad 150 sv. obhajil. Vsedobri Bog nam milostno ohrani trajnih sadov geniji ve jubilejne pobožnosti ! 3. V nadžupnijsko-dekanijski cerkvi sv. Nikolaja v Vuzenica h se je obenem z „večno molitvijo“ obhajal tudi „Konštantinov jubilej“ dne 5. 6. in 7. septembra 1913. Pred izpostavljenim Naj svetejši m je proslavljal o. frančiškan iz Maribora presv. rešnje Telo kot čudež ljubezni božje, kraljevo znamenje edinosti in milo podobo večnega miru v obilnem številu zbranemu ljudstvu. Verniki vsake starosti in obojega spola so se bližali radostnega srca v teh dnevih zveličanja mizi Gospodovi s tiho željo, da bi tudi „sladki sad njegovega odrešenja vedno v sebi čutili.“ 4. V župniji sv. Barbare v Halozah se je dvakrat po več dni vršilo cerkveno slavije v zadobljcnjc letošnjih jubilejnih odpustkov. Najprej v dnevih od dne 24. do dne 27. julija pri romarski in podružni cerkvi Sv. Ane, kjer se je od 1. 1909 naprej običajna tridnevnica na čast materi sv. Ani vršila pod spretnim vodstvom o. kapucina iz Lipnice. Bilo je tamkaj vse skupaj 7 cerkvenih govorov v proslavo sv. Ane pa tudi Konstantinovega jubileja. Vkljub precej neugodnemu vremenu in težavnemu potu na hrib se je ogromna množica domačih faranov pa tudi tujcev zlasti na Anino in v nedeljo pozneje udeležila cerkvene pobožnosti in jubilejnih odpustkov, saj je bilo nad 1100 obhajancev. Češčenjc sv. Ane se je letos povišalo s tem, da je neka dobra mati v znak uslišanja po priprošnji sv. Ane v zadevi izgoje otrok naročila lep kip sv. Ane, ki je bil dne 26. julija popoldne slovesno prenešen od Marijinih družbeniki v velikanski procesiji od župnijske cerkve k Sv. Ani, kjer je bil cerkveno blagoslovljen in postavljen na konzolo ob evangeljski strani. Primeren govor, ki je spremljal blagoslovitev, je mogoč k o uplival na poslušalce, ki se napolnili cerkev do slednjega kotička. Druga slovesnost v zadobljenje jubilejnih odpustkov se je vršila v župnijski cerkvi Sv. Barbare ob priliki tridnevnice na čast sv. Križu v dnevih od dne 12. do dne 14 septembra. Domača dušna pastirja sta v 4 pridigah razložila velike dobrote in milosti, ki so nam došle po sv. Križu. Sv. Križ je nositclj križane božje ljubezni, je voditelj neprecenljivih milosti, je učitelj večnih resnic, je najdražji zaklad svete Cerkve, /upijani, ki še niso opravili jubilejne sv. izpovedi, so jo zdaj opravili in na dan „Večne molitve“ za barbarsko župnijo, dne 15. septembra. Takrat sta pomagala v izpovcdnici tudi gg. dušna pastirja iz Leskovca. Kot krona tridnevnice na čast sv. križu pa je bila v nedeljo dne 14. septembra impozantna procesija z Najsvetejšim s tremi križi, s štirimi cerkvenimi banderi, pri kateri so sc zlasti odlikovali družbeniki obojne Marijine družbe. Take procesije po sodbi najstarejših ljudi še barbarska župnija ni videla. Da se je lahko razvila, se je vršila po potu, po katerem se vrši na praznik presv. Rešnjega Telesa. Udeležencev pri procesiji je bilo nad 2500. Barbarska dolina je odmevala od petja in molenja na čast presv. Zakramentu in sv. križu. V cerkvi se je sl a vij e zaključilo s pesmijo na čast sv. križu, ki jo je pela Marijina dekliška družba, ki šteje nad 230 udov. Tako torej naj zmaguje sv. križ in Križani naj kraljuje v srcih vernih Barbarčanov ! 5. K n. šk. župnijski urad pri sv. Štefanu pr* Žusmu poroča, da se jo v tamošnji župnijski cerkvi dne 26. 27. in 28. septembra t. 1. prav slovesno obhajala tridnevnica, katero sta vodila dva gg. misijonarja od sv. Jožefa nad Celjem. Vsak dan so bile tri pridigo in izpovedovalo se je do poznega večera. Z nekaterimi izjemami so se vsi župljani, tudi šolarji, udeležili svetoletnega odpustka. Okoli 1000 sv. obhajil se je razdelilo, posebno je po nasvetu g. voditelja pobožnosti v nedeljo mnogo župljanov prejelo sv. obhajilo za Njih Ekscelenco, p*-6' vzvišenega nadpastirja. Popoldne v nedeljo jo bila veličastna procesija z Najsvetejšim in sklep genijive pobožnosti. Ponedeljek dne 29. septembra zjutraj se je še vršila sveto-letna procesija z mnogobrojno udeležbo k romarski cerkvi Matere Božje na Tinsko, kjer je bila prav goreča pridige o pravom in resničnem češčenju prcb*ažene Device Marije in potem peta sv. maša z dvema blagoslovoma. 116. Diözesliil-Vnchnchttii. Ernannt wurden: P. V. Herr Josef Majcen, F. B. Konsi-storialrat und Domherr Senior, zum Canonicus Poenitontiarius und P. T. Herr Jakob Kavčič, F. B. Konsistorialrat und Domherr, zum Canonicus theologalis. Investiert wurde Herr Jakob Kosi, Stadtpfarrkapla» in Cilli, auf die Pfarre Sk. Leonhard ob Tüffer. Wiederangestellt wurde Herr Johann Luskar, Provisor zu St. Leonhard ob Tüffer, als Kaplan in Videm. Übersetzt wurde Herr Anton l.assbachcr, Kaplan in Videno als Ul. Stadtpfarrkaplan nach Cilli. Renangestettt als Kaplan in Zellniz wurde der absolvierte 6erl Theolog des IV. Jahrganges Paul Vesenjak. btestorben ist Herr Anton Kocuvan, Besitzer der Ehren»iedaill> für 40jährige treue Dienste und Pens. Pfarrer von Lembach, zu Hl. $rc ' faltigkeit in W. B. am 20. Oktober im 73. Lebensjahre. F. B. Lavanter Ordinariat zu Marburg, am 25. Oktober 1913. t (10 Sì. Tyrillu<-Vuchdruckrr«i, Marburg. Fürstbischof.