BESEDIŠČE SLOVENSKEGA JEZIKA ALI BESEDIŠČE PUBLIKACIJ V SLOVENSKEM JEZIKU?
Pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša na SAZU-ju je z letnico 1987 v dveh knjigah izšlo Besedišče slovenskega jezika (uredili: Milena Hajnšek-Holz, Marjeta Huniar in Franc Jakopin; sestavile: Milka Bokal, Milena Hajnšek-Holz, Marjeta Humur in Zvonka Praznik). Interni objavi namenjeno delo je iz kartoteke za slovar sodobnega knjižnega jezika zajelo besede, ki niso bile sprejete že v SSKJ. Verjetno zato so jih uredniki tudi poimenovali obrobne. Kot take pa se dajo razumeti vsaj dvojno — (1) zborno in (2) nezborno obrobne, ločene navznoter še funkcijsko- oziroma socialnozvrstno, pa tudi po vzrokih majhne pogostosti (zastarelo, poimenujoče redko obravnavani del predmetnosti, novo...):
Obrobne besede
zborno
nezborno1
strok. I
onos
umetn. plamenook
publ. bend
nezb. pog. frej
nar.
I
soatroca
žarg. šoasati
i
sleng. I
neka
Uredniško spremno besedilo sestavljajo Predgovor na (neoznačeni) sedmi strani, Uvodna pojasnila (str. 9. 11, 12 s Preglednico na str. 10) in Seznam kratic in oznak (str. 13). Sledi jim slovarski del od A do N (str. 15 do 524). Druga knjiga ponovno prinaša podatke o urednikih in sestavljalkah, od str. 7 do 633 pa gesla črkovnih poglavij od O do 2.
V Predgovoru Franc Jakopin v imenu Inštituta seznanja naslovnika tudi s tem, da bo v slovarskem delu Besedišča najti besede v »neobdelani obliki«. Sklicujoč se na deset točk, o katerih lahko slovarji jezikoslovnega tipa (s tem pa verjetno tudi podobne vrste prinašalcev besednega zaklada, kot je Besedišče slovenskega jezika) obveščajo naslovnika,2 to ne drži popolnoma. Med neobdelanimi iztočnicami (ali jih lahko tako imenujemo?3) se namreč navajajo tudi na pol obdelane
1	Nezborne besede imajo majhno pogostost le glede na knjižno zvrst: v okviru nezbornosti pa so lahko edine uporabljane za ustrezne zborne sopomenke.
2	Prim. V. Gjurin, O Glasbilih in izvajalcih, SR 1983. 4: »Slovarji 1. ponujajo urejen (abecedno, pojmovno, področno...) seznam besediščnih enot, 2. obveščajo o pisni in 3. glasovni podobi teh enot in o njihovih 4. slovničnih in 5. zvrstno-stilnih značilnostih, 6. dajejo pomen (razlagalno, z drugojezično ustreznico ipd.) teh enot in 7. prikazujejo njihovo rabo s ponazarjalnim gradivom (zgledi), obveščajo 8. o njih zgodovini znotraj zadevnega jezika in 9. o njih izvoru oz. etimologiji, naposled pa lahko dajejo še 10. različna druga obvestila, tudi bolj zunajjezikovna (v zvezi s katero koli od prejšnjih točk).« Natančneje o tem isti. Načela sodobnega izrazijskega slovarja, v: Slovenski jezik v znanosti 1, Lj. 1986. str. 151 —187.
-1 Z zastavljenim vprašanjem se pojavlja še drug problem: ali je tako delo slovar ali ie navaden seznam? V prid prvega (čeprav nepopolno) pričajo primeri s slovničnimi oznakami in primeri z ne zgolj prvo osnovno slovarsko obliko (sedeč -dca, blažen -žna -o. prati por jem: tako zapisane so le iztočnice, ki se na ta način razlikujejo od enakopisnih iztočnic v Besedišču ali SSKJ-ju). V prid drugega govorijo veliko številnejše besede brez kakršnih koli oznak.
iztočnice: besede, zaznamovane s slovnično oznako (točka 4 opombe oziroma besede z obvestilom o viru4 (točki 7 in 10 opombe "î), npr. čaj, zaim. oziroma čaja ti P, čajev S, čakalica S P. Avtorji se zavedajo, da SSKJ celo skupaj z Besediščem še ni zajel vsega besedja »današnjega pisanega jezika«. S primerjavo SSKJ-ja in Besedišča s Splošnim tehniškim slovarjem (2. izdaja, Ljubljana 1978) lahko ob besednih družinah podstav izloč-. ojač- in zgost- približno ocenimo izčrpnost Besedišča znotraj strokovne zvrsti:
SSKJ	Besedišče	STS
izločalka
izločalo
izločanje
izločati
izloček izločen -a -o
izločenec
izločenje
izločenost
izločeoalec
izločevalen
izločeoalka
izločevan je izločevati
izločilec izločilen
izločilo
izločina
izločitev
izločiti
izločitven
izločnina
ojačati
ojačen
ojačenje
ojačevalec
izločalen izločalnica
izločevati izločba P
izločen [čna -o] izločenina
izločevalnica izločevalnik S izločevalo S
izločeoina
izločilka
izločilnik
izločilnost
izločijio S P
ojačalen ojačalnik ojač an je
ojačava
izločanje izločati
izloček izločen
izločeoalen izločevalka
izločevalnik
izločevanje izločevati
izločilen
izločilo izločina izločitev izločiti
izločnina
ojačen o jačenje
4 Glede vira so besede označene le z dvema oz. tremi oznakami — S in P (S — Slovenski pravopis 1962. P — Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar IH94. S P — prvo in drugo).
"504	Slavistična revija, letnik ~it> 1988. št. ï. julij—september
Polona Košir-Malovrh, Besedišče slovenskega jezika	305
ojačevalen ojačeoalka ojačeoalnica ojačevalnik
ojačevanje ojačevati
o jačitev ojač it i
ojačevalniški ojačeoalo
ojačilen
zgostek zgosteoati zgostilen zgostišče
zgostljivost zgostovati
zgoščanje
zgoščavati
zgoščeoalnica z goščevalo
z goščilo
ojačeoalen
ojačeoalka
ojačeoalnica
ojačevalnik
ojačevalniški
ojačeoalo
ojačevanje
ojačeoati
ojačilen
ojačitev
ojačiti
zgostitev zgostiti zgostljiv zgostljivost
zgoščalo zgoščan je z goščati
zgoščen zgoščenina zgoščenost z goščevalen zgoščeoalka
zgoščevalnik z goščevalo zgoščevanje zgoščevati
z gošč in a zgoščišče
Uslovarjenk. skupnih Besedišču ter preveritvenemu priročniku, je komaj 7: izločevalnik-. ojačevalniški, ojačeoalo. ojačilen; zgostljivost. zgoščanje. zgoščeoalo. Zdi se torej, da so izpisovalci v Besedišče res zajeli »večino besedja, vsaj za tako imenovani splošni jezikovni fond«. Za najožje strokovne izraze pa so še vedno pri roki terminološki slovarji.
Redke besede, »ki so v kartoteki zastopane z enim ali z nekaj izpisi, lahko tudi i z del enega samega avtorja«, narečni izrazi »iz besedil manj pomembnih avtorjev«, besede »i/. Pleteršnikovega slovarja, ki jih današnja knjižna raba ne potrjuje«, nove besede«, »enkratne in nenavadne tvorbe, redkejši in posebni žargonizmi«. »strokovni izrazi, če so preveč ozko rabljeni, neutrjeni ali zastareli, a tudi besede, ki se dajo narediti po ustaljenih jezikovnih obrazcih /.../, sestavljenke in zloženke« — vse to je zajeto v 182.976 iztočnicah.
Kakor je Besedišče v slovarskem delu bogato, pa v jezikoslovnem izrazju zaostaja za sodobno rabo. Tako v Uvodnih pojasnilih beremo: »V Besedišču niso upoštevana lastna imena (v kartoteki so iz popolnih izpisov), tuja rekla in daljši tuji citati, enakozvočnice iz iste besedne vrste, pisne dvojnice, ki so navedene v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, kratice in simboli.«
V primerih lastnim imenom enakozvočnih občnih imen. kot npr. buenos aires, jadran. jakob. lahko le obžalujemo, da iztočnicam niso pripisane razlage ali vsaj ponazarjalni zgledi. Vendar teh podatkov tudi v primeru, ko bi se uredniki odločili
306	Slavistična revija, letnik 36 19H8. št. 3. julij—september
za »obdelane« oblike besed, ne bi našli pri vseli iztočnicah. Na izpisnih listkih iz časa kmalu po ustanovitvi Inštituta (1945) namreč besede niso zapisane v so besed i lu.5
Slovensko izrazje za frazeologijo (to je za stalne besedne zveze in za nauk o njih) je bilo podano že v sedemdesetih letih®: frazeologemi z nepovedno zgradbo so rekla, s povedno rečenice; glede na izvor so slovenski in neslovenski: le-ti so ali prevedeni ali pa prevzeti in prilagojeni našemu jezikovnemu ustroju; popolnoma prilagojeni so sposojeni, delno prilagojeni so tuji (npr. korpus delikti oziroma corpus delicti, cor-pusa delicti). Citatni frazeologemi pa niso del slovenskega jezika. Besedišče, kot smo videli, priznava le rekla, rečenico mu verjetno pomeni »daljši citat«. Navaja pa vendar oboje. Na str. 101 naštejemo kar 21 rekel: con spirito, contra bonos mores, contra-dictio in adiecto, contra legem artis, contrat social, cool jam session, cordons sanitaires, cori spezzati, corned beef, como inglese, corpus alienum, corpus iuris/juris, corpus mandibule, corpus separatum, cosa nostra, couleur locale, creatio continua, creatio ex nihilo, cremor tartari, crêpe de Chine. Primer za (citatno) rečenico pa je exemple docent (čeprav zapisan v nepovedni obliki). Zapisovanju iztočnic namenjajo Uvodna pojasnila kar dva obširna odstavka. Domače besede in zveze zapisujejo »kot v viru, npr. bodiljka, bodilka, /.../ timenijaztebisistem«. Beremo tudi, da so citatni izrazi »navedeni v izvirnem pravopisu«. Tega ne bi bilo treba posebej pripovedovati, ker je ta podatek vsebovan že v pridevniku c i t a t e n. Primeri, ki jih Pojasnila navajajo kot citatne izraze, so vsi dvobesedni: belle époque, homo ludens. iustum pre-tium, life photography, pas de deux, passo double. Ali naj to pomeni, da enobesedni izrazi, ki jih navaja že SS 1976,7 niso šteti za citatne? Nasproti citatnim izrazom uredniki postavljajo prevzete izraze: »medtem ko je pri prevzetih izrazih upoštevan zapis v viru, npr. bajronizem, byronski«. Pri tujih večbesednih izrazih je glede pisave skupaj — narazen »upoštevan zapis v slovenskem viru in ne določila tujih pravopisov, npr. passepartout, passe-partout, pase partout«. Zdi se, da enotnega pravila za zapisovanje zbiralci niso sprejeli. Tuji večbesedni izrazi se zapisujejo po slovenskih virih, domači in prevzeti pa kot »v viru«. Verjetno je tudi tu mišljen slovenski vir. Še posebej pa je sporen izraz »izvirni pravopis«. V takem naj bi bil zapisan dvobesedni passo double, po izvoru argentinski, toda pravopisno niti španski niti francoski.8 Ali gre tudi tu le za izpis iz »slovenskega vira«? Neupoštevanje tujih pravopisov potemtakem ni le v pisavi skupaj — narazen, temveč tudi v zapisu (nekaterih) citatnih izrazov. Uredniki Besedišča so do neke meje besede vendarle normirali, tako glede postavitve v osnovno slovarsko obliko, upoštevanja različne besed-novrstnosti, kot tudi pisave nekaterih izpeljank in sestavljenk.* Naslovnik se ob vsem (em mora vprašati, kje se normiranje konča. Ali res pri (ne)upoštevanju tujih pravopisov?
V primeru variant passepartout, passe-partout in passe partout bi bilo dobro zapisati kot iztočnico le eno obliko — v virih najpogosteje zastopano, ostali dve pa bi ostali v zaglavju, primerno označeni ('o je kot manj pogosti). Variante besed,
5 O začetkih in razvoju dela za slovar sodobnega knjižnega jezika se poučimo na deveti strani Uvodnih pojasnil: »Gradivo je bilo zbrano na več načinov: deloma je bilo pridobljeno s popolnim in gostim izpisovanjem, večina izpisov pa je problemskih in paberkovalnih. /.../ Metode tega dela so se s časom spreminjale; sprva so se izpisovale le posamezne besede, pozneje besede s širšim sobesedilom. V začetku so prevladovali izpisi iz leposlovja, z leti pa se je težišče premaknilo na druge zvrsti knjižnega jezika, zlasti na publicistične in strokovne spise.«
0 Leta 1973 je J. Toporišič v okviru ljubljanske in mariborske podružnice Slavističnega društva Slovenije predaval o izrazju in pojmovanju slovenske frazeo-logije, v J iS pa je v šolskem letu 1973/74 izšel članek K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije (str. 273—279).
7 Na str. 105: horošo. davàj. Wahloermandtschaft. ćorsokak. Avtor še dodaja: »Citatne besede in besedne zveze niso sestavni del slovenskega jezika oz. slovenskega knjižnega jezika.«
" Na Akadetnijinih izpisnih listkih zasledimo tri različne zapise špansko pravilnega paso dobie: (1) passo-doble, (2) passo dobie (prim, pasodoble) in (3) passo dobie. (V Besedišču: pasodoble in pasa doble.) Prvi izpis je iz Dela 1967, za drugega vir ni zapisan, tretji pa je povzet po ustni informaciji mojstra Jenka s pripisom, da se izgovarja passo dobi.
* Gre za samostalniške izpeljanke -alec, -ilec in za sestavljenke s predpono iz-. s-. z-. V .obeli primerih se Besedišče ravna po načelih SSKJ-ja.
Polona Košir-Malovrh. Besedišče slovenskega jezika	307
še posebej nepravilne, naj ne bi bile samostojne iztočnice. Na isti problem naletimo tudi pri podomačevanju prevzetih izrazov, in to že v SSKJ-ju: angleški buick je zapisan samo citat no. cocktail pa. brez razloga za razliko, tudi podomačeno — koktajl in koktejl. Slovarski del Besedišča navaja izpeljanki koktajlen in cocktailen. Naslovnik bi se laže znašel pred zapisom koktajlen (-Ina -o prid.) in koktejlen. tudi cocktailen. kjer bi popolnoma podomačeni zapis predstavljal osnovno obliko, lç. delno podomačeni pa manj zaželeno oziroma neenakovredno varianto. Zapisani pod isto iztočnico in primerno hierarhizirnni, bi taki primeri dosti bolj jasno kazali različne stopnje podomačevanja in vključevanja v slovenski jezikovni sistem«.
Do ideje, kaj naj bi iztočnici še sledilo v oglavju, nas peljeta tudi naključno izbrani besedi mocenifio in mocha. Ju je izgovarjati [-če-], f-se-] oziroma [-čaj. [-ha] ali fonetično?10 V takih primerih bi moralo Besedišče zapisati vsaj podatek o izvornem jeziku, če že ne (tudi) izgovor.
Zgoraj zapisani citatni izrazi, citat iz SS ter iz NSS" in iztočnice v Besedišču, ki pravopisnim oziroma pravorečnim pravilom slovenskega jezika ne ustrezajo povsem. so pa jih tako zapisali avtorji virov (npr. byronski, cocktailen). nas navajajo k ustreznejšemu naslovu Besedišča: Besedišče publikacij o slovenskem jeziku kajti citatno in nepravilno zapisano slovensko besedje je le del slovenskih besedil, ne pa tudi slovenskega jezika.
In kako naj naglašujemo vse te besede, katerih velik del so res nekaj »nenavadnega, celo čudnega, ob današnji rabi komaj nastajajočega ali zastarelega, če ne ponekod kar izrazno kaotičnega«? Naglasa besed avtorji niso normirali — samo iz zapisa seveda ne more biti zanesljivo dan.
V okviru Uvodnih pojasnil je pojasnjena tudi Preglednica, dasi grafično njen naslov (velikost črk je enaka velikosti črk ostalih poglavij uredniškega spremnega besedila) ne ustreza njeni vključenosti v poglavje Uvodna pojasnila, marveč jo dela za poglavje, enakovredno ostalim trem. Urejena je po začetnicah (od Л do 2 z vmesnimi Q. W. X in Y). Iz nje lahko razberemo, koliko od iztočnic Besedišča je že v Slovenskem pravopisu 1962. Pleteršnikovem slovarju in obeh hkrati. S SP ima Besedišče skupnih 10.268, s Pleteršnikom 16.690, z obema pa 7Л25 iztočnic; preostalih 148.69"5 iztočnic izvira ali »iz leposlovnih del od druge polovice 19. stol. do danes, iz revij in časopisov, iz strokovnih in znanstvenih del ter iz šolskih knjig« ali pa so jih »iz svojega poznavanja zapisali tudi sestavljavci SSKJ«. Iz SP so v Besedišče zajete v glavnem tvorjenke, narejene po ustaljenem vzorcu«, iz Pleterš-nikovega slovarja pa so zastareli, redki ali narečni izrazi«. Številčna primerjava kaže, da je skoraj petina iztočnic Besedišča zapisana že v SP 1962 in/ali v Pleterš-niku (in deloma pač samo iz teh dveh virov tudi izpisana) — od 182.976 iztočnic znaša to "54.283 iztočnic.
Zadnji podatek Uvodnih pojasnil se nanaša na pisavo samostalnikov -alec, -ilec in sestavljenk s predpono iz-, s-, z- (le-te Besedišče, kakor že SSKJ. piše napačno: iz.... s...Iz...). C.lede obojega nas Besedišče usmerja k SSKJ-ju ( glej SSKJ 1, str. XXIII«) oziroma k njegovim načelom. Kar se tiče sestavljenk, v slovarskem delu Besedišča številčno prednjačijo tiste s predponami ne-, pred-, raz- (domače), od tujih predpon pa sta naištevilneje zastopani anti- in de-. Tudi priponskih izpeljank, ki so v SSKJ-ju odpadale, je precej: -ski/-ški, -stool-štou. -teo, -ost. Naslovnik se sprašuje, zakaj so jih pri izbiri besed za SSKJ zamćtali.
Zadnje poglavje pred slovarskim delom Besedišča je Seznam kratic in oznak. Kratice so le štiri: l' — Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar 1894/95, S — Slovenski pravopis 1962, SP — Slovenski pravopis in Pleteršnik, SSKJ — Slovar slovenskega knjižnega jezika 1970 in nadalje. Ostalih dvanajst enot sodi med slovnične oznake; razen ene so iste kot v SSKJ-ju, le precej manj jih je (členek; m, medm.. nedoo.. predi., prid., prisl.. s. štev., oez.. zairu., ž). Pohvaliti je treba besedno-vrstno oznako členek. Vendar bi lahko bila okrajšana, kot vse druge; prim, v SS (str. 193) člen./part.
10	Prvi izraz je sopomenka beneške lire. izgovor zanjo na izpisnem listku ni predpisan (vir: Jeločnik). Drugi izraz pa je iz usnjarske obrti (izg. môka) — gre 1. za pralno usnje, dobljeno s kombinacijo formaldehidnega in glase strojenja (vir: M. Cvenkel. R. Pečenko. Usnje in krzno. 1964). in 2. za barvano rokavičarsko usnje, strojen« z aluminijevimi solmi in obrušeno na obeh straneh (vir: Mali).
11	»Ostanejo nato še citatni frazeologemi, ki niso del slovenskega jezika /.../« — NSS. Ljubljana 1982. str. 369. Olej tudi op. 7.
Uredniki pravijo, da je Besedišče kot »dopolnilo SSKJ« namenjeno »vsem, ki jih zanimajo vrednote slovenskega jezikovnega izročila in današnjosti«, posebej pa še »raziskovalcem slovenskega jezika, njegovega današnjega stanja in zgodovine, nadalje raziskovalcem slovanskih jezikov, zlasti leksike, primerjalnim in splošnim jezikoslovcem, psiho-, socio- in etnolingvistom«. S pridom naj bi ga uporabljali tudi »slovenski pisatelji in prevajalci«. Skorajda ne bo držalo, da bo »večini uporabnikov /.../ zadoščala že informacija v Besedišču« — vsaj brez razlag ali ponazarjalnih zgledov ne. Kdo, ki mu je potrebna takojšnja informacija, bo imel čas raziskati »pomen in zveze, v katerih se beseda pojavlja«, po kartoteki na SAZU-ju?
Kljub vsemu je Besedišče velik izziv za vse, ki zaman iščejo nekatere besede v SSKJ-ju. Ali ni npr. beseda dulo (SSKJ I, 525) prav tako redka kot dula S (B, 153), čajek (B, 104) pa skoraj tako pogost kot čajček (SSKJ I, 274)?
Polona Košir-Maloorh Trbovlje