kričansklh uči Glasilo slovenskih hetskih društev teljskih in kate |N«tl»nlU Katoliška lliharn« v Ljubljani. | Vsebina: Šolski vrt. (J. Grad)....................................................49 Kdo bo vpeljal ljudsko petje v cerkvi? (A. Čadež) .... 52 Disciplina v šoli. (J. Mikš).............................................53 Biblične zgodbe in IX. člen apostolske vere. (J. Kramar) . 56 Razvoj oskrbe slaboumnih. (Anica Lebar)..................................59 Vdahni katehezi posvečenje. (A. Č.)......................................61 Katehetski vestnik: Katehetsko gibanje...................................63 Katehetske beležke...................................................... 63 Zgledi, porabni pri katehezi.................................... . . 64 Vzgoja .................................................................67 Učiteljski vestnik: Učiteljske vesti.....................................68 Raznoterosti............................................................ 69 Slovstvo in glasba.......................................................72 »Slovenski Učitelj« izhaja sredi vsakega meseca. Celoletna naročnina 4 krone- (Naročnina in članarina za »Slomškovo zvezo« 5 K; naročnina in članarina za »Društvo slovenskih katehetov* 5 K; naročniki, ki so člani'obeh društev, plačajo 6 K.) Spisi in dopisi se pošiljajo uredništvu do 4. vsakega meseca. Reklamacije, naročnino, dopise sprejema: Uredništvo »Slovenskega Učitelja« v Ljubljani. Urednika: A. Čadež, katehet v Ljubljani; Fr. Jaklič, nadučitelj, drž. in dež. poslanec. Natisnila Katoliška tiskarna. — Oblastem odgovoren Ivan Rakovec, Slovenski Učitelj Glasilo slovenskih krščanskih učiteljskih in katehetskih društev. Last »Slomškove zveze" in »Društva slov. katehetov". IHIIIIinilllliniHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIHIHIIIHmilllHIHmilllllllHIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIimillllllllllllllllimiHllllllltlllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlillllllllllllllllMIIIHIIIIIIIIIIIIIIIII Leinik XVI. V Ljubljani, 15. marca 1915. Šlev. 3. • in iiiiiiiiiiii Hlinil iii ii ii iim milimi iiiiiiii ii imun iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimii 11111111111111 iii iiiiiiiiiiiiin im im iiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiitiiiiii tli iii m m iiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiii milim m im imi Šolski vri. J. Grad. " Šolski vrt — ti kraj veselja in tihe sreče! Kako ljub si mi, ko se po trudapolnem pouku zatečem v tvoje zavetje, da si osvežim duha, da se naužijem krepilnega zraka, da se razveseli moje oko na pisanem, dehtečem cvetju in moje uho na prijetnem šumenju čebelic! Pozdravljen šolski vrt, ki mi odganjaš mučne, vsakdanje skrbi, ki mi dvigaš zdvajajočo dušo iz doline solza, trpljenja in bridkosti v nebeške višave! Prisrčno pozdravljen! Kako drag si mi šolski vrt v jutranjih urah, ko te napaja z bisernimi kapljicami jutranja rosa! Krasne misli, ki mi iih budiš, prinašam mladini, ki ravnokar vre v šolo. V duši se mi zbudi poezija o domači grudi — pesem o rodni zemlji! In kako lep si šolski vrt zvečer, ko ljubo solnce pošilja zadnje žarke nate, kakor bi se ne moglo posloviti od pestrega cvetja, od šumljajočih čebel, od sočnega sadja! Upokoji se razburkano srce v prsih, roke pa primejo za delo. In zazdi se mi, da sem v daljni gorenjski vasi, tam ob bistri Savi, kjer sem nekoč kot deček pomagal skrbnemu očetu pri poljskem delu. In ob teh mislih se me loti veselje do kmetiškega dela — do dela na šolskem vrtu. Rad te imam, moj vrtec, v jeseni, ko zaspiš tudi ti z materjo naravo zimsko spanje — krasu in cvetja obran; saj mi zbujaš spomine na nekdanje dni; a še rajši te imam v poletju, ko si odet v cvetje in zelenje, pa izvabljaš iz srca upanje — nade! Take in enake misli so mi napolnjevale srce, ko sem razmišljal o veliki važnosti šolskih vrtov. Prepotrebna so učila pri pouku. Da, tako so nujna, da bi bil brez njih pouk prazen, suhoparen in neuspešen. Tudi šolski vrt lahko pre-mnogokrat uporabimo kot učilo pri tem ali onem predmetu. Zlasti pa nam je pri kmetijskem pouku neobhodno potreben. V novejšem času se posveča zlasti kmetijstvu večja pozornost in geslo našega časa bodi: »Za otroka in kmeta!« Naša dežela je dežela poljedelcev in vendar, kako malo strokovnih učiteljev ima! Česa pa je treba našemu kmetovalcu, da se dvigne na oni višek, da bo lahko tekmoval s sosedi kultiviranih dežela? Strokovne izobrazbe potrebuje. Usposobiti ga je treba, da kmetuje napredno, da pozna pota, ki vodijo do boljšega izkoriščanja zemlje. Kje pa naj dobi kmetovalec strokovno izobrazbo? Glavni faktor, ki pride tu resno v poštev, je šola, saj je v vednem stiku s kmetom in zato je tudi uprav šola poklicana, da mu poda navodila za napredno, dobičkonosno izkoriščanje zemlje. Seveda, tudi pouk v ljudski šoli mora napredovati ter ustrezati potrebam časa. Ni še dolgo tega, ko so se zadovoljevali s sposobnostjo branja, pisanja in računanja. Čas pa je zahteval napredka v zasledovanju iznajdb. Pojavila se je potreba intenzivnega pouka realij; posledica je bila zahteva po delovni šoli. In kje si moremo misliti idealnejše uresničenje delovne šole s praktično vrednostjo, kot je kmetijska stroka, ki nas vodi v koncentričnih krogih v vse predmete realij? Najbolj praktično učilo za kmetijstvo je gotovo šolski vrt. Ako pa hočemo šolski vrt uporabljati kot učilo, moramo skrbeti, da bo res v vsakem oziru vzoren. Biti mora najlepši v okolici in najbolj praktično urejen, da bo vplival vzgojno na mladino in odrasle. Povsod tam, kjer deluje vesten učitelj-sadjar, vidimo pri ljudeh dobro urejene vrtove, vidimo ljubezen, ki jo goji ljudstvo do učitelja. Šolski vrt bodi tedaj vzor vrta. Naj podam o tem nekaj misli! Da bo mogoče učitelju vzdrževati šolski vrt vedno v vzornem stanju in da bo mogel razvijati na njem vse svoje vrtnarske zmožnosti, mora biti primerno obsežen. Najprimernejša velikost šolskega vrta je 10—20 arov. Važna je tudi oblika šolskega vrta. Pokrajinski slog je bil nekdaj zelo vpoštevan in je res tudi lep, toda praktičen ni, ker ima učitelj že s samimi poti dela celo leto. Načelo učitelja-vrtnarja bodi: Pota odpraviti ter se zadovoljiti z najnujnejšimi; zato naj sc odmeri pri šolskih vrtovih vedno le praktična pravokotna oblika. Kakšna naj bo razdelitev šolskega vrta? Tu veljaj pravilo: Polovica vrta bodi drevesnica, druga polovica pa sadovnjak. Ako razdelimo potem drevesnico na desetletni turnus, kar je najbolj priporočljivo, imamo dovolj prostora tudi za zelenjad itd. Cvetlice pa naj se itak goje le na rabati. Tudi zunanja oprema se ne sme zanemariti. Šolski vrt mora biti ograjen; pri tem pa ne smemo pozabiti, da je šolski vrt javna naprava, ki mora biti odprta ljudstvu, če hočemo, da bo vplivala vzgojno. Zato ne skrivajmo šolskih vrtov s tem, da jih obkolimo z živo mejo ali visokim obzidjem. Mreža, primerno visoka, je napripravnejša. Pota, kolikor jih je, naj bodo T60 m do 2 m široka, Najžalostnejši je pogled na šolski vrt, ki ima pota porastena s travo in plevelom. Obrobek — najboljše betonast — pri gredicah tudi mora biti. Manj priporočljiv je živ obrobek, n. pr. iz ruše, ker ga je treba vedno sekati in striči, drugače pa lep ni. Na šolskem vrtu mora biti pa vse lepo, vse lično, če hočemo ljudem pokazati kaj vzornega. Nujno je želeti ob šolskem vrtu gnojno gredo, saj je tudi ta naprava poučna za mladino. In čebelnjak! Kako bi ga pogrešali, če bi ga ne bilo, saj je čebelarstvo najidealnejša, da poetična panoga kmetijstva. Žal, da so učitelji-čebelarji tako redki! Kompostna jama, vodnjak itd. so stvari, ki se nanje ne sme pozabiti pri razdelitvi šolskega vrta. Razdeljen je šolski vrt, in sedaj — obdelajmo ga! Uredimo najprej sadovnjak, oziroma matičnjak! Zemljo za sadovnjak najprej rigolamo in zakoličimo. To je važno. Naše ljudstvo sadovnjake ponajveč napačno zasaja. Vse je pregosto po kmetiških vrtovih. Pokažimo v šolskem sadovnjaku, kakšna razdalja mora biti med drevesi; zato je pa potrebno, da prostor, ki ga bomo zasadili s stalnimi drevesi, zakoličimo. V sadovnjak sadimo visokodebelna in nizka drevesa. Če so visokodebelna drevesa jablane, naj bodo pritlična hruške in obratno. Važna je tudi izbera sadnih vrst. Če se ozremo po naših sadovnjakih, vidimo skoro povsod isto napako: Kolikor dreves, toliko sadnih vrst! Ali je to napredno, dobičkonosno sadjarstvo, ako pridela kmet v svojem sadovnjaku kakih 20—30 vrst jabolk? Zato pa v šolski vrt malo vrst, a tiste dobre in kraju najprimernejše. Sadovnjak naj zasadi mladina sama. Nekako svečano naj se to zgodi. Kako težko bodo potem otroci pričakovali, da drevesa ozelene; kako bodo ugibali, katero bo prej cvetelo, katero prej rodilo itd.! Z mladino vred bodo rastla drevesa in ko se bodo prikazali prvi sadovi, naj se jih razveseli najprej mladina, saj bo tudi v srcu otrok v tem času dozorel učiteljev trud: zbudilo se jim bo zanimanje in ljubezen do sadjarstva. Sadovnjak naj bo tudi nadalje vestno obdelan; nikakor ni potrebno, da bi bil takoj izpočetka s travo porasten. Prideljuje se na njem lahko zelenjad, dokler ves sadovnjak ni zarasten s sadnim drevjem. Takrat se napravijo okoli dreves drevesni kolobarji. Prepotrebno je tudi gnojenje sadovnjaka, da drevje bujno raste in da dobimo vsako leto dovolj cepičev, ki jih razdelimo med sadjarje. Vsako drevo in drevesce naj ima tudi etiketo. Najmučnejše je za učitelja, če ne ve, kaj ima na vrtu. Velikega pomena je, da gojimo na šolskem vrtu sadno drevje. Otrok naj vidi, kako se sadi, kako drevo raste, kako se razvijata cvet in sad. Kdo mu bo to lepše, idealnejše razložil in pojasnil kot učitelj? Kdo mu bo lažje vcepil v mlado srce ljubezen do sadjarstva — te važne panoge kmetijstva — kot učitelj? In koliko se lahko kmetovalci nauče v šolskem sadovnjaku! Tu je vse lepo urejeno, tu rasto kraju primerne vrste, tu je vse jasno in očito pred njihovimi očmi. Pa pristopi še vneti učitelj sadjar in pojasnjuje, prepričuje, uči in svetuje, nareže cepičev in jih razdeli med sadjerejce; gre na njihove vrtove, cepi in precepi slabe sadne vrste itd. Precepljenje večine naših sadnih vrst je prvo in najpotrebnejše delo, če hočemo postati pravi sadjarji. Neprecenljiva je korist sadovnjaka za celo okolišče, ako ga vodi vrl in vešč učitelj-sadjar! (Dalje.) Kdo bo vpeljal ljudsko petje v cerkvi? A. Čadež. 0 potrebi in koristi složnega in vzajemnega delovanja, ki je predpogoj lepih vzgojnih uspehov, je prepričan najbolje tisti, ki te edinosti pogreša. Srečna občina, kjer učiteljstvo in duhovniki takorekoč tekmujejo v bratski slogi za dušni in telesni blagor občanov! To soglasje in skupno delovanje naj bi se pojavljalo tudi v prizadevanju za vpeljavo ljudskega petja po naših cerkvah. Cerkveni, zlasti pa glasbeni listi so se z vso silo oprijeli misli, da treba v cerkvi pritegniti vse vernike k pevski molitvi po geslu: »Bis orat, qui bene cantat — lepo petje je dvakratna molitev.« Cerkveno petje je povečini v tesni zvezi z učiteljstvom, saj je marsikje učitelj obenem tudi vodja cerkvenega pevskega zbora. Pa četudi ne; resnica je pa le, da so dobili dobri cerkveni pevci in pevke prvi pouk in navdušenje za lepo petje večinoma v šoli. Da bi vpeljava ljudskega petja v cerkvi bila neprecenljive vrednosti v dušnopastir-skem oziru sploh in še posebej koristna za vernike, ker bi se na ta način bolj živo in bolj dejansko udeleževali službe božje, to dokazovati je nepotrebno. Odveč bi tudi bilo, če bi hoteli koga prepričevati, da se ljudsko petje v cerkvi ne bo vpeljalo, če ne bo sodelovala šola. Duhovnik je seveda v prvi vrsti poklican, da uči vernike ne le moliti, marveč tudi svete pesmi peti. Toda duhovniki so večinoma preobloženi z delom, mnogim pa manjka pevske izobrazbe, zlasti če nimajo tega daru. Idealno bi pač bilo, ako bi vsi kandidati duhovskega stanu bili obenem pevsko nadarjeni; toda ta želja se ne bo nikdar uresničila. Pevovodja cerkvenega zbora, ki ni učitelj, bo uril in vežbal svoj zbor za umetno petje, a z mislijo za skupno cerkveno petje ne bo prodrl, če bi imel tudi zmisel za to, ker mu manjka podlage: podlaga je pa v mladini, v šolskih otrocih. Kjer je učitelj obenem pevovodja cerkvenega zbora, zraven pa vnet za ljudsko petje v cerkvi, bi se z lahkoto prodrlo s to lepo idejo, ki ima točasno med nami še mnogo protivnikov. Duhovnik naj navdušuje, svetuje, pomaga; brez njegove agilnosti bi vsa stvar padla v vodo. Ako pa ljudstvo opazi, da tudi učitelj soglaša z dušnim pastirjem, bi se vsa kritika kmalu okrhala. V učiteljskih krogih se je uprav v zadnjem letu pojavilo novo gibanje za ohranitev in varstvo domačije, lepih domačih šeg in navad, pa tudi za ohranitev ljudskih pesmi. Ali ne bi se moglo s tem gibanjem strniti tudi stremljenje po skupnem ljudskem petju v cerkvi? Saj bi se tako le obnovila stara, častitljiva in koristna navada naših prednikov. Pomen, važnost in veljava skupnega petja v cerkvi bi v otrocih le rastla, ako bi se zanj zavzemala zajedno učitelj in duhovnik. Najprej torej otroci! »Iz ust otrok in dojencev si hoče Gospod pripraviti hvalo.« Ako se bodo otroci sprijaznili s petjem v cerkvi, je storjen na ta način prvi korak. Nadaljnje delo ne bo več tako težko. Stopiti nato takoj pred odrasle z zahtevo skupnega petja — morda ne bi bilo še svetovati. Posredujejo naj še poprej Marijine kongregacije in razna društva. Od šolskih otrok se odrasli nič kaj radi ne uče; pomagajo naj družbe in društva. Glavna težava pri uvedbi ljudskega petja v cerkvi bodo pesmi same. Izbera osobito izpočetka ne bo lahka. Tu bo treba vsestranskega sveta izkušenih, a tudi pedagoško izobraženih glasbenikov. Glasovni obseg pesmi ne sme biti preobširen; tudi višje lege morajo biti take, da jih večina vernikov obvlada z lehkoto in brez napetega vpitja. Jasna, lepa, srčna in iskrena enotnost v pesnitvi in glasbi, krepko, jedrnato besedilo, globoko čuvstvovanje: to in še marsikaj se bo zahtevalo za pesmi, ki bodo sprejete v bodočo cerkveno pesmarico. Sicer pa: Skupno na delo! Disciplina v šoli.1 J. Mikš. Šola brez discipline je mlin brez vode. Komenij. Šola brez discipline je mlin brez vode. — Ta Komenijev rek opravičuje našo namero, da govorimo o disciplini, ne kakor bi ne bili o potrebi discipline v šoli prepričani, marveč da tem marljivejše iščemo pripomočkov, ki ž njimi tudi pri verouku vzdržujemo disciplino. a) Pomen discipline v šoli. Disciplina zahteva, da so otroci mirni, poslušni pri pouku; da pazijo na red in snago pri knjigah, zvezkih itd.; da prihajajo snažni, umiti in o pravem času v šolo; da skrbno izdelujejo domače naloge; da so med seboj prijatelji, proti učitelju pa spoštljivi in vdani, da se ga ne samo boje, ampak ga tudi ljubijo. Če tega ni, potem je šola gotovo slaba in niti od daleč ne more dosegati učnega smotra. Šola ima biti ne samo učilnica, ampak tudi vzgojilnica, in vzgoja mora obsegati vsi tri dušne moči: um, voljo in srce. Um... Ali je mogoč kak umstven napredek v šoli, če ni discipline? Brez reda tudi najboljša metoda nič ne pomaga, z dobro disciplino pa mora tudi manj nadarjen učitelj doseči povoljne uspehe. Kjer otroci v šoli počno, kar hočejo, tam mladina svoje talente v resnici zakoplje; še celo nadarjeni učenci postanejo vnemami in leni. In ako velja to splošno za vse predmete, velja še posebno za krščanski nauk, kajti tu mora otrok še bolj sodelovati, nego pri drugih predmetih. Če ni sodelovanja s katehetom, je vsak uspeh izključen. 1 Tekom zadnjih let smo priobčili v našem listu dve razpravi, eno daljšo in eno krajšo, o šolski disciplini. Ako smo sprejeli o tem vprašanju, ki mora zanimati učiteljstvo in katehete, zopet nov referat, smo storili to radi vsestranske temeljitosti in točnosti, ki jo je pokazal referent v tem sestavku, in radi tega, ker nudi marsikaj novega, tako da bi bilo le v škodo, če bi ga prikrili javnosti. (Op. ured.) Volja. — Sedanji čas se tolikokrat poudarja vzgoja volje, in to po pravici, saj izobrazba volje in srca je pravzaprav bistvo vse vzgoje. In kje se volja boljše in vztrajnejše uri, nego v dobro disciplinirani šoli? Pri miru sedeti po cele ure, pazno poslušati, poskušati in ponavljati, da bo črka prav narejena, izdelavati naloge, učiti se za šolo, ko bi paglavček najraje vrgel knjigo v kot, — to je v resnici velik post, občutno zatajevanje za nemirno, razposajeno dete. Priznati moramo: šolar mora veliko trpeti... Če novejši pedagogi (primeri dr. Foerster, »Cha-rakter und Schule«) tako resno terjajo: šola vzgojuj značajnost otroško — je taka zahteva seveda upravičena, saj otroka čaka bridko, trdo življenje; pa značaj otrokov se kuje edinole na naklu stroge šolske discipline. Srce . . . Ali je mar vzgoja srca nepotrebna? Potrebna, pa zlasti med nami močno potrebna. Kako trdosrčni, nagajivi, neusmiljeni in hudobni so velikokrat ljudje. Zato bi v šoli ne smeli pozabiti tistega starega reka: »Non scholae, sed vitae discimus.« Če se pa otroci med seboj prepirajo in tepejo, učitelju nagajajo, se morda celo iz njega norčujejo in ne poznajo nobene avktoritete, kako bodo iz takih otrok prirasli možje in žene, ki bi se zavedali, da Kristus ni rekel tjavendan: »Ljubi svojega bližnjega!« Kehr, Diesterweg — da imenujem samo dva po imenu znana pedagoška pisatelja — sta oba mnenja, da kolikor večja je zunaj razbrzdanost, tem ostrejša mora biti v šoli disciplina. Šola brez discipline je kakor kaka država v revoluciji: iz take šole učenci ne morejo prinesti pokorščine v življenje. Za bodočnost otrokovo je dobro urejena šola največjega pomena. »Gut disciplinierte Schiiler sind auf dem besten Wege gute Burger zu werden« (Dr. Baumgartner). Slaba šola pa pokvari cele generacije: nesreča je za otroka, nesreča za hišo, nesreča za družbo. Celo preprosti ljudje to dobro vedo ter jim je jako malo všeč, če kak učitelj nima discipline. »Strahu ne zna dati otrokom!« — tako se radi pritožujejo. b) Podlaga discipline. Disciplina ni in ne sme biti odvisna od tega, kako je hud učitelj, kako velik in kako močan je; tudi od tega ne, koliko se tepe in kaznuje, in ne od vojaške komande, kajti vse to so sredstva, ki vzgajajo le potuhnjence. Če bi disciplina bila zmeraj oprta le na taka zunanja sredstva, potem bi bila uganka, kako je moč, da ohranijo včasih majhne, slabotne osebe najlepši mir v šoli, dočim možje velikani tega ne znajo. Disciplina mora izvirati iz otroškega srca samega. In to ni majhna naloga vzgojitelja, da zna združiti otrokovo voljo s pokorščino in disciplino, da učenec rad in sam od sebe uboga. Le taka disciplina je trajna ter ima vzgojni pomen za učenca — za njegovo voljo, njegovo srce in značaj njegov. Učitelj, ki zna tako vzdržavati disciplino, razodeva ne samo pedagoško znanje, ampak predvsem pedagoški talent. Starim šolam se rado očita, da se je v njih strahovalo le s šibo. V novejši naši šoli je šiba dejana na indeks. Dr. Foerster pravi: »Nekdaj je vladala prevelika strogost, sedaj pa prevelika popustljivost. Idealno stališče prave pedagogike je v sredi: dovesti otroka do tega, da ohranja disciplino prostovoljno, s prepričanjem, celo z veseljem.« To je idealno in teoretično čisto pravilno, posebno pri starejših šolarjih, pri katerih že um nekaj odločuje; praktično pa je stvar velikokrat drugačna. Že po naturi je človek sovražnik discipline. Majhen učenec ima sicer mehko srce in upogljivo voljo, pa raztresen je, se kmalu naveliča, in če nobene kazni ni, ne vzame stvari resno. Otroci pri 12. letih ali čez so pa velikokrat skrajno trapasti, uporni ali celo naravnost pokvarjeni. Kaj se tak fantalin briga, če stoji zunaj klopi ali če je eno uro zaprt! Praktičen zgled: Učiteljica novinka se je prav uspešno lotila dela v zanemarjeni šoli. V 14. dneh je šolo reformirala. Zatrjevala mi je nekoč, da tepla ne bo nikoli. Jaz nato: »Želim vam, da bi tako izhajali; saj bi se šiba nič ne podala v ženskini roki.« Nekega dne pa je zaprla dva 12 letna dečka. Tretji — prav razposajen pastir iz sosednje fare — se jima pa grede skoz vrata roga: »To sta neumna, če ostaneta notri!« In res, fanta jo pobrišeta domov ne meneč se za učiteljico, ki je potrta in vsa iz sebe tožila, kaj se je zgodilo. Tu sem moral poseči vmes. Vse tri paglavce sem nabrisal, da je njim pa tudi vsem drugim pošlo veselje, še kdaj kaj takega poskusiti. »Sedaj pa vidim« — je rekla učiteljica — »da je tudi šiba včasih potrebna.« Poleg tega je duh časa le zagovornik upornosti, desorganizacije in mehkužnosti. Kako se boje gosposki ali pa bogati meščanski starši, da bi se njihovemu sinku kak las ne skrivil! Konštitucija s svojimi načeli, demokratizem, avtonomija: te politične struje mečejo svoje valove tudi čez prag šolskih dvoran — in gori pri katedru brani učitelj obupno svoj absolutizem: dajte nam šibo nazaj, drugače pademo! Tem glasovom docela nasprotno pa se poudarja načelo o s a m o-vzgoji, s a m o v 1 a d j u, odgovornosti itd. Posebno v Ameriki vlada v tem pogledu prava metodomanija. Katera stranka ima prav? Obe — ali pa nobena. Vprašanje je, koliko bodo tisti dosegli, ki tako perhoresci-rajo strogost pri disciplini. Iz takih šol večkrat slišimo, da so učenci učitelja strahovali. Sarkastično biča dr. Foerster zahteve po šolski avtonomiji češ, nazadnje bo ostal samo avto, n o m i j e pa ne bo nikjer. Ostro postopanje z gojencem je res nekam bolj robato, vodi pa bolj zanesljivo do praktičnih uspehov, kakor tista preveč obzirna, mehka vzgoja, ki imajo zanjo izobrazbo in najdejo čas le pedagogi-specialisti, ne pa masa ljudstva. Končno pridemo do tega, da ravna najbolj pametno sv. Cerkev, ki vzbuja notranjost, pa tudi ne zavrača modre zunanje sile. Njena praksa, ki je prestala stoletno izkušnjo, je psihološko utemeljena, ker računa s tem, da je človek k slabemu nagnjen; jamči pa tudi za uspeh pri vzgoji, ker konečni cilj: nebesa, večno zveličanje, to je ves drugačen motiv za disciplino, kakor pa samo gola človeška pamet. Naredil sem ta ovinek v svojem razmotrivanju, ker je znano, da se tudi pri nas srednješolski mladini naklanja vedno več prostosti docela v zmislu modernih vzgojeslovnih načel o samovzgoji in samovladju. Preidemo sodbe, ki si jih dovoljujejo šolniki o novih reformah — ne spadajo v naše področje —; to je pa gotovo: čim manjši je zunanji pritisk na učenca, tem bolj je potreba iskati notranjih nagibov za disciplino. Katerih? 1. Strah b'ožji. Učenec se mora zavedati, da je njegova stanovska dolžnost, da je marljiv in ubogljiv v šoli: Bogu bo dajal odgovor, kako bo uporabil šolska leta. Lenoba je greh — to je treba poudarjati posebno pred šolsko spovedjo. S kakšno dobro voljo pridejo v šolo otroci vestnih staršev, kako se boje učitelja, kateheta žaliti. Taki šolarji store svojo dolžnost zmeraj, če jih kdo nadzoruje ali ne; nauče se, če mislijo, da bodo vprašani ali ne. Šolski pouk je treba skušati posvetiti z dobrim namenom. Stori.se to lahko kratko pri molitvi, da se pristavi: »Današnjo uro hočemo darovati v ta in ta namen.« Meseca maja n. pr. se lahko pripomni: »Otroci, Mariji Kraljici majnikovi na ljubo se ta mesec prav pridno učite! Drugič se namen napravi za verne duše v vicah, v počeščenje Srca Jezusovega. Skušnja me uči, kako se povzdigne resnoba med učenci, če so prej molili rožni venec v cerkvi. 2. Osebnost učiteljeva... Pravzaprav je red v šoli povečini odvisen od osebe učiteljeve. Kakršen učitelj, taka šola. Učitelj mora biti učencem nekako bitje, ki vse zna in ve in vse prav naredi. Če le začno šolarji dvomiti o svojem učitelju, potem je avktoriteta proč! Kar bi bili sami iz spoštovana in ljubezni radi in z veseljem storili, izvrše le neradi in površno, če se jih kaznuje. Kjer učenci nimajo spoštovanja do učitelja, tam zavlada odtujenost med njimi in učiteljem. a) Učitelj mora dajati v vseh rečeh dober zgled. Zgled ima čudovito moč na šolo, in ta vpliv je tem silnejši, čim manjši so učenci. »Učenci so redni in točni, če je reden in točen njihov učitelj; dobrohotni so, pravični, miroljubni, postrežljivi, če je učitelj miren, postrežljiv, pravičen. Svojeglavni učitelji pa se pogosto pritožujejo radi upornosti učencev, popustljivi in neredni se vedno vojskujejo z lenuhi, sami premalo obzirni so polni graje radi sirovosti šolarjev.«1 (Dalje.) Biblične zgodbe in IX. člen apostolske vere. J. Kramar. »Slovenski Učitelj« je že prav primerno pisal o pomenu bibličnih zgodb pri katehizaciji. Kakor biblične slike, tako so tudi biblične zgodbe eminentno nazorno sredstvo. Biblične zgodbe imajo v šolskem poučevanju dvojno namero: didaktično in vzgojno. V prvem oziru imajo zgodbe nalogo, nazorno pojasnjevati abstraktne kazekizmove nauke. Vzgojni namen pa je 1 Dr. Kehr »Schulpraxis« p. 44. v tem, da lepi zgledi pridobe učenčevo voljo za čednost, zgledi, ki kažejo zlo, pa zbujajo stud do greha. Znano je, da katekizem navaja le verske in dejanske resnice neglede na kraj in čas. Zgodbe sv. pisma pa nas natanko pouče, kje in kdaj se je izvršil kak dogodek. Nadčutne reči, ki o njih govori katekizem v splošnih naukih, se nam pokažejo v zgodbah v konkretnih zgledih, v živih podobah, ki pred nami govore in delajo. S pomočjo takih nazoril učenci natanko razumejo katekizmov nauk ter se zanj živo zanimljejo. Pravilno je torej, da katehet najprej razloži dotično zgodbo, potem šele katekizmov nauk naveže nanjo. Nauka o ustanovitvi sv. katoliške Cerkve bi ne mogli učenci jasno razumeti brez svetopisemskih zgodb. Oglejmo si ga natančneje! Vemo, da je božji Učenik učil dobra tri leta. Učil je resnice, ki jih moramo verovati, in čednosti, ki si jih moramo pridobivati, učil je torej versko-nravne nauke. Pomenljivo pa je, da je božji Učenik vsako leto storil nekaj, kar je pripravljalo ustanovitev njegove Cerkve, ki se je v malem pričenjala. V prvem letu svojega javnega delovanja si je pridobil več učencev; najpreje jih je bilo pet; z njimi je šel v Kano na ženitnino, kjer so bili priče njegovega prvega čudeža. O tem nam govori sv. pismo: Jan. 1, 35—51. Posnetek tega vsebuje trinajsta zgodba sv. pisma novega zakona: »Jezusovi prvi učenci«. (J. Vole: Vel. zgodbe sv. pisma.) V drugem letu svojega javnega delovanja si izvoli izmed učencev dvanajst apostolov, odposlancev, od grške besede