Mum» Ljubljana ■ Poštojte, bratci, hoj!« in opica kriči, »kako naj godba gre, ko napak vsak sedi!... Ti, Miško, z basom, sedi pred violo, jaz — prima — grem pred drugo tja, potem bo godba naša šla, še les z goro zapleše kolo! —« Presedejo, začno kvartet, pa spet ne ujemajo se glasi. »Postojte, jaz jo imam, le počasi,« zdaj osel zakriči, »mi pridemo že v red, če gremo vštric sedet!« Poslušajo: sedijo v eni vrsti — kvarteta prav ne vodijo jim prsti. In več ko prej med njimi je nazorov in sporov, kako in kje naj kdo sedi. — Kvartet I. A. Krylov Kdys u opice zlobne kys osel a kozel i Myško, medved nesikovny, si usmyslili kvartet zahrati. Tož vezmou noty, basu, alt a housle dvoje, se usadi v häjku pod chvoje, aby svym umenim dobyli cely svet. Hned začnou, režou to — vsak soulad pryč... »Hoj, stüjte, bratnci,« vraž opice kriči, »jak ma jit muzika, když špatne se sedi!... Ty, Myško, s basou sedni pred violu, ja — primus — jdu tam pred druhou, pak pujde naše muzika, až les i s horou začnou kolo!« Presednou si, začnou hrat, však zase se neshodnji hlasy. »Hoj, stüjte, ja to už mam, jen pomalu,« tu osel zakriči, »my spravne zahrajem, když v rade usednem!« Tož poslechnou: a sednou v jedne rade — leč pri hre prsty neslouži jim prave. A vic než drive rüznych je nazoru i sporu, jak a kde mä kdo sedet — — Na vrišč slučajno slavec prileti. Vsi prosit ga hite, o, naj jih reši zmote: »Vsaj urico,« reko mu, »z nami se pobavi in nam kvartet v soglasje spravi! Glej, inštrumente imamo in note, samo povej, kako nam je sedeti!« »Kdor bi rad godec bil, ta mora kaj umeti in tanjši sluh imeti, kot je vaš,« odgovori jim slavec naš. »A vi, prijatelj, sedite kakorkoli, zagodli prav ne bodete nikoli.« Na jejich pokrik slavik prileti. Tu všichni poprosi ho, by je zbavil bludu: »Jen chvilinku,« mu pravi, »sndmi se tu pobav a muziku nam v soulad poprav! Hle, inštrumenty, vše mame i noty jen to nam rci, jak mame usednouti!« »Kdo hudcem byti chce, ten musi neco umet a jemnejši sluch miti, než je vaš,« odpoved’ da jim slavik naš. A vy, milj mily, sed'te si, jak jen chcete, vy spravne nikdy hrati nebudete. Ivan Mafetič: Dječje popijevke iz Istre: Narodna a) Kolo Kolo išulanca, babinega janjca, pri komoštrah tanca, cincelele. b) Uspavanka Nani, nani moj ditiču mali, Bog ti daj tihi san. a Marija zdravi, nani, nani. Ivan Matetič: Detske popevky z Istrije Lidovä a) Kolo Kolo išulance (zäbavy), bäbineho janjce (jehnätka), na retezech tance, cincelele. b) Ukolebavka Nynei, nynej, müj syndcku male j, Büh ti dej tichy sen a Maria zdravi, nynej, nynej. c) Ptičji ples Držč je donesal drv, kosec je donesal kotlič, kobac je donesal drobac, šoja je donesla loja, vrana je donesla graha, klekovac bil je pekovac. Pak je prišal mali miš je rekal, to vam je sve skupa niš. Mladen Pozajič: Dil - dil - duda Ples iz Medjimurja — Medjimurska narodna Dil dil duda, z Letine cigani, haj haj, tototo, z Letine cigani. Dil dil duda, zdrapana je bunda, haj haj, tototo, z Letine cigani. Dil dil duda, zdrapana je bunda haj, haj, tototo, zdrapana je bunda. Emil Adamič: Ni mi volja več na svetu živeti Medjimurska — Dekanove! Ni mi volja več na svetu živeti, da ja nemam kog vu srcu ljubiti. c) Ptači ples Drozd prines’ naruč drv, kosik prines’ zase kotlik, krahuj prines’ maly drobec, straka dala kousek loje, vrana dala trochu hrachu, jiny ptäk, ten byl pekar zas. Potom prišla mala myš a rekla: to vam je vše zhola nie. Mladen Pozajič: Dil - dil - duda Lidovä Dil-dil-duda, z Letiny cikani, hej, hej, tototo, z Letiny cikani. Dil-dil-duda, žena na te buble, hej, hej, tototo, žena na te buble. Dil-dil-duda, roztrhanä bunda, hej, hej, tototo, roztrhanä bunda. Emil Adamič: Nechce se mi v svete vice už žiti Mezimurskä — Dekanovci Nechce se mi v svete vice už žiti, když jä nemäm koho v srdci rad miti. Nemam več na svetu nigdi Nemäm v širem svete pra- nikoga, pranikoho, nemam majku niti oca živoga. nemäm matku ani otce živeho. Emil Adamič: Vandrovc je privandrov Narodno besedilo Vandrovc je privandrov s strgano bisago. Vandrovc moj, lepo mi zapoj! Hlače ’ma s hodnika, pa jih zmerom flika, suknjo pa iz volne, da jo zmirom kolne. S čevlji brez podplata, Ieše sredi blata, apo ’ma iz gobe da je vse narobe. Emil Adamič: Privandroval vandräk Lidova Privandroval vandräk v roztrhanych hadräch. Vandräk, hej! pekne mi zapej! Kalhoty mä z lyka, stäle si je zlikä, kabät zase z vlny, poräd na nej vrni. V botäch pez podešve prostred bläta pleše, čepici mä z houby, že jde vše naruby. Emil Adamič: Stoji mi polje Stoji, stoji mi poljice, prelepo polje široko, na polju zrasla lipica, prelepa lipa zelena. Pod lipo je pa mizica, prelepa miza kamena, okol' stojijo stolčeki, oj sami stolčki svilnati. Emil Adamič: Stojf mi poie Stoji, stoji mi poličko prekräsne široke pole, na poli vzrostla lipenka, prekräsnä zelenä lipa. Pod lipou je pak stoleček, prekräsn^ kamenny stolek, okolo stoji židličky, oj, same hedväbne židle. Na njih sedijo fantiči, oj, fantje lepi, mladi vsi, med njimi pa je Micika, oj Micika objokana. Emil Adamič: Zbadljivka Zaklala žena raco, možu je dala taco: jej, le jej, preljubi mož, da hitro debel boš. Zaklala je kopuna, možu je dala kljuna: jej;, le jej, preljubi mož, da hitro debel boš. Še gosko je zaklala, možu kosti je dala: jej, le jej, preljubi mož, da hitro debel boš. Emil Adamič: 'Nmau čez izaro Koroška narodna 'Nmau čez izaro, 'nmau čez gmajnico, kjer je dragi dom, z mojo zibalko, kjer so me zibali, mamica moja, in prepevali: haji, hajo. A na nich sedi mlddenci, oj, hoši krasni, mladinci, tam u nich pak je Micika, oj, Micika uplakanä. Emil Adamič: Škodoliba Zaklala žena kachnu a muži dala pracku: jez, jen jez, müj mužičku, at’ ztloustneš trošičku. Zaklala pak kapouna a muži dala zobäk: jez, jen jez, müj mužičku, at’ ztloustneš trošičku. I husu zarubala a muži kosti dala: jez, jen jez, müj mužičku, at’ ztloustneš trošičku. Emil Adamič: Tam za jezerem Korutanskä narodni Tam za jezerem, tam za vesnici, kde je drahy düm s moji kolebkou, kde me kolibala moje mamička a mi zpivala: haji — hajo. K’ s’m še mih'n biu, s’m biu dro vesiu, s’in več barti k’tiro pes’m peu; zdaj vse minuvo je, nič več peu ne bom, zdaj ni več moj ljubi, dragi dom. Emil Adamič: Da b’ biva liepa ura Koroška narodna Da b’ biva liepa ura, da b’ sjava svitva luna, da b’ pršov moj puobič mov. Zdaj pa konjči že r’zajo, šipce v oknah že cingljajo, zdaj je pršov moj puobič mov. Emil Adamič: Drežnica Goriška narodna Čin čin čin Drežnica, kje so kozice? Gori. na skalici, kjer ni vodice. Hoja, hoja, hojajaja. Solnčece sije nam, dežek pa gre, naš mlinar pa melje brez vsake vode. Hoja, hoja, hojajaja. Když j sem maly byl, vesel byval jsem a jsem často mnohou pisen pel; ted’ už minulo vše, pet už nebudu, ted’ už nemäm mily, drahy düm.. Emil Adamič: Kež by byla krasna chvile Korutanskä narodni Kež by byla krasna chvile, kež by svitil svetly mesic, kež by prišel maly chlapec müj. Nyni komčci už rzaji, v oknech fabule cinkaji, nyni prišel maly chlapec mtij. Emil Adamič: Loudavä Gorička narodni Dzin, dzin, dzin, Loudavä, kde pak jsou kozy? Tam vyše na skalce, kde neni vody. Hoja, hoja, hojajaja. Sluničko sviti nam, deštiček s nim, naš mlynar spustil mlyn a nema vody. Hoja, hoja, hojajaja. Bolno čedo Narodno besedilo Leži čedo, bolno čedo, mutne su mu črne oči, čedo gori, sve ga boli, oh, ko če mu sad pomoči! Ta još juče igralo se, tako vedro, tako voljno, a sad leži u nesvesti, težko bolno i prebolno. Kod postelje majka kleči, suze lete preko lica: »Pomozi mi višnji Bože, oh! spasi mog jedinca!« A Bogu se ražalilo, dade sanku, lako krilo, sanak sleti bolnom čedu, a čedo je ozdravilo. St. St. Mokranjac: Na ranilu Narodno besedilo Poranile devojke, Poranile na vodu. Al’ na vodi jelenče, Jelole, Jelo, dobra devojko. Rogom vodu mučaše, a očima bistraše, Jelole, Jelo, dobra devojko. St. St. Mokranjac: Nemočne dite Lidovš Leži' dite, bolne dite, kalne jsou mu Černe oči, dite hon, vše je boli, oh, kdo miiže mu pomoči? Jeste včera hrälo si tu, plno j asu, dobre viile, a dnes leži v bezvedorm nemočne, oh! težce bolne. U postele mafka kleči, slzy po tvanch ji kanou: »Pomoz ty mi Pane Bože, oh! spas mi jedinačka!« A Bohu se slitovalo, poslal spänek, lehke kridlo, spänek sletel k nemočnemu, a dite se uzdravilo. St. St. Mokranjac: Na kvetnou nedeli Lidovä Privstaly si divčiny pospišily pro vodu, leč na vode jelen byl, Jelole, Jelo, dobra divčino. Rohem vodu zakalil, očima zas vycistil, Jelole, Jelo, dobra divčino. Pazar živine Narodno besedilo Rano podoh na pazar, kupih pile za dinar; Oj, ti pile pileto! Oj, ti kokorajko! Oj, ti petle, rano dodi ter mi poj! , Oj, ti patko siga migo! Oj, ti gusko ševeljajko! Oj, ti pile pileto! Zvireci trh Lidova Vydal jsem se na pazar, koupil kure za dinar; oj, ty kure, kurätko! Oj, ty kokodačko! Oj, ty kohoute, prijd’ rano a mi pej! Oj, ty kačko blatomačko! Oj, ty huso trävokuso! Oj, ty kure, kurätko! * * OVITEK DELNIŠKE TISKARNE, D. D. V LJUBLJANI PREDSTAVNIK MIROSLAV AMBROŽIČ *