-~   159   «— DAVORINOV:         —
Spoznanje.
                         istikrat nam je sijala sreča vsepovsod: doma, na polju,
                       na cvetu in v lozi, ob domačem potoku.
                           V mladosti namreč je vse najmilejše in najlepše.
Zakaj žarek sreče, velik in svetal, se odtrga od sa-mega solnca in posije naravnost v srce ... Najprijetnejše pa je v gozdu.
            Takrat smo se napotili v gozd po jagod. — Koliko-
                 smo Jih iskali na prisojnem gričku    ali v tihem
f\    * ^^   gozdu;    kolikokrat smo jih zobali poredni in sladko-
LJ              snedi! — Male skodelice smo vzeli s seboj. Vsi smo
šli, kar nas je bilo razposajenih otrok v hiši. Edini Pavle je ostal doma;
ni maral vesele družbe, tudi zabave ne. Samoten je sedel na klopci na
vrtu, oči si je senčil z roko in zrl v daljavo, daleč čez vrh, čez belo cestoi
na zelene travnike. Oči so gledale, podobe pa ni bilo v njih. Zapazil bi bil
svoje tovariše tam daleč nekje ob gozdu, ob senčnem,  toda v njegovih
očeh ni bilo svetlobe ne življenja. Velike in črne so strmele v daljavo,
videle pa so meglo, samo meglo, sivo. neprodirno. Oh, ubožec!
Nikdar v življenju ni videl Pavle očeta ne matere, te dobre, usmi-ljene, ne sestrice. Nikoli ni uzrl velikega solnca nad seboj, nikoli tihe pri-rode. Mati ga je vodila ob beli roki na vrt, skrbno in počasi ga je vodila, da bi se kam ne zadel in da bi ne padel. Pripovedovala mu je povesti o srnici-kraljici, o palčkih-poljančkih, o veverici, o zakletem gradu in o bosem kosu. Tisto pesem mu je zapela:
Pleši, pleši, črni kos!
Kako bom plesal, ko sem bos? ...
In ko je mati zapela tako pesem, je nagnil kodrasto glavico in govoril ljubeznivo, z mehkim glasom:
»Mati, kako rad bi videl srnico! Gotovo je lepa. In kosa in veverico in grad s srebrnimi okni...«
Materi je takrat po licu polzela solza, solza ljubezni in usmiljenja. Pavle pa je ni videl, še v srcu je ni občutil.
Taki ljudje pa, ki ne vidijo, imajo silno moč. Vedno trpijo, pleča pa se jim ne upognejo, lica ne upadejo, še jokajo ne ubožci.
Ko smo dospeli v gozd, smo se razkropili hitro po zelenem mahu in urno nabirali jagod.
»Qlej, Tinček, polovico skodelice jih imam že«, je rekla Marica, Pav-lova sestrica; oči so ji žarele veselja. »Kako so rdeče, te bodo pa dobre — te!«
»Jaz jih imam tudi«! je vzkliknil Tinček.
»Ti pa nimaš tako lepih,« je odvrnila Marica.
-^«   160   ~—
Hiteli smo; iagode so se skoro same pripogibale v skodelice.
»Julček, ali vidiš srnico?« je dejal Boštjanček tiho, »poglej jo, tam-le je ob potoku; Tinček in Marica, ali vidita? Kako je lepa!«
»Oj, saj res!« smo vzkliknili začudeni. — Tam ob potoku je šetala, tiha in ponosna kakor imenitna gospa. Na rnali skali ob potoku je sedela pastiričica, nežna ptička, in gibala oprezno z repkom. Na vitki smreki je telovadila veverica; črni kos jo je gledal od strani in ji žvižgal pesem. Prav tiho smo opazovali to gozdno življenje; oči so nam žarele v živem ognju.
»Jaz imam že polno skodelico jagod!« je zavpila Marica, »najprid-nejša sem bila«.
»Jaz tudi, jaz tudi«, smo pritrdili vsi, zadovoljni, od veselja obžarjeni.
»Sedaj pa ne pozobljite vseh iagod, se bomo ra.iši doma gostili,« je preudaril Boštjanček.
»Jaz podarim svoje jagode Pavlu, ubožec je«, je modroval Tinček, najmaniši med nami.
Solnce se je bližalo zatonu, kos je nehal žvižgati, potoček je žuborel glasneje, kakor v pozdrav. Napotili smo se domov. Ko smo šli čez polje, je pel škrjanček veselo pesem in se poslavljal od solnca. Cvetke so za-pirale glavice, hrošči so se odpravljali domov ...
Ko smo prišli domov, v rokah skodelice, polne rdečih jagod, je stal Pavle ob belem zidu in tipal s prsti.
Obstopili smo ubožca. in Marica. njegova sestrica, mu je pripove-dovala:
»Pavle, veš, po jagod smo šli in smo ti jih prinesli. Kako lepo je v gozdu! Srnico smo videli, gosposko živalco. in veverico in pastiričico in kosa, ko je žvižgal.«
Tinček, ki je bil blag, je dal svojo skodelico Pavlu v roke in dejal: »Pavle, na jagod, dobre soU
»Pokusi, Pavle, res so dobre,« smo pritrdili ostali...
Takrat se ie obrnil Pavle k zidu in zajokal. Marica se mu je oklenila okolo vratu in ga tolažila:
»Ne jokaj, ubožec, saj te irnamo radi! Povej nam, zakaj jokaš!«
Pavle pa ji ni odgovoril.
Premagala ga je žalost, kakor je bil močan; prišlo je spoznanje, hujše od vsake bolesti, in je potrkalo na srce. In prikazala se je v srcu srnica, gosposka živalca, in veverica in pastiričica in kos; vsi, ki so bili v gozdu.
Vedno, kadar grem samoten svojo gozdno pot, in zagledam ob beli poti rdečo jagodo, se spomnim nate, Pavle, ki si zajokal, ko te je obsenčilo spoznanje.