Na vernih duš dan.
Na grobovih.
Brez Števila lučk gori na okrašenih  grobeh ; a Še več solza blesti v tisoč žalostnih očeh . . .
Oj  poČivajte mirno, dragi,  v  tihi  zemlji tu; dragi, spavajte sladk6 v grobu, v hišici miru [
Saj čez malo, malo let spali bomo tudi mi; klil   nam bo na grobu cvet, v zemlji bomo spali mi.
Pesem sirote.
Grobek mali la oklepa nieno veliko srce, grobek mali ta oklepa srce drage mamice!
Kaj si, mati, res umrla, zapustila me,  zakaj? Samo tu bi me pustila, ti se preselila v  raj!
Ko na večer jasna zvezda k nam pogleda na  zemljo, vselej  mislim, morda zvezda ta je:   mamice oko.
Name gledi, zvezda mamke, kaži vedno pravo pot,
vodi me, o zvczda mamke. varuj me pregreh in zmot!
T)a pTipelji me, kjer mati
v večni radosti živi,
da Gospodu bova peli            
tam za  večno združeni)          
Na Tončkovem grobu.
Janko prišel na gomilo, tam prižgal  je malo svečo, drobno in lepo rdečo,              
in zaplakal tožno-nnio :          
»Vc§ še, oj,  kako igrala          
sva se skupaj, skupaj rasla, skupaj v hosti jančke pasla, skupaj hišice zidala!
Zdaj pa v  jamici  tej  črni, Tonček, tvoje truplo spava; tvoja dušica pa plava, kakor  angelček srebrni.
Pa počakaj, čakaj malo, kmalu pridem jaz za tabo, skupa) bom prepeval s tabo Bogu vecno, večno hvalo!«
Na zapuščenem grobu.
Gotovo spiš tu siromak,
da roža pozna  ti ne  klije,
da luč  nobena ti ne sije,
da grob ti tvoj preprega mrak.
Pa naj vsadim ti rožo jazt Ta roža bo molitcv vroča, ki ne umori je slana žgoča, ki ne  umori noben je mraz!
Pa naj prižgem ti lučko jaz! Ta lučka solza je blesteča; v globini mi srca prej speča, privrela zdaj je na obraz.
Pa naj prežene z groba mrak Ijubczen, ki gori s plameni do vas, ki spite zapuščeni, ljubezni moie žar gorak!
Bogumil Gorenjko
182