739 2015 Ocene in poročila Aleksander Panjek: Kulturna krajina in okolje Krasa: o rabi naravnih virov v novem veku. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2015, 154 strani. Izvirna znanstvena monografija Kulturna krajina in okolje Krasa: o rabi naravnih virov v novem veku Aleksandra Panjeka je izšla leta 2015 v Kopru pri Za- ložbi Univerze na Primorskem in pod uredništvom Jonatana Vinklerja (elektronska knjiga). Monografi- ja predstavlja enega izmed dosežkov raziskovalnega in izobraževalnega projekta Living landscape – živa krajina Krasa, ki je bil financiran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija–Italija 2007–2013 in je potekal med oktobrom 2012 in marcem 2015. Monografija odgovarja na vrsto danes še poseb- no pomembnih in aktualnih vprašanj, povezanih z okoljsko zgodovino, na primer na vprašanje dostop- nosti in vzdržnosti naravnih virov. Avtor izpostavlja, da je Kras idealna opazovalnica pri preučevanju tovr- stnih vprašanj, saj gre za posebno občutljivo okolje, ki je tudi arhetip drugih kraških prostorov, razširjenih po svetu. Poleg tega so v delu obravnavana vprašanja pomembna tudi z vidika razkrajanja kulturne krajine Krasa, ki smo ji priča danes (na primer suhih zidov, kulturnih teras, kraške gmajne, delanih dolin itd.). Vsebinsko se monografija, ki prinaša precej sli- kovnega gradiva, deli na dva dela. V prvem delu av- tor obravnava zgodovino kulturne krajine Krasa od konca srednjega veka pa vse do zgodnjega obdobja industrijske dobe in pri tem izhaja iz preučevanja kulturne krajine kot rezultata socialnih in ekonom- skih dejavnikov. Kulturna krajina je torej obravna- vana kot »rezultat večstoletnega človekovega dela, kot odtis, ki ga je kmetijsko delo pustilo v podobi podeželja skozi večstoletno oblikovanje in prilagajanje naravnega okolja kmetijski rabi« (str. 16). K rekonstrukciji zgo- dovine kulturne krajine Krasa v novem veku so pri- tegnjeni ne le sočasni viri kot upravna in cerkvena poročila, strokovni opisi, dnevniški zapiski, pesnitve itd., ampak tudi likovne upodobitve (na primer to- pografska karta Doberdoba in tamkajšnjega jezera, ki je domnevno najstarejša likovna upodobitev kraške kulturne in naravne krajine). Omenjeni viri izrišejo podobo trdega življenja, s katerim so se vsakodnevno soočali prebivalci Krasa, saj je obdelovanje zemlje na Krasu zahtevalo veliko naporov. Kraševci so podobno kot v drugih »agro-kraških krajinah« prilagajali na- ravne pogoje območja Krasa svojim kmetijskim po- trebam, na primer preko »delanih dolin«, kulturnih teras, travniškega gozda, kalov, trebljenja kamenja, »rigolanja« itd. V prvem delu monografije so obrav- navane tudi določene spremembe, ki so bile vpeljane v stoletjih med koncem srednjega veka in začetkom 20. stoletja in so zaznamovale kulturno krajino Kra- sa, na primer krčenje kraških gozdov ter nato pogoz- dovanje v 19. stoletju (zlasti s črnim borom), širjenje vinogradništva od 16. stoletja dalje itd. V drugem delu avtor obravnava odnos med člo- vekom in okoljem v novoveškem obdobju, zlasti pro- blematiko gozdnih površin in vodnih virov. Metodo- loško izhodišče pri obravnavanju omenjenega odnosa obravnava človeka kot odločilni dejavnik v okolju ter naravo kot dejavnega akterja. Monografija zavrača t. i. degradacijsko teorijo, v skladu s katero naj bi človek prekomerno izkoriščal nekdanje gozdne površine in jih spremenil v neobljudeno kamnito pustinjo, kar onemogoča preživetja prebivalstva, ter zagovar- ja interpretacijo, da gozd ni izključno naraven po- jav, temveč zlasti v sredozemskem prostoru artefakt. 740 ocene in poročila, 739–741 2015 »Človeškega spreminjanja naravnega okolja torej ne vi- dimo nujno kot posledico uničujočih načinov izkorišča- nja, temveč kot oblike običajne lokalne rabe, ki so slonele na natančnem znanju in so premogle svojo ekonomsko racionalnost za lokalne skupnosti, obenem pa so zagota- vljale obnovljivost naravnih virov, pa čeprav v spreme- njenem okolju. Zato govorimo o trajnostnih oblikah rabe antropiziranega, to je antropogeno spremenjenega in prilagojenega naravnega okolja, ki so zmogle prispevati tudi k socialni vzdržnosti razmerja med prebivalstvom in naravnimi viri« (str. 78). V novoveškem obdobju so Kraševci kraško okolje prilagajali kmetijskim in živinorejskim potrebam, ki so v tem naravnem okolju dajale prednost pašnikom in travnikom z malo drevja (panjska oblika gojenja dreves). Krčenje kraških goz- dov v stoletjih novega veka je bilo posledica prido- bivanja novih kmetijskih površin, spreminjanja živi- norejskih praks, dviga povpraševanja po lesu v Trstu itd. Pusta kraška krajina je v precejšnji meri rezultat človeškega delovanja. V tem okviru je pogozdovanje Krasa v 19. stoletju opisano kot »urbano« osvajanje podeželja. Monografija obravnava tudi problem pomanj- kanja vode na Krasu, pri raziskovanju katerega se že omenjenemu avtorju pridruži Hrvoje Ratkajec. Av- torja ugotavljata, da so tudi pri vodnih virih Kraševci s svojim znanjem in sredstvi izkoristili vse, kar je bilo mogoče (na primer zbiranje deževnice v vodnjakih in kalih). Delo obravnava tudi spor med Kraševci in Družbo nabrežinski vodovod, povezan z enim izmed redkih kraških vodnih izvirov, natančneje z izvirom Brojenca pri Nabrežini, in sicer v 19. stoletju, v času gradnje južne železnice. Neva Makuc Jasna Fakin Bajec in Oto Luthar: Kras in Brkini za radovedneže in ljubitelje. Ljubljana – Nova Gorica: ZRC SAZU, 2014, 289 strani. Slovenski kras sodi med najbolj znana in razi- skana kraška območja na svetu. Beseda kras izhaja iz predindoevropskega jezika, iz korena ka(r)ra, kar pomeni kamen. Iz njega se je razvilo antično ime za današnjo pokrajino Kras, Carusadus, kar je pomenilo kamnita pokrajina z goličavami, griči, pustimi pla- njavami in golim skalovjem. Kras ima v Sloveniji še toliko večji pomen, ker sestavlja kar polovico naše- ga ozemlja. Še posebej pomembno pa je to, da se je znanstveno raziskovanje krasa začelo prav v naših krajih. Iz tega razloga tudi v tuji krasoslovni literaturi uporabljajo besede, ki izvirajo iz slovenščine. To je le nekaj »drobtin« o številnih pojmih, ki so pojasnjeni v novi monografiji z naslovom Kras in Brkini za radovedneže in ljubitelje. Omenjeno delo je bilo izdano leta 2014 pri založbi ZRC SAZU. Za njegovo ureditev sta poskrbela etnologinja in zgodo- vinarka Jasna Fakin Bajec, zaposlena na Raziskovalni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici, ter zgodovinar Oto Luthar, direktor ZRC SAZU. Jasna Fakin Bajec je leta 2010 doktorirala iz dok- torske disertacije z naslovom Kulturna dediščina med tradicijo in inovacijo na Krasu. Od leta 2010 vodi delo Razvojnega foruma Kras, katerega poslanstvo je obli- kovati ustrezne pogoje za doseganje vzdržnega raz- voja kraške krajine. Oto Luthar se ukvarja predvsem z zgodovino zgodovinopisja, filozofijo zgodovine in z zgodovino sodobnih intelektualnih praks. Zamisel za omenjeno zbirko je stara že skoraj 10 let, štiri leta pa nas ločijo od izida prvega dela, v katerem je bilo predstavljeno Prekmurje. Obe knjigi sta nastali kot rezultat dodatnega podrobnega razi- skovalnega dela na ZRC SAZU. Predstaviti so želeli del raziskovalnih spoznanj na način, ki bo zanimiv za vse, ki se želijo seznaniti z značilnostmi in po- sebnostmi slovenskih krajin in njihovih prebivalcev. Predstavitvi matičnega Krasa so tako pridružili tudi pokrajino z imenom Brkini, saj imata obe pokrajini veliko skupnega. Sta neločljiv del Primorske in ma- tičnega krasa, saj ju poleg naravnogeografskih zna-