Ljubljanski Zvon
o            o            o            o
Mož z bridkim nasmehom.
„f.
rav žal mi je. Morda pa kdaj pozneje. Prijatelj, znajte, slabi časi! Delo kar vprek zastaja v tvornici. Vsekakor — bom videl — no, pustite mi naslov."
A ni ga pustil. Glavo le je sklonil, zatrepetal, in tvorničar potem je na njegovem licu videl smeh, tak bridek smeh, ki v njem se trga duša. Se en pogled, nato še en poklon — odšel je mož v ponošeni obleki.
V bogato je pisarno silil mrak, obločnice so plamenele spodaj. Razvnet nekamo stopi tvorničar k pisalni mizi. Luč električno prižge in sede. V nujnem ga pisanju premotil je prosilec prej. Moj Bog, kaj jih prihaja trkat dan na dan: priletnih, mladih, zoprnih, prikupnih, okornih, gladkih! — Kam li hoče z njimi? Kedar se jih odkriža, mine tudi spomin mu nanje. Svet je velik; sreče naj iščejo še kje, ne le pri njem!
,Ljubljanski Zvon" 6. XXIV. 1904.                                                                                      21
322
A. Funtek: Mož z bridkim nasmehom.
A ta, ki ravnokar je stal le-tu, mu noče iz spomina.  Smeh njegov se je zarezal vanj.
Zapali smodko, nasloni se nazaj. Nadležna misel in neprijetna! — Kdo ve, kje povsod je bil potrkal siromak neznani, preden je stopil sem, in kolikrat je bil začul besede že podobne: „Ne morem ... žal mi je; pa kdaj pozneje" . . . Zato se je tako nasmehnil bridko, zato je s smehom tem odšel na cesto . . .
No kaj! Naposled stvar ni toli huda. Pred leti se je sam takisto moral pehati gladen, truden . . . Da, poguma samo je treba, vztrajnega poguma, potem pa že človeka dvigne tok in ga zanese na visoki breg, odkoder lahko gleda dol na druge, ki vzpenjajo roke in tonejo — zakaj? Zato, ker nimajo poguma!
Ta človek z onim neprijetnim smehom že privesla kako v zavetje kam. In ako ne — je li njegova krivda, ker ni ga vzel ? Očitanje brezumno! Sploh — kaj bi menil toliko se zanj ? In kaj mu je do tistega nasmeha? Kdor prosi, ta naj vobče se ne smeje, nikar pa še tako, da je človeku spomin na to le neprijeten!
Vstane. Nestrpno stopi k oknu. Zre na cesto. Pred ono hišo, kjer posebno svetlo obločnica se bliska nad izlogo, stoji nekdo. — To je neznanec spet! V izlogi pa bleste se samokresi, visi orožje drugo smrtonosno. In on stoji in gleda na orožje. Ne vidi mu v obraz, a spet morda trepeče mu na ustnih oni smeh . . .
Mladen Mladenov: Epizoda.                                          323
Pa ne, da bi izbiral, kaj si kupi z denarjem zadnjim za poslednji strel? Zdaj vidi ga, kako se bliža vhodu in zdaj, resnično, stopa skozi vrata — no, vstopil je . . . kupuje . . .
Tvorničar odstopi brž. Pretreslo ga je nekaj. Prizor mu tak ubija živce. Noče razmišljati, kako tam spodaj nekdo, najsi neznan, kupuje si orožje, da ga nastavi na sence. To ve,
da mu nemir škoduje vsak. Zato-------
kakor da se domislil je nečesa, prikima všečno. Potlej stopi k mizi. Pritisne gumb ob steni. Pozvoni na glas. Še enkrat . . .
In deset minut potem se je odpeljal k ljubici.
A. Funtek.
Ep
i z o d a.
i.
JDo
g vedi zakaj, Bog vedi kako    Jaz nisem za tebe, ne zame ti,
sta se srečali najini poti,            usoda naju loči;
in srce za hip vzdrhtelo mi je     pa sladke so tvoje  temne  oči
v čudoviti pomladni gorkoti.       in njih pogledi vroči.
Tak tajno šepetati s teboj tu v mraku res presladko je. Ej vraga, veruj mi, žal mi je, da nisi ti dekle moje.
2.
Dejal bi ti, da si ko roža,          Vse bisere, zvezde in rože
ko zvezde žar tvojih očes,           za to, kar v očeh ti gori!
da ustne so tvoje rubini,             Mladost in ..življenje in sreča —
in vendar — saj to ni res.         vse, vse si sama ti.
Mladen Mladenov.
21*