Po Furijanovi pripovedi pišeBOGI PRETNAR
Še potnnim, kako mi je mojster zameril, ko sem se triindvajsetega leta udele-žil prvomajskega delavske-ga pohoda. Zataknili smo si rdeče nageljne v gumbnice in se pridružili sprevodu po Mariboru. Mojster me je vi-del - bilo je, ko bi biku po-kazal rdečo zastavo. Bil sem že pomočnik, pa me je pred vsemi zgrabil kot ka-kega mulca in vpil: »Rote Farbe, goel?«
»Goel« - to je bil tisti zopr-ni, popačeni »Kajne«, ki je več povedal, kot vse drugo!
Sklenil sem, da grem k že-leznici.
GRIŽAINUŠI,TOJE VOJAŠKO ŽIVLJENJE
Prijavil sem se in dobil službo v železniških delavni-cah, na Studencih. Delal sem mizarska dela v vagonih. V Mariboru pri železnici sem ostal vse do pomladi 1924. ko sem moral k vojakom.
Poslali so me v tedanop »južno Srbijo«, v Makedoni-jo. Prav doli v Gevgeliji je bil tnoj bataljon. Na širokem, praznem prostoru je sameva-la kasarna, okoli pa so bile
MAKS FURIJAN (5)
Vojska in oder
izkopane same latrine. Polet-je je bilo grozno vroče, nam pa so dajali jesti kuhano bi-volje meso - bolj si ga kuhal, bolj je bilo rdeče, kot bi kri kar ne hotela iz njega. Da bi tej neokusni in nemikavni hrani vdihnili malo »duše«, so jed grozovito papricirali. Fantje so dobili hud trebušni tifus. Nihče več ni šel na stranišče v vojašnico, samo na latrine. Kar naprej smo jih posipali z živim apnom, pa vendar so bile stalno kr-vave. Najbolj zdravi in krep-ki slovenski fantje so obleža-li. Večino so morali prepelja-ti v skopsko bolnišnico. Ta-krat si še nisem mislil, da me bo usoda za dalj časa pripe-ljala v to jugoslovansko mesto.
Vprašali boste, če sem mo-ral tudi sam v bolnišnico. Ne. Bil sem previdnejši. V vročini nisem hotel jesti mesa, dva meseca sem živel le od suhega kruha in kave, ki sem jo dobil v kantini. In izmazal sem se. Tudi vode nisem pokusil. Niti tedaj ne, ko smo marširali od Gevgeli-je do Dojranskega jezera. Fantje so bili žejni, pili so kar iz štirn - pa jim nihče ni branil. Vedel sem, da se mo-ram poleti še posebno ogiba-ti vode, večinoma je bila nez-drava. Vročino pa sem vse-eno dobil. A pomagal sem si, še ponoči, ko sem moral na stražo, sem si okoli trebuha zavyal mokre brisače. Suh sem bil tisto poletje kot trska
- a bolnišnici sem ubežal.
V jeseni je bilo bolje. Ne-nadoma so nas začeli hraniti z ovčjim mesom in pšenič-nim zdrobom, da smo se re-dili in redili kot dojenčki. Ko sem se po odsluženi vojašči-ni vrnil v Maribor - bilo je ravno  na  Silvestrov  večer
-  me gospodinja, pri kateri sem stanoval, sploh ni spoz-nala, tako sem bil okrogel.
»Stopi naprej! Ja kakSem pa si?« se je potem zasme-jala.
Jaz pa nisem hotel v stano-vanje. »Ne, ne grem naprej, kar tukaj na hodnik mi po-stavite vročo vodo, gospa, d.a se najprej znebim uši!«
Tak je bil začetek moje svobode
BREZPOSELEN
Grem po praznikih na že-lezniško upravo v Mariboru - in kaj mi povedo? Da me najmanj še tri mesece ne mo-rejo vzeti nazaj v službo. Do-kler ne gre k vojakom na-slednja skupina.
Tako sem se znašel na ce-sti. Brezposelen.
Kaj pa zdaj? Kam naj se obrnem brez dinarja v žepu?? Pa sem sprejel edino delo, kii se je pontgalo: šel sem na cesto proti Miklavžu vozitt »šoder«. Zjutraj mi je gospo-dinja skuhala fižol, tu in tami je padel notri še košček klo--base. Delo na cesti je bilo) težko, še posebno, ker je bilai zima huda.
Potem sem smel marca 1925 spet v službo na železni-co. Popravljali smo vagone pa tudi nove smo delali. Montaža je bila že strojna, tu-di moje mizarsko delo ni bilo nič posebnega. Delali so od šestih do dveh, potem sem naglo pojedel in se umil...
.. .in ob treh sem bil že na vaji v gledališču.
Gledališče je bilo še vedno srž mojega življenja. Po kon-čani igralski šoli sem dobival kar lepe vloge. A ker sem bil dopoldne v službi, nisem mogel prihajati na dopoldan-ske vaje. To je soigralce moč-no jezilo. Poskušal sem po-polde nadoknaditi, kar se je le dalo.
Kadar zvečer nisem imel predstave, sem se rad z režij-sko karto vozil v zagrebško gledališče. Na stojišču sem občudoval veliko dramskih in opernih predstav in se navduševal nad Viko Pod-gorsko. Videl sem tudi Sha-wovo Sveto Ivano v Gavello-vi režiji. Zagreb je imel ime-
niteri igralski ansambel. Bil sem ves iz sebe, ko sem se nekaj po polnoči z vlakom vračal domov. Obiski pred-stav v Zagrebu so bili zame nadvse koristno nadaljeva-nje mojega igralskega štu-djja.
Ko so mi leta 1927 v Mari-boru zaupali vlogo Shake-apearovega patra Lorenca, mene pa dopoldne ni bilo ni-koli na vaje, so jezni igralci sami zahtevali od gledališča uprave, naj me angažira. In res sem še istega leta podpi-sal z gledališčem delno po-godbo s plačo 300 dinarjev na mesec. Če sem imel čas priti na vajo tudi dopoldne, so mi še kaj primaknili. Leta 1929, bila je lepa pomlad, pa so me angažirali s polno pla-čo in polno igralsko obvez-nostjo. Moja vajeniška doba na mizarskih in odrskih de-skah je bila končana. Želel sem si postati mojster. Moj-ster igralskega poklica.
(dalje prihodnjič)