147 Glasnik SED 62|1 2022 * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik; iztok.ilich47@gmail.com. Prispevek je dopolnjeno besedilo objave v oddaji Kulturni utrinki na slovenskem programu RAI v Trstu januarja 2022. Knjižne ocene i n por očila Izt ok Ilic h* Kadar nanese beseda na Ziljsko dolino ali Ziljo, ki z Rožem in Podjuno, »ven- cem treh dolin«, sestavlja južno avstrij- sko Koroško, Slovenci v matični državi pa tudi v Kanalski dolini, ki je bila do konca leta 1918 še del habsburške Ko- roške, največkrat pomislijo na prilju- bljena smučišča pri Nassfeldu, za starej- še domačine Mokrinah. Nekateri so si morda tudi že ogledali slikovito, vedno bolj ponemčeno starodavno konjeniško igro štehvanje, pri kateri mladeniči na dirjajočih konjih z železnim kijem tol- čejo po sodčku, nataknjenem na kol; ko ga razbijejo, se pomerijo še za kranclč, venček, ki ga dobi zmagovalec ali fant, ki se tisto leto poroči. Sledi rej, prvi ples pod lipo z dekleti v značilni ziljski noši, prireditev pa po jutranji maši ob žegnu, prazniku cerkvenega zavetnika, s kate- ro se slovesnost začne, ves čas spremlja tudi petje – na Ziljski Bistrici v obeh de- želnih jezikih, v še večidel slovenskem Zahomcu nekaj tednov pozneje pa v ziljskem slovenskem narečju. Ta stara šega je danes eden redkih spo- minov na preteklost še pred dobrim stoletjem slovensko zelo zavednih vasi in zaselkov ob gornjem toku reke Zilje med Karnijskimi in Ziljskimi Alpami. Duhovnik Matija Majar - Ziljski je sre- di 19. stoletja napisal politični program Zedinjene Slovenije, ki pa je bil v času, ko so na Kranjskem še bolj cenili Ko- seskega kot Prešerna, prezgoden glas, da bi pridobil dovolj somišljenikov za odločnejši politični nastop. Bojazen, da bi Slovenci iz Ziljske doline na ko- roškem plebiscitu prevesili tehtnico na stran nove Države SHS, je na pariški mirovni konferenci po mešetarjenjih za zaprtimi vrati pripeljala do odločitve, da se celotna Ziljska dolina izloči iz obmo- čja glasovanja. Izid plebiscita je samo še okrepil germanizacijo tudi v tem delu južne Koroške, kjer je slovenska poseli- tev segla najdlje na zahod. Številni pripadniki uglednih sloven- skih rodbin Grafenauer, Zwitter, Mö- derndorfer, Felaher in drugi šolani ljudje so se bili zlasti med razmahom nacizma primorani izseliti v Kraljevi- no Jugoslavijo, kjer so se uveljavili na različnih področjih. Potomka ene od družin, ki se kljub pritiskom niso ho- tele odreči materinščini, je tudi pesnica in kulturna delavka Maria Bartoloth, rojena leta 1938 v Gorjah na Zilji, od koder je bil doma tudi Matija Majar. V kratki predstavitvi pesnice na kon- cu njene najnovejše knjige, priredbe ziljske ljudske pravljice Mijalca ma- jalca, piše, da je »odraščala s sloven- skim ziljskim narečjem. Nemščine se je naučila v šoli, slovenskega knjižne- ga jezika se je učila le dve leti.« Kljub skromni šolski izobrazbi je pred to sli- kanico objavila že dve pesniški knjigi in zanju prejela posebna priznanja. To sta bili Pa Zila še vəsčəs šəmi leta 1992 in pred šestimi leti Zilšə pušəlč, Ziljski šopek (str. 38). Z zapisom te pravljice, označene za basen – ilustrirala jo je njena hči Me- lanie Bartoloth, skupaj pa sta jo tudi prevedli v nemščino – je Maria rešila pred pozabo dragocen drobec slovstve- nega, pa tudi narodopisnega izročila Slovencev iz Ziljske doline, kjer je iz- delovanje piščali, kot ga opisuje, danes že pozabljena spretnost. Za prevod v knjižno slovenščino je poskrbela Vero- nika Urank-Olip, verze v besedilu pa je prevedel Martin Kuchling. Za uresni- čitev celotnega projekta sta poleg Mo- horjeve založbe zaslužna Slovensko prosvetno društvo Zila, po strokovni in uredniški plati – sodelovale so Milka Olip, Martina Piko-Rustia in Uši Sere- inig – pa predvsem Slovenski narodo- pisni inštitut Urban Jarnik iz Celovca. Predstojnica inštituta, etnologinja Mar- tina Piko-Rustia, je o Marii Bartoloth in njeni pravljici med drugim zapisala, da je sicer brezčasna, ne pa tudi, kar je sicer značilno za večino pravljic, umeščena v bolj ali manj domišljijski prostor. Njeno prepoznavno prizorišče je ziljski Log, po domače Og, in mo- čvirja, mečave, natančneje prostor med ziljskimi vasmi Gorjane, Drevlje, Dra- šče in Zahomec. »Pravljični liki,« pojasnjuje Marti- na Piko-Rustia, »so otroci, ki hodijo v šolo in se skupaj igrajo. Odpravijo se 'na Log', da bi si izrezljali piščal- ke, žvižgalce, iz čremsinih ali vrbovih vej. Od srede aprila do srede maja,« še opozori, »je drevje in grmovje sočno, takrat se 'maji' in se skoraj zlahka loči od debla«. (str. 36) V marsičem nenavadna pravljica teme- lji na klasičnem antagonizmu med do- brim in zlim, hudobijo in odpuščanjem po kesanju. Vaškim otrokom, ki se nič hudega sluteč odpravijo v goščavo, da bi si iz mladih šib naredili piščalke, se namreč prikaže zlobni možiček. Oblju- bi jim svojo zlato piščal, iz katere izva- blja najlepše melodije, če mu žrtvujejo mačko Mijavklco, ki jih spremlja, tako da jo vržejo v ogenj. Kljub svarilom ži- vali v okolici, da jih bo mali hudobnež osleparil, ga otroci, očarani od njegove glasbe, ubogajo. Tukaj zgodba doseže dramatični vrhunec: »Mačka je strašno zavpila. Še nihče ni slišal takega glasu. MARIA BARTOLOTH: Mijalca majalca. Slo v enski nar odopisni inštitut U rban Jar nik , Slo v ensk o pr osv e tno dr uštv o Zila in Mohor je v a založba, Celo v ec 202 1 , 40 s tr . 148 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene in por očila Izt ok Ilic h * Maša K. Marty, etnomuzikologinja, prof. glasbe in mag. etnologije; masamarty@gmail.com. Po skalah Dobrača navzdol je brnelo. Otroci so se prestrašeni obrnili stran …« Ko je najpogumnejši med njimi zahteval izpolnitev obljube, »je bilo tam, kjer je prej sedel možiček, vse pra- zno. Le grd smeh se je slišal« (str. 23). Tedaj pa se je zgodil drugi čudež. Beli škratje, ki so tiho plesali okoli ognja, so mačko obvarovali pred plameni. Otroci pa so bili tako prestrašeni, da so jo, ne da bi se ozrli nazaj, ucvrli proti domu, vendar niso našli prave poti. Za- čeli so se vrteti v krogu, dokler se jim ni prikazala dolgolasa, v belo oblečena vila. »Danes ste storili nekaj hudega!« jih je nagovorila. »Toda čutila sem, da to obžalujete, pa sem prišla k vam. Vi- dite tam tale mostiček? Čez take mo- stove boste morali v življenju večkrat hoditi. Nekateri vodijo k dobremu, drugi k hudemu. O dobrem ali hudem boste odločali sami!« Po tem nauku je dobra vila razprostrla gube svoje obleke in iz nje je skočila Mijavklca. »Otroci so si oddahnili in okoli src jim je postalo toplo« (str. 29). Na koncu slikanice so dobrodošla ure- dniška pojasnila in obsežen slovarček težje razumljivih narečnih besed. Nati- snjena izdaja ponuja tudi zvočno doži- vetje: priložena ji je zgoščenka, na ka- teri Maria Bartoloth prebere pravljico v svojem pojočem ziljskem narečju. Knjižne ocene in por očila Maša K. Marty* SUZANA TODOROVI Ć IN MARIN O KRANJ A C: N ar ečje t er ljudsk o g lasbeno in plesno iz r očilo v Dek anih z ok olico nek oč in danes. Libris, Koper 2020, 387 str. (notni zapisi, rokopisi, fotografije). »Na ohceti so imeli harmoniko, po starem so godli na žime: na šknt, meli so tudi bajs, piščali (klarinet, korne- ta), cvilrji (godci) so bili Istrijani,« je jeseni leta 1949 med drugim zapisal Radoslav Hrovatin ob pripovedova- nju domačina iz vasice Dvori, ki leži ob Kraškem robu. Etnomuzikolog, skladatelj in glasbeni pedagog je bil takrat član raziskovalne ekipe Slo- venskega etnografskega muzeja, ki je pod vodstvom ravnatelja Borisa Orla sistematično preučevala, zbira- la in dokumentirala gradivo o snovni in nesnovni kulturi Slovencev na po- deželju pred drugo svetovno vojno in po njej. Tretja, t. i. Orlova ekipa, se je leta 1949 za dober mesec odpravila v Istro, na območje Dekanov z okolico. Štirinajstčlansko ekipo je vodil Milko Matičetov, ki je raziskoval ljudsko pe- sništvo in pripovedništvo, za ljudsko glasbo in ples pa je bil zadolžen Rado- slav Hrovatin. V letih po drugi svetov- ni vojni so bila taka raziskovanja do- brodošla. Podpirala jih je tudi tedanja oblast, ki je pomagala tako finančno kot tudi z navodili domačim oblastem, kako raziskovalcem pod institucio- nalnim okriljem ljubljanskega muzeja pomagati za čim boljše preučevanje tega, do takrat z etnografskega stališča razmeroma neznanega področja. V ča- su raziskovanja je bilo to območje še del Svobodnega tržaškega ozemlja pod vojaško upravo Jugoslovanske armade, in kot je zapisal Milko Matičetov, so pričakovali, da bodo odkrili »premno- ge kulturne prvine, ki nesporno pove- zujejo ta kraj s slovenskim svetom«. Žal pa so po opravljenem raziskoval- nem delu na terenu zajetni in dragoce- ni zapisi Radoslava Hrovatina o glasbi in plesu ostali širši javnosti neznani; avtor jih je odnesel domov, kjer jih je verjetno želel urediti, po njegovi smrti pa so zapisi ostali v arhivu Glasbeno- narodopisnega inštituta ZRC SAZU. Le nekaj jih je bilo objavljenih in upo- rabljenih za posamične razprave. Celotno gradivo, zbrano v Dekanih in okolici, je po več kot sedemdesetih letih le ugledalo luč sveta po zaslugi glasbenika, znanega preporodnika istr- ske ljudske glasbe Marina Kranjca, ki je k sodelovanju povabil dialektologi- njo, izredno profesorico na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem in raziskovalko istrskih narečij Suzano Todorović. Pri tem so jima pomagali še sodelavci Glasbenonarodopisne- ga inštituta ZRC SAZU, Slovenskega etnografskega muzeja, Krajevne sku- pnosti Dekani in številni posamezniki, ki se jim avtorja na začetku knjige lepo zahvaljujeta. V monografijo pa avtorja nista zajela le takrat zbranega in popi- sanega gradiva, ampak sta se ob ure- janju gradiva ponovno podala na teren v Dekane in okolico ter vse še enkrat