POŠTNINA PLAČANA PRI POŠTI 61102 LJUBLJANA SPD 1906- 1996 ZGVS 90. obletnica I. slovenskega tečaja za gorske vodnike D fe DteQ0® Äragfe© SQcwitraifl m^k œwo oäjü ®di öä t m Marjan Raztresen Prek stene na Ama Dablam 241 Silvo Kristan Politično gorništvo 242 Skromnost v visokogorskih kočah 244 Dr. Martin Burtscher Gorske nesreče starostnikov 245 Dragica Bošnjak Popotnikom nevarni klopi 248 Marjeta Humar Slovar »Sneg in plazovi« 250 Stanko Klinar Lepa naša domovina 253 Miha Praprotnik Sea o1 Dreams, morje sanj 256 Franci Petrič Duša, le pojdi z mano 260 Aleš Potisk Kdor nima v glavi, ima v petah 263 Božo Jordan Gore in vrhovi na meji 264 Ivanka Korošec Stezice spomina pod Begunjščico 266 Dušan Škodič Razplamtele kulise v rojstvu dneva 268 Natalija Oberč Dva štiritisočaka Centralnih Alp 271 Aleš Kari Nosan Moj svet brezpotij 273 Marija Sodja Kladnik Na Kukovo špico 275 Dario Cortese Dolpo — dežela na koncu sveta - 1 276 Odmevi 279 Iz planinske literature 280 Društvene novice 281 Slika na naslovni strani: Severozahodna stena Ama Dablama Foto: Tone Škarja Planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovenije, 1000 Ljubljana, Dvoržakova ulica 9, p. p. 215. Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor; Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik), Janez Bizjak, Sonja Dolin šek, Mitja Košir. Edo Kozorog, Silvo Kristan, France Malešič, Dragica Manfreda, Marten Premšak, Tone Strojin, Tone Škarja in Franček Vogelnik. Predsednik založniško-izdajateljskega sveta dr, Milan Naprudnik, Prispevke pošiljajte na naslov Planinske zveze Slovenije, Rokopisov m slik ne vračamo. Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046, devizni račun pri Ljubljanski banki - Gospodarski banki d.d. Ljubljana 50100-620-133-900-27620-šifra valute-3053/8. Naročnina za teto 1996 znaša 2500 tolarjev in je plačljiva v največ dveh obrokih po 1250 tolarjev, posamezna Številka stane 250 tolarjev, Letna naročnina za tujino znaša 30 ameriških dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov, in sicer s tiskanimi črkami, Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje teto. Tisk Tiskarna JOŽE MOŠKRIČ d, d, v Ljublfani, Glasilo spada med proizvode informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3 Zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92) in Mnenja Ministrstva za informiranje Republike Slovenije, št. 23/11792 z dne 24, 2. 1992, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5 %. IZ HIMALAJE STA SE VRNILI DVE SLOVENSKI ALPINISTIČNI ODPRAVI PREK STENE NA AMA DABLAM MARJAN RAZTRESEN V Sloveniji so spet člani dveh naših alpinističnih odprav, ki sta konec marca z visokimi cilji odpotovali v najvišje pogorje sveta: šestčlanska odprava, katere Član Davo Karničar je nameraval kot prvi človek na svetu smučati čisto z vrha najvišje gore našega planeta, z Mount Everesta [S848 m) v bazni tabor, se je morala zaradi izjemno slabega vremena umakniti, pri čemer je Karničar dobil omrzline po levi roki, tričlanska odprava pa se je z Ama Dablama, himalajske lepotice, vrnila s popolnim uspehom, potem ko sta njena člana Vanja Furlan in Tomaž Mumar v alpskem slogu preplezala prvenstveno smer v osrednjem delu severozahodne stene. Velikanske pozornosti je bila ob odhodu z ljubljanskega letališča deležna odprava pod vodstvom Vik i ja Grošlja, zmagovalca desetih osemtisočakov, v kateri so bili poleg alpinističnega smučarja Dava Karničarja še zdravnik dr. Damijan Meško. fotograf Stane Klemene in tehnični vodja Tone Škarja, v Katmanduju pa se jim je pridružil še snemalec Stipe Božič iz Splita. Odprava je imela nadvse ambiciozen načrt: Karničar se je po popolnem uspehu na Anapurni odločil smučati še z najvišje gore na svetu. Po aklimatizaciji na enem od nepalskih šesttisočakov se je moštvo skupaj z nekaj nepalskimi šerpami odpravilo na kitajsko stran Mount Everesta in takoj začelo na klasičen način prodirati po gorskem pobočju. Dne 8. maja sta Viki Grošelj in Davo Karničar v tem napredovanju skupaj s tremi šerpami prišla v drugi višinski tabor, ki sta ga postavita na nadmorski višini 7700 metrov, kmalu za njima pa so ostalo opremo prinesli šerpe Grošelj se je še isti dan vrnil nižje, Karničar pa je prespal v višinskem šotorčku na tej višini. Vreme sicer ni bilo idealno, katastrofalno pa tudi ne, zato je smučar svoj načrt sklenil uresničiti še isti teden in se po možnosti med tem ni nameraval vračati v bazni tabor, KARNIČAR NA 8200 METRIH Naslednje jutro, 9. maja, se je s šerpami dogovoril, da bo sam šel hitreje, pač v svojem tempu, višje na goro, kjer naj bi na višini 8200 metrov postavili četrti višinski tabor, oni pa da naj pridejo z vso opremo čimprej za njim. Ta tabor naj bi bil izhodišče za vzpon na vrh gore. Karničar si je na nahrbtnik, v katerem je imel osebno opremo in za vsak primer kisikovo bombo, navezal /o ljubljanska banka NOVA LJUBLJANSKA BANKA D.O., LJUBLJANA smuči, ki jih ves čas odprave ni zaupal nikomur, potem ko je imel nadvse slabo izkušnjo s K2. Odlično telesno pripravljen je hitro napredoval in kmalu prišel na višino 8200 metrov, kjer je med počitkom že delal načrte, kako bo naslednji dan. če bo šlo vse po sreći, plezal na vrh Everesta in smučal z njega. Toda med čakanjem se je vreme začelo hitro spreminjati na slabše. Brez potrebne opreme za zavarovanje pred ledenimi orkanskimi vetrovi in pred močnim sneženjem je zaman čakal na nepalske višinske nosače, ki ledene, snežene in vetrovne poti iz tretjega višinskega tabora niso zmogli. Čakal bi jih še nekaj časa, će ne bi čisto nepričakovano predvsem na levi roki opazil spremembe, ki jih je poznal kol omrzline. Nemudoma In brez kakršnegakoli premišljevanja si je na obraz nataknil kisikovo masko in začel sestopati. Isti večer je v hudem snežnem viharju prišel v bazni tabor, kjer ga je takoj vzel v oskrbo ekspedicijski zdravnik dr. Meško. NAČRTI ZA PRIHODNJE LETO Dva dni se je doktor trudil, da bi ga usposobil za delo na gori in ga ustrezno rehabilitiral, vendar so bile omrzline prehude; s tako poškodovanimi rokami, predvsem še levo, zanesljivo ne bi mogel varno smučati po tako nevarnih strminah, po katerih doslej še ni nihče, ker ne bi mogel trdno držati smučarskih palic. Čeprav nezadovoljen se je s tem pač sprijaznil, kajti že pred odhodom od doma je trdno sklenit, da preveč na gori nikakor ne bo tvegal — in smučanje s takimi poškodbami bi bilo izzivanje usode. Smuči je pustil na pobočju Everesta na nadmorski višini 8200 metrov — -nemara za prihodnje leto«, kot nam je dejal Viki Grošelj, ko je bila odprava še v baznem taboru na kitajski strani gore. Čeprav se niti ta ekspedicija še ni končala, so njeni člani že premišljevali, da bi začeto delo dokončali in organizirali novo ekspedicijo z enakim ciljem, smučanjem z najvišje točke našega planeta. Zdaj bo najmanj pol leta trajala Karničarjeva rehabilitacija, ko bodo v ljubljanskem Kliničnem centru poskušali narediti vse, da bi bile posledice teh poškodb čim manjše, potem se bo odločil, ali naj podvig poskuša ponoviti ali ne. V trenutku, ko to poročamo, še ni natančno znano, koliko človeških življenj sta Himalaja in še predvsem Mount Everest zahtevala prav tiste dni, ko se je Karničar — kot da bi mu to narekoval neki notranji glas mmmmm HUMOM — bliskovito umaknil izpod vrha. Najprej so prihajala poročila o dveh, pa o štirih, petih, osmih rn naposled menda celo desetih žrtvah — samo na Everestu. SMRT HIMALAJSKEGA JUNAKA Predvsem je gorniško bratovščino najprej pretresla vest, da je na gori ostal 35-letni Rob Hali, eden izmed najizkušenejših novozelandskih alpinistov. Kot so povedali njegovi kolegi, je umrl na gori, ko je šel na pomoč popolnoma izčrpanemu ameriškemu gorniku: Hali je bil namreč poklicni gorski vodnik in je skupaj s kolegi vodil na Everest komercialno odpravo. Sicer pa je bil to pot že na svoji osmi odpravi na Everest, na vrhu katerega je stal kar petkrat. Leta 1994 je bil prvi Novoze-landec, ki je priplezal na drugo najvišjo goro sveta, na K2, prvi človek, ki je prišel na Everest, njegov rojak Sir Edmund Hillary, pa ga je smatral za izrednega alpinista. Na najvišji gori svoje domovine, na Mount Cooku, je bil po osmih smereh enajstkrat, v Guinnesovo knjigo rekordov pa je prišel, ko je leta 1990 v sedmih mesecih priplezal na sedem najvišjih gorskih vrhov sedmih celin. S svojimi petimi pristopi na vrh Everesta je prvi človek, ki ni šerpa in ki mu je uspel tak podvig. Pred 16 leti je bil kot devetnajstletnik najmlajši Novozelandec, ki je priplezal na markanten himalajski vrh Ama Dablam. Leta 1987 je bil najboljši alpinist Nove Zelandije. Vodil je tudi več odprav na Antarktiko. Z njim je na tej gori ta čas umrl tudi gorski vodnik in njegov rojak Andrew Harris. Kot so povedale priče, je odšel na pomoč svojim klientom, vendar je zbolel, začel halucinirati, nenadoma in brez razloga odšel iz višinskega tabora in se izgubil na zasneženih in ledenih gorskih prostranstvih. Ta čas sta na Everestu izgubila življenje tudi dva klienta te odprave, ki se je imenovala Kiwi, in sicer 47-letna Japonka Yasuko Namba in 44-letni Američan Douglas Hansen Le dan pred tragedijo je postala Yasuko druga Japonka, ki je priplezala na vrh Mount Everesta. V tej odpravi je bilo sedem klientov, trije vodniki in deset šerp ter tehnični vodja v baznem taboru in zdravnik. Vsak od klientov je za sodelovanje na odpravi plačal 41.000 ameriških dolarjev. ŠESTINA MRTVIH NA EVERESTU Za štiri kliente iz te komercialne odprave, ki so bili ta čas tudi na gori, so bile prve vesti, da obstaja zanje komajda kakšno upanje. Po nekaterih vesteh naj bi namreč nekako prišli z Južnega sedla pod Everestom v drugi višinski tabor, pri nadaljnjem sestopanju pa naj bi jih DIA STUDIO RAZVIJANJE D1AFILMOV Tomšičeva 4, Ljubljana, tel. 061 /215 747 uradna fotoslužba alpinistične odprave na MOUNT EVEREST na nadmorski višini 6200 metrov zajel snežni plaz. Vendar je tehnični vodja iz baznega tabora verjetno takoj po tej novici naročil helikopter, ki je poletel k plazu in gornike rešil ter jih takoj odpeljal v Katmandu, to pa je doslej najvišje gorsko reševanje na svetu. Opravili so ga s helikopterjem sovjetske izdelave. Znano je že, da je eden od rešenih 50-letni ameriški patolog Seaborn Weathers, drugi pa 47-letni fotograf Ming Ho-Gau, prvi Tajvanec, ki je priplezal na vrh Everesta. Slednji je v Katmanduju pripovedoval novinarjem, da je po vzponu na vrh gore preživel dve noči in en dan v bivaku na višini 8300 metrov brez vsake hrane, pijače in dodatnega kisika. »V nahrbtniku sem sicer imel radijsko postajo in telefon, toda prste sem imel tako pomrz-njene, da aparata nisem mogel usposobiti za delovanje,« je dejal rešeni Tajvanec. Indijski alpinisti so se le nekaj dni po neurju odločili, da bodo vnovič plezali proti vrhu Mount Everesta, da bi našli in tam zgoraj pokopali trupla svojih treh kolegov, ki so umrli, potem ko so se vračali z vrha. Spotoma bodo pogledali še za drugimi, ki so tam izgubili življenje med silovitim snežnim viharjem tistih dni. Trojica so bili člani 24-članske odprave indijsko-tibetanske mejne policije, ki 8OT [M [HMfl O MÏ POLITIČNO GORNIŠTVO Osemindvajsetega septembra 1995 je bit pod pokroviteljstvom Janševe Socialdemokratske stranke ustanovljen Gorniški klub dr. Henrika Tume. Na strankinem taboru v Lepeni pa bodo razdelili svoje lastne klubske izkaznice in svoj lastni znak. Čeprav imamo enotne slovenske gorniške izkaznice in enoten znak, so si strankarski gorniki omislili svoje simbole. Ob tem se zastavlja cela vrsta vprašanj. Pojav ima namreč lahko posledice neslutenih razsežnosti. Ali gre za odcepitev Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma od enotne slovenske gorniške organizacije? Ali se je začelo strankarsko osamosvajanje posameznih društev od osrednje slovenske gorniške organizacije, ki je nepolitično in nestrankarsko združenje vseh državljanov Slovenije? Ali iahko zdaj pričakujemo, da bodo svoja planinska društva začeli ustanavljati še Lapovi nacionalisti (ti Sokola že imajo), pa Kocijančičevi socialdemokrati (ti imajo že Olimpijski komite), pa Peterletovi privrženci (ki imajo že skavte), da o Podobnikovih pristaših ne govorimo. Ali lahko zdaj pričakujemo, da bomo imeli, denimo, je iz New Delhija odpotovala 22. marca, da bi na najvišjo goro sveta priplezala po severni, kitajski strani. M. S. Kohlt, nekdanji predsednik Indijske planinske zveze. ki je bil tudi Clan te odprave, je ob informaciji o tej nesreći dejal o vremenu: »Zdaj je še kar v redu, vendar lahko snežni vihar spet pride vsak trenutek. Samo mölimo lahko.« Odkar sta leta 1953 kot prva na svetu prišla na vrh Mount Everesta sir Edmund Hillary in gorski vodnik Tenzing Norgay, je 48 Indijcev priplezalo na vrh te gore, osem pa jih je pri tem poskusu izgubilo življenje Sicer pa je doslej v celoti prišlo na vrh najvišje gore sveta već kot 600 ljudi, skoraj sto pa jih je na tej gori umrlo. Samo tisti petek, o katerem v glavnem teče beseda, 10. maja 1996, je bilo na vrhu Mount Everesta 24 ljudi; to se ve; koliko jih je ta dan na gori umrlo, se še ne ve natančno. Pet trupel so vsekakor že našli, drugi so uradno še pogrešani. Truplo Japonke in Američana so našli na nadmorski višini 8400 metrov indijski alpinisti, ki so na drugi strani gore našli tudi trupla svojih treh kolegov z odprave. USPEH V ALPSKEM SLOGU Popolnoma je uspela druga slovenska odprava, ki je skupaj z odpravo na Everest odpotovala na Ama Da-blam: da bi z goro poravnala stare račune, saj sta bili v njenih stenah in na njenih pobočjih že dve slovenski odpravi, pa je obe zavrnilo vreme, in da bi preplezala smer v osrednjem delu severozahodne stene, ki jo je doslej poskušalo preplezati že več močnih odprav iz različnih koncev sveta, uradno najmanj osem, neuradno pa še kakšna več, pa to ni uspelo nikomur. Prva vest o uspehu te slovenske odprave je prišla v Ljubljano sredi maja, v njej pa je vodja Vanja Furian sporočil, da sta s Tomažem Humarjem v alpskem slogu zmogla to steno in za ta podvig potrebovala pet dni, za sestop in vrnitev v bazni tabor, kjer ju je čakal Zvone Požgaj, pa že dva dni; slednji je plezalca iz baznega tabora vseskozi spremljal s teleskopom, jima po radijski zvezi svetoval najboljše rešitve in jima nasploh pomagal pri orientaciji v steni, »Smer je tehnično zelo zahtevna, saj naklonina v steni nikoli ne pade pod 60 stopinj," je v tem sporočilu napisal Furian. »Poleg strmega ledu, ki prevladuje v smeri, sva naletela tudi na tehnične težave v skali, ki so bile ključ smeri,« — To je. mimogrede, sploh prva smer, ki jo je kdorkoli preplezal prek sredine te stene na vrh gore. Smer sta preplezala v drugem poskusu. Prvič sta se namreč odpravila v steno 21. aprila in v njej prebila pet dni, vendar sta se morala zaradi slabega vremena umakniti. Drugič sta se vanjo odpravila 30. aprila in na vrh gore priplezala 4. maja, z vrha pa sta sestopila po SVET KNJIGE na Ravnah komunistično planinsko druétvo, v Zgornjem Kašlju socialdemokratsko, v Rovtah nacionalistično ali kar nacistično, na Cerkljanskem pa bo nad planinci držala roko Ljudska stranka? Ljudje božji, saj to je norišnica! In če smo nekoliko pesimistični, se bo dolinska norišnica, katere glavni akterji so politiki, prenesla še v gore. V hribih torej ne pričakujmo norih krav, ampak nore stranke (prosto po Torkarju) in bolj ali manj nore njihove goreče privržence. V poročilu Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma beremo, da je njihov cilj »gojit/ vrednote in izročilo slovenskega gomištva od pohodništva in alpinizma prek turnega smučanja do umetnega plezanja in še posebej družinsko gorništvo«. Mar ni natančno to tudi cilj osrednje Planinske zveze in slehernega od njenih društev? Zdaj imamo torej dve gorniški organizaciji z istim namenom. Razlika je le ta, da je ena nepolitična in nestrankarska, druga pa je politična in strankarska. In ker je znano, da ima stranka SDSS že pripravljene ekspertne skupine, ki bi v primeru zmage na volitvah prevzele oblast, se samo od sebe zastavlja vprašanje, ali s strankarskim društvom ne gre za pripravo političnega rušenja osrednje planinske organizacije s 120-letno tradicijo. Naj bo tako ali drugače, dejstvo je, da se politični nemir prenaša tudi v hribe. Mar se vračamo v obdobje, ko so po gorah hodili privrženci dveh poli- tičnih opcij in drug drugemu nagajali? Mar se vračamo v čase, ko so ljudje z različnimi političnimi opredelitvami gradili po gorah svoje koče in svoje poti ter postavljali na vrhovih svoje simbole in se vpisovali v svoje vpisne knjige? Mar bomo spet eni drugim metali vpisne knjige z vrhov? Mar se bomo Slovenci v gorah spet grdo gledali prek mize, ker ne bomo iz iste stranke? Ali bomo v gorah vami pred pristaši kakšne radikalne stranke? Nobenega dvoma ni, da so pobudniki strankarskega gorniškega kluba zasejati seme razdora med gornike. Zdaj gre za to, ali se bo seme razraslo in okužilo druge politične veljake ali pa bomo gorniki dovolj razumni in ne bomo dovolili, da nas politični veljaki in njihovi goreči privrženci vprežejo v svoje bojne vozove Normalni, s politiko neobremenjeni državljani želimo, da gore ostanejo neomadeževane. Želimo, da politiki ne vpletajo gomištva v svoje politične in strankarske interese in račune. Politiki naj se kregajo in zmerjajo in pretepajo in pobijajo v dolini, goram in gorništvu pa naj ne delajo sile. Vsaj gore in gorništvo naj ostanejo prizorišče miru in prijateljstva, kjer bomo vsi enaki ne glede na svoje dolinske politične angažmane. Zagotovo bi morala kakšno reči tudi osrednja slovenska nepolitična in nestrankarska gorniška organizacija. amm** jugozahodni steni, ki jo je v Šestdesetih letih preplezal znameniti sir Edmund Hillary. Smer, ki sta jo imenovala po Stanetu Belaku Šraufu, je visoka dobrih 1600 metrov »in nedvomno zasluži najvišjo kompleksno oceno«, kot je napisal Furlan. IZJAVA ELISABETH HAWLEY Še nekatere zanimivosti o tej odpravi nam je osebno povedal Tomaž Humar, ki se je 16. maja iz čisto določenega vzroka vrnil domov: »Ko sva z Vanjo preplezala steno in se vrnila v bazni tabor, sem se takoj naslednji dan sam odpravil v bazni tabor pod Everest, ker sem upal, da bo tam kdo imel satelitski telefon, s katerim bi lahko telefonirat domov. Našel sem takega človeka in od doma zvedel, da sem dobil sina Tomaž-ka. Zdrvel sem nazaj v bazni tabor pod Ama Dabla-mom, se dogovoril z Vanjo in Zvonkom, pobral svojo opremo in oddivjal proti Katmanduju, kjer sem kupil vozovnico za prvo letalo proti Evropi in sem zdaj tukaj,« nam je pripovedoval v prostorih avtomobilskega servisa Debevc v Mengšu, ki je bil Humarjev generalni sponzor za to odpravo — »čeprav je na koncu koncev moj glavni sponzor vendarle žena Sergeja, ki mi je zdaj Sana1 poleg hčerke dala še sina, tako da bo odslej vsaj en Tomaž pogosteje doma«, kot je dejal junak Ama Da-blama. Ta čas, ko je čakal na letalo, se je med drugim oglasil pri miss Elisabeth Hawley. največji kronistki himalajskih dogajanj, ki že nekaj desetletij živi v Katmanduju. Veliki prijateljici slovenskih alpinistov, ki jih izredno ceni in najpogostejše slovenske obiskovalce Nepala tudi osebno zelo dobro pozna, je povedal, kaj sta z Vanjo preplezala, in gospodična Hawleyeva mu je v daljšem pogovoru (te časti pa ne nakloni prav vsakemu) dejala, da je to skoraj gotovo letošnji največji uspeh v Himalaji. Spomnil seje tudi tragedij tistega tedna v Himalaji in še predvsem na Everestu. V baznem taboru pod Everestom je zvedel, da je Novozelandec Rob Hali pod vrhom najvišje gore sveta zvedet, da je dobil sina in da je iz snežnega viharja še enkrat telefoniral domov — da ga ne bo nikoli več... Sicer pa je bilo na slovenski mini odpravi na Ama Da-blam kar precej priložnosti za praznovanja: najprej je Zvonko Požgaj, prvi in najmlajši slovenski alpinist, ki je priplezal na drugo najvišjo goro sveta, na K2, pa je moral ta podvig plačati s hudimi omrzlinami in z invalidnostjo, zdaj pa je plezanje svojih kolegov tudi snemal iz baznega tabora, proslavljal 27. rojstni dan, nekaj dni pozneje je Vanja Furlan praznoval svoj 30. rojstni dan, naposled pa so morali zaliti še rojstvo Humarjevega prvega sina. SLOVENSKE PLANINSKE POSTOJANKE SO RAZDELJENE V TRI KATEGORIJE_ SKROMNOST V VISOKOGORSKIH KOČAH V slovenskem gorskem svetu so planinske koče razvrščene v tri kategorije, vsaka pa v dve podkatego-riji, in sicer glede nato, kje stojijo, kakšna je dostopnost do njih, kako so opremljene, s kakšne hrano lahko postrežejo, kakšna je v njih glede na udobje možnost bivanja, kakšna je oskrbovanost, kakšna so ležišča in kako so odprte. V prvi kategoriji so koče, ki stojijo v visokogorju, do katerih je najmanj eno uro pešhoje, kjer sta preprosta hrana in opremljenost, kjer je glede na udobje možno bivanje do dveh dni, ki so neoskrbovane ali so oskrbovane le začasno, predvsem seveda poleti, in v katerih so pretežno skupna ležišča. Koče druge kategorije so izhodiščne koče za visokogorje, do katerih je pozimi najmanj eno uro hoje, kjer je udobje kar primerno, ki so redno oskrbovane v določenih obdobjih in v katerih so prenočišča pretežno v sobah. Planinske koče tretje kategorije stojijo v sredogorju, imajo dolinski standard opremljenosti in prehrane, v njih je mogoče glede na udobje bivati dalj časa, oskrbovanost je v skladu s predpisi v dolini, v njih niti ni nujno, da so prenočišča, pozimi pa je do njih najmanj eno uro 244 hoje. STALIŠČA PZS Predvsem sta za razvrstitev v kategorijo odločilna lokacija in dostopnost: planinske koče v slovenskem visokogorju, se pravi v Julijskih Alpah, Kamniških in Savinjskih Alpah in Karavankah, so pomembne in zanimive za vse planince, medtem ko so po teh kriterijih planinske postojanke v sredogorju večinoma lokalnega pomena. Kar zadeva dostopnost do koče, se šteje, da traja dostop do koče več kot eno uro, če je višinska razlika med izhodiščem in planinsko kočo več kot 300 metrov ali vodoravna razdalja več kot štiri kilometre Kot so slovenski planinski gospodarstveniki doslej že večkrat poudarili, ponovili pa tudi na zadnjem srečanju zbora gospodarjev planinskih društev letošnjega 13. aprila v Pivovarni Union v Ljubljani, Planinska zveza Slovenije ne bo podpirala vlaganj v drago in zahtevno opremo planinskih koč 1. kategorije, medtem ko mora pri kočah 2. kategorije za upravičene naložbe v opremo sredstva preskrbeti lastnik, kar velja tudi za koče 3. kategorije PZS v kočah 1. kategorije tudi ne bo podpirala gradnje zahtevnih in dragih kuhinjskih naprav, s katerimi bi bilo mogoče pripravljati vsakršno hrano, ker to povzroča večje onesnaževanje vode in večjo porabo energije. PZS bo v kočah 1. kategorije prav tako podpirala predvsem urejanje skupnih ležišč, v kočah 2. kategorije pa naj bi bilo zagotovljeno, da bo delež skupnih ležišč primeren glede na vlogo določene planinske postojanke. Skupna ležišča morajo biti po teh kriterijih urejena tako, da omogočajo prenočevanje velikega števila ljudi v skromnih, toda še vedno ustreznih razmerah. KAM SODI KATERA KOČA Poleg malone vseh bivakov in koč v visokogorju so v 1. a kategoriji slovenskih planinskih koč med drugim Krekova koča na Ratitovcu, Roblekov dom na Begunjščici, Koča na Kriški gori, Dom kokrškega odreda na Kališču, Zavetišče na Velikem Snežniku in Frischaufov dom na Okrešlju. V l.b kategonji sta le Koča pod Bogatinom in Koča na Klemenči jami. V celoti je v 1. kategoriji 38 planinskih koč. V 2. kategoriji je 42 koč, od tega 26 v kategoriji 2 a, v kateri so med drugim Koča na Man ga rts kern sedlu, vse koče na Vršiču, Dom na Kofcah, na Peci, Uršlji gori, Poreznu, na Smrekovcu in Lubniku; v 2 b kategoriji so med drugim Dom Petra Skalarja na Kaninu, Kovinarska koča v Krmi, Blejska koča na Lipanci, Koča na Blegošu in Koča na (kobariškem) Stolu. Kar 81 koč je v 3. kategoriji: v 3 a kategoriji med drugim Koča na Naravskih ledinah, Pirnatova koča na Javorniku, Tumova koča na Slavniku, Vojkova koča na Nanosu, Planinski dom na Kumu in Planinski dom na Mrzlici, v »najnižji« kategoriji pa so med drugim kot najvišja Koča na Pesku (1386 m) in kot najnižja Slavkov dom na Golem brdu (396 m), med njima pa tudi Planinski dom na Gori Oljki, Koča dr. Janeza Mencingerja, Dom na Boču, Tončkov dom na Lisci, Koča na Bohorju, Dom Vinka Paderšiča na Gorjancih, Planinski dom na Mirni gori. Planinski dom na Sviščakih, Stjenkova koča na Trstelju in Koča na Krimu. IZ ZBORNIKA "VARNOST V GORAH", KI SO GA PRIPRAVILI NA AVSTRIJSKEM ALPINFORUMU GORSKE NESREČE STAROSTNIKOV primera do primera in tako temeljiteje oceniti razmere, saj so nam na voljo dolgoletne statistične analize POSTOPKI Od leta 1986 dalje obdelujejo gorske nesreče v gorništvu podkovani delavci Avstrijskega Zveznega ministrstva za notranje zadeve s podatki z enotnega obrazca. Smrtne nesreče in nesreče, pri katerih pride do hujših poškodb, so zajete skoraj v celoti, nesreče z iahko poškodovanimi in nepoškodovanimi pa le deloma. Podatke hranijo v pomnilniku računalnika Odseka za zdravstvo pri Avstrijskem planinskem društvu, kjer jih ovrednotijo. Pregled aktivnih gornikov so pridobili z vseavstrijsko ljudsko anketo, z usmerjenimi poizvedbami 1989 in iz letne statistike Avstrijske trgovske zbornice o prevozih z železnico DDR. MARTIN BURTSCHER* Gospoda Dr. Martina Burtscherja poznam iz časov, ko je bit predsednik Podkomisije za tehniko reševanja pri Mednarodni komisiji za reševanje v gorah (IKAR), Uvajal je nov način obdelave podatkov o gorskih nesrečah, pripomogel k sodobnemu spremljanju in vrednotenju nesreč in s tem tudi k večji možnosti preprečevanja le-teh. Prispevek izhaja iz razmišljanja o nesrečah v avstrijskih gorah. Te v marsičem, zlasti pa po številčnosti, niso primerljive z našimi, a vsebujejo tudi mnoge skupne zakonitosti. Ne nazadnje predstavljam ta prispevek zaradi zeio zanimivih in realnih nasvetov v prid preprečevanja nesreč z načrtnim športnim treningom. UVOD V strokovnih krogih se že doiga desetletja krešejo mnenja. Strokovnjaki se ne morejo odločiti, kako je z nevarnostjo pri hoji v gore. Je ta večja, ko se gornik postara? Je glavni vzrok mladostno nastopaštvo? Že sama dolgoletna razprava kaže, s kako zelo mno-gostransko problematiko imamo opravka. Po eni strani ni dvoma, da športna zmogljivost s starostjo pojema. Po drugi plati poznamo visoke dosežke starostnikov, katerim bi se lahko odkril marsikateri mladenič. Modro ravnanje starostnikov pripisujemo obilici njihovih življenjskih izkušenj, medtem ko je za viharništvo odraščajočih značilna naklonjenost tveganju. Od tod ni težko priti do sklepa, da ni mogoče splošno veljavno odgovoriti na vprašanji, ki smo si ju zastavili v tem uvodu. Kaže, da bi morali probleme obravnavati od "Referat na posvetu "AipintorurrT Avstnjskega kuraiorija za varstvo v gorah. Z vednostjo in soglasjem Kuratonja prevedel Pavle Šegula. REZULTATI V obdobju od leta 1986 do 1992 je za posledicami gorskih nesreč v Avstriji umrlo 656 Avstrijcev, starih 16 letin več. Tri četrtine jih je preminulo zaradi poškodb (TT), predvsem zaradi padcev. Četrtina je umrla zaradi nenadne odpovedi srca (PT). Povprečno letno število mrtvih na 100.000 aktivnih v gorah je med 0,78 (smučanje na urejenih progah) in 6,77 (plezanje v skali in ledu). Če nesreče podrobneje razčlenimo po starosti in spolu, se v razmerjih za pohodništvo, alpsko in tumo smučanje pokaže podobna delitev. Tveganje smrtne poškodbe se s starostjo opazno veča, vendar je pri ženskah izrazito manjše. Nenadna smrt zaradi odpovedi srca se skokovito poveča predvsem pri moških iz starostne skupine nad 59 let in po obsegu celo preseže smrtnost zaradi poškodb. 245 Pri plezalcih v skali in ledu je vzorec smrtnih nesreč drugačen. Tu prevladuje smrt zaradi poškodb, medtem ko igra smrt zaradi srca tudi pri starejših podrejeno vlogo. K najbolj ogroženim skupinam (pogostnost smrti glede na starost: > 3 na 100.000) sodijo med ponesrečenimi vsi skalni in ledni plezalci, plezalke nad 44 let ter moški planinci in turni smučarji nad 44 let. Med umrlimi zaradi odpovedi srca je največ moških planincev, alpskih in turnih smučarjev, starejših od 59 let. RAZLAGA Nevarnost smrtne nesreče v gorah obravnavajo na različne načine. Avery in sodelavci so za Anglijo in Wales izračunali 2,3 smrtne primere na milijon aktivnih dni. V primerjavi s športnimi dejavnostmi z žogo in z vodnimi športi je nevarnost v gorah 100-krat večja. Shlim navaja pogostnost v Nepalu, ki znaša 15 smrtnih primerov na 100.000 udeležencev trekinga in meni, da je treking razmeroma varen. Če upoštevamo, da traja treking povprečno 14 dni, imamo opravka z 11 smrtnimi primeri na milijon aktivnih dni, to pa je skoraj 5-krat več, kot je ugotovi! Avery. Po naših računih je nevarnost smrtne nesreče v Alpah v primerjavi z Anglijo in Walesom okroglo 2,5-krat večja, hkrati pa skoraj 2-krat manjša kot med trekingom v Nepalu. Če upoštevamo še primerjalne podatke Avery-ja, sta hoja in gibanje v gorah z vidika možnosti smrtne nesreče vezana na razmeroma veliko tveganje. Seveda se to močno spreminja glede na vrsto gorniške dejavnosti, izkušnje, telesno pripravljenost, starost in spol. in prav delitev po teh vidikih je največjega pomena za razvoj učinkovitih preventivnih ukrepov. Jasno je, da se z rastočo starostjo opazno povečuje pogostnost smrti v gorah zaradi nesreč (TT) in še posebno zaradi nenadne odpovedi srca (PT). Kaže, da sta dodatna dejavnika tveganja (moški) spol in telesna neaktivnost. Če pa je tako, se ne da več brez nadaljnjega zagovarjati zgodbe o mladih, tveganju naklonjenih ljudi na eni in izkušenih, premišljenih, odraslih gornikih na drugi strani. S starostjo rastoča možnost nesreče gre, sodeč po dolgoletnih opazovanjih, predvsem na račun starostnega upadanja telesne zmogljivosti. Pri roki je tudi razlaga, zakaj pri lednih in skalnih plezalcih nad 59 leti starosti pogostnost nesreče ne narašča. Stvar je v tem, da plezanje v tej starosti terja redno vajo. Po drugi strani bi lahko tudi rekli, da pri tem igra vlogo navada, da starostniki pogosto plezajo kot drugi v navezi, zaradi česar ostanejo padci brez večjih posledic. Ponovno je bilo omenjeno izrazito manj poškodb zaradi nesreč pri ženskah. Vzrok je morda v tem, da manj tvegajo in da so manj ambiciozne. Pogostnost smrti moških zaradi odpovedi srca narašča v starejših letih še hitreje kot pogostnost smrti zaradi nesreč. Kot vzrok smrti med športnim udejstvovanjem navajajo večinoma sklerozo koronarnega ožilja. Ta je vezana na staranje, zato ni težko pojasniti strmega porasta smrti zaradi odpovedi srca. Glede tega večkrat beremo o znatno manjši umrljivosti žensk, še posebno med športnim udejstvovanjem. Tisti, ki se redno ukvarjajo s športom, so manj ogroženi kot fizično neaktivni ljudje. Da se redna hoja in gibanje v gorah ujema z manjšo smrtnostjo zaradi odpovedi srca, smo pred nedavnim pisali tudi drugod. To dejstvo lahko rabi tudi za razlago sorazmerno manjše smrtnosti starejših skalnih in lednih plezalcev Odgovornost za različno pogostnost smrti zaradi odpovedi srca med izvajalci različnih gomiških dejavnosti bi lahko naprtili različni stopnji izurjenosti, kakor tudi različni obremenjenosti prizadetih. Pomembna ukrepa v prid manjšemu tveganju med hojo in gibanjem v gorah bodisi zaradi nesreče, bodisi zaradi odpovedi srca, sta, posebno pri povečani starosti, posvet z zdravnikom in redna športna dejavnost. PREVENTIVNI UKREPI S ŠPOHTNO VADBO Hoja in gibanje v gorah nam veselja in varnosti ne dajeta kar tako in za vse večne čase. Tako kot vse vrednote v življenju siju moramo izboriti z vrsto ukrepov. Težišče kondicijske priprave obsega izboljšanje in ohranitev motoričnih lastnosti: zdržljivosti, moči, ravnotežja in koordinacije. Zdržljivost. Pri hoji v gore imamo opravka z obremenitvami, ki zahtevajo zdržljivost. Gre predvsem za obremenitev zaradi dolgotrajne hoje z vzponi in sestopi. Glavna sestavina vsake trajne obremenitve je aerobna kapaciteta. V tem smislu igrata bistveno vlogo srce in krvni obtok. Silovitost obremenitve naj bo odmerjena subjektivno in tako, da jo lahko prenašamo več časa. Grob pokazatelj Preglednica smrtnih nesreč gornikov in smučarjev v Avstriji Vrsta Število Mrtvi Poškodb Srčna kap" Letna pogostnost športa udeležencev v 7 letih (TT) % (PT) % na 100.000 ljudi smučanje na smučiščih 2,150.000 114 68 32 0,76 turno smučanje 656.000 84 86 14 1,83 hoja po gorah 1,222 000 340 66 34 3,97 plezanje v ledu/skali 249.000 118 97.5 2,5 6,77 246 * Mišljena je nenadna odpoved srca zaradi infarkta, kapi. je lahka število utripov srca. Slednje je pri ljudeh brez telesne pripravljenosti 180 — leta starosti in za ljudi s kondicijo 180 — 0,5 x leta starosti Utrip nadziramo z merilnikom števila utripov, ki si ga lahko nabavimo v trgovini. Trajanje obremenitve: Da bi se zdramili določeni dražljaji, je potrebna najmanj 15-minutna neprekinjena obremenitev. Med začetnim treningom priporočamo zložno podaljšanje na 30 minut in več. Pogostnost obremenitve: Da bi dosegli ustrezne prila-goditvene procese, je potreben večtedenski trening. Kaže, da v ta namen potrebujemo štiri do sest tednov, Vaditi moramo v enakih presledkih dva- do trikrat na teden. Če pa želimo, da pridobljena zmogljivost ne bo šla v nič, je treba vsaj enkrat tedensko dodati ustrezno dodatno enoto. Silovitost in trajanje obremenitve se z napredujočim urjenjem večata. Vaje za urjenje Hoja nasploh, hoja in gibanje v gorah, joga, vožnja s kolesom (tudi nadomu), hoja po stopnicah, gimnastika (z glasbo), tek na smučeh, plavanje itn. Moč. Zmogljivost in varnost pri hoji in gibanju v gorah sta bistveno odvisni od splošne telesne moči. Urjenje za moč moramo izvesti tako, da bo pripomoglo k enakomerni krepitvi čim številnejših mišičnih spletov. izdatnost obremenitve: Urjenje pripravimo tako, da je možnih približno 5—15 ponovitev. Trajanje obremenitve, odmor. Vadimo tako, da krepimo več mišičnih spletov zapored, približno 5—15 ponovitev na vsak mišični splet (1 serija). Po vsaki seriji 1 minuta odmora Po izvedbi vaj za vsak mišični splet (1 krog) 2 minuti odmora. Izvesti je treba 2—3 kroge. Pogostnost urjenja: 2—3-krat na teden, najmanj tri tedne zapored kot začetno urjenje. Vaje za urjenje: Hoja po stopnicah (spreminjamo višino stopnic, dodatna obtežitev); počepi (tudi na eni nogi); doskoki in skoki v višino; sklece (prsno, hrbtno); dviganje na drogu, prenašanje samega sebe na rokah s p rep njem an je m, vesa na polici ali drogu, vaje z ročkami, vzpora (prsno, hrbtno), dviganje in spuščanje gornjega dela telesa iz predklona itn. Ravnotežje/reakcija/koordinacija: Navadno prav tem motoričnim sposobnostim pripisujemo premalo veljave. Ker imajo veliko preventivno vrednost, se moramo potruditi, da te veščine čim bolj izbrusimo. Smernice za urjenje: • če je le mogoče, vadimo, kadar smo spočiti; nehajmo, ko se utrudimo; • če le moremo, se urimo vsak dan; • urjenje naj bo čim bolj raznoliko — pazimo na vse-stranost, vadimo tudi slabe plati. Vaje za urjenje: poskakovanje na eni nogi, eno- in so nož no poskakovanje z istočasnim izvajanjem dodatnih gibov, stanje ali premikanje na rolki ali kotalki (pazimo, da se ne poškodujemo), vaje v stoji na eni nogi — razovka, vađenje starta (z zvočnimi in svetlobnimi znamenji), igre z žogo, namizni tenis itn. Zdravniški pregled: Neizurjeni ljudje morajo izdatnost urjenja prilagoditi svoji stopnji obremenljivosti. V ta namen opravijo pregled pri zdravniku, ki ugotovi usposobljenost in ob remen I j Iv ost organizma. Dodatna pripomba: Kdor se namerava ukvarjati s hojo in gibanjem v gorah, naj ne pozabi na gorniško vzgojo in urjenje tehnične sposobnosti. Privzgojiti si mora občutek o nevarnosti hoje in gibanja v gorah. Upoštevali mora potrebo po premišljenem načrtovanju ture in objektivno oceniti svojo usposobljenost. Nabavi naj primerno opremo, se po potrebi poda na pot z vodnikom ipd. Literatura: t: Avery J. G., Harper P.. Ackroyd S : Do we pay to dearly for our sport and leisure activities? Public Health 104, 417 — 23 (1990). 2. Shiim D. R., Houston R.; Helicopter rescues and dealhs among trekkers in Nepal J AM A 261,1017 — 09 (1989) 3. Addiss D G., Salter S. P., Mountaineering and rock climbing injuries in US national parks. Ann Emerg Med 18. 975 — 79 (1989). 4. Burtscher M., Likar Ft., PhyladelphyM.. Sudden cardiac death during mountain hiking and downhill skiing. N Engl J Med 327.1738 — 39(1993). 5. Gumming P.: Cause of death in an emergency department. Am J Emerg Med B, 379 — B4 (1990). 6. Friedewald V. E., Spance D. W.: Sudden cardiac death associated with exercise: the risk benefit issue. Am J Cardiol 66, 183 — 88 (1990). 7. Hurwitz J. L, Josephson M. £.: Sudden cardiac death in patienls with chronic coronary disease. Circulation 85 Suppll, 43 — 49 (1992). 8. Schatzkin A , Cupples L A., HeerenT., Morelock S.. Kanne! W. B.: Sudden death in the Framingham Heart Study, Differences in incidence and risk factors by sex and coronary diseases status. Am J Epidemial 120. 8B8 — 99 (1984). 9. Siscovlck D. S,. Weiß N. S.. Fletcher Ft. H., Lasky T.: The incidence of primary cardiac arrest during vigorous exercise N Engl J Med 311. 874 — 77(1984). Šmarnogorsko zdravje_ Pozno turobno nedeljsko popoldne na Šmarni gori, tam proti koncu zime. Vrh Šmarne gore je odet v meglo, povsod sta sama vlaga in blato. Prijetno je le v sobi Ledinekove gostilne, kjer počasi srebamo topel čaj. Pri sosednji mizi sedi nekaj starejših planincev, stalnih gostov Šmarne gore, ki se med sabo tiho nekaj pomenkujejo. Skoraj že v mraku pritečejo trije zadihani mladeniči. Posedejo na klop 2a pečjo, slečejo svoje preznojene majice in jih vržejo na peč, da bi se hitro posušile. Vračati se v suhih oblačilih v tem vlažnem vremenu je le prijetnejše, pa še bolj zdravo. Pa tudi nič nenavadnega ni, posebno v zimskem času, če v hribih na peči posušiš svoja oblačila. Starejši planinec v klasični opravi s karirasto srajco, pumparicami in gojzarji to vse skupaj nekaj časa mirno opazuje, naposled pa mu le preklpi in zavpije: »Kdo bo pa zdej vohov ta vaš švic? Nej se kdo spomne, pa še svoje gate vrže na peč!« Franci Em in DOBRO JE VEDETI, PREDEN SE ODPRAVIMO V PRELESTNO POLETNO NARAVO POPOTNIKOM NEVARNI KLOPI DRAGICA BOŠNJAK Ko pride klop na človeka, poišče primemo nein o mesto, kjer se na kožo pritrdi tako, da porine svoj riiec globoko v kožo. Vbod ne povzroči bolečine, saj ima klopo va slina anestežijski učinek; vbodi zato pogosto niso opaženi, predvsem pri otrocih. Če je klop okužen z virusom klopnega meningoencefalitisa in (ali) Borrelio burgdorferi, vbrizga slino povzročitelja v kožo gostitelja, medtem ko sesa kri. Tako na kratko, jasno in razumljivo — s pomočjo domišljije je to že skoraj malce krvoločno — strokovni sodelavci Inštituta za varovanje zdravja v informativnem gradivu s prepoznavnim »škratom« na šopu zelenih listov opozarjajo na pravočasno cepljenje, da bi se zavarovali pred klopnim meningoencefalitisom. Za to akcijo so zelo tehtni razlogi — v velikem delu Slovenije so namreč klopi okuženi z virusom, ki povzroča to bolezen in lani je zanjo zbolelo 260 ljudi (oziroma toliko primerov so prijavili). V Sloveniji je razširjen klop iz vrste Ixodes ricinus. Povzročitelj bolezni se lahko prek larv, nimf in spolno zrelih klopov prenese na človeka ali žival. Vsak klop ni okužen in tudi pri vbodu okuženega klopa ne pride vedno do okužbe gostitelja, lahko pa okužba poteka tudi Naslovna slran zgibanke, ki jo je Izdal Inštitut za varovanje zdravja Republiko Slovenije INŠTITUT ZA VAROVANJE ZDRAVJA RIPUBUKÉ SLOVENIJE brez bolezenskih znamenj — asimptomatsko. Ponavadi pa je tako, da človek »dobi« klopa, ko oplazi, na primer, grmovje in ga klop zazna s svojimi čutili. V Evropi je znanih več naravnih žarišč klopnega meningoencefalitisa. Okužena so široka območja od Skandinavije čez Poljsko, Nemčijo, Češko, Slovaško, Avstrijo, Madžarsko, Slovenijo in Hrvaško. Pri nas v Sloveniji so okuženi klopi, kot kažejo poročila o prijavljenih primerih, predvsem v gozdovih Gorenjske in Štajerske, nekoliko manj pa na notranjskem, kočevskem in novomeškem območju. Vendar pa strokovnjaki v zadnjem času opažajo tudi okužbe na območjih, ki v preteklosti niso veljala kot posebno okužena. Zato ni mogoče natančno začrtati okuženega območja in ne omejiti cepljenja le na ta območja. Klopi prezimijo v listju, v skorji drevesnih debel in v površinskih zemeljskih plasteh. Kmalu po tistem, ko se temperatura tal nekoliko ogreje, postanejo aktivni. Kako hitro in kako močno se to dogaja, je povezano s klimatskimi nihanji; po milih zimah (in pri nas so bile zadnja leta povečini take) so tudi klopi bolj dejavni. Tako nas v naših klimatskih razmerah (in različno na posameznih območjih) okuženi klopi ogrožajo vse od februarja pa tja do novembra, ZAKAJ JE KLOPNI MENINGOENCEFALITIS NEVAREN? Klopni meningoencefalitis je virusna bolezen možganske ovojnice in centralnega živčnega sistema. Bolezen običajno poteka v dveh fazah. Na mestu vboda pri klopnem meningoencefalitisu praviloma ni opaznih sprememb na koži. Prva faza bolezni se prične približno sedem dni po vbodu klopa in poteka podobno kot pri gripi. Pomeni, da se človek navadno slabo počuti, bolijo ga mišice, ima glavobol in druge bolj ali manj izrazite težave. Pri večini bolnikov potem sledi po nekakšnem prostem intervalu, ko ti znaki izginejo, druga faza bolezni, ki se kaže z visoko temperaturo, močnim glavobolom in lahko celo nezavestjo. Bolezen lahko pusti trajne posledice, kot so glavobol, zmanjšana delovna sposobnost, zmanjšana sposobnost koncentracije, pereze in tudi ohromelost. Klopni meningoencefalitis je redko smrtna bolezen, vendar ta nevarnost ni izključena. Ljudje, ki so bili že kdaj okuženi z virusom klopnega meningoencefalitisa, so zaščiteni pred boleznijo. To so ljudje, ki so bolezen preboleli ali pa je okužba potekala brez vidnih bolezenskih znakov, kar se lahko ugotovi s krvno preiskavo. Kot so letošnjo zgodnjo pomlad pojasnili ob predstavitvi celostne akcije za spodbujanje cepljenja proti klopnemu meningitisu — koordinira jo mag. Eva Stergar z Takale sta ženski In mo&ki klop pod povečevalom Inštituta za varovanje zdravja — je že zima pravi čas za takšno zaščito. Bazično cepljenje sestoji iz treh odmerkov cepiva. Prvo dozo naj bi namreč prejeli še v hladnih zimskih mesecih, drugo pa 14 dni do tri mesece po prvi dozi. Vsekakor naj bi se človek zavaroval z vsaj dvema odmerkoma, še preden klopi postanejo aktivni. Tretje cepljenje je predvideno po šestih do 12 mesecih od drugega cepljenja. Po besedah strokovnjakov je potem vsakih pet let potrebno poži-vitveno cepljenje z eno dozo cepiva. Pojasnili so tudi, da je cepivo proti klopnemu menin-goencefalitlsu varno, učinkovito in se dobro prenaša. Ne cepijo le bolnikov z akutnimi nalezljivimi boleznimi. Preobčutljivost na sestavine cepiva in piščančje beljakovine je »relativna kontraindikacija«. Kot pri drugih cepljenjih se lahko tudi pri cepljenju proti klopnemu meni ngoen četa I iti su pojavijo prehodne lokalne reakcije, kot so rdečina in oteklina ali splošne reakcije. Na to tisti, ki cepijo, vsakogar opozorijo in svetujejo, kako ravnati. VISOKA CENA ZA ZDRAVJE Klopni meningoencefalitis je torej mogoče preprečiti le s popolnim bazičnim cepljenjem z vsemi tremi dozami in s pravočasno tako Imenovano »poživitveno« dozo. »To je pomembno,« svetujejo strokovnjaki, »ker sicer za bolezen ni specifičnega zdravila.« V Sloveniji je že dalj časa uveljavljeno cepljenje tistih ljudi, ki so pri svojem delu ali na terenskih vajah (vojaki, študenti na praksi na terenu itd.) izpostavljeni možnosti okužbe. Za tiste, ki bivajo na okuženih območjih ali pa nameravajo na takih območjih bivati krajši ali daljši čas (pretežni del Slovenije je okužen), pa cepljenje zelo priporočajo. Za letošnji program cepljenja proti klopnemu menin-goencefalitisu je bila cena (za vse tri doze) okoli 10.000 tolarjev. V primerih, kjer je takšna zaščita predpisana, to plačajo delodajalci oziroma Zavod za zdravstveno zavarovanje, vsi drugi, ki se cepijo na lastno željo, morajo to plačati sami (ali če se ne dogovorijo drugače z delodajalcem). Za otroke je predvidena spodnja starostna meja eno leto, zgornje starostne meje za to obliko cepljenja ni. Cepiti se je mogoče na sedežu Inštituta za varovanje zdravja v Ljubljani na Trubarjevi ulici, (061) 132 32 45, drugod po Sloveniji pa v vseh območnih zavodih za zdravstveno varstvo: Celje, Ipavčeva 18, tel. (063) 37 112; Nova Gorica, Kostanjeviška 16a, tel. (065) 28 191; Koper, Vojkovo nabrežje 4a, (066) 37 684; Kranj, Gosposvetska 12, tel. (064) 211 556; v Ljubljani na Zaloški 29, tel. (061) 140 13 66; v Mariboru, Prvomajska 1, tel. (062) 413 141; v Murski Soboti, Arhitekta Novaka 2. tel. (069) 31 330; Novo mesto. Mej Vrti 5, tel. (068) 324 253, na Ravnah, Ob Suhi 11, tel. (0602) 21 211. KLOP V KOŽI Za sprehode in izlete v naravo se je pametno zaščititi pred klopi z oblačili, kjer je čim več kože pokrite (torej z dolgimi hlačami, škornji, ruto in podobnim) Oblačila naj bi bila po možnosti svetle barve, kjer je klopa mogoče hitreje opaziti. Poleg tega se je koristno namazati s kakovostnimi repelenti, katerih vonj odganja klope Zelo pomembno pa je, da si človek po vrnitvi iz narave, pa naj bo iz gozda ali travnatih površin z grmičevjem, pregleda telo, se stušira in umije glavo. Oblačila je treba dobro skrtačiti, pralna pa oprati. Klopa, prisesanega na kožo, je treba čimprej previdno odstraniti. To se stori tako, da se nanj za nekaj minut nanese plast kreme, olja ali česa podobnega. Klopov prijem pod nepro-dušno plastjo popusti in potem ga je mogoče preprosto odstraniti s pinceto. Ni pa ga dobro odstraniti na silo, ker se pri tem lahko odtrga samo zadnji del telesa, klopova glava z rilcem pa ostane v koži, kar lahko povzroči gnojenje. Kolikor hitreje klopa opazimo in ga pravilno odstranimo, toliko manjša je možnost okužbe Alpinista so našli v plazu_ Zdaj ni nobenega dvoma več: alpinista Staneta Belaka-Šraufa in Jasno Bratanič je lanskega 23. decembra na severnih pobočjih med Nad Sitom glave (2067 m) in Malo Mojstrovko (2332 m) zajel snežni plaz, ju pokopal pod seboj, ju nosil do svojega izteka in ju tam odložil. Alpinisti in gorski reševalci, ki so ju sprva že letošnjega januarja iskali na južnih pobočjih, so ju našli na drugi strani gore zadnje dni letošnjega maja, ko je sneg že precej skopnel, vendar še vedno dva metra do dva metra in pol globoko pod površino. Najprej so našli nahrbtnik ponesrečene alpinist-ke, potem nedaleč od njega truplo Jasne Bratanič, nekaj dni pozneje kakšnih deset metrov daleč od nje še truplo Staneta Belaka. Ker je v trenutku, ko to poročamo, ta številka Planinskega vestnika sicer že pripravljena za natis, bomo podrobnosti o iskanju obeh alpinistov objavili v naslednji številki. PAVLE ŠEGULA JE NAPISAL VERJETNO SVOJE ŽIVLJENJSKO DELO SLOVAR »SNEG IN PLAZOVI« MARJETA HUMAR Š estj ez i čn i (slovensko-nemSko-italijansko-francosko-angleéko-Èpanski) razlagalni slovar Pavleta Šegule Sneg in plazovi je Izšel že lansko spomlad. Avtor ga je naslovil Večjezični slovar — Sneg in plazovi in podnaslovi! Slovenska izdaja (kot da bi obstajala kakšna tujejezična izdaja, a o tem pozneje). Delo je izšlo kot Planinska publikacija št. 136, založila ga je Gorska reševalna služba Slovenije pri Planinski zvezi Slovenije. Razen nje so natis finančno podprli Uprava Republike Slovenije za vastvo narave, Republiška uprava za zaščito in reševanje, Občinski štab za civilno zaščito v Škofji Loki in Tehnochem, d.o.o., Ljubljana. Na začetku knjige je navedenih toliko sodelavcev različnih strok in izobrazbe iz Slovenije in tujine, da ni mogoče vseh navesti. Posebej je treba poudariti nekatere: recenzenta dr. Ivana Gamsa in dr. Zdravka Petkovška, zahtevne šestjezične korekture so opravili Dora Cigoj, Bernarda Kovač, Marjeta Pintar, Franco Slataper Delo je tudi po oblikovalski strani izjemen dosežek: kot oblikovalka je sodelovala avtorjeva hči Marjana Šegu-la-Miš Slovarje računalniško pripravil za natis kar sam avtor, kazata pa je izdelal Frenk Kmet. Delo je lektorirala avtorica tega članka, ki je Pavletu Šeguli tudi svetovala pri slovaropisnih zadregah. Slovar obsega 360 strani, slovenski del zavzema 250, tujejezična kazala pa 110 strani. V slovarju Sneg in plazovi je prikazanih in z razlagami ter tujejezičnimi ustrezniki predstavljenih 1756 slovenskih strokovnih izrazov. Takšni so osnovni podatki o slovarju, ki mu ni para ne pri nas, ne v Evropi ali zunaj nje. MANJKAJO SKICE IN FOTOGRAFIJE Z izidom slovarja se je končalo trdo delo avtorja, njegovo nenehno sedenje pred računalnikom, iskanje po tuji in domači literaturi, razmišljanje, kako kaj razložiti, ali je prav ali ni, njegovo dopisovanje z različnimi strokovnjaki na Slovenskem in v tujini. Še 26. januarja 1995 mi je pisal: »Veseli me, da se zadeva sedaj izteka, čeprav bi vse skupaj najraje začel znova premlevati. Vendar, tak kot sem in z omejenim znanjem, slovarja jaz najbrž ne bi mogel bistveno izboljšati. Če hočejo, naj to storijo drugi, kak drobec pa bom že še našel in dodal na disk sam. /.../ Upam, da bom prihodnji teden delo vendarle lahko oddal v tiskarno.« Ko pa se je to res zgodilo, ko je mislil, da se bo oddahnil, takrat se je začel naslednji del njegovega življenja s slovarjem: razmišljanje, ali je še kje kakšna napaka, kako bodo na njegove rešitve gledali drugi itd. In seveda čakanje na pisne ocene po revijah in časopisju. Po izidu mi je 16. junija pisal takole: "Vse te peze se še sedaj nisem otresel In včasih sila živo 'prihaja za menoj'. Neverjetno, bolje je pisati spomine in pesmice. 250 Trenutno ne počnem nič posebno zanimivega. Prevedel sem neka avstrijska priporočila oz. nasvete za gornike, napisal kup poročil in nekaj člančičev — po pravici povedano mi slovar kar manjka. To je bil nekak silen 'skupni imenovalec', ki mi ni dopuščal skokov čez 'delovni plot'. To je bila spontana disciplina, da je kaj. /.../Bine Vengust pravi, da bi bila stvar še več vredna, če bi bile v slovarju tudi angleške ali vsaj nemške definicije To je mikalo tudi mene in bi niti ne bilo tako težko, saj sem ogromno razlag našel prav v nemških virih. Ampak če bi rekel, da bom dodal še te, bi se vsi uprli, češ da že tako kasnimo. Mikalo me je (in me še), da bi besede (vsaj večino) opremil s skicami ali fotografijami. Šele potem bi bilo delo zares veliko vredno. A kdo bi to sprejel? Sem pa sklenil, da bom skice zbiral, morda bi jih lahko izdali kot prilogo. /.../ Kar zadeva mnenja o slovarju, pa kot rečeno: Izvedba je vsem, ki so se oglasili, všeč, nekaterim celo zelo. Vsem se zdi koristen, kakih strokovnih pripomb pa (še) ni." Avtorjevo pričakovanje, da bo delo ocenila strokovna javnost, je upravičeno. Vendar je za to področje značilno, da so temeljitejše ocene redke. Ker so slovarji velika dela, ki jih ni mogoče pregledati in oceniti po enkratnem listanju, je ocen slovarjev malo — pa še te se navadno nanašajo na posamezne elemente del. STROKOVNJAK ZA ALPINISTIČNO IZRAZJE S slovarji je tako, kot je zapisal francoski klasični jezikoslovec italijanskega rodu Joseph Justus Scaliger (1540—1609) in za njim v uvodu ponovil avtor slovarja Sneg in plazovi: Če hoče sodišče koga kaznovati, naj ga ne obsodi na ječo, marveč naj mu ukaže sestavljati slovar, kajti v tej kazni so združene vse druge. Vendar mislim, da Pavletu Šeguli delo s slovarjem ni bilo kazen, ampak strast in ljubezen, kar se zgodi, če se za delo najde pravi človek. S tem slovarnikom me je pred leti osebno seznanil dr. France Malešič; prej sem ga poznala zlasti kot publicista in odličnega svetovalca za alpinistično strokovno izrazje pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika, kjer je pri zadnji knjigi nadaljeval delo Borisa Režka, dr. Vladimirja Škerlaka in drugih. Po smrti Borisa Režka smo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kjer je nastajala zadnja knjiga Slovarja slovenskega knjižnega jezika, kar nekaj časa iskali strokovnjaka za alpinistično strokovno izrazje. Obrnili smo se na več ljudi, ki so sicer pristali na sodelovanje, vendar od njih zlepa ali pa sploh nismo dobili odgovorov na naša vprašanja. Ko se je dela lotil Pavle Šegula, je lepo steklo. Že ob prvih odgovorih je bilo jasno, da je to zelo pismen strokovnjak, ki ga slovaropisje zanima in mu je kos. Kar seveda ni bilo nič čudnega, saj se je Pavle že od konca sedemdesetih let ukvarjal s slovarjem o snegu in plazovih. Kmalu po tem, ko naju je dr. Malešič osebno seznanil, se je Pavle Šegula s svojim zanj značilnim nahrbtnikom oglasil na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša in mi pokazal tipkopis svojega slovarja ter mi ga dal v prvo oceno. Nadaljnje sodelovanje me je obogatilo za prijateljevanje s tem izjemnim človekom. Nikakor nisem bila prva, ki ga je Pavle vprašal za svet o svojem najzahtevnejšem delu, po mojem mnenju — življenjskem delu. Pri avtorskih slovarjih — torej pri slovarjih, ki jih napiše en sam avtor — je velika nevarnost, da pisec uveljavi svoje poglede na stroko in jazik in je slovar za splošno rabo manj uporaben. Pavle Šegula se je tega zavedal od vsega začetka, zato je imel široko razpredeno dopisovalno mrežo in se je ob vsakem najmanjšem problemu posvetoval z več ljudmi ter njihova mnenja, kolikor so bila tehtna in skladna z zasnovo slovarja, tudi upošteval. Tako si je seveda delo za slovar močno otežil, vendar sta njegova vrednost in veljavnost nesporni. Tak način dela je bil nujen tudi zato, ker slovar opisuje besedje več strok: geografije, geologije, reševanja, medicine, gozdarstva, hidrologije, nivologije, inženir-stva ipd., čemur ne more biti kos en sam človek, in je bil mogoč, ker so samovšečnost, samozadostnost, reši-teljstvo in podobne lastnosti avtorju popolnoma tuje. To poudarjanje nikakor ni laskanje avtorju, ampak odraz izkušenj, ki jih imam po več kot dvajsetletnem delu na tem področju. V uvodu v slovar Sneg in plazovi je tako navedenih veliko sodelavcev in svetovalcev iz Slovenije in tujine. Njihov prispevek pa je seveda različen. V tem morda nekoliko osebnem uvodu je treba omeniti še enega sodelavca, ki ni nikjer izrecno omenjen, pa brez njega slovarja ne bi bilo, Pavle mi je o »njem« takole zapisal: »Dobro, da imam dobro in pametno soproga!« Na vprašanje, kako je mogoče, da lahko cele dneve presedi pred računalnikom, pa je hudomušno odgovoril: »Veš, jaz nisem kaj prida 'družinotvoren',« PRVi, Kl SMO DOBILI TAK SLOVAR Slovarji strokovnega izrazja so na eni strani pomemben jezikovni priročnik za pisce, prevajalce in bralce strokovnih besedil, učitelje, študente, skratka, za vse uporabnike določenega strokovnega jezika, na drugi strani pa omogočajo stroki pregled besedja in prispevajo k pomenski razločitvi posameznih besed in tudi k slovenizaciji izrazja. Pri izdelavi strokovnega slovarja navadno sodelujejo strokovnjaki določene stroke in jezikoslovci. Ti besedje zberejo, izberejo strokovne izraze, ki bodo prišli v slovar, in pretehtajo, kateri izrazi so s stališča stroke in jezika ustrezni, kateri se bolj uporabljajo, kateri manj, predlagajo slovenske izraze za tuje, zapišejo naglas, izgovor, sklanjatvene, spre-gatvene končnice, kaj pomenijo, v kakšnih zvezah se uporabljajo, poiščejo in preverijo tuje ustreznike ipd. Med temi opravili pa navadno mine deset ali več let, kljub temu pa se s tem težkim in navadno malo plačanim delom na Slovenskem poklicno aii ljubiteljsko ukvarja kar precej ljudi. To so posamezniki, slovaro-pisni strokovnjaki v več založbah in v Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstveno raziskovalnega cen- tra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Zelo pogosto izhajajo prevodni slovarji, za posamezno stroko in slovensko slovaropisje pa so zelo pomembni izvorno slovenski slovarji strokovnega izrazja Tak je tudi slovar Sneg in plazovi, čeprav ga je avtor podnaslovil kot slovensko izdajo. Slovenci smo že od nekdaj znani kot ljubitelji gora; smo osvajalci himalajskih vrhov, alpinisti, čisto običajni hodci v gore, smučarji in še bi lahko naštevali. Zato je seveda prav in razumljivo, da smo prvi dobili tudi slovar o snegu in plazovih, ki ga je napisal znani slovenski strokovnjak za plazove, publicist, Bloudkov nagrajenec in še bi mu lahko kaj pripisali. PRAKTIČNO UPORABLJANJE KNJIGE Delo Sneg in plazovi je šestjezični informativno-normativni razlagalni slovar. Kaj to pomeni? Slovar ima dva dela. V prvem je v obliki člankov prikazanih 1756 slovenskih bodisi eno- ali večbesednih poimenovanj, ki poimenujejo pojave in predmetnost v zvezi s snegom, plazovi, vremenom, oblikovanostjo tal, zaščito pred plazovi, reševanjem iz njih ipd. Najbolj uporabljana jezikovno in strokovno ustrezna poimenovanja imajo opisan pomen, t. j. razlago, zapisan naglas, besed-novrstno določilo, obrazila v drugem sklonu, drugi osebi ipd., navedene so tudi sopomenke (sinonimi). Razlage so kratke in razumljive tudi nestrokovnjaku. Če je izgovor drugačen od zapisa, je prikazan v oglatem oklepaju, Ti podatki omogočajo razumevanje in pravilno uporabo strokovne besede ali besedne zveze v slovenskih besedilih. Pred razlago pa so zapisani tudi strokovni označevalni-ki. V slovarju navedeno strokovno izrazje namreč pripada različnim strokam. Strokovni označevalnik uvršča poimenovanje v stroko ali na področje, kjer se izraz izvorno uporablja: odstreljevanje, fizika, eksplozivi, geografija, geologija, hidrologija, inženirstvo, zlasti proti-plazno. meteorologija, nivologija (veda o snegu in plazovih), gozdarstvo, reševanje, medicina, gorništvo, smučanje ipd. Slovenskemu delu sledijo tuji ustrezniki, in sicer angleški, francoski, italijanski, nemški in španski. Tako prikazuje novi slovar skupaj s slovenskimi izrazi okoli 12.000 strokovnih poimenovanj, kar kaže na obsežnost opravljenega dela in upravičuje dolgotrajnost nastajanja. Manj uporabljana strokovna poimenovanja so prikazana s kazalkami, se pravi s slovarskimi članki, ki usmerjajo k poimenovanju, ki se bolj uporablja, je jezikovno in strokovno bolj ustrezno (npr.: vegetacija -e ž, glej rastje, kar moramo brati takole: Slovenci imamo dva izraza za rastlinske združbe na določenem območju, to sta vegetacija in rastje, bolj se uporablja rastje). Pri bolj uporabljanem strokovnem poimenovanju so poleg slovničnih in pravorečnih podatkov navedeni opis pomena, manj rabljena sopomenka, ki jih je lahko tudi več, in tuji ustrezniki. (Torej je rastje prikazano takole: 1044 rastje -a s S: vegetacija — sil (= gozdarstvo) rastlinske združbe na določenem območju — razlagi sledijo tudi ustrezniki.) Posamezni deli slovarskega članka so zaradi večje preglednosti in razpoznavnosti zapisani z različnimi tiski: 251 iztočnica zmeraj krepko, razlaga nekrepko in pokončno ipd. Obe vrsti slovarskih člankov imata zaporedne številke. Tretja vrsta slovarskih člankov ni oštevilčena; je le zato, da bi uporabnik slovarja lažje našel ustrezno poimenovanje, za katero morda niti ne ve, kako se glasi. To so t. i. kazalke, ki v razstavljeni obliki navajajo dvo- ali večbesedna poimenovanja 1er vodijo uporabnika k nerazstavljenemu ali bolj uporabljanemu poimenovanju (npr.: vislice, minerske, glej strelne vislice; preživetje, možnost, glej možnost preživetja). ZAKAJ IN KAKO JE NASTAL SLOVAR Drugi del vsebuje abecedne sezname tujih ustreznikov za vsak jezik posebej: angleški, italijanski, francoski, nemški in španski. Vsak ustreznik ima številko slovenske iztočnice iz prvega dela slovarja. Tako lahko tisti, ki pri branju tuje strokovne literature naleti na neznano besedo ali besedno zvezo, v prvem delu slovarja Sneg in plazovi poišče slovensko poimenovanje in razlago, kaj to pomeni. To je zelo pomembno, kajti splošni dvojezični slovarji navadno ne vsebujejo strokovnih poimenovanj ali pa so ta neustrezno prevedena, saj pri njihovi izdelavi ne sodelujejo poznavalci različnega strokovnega izrazja. Komu je slovar namenjen? Vsem tistim, ki se poklicno ali ljubiteljsko srečujejo s to problematiko in se želijo pravilno in lepo slovensko izraziti-, piscem in prevajalcem strokovnih in poljudnih člankov, vsem gornikom, odpravarjem, smučarjem, gorskim reševalcem, organom za zaščito in reševanje, komunalcem, občinskim in državnim organom za varstvo okolja in prostorsko načrtovanje, strokovnjakom, ki se ukvarjajo z načrto- Dan čistih gora 1996 Prizadevanja planinskih zvez, da bi svoje članstvo usmerjale k učinkovitemu varstvu narave, posebno še kar zadeva obnašanje v gorskem svetu, ostaja prvenstveni cilj Mednarodne zveze planinskih organizacij UIAA. Ko so v nekaterih deželah in državah iz naravovarstvenih vzrokov uvedli prepovedi dostopov do nekaterih gorskih območij, lahko UIAA, kot piše v letošnjem marčnem četrtletnem glasilu te svetovne organizacije, takšne težnje pozdravi, če s tem prispevamo k varovanju gora ter s samodisciplino preprečujemo škodo na gorskih strukturah, rastlinstvu in živalstvu. Komisija za varstvo gora pri UIAA bi želela tudi leta 1996 predlagati že tradicionalni dan čistih gora s prošnjo, da bi ta dan še posebej poudarjali lastne dolžnosti in obveznosti do varovanja gorskega sveta, in sicer s čisto praktičnimi dejavnostmi. Za planinske zveze južne poloble je bil letošnji dan čistih gora konec tedna 13. in 14. aprila, za tiste na severni polobli pa bo konec tedna 21. in 22 septembra. Z javnimi deli v gorskem svetu naj bi svoje sodržavljane opozorili na simbolični dan varstva gora. vanjem, projektiranjem in nameščanjem naprav za zaščito pred snegom, zameti, plazovi, vodarjem, cestarjem, vre me nos lovcem ipd. (Zanimivo pa je seveda še eno dejstvo: kdor bi ta slovar želel kupiti, se bo moral pri iskanju zelo potruditi, saj je izšel samo v 500 izvodih.) Zakaj in kako je slovar Sneg in plazovi nastal? Avtor Pavle Šegula je v izjavi za tisk na to vprašanje takole odgovoril: »V Sloveniji in še marsikje premorejo malo lastne literature o snegu in plazovih in so tako vezani na tuje učbenike, priročnike in študijske materiale. Razumevanje le-teh ovirajo jezikovne pregrade, ki so spričo zahtevnih strokovnih izrazov, ki jih v običajnih slovarjih praviloma ni najti, še težje premostljive. Zato smo jeseni 1979 dali pobudo in se ieto dni kasneje s člani Podkomisije za plazove pri Mednarodni komisiji za reševanje v gorah (IKAR) odločili, da izdelamo slovar v angleškem, francoskem, italijanskem, nemškem, slovenskem in španskem jeziku. Konec sedemdesetih let je bilo na voljo največ nemške literature, zato smo izraze črpali večinoma iz nemških učbenikov, priročnikov in člankov. Zbiral in urejal jih je Fritz Gansser iz Švice. Pripadajoče ustreznike smo iskali v razpoložljivi angleški, francoski, italijanski in drugi literaturi ter osebno pri poznavalcih. Spisek je od začetnih 400 izrazov že leta 1981 narasel na 1000 in več poimenovanj, zato je delo postalo zamudno. Delovna in domiselna članica Podkomisije za plazove ga, Ruth Eigenmann, predstavnica Mednarodne fondacije Vanni Eigenmann, je tako pridobila računalnikarja g. Renata Cresto, italijanskega gorskega in smučarskega vodnika, ki je vso snov shranil na računalniški disk, sama pa organizirala, da je delo začelo hitreje teči. Ker se je večina članov ogrela za slovar na disketi, je g. Walter Good v Davosu zbrani fond besed (brez opisov pomene — op. M, H.) prenesel v nov program, tako da je dostopen vsakemu lastniku računalnika. Medtem ko je delo napredovalo, se je slovenska Gorska reševalna služba odločila tudi za natis v izvedbi s slovenščino kot prvim jezikom,« ANGLEŠČINA BREZ KONKRETNEGA VPLIVA Tak je bil začetek slovarja Sneg in plazovi. Temu mednarodnemu začetku so sledila leta slovenskega s lova ropi sne ga dela, ko je avtor Pavle Šegula s sodelavci, strokovnjaki različnih strok, tudi slovaro-pisne, iskal slovensko izrazje, pisal razlage pojmov, premišljal in spraševal o razmerjih med pojmi in njihovem pomenu doma in po vsej Evropi in vse, kar je dognal, vnašat v računalnik. Resnici na ljubo in Slovencem v čast pa je treba reči, da smo tako prav Slovenci prvi izmed članic Mednarodne komisije za reševanje v gorah dobili razlagalni slovar o snegu in snežnih plazovih. Drugi, večji narodi, takega slovarja (še) nimajo. Slovar Sneg in plazovi pa nam ponuja tudi možnost, da analiziramo v njem zbrana poimenovanja. Večina le-teh je slovenskega izvora: blodnjak razpok, blisk, čelo nari-va, čelo napoke, čepeča drža, črtasta napoka, delno za-sutje, drsenje in polzenje, drobir, grušč, poškodovanje, prag, predor, prečni opornik, pomol, poledica, plaz, plazišče, plazovina. osoja, ozebnik, opornik, osip, opast, sneg, led, slana, srež, zaledenitev, zastrugi, zatega, zatič ipd. To dejstvo kaže na to, da se Slovenci najbrž že od naselitve sem gibljemo po gorah in da smo vseskozi tudi pazili na pravilnost, t. j. slovenskost poimenovanj. Četudi je kako poimenovanje tujeizvorno zelo pogosto obstaja tudi slovenska sopomenka, kar je v slovarju nakazano s kazalko. Bolj kot npr.: alpinist, anticiklon, atest, labirint, responder, poskus reanimacije se uporabljajo gornik, območje visokega zračnega pritiska, izvedensko mnenje, blodnjak, poskus oživljanja, kar je v slovarju pokazano s tipom geselskega članka, saj je poimenovanje samo navedeno, besedica glej pa vodi k ustrezni slovenski pomenki. Večina tujih poimenovanj je grško-latinskega izvora in so mednarodno uporabljana ter prilagojena slovenščini (se sklanjajo, spregajo, izgovarjajo s slovenskimi glasovi, zapisujejo s slovenskimi črkami). Ta poimenovanja, če jih seveda ni preveč, ne ogrožajo jezika. Po osamosvojitvi so Slovenijo preplavila anglo-ameriš-ka poimenovanja podjetij, trgovin, izdelkov, kar je svetovni pojav, pa zato nič manj sprejemljiv. Zaradi izrednega razvoja nekaterih strok na anglo-ameriškem jezikovnem področju z novimi dognanji, stroji ipd. prihajajo k nam tudi ang lo-ameriške besede, kijih nekatere stroke kar uspešno Slovenijo (računalništvo), druge pa manj. Zanimivo je, da na besedje, prikazano v slovarju Sneg in plazovi, angleščina (skorajda) ni vplivala. Da je to besedje slovensko, so gotovo zaslužni tisti, ki so vse, kar je v zvezi s snegom, slovensko poimenovali in ta poimenovanja uporabljali. V tem besedju se kažeta slovenska poimenovalna volja in odpor proti tujemu, vendar ne nevrotičen odnos do tujega besedja, saj se to tudi uporablja, vendar prilagojeno slovenščini. Ena od zanimivih besed pa je ančka (I utka odraslega človeka za učenje in vađenje umetnega dihanja in zunanje masaže srca), ki je slovenska iznajdba, saj drugod to napravo poimenujejo z veliko manj humorja: pupa, maneken, fantom ipd. Slovar Sneg in plazovi je odlično delo. Z njim na tem področju nismo le stopili v Evropo, ampak jo prehiteli. Upajmo, da bo kmalu doživel tudi elektronsko izdajo. CVETKE IZ GORSKEGA SVETA V NAGRAJENEM TURISTIČNEM VODNIKU SLOVENIJE LEPA NAŠA DOMOVINA... STANKO KLINAR ...ali kako nas jo uči ljubiti najbolj reprezentančen priročnik Slovenija, turistični vodnik. Mladinska knjiga, Ljubljana 1995. Druga izdaja 1996. s ponosnim žigom načelni platnici: »Evropska zveza za turistični tisk, 1. Nagrada«. (Nisem se zmotil, »Nagrada« je napisana z veliko začetnico.) Prva izdaja si je namreč prislužila to laskavo mednarodno priznanje, s katerim ostane vodnik trajno ovenčan skozi vse prihodnje izdaje, v vseh jezikih. (Obetajo se namreč angleška, nemška, italijanska... izdaja ) Naj izpišem nekaj odlomkov s komentarjem za »utemeljitev«: OKOLICA LJUBLJANE IN GORENJSKA — O Polhograjskem hribovju na str 143: »... so vrhovi ostro zašiljeni in grebenasti, stene pa strme (najvišji vrh Tosc, 1021 m).« Če je to res, potem so tamkajšnji kmetje skrajno neprevidni. Krave pasejo po »ostrih vrhovih«, po »stenah« in »grebenastih« zadevah postavljajo hiše in cerkve, zraven pa še orjejo in sejejo, in to celo s traktorji. Treba jih bo posvariti, naj tega več ne delajo, je prenevarno, — Na str. 269 znova: »... močno priostreni vrhovi...« in iz sobesedila ponovni namig, da bi najvišji utegnil biti Tošč (1021 m), ki seveda niti od daleč ni »močno priostren«, in tudi ni najvišji, saj ga za 8 m poseka Pasja ravan (1029 m, kot piše na zemljevidu), in ta je sploh razvaljena kot zleknjen slon, o kaki dolomitni priostrenosti (dolomit kot pomembna sestavina tal naj bi namreč omogočal to lastnost) niti od daleč ni govora. Naš vodnik (v nadaljevanju STV) za Pasjo ravan, žal, sploh ne ve Resnici na ljubo bodi povedano, da ima Grmada, ki je še najbolj priostrena, a še daleč od dolo- mitskega špika, na zahodni strani lepo belo dolomitsko pečino (sicer komaj opazno) s težko petnajstmetrsko plezalno smerjo. (Glej Pavle Kozjek. 39 in pol.) Toda to skalco, za katero STV seveda tudi ne ve, in še katero, posplošiti na nevemkoliko kvadratnih kilometrov najbolj pohlevnega in prisrčno obljudenega gričevja na svetu pomeni ustvarjati v bralcih popolnoma napačen vtis. (Za božjo voljo, ali ste tisto izjavo o vrhovih, grebenih in stenah prepisali iz opisa italijanskih Dolomitov?) — Na isti strani (143) zvem, da je »Mazijeva steza (ki pelje na šmarnogorsko Grmado, op. S. K.) na začetku zavarovana plezalna pot«. (Zavarovana je seveda Pogačnikova pot.) In zemljevidu na str. 127 v brk trdi STV. da »Vegova ulica pripelje na Novi trg« in da je »med Gosposko in Emonsko ulico ter Zoisovo cesto na Trgu francoske revolucije kompleks Križank« (str. 137). (Gosposka ulica se v resnici tik pred kompleksom neha). In »Mestni trg se proti zahodu zoži...« (str. 132). Po navedenem zemljevidu sodeč se zoži proti jugu. In kje je Ljubljana? Na Balkanskem polotoku (str. 142)? Še zmeraj? Ampak zemljepisno menda ni bila nikoli. Učili so nas, da je zemljepisna meja med Balkanom in ostalo Evropo na Kolpi, Savi in Donavi. Menda se svet v zadnjih letih kljub vojnam ni toliko spremenil, da bi to več ne držalo? (Res pa je, da so vsi očitki iz tega odstavka v drugi izdaji popravljeni. In zakaj jih je vseeno vredno navesti? Ker ima večina kupcev zazdaj prvo izdajo In ker bi se take napake branil napisati tudi popolni zemljepisni laik.) — Pa pojdimo nazaj k smerem neba! Na str. 88 berem: »Tunjice... vas vzhodno od Kamnika (prav zahodno) (in da gremo tja »po lokalni cesti Kamnik—Tunjiška 253 Mlaka«; kaj ima tu »Mlaka«, za katera se nobeden ne meni, in zakaj je v Kamniku potem kažipot »Tunjice«, brez »Mlake«?) Na str. 353 berem: »Od doline Soče se pri vasi Na Logu zajeda globoko proti zahodu (prav proti vzhodu) v osrčje Triglavskega pogorja doline Zadnjice.« (Verjetno bi »Triglavsko pogorje« morali pisati z malo začetnico, ker ni zemljepisno lastno ime.) Na str. 249 berem: »Dostop (v Srednji Vrh iz Gozd—Martuljka, op. S.K.), po cesti 3 km v severno karavanško pobočje...« Jaz sem zmeraj mislil, da se severna karavanška pobočja spuščajo na koroško stran in da pripadajo avstrijskemu državnemu ozemlju {STV ne omenja, da je za tiste pičle 3 km, ki pa jih je v resnici malo manj, pametno imeti s seboj potni list.) Na str. 348 »se na široko odpre zahodno ostenje Prisojnika, kjer se pokaže Veliko Prisojnikovo okno...« To je seveda severno ostenje, res pa njegov zahodni del. (2. izdaja je pristala pri »severozahodnem ostanju«.) Na str. 265 piše: »Kranj ima severni (pri Polici) in vzhodni priključek na avtocesto.« Pri »severnem« je na terenu osem kažipotov, na katerih piše »Kranj-zahod«. — Str. 257; »[Karavanke] se vzhodno od Golice cepi[joj v severno (v celoti v Avstriji) in južno verigo...« Da je severna veriga v celoti v Avstriji??? Peca in Urška že ne!!! In stavek se naprej glasi: »... med njima so vzdolžne doline...« Vzdolžnih je malo, pomembnejše so številne prečne, ki so severno verigo razrezale na posamezne kope, najodličnejše med temi so Obir, Peca in Urška — in polovica teh treh ni v Avstriji. — Str. 245: »... po ledinah južno od Rateč poteka razvodje med Jadranskim in Črnim morjem.« Nimam besed. In jih tudi ni treba — za tiste, ki znajo brati zemljevid. (Ali naj po osnovnošolsko napišem, kje to razvodje v resnici poteka? Ne boste verjeli: med drugim tudi počez čez Kanalsko dolino v Žabnicah/Camporosso pri hotelu Spartiacqua (nomen est omeni). POHORJE V ALPAH — O Pohorju berem: »Geografsko sodi Pohorje k Centralnim Alpam... Kot prehodno ozemlje med Alpami, Dinarskim gorstvom in Panonsko nižino ima značilnosti vseh treh območij« (str. 183). — Zakaj »geografsko«? Mislim, da predvsem geološko. Geografsko bi lahko spadalo h Karavankam, h katerim je menda sicer mogoče prišteti Boč in Donačko goro (257, samo da se po tisti izjavi nekoliko šemasto nehajo pri Žetalah v Halozah, kot da vas pomeni geografsko mejo in da polovica Haloz spada h Karavankam, druga polovica pa sami sebi ali kam?). (Nenavadno je tudi, da ima Pohorje, po rangu četrto slovensko pogorje, v vodniku svoje poglavje, 183—188, Julijske Alpe, Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke pa ne.) — Če je Pohorje prehodno ozemlje med Alpami in Panonsko nižino, ali potem spada k Alpam ali ne? (Mislim, da bi morali napisati »Kot prehodno ozemlje med visokimi Alpami in...«) — Nisem vedel, da ima Pohorje značilnosti Panonske nižine. (Katere pa? Je tam kak donavski veletok, kaka kilometrska panonska vas, kaka (nepregledna) ravnina, 254 posejana s pšenico?) In da ima značilnosti Dinarskega gorstva? (Bodo odkrili tam kako (vsaj miniaturno) Postojnsko jamo, kak osnutek cerkniškega presihača, pa kako fejst ponikalnico, četudi nemara malo bolj švoh od Ljubljanice, reke s sedmimi imeni — glej istoimensko brošuro Franceta Šušteršiča — še prej pa seveda zamenjali tonalit z apnencem?) In daje prehodno ozemlje med Alpami in Dinarskim gorstvom? Če se mislijo gospodje resno pogovarjati, naj priznajo, daje med Pohorjem in Dinarskim gorstvom zajeten tampon spodnješta-jerskega (glede na str. 257 karavanškega!) in posavskega gričevja, tako da je od P. do D. g. salamensko daleč čez čisto »tuj« svet, ki ne pripada ne P. ne D. g., in že zato P. ne more biti zadevno prehodno ozemlje; z D. g. je toliko v žlahti kot z Grand Canyonom v Arizoni. PREGORELA ČASOVNA VAROVALKA — Str. 169: »...reka Trebuša .,.« Na zemljevidu »Trebuščica«. — Str. 169: »...do planinske koče na Čavnu (1242 m) ... vrh Čaven (1185 m)« — Ali ima lahko planinska koča večjo nadmorsko višino kot gora, na kateri stoji? — Vem, kaj bodo rekli gospodje avtorji, In njihovo zavrnitev sprejmem pod pogojem, da gredo na Čavnu uredit stvari, kot so jih na isti strani uredili z Golaki, V vsej slovenski literaturi velja, da je Mali Golak višji od Velikega (to je ena od znamenitih uveljavljenih zemljepisnih zmot), v STV so Malega samovoljno (dosledno pri vseh omembah) prekrstili v Velikega — kar je naravno logično in upravičeno, le da brez tradicije. Če so si to dovolili in uvajajo novo tradicijo, naj isto higie-nično čistilo uporabijo še za Čaven. Ali vsaj napišejo pojasnilo, in to za oba, za Čaven in Golake, (V jeziku domačinov se večinoma uporablja množinske oblika Golaki brez pridevnikov Mali, Srednji in Veliki.) Popusti pri prenočevanju v tujih planinskih kočah _^^ Planinske organizacije svojim članom ponavadi priznavajo popuste pri prenočevanju v planinskih kočah, ki so v njihovi lasti. Popusti so različni za različne vrste članov (mladina, družine, reševalci, vodniki itd.), v različnih državah so višine popustov različne, od 10 do 60 odstotkov. Nekatere planinske organizacije priznavajo članom nekaterih tujih planinskih zvez enake popuste kot svojim lastnim članom. Ponavadi je priznavanje popustov urejeno recipročno — dve planinski zvezi skleneta dogovor o medsebojnem priznavanju popustov. Takšne dogovore imajo npr. sklenjene OeAV in DAV, SAC in CAF in še drugi. PZS je sklenila, da članom tujih planinskih zvez, ki so članice UIAA, prizna enake popuste pri prenočevanju kot svojim lastnim članom, čeravno nima sklenjenih dvostranskih recipročnih sporazumov. Članom PZS priznavajo enake popuste kot domačim članom v kočah OeAV In DAV v Avstriji, drugod pa našim članom večinoma priznavajo — Slomšek naj bi bil prvi lavantinski škof (str. 152; v drugi izdaji popravljeno v »prvi škof mariborsko-la-vantinske škofije«) in Aljaž naj bi bil 1895 postavil koćo v Vratih (251) in Društvo Triglavskih prijateljev in Triglavski narodni park naj bi v Mojstrani uredila Triglavsko muzejsko zbirko (250)? Zdi se, da je pregorela neka posebna časovna in krajevna varovalka: Lavantinska škofija je bila ustanovljena šeststo let pred Slomškovim rojstvom, Aljaž je 1895 postavil stolp na Triglavu, 1896. pa koči v Vratih in na Kredarici, Društvo Triglavskih prijateljev se je imenovala skupina kaplana Žana v Bohinju pred več kot sto leti, bila je predhodnica SPD in je leta 1871 postavila skromno kočico »Triglavski tempelj« na Ledinah (tam je danes Planika). Uradni ustanovitelj Triglavske muzejske zbirke je Kulturna skupnost Jesenice, dejanski pa PD Dovje-Mojstrana ob strokovni pomoči Gorenjskega muzeja iz Kranja in uprave TNP. To je zgodovinska resnica. (Ker so spoštovani avtorji iz kolo-fona tudi sodelavci Enciklopedije Slovenije, se lahko nadejamo njihovih veselih podatkov - ali odsotnosti pravilnih - tudi v tej osrednji slovenski podatkovni knjigi. "Our life is most jolly!« /Shakespeare/.) MLADINSKI CENTER POD BUKOVCEM — Lepa je omemba starožitnih imen, le da Gozd-Mar-tuljk ni po domače »Rut« (248), pač pa Rute; in »Prisojnik«, neštetokrat naveden v tej obliki, je v resnici Prisank, in »Kalški greben« (90) je ljubljanska pogruntavščina za Kalški Greben; Svetino (81 in 82), Zäprice (88) in Begunje (259, 260) naj bi takole opremili z naglasi za pravilno branje. — Nedokazani Berginc in njegova (?) Slovenska smer sta zapisana kot zgodovinsko dejstvo (252), o dokaza- nem/nespornem in visoko pismenem Tumi pa niti sence. {Sploh je opis Triglavske stene — 251 in 252 — na meji naivnega kriminala.) — Str. 246: »Dolino [Planico] obdajajo do 2500 m visoke gore...« Ni res. Nobena (najmanj pa tam naštete) ne dosega niti 2400 m, Jalovec pa presega 2600 m. In tisto, kar imajo gospodje za Veliko Dnino, je v resnici Rob Velike dnine, še raje pa Site. — Str. 357: »... pod planino Bukovec je Mladinski center PZS.« Ali je mogoče napisati to reč bolj nesmiselno? Kaj za božjo voljo ima opraviti z Mladinskim centrom (višina 700 m) nepomembna in pozabljena planina Bukovec (višina 1350 m), do katere je od M, c. dve uri (v danem kontekstu brezveznega) napornega vzpona po odljud-nem svetu? Jo bo kdo jemal kot orientacijsko točko za dostop do M. c., do koder se sicer iz druge smeri pripelje z avtom? Smiselno je reći le: V skrajnem dolinskem sklepu Bavšice stoji M. c. PZS. (Če že mora biti M. c, pod nečim, je tam marsikaj čisto drugače visokega in impresivnega kot dejansko nevidna planina Bukovec!) — Podobno nesrečno in celo mojstrsko zamešano je napisan odstavek Gorjanci (176). Namesto tistega si drznem predlagati tega: Gorjanci. Dostop: z avtom po cesti proti Metliki do prelaza Vahta (13 km) (izhodišča ni treba navesti, ker je ta odstavek v poglavju NOVO MESTO in se razume, da je izhodišče Novo mesto), nato po gozdni cesti še 10 km do Planinskega doma Vinka Paderšiča (828 m) pri Gospodični. (Gospodična je studenec, ki je postal znamenit po Trdinovih bajkah in povestih.) — Planinski dom je dostopen tudi iz vasi Gabrje po gozdni cesti mimo Krvavega kamna. — Od tod na Trdinov vrh (brv. Sv. Gera), 1178 m, najvišji vrh Gorjancev, z avtom 5 km, peš po markirani stezi 1" 15'. (Ta odstavek je v nekoliko manjši popust kot domačim članom Zgodi se, da v kakšni koči v Italiji ali v Franciji na višku sezone naš član ne dobi nobenega popusta. V vsakem primeru je priporočljivo, da si pred odhodom v tuje gore prenočišča pravočasno vnaprej telefonsko rezerviramo (posebno še, če gre za skupino) in da že pri rezervaciji opozorimo, da gre za skupino planinskega društva. V takem primeru boste skoraj zanesljivo povsod dobili popust pri prenočevanju. Ker se težave z recipročnostjo pojavljajo vsepovsod, je mednarodna gorniška zveza UIAA že pred desetletjem začela v soglasju z vsemi planinskimi zvezami — članicami UIAA izdajati posebno recipročno znamko To znamko z veljavnostjo enega leta prilepimo na planinsko izkaznico s plačano članarino nacionalne planinske zveze in imetniku v tekočem letu omogoča, da v vseh kočah, ki so last katerekoli članice UIAA, uživa enake popuste kot člani domače planinske zveze. Recipročno znamko UIAA je mogoče naročiti tudi pri Planinski zvezi Slovenije, Ljubljana, Dvoržakova 9, Komisija za mednarodne stike. Cena recipročne znamke je v letu 1996 45 Sfr, dobavnik rok pa okoli dva ledna. Glede na ceno recipročne znamke njen nakup priporočamo vsem tistim, ki se nameravajo poleti individualno odpraviti v Zahodne Alpe in pri tem vsaj nekajkrat prenočevati v kočah, ki so last članic UIAA. Kontingente znamk UIAA bomo naročali konec vsakega meseca za znane naročnike. Opozorili bi. da so poleg koč planinskih zvez v Alpah tudi koće drugih lastnikov (npr. vodniških združenj, družinski penzioni, smučarske koče itd.). Ti ponavadi niso člani UIAA in niso dolžni planincem. ćeravo imajo izkaznico in recipročno znamko. dajati nobenih popustov. Vsakršen popust, ki ga dobite v takšnih kočah, je le komercialne narave in ga boste ponavadi dobili, če se kot skupina najavite naprej in plačate ustrezen predujem: ponavadi se dobi okoli 10 odstotkov komercialnega popusta (ali pa vodnik dobi brezplačno spanje). Od znanih koč. ki niso v lasti članic UIAA, omenjam kočo Adlersruhe pod Grossglocknerjem, kočo Cosmiques na Col du Midi nad Chamonixom, Lac Blanc nad Chamonixom, Monchhutte na Obers Mönch Jochu in hotel na Jungfraujoohu. 3 1 dr Tom32 Vrhovec STV napisan tako; da bralec skače od »PI, doma Vinka P.« na Trdinov vrh pa spet nazaj na »planinski dom na Gospodični« in ne ve, ali je to isti planinski dom ali ni, nato zve. da je »Dom V. P. stalno oskrbovan« (kar najbrž ni čisto res, res pa je, da je že tretjič naveden v šestih vrsticah besedila!) in potem gre še enkrat od tod na Trdinov vrh — z nekaterimi dodatki naravnost mojstrska cigumigarska dezorientacija!). NAIVNOSTI IN ZAVOZLANOSTI Motijo slogovne naivnosti in zavozlanosti: — Str. 250: »... s pokopališčem, kjer počivajo mnogi, ki jih je premaga! Triglav.« (250) Tako se ne piše v resen vodnik. To spada v pravljice ali kako specializirano revijo za dobrosrčne stare mame. — Str. 85: »... Kamnik... je stičišče cest med Ljubljansko in Celjsko kotlino skozi Tuhinjsko dolino ter Zgornjo Savinjsko dolino čez prelaz Črnivec.« To je tako učeno povedano, da avtorji najbrž sami sebe ne razumejo (Je Črnivec v Tuhinjski dolini? Je v Zgornji Savinjski dolini?) Kot preprost človek bi raje prebral nekaj takega: »Dve cesti vežeta Kamnik s Štajersko: ena pelje po Tuhinjski dolini in čez prelaz Kozjak na Vransko, druga, nekoliko severneje in s to vzporedna, pelje iz Stahovice po dolini Črne in čez prelaz Črnivec v Gornji Grad.« Toda to je gotovo preveč preprosto in prehitro razumljivo. Avreola znanosti je izgubljena. — Str. 257: »Stol spada med lažje ture v Karavankah, hkrati pa je izredno razgleden vrh," Zakaj ne krajše: »Razgledni Stol spada med lažje ture v K.«? (Seveda pa to ni čisto res.) in naprej: »Spodaj ležijo Gorenjska, Ljubljanska kotlina in Koroška.« Bo držalo. Niso zgoraj. Tam jih tudi nihče ne pričakuje Tiskovnim napakam se po vsem videzu ni mogoče izogniti v nobeni knjigi. — Sveta gora/S kal nica (str. 164), ki se dviga dobrih 500 m nad Novo Gorico, naj bi bila visoka 68 m, NG pa 98 m. (V resnici ima Sveta gora 681 m). Podobno Livek 69 m (str. 368), v resnici 695 m. (Oboje je v2. izdaji popravljeno.) — »Radovljica« na str. 256 bo pač Žirovnica. Glej Pot kulturne dediščine na str. 678. Uspešneje bi iahko krotili pravopis: "»Visoki rokav« (str. 28, kljub zemljevidu na str. 251, kjer je pravilno »V. Rokav«) in '»Velika kopa« (str. 183), ki mora biti »Velika Kopa«, kot je na zemljevidu; za ravnotežje (?) pa "»Vrbanova Spica« (str. 252, pravilno V. špica). In "»triglavska Severna stena« (str. 348 in 251, kljub zemljevidu na tej isti strani, kje je »Triglavska severna stena« izpisana kot pravo zemljepisno ime za samostojni zemljepisni (reliefni) element. »Kranjska GoraT gora — zdaj tako (str. 109, itd.), zdaj tako (str. 114, 658, itd.). Itd. Tako se bodo torej izobraževale o Sloveniji domorodne in tujske množice, nedolžne mlade duše si bodo vtisko-vale te podatke v svoje tabule rase in jih prepisovale v svoje šolske referate, za srečo in čudenje svojih učiteljev Kdaj se nam vendar rodi spet kak France Planina, kije znal stvari didaktično poenostaviti, jasno, razumljivo in preverjeno napisati? VSE SKUPAJ JE BILO TAKO POPOLNO. DA BOLJ NE BI MOGLO BITI SEA OF DREAMS, MORJE SANJ MIHA PRAPROTNIK Morje sanj. Morje rjavega granita s črnimi lisami, ogromna previsna stena El Capa, gladke plošče, plitve poči, žgoče sonce, presušena usta, ožgani obrazi, udr-ta lica, pekoča bolečina za nohti, krči v mečih, smeh, od napora spačen obraz, mantra: »Just for fun and just go.« Pojdi, visi v neštetih copperheadih in krempljih, povzpni se nad strah in pusti sanjam, da se uresničijo! »Koliko dni se pleza Sea of dreams?« vprašam Kevina v Yosemitski vasi. »Od pet in pol do štirinajst.« Pomislim: to je pa res koristna informacija! Nato doda še podatke o različnih copperheadih, o posebno zbrušenih krempljih in ostali tehnični opremi. Navrže še, v katerem raztežaju si ob padcu zlomiš nogo in koliko poletiš v ostalih, če se ti kaj spuli, Že v trgovini Marmot v San Franciscu sva pokupila vse uporabne copperheade; ko izprazniva še trgovino v Yosemitih, nama jih še vedno manjka dvajset. Zveva, da je v Suny side kampu Rawen, ki je pred kratkim preplezal Sea of dreams. Od njega bi lahko izvedela mar-256 Sikaj koristnega, toda ravno sedaj binglja v smeri Jolly Roger. Cele dneve hodiva po različnih avtomobilskih delavnicah, da nama zbrusijo krempeljce, brskava po smeteh za plastenkami za vodo, kupujeva opremo, hrano... GROZLJIVE NAPOVEDI Že štiri dni sva v Yosemitski dolini, pa El Capitana še videla nisva. Nimava ne časa, ne volje, da bi se odpeljala za ovinek na turistični ogled stene. Zvečer, ko se vračam k šotoru, zaslišim: »O, Rawen, si že nazaj iz Jollyja!« Pristopim k skupinici plezalcev in po nekaj minutah poslušanja zvem, zakaj sta s soplezalcem obrnila na začetku šestega raztežaja. Oba skupaj povabim na pijačo in za mizo z Johanom zveva, da sta Sea of dreams plezala devet dni, da sta počistila skoraj vse copperheade in da potrebujeva samo malo od tiste opreme, ki nama jo je svetoval Kevin, Zopet slišiva povest o tem, kje so res dolgi 'run outi', kje si zlomiš nogo, kje se ubiješ. Vse skupaj vzameva z veliko rezerve. Odločitev je zelo preprosta: plezalno opremo, pijačo in hrano bova vzela po lastni presoji. Tako naslednji dan nabaševa transportni vreči in popoldne oddideva pod El Cap, Rupp gre z nama, da nama bo pokazal vstop v smer. Že doma sva sklenila, da bova plezala v čistem alpskem stilu — preprosto rečeno, v stilu »just go«. Do vstopa se pošteno prepotiva. Prašiča z vso robo za osem dni sta res prava 'prasca' Komaj dvigam noge, Ruppu pa niti na misel ne pride, da bi nama pomagal nesti kaj opreme. Z največjim veseljem naju snema z najino kamero. Vse štiri dni prej se je napetost stopnjevala. Napeta sva bila kot strune. Povrh vsega je Johana mučil močan zo-bobol. Noče jesti močnih tablet proti bolečinam, ker so stranski učinki: vrtoglavica, padec koncentracije in slabost ob naporu. Ostanejo mu le aspirini. Napetost pa zdaj pod vstopom v smer vendarle počasi popušča, čeprav Johanov zobobol ostaja. Vesela sva, da so za nama vsi opravki in da je konec brkljanja po dolini. Noč prespiva tik ob steni. Občasno se sliši odbijanje praznih plastenk za vodo. Po celotni steni so razmetane luči posameznih navez. Na nebu je nešteto zvezd. ŽELJA: BITI ZELO HITER Prvi dan vstaneva, ko je še noč. Pijeva toplo kavo in zraven prigrizujeva hrustljave müslije. Nato se pripraviva na začetek vzpona. Še vedno je tema. Prezgodaj sva vstala. Sediva s hrbti naslonjena na steno in čakava svetlobo. Napetost je izginila. Čutiva, da se je prava avantura pričela. Nič več ni razmišljanja o »kaj pa če«, »kako«... Samo še plezanje je in vse, kar sodi zraven. Ko postane dovolj svetlo, Johan od nekod privleče kovanec in me vpraša, kaj hočem biti, glava ali orel. Izberem orla. Kovanec poleti v zrak in se obrača, dokler ne prileti na tla. Greva k njemu in pogledava: kovanec je izbral Johana, on bo začel. Vsak bo plezal po en raztezaj kot prvi. Potihem si želiva preplezati štiri raztežaje v prvem dnevu. To pomeni, da morava biti zelo hitra: nobenega mečkanja ali štrikanja. Vse mora iti kot po maslu. In res gre. Gre nama tako hitro, da niti sama ne veva čisto dobro, zakaj. Zabijanje in prepenjanje po neskončni verigi copperheadov, vmes pa nekajkrat visenje v krempeljcu. kakšen gnil klin. včasih tudi kakšen ddber, več ali manj pa nama je jasno, da bi prvi ob napaki poletel od dvajset do petdeset metrov. Ves čas je napeta plezarija. Ob koncu dneva ugotoviva, da seje Rawen pošteno pohecal z ocenami; na skico smeri nama je namreč napisal nekaj svojih novih zraven starih; tako sva se danes srečala z novo oceno A2+ namesto s staro A4, raztezaj A2+- pa naj bi bil takle: najprej nekaj klinov in trendov, nato kakšnih osem metrov po copperheadih po previsni poči, na koncu poči povežeš zadnja dva copperheada in se na njiju spustiš za približno osem metrov, zanihaš v desno, nadaljuješ s prečko v tegu, težko dosežeš star copperhead v sosednji poči, nato jo nabiješ zopet osem metrov navzgor s copperheadi št. 2, in to tako, da imaš vedno vpetega samo tistega, v katerem visiš, spodnje pa izpenjaš, saj bi bilo drugače preveliko trenje z vrvjo, nato dosežeš konec poči, še štirikrat zatakneš krem-peljc, vmes najmanjši nož, Še malo prostega plezanja šeste stopnje — in si na štantu. Miha Praprotnik med plezanjem razteZaja Hook or Brook. AS Foto: Janez Jeglič BOŽANSKI OBČUTKI Po nekaj takih šalah začeva gledati na skici tudi stare ocene. V bistvu nama je vseeno, koliko je ocenjen posamezni raztežaj. Vsakega se lotiva s koncentracijo in spoštovanjem, kot bi bil A5. Zvečer nad majno polico razpneva dvojno visečo posteljo in se spraviva k večerji. Smeje se nama: večerjava štiri raztežaje nad tlemi. Zelo sva žejna, toda popijeva lahko le toliko pijače, kot jo imava predvidene za danes. Okoli desetih zvečer že spiva. V steni bi rekla, da »carsko«. Drugi dan je okoli naju še tema, ko zvoni alarm. Še v spalnih vrečah si skuhava jutranjo kavo na kuhalniku stormy. Nato pospraviva vso bivak opremo in prvi začne plezati, drugi pa skrbi, da mau lepo podaja obe vrvi, ga slika z dvema fotoaparatoma, snema z video kamero, mu pošilja opremo, gleda na skico in ga spodbuja: »Just go! Just for fun!« Dosti klepetava. To deluje zelo sproščujoče. Prvi vmes ves čas ponavlja »Heads, test, dobro in krempelj, test. dobro.« Drugi skoraj ves čas baše fotoaparate in kamero v etuije, pa zopet ven. Varujeva z lokom, tako da ima prvi vedno dovolj vrvi za napredovanje Tudi danes je peklensko vroče. Vse kar puhti od vročine. Midva pa varčno močiva presušena usta z majhnimi požirki dragocene tekočine 257 Janez Jeglič med plezanjem v El Capu in v Morju sanj Foto1 Miha Praprotnik Danes imava obnovo tehnike plezanja po expending luskah. Pravi expending je tisti, v katerem med zabijanjem zgornjega klina spodnji pade ven. Pogosto se je drugi v najini navezi čudil, kako je prvi preplezal določeno razdaljo po tako gnilih klinih. Kot popestritev imava danes tudi dve nihajni prečnici, na koncu katerih moraš zatakniti krempeljc, da lahko nadaljuješ vzpon. Ob poznem mraku ob soju čelnih svetilk postavljava najino visečo posteljo, deset minut zatem pa se že 'baševa' s hrano in pijačo. Zatem leživa v spalnih vrečah, noge nama bingljajo v globino, s hrbti sva naslonjena na topel granit, s pogledi blodiva po nebu, polnem zvezd, in srkava vsak svoje pivo. Božanski ohčutek! Pa ne zaradi piva, kar tako, zaradi vsega skupaj. Jutri naju čaka Hook or Book. Zloglasni raztežaj, v katerem si s padcem prislužiš brezplačen helikopterski prevoz v bolnišnico. Spanje. Sanjam. Kar naenkrat se pred mano pojavi Matjaž. Na obrazu mu igra rahel nasmeh. Pogleda me in spregovori: »Miha, z Johanom bosta preplezala Sea of dreams. Preplezala ga bosta brez problemov, nič ne skrbi. Po Sea of dreamsu pa se malo umirita.« Nameni mi še pomirjajoč nasmeh in že izgine. MINIATURE V MONOLITNI STENI Zjutraj ob jutranji kavi povem Johanu o svojih sanjah. 258 Vesel je. Dogovoriva se, da ne bova več zlagala viseče postelje, tako da bo drugi lahko sedel ali ležal na njej, medtem ko bo varoval prvega. Danes ni navaden dan. Danes je Hook or Book day. Johan je že priplezal do široke rampe pod Hooker-bookom. Čistim raztežaj in razmišljam: Edina velika polica v vsej smeri — pa bi bilo veliko bolje, če je sploh ne bi bilo. Slišim, kako se Johan dere za robom: »Mali, saj je čista diagonala!« Zbašem se okoli roba in s pogledom preletim Hook or Book. »Ni čista diagonala, je pa čista prečka, cel 'cug' prečke nad rampo.« Imam samo dve možnosti: ali se bom veselo drl s štanta ali pa žalostno, če se bom sploh še lahko, z rampe. Johan spleza malo višje po rampi, si uredi stojišče in me čaka, da si bom nabral potrebno opremo in zbranost. Zdi se mi, da mečkam in motovilim z opremo célo večnost, preden pridem do Johana in začnem plezati. Že v dolini so mi povedali, da se v tem raztežaju ne da zabiti prav nič več, kot je že zabito od vekomaj. To pa sta dva klina na začetku, nato sledi zmerno težko krempljanje do dveh rivetov, ki sta zabita drug nad drugim. Že pod riveti ne smeš pasti, saj bi končal v rampi. Pošteno sem se moral stegniti od zadnjega kremplja, da sem dosegel prvi rivet. Malo prej sem med testiranjem izpulil vmesni copperhead. Ko vpnem še zgornji rivet, sledi nihajka. Johan me spusti za deset metrov in nato sledi tek po gladki plošči sem ter tja. Ni mi jasno, kje se začne krempljati, saj je vse čisto gladko. Končno s pogledom odkrijem majhno poševno lusko, za katero po nekaj poizkusih zataknem krempeljc. Sedaj moram skrempljati proti desni navzgor, nato pa sledi dolga prečka v desno samo po krempljih do »štanta«, ki se mi zdi daleč, kot bi bil na drugi strani galaksije Razčlembe in luknjice so veliko manjše, kot sem mislil, da bodo; včasih potrebujem nekaj minut, da najdem naslednjo, Johan pa me medtem hrabri. KONCENTRACIJE ADRENALINA Ko se bližam »štantu«, postajam vedno bolj zbran. Ne zanima me več, koliko imam še do tja, vsa moja pozornost je usmerjena v posamezne gibe. Preprosto se zavedam, da sedaj ni več popravnega izpita. Nobenih naglih gibov, nobene naglice, nobenega «mogoče pa bo«; vse, kar naredim, mora biti stoodstotno. Po nekaj urah El Cap zatrese živalski krik. Krik sprostitve. Veselje. Visim vpet v svedrovce »štanta« in se derem. Od zadnjega riveta pa do konca raztežaja sem moral približno 25-krat zaporedoma vstopiti v krempeljc. Vmes ni nič drugega kot trije stari copper-headi, zabiti sedem metrov pred »štantom«. Prišlo je olajšanje. Po mojem sem dobil v treh urah svojo letno dozo adrenalina. Tudi Johan se veseli. Hitro prižimari in se loti naslednjega A5 raztežaja. Ležim na viseči postelji in gledam Johana 17 metrov nad seboj, vmes pa so sami mali headsi. Upam, da se mu kaj ne izpuli, saj bi poletel točno skozi visečo posteljo na »štantu«. Še vedno je namreč zelo gladko, samo nakazani koti. Vse, kar je uporabil v tem raztežaju poleg headsov in krempljev ter kakšnega riveta, sta bila dva frenda tik pod stojiščem v navzven odprti poči. Zelo hitro je preplezal ta raztežaj, zato sva nadvse zadovoljna. Pripravljava se na bivak v viseći postelji. Tudi bivak je danes nekaj posebnega. Posteljo sva obesila v copperhead št. 3, ki ga je Johan razmazal v dobro poč. Za varovanje za vsak primer zraven poveževa še tri svedrovce. Četrti dan preplezava še nekaj raztežajev A4, Johan pa vodi še enega A5 z imenom Don't scate mate. To je raztežaj z zelo dolgim 'run outom'. Noč prespiva nekje na sredi črnega madeža v obliki Severne Amerike. USPEH SEDMEGA ONE Peti dan je previsno kot v Ospu. Sedaj pa res ne moreva več dol, tudi če bi hotela. Sicer pa se ukvarjava predvsem s plezanjem navzgor. Zdi se nama čisto v redu skala, le včasih naju plezanje pripelje čez kakšno sumljivo lusko. Uživava v izpostavljenem plezanju ne glede na oceno raztežajev. Postalo je hladneje. Pihati je začel močan veter. Srečna sva kot le malokdaj. Zdi se mi, kot bi bile vse skupaj le sanje. V nekem raztežaju šokiram Johana, ko v kruš zabijem dva centimetra globoko največji profil, vrv pa vpnem v njegovo uho. Vse skupaj štrli Iz stene kot železen kol. Johan pa ponavlja: »Pa to ni res, toni res...« Šesti dan še vedno uživava v težkem krempljanju po gladkih ploščah. Opazujeva požar v dolini. Moti naju ropot helikopterjev in gasilskih agregatov. Včasih sname va sončna očala, da šele zagledava nadaljevanje majhnih razčlemb za krempeljce. Mrmrava najino mantro »Just for fun« in se s hitrostjo štirih raztežajev na dan bližava robu Morja sanj. Sedmi dan zjutraj si privoščiva razkošje: na viseči postelji počakava na sončni vzhod in nato zajtrkujeva v spalnih vrečah, obsijana s prvimi sončnimi žarki, lepo je, predvsem pa prijetno toplo. V nekaj urah podelava še zadnje tri raztežaje. Nič več ni težko, je pa zelo lepa plezarija. Okoli enih popoldne objemam kriv borovec ali sekvojo na vrhu Sea of dremsa m čakam Johana, da počisti zadnji raztežaj. Gledam proti Half Domu, mežikam v soncu, se dotikam lubja na drevesu, usta imam do ušes, zahvaljujem se Et Capu, da naju je spustil čez, zahvaljujem se Sea of dreamsu za nezemeljsko doživetje in občutke. Poln sem sreče, da živim, da pripadam temu Kozmosu. In že je tu Johan, Skupaj se veseliva naprej, da so se nama uresničile sanje o Sea of dreamsu. Vse skupaj je bilo tako popolno, da bolj ne bi moglo biti. Kaj bi svet brez sanj? * * * Oktobra 1995 sta plezalca Janez Jeglič in Miha Praprotnik opravila petnajsto ponovitev smeri Sea of Dreams, A5, VI+, 900 m, 26 raztežajev. Opravila sta prvo ponovitev v čisto alpskem stilu, za kar sta potrebovala šest dni in pol. Smer poteka v steni El Capitana (Kalifornija, ZDA). Njun vzpon je bil po izboru Komisije za alpinizem pri PZS proglašen za najboljši vzpon v tujih gorstvih v letu 1995. — Vzpon sta posnela z videokamero. Nekaj materiala so še posneli in iz vsega skupaj je v začetku letošnjega leta nastal film »Morje sanj« v režiji Andrejke Velikonja. Režiserko in film bomo podrobneje še predstavili v PV. K Terycho chati_ Nagrada za voljo, s katero smo zgodaj vstali in se skozi ledeno, neprijetno megleno jutro le podali goram naproti, se je za vse nas, ki smo še napol zaspani sedeli v avtobusu, pokazala že po nekaj minutah. Nenadoma se je pred nami odprl pogled na mogočno gorovje Visokih Tater v bdi. morda celo nežno rumenkasti barvi jutranjega sonca. »Tja greva!« se radostno predramim, ko pogledam proti oddaljenim vrhovom. »Pa Se čudovit dan bo!« Res imam srečo. Drugič v življenju sem v Tatrah in že spet je vreme takšno, kot bi ga naročila. V šali govorim, da v Tatre prinaSam lepo vreme. V Starem Smokovcu z Martino izstopiva. To, da sva ravno midve, obe zaljubljeni v gore, »cimri« v tem Studijskem letu, je posrečeno naključje. Sobo v Bratislavi imava oble-pljeno s fotografijami — Visokih Tater in Julijskih Alp. Vzpenjava se po poledeneli poti skozi gozd. Kmalu me več ne zebe, Se hip zatem pa stopiva na planoto. Sva na Hrebienku, nad katerim se strmo vzpenja greben Slav-kovskega štita. Sonce Pod nama, v dolini, pa morje oblakov. Še enkrat se je pokazalo, kako zna dan bogato poplačati tistega, ki se ravna po starem izreku »Carpe diem!« Greva dalja, stopava zelo pazljivo, kajti pot je nevarno spolzka. Nazaj grede bo precej teije. Razmišljam, kako posrečen način markiranja planinskih stez imajo tu. Različna poti označijo z različnimi barvami: rdeča označuje glavno smer, nekakšno trans veza Ino pot, potem so modra, zelena in rumena. Z enakimi barvami so te poti vrisane na planinskih zemljevidih. Enostavno jim je slediti, čeprav se mi ob tem zdi Čudno, da nimajo markiranega najvišjega vrha Slovaške — Gerlaohovsky Strt. Pot se poCasi izravna, ko stopiva iz gozda. »Poglej, tam gori je!" Martina usmeri moj pogled proti Terycho chati all Teryjevi koCi, kot bi mi rekli. Visoko na robu zasneženega platoja, obdana z vencem meni Se neznanih vrhov, stoji siva koča. 201S metrov nadmorske visine. Še kar nekaj hoje naju Caka, četudi je od tukaj videli blizu. ... tako zelo bel sneg in tako Cisto modro nebo! Popolnost. »No, pa pojdival še ta klanec, pa sva tam." »Imam tudi jaz tako vesel in od sonca in vetra rdeč obraz kot Martina?« razmišljam, ko se nazaj grede vsedeva v vlak, ki sva ga Se zadnji hip ujeli. Čestitava si za uspešen zaključek izleta, ki ml razen umazane bunde in dveh lukenj na anorak hlačah, kar je rezultat upočasnjevanja divje hitrosti ob spuščanju na plastični »lo patki" s Hre-bienka navzdol, ni pustil večjih neprijetnih posledic. Tistih lepih posledic pa je seveda veliko. Zaradi vsega lepega tudi hodim v gore. Zato zdaj lahko sedim zadovoljna in umirjena. Vem, da me bo ta izlet polnil Se naprej, v tednu, ki je pred mano. Sama pri sebi sem si ustvarila neko vraževerno načelo, da začetek novega hribolazniškega leta prerokuje, kako bom planinarila celo leto potem. In že komaj čakam. KMrtn. Vthur NOVA KNJIGA (TUDI) ZA PLANINSKO KNJIŽNICO DUŠA, LE POJDI Z MANO FRANCI PETRIČ V založništvu Družine je letošnjo pomlad izšla že tretja knjiga Francija Petriča »Duša, le pojdi z mano«, ki enako kot prejšnji dve opisuje božje poti na Slovenskem. V njej je predstavljenih še 42 božjih poti s slovenskega narodnega ozemlja. Kot piše v uvodu avtor, s to knjigo »potujemo od kraške planote nad Tržaškim zalivom do Lendavskih goric in od Gorjancev do Ziljske doline ter odkrivamo vero našega človeka, izrazno moč gradbenikov in umetnikov in čas, v katerem živimo. « Romanje je bilo prvi množični turizem na svetu in ker je marsikatera romarska božja pot visoko v hribih, so morali biti romarji hočeš-nočeš vsaj deloma tudi planinci, ko tja gor ni bilo ne cest in ne železnic, ježo na konjskem hrbtu pa so si lahko privoščili te premožnejši, pa še nanje so zvečine gledali postrani, ker nekako ni bilo v redu, da božje poti nisi opravil vsaj malo tudi kot pokoro, ki pa že mora vsebovati nekoliko žrtvovanja, če že ne trpljenja. Planinci, verni in neverni, na svojih planinskih poteh kar pogosto pridemo do cerkve na griču ali hribu, ki je božja pot, in če na njenih vratih ni razlage o zgodovini tega božjega hrama, gremo dalje, ne da bi vedeli, kaj nam je dano videti. Knjige Francija Petriča nekako dopolnjujejo slovensko planinsko vodniško literaturo; posebej sicer ne poudarjajo gorniškega vidika, zato pa toliko bolj drugega, ki ga v «klasični- planinski vodniški literaturi ne najdemo. Za pokušino z dovoljenjem avtorja objavljamo nekaj odlomkov iz tretje več kot 180 strani debele knjige »Duša, le pojdi z mano«, da bi bralci PV prebrali ustrezna poglavja, preden se odpravite tja naokrog. (Op. ur.) 2APLAZ JP . ■■ SI " * ffil t. 1 sr - m H ' < A. P- 1 1 k^MÉM^ ■ •iar -1 > ÂïkT^B tit'fttflltl 1 ni .M V srcu dolenjske pokrajine, le nekaj kilometrov severno od Trebnjega, leži na 544 metrov visokem hribu, kakor krona vsej bližnji in daljni okolici, božjepotna cerkev Marije Pomoćnice na Zaplazu. Sloves te božje poti je tako velik, da so ji dolgo časa pravili dolenjske Brezje. Istega leta 1800, ko je bila pozidana kapela Marije Pomagaj na Brezjah, so namreč zgradili — po izročilu — tudi prvo kapelo na Zaplazu. Pravijo, da je bil pred tem zapiaški hrib poraščen z gostim gozdom in grmovjem. Sem je hodil neki pobožen mož sekat kolje in pripravljat »pušlje« za svoj vinograd. Nekega dne je pri tem delu v bližnjem grmovju naletel na kip Marije z Jezusom v naročju. Vesel ga je vzel v roke in nesel na svoj dom ter shranil v skrinjo. Naslednjega dne, ko je delal na istem kraju, zopet najde Marijin kip in ga še bolj vesel zanese domov. Zdaj ima že dva kipa! Ko je tretji dan zopet našel Marijin kip, se mu je vendarle zdelo nekam nenavadno. Doma je odprl skrinjo 260 in odkril, da prejšnjih dveh kipov nima. Prebrskal je vso Za plaz nad Čatežem (Od Litije do Čateža} v objemu dolenjskega zelenja hišo, spraševal domače, a o dveh kipih ni bilo sledu. Zato je tokrat, preden je shranil kip v skrinjo, le-tega zaznamoval. Drugega dne je na istem kraju kot doslej odkril kip, ki je imel njegovo znamenje. Zdaj je spoznal, da se dogaja nekaj čudežnega. Ni si upal vzeti kipa s seboj domov, ampak je tam napravil kapelico iz vejevja in vanjo postavil Marijin kip. Nekaj dni kasneje je temu možu zelo zbolela žena. V hudi stiski se je zatekel pred podobo in bil deležen uslišanja: žena je ozdravela. To ga je spodbudilo, da je svoj dogodek in čudežno usiišanje opisal tudi drugim. Od takrat so sem prihajali ljudje z vseh strani Glas o uslišanjih se je hitro in vztrajno širil. Sčasoma je lesena kapelica propadla in ljudje niso več vedeli, kje je čudežni kraj, kjer je bil najden kip. Pravijo, da gaje zopet pokazala živina, ki je vselej, ko je prišla do svetega kraja, pripognita kolena in glave povesila k tlom. Svetne oblasti so seveda takim dogajanjem nasprotovale. Ko so leta 1800 na Zaplazu sezidali prvo kapelico, je prišel ukaz, da jo morajo porušiti, pa so se ljudje uprli. Menda jim je rušenje nekajkrat vseeno uspelo, a so jo ljudje vselej obnovili. Ko je Matija Košak, župnik v Čatežu, videl vnemo vernikov, je zaprosil na škofijo v Ljubljani, naj dovolijo gradnjo cerkve. Zagrozili so mu; da ne bo birme v Čatežu, če župnik ne odpravi »nespodobnosti in nerodnosti, ki se na gori nad njegovo župnijo dogajajo«. Birme res ni bilo. Do spremembe pa je prišlo, koje škof Wolf leta 1845 obiskal Čatež, da bi posvetil tamkajšnjo župnijsko cerkev. Videl je pristno pobožnost ljudi in dovolil postaviti cerkvico na Zaplazu. Ta je bila hitro premajhna, zato jo je že naslednik, župnik Gregorič, začel leta 1866 prezidavati. To delo ni bilo ravno posrečeno. Še vedno je bila cerkev premajhna za množice, ki so prihajale. V začetku tega stoletja se je novi čateški župnik Henrik Povše lotil zidanja nove. sedanje cerkve. Od stare cerkve je ostal le prezbiterij, ki so ga povišali in obokali, vse drugo pa naredili na novo. Ljudje so radi pomagali in v štirih letih je zrasla današnja stavba. To cerkev je posvetil škof Anton Bonaventura Jeglič 14. oktobra 1917. Zadnji stavbarski poseg je bil narejen leta 1926, ko so pozidali še zvonika. Cerkev je zelo prostorna, saj lahko sprejme kar 2000 ljudi. Lep okras je glavni oltar. Načrt zanj je napravil Franc Avsec, župnik v Šentjurju pod Kumom, po vzoru tamkajšnjega tabernaklja. Marijin kip so napravili v Grodnu na Tirolskem. Stari kip, ki je povezan s čudežnim začetkom, je shranjen na stranskem oltarju. Zadnji veliki okras cerkve so odlična barvna okna, delo slikarja duhovnika Staneta Kregarja. Z njimi je stavba dobila najlepši umetniški zaklad. O doživetih romanjih je zapisano v romarski spominski knjigi takole: »Saj povsodi lahko Boga molimo, vendar ne poznam kraja, kjer bi se tako lahko, pobožno in gi-njeno molilo kakor na Za plaz u Iz svojih mladih dni vem, da sem bil vselej srečen, kadar sem se priporočil ali obljubil zaplaškl Materi božji.« SV. AREH NA POHORJU Vsak obisk slovenskih cerkva je šola o vernosti naših prednikov. Med zgovornimi znamenji le-te so še posebej svetniki in svetnice, upodobljeni na freskah, oltarnih slikah in kipih. Pred podobe nebeških zavetnikov ali priprošnjikov v različnih stiskah so se zatekali v različnih potrebah. Nekateri svetniki so bili bolj »cenjeni«, drugi pa so sčasoma, tudi zato, ker so postali »moderni« novi priprošnjiki v sili, zatonili v pozabo. Med onimi, ki danes nimajo več take veljave kakor v preteklosti, je tudi rimsko-nemški cesar sv. Henrik. Na Slovenskem ima štiri cerkve. Med najbolj znanimi in priljubljenimi je njegova božja pot na Pohorju. Ljudska govorica je Henrikovo ime na Pohorju poenostavila v Areha. V teh krajih so namreč imeli velik vpliv zaradi posestev in župnij, ki so jim pripadale, šentpavelski benediktinci s Koroškega Ti menihi so v obdobju p roti reformacije na svojem ozemlju zelo širili češčenje sv. Henrika, ker se je odlikoval po globoki vdanosti in zvestobi Cerkvi. K svetemu Arehu na Pohorju pridemo z različnih strani. Po poli. ki pelje iz Hoč pri Mariboru, se dandanes bolj hitro (tudi po zaslugi avtomobilov), kakor romarji nekoč, povzpnemo k cerkvi, ki stoji na nadmorski višini 1249 metrov. Sredi pohorskega zelenja, sveže narave in miru, ki je tukaj skoraj otipljiv, je pravo presenečenje mogočna cerkvena stavba. Legenda pripoveduje o hudobnem rogaškem graščaku Henriku, ki si je lastil ozemlje šentlovrenških puščav-nikov in pravico nad njihovimi podložniki. Ti so imeli na meji med njihovo zemljo in njegovim gospostvom kapelico. Kljub posredovanju lastne sestre grofice Zofije ni nehal posegati v njihovo zemljo, ampak je zato še sestro nagnal z doma. Zofija je postala redovnica in je ustanovila samostan v Studenicah. Surovega graščaka pa je doletela pravična kazen: postal je gobav. Vsi so ga zapustili. Vražar mu napove, da ga lahko ozdravi le dekle, ki bo zanj darovala srčno kri. Henrik gre po pomoč k sestri. Sredi najhujše zime skupaj poromata k šentlovrenški kapelici. Toda na naporni poti skozi zasnežene pohorske gozdove ju napadejo volkovi in smrtno ranijo Zofijo. Mrtvo prinese do šentlovrenške kapelice. Tam spozna, daje ozdravel. O gobah ni več sledu. Henrik spolni obljubo, ki jo je dal umirajoči sestri, pokoplje jo pri kapelici ter naslednjo pomlad na njenem grobu začne zidati mogočno svetišče. Ko ga po treh letih dokončajo, se Henrik mrtev zgrudi na sestrin grob. Pokopali so ga zraven nje. Še zdaj romajo verni na njegov grob sredi cerkve in prosijo pomoči ob čudežnem studencu. Zgodovina pravi, da je prva cerkvica na Arehu stala že konec 15. stoletja. Prvič se omenja leta 1545, To cerkev so med 1650 in 1659 povečali in jo povezali s samostojno stoječim zvonikom, ki je bil zgrajen okrog leta 1600. »Legendarna« kapelica sv, Lovrenca je bila v 16. stoletju barokizirana in se danes dotika zakristije. Največja zanimivost cerkve je grob sv. Henrika To je reliefna plošča, ki kaže ležečega vojvodo s krono na glavi, oblečenega v tesno prilegajoče se obleko, z mečem v roki. Relief izhaja iz začetka 13. stoletja in predstavlja štajerskega vojvodo Otoka rja IV. Traun-gavskega. Ploščo so sem prinesli iz grobne kapele Iz žičke kartuzije po letu 1756, da je prevzela nalogo Henri kov ega groba. Med sedanjo cerkveno opremo sta vredna pozornosti glavni oltar, delo Jožefa Strauba {ok. 1750), in stranski oltar sv. Ane, ki je nastal leta 1695 v delavnici rezbarja Reissa Pozorno oko pa bo opazilo še marsikaj drugega, kar vabi obiskovalca k ogledu, romarja pa k pobožnosti. SV. HIERONIM NA NANOSU Hieronim, na Slovenskem tudi Jeromen ali Jerom, pomeni človek s svetim imenom. Njegov rojstni kraj Stridor! naj bi bil nekje na slovenskem Krasu (okrog Pivke). 261 Cerkev svetega Hieronim? na Nanosu se razgleduje po Vipavski dolini Tam je okrog leta 345 zagledal luč sveta. Premožni starši so ga dali v odlične šole v Milanu in Rimu. Po študiju se je srečal z družbo menihov asketov, se odpovedal posvetnosti in se ves posvetil bogoslovni vedi. Leta 370 je zaživel ob prijatelju Rufinu in svetniškem škofu Valeriju v Ogleju. Že čez tri ali štiri leta ga je pot peljala naprej — na Vzhod. V Antiohiji se je naučil grščine in se seznanil z grškim krščanskim slovstvom. Tri leta je preživel v puščavi Halkis pri Antiohiji Tam se je pokoril in veliko študiral. Kot pravi življenjepis, je tu veliko trpel, preganjale so ga prikazni in skušnjave. Ko so med puščavniki v Halkisu zavladali prepiri zaradi arianizma. se je vrnil v Antiohijo in bil tam posvečen v duhovnika (leta 379). Dve leti je preživel ob svetem Gregoriju Nacianškem v Carigradu, ki ga je navdušil za razlaganje Svetega pisma. Odtlej se je imel Hieronim za poklicanega, da posreduje svojim latinsko govorečim rojakom na Zahodu to, kar je ustvaril grški duh. Leta 382 ga je vzel papež Damaz I. za svojega tajnika in mu naložil, naj znova predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Zaradi velikih nasprotovanj in zamer v Rimu se je Hieronim po smrti papeža Dama-za I. preselil na Vzhod. V Betlehemu je opravil svoje življenjsko delo: napisal je najpomembnejša bogoslovna in asketska dela in končal prevod Svetega pisma. Boril se je proti različnim zmotam tistega časa in telesno oslabljen In slep umrl 30 septembra leta 419 ali 420. Na Slovenskem imamo kar devet cerkva posvečenih sv. Hieronimu Med najbolj znanimi je sv. Hieronim na Nanosu. Ta že od nekdaj velja za božjepotno. Verni s Postojnskega in Vipavskega se že stoletja zatekajo k njemu v svojih priprošnjah. Na zahodni strani Pleše, najvišjega vrha, ki ga danes poznamo predvsem po velikih oddajniških antenah, na nadmorski višini 1091 metrov, se že od srednjega veka naprej omenja svetišče sv. Hieronima. V 16. stoletju so tod pridobivali železno rudo. Staro izročilo pa pravi, da je nekoč pred 262 sliko sv. Hieronima vedno gorela oljenka Domačini s sosednje Abramove kmetije so skrbeli, da luč ni ugasnila, mornarji in plemenitaši iz Trsta pa so vsako leto sem poslali polovnjak olja, da bi vzdrževali luč. po kateri so se orientirale ladje. Kdor ima namreč srečo in pride sem v jasnem vremenu, bo od tod, tako vsaj pravijo, videl zvonik sv. Marka v Benetkah, Prav razgled pa je tisto, kar je največje bogastvo tukajšnjega milostnega kraja: od Triglava do morja je ta del Slovenije kakor na dlani. Najlepši je seveda pogled po Vipavski in Krasu, zato ni čudno, da sem prihajajo ljubitelji planin in narave Največ pa je še vedno romarjev Iz vseh okoliških župnij: domačega šembida pa Postojne... Posamezne imajo celo svoje nedelje, ko se zberejo okrog »J ero m novega« oltarja. Cerkev sv. Hieronima na Nanosu je bila po vojni močno zapuščena in celo izropana. Od leta 1962 do konca osemdesetih let se je zdelo, da bo ostala v ruševinah. Zavzeti častilci pa niso pozabili na svojega velikega zavetnika na tej hriboviti samoti. Leta 1990 je bila cerkev obnovljena. Nekdanje opreme, razen zidov in nekaj kamenja, skorajda ni. Danes so edino umetnostno bogastvo slike sv. Hieronima v oltarju ter sv. Ane, sv. Janeza Krstnika in sv, Egidija na stenah ladje- Asketska notranjščina nas spominja na puščav-niško življenje sv. Hieronima, njena zvočnost, ko se ra-zlijejo po prostoru napevi ljudskih pesmi, pa ji daje toplino in domačnost. SVETE VIŠARJE Med najstarejšimi, najvišje ležečimi, najbolj priljubljenimi in tudi zdaj najbolj obiskanimi slovenskimi božjimi potmi so Svete Višarje. Ne le nekoč, tudi danes romamo sem Slovenci, in to iz »treh Slovenij«: iz domovine, zamejstva in izseljenstva. To je kraj srečevanja treh svetov: slovenskega, romanskega in germanskega. Tu je zibelka »srečanj treh dežel«, ki že leta zbira na Marijinih božjih poteh Slovence, Italijane, Furlane in Nemce. Stari romarji vedo za običaj, ki ga je opisal tudi Narte Velikonja v romanu »Višarska polena», ko so romarji v spokornosti nosili k Mariji na Višarje polena za ogrevanje romarskih domov. Zdaj polen ni več ob poti, saj se večina Marijinih častilcev odloči za gondolo, ki že od petdesetih let naprej povezuje 1789 metrov visok višarski vrh s Kanalsko dolino. Kljub temu lažjemu načinu pa se je vendarle najlepše sprehoditi po starodavni poti »Za mlini«, po kateri so stoletja hodili romarji. Ob njej so bile nekoč skladovnice z višarskimi poleni. Ta pot se odcepi proti hribu takoj, ko se oddaljimo od Trbiža in se približamo Žabnicam. Tik pred mostom za bencinsko črpaiko zavije cesta proti hišam pod gozdom in naprej ob višarskem potoku čez Longovo senožet, skozi Podrtje in Žabniško planino. Do nastanka brezjanske božje poti so bile Svete Višarje osrednja slovenska božja pot. Ko so sredi 18. stoletja izdali posebno knjigo o Višarjah in čudežih, ki so se tam zgodili, je bilo znano, da je tja poromalo po 100.000 romarjev iz Koroške, Kranjske, Štajerske, Goriške in Furlanije. Prihajali so s Tirolskega, Salz-burškega in od drugod. Na Višarje so najbolj romali v Ena Izmed najvi&jih slovenskih božjih poti so Sveta Viéarje nad Žab-nicaml, Trbižem In nad Kanalsko dolino Foto: Marijan Smerke času od velike do male maše, romarska sezona pa je tu nasploh kratka, saj traja le od junija do rožnovenske nedelje. Odkar so gori smučišča, je tudi v drugih letnih časih več obiskovalcev, O nastanku božje poti na Svelih Višarjih se je ohranilo staro izročilo, ki pravi, daje leta 1360 neki pastir iz Žab-nic iskal izgubljene ovce. Našel jih je na vrhu Višarij, klečeče okoli brinovega grma. Začudeni pastir je zagledal v njem lep lesen kip Marije z Jezusom. Tudi sam ga je počastil s poklekom, nato pa odnesel v župnišče v Žabnice. Župnik ga je spravil v omaro. Toda naslednji dan je bil kip spet na gori in ovce okrog njega. Tudi tretji dan se je prizor ponovil. Žabniški župnik se je obrnil na oglejskega patriarha in mu povedal vso zgodbo. Patriarh je ukazal, naj postavijo na kraju, kjer so kip našli, kapelico. Številni čudeži in nenavadni dogodki so privabljali romarje na to goro, da je tu božja pot zacvetela kot nikjer drugje. Toda leta 1780 jo je prizadel vihar jožefinskih reform. Državna oblast je romanje prepovedala. Oltarje so podrli in razprodali, iz cerkve pa izkopali tlak. Vse premoženje je bilo zaplenjeno in dano v verski sklad za nove župnije. Ljudje pa niso pozabili Višarij. Prošnje so romale prav do cesarskega Dunaja. 15. septembra 1790 je cesar Leopold It zopet dovolil romanja. Kmalu je bilo vse kot nekoč. Dolge procesije so se vrstile z vseh strani. Ob petstoletnem jubileju, leta 1860, se jih je zbralo največ. Zapisano je 86 slovesnih procesij, 109 slovenskih in 56 nemških pridig in 1477 maš... Drug vihar je poškodoval Višarje med prvo svetovno vojno. 16. septembra 1915 je, poškodovana zaradi granat, zgorela višarska cerkev. Marijin kip je bil rešen in imel zavetišče dolgo časa v Mariboru, pri Sv. Križu nad Dravogradom in v Žabnicah ter je končno na kresni večer 1925 zopet prišel »domov«. Tu kraljuje po različnih zgodovinskih viharjih še danes. Svetišče, ki je bilo tolikokrat popravljeno, danes krase lepe slike Toneta Kralja, oltar, kjer kraljuje starodavni Marijin kip, je narejen iz kosov starega marmornega oltarja, ostala oprema je veliko skromnejša kot nekoč, saj so jo poškodovali ali odnesli viharji zgodovine. Najlepša »oprema« je čudovit razgled, ki se od cerkve odpira na vse strani. DVE SREČANJI Z NEKAKO NEOPREMLJENIMA MLADENIČEMA___ KDOR NIMA V GLAVI, IMA V PETAH ALEŠ POTISK »Takole pa še ne! Kar nazaj bom šel, pa bol Saj je tako ali tako vse skupaj brez smisla. Pa sta nama hotela povedati...« sem kar naprej godrnjal pod nos in se že ves vijoličast pehal skozi nesramno gosto ruševje in pri tem preverjal, ali se Samu godi enako — kaj pa ni pazil malo poprej! PRVO SREČANJE V BISTRICI Vse skupaj se je začelo kakšni dve uri prej. Spodaj v Kamniški Bistrici sva najprej prislonila Matildo (tako je bilo za časa njenega kratkega, a nadvse razburljivega življenja ime moji zastavi 128. Po njeni tragični in prerani smrti, kjer sem bil rabelj in grobar, se prestavljam naokoli z drugim konjičkom, ki mu je ime Polda) na uri primerno rosen travnik. In ko so se ušesa navadita na žebranje Bistrice, ko sva nekajkrat čim globlje zavzdihnila ah in oh, pri čemer sva seveda pogledovala gor proti vrhovom, ki jih zopet uri primemo še ni bilo videti (kar pa ni pomembno: pomembno je, da sva drug drugemu dala vedeti: »Pa ja, tam so, misliš, da ne vem?«), sva šla po cesti gor, potem na stezo in kmalu je bil dan. Potem naju je ravno tedaj, ko sva prečkala cesto, dohitel avto, iz katerega sta se pojavila dva mladca, kar nekako neopremljena; s šolskimi kredencami na hrbtu sta tudi onadva lezla kvišku. Ker navada tako veleva in ker je tudi drugače lepo in prav, smo si želeli, da bi nam bog kaj dal in se pobarali, kam pa kam, S Samom sva se spogledala in se brez besed strinjala, da jima ne kaže razlagati, kje sta Repov kot in Zeleniške špice, saj je bilo očitno, da gotovo gresta gor, proti Jermanovim vratom (ki jim bogve zakaj pravijo tudi Kamniško sedlo), ker se iz Ljubljane že na daleč vidi, da je tista jama, zareza, kot nalašč in namenoma le za to ustvarjena, da ni pretežko na drugo stran pogledati, »Na Zeleniške." sva zato mimogrede zamrmrala in kar preslišala neke napotke, ki sta jih prijazno delila od sebe. In sva šla. Nerodno mi je in zato vam ne bom povedal, kako sva mnogo prehitro in prenizko zavila desno in se izgubljala 263 po nekih spokorniško neugodnih stezah, pa še tiste sva si menda le domišljala. Tudi tega vam ne bom povedal, da sva nekaj malega višje drugič narobe zavila in uro kasneje z nosovi pri tleh kot dva lovska psa zopet sedela na istem mestu, le še precej bolj vijoličasta in modra DRUGO SREČANJE NA SREBRNEM SEDLU Tega vam torej ne bom pravil — in že smo na začetku storije. Do tu so se bogovi očitno dovolj nazabavali in sva zato našla mimo vrste čudovitih tolmunov do ožganega drevesa, kjer je treba s poti In desno v krušljivo grapo, ki pripelje, če je vse po sreči, na Staničev vrti. Tu pa se pravljica rojeva. V lahki, ponekod le zavoljo lastne zaletavosti in nerodnosti kočljivi plezi sva se užitka polno prestavljala gor in dol, ie tu levo in le tam desno, večinoma pa naravnost po ostri grebenski rezi počasi navzgor Vmes sva se kar pogosto pokroviteljsko spodbujala, da če bo onega drugega strah, naj raje pove, da bova razvila vrv in se spodobno varovala, saj zato da Imava vse skupaj s sabo in da je tako ali tako vseeno — in podobno. Oni drugi je potem vsekakor kategorično zatrdil, da ga pa menda ja ne bo strah, saj vse skupaj ni prav nič težko. In potem je navadno taisti previdno, izza ovinka, potolažil prvega, da če mu je tesno pri srcu in ga pod popkom ščemi, bi pa bilo morebiti le bolje razviti vrv. In tako ves ljubi greben naprej. Trudila sva se in le na dveh ali treh mestih sva morala zaviti na bok gore, ves ostali greben sva »pregrebenila« po grebenu. Vseskozi naju je pravzaprav spremljala znatna megla; kdovekam se torej ni dalo videti. Globoko prepričana v to, da sva že na koncu in da je koj tam zadaj Srebrno sedlo, sva na vrhu enega od neštetih rogljev mirno zaspala ter v dremežu poslušala klice in udarce kladiva iz čez dolino ležeče južne stene Planjave, iz smeri Hu-mar—Škarja menda. Zbudil sem se potem z glavo brezskrbno viseč v brezdan in ravno še pravi čas poštudiral, kje sem, da sem težišče telesa jadmo prestavil v položaj, bolj primeren za nepernata bitja. Ona dva v steni sta bila že znatno višje, ampak saj je koj tam zadaj Srebrno sed... ... se mi je zataknilo, ko sem ugotovil, da se je megla dvignila in ko sem s pogledom počasi božal vertikalo orjaškega stolpa, ki se je dvigal nad nama. Ampak velikan nama je pridno podajal roko in po čvrsti skali s čudovitimi oprimki sva se brez vsakih težav lahkotno, vsak zase, z vriskajočimi dušami vzpenjala k bogovom, ki so se prav tedaj zagotovo s smehljajem ozrli na naju. Klici in kladivo v steni pa so potihnili. Ko sva nekaj nato sedela na Srebrnem sedlu, od koder sva pomirjena videla jeklen drog s tablo, kjer vodi pot s Korošice Céz na Jermanova vrata in si stiskala opraskane dlani, sta se od stene gor pojavita dva mladca, kar nekako neopremljena in s šolskimi kredencami na hrbtu. S Samom sva se samo debelo spogledala. Če sva pa kaj omenila o najinem iskanju spodaj v dolini, o čemer tudi vam nisem nič pravil, če sva torej kaj omenila, tega se pa res ne spomnim več. ODPRL SE NAM JE NOV SVET, V KATEREGA PREJ NISMO SMELI GORE IN VRHOVI NA MEJI BOŽO JORDAN_ Iz Solčave v Podolševo je do križišča okoli pet kilometrov ceste in tu gremo levo čez začasni viseči zibajoči se most proti Sv. Duhu. Peljemo se do Rogarja, pri tej turistični kmetiji pa smo na označeni poti proti Olševi. Pot seka vlake ali se jih drži in žal ne pelje po stari stezi od cerkve. Tako tu mimogrede lahko prestopiš državno mejo, ne da bi to sploh vedel. Če si zelo pozoren, ugotoviš, da so le markacije drugačne kot pri nas. Smo na poti 611 in 652 (Kärntner Grenzweg). Malo višje je smerna tabla, ki kaže na vrh ali k luknjam. Torej gremo pogledat, kakšne so te luknje, imenovane Vrata (po Badjuri: Lipševa Velika in Mala vrata. Felsentore)! Steza se blago dviga do grebena, od tod pa se spušča. Na najnižjem delu so tri smerne table. Ena pove, da smo prišli od razpotja proti vrhu, druga, da steza drži nazaj do sv. Lenarta (1334 m), in tretja, da smo na pravi poti proti luknjam Malo prej, če si pozoren, si lahko čez vejevje že ujel bežen pogled na to naravno 264 prevotljeno skalovje. Pri teh tablah je tudi odcep neo- Pred Potočka zijal ko značene poti na gozdni greben. Še preden pridemo do Velikih vrat, je že žična vrv in stena pod nami. Pridemo na prostor pred njimi. Tu je okrogla črna skrinjica (TVN) z vpisno knjigo. Ni taka kot naša, povsem enostavna je, brez kolon. Z napisne table je mogoče Veil Kb (Li p Seva) vrata (1508 m) ugotoviti, da smo pri Velikih vratih (Grosses Felsentor, pol table je odlomljene) na višini 1508 metrov. Spustimo se po ozkem grebenčku ob žični vrvi, ki ji dela konkurenco z nevšečnostmi še podrti iglavec nad spodnjo luknjo. Tu je oznaka za dostop do Malih vrat (Kleines Felsentor 1490 m; ÖTC 1988), kajti steza pelje mimo njih. Pod spodnjo luknjo je smerna tabla za pot k Sv. Marjeti (926 m), malo nad njo pa so ob stezi planike. Tako je mogoče opraviti to krožno pot mimo lukenj, če pustiš avto na križišču ceste (odcep proti Železni-kovemu sedlu, 1137 m) pod cerkvijo. Od luknje se vidi cerkev sv. Marjete, na stenah pa so planike. Vrnimo se do razpotja in krenimo na vrh! Ta pot je markirana samo z rdečimi črtami, ob katerih ni številke. V zavojih gremo do gozdnega grebena (tu pride steza od treh tabel). Po poraščenem grebenu se vzpnemo navzgor. Ko pridemo do kraja, kje je lep pogled na sv. Duh, je pločevinasta puščica, ki kaže na levo. Hodimo po rušnatem svetu in pridemo do majhnega melišča. Tu zavijemo desno po njem navzgor (in pazimo, ker je slabo označeno). Nad njim se steza dobro sledi in ob dveh žičnih vrveh, ki ju loči oprijemni klin, smo kmalu pod tretjo luknjo. Še malo strmega rušnatega sveta in smo na vršnem delu Če krenemo desno, smo pri mejnem kamnu XII/4, kjer je pogled na Sv, Duh, Savinjske Alpe in na razdejanje pod visečim mostom (plaz pri Macesniku), markacija pa kaže levo in če gremo po njej, smo kmalu pri križu in skrinjicah. Le v eni je zvezek, križ pa je tam že drugi. Tu je mejni kamen XII73 in po videzu sodeč tudi triangulacijski kamen. Lep razgled je po Avstriji. Vidi se bližnji sv. Lenart, ki je prav tako obdan z verigo kot naš pod Rogačem. Če bi sodil po opisu in skici izleta, ki ga je objavi! Bergsteiger (št. 8/94), bi naj bilo to na višini 1883 metrov, imena pa ta vrh nima pripisanega. Kot mi je pisal Valent Vider iz Solčave, je to »Obel kamen«, pravijo mu še Avstrijski vrh, oni z višino (1911 ali 1921 m) pa je Špegovc; to je tam, kjer se meja spusti navzdol ob Lokovici na Luže. Slišal pa sem še ime Piramida, Po sončni strani se spustimo po vijugasti stezi. Najdemo še nekaj starih obledelih Knafelčevih markacij. Smo na razpotju, kjer sta dve tabli: »Najvišji vrh Olševe 3/4 ure« in »Vrh Olševa«, daje odcep sem, na to stran, pa nič. Še približno toliko spusta je do znane Potočke zi-jalke, ki ima sedaj večjo sporočilno tablo. Malo pod njo se približamo meji (XXII/11). Uhojena steza je tam in dve ranti. Le na drugi strani piše, da je tukaj državna meja in avstrijski planinci so na tablo pred leti zapisali, da je tudi prestop s potnim listom prepovedan. Le zakaj je potem tako shojeno? Za tem prehodom je potem razpotje in odcep »Zum Gipfel« ali »Zu den Toren«. V tv dnevniku so že lani sporočili, da so podpisali sporazum o planinskih mejnih prehodih med Avstrijo in Slovenijo. Nemara tudi o tem prehodu. 265 Križ in skrinjici na Oblem vrhu v Avstriji Foto: Bojo Jordan GABRIJEL PERKO IZ BEGUNJ HRANI BOGATO FOTOTEKO STEZICE SPOMINA POD BEGUNJŠČICO IVANKA KOROŠEC V juliju 1995 je Planinsko društvo Radovljica slavilo svojo 100-letnico, Na slovesnosti ob tej priložnosti sem srečala Gabrijela Perka, domačina iz Begunj. Predstavili in seznanili so naju in v pogovoru mi je prijazni gospod povedal, da doma hrani mnoge stare fotografije gorâ in planinskih koč. Pred nedavnim sem ga obiskala na njegovem domu v Begunjah, tik pod svetim Petrom. Zdel se mi je kot nekakšen dvorni zakladnik, ko je skrbno in z ljubeznijo razgrnil po mizi v lične mape razvrščene fotografije, zapiske in razglednice. Res, to so pravi zakladi našega, slovenskega duha. Gabrijel Perko se je rodil 9. 3. 1923 v Begunjah. Dokončal je osnovno šolo in se vpisal na gimnazijo v Kranj, medtem pa se je začela druga svetovna vojna. Eno leto je prebil v Celovcu, kjer je dokončal gimnazijo. Kasneje so ga mobilizirali v nemško vojsko, ujeli in poslali v ujetništvo v Rusijo. Leta 1944 je prišel v t. jugoslovansko brigado, ki so jo sestavili v Moskvi. Istega leta se je vrnil na ozemlje Jugoslavije, do kapitulacije leta 1945 pa se je vrnil v Celje. Vpisal se je na fakulteto za strojništvo, diplomiral in se zaposlil najprej v Litostroju, nato je bil šest let v Elanu, potem je poučeval na srednji tehnični šoii v Krškem kot predavatelj strokovnih predmetov, kasneje pa v Kranju v šolskem centru Iskra, kjer je bil vse do upokojitve leta 1982. Najprej sva se pomudila ob fotografiji izpred 60 let. Slovesnost ob 40-letnici Planinskega društva Radovljica je bila 4. 8 1935 pred Roblekovim domom. Gospod Perko je bil tedaj zvedav fantič dvanajstih let. Na sliki stoji na levi strani. Žal nihče drug s fotografije ni več med živimi. Naš sogovornik Gabrijel Perko, zadaj Sv. Peter nad Begunjami Gabrijel Perko je že kot otrok začel spoznavati okoliške planine. Njegove prve ture so bile na Sv. Peter, Do-brčo, Poljsko planino. Planinco, Prevalo. Osvojitev vrha Begunjščice je tedaj veljala že za pravi podvig, saj druge planinske opreme kot nizke čevlje, kapo in pulover niso imeli. Na Poljski planini so leta 1908 odprli Vilfanovo kočo, ki pa je propadla Prainovanje 40-letnige PO Radovljica pred Roblekovlm domom ieta 1935 Poleg drugih sta imela nedvomno velik vpliv na same Begunje in okolico še zlasti glede planinstva in smučanja nadučitelj Alojz Bulovec (1893—1951) in dr.Jakob Prešeren (1888—1975), Prebivalci Begunj se še danes s hvaležnostjo spominjajo nadučitelja Bulovca, saj je z njegovim imenom povezano najbolj bogato obdobje ljubiteljske kulture in športa v Begunjah. Ima tudi največ zaslug za gradnjo Smučarske koče v Dragi in za razvoj smučarskega športa v vaseh pod Begunjščico med obema vojnama. — Dr. Jakob Prešeren je doš-tudiral pravo na Dunaju, med prvo svetovno vojno je bil vojak na avstrijsko-i talijanski fronti, nato je sodno službo opravljal po različnih krajih Slovenije. Že leta 1928 je začel redno sodelovati pri Planinskem vestniku, kjer so mu objavili vrsto potopisov, spomine in zgodovinsko gradivo ter nekaj prispevkov s področja toponomastike. Kot dober poznavalec Karavank je dopolnil in popravil zbirko krajevnih imen dr. Henrika Tume, njegovi spomini iz vojnih let pa imajo dokumen- tarno in zgodovinsko vrednost. Po upokojitvi je aktivno sodeloval v PD Radovljica, za katerega je tudi zbiral gradivo in zapisoval podatke o delovanju. Kazalo bi zbrati še več podatkov o teh in o drugih zaslužnih ljudeh in jim dati mesto, ki bi jim pripadlo. Dr, Prešeren je bil tudi odličen fotograf. Posnel je med drugim precej fotografij, ki prikazujejo različne etnografske običaje v Begunjah in okolici. »Imeli smo ljudi,« poje pesnik, »imeli smo jih — vrhu gore hrast...« Imeli smo jih, pa nismo vedeli, kaj bi z njimi, Žal v mnogih primerih še danes ne vemo — ali pa smo jih preprosto pozabili. Za začetek planinstva na Begunjščici je pomembna Tomčeva koča na Poljški planini, ki so jo odprli leta 1900. Kasneje so zgradili novo kočo nekoliko višje (med Poljško planino in današnjim Roblekovim domom). Otvoritev je bila 25. 7. 1908. To je bila Vilfanova koča, ki je večkrat gostila vesele družbe, kot na primer tamburaše. Koča pa je ležala prenizko, bila je brez vsakega razgleda, postala je tudi pretesna, saj je bila Poljâka planina z nekdanjo Tomćevo koćo v desnem kotu zgoraj Otvoritve Prešernove koće ne Stolu ee je udeležila množica leta 1914 ljudi 267 Trio Slavka In Vilka Avsenlka na otvoritvi obnovljenega Roblekovega doma na Begunjščici bolj lovski dom. Zato so avgusta 1932 zasadili prve lopate in leta 1933 že odprli Roblekov dom pod Begunjščico. Vilfanova koča je bila požgana 1943., Roblekov dom pa 1944. leta. Po vojni je bil slednji obnovljen in odprt 15. 9 1946, za Vilfanovo kočo pa ni več sledi. Med mnogimi fotografijami je tudi tista z otvoritve koče na Stolu poleti 1910. Žal se koče ne vidi, ampak je fotografu Vengarju šlo bolj za to, da je v objektiv dobil pisano množico obiskovalcev, med katerimi je bilo izredno veliko žensk. Gospod Perko je že vse življenje navdušen smučar, kot je bil tudi njegov oče. Odkar je leta 1930 kot sedemletni fantič stopil na dilce, se jim je zapisal za vedno. Tudi tekmoval je. zlasti rad je imel turno smučanje. Od leta 1962 do pred kratkim je bil tudi učitelj na smučarskih tečajih. Smučarski klub Begunje je leta 1930 zgradil kočo v Dragi. Gradili SO jo S »kulukom« — udarniškim delom Cesto so delali še zadnjo noč pred otvoritvijo (5. 7. 1931); vsakdo je moral narediti 10 metrov ceste, s konji so vozili pesek in ga branali z branami, ki so bile zjutraj tako izrabljene, da so ostali samo okviri. Na otvoritev se je pripeljala gospoda s kočijami z Bleda; baje je bil v Dragi tedaj tudi prvi avto. Med mnogimi zanimivimi fotografijami je tudi posnetek tria Slavka in Vilka Avsenika pred Roblekovim domom. Tedaj — septembra 1946 — se bratoma Avse-nik gotovo ni niti sanjalo, kakšna bleščeča in uspešna pot ju čaka. Z gospodom Gabrijelom sva še dolgo brskala med starimi fotografijami. Zazdelo se mi je, da nimajo ne preteklosti in ne prihodnosti, ampak da enostavno so in to je vse, kar je potrebno. Iztrgane so preteklosti, pozabi in prahu. Gledati jih je treba z očmi, zaznavati s čuti, s sanjami, z občudovanjem. Na fotografijah so ljudje, ki jih je gospod Perko tudi osebno poznal; na njih so še njihove poteze in njihovi obrazi. Dnevi in dogodki, ki jih ovekovečajo, dobe varljivo živost v spominih. Na fotografijah niso samo zdaj že pokojni ljudje, je tudi njihov znoj, njihov smeh in vrisk; so planine, gore in pokrajine, ki so sicer drugačne kot zdaj, a jh še lahko prepoznamo. Fotografije so črno-bele, a človek si kar lahko predstavlja, kako modro je nebo, kako so smreke zelene in kako sijejo oči ljudi pred planinsko kočo... Jesenske barve, ki plamtijo zunaj pred hišo gospoda Perka, plamtijo tudi v dušo... Nima vsaka stvar imena. Nekatere stvari nas vodijo po stezicah spomina v kraljestvo onkraj besed. NOČNI VZPON NA GRINTOVEC IN JUTRO NA OBEH KOĆNAH_ RAZPLAMTELE KULISE V ROJSTVU DNEVA DUŠAN ŠKODIČ Bilo je osemnajstega junija 1994, konec neke pomladi torej in po vremenu sodeč že v začetku vročega poletja. Ura je kazala eno po polnoči in vonj po smodniških oblakih nad prestolnico je vpilo zvezdnato nebo. Kdo bi se le spomnil, kaj naj bi pomenila tista noč, takrat pa je bil eter poln budnih Slovencev, ki so bili ob tej uri strahov prek telefona pripravljeni polemizirati s spikerjem na radiu. Ljubljanske odvodnice so s težavo prepuščale kolone avtomobilov proti njihovim domačim togom, tisti, ki so bili predaleč, da bi videli teh osemsto-petdeset sekund ognjemeta ob ljubljanski obletnici, pa so se pridušali, da jim je država na račun »žabarjev« potegnila iz žepa nov pre potreb ni tolar. Ko pripeljem do Mengša, se spiker neha truditi z razlago o sponzorjih, ki naj bi vso zadevščino pokrili, z nejevoljo zavzdihne nekaj o sveti preproščini in z glasbo nočnega programa zaključi neplodno debato. Na cesti proti Kam-268 niku se promet že popolnoma razredči; le še moji žarome- ti parajo noč preko Homškega polja. To je čas, ko kraljujejo ponočnjaki po bogu in izjeme, ki hote ali nehote zanemarjajo naravni red. Avto poskoči čez nezavarovan železniški prehod pri Duplici, opozorilna tabla je temna, vendar takoj zatem iz teme zardita dve svetleči očesi, kiju povzroči odboj žarometov v zverski mrežnici. Lisica, ki je gotovo na službenih ogledih po okoliških kmetijah, ponikne v temno noč in me pusti samega z mojimi mislimi. DRUGI POSKUS Odločil sem se za noćni vzpon v visokogorje vse od izhodišča, se pravi od lomastenja prek rokovnjaških gozdov mimo spečih koč do visokega vrha, kjer se ti zdi, da sediš v porodnišnici novega dne. To me je mikalo že dolgo časa; v spominu so ml ostali opisi nočnih vzponov in plamenečih juter iz knjig Pavla K una ve rja in dr. Kugyja, mogoče pa še koga. Pa me ni mikal samo začetek dneva, saj ni težko prinesti lepega avgustovskega dne spalno vrečo niti na sam vrh Triglava in pričakati Koć ne v začetku poletja Foto: Dušan Škodlć poti proti Kokrskemu sedlu, ki se vije po strmem gozdu. Tolikokrat sem jo že prehodil, da jo poznam domala na pamet, ne bi se zlagal, Ce reCem, da mi je dolgočasna in jo štejem kot nujno zlo. Vendar je danes nekaj Cisto posebnega. Ob bežečih temnih sencah mi postaja čedalje bolj neprijetno, misli mi uhajajo vsepovsod, pokanje vejic pod nogami In zataknjena robida, ki se je zapela za čevelj, da šelesti za mano, mi stopnjuje adrenalin v krvi. Vraga, saj vendar vem, da ni nič, pa se vendarle ozrem nazaj. Svetloba razriva temo, sence bežijo pred njo kot ščurki v temo, razen tega pa ni nič. »Le kaj bi rad videl? Morda rokovnjače, ki so imeli pred stoletji tu skrivališča po napadih na nič hudega sluteče popotnike?« Srce, ki se je malo vzdignilo proti grlu, požrem nazaj dol, kamor spada, in stopim dalje. Hodim hitro, da mi kaplje znoja padajo izpod četne svetilke. Presneto rad bi že bil na planem, ven iz tega gozda. Ko se nad glavo odpre nebo, so občutki takoj boljši, in ko ugasnem baterijo, se nad mano že razloCi obris sedla, levo pa stoji temna silhueta Kalške gore. Med hojo malo prižigam in ugašam svetilko, ker se ne morem odločiti, kateri svečavi bi bolj zaupal. Stene se vedno bolj grezijo nad pot, zato nadaljujem z umetno lučjo do koče na sedlu, ki ob pol štirih zjutraj miruje kot sredi zimskega spanja. Privoščim si požirek iz čutare in pri tem ogledujem nebo. Zvezde izstopajo kot relief Braillove pisave za slepe. To ponavadi pomeni spremembo vremena, vendar meni se ni treba bati. Ko se bo poslabšalo, bom že zdavnaj doma. naslednje sonce. Kolikor vem, se to kar pogosto dogaja. Toda vse v enem kosu je gotovo lepše in bolj doživeto. »Just do it« je reklamna krilatica, ki spodbuja veCne omahljivce, in zdi se mi, da je tudi zelo pravilna, če naj se človek ne omeji samo na jesti, spati in živeti do smrti. Domači so razumeli moj namen, še kaj drugega so vajeni, in tako jo za 850-letnico Ljubljane maham na Grintovec in obe Kočni. Kar smešno se mi zdi, ker bi kdo lahko imel moj mali podvig za izraz velikega lokal-patriotstva; vendar pa je to le naključje. Točno pred enim tednom sem namreč ob takem času že odrinil od doma. pa sem odnehal že pri Trzinu. Najprej sem v Črnučah zapeljal svojo samaro s ceste, da sem se izognil vozniku razjarjene »bolhe«, ki se je po moji strani ceste vračal z bližnje veselice. Še poln adrenalina sem pripeljal do Trzina, kjer sem zapeljal v nočno nevihto, ki ji niti brisalci niso bili več kos. Tako stojim nekaj minut ob cesti in poslušam radio. V nočnih poročilih ponavljajo vremensko napoved, ki tako kot že ves teden govori o lepem vremenu, jaz pa se danes očitno bratim z edinim kum ulon Im busom v Sloveniji. Ti dve slabi znamenji sta mi čisto dovolj za te nočne ure, zato obmem in zbežim domov. Še nikoli nisem bil tako hitro nazaj iz hribov. Sezona pa se navsezadnje šele začenja. GROZLJIVE NOČNE PODOBE Kamniška Bistrica spi in ker nočem nikogar buditi, zapeljem mimo doma, kjer me objame teman bukov gozd, in tam parkiram. Ko ugasnejo luči, me kar stisne. Noč je sicer jasna, vendar brez lune. Pod drevjem je temno kot v rogu in tako globoka tišina je, da se mi zdi, ko si zavezujem gojzarje, kot da bi poslušal napenjanje ladijskih vrvi. No, kar sem hotel, sedaj pač imam. Sam sem, vendar bodo le tako vsi občutki samo moji. Včasih je treba biti egoist, saj bi mi družba v tem primeru vse skupaj spremenila v neizrazito avanturo. Nataknem si čelno svetilko in svetlobni stožec pred menoj v hipu zariše stotine eksotičnih kulis s tisoč sencami, ki oživljajo ob vsakem mojem premiku. Vzpenjam se po PRAVCATA AURORA BOREALtS Nekaj minut nad kočo je trenutek odločitve: ali ievo na Grintovec ali desno na Skuto. Vsekakor je cilj Grintovec, toda spomnim se, da običajen pristop poteka skoraj do vrha po zahodni strani grebena. Se pravi: ko se bo začelo daniti, čez kakšne pol ure, tega nikakor ne bom deiežen. Na misel mi pride južni greben, nezahtevno brezpotje prek Dolgih sten in po vzhodni rebri na vrh, 269 Malo se mučim z ruševjem, toda ko se izmotam, ni nobene ovire več. Širok in dolg greben se oži in v blagem levem zavoju spenja z vršno piramido, ki jo sedaj že precej dobro opazim. Ura je štiri in nebo začenja dobivati jeklenosivo barvo. Čez en teden bo kresna noč, O kresi se dan obesi, pravi ljudski rek; torej krajše noči, kot je nocojšnja, skoraj ne bi mogel zadeti v tem letu. Globina pod Dolgimi stenami pričenja dobivati svoje razsežnosti, vendar je greben varen in nudi dobro stojišče, ko se vsake toliko ustavim in obračam pogled na vzhod, preko vzhodnih kamniških dvatisočakov. Nebo počasi začenja rdeti, zato spešim korak, ker se bojim, da bom zamudil najlepše. Greben se obrne čisto na zahod in pokonci, skoraj do vrha, kjer se priključi na markirano pot. Medtem ko obračam hrbet vedno močnejši svetlobi, pokukam na drugo stran, proti Julijcem. Nebo nad njimi že dobiva modro barvo. Na vzhodu pa — »no, bilo je vredno«, si oddahnem — pravcata aurora boreaiis. Sicer pravega polarnega sija v naravi še nisem videl, čeprav sem se o njem pogovarjal z bratrancem, ki že od otroštva živi na Alaski. Ljudje mu pripisujejo mistične moči in ga hodijo (verjetno raje kar priletijo) od daleč občudovat, njemu pa se zdi pač samo naravni pojav kakor nam mavrica po poletni plohi. Bo že res, da se moraš potruditi za stvari, ki hočeš v njih uživati, če naj imajo okus rajskega sadja. Tiste zadnje metre do vrha se s fotoaparatom v rokah spotikam preko razbitega grušča. Temno rdeča krogla narašča izza vrhov, hitro, kot bi jo nekdo brcnil na današnjo dolgo pot. Barvni spekter se iz minute v minuto menja od višnjevo rdeče v oranžno in naprej proti rumeni, toplota narašča in boža po obrazu, razplamtele nebeške kulise padajo druga za drugo. SKRIVNOSTNI SLEDOVI V SNEGU Torej to je to! Malo sem slabe volje, ker je konec ognjemeta. Ura je pet zjutraj, dobre tri ure sem torej bežal pred rokovnjači. Na misel mi pride, da je bil to že drugi ognjemet danes Tudi po prvem, čeprav je bil dolg, kot še nikoli, kakor se je glasila reklama, je sledilo nekaj razočaranja. Kaj hočemo, človeška slabost pač, da nam ni lepega nikoli dovolj! Nekaj metrov pod vrhom sedem in počivam. Grebenska veriga proti vzhodu še nekajkrat kulminira v obliki Skute, Planjave in Ojstrice z njihovo druščino, vendar se mi po višini komaj približuje. Privoščim si sendvič in alpsko mleko, pa se mi fino zdi, ker imam ta čas nedvomno najvišji zajtrk v Kamniških, Doma bi ob tej zgodnji uri spravil vase le kakšen požirek kave, tukaj pa sem si nedvomno zaslužil kaj več. Tako sedaj sedim tukaj, na vrhu Grintovca, jem sendvič s šunko, pred sabo pa opazujem Štruco in Skuto. Krasna kombinacija, ni kaj! Čez pol ure me je rahlo zazeblo v zadnjo plat, zato se spravim pokonci. Pol šestih je, v dolino seveda še ne grem, doma sem se najavil na kosilo. Namenil sem se zavezati pentljo prek Grintovca in čez obe Kočni. Severna stran je še vsa v snegu, Dolška škrbina pod 270 mano se izgublja v beli bleščavi, da me kar malo zaskrbi, ker nisem vzel cepina. Imam vsaj palice, malo pa mi tudi odleže, ker se sneg na soncu že začenja nekoliko predirati. Kar gre! Spotoma opazim, da je nekdo tukaj pred nekaj dnevi hodil s cepinom in derezami, kot pričajo sledi na senčnih odsekih, kjer pa je sonce obiiz-nilo sneg, sledi skrivnostno izginejo kol sledovi himalajskega jetija. Varovala so večinoma na površini, vendar sem vseeno vesel prihoda na vrh škrbine. Tu se priključita obe poti, od Češke koče in z Dolcev, Snega kar naenkrat zmanjka, pogled nazaj pa je čudovit. Skale so še toplo obarvane, vmes se bleščijo beli jeziki talečega se snega. Prav hitro sem pri zloglasni škrbini, ki jo pozna vsak, ki je bil na Kočni. Tam, kjer se je tako težko splaziti po polici in pod čeznjo visečo streho, še posebno, če imaš na ramenih nahrbtnik, bi lahko mimo obesili napis »Ponižnost, prosim!« Še nihče ni šel tu čez, ne da bi pri tem sklonil glavo. In nato naprej in navzgor, po rdečih rebrih, do stolpičev, ki krušljivo razbiti in vitki oblikujejo vrh Jezerske Kočne, Že večkrat sem se poleti preriva! na vršnem stolpu, ko si je tistih nekaj ljudi na njem podajalo »štem-pelj«, ostala večina pa je spodaj v vrsti molila svoje razglednice in knjižice. Ta trenutek pa je samo moja. Z ženskim imenom, ki ga ima, si je prav gotovo prislužila tudi nekaj nečimrnosti, zato le redkim, ki se potrudijo, nudi privilegij intimnosti. Skupaj zreva nazaj proti Grin-tovcu, pa se vsaj jaz ne morem načuditi, ker mi deluje tako oddaljeno in višje, kot si zasluži, nad njo. Še pred uro sem bil tam! UŽIVAŠKI SESTOP V DOLINO Mislim, da je minilo kakšni dve leti, kar so označili pot z Jezerske na Kokrsko Kočno ali pa obratno. Malo me preseneti, ker sem z repertoarja slovenskih »ferat« navajen nekaj večje udobnosti, torej (pre)več varoval Seveda sploh ni malo ljudi, ki smo že prej večkrat prečkali ta sestrski greben, toda če je sedaj tu pot, sem hvaležen markacistom, ker niso s pretirano pridnostjo napeljali »strelovoda« prek celotnega grebena, čeprav slovi po pogostih udarih strele med nevihtami. Malenkost nižja Kokrska Kočna ni skoraj nič podobna svoji jezerski sestri. Po višini še morda, po značaju pa nikakor. Sicer pa, kateri sestri sta si sploh enaki po njem! Rdeča kamnina se je tukaj umaknila, stolpov ni več, vrh je kopast in prostornejši, čeprav imaš ves čas občutek, da bi rdeči stolp za sabo lahko zgrabil z roko. Grintovčeva rampa ravno še zakriva sonce in učinek je, kot bi opazoval v črno-beli tehniki, ko prva dva s težkimi koraki stopata na vrh. Ura je sedem, precej zgodaj sta krenila, zato se bosta prav gotovo čudila, kateri bedak je bil še večji od njiju, da se je tako zgodaj vpisal v knjigo. Zelene trate zraven bivaka pod Kočno se mi zdijo tako lepe, da jih kar voham. Spustim se dol, nekaj ovinkov po gruščnati poti, nato pa po dolgi zasneženi grapi z iztekom. Sneg se rahlo predira, da kar prši za mano, ko drsim proti dnu. Ušesa so polna od hitrega spusta. Potrudim se nekaj metrov višje od poti, do bivaka. Vstopim le toliko, da vzamem zajemalko in skodelico, iz nahrbtnika pa cedevito. Potem ležim v travi (le kdo ne ve, kako so v začetku poletja muhe nadležne!) in pijem oslajeno deževnico iz rezevoarja, zraven pa se mi kinka. Položim glavo na razgreto travo: tudi će malo zadremam, ne bo nič narobe; vendar ne gre. Glava je prepolna vsega, zato se po urici počitka namenim v dolino. Vzpeti se je treba še čez Ovnovo čer; saj ni pretirano, toda prav odveč mi je. Vmes srečam nekaj ljudi, eden ima celo enako pot kot jaz, le v obratni smeri, pa me sprašuje za razmere v Dolški škrbini. Malo se mt za- smilijo vsi, ki gredo gor; pot jim teče po čelu v potokih, ko po snegu in v pripeki garajo navzgor Saj vsi vemo. kako je to! Će se ne na mažeš temeljito, te opeče, če se, si potem masten in se dodatno potiš, zato se kar naprej brišeš in ko te nato končno zakuri, si jezen na ves svet. Mimo Kokrskega sedla, ob katerem se kar tema dela od gneče, grem, ne da bi koči vsaj pomežiknit. Zakaj le, tudi ona mi ni danes zjutraj! ZA AKLIMATIZACIJO PRED MONT BUWCOM VZPON NA GRAN PARAD1SO_ DVA ŠTIRITISOČAKA CENTRALNIH ALP NATALIJA OBERĆ Katrca počasi odšteva kilometre neskončne italijanske avtoceste. Že nekaj ur je okrog naju ena sama ravnina in če ne bi ves čas gledala na zemljevid, sploh ne bi imela občutka, da se premikava. Vedno pogosteje se ustavljava na počivališčih in upava, da bova kmalu zagledala hribe. Kljub enolični okolici in spremenljivemu vremenu pa sva polna pričakovanj. Za cilj sva si izbrala Mont Blanc, za aklimatizacijo pa Gran Paradiso. Pokrajina počasi postaja bolj razgibana. Prihajava v dolino Aoste. Pozornost zbujajo številni gradovi, a najbolj nama pade v oči tisti v vasi Saint-Pierre. Skleneva, da ga kasneje obiščeva. Pozno popoldne prideva v Pont, zadnjo vasico v dolini Valsavaranche pod Gran Paradisom. Prespiva v kampu in naslednje dopoldne odrineva proti koči Vittorio Emanuelle II Kar dobro nama gre, kljub teži na hrbtu sva v dveh urah pri koči. Povsod je polno turistov, ki so zasedli tudi vsa prenočišča, tako da še ne veva, kje bova spala. SAMI PRI MARIJINEM KIPU Po večerji si izboriva prosto mizo v manjši jedilnici. Ko večina odide spat, si »poste I jeva« na stolih. Dva starejša Nemca imata s seboj armafleksa in si postelje-ta na tleh. Ko mi že spimo, jih pride še pet, tako da niti na tleh ni več prostora. Kljub trdemu ležišču sem dobro spala in se mi zjutraj kar ne da vstati. Zunaj je presenetljivo toplo in na jugu je oblačno. Ob štirih sva pripravljena in kreneva za prvimi skupinami. Nekaj časa hodiva za njimi, a naju kmalu spustijo naprej. Potem imava nekaj težav z iskanjem poti, a hitro prideva do snega, kjer naletiva na široko gaz. Ledenik je brez razpok, tako da si le natakneva dereze, vrv pa ostane v nahrbtniku. Ko se prične daniti, se na obzorju zarišejo rdeče obarvane granitne igle in med njimi bela kupola Mont Bianca, Midva pa zaman čakava, da bi naju ogrelo sonce. Sva namreč na severni strani in šele na grebenu pod skalnatim delom se malo ogrejeva, Naveževa se, da bova splezala še teh nekaj metrov do vrha. Greben je prav slikovit, sestavljajo ga Mont Slane s pobočja Mont Maudlla Foto: Natalija Obare 271 " Kamela« z Gran Paradise naloženi granitni bloki. Za nekatere se mi zdi prav čudno, da so še tam. Še kratka, izpostavljena prečka in skupaj z dvema Italijanoma sva na vrtiu. Menjamo se pri Marijinem kipu in drug drugega fotografiramo. Razgleda ni prav obširnega, oblaki so se že preveč razrasli. Imamo srečo, da smo sami na vrtiu. Kmalu ugotovimo, zakaj. Gorski vodnik pelje na vrh štiri klientke, ki jim prepenjanje vponk ne gre ravno od rok. Končno pridejo prek prečke in midva hitro sestopiva in tako dava prostor še drugim. Ko sva spet na snegu, se razveževa in pričneva sestopati. Pri »kameli«, zanimivi skalnati tvorbi, imava zajtrk, potem pa se do koče ne ustavljava več. Na poti do doline prehitiva vse, ki so pred nama in tik pred avtom sva tarča prvih debelih dežnih kapelj. Kose peljeva proti kampu Gran Paradiso nižje v dolini, že prav močno dežuje in skrbi naju. kako bova postavila šotor. A ko prideva tja, na srečo malo poneha. Postaviva šotor in se spraviva h kosilu, takrat pa naju spet preseneti nebeška prha. Odpreva dežnik in v miru pojéva do konca. SPREJEM POD MONT BLANCOM Naslednji dan se posloviva od romantične doline Valsa-varanche. V kraju Saint-Pierre si ogledava grad, ki nama je zaradi svoje atraktivne oblike že ob prihodu padel v oči. Zgradili so ga okoli leta 1000, kasneje pa večkrat spremenili in povečali. V njem je regionalni muzej, v katerem je predstavljeno naravno okolje doline Aoste. Ustaviva se še v Courmayeurju, kjer si ogledava gorniški muzej, potem pa naju pogoltne Mont Blanc. Oprema, ki jo priporoča UIAA_ Slejkoprej so najpomembnejši proizvajalci planinske in Se predvsem aJpfnlstične oprema v Avstriji, Švici, Franciji, Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike, Španiji In Italiji. O tam priča seznam gorniške opreme, ki ima žig z garancijo kakovosti UIAA z dne 31. decembra 1395. te seznam pa |e objavljen v letošnji marčni številki četrtletnega biltena UIAA št. 153. UIAA gornikom, seveda tudi alpinistom (ali pa tem še posebno), priporoča, da uporabljajo izključno opremo, na kateri je žig z garancijo UIAA, kajli ta oprema ustreza strogo normiranim varnostnim predpisom Komisije za varnost pri UIAA. Na seznamu so različne vrvi (žfg UIAA Imata poleg številnih vrvi iz Avstrije, Švice, Španije, Francije, Velike Britanije, Jtallje In ZDA tudi dve vrvi Iz Češke), vponke (največji proizvajalci so Italijani), cepini (tudi na tem področju ao najštevilnejši proizvajalci Italijani), statične vrvi, varnostni pasovi, čelade (največ proizvajalcev je Iz Velike Britanije), klini In ledni klini (tukaj imata »licenco« UIAA tudi dva izdelka iz Rusije). Gostoljubni Francozi naju prijazno sprejmejo: Igor mora takoj, ko prideva iz predora, opraviti alkotest. Na srečo vzpona na Gran Paradiso nisva zalivala z alkoholom. Nastaniva se v kampu pod ledenikom Bossons tik pred Chamonixom. V naslednjih dneh dodobra raziščeva center mesta, pregledava vse trgovine z alpinistično opremo in vsak dan bereva vremensko napoved. Nič kaj obetavna ni. Kličeva domov, a vremenske karte so neizprosne. Razočarana sva. In razočarana sva še bolj, ko je naslednji dan nebo brez oblačka in tudi napovedanih popoldanskih neviht ni od nikoder. ŽE DRUGI VELIKAN BREZ RAZGLEDA Proti večeru opaziva, da je najin sosed, Francoz, pravkar prišel iz hribov. Odšel je včeraj, ko je lilo kot iz škafa in ko napoved za danes ni bila nič dosti boljša. In se hitro odločiva: jutri greva, a ne po normalnem pristopu, kot sva načrtovala, ampak prečenje. Če pa bo vreme le preslabo, se bova vsaj peljala z najdražjo žičnico v Evropi. Ko naslednji dan kupujeva karte za Aiguille du Midi, prodajalec najprej s prstom pokaže na listek, na katerem piše: »No visibility«. Ko rečem O.K., se mu posveti: »Alpin climbers?« »Yes,« mu odgovorim in kmaiu na zelo lahek, a drag način pridobivava višino skupaj s tistimi, ki jim ni le za razgled. Ko izstopiva na višini 3842 metrov in se prehitro vzpenjava po stopnicah na razgledno ploščad, nama je čisto jasno, zakaj je neki otrok malo prej tako presunljivo jokal. Še nama malo doni v glavi, pa sva bila pred tednom dni na štiri tisočaku. S ploščadi se Mont Bianca ne vidi, vidiva pa gaz spodaj na ledeniku, ki vodi do koče Cosmiques in naprej proti vrhu. Kmalu zapustiva razgledno ploščad in po drugem rovu prideva do izhoda na ledenik. Ko se oblačiva in navezujeva, pridejo turisti, se postavijo pred naju in naju gledajo, kot da sva kakšna naravna znamenitost. Kmalu se naveličajo in gredo svojo pot, midva pa se po gazi odpraviva navzdol. V slabe pol ure sva pri koči. Ker je šele zgodaj popoldne, je ljudi bolj malo. Vseeno sva presenečena, ko na vprašnaje, če imajo še kaj prostora, dobiva pritrdilen odgovor. Prenočišče dobiva v drugem nadstropju in ko prideva do tja, sva pošteno zadihana. Kljub udobnemu ležišču dolgo ne morem zaspati. Komaj malo zadremam, že mi zmanjka zraka in se zbudim. Ko malo pred eno zjutraj vstaneva, se mi zdi, da sem bolj utrujena, kot sem bila zvečer. Ob dveh skupaj z ostalimi odi deva iz koče. Zunaj sneži in piha veter, a se zaradi tega nihče ne vznemirja. Ko se mimo redkih razpok vzpenjamo na Mont Blanc du Tacul, sicer še vedno rahlo sneži, a pogled neovirano zaplava navzdol v osvetljeni Chamonix. Po dveh urah hoje se ustaviva na širokem grebenu Ta-cula. Najprej misliva, da sva na vrbu, ker nihče ne gre naprej. Zmeraj bolj naju zebe; da se vsaj malo ogrejeva, se prestopava na mestu. Končno se ena naveza odloči za nadaljevanje proti Mont Mauditu. Greva za njimi, a kmalu jih zagledava, ko se vračajo. Vrneva se na greben in počakava, da se zdani. V prvi jutranji svetlobi opaziva, da se greben še nadaljuje in ker naju zelo zebe, mu slediva do skalnatega vrha. Tam pa se megla razkadi in prikaže se ožarjen Mont Maudit, za katerim se skriva Mont Blanc. Če sva prej še razmišljala, ali naj greva naprej ali nazaj, nama je zdaj jasno: naprej! Pod vrhom Maudita srečava prve naveze, ki se že vračajo. Nanj ne greva, čeprav je vabljivo blizu; nimava več dovolj časa. Na zadnji strmini pod vrhom Mont Bianca naju spet zagrne megla. Napredujeva počasi, štejeva korake in globoko dihava. Razgleda ni, vidiva le nekaj metrov pred sabo. Naenkrat zagledava dve postavi, ki nama mahata in naju spodbujata. Vrh! Na njem sta le dva Italijana. Čestitamo si kot stari prijatelji, slikamo se pri majhnem igluju, ki označuje vrh. Skozi meglo se za hip celo prikaže sonce, a se kmalu spet zagrne. Čeprav sva pozna in je do doline še daleč, nočem, daje vrh le točka, kjer se obrneš in sestopiš. Zato se usedeva, se nadi- hava redkega zraka in uživava prijetne trenutke uspeha. « * * V deževnem dopoldnevu se še zadnjič sprehajava po Chamonixu. Po tednu dni se nama zdi že kar domač. Ulice so polne ljudi, ki se gnetejo okrog stojnic. Konec avgusta je in vse mesto je v znamenju razprodaj. Tudi midva se izgubljava v množici, a naju ne zanimajo stojnice. Nestrpno pogledujeva proti vrhu Mont Bianca, ki se nama noče in noče pokazati. Pa tako rada bi ga videla sedaj, ko veva, kakšen je od blizu! A na koncu se morava zadovoljiti s fotografijo, ki naju bo v meglenih ljubljanskih dneh spominjala na čudovito muhast teden. TISOČ BARV IN DOŽIVETIJ KAMNITIH PRELESTI OD JULIJSKIH ALP DO JADRANSKEGA MORJA MOJ SVET BREZPOTIJ rogelj Vrh Konte. Gora za njim je bila simpatija moje mladosti. Dolgo me je vabila in strašila obenem. Na ozki, prepadni vrh smo se povzpeli po strmem zahodnem razu. Podrto, razbito pečevje je na vseh straneh kot veličastna krona iz belih oblakov kipelo v nebo. Globoko pod nami so se nad počivajočim jezerom odgrinjale in zagrinjale tančice sončnih meglic. (Podrta gora 1984) PESEM POTOKA Klemenčevo. Konec ceste iz Stahovice. Z Božom sva jo prehodila ob žuboreči Bistričici, ki nastane prav tu. Rečico skupaj s sosednjo Belico ustvarja potok Korošak. Vije se skrivnostno in zapleteno čez prostrane travnike pod planino Osredek. Korošak si je pot v dolino izboril po zaraščeni grapi, polni nižjih apnenčastih sten. Samotna belina razpenjenih curkov drsi preko njih. Nekateri slapovi so kar mogočni. Ob valovanju gozda se šumenje kaskad skupaj z zlatim soncem v bleščečih tolmunih zliva v šepetajočo pesem narave. (Korošaški slapovi 1987) ALEŠ KAREL NOSAN Hodim v naravi. Za rdeče belimi krogi, po nevidnih lovskih, zadihajoče strmih in umirjeno ravnih poteh. Preko položnih sten in nazobčanih grebenov. Občutek gibanja in lepota doživetega pomenita mir za srce in dušo. Včasih mislim, da se je morda najlepše po svetu potepati brez poti. Tam, kjer je vse odvisno od mene samega in lahko zares ujamem zvezde z neba. Opisana brezpotja niso težka, ie šumi, glasovi in barve narave bodo naš spremljevalec. KRUŠLJIVA STENA Vlažne iglice smrek so naju sprejele na poti od Rudnega polja proti Zlatim vodam, kjer je živahno žuboreči potoček prebujal poletno jutro. Preko prijaznih trav na vrhu Viševnika se je nad Srenjskim prevalom pokazal cilj. Čez stenasto pobočje trapezastega vrha sva z Miranom iskala prehode med krušljivimi rdečimi skalami in poslušala drsenje kamnov v globino Prečenje med najvišjima točkama dvoglave gore zahteva precejšnjo previdnost. Na vrhu rumeno cvetijo nežne rože. Nisva vedela njihovega imena Oči so begale mimo najvišjih gora, s trebušastih previsov in odsekanih sten do bleščečih travnikov v dolini. Narava in človek sta za trenutek postala eno. (Mali Draški vrh 1982) SPET NA GREBENU Takrat, ko smo s prijatelji preplezali Spodnji Bohinjski greben, ni bilo nikjer nobene poti. V grebenu je gora nenavadnega imena. O njej vam želim pripovedovati. Pot z Vogla ali Komne pripelje v ostro zarezo pod Vrhom nad Škrbino, Zahodno od tega sedelca stoji MESEČEV ZALIV Večerna zarja v zalivu. Topla peščena pot na obali. Nad njo rastejo stometrske stene. Modra sivina sovdanskih skladov, poraslih z žuko, mirto in živo rdečimi plodovi predramljene grmovnice jagodičnice Vonj po jugu. Rt Strunjan. Kratka polica omogoča prehod med vodo in kamnom. Križ na vrhu rta. Neizrazita je meja med življenjem in smrtjo na morju. Ronek. Najvišji flišni klif na Jadranu, padajoč v zveneče valove, ki butajo v krhko obalo. Skale mnogoterih oblik s preprogo zelenih alg. Spomin na prelivajoče se morje. Na večno igro življenja, (Zaliv sv. Križa 1989) 273 ODKRIL SEM NOV SVET__ Jutranji avtobus me je odložil pri Mrzlem studencu. Kadeče se meglice s pokljuških barij so se ovijale v januarski dan, ko sem korakal po cesti proti Gorjušam. Med šopi zimsko rjave trave so rasli cvetovi. Trobentice v januarju. Bila je res čudna zima — celo visoko v gorah je bilo malo snega. S toploto sonca sem občutil bližino južnega roba planota. Preko mirne jase sem prišel na glavno pot s Koprivnika v Bohinjsko Belo. Nekaj sto metrov naprej se odpira v levo travnato pobočje. Vodi vedno višje med redkim gozdom in zapuščenimi pastirskimi stanovi. Še skok preko lesene ograje in pred mano je bil bel led velikega jezera, valovita Dežela s skromnimi vasicami in s snegom rahlo posute Karavanke. Čisti svit Bogomiline mavrice. Nova podoba starega sveta. (Galetovec 1989) NA SREDOGORSKEM TRAVNIKU Po vaniliji dišeč zrak draži nosnice. Črne murke ponujajo ta vonj, ki se preliva v zdravilni duh arnike. Rumenkaste pogačice prekrivajo pobočje Mihčevih kopišč, samo pol ure oddaljeno od prijazne koče na Jakobu nad Preddvorom. Bodeči malinjak z roba travnika previdno opazuje igro barv in vonjev. Kje so zdaj njegovi sladki plodovi? Mislim, da sem tukaj zares začutil tišino. Prisluhnil tihemu gibanju rož v vetru. Modrina encijana in vijoličasti cvetovi volčina so mi bili jasen kažipot. Bi se še zna! skriti med velikimi listi lapuha, ki zapolnjujejo močvirno oazo mehke zemlje? Pega v belih cvetovih je ponosen okras dlakavega oklepa. Mojo dušo pa je z ljubeznijo in radostjo napolnila bela marjetica, Preprosta in nežna. Ob nadstropnih socvetjih košut-nika sem podrsal po mladih pekočih listih koprive, obrisal z roko vlažno praprot, se sklonil pod razvejanim grmom host-nega šipka in hodil proti gozdu in vrtiu, (Pctoška gora 1990) POLJANE RUŠEVJA Veliko sonce je viselo nad goro in poskušalo razkleniti prepleteno ruševje. Nizke, zvite veje so rastoč druga v drugo popolnoma prekrile nekdanjo pot in ustvarile neprehodno goščavo. Med vzponom s sedla Vrata me je umik na ladjo grebena rešil iz zelenega morja. Dlani so vpijale toploto hrapavih apnenčasih skalnih blokov. Oddaljujoči se človeški hrup Vršiča me ni več zanimal. Na drugi strani se je sramežljivo razkrila dolina Male Pišnice. Od takrat sem vroče verjel, da mi bo dano doživeti tudi njeno pozabljenost. (Robičje 1990) POZABLJENA SKALA Legenda pripoveduje, da je skalni osamelec na vzhodnem pobočju Mežakle začarana grajska dama, ki bi lahko rešila življenje revnemu kmetu. Ker je imela kamnito srce, je okamenela tudi sama. Stolp najlaže dosežemo iz vasi Kočna. Mozaik pogledov z vrha nadomesti napor ob vzponu čez zaraščeno strmino. Na osemmetrsko skalo nam pomaga nekaj starih klinov. Ko boste gori. pomislite tudi na to. da lahko kamnita graščakinja oživi prej, kakor bodo devetkrat padle in devetkrat ponovno zrasle velike smreke na Mežakli. Morda ravno tisti dan. (Poljanska Baba 1992) Arheološke najdbe v našem visokogorju_ Pri zbiranju sprotne slovenske planinske bibliografije sem vsako lelo naletel na širše področje. Tako sem razmišljal tudi o zbiranju tematskih diplomskih nalog na Fakulteti za šport oziroma njeni katedri za planinstvo. Le majhen korak od tod pa je bil Se na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Prijazna bibliotekarka na oddelku za arheologijo mi je postregla z informacijo, da diplomskih nalog s to vsebino na njihovem oddelku doslej ni biio. Poiskala pa mi je dva članka, ki govorita o arheoloških najdbah v slovenskem visokogorju. Še prav posebno zanimiv se mi je zdel članek Ivana Turka in dr. Alojza Šerclja, ki je izšel leta 1988 v 35. številki Loških razgledov na str. 11—17 Avtorja obravnavata arheološke najdbe v Zgornjem Povdnu za Ratitovcem ter predstavila še vse druge takšne najdbe v slovenskem visokogorju. Kot prvo omenjata v letih 192B—1935 raziskano znamenito Potočko zijalko 1700 metrov visoko pod Olševo z nahajališči iz stare kamene dobe — paleolitika, približno 30.000 let pr. n, št. Temu sledi leta 1954 odkritje postaje v Mokriški jami, 1500 metrov visoko pod vrhom Košutne v Kamniških Alpah. Žele v zadnjem času pa je bila odkrita tudi najdba iz bronaste dobe v Zgornjem Povdnu, 1360 metrov visoko za Ratitovcem. Na njeni jasi stoji mogočna dolomitna skala, ki se je že v holocenu privalila izpod vršnega dela Ratitovca. Danes se planinci na poti Prtovča proti Bohinjski Bistrici radi ustavljajo ob tej skali, pri kateri prav tako radi malicajo — in tudi puščajo odpadke. Nekdo si je pod njenim previsom naredil celo težišče. Za načrtno Iskanje visokogorskih nahajališč so nam v veliko pomoč karakteristike najvišje ležečih stalno obljudenih kmetij (Bukov™k 1320 m visoko pod Raduho, ter v Selški dolini 1168 m oz. 1163 m visoko ležeči kmetiji v Zgornji in Spodnji Torki pod Ratitovcem). Med načrtno najdenimi nahajališči so tudi leta 1988 najdeno kurišče v Jami za skalami, 1550 m visoko v Žagarjevi glavi pod Planino v Lazu nad Bohinjem, leta 1966 najdene keramike prazgodovinskega videza v Nandetovi jami, 1460 m visoko v Dovji Griči na Veliki planini in leta 1954 v Novih kočah 1700 m visoko nad planino Lipanca na Pokljuki. Vse druge najdbe so povsem naključno odkrili nearheoiogi, kar pogosto zmanjšuje njihovo znanstveno vrednost. Vse te najdbe pripadajo bronasti dobi (od leta 1750 do 750 pr. n. št.). Tako so bronasti sekiri našli leta 1963 In 1972 na višini 1470 metrov med Gojško planino in planino Dovja raven na Veliki planini, na višini 1520 metrov na Ma klenove u, bronasto sulićno ost pa nekako leta 1664 približno 1700—1800 metrov visoko pod Stolom na že dolgo opuščeni ovčji planini Belščica. Bronasto bodalo so našli 1698 metrov visoko nad Javorniškim Rovtom v prevalu Medvedjek, piavutasto bronasto sekiro pa pred letom 1962 na planini pod Oovško Babo 1950 metrov visoko. Bronasto bodalo in kamnito sekiro poznamo s planine Lipanca na Pokljuki, ki je 1634 melrov visoko. Bronasto sulično ost so našli okoli 1400 metrov visoka na Mozirski planini na Golteh, bronasto piavutasto sekiro 1668 metrov visoko na Kobariškem Stolu ter bronast meč 1156 metrov visoko v bližini vasi Strmec pod Predelom. Ciril Veikovrh UTRINEK_____ NA KUKOVO ŠPICO NAD MODRIM JEZEROM Jeseni je prišlo deževje. Vode so divjale in se zlivale z naravo. Po večdnevnih nalivih so nebeške sile izčrpale svojo moč. Vse je bilo spremenjeno v čistem zraku. Med potjo iz vasi Planina mimo Marijine cerkvice proti vrhu gore sva nestrpno oprezovala za jezersko modrino. Za kot sanje o južnih morjih turkizno modro barvo vode z odtenkom rjavo rdečega jesenskega gozda na gladini. Ujela sva porušene stene gradu Hasberg, dolge vrbove veje, sklanjajoče se nad jezerom, in vso brezkončno jesen, ki je segla čez Notranjsko... (Planinska gora 1992) TOPLO SONCE JUGA Prve zvezde vstajajo v večernem mraku zimskega dne nad slovensko Istro. Stare hiše Koštabone prijazno zro skozi majhna okna, ko vijugava po njenih ulicah. Popoldne sva z Mojco iz vasi na izpostavljenem pomolu izvedla preboj skozi flišne terase z vinsko trto, tipala med visoko travo in se iz lovske opazovalnice spustila do potoka, ki se je vrezoval v mehke plasti in ustvaril ljubko dolinico s slapom. Desetmetrski pahljačasti curek vode pada v praznino, saj je pod ustjem slapa globok spodmol. Veriga drobnožilnatih zelenih lističev Venerinih laskov raste ob slapu. Nežni so, zaljubljeni v toploto juga. (Slap Supot 1993) SVETLOBA PODZEMLJA Svetloba iz ogromnega vhoda sega globoko v velikanski prostor vodoravne jame. Majhni in nepomembni smo se počutili v njej. Kot potok Rak smo vijugali med podornim skalovjem in mu poskušali slediti v desni rov. Zagozdena debla in gosto vejevje so nam zapirali pot in Rak se je dokončno izgubil v noči podzemlja. Po deževjih se velika dvorana, zapolnjena z vodo. lesketa v polmraku, v sušnem vremenu pa velikani v belini skal tkejo belo platno... (Tkalca jama 1994) TEMNI SKRIVNOSTNI KRAJ Skozi nizko odprtino sva stopila v podzemni svet. Žarki svetilk so plesali po stenah in ustvarjali groteskne podobe. Pri štirimetrski prepadni stopnji, opremljeni s klini, je Bojan prižgal baklo. Visok in samo slab meter širok rov naju je privedel v naslednjo dvorano. V plameneči svetlobi sva zrla v speče jezerce. Kapljice s stropa so mehko padale na njegovo gladino. Zdrsela sva mimo velike okrogle sigaste gobe, nagubana kapniška zavesa je visela nad nama. Sile teme so se na povratku umirjale v luči dneva. Ne za dolgo, kajti stoletni gozdovi so že ugašali v oranžni zarji, ko smo hodili proti škofjeloški postaji. (Lubniški Kevdrc 1995) MARIJA SODJA KLADNIK Sedim tu gori, na skali na robu krnice pod Gulcami. Sneg se nezadržno topi in je prav nesramno moker. Snežnica kaplja in curlja čez skale, da se počutiš kot v pralnici. Gledam rumene macesne doli v Vratih, poslušam tišino. Gamsi so brskali po snegu na melišču pod stenami, v senci, in so se mi po pravilu »pametnejši odneha« zložno umaknili v skale. Za »majhne ljudi« (beri voluharice in kavke) sem pripravila majhno pojedino. Samo ena trepetalka je priletela naokoli, malo zabrenčala in je ni bilo več. Za rum eno pikčasti m i grebeni je megleno morje, ki prekriva gorenjsko ravan. Mir je vsenaokoli, samo kakšen kamen ga zmoti, ko se kdove zakaj sproži v steni in prostodušno poskakuje, dokler se nazadnje ne umiri v mokrem snegu. Mir se seli tudi v mojo dušo, potrebna sem ga. Rabim take dni med skalami, da sem lahko sama s seboj. Včasih je treba kar visoko in daleč iti, da spet najdeš samega sebe. Narava je praznično pripravljena. Prišla sem slovesno po stezi, pogrnjeni s preprogo iz pravkar odpadlega bukovega listja, ki je še vlažno in posebne bronasto rdeče barve. Tu in tam ga prekine umazano rumenoze-leno negnojevo. Hodiš lahko neslišno, potopiš se v gozd kot v ocean in postaneš eno z njim. Pobočja pod Gulcami so pokrita s snegom, bleščeče bel je, ves nov in topi se tako hitro, da ga bo kmalu pobralo. No, čisto sama pa tisti dan le nisem bila. Nazaj grede mi božja previdnost pošlje na pot mladega fanta. Pomaham mu čez grapo in na ovinku steze nad Velikim Črlovcem me počaka. Pravi Gorenjec je, redkobeseden, še z besedami špara. Usedeva se in se prepustiva sončnim žarkom. Zadnji dan oktobra je in toplota se prileže. Lepše ne more biti: mir, sonček, ob meni mlado prijazno bitje. Začutim sproščeno in neu-gnano razpoloženje. Sonce je segrelo in izsušilo dolo-mitni grebenćek, prst je čisto suha, kot prah. Glavo naslonim v resje. Kako dehti in kako se njegov vonj meša s težjim, močnejšim vonjem rušjal Tako toplo je, da muhe letajo naokoli. Pa se naenkrat spomnim, da fanta sploh ne poznam, da ne gre, da bi človek oziroma resna ženska kar takole, z neznancem, poležavala na toplih grebenčkih, še posebno ne z moškim — in še tako na samem sva tukaj. V meni se prebudijo obrambni mehanizmi, naenkrat sem v hudi zadregi in ne vem, kaj bi. Zaprem se v svojo lupino in fant ob meni to začuti, brez besed, brez giba. Tudi njemu postane nerodno in prej prijetna, lagodna tišina naenkrat postane neznosna. Naposled izdavi »Treba bo iti« in jaz vdano prikimam, saj — kaj pa naj drugega rečem, ko sem vse zamočila. In se dvigneva in tečeva po zdaj že posušenem in šumečem listju nazaj dol v Vrata 275 TREKINŠKO POPOTOVANJE PO MEJAH DOVOLJENEGA IN PREPOVEDANEGA____ DOLPO — DEŽELA NA KONCU SVETA — 1 DARIO CO RTE SE Tibetanci verjamejo, da so ovire na težki poti romarjev, kot so padajoče kamenje, toča ter vztrajen in močan veter, delo demonov, ki preizkušajo iskrenost romarjev in odvračajo plašne med njimi. Najini demoni so se na poti pojavili zelo zgodaj in ne bi mogel trditi, da niso bili vztrajni. »Vež kaj, že osmi dan čakam tukaj na to prekleto letalo in danes je najlepše jutro, kar sem jih sploh videl tukaj... Zato je bolje, da kar takoj stopiš noter in poskusiš srečo!" mi pove edini tujec na letališču v Nepalga-nju. In grem noter, stopim k možem letališča, ampak brez uspeha. Da moram iti v urad RNAC (nepalska letalska družba) v mestu, povejo Tam so na srečo prijazni in nekako najdejo dva prosta sedeža za polet čez dva dneva. Do takrat pa bo treba vzdržati nižinsko vročino poletnega Nepala. Ne bi si mislil, da bom v Nepalu, ki je znan po gorah, in prav na poti v te, gagal tik ob indijski meji in čakal, kdaj bosta sreča in vreme dovolila polet v Jumlo. Ampak je že tako, da sklop posebnih okoliščin rad pogojuje način in smer poti. In poletni Nepal ima kar precej posebnosti. Še posebej, če bi radi izplavali iz glavnega turističnega toka in naredili kaj po svoje. NEPAL V ČASU MONSUNA^ Že naravne razmere so, vsaj na prvi pogled, nerazve-seljujoče. Monsunski dež, ki v deželo prinese vedno in povsod prisotno vlago, je poleti v razmahu; po hišah v vaseh se po najboljših razmnoževalnih potencialih bohotijo bolhe, medtem ko v gozdovih in med travo prežijo pijavke, lačne turistične krvi. Zato pa je v poletnem času vse zeleno in vse cveti. Vrhovi gora so resda bolj ali manj vedno v oblakih, vendar pogledi na cvetoče gorsko rastje ustvarjajo občutke, ki so blizu evforičnim, če se seveda ne menite za srbeče ugrize bolh, za dež, ki po malem curlja iz sivega neba, in čmokodro pod čevlji. Obstaja pa še možnost pobegniti monsunu v »dežno senco« severnih, že tibetanskih himalajskih predelov. Primer takih krajev sta dolina Kali Gandaki in zgornja dolina reke Marsiandi, medtem ko so sušni tibetanski predeli, kot so Mustang. Notranji Dolpo, Mugu in podobni, idealni za umik pred dežjem. Imajo le to slabo lastnost, da so zaprti za individualne trekerje. Ker tam ni nobenega policijskega nadzora, je ta zaprtost le v dobro turistov, pravijo na policiji. Dejstvo pa je, da se Nepalci bojijo konfliktov s Kitajci, ko bi turisti začeli s severa Nepala bežati na Tibet. Zato je skoraj celotni severni del Nepala ob meji s Tibetom za neodvisne popotnike »restricted area«: zaprto. Toda nepalska vlada se je odločila vreči turistom kost za glodanje in si priskrbeti kakšen dolar več v blagajni. Od leta 1992 so odprti vsi do tedaj zaprti predeli, vendar le pod pogojem, da gre tja organizirana 276 skupina v spremstvu zveznega oficirja. Cena? Malenkosti Turistične organizacije, kot npr. nemški Häuser ali DAV Summit Club, vas dostavijo v Mustang za 7000 DEM, pri čemer je v tritedenskem paketu Mustangu namenjeno le devet dni. V JUMLI »Pijavke vas bodo pozdravile,« se mi je v obraz zarežal domačin, medtem ko se je letalo spuščalo proti Jumli v zeleno gorsko dolino reke Tile Spet nič spodbudnega. Vendar še ni tako hudo. Jumla na približno 2300 metrih nad morjem pozdravi s svežim vonjem borovih gozdov in širnimi zelenimi travnatimi grebeni. Oblaki se izogibajo močnemu soncu in čist zrak že spodbuja željo po hoji. Pred tem si morava s Sabino vzeti čas za dopolnitev zalog hrane in organizacijo prenašanja hribovske krame Preden se spraviva na delo, poiščeva edino hišo v Jumli, ki si nadeva ime hotel, in kmalu ugotoviva, da poleg občasnih turistov radodarno gosti tudi bolhe. Ponudba hrane v Jumli je zelo osnovna: rdeči riž, posušena jabolka, piškoti. Ko kupujeva riž, nama hočejo zraven prodati še enako količino prave tibetanske soli. Kljub njenemu izvoru se ji izogibava in končno le dobiva riž s popustom, torej brez soli, V Himalayan Hotelu živiva na campi, tibetanskem čaju in dal bhatu, medtem ko lastnik Pema Tamang priskrbi dva nosača. Hotel in njegova okolica nudijo vso privlačnost nekdanjosti. Ponoči lajajo psi in grizejo bolhe. Poln sem pikov: nekaj od komarjev, ostalo od bolh. Ko se zjutraj zbudim, vse srbi. Malo neprijetno, ampak tudi to so azijski hribi. Pri jutranjem uriniranju je treba paziti, da noga ne zabrede v kakšen kupček človeških iztrebkov, ki si delajo družbo ob ali kar na poti. Na sredi poti, ob poti, malo stran... vse polno jih je, ponekod dobro zaudarja. Otroci kakajo ob poteh, eni potem še z malo pokakanimi ritkami hodijo naokrog, ker si jih niso dobro obrisali z listom rastline, ki je bila ravno takrat pri roki. In tako velike kupe delajo! Jumla je značilna vas zahodnega Nepala. Od zadnje ceste, ki jih Nepal tako ali tako nima veliko, je oddaljena teden dni hoje. Majhno letalo je zato pomembno prevozno sredstvo; brnenje dveh aH treh letal na dan je tudi edini hrup in znak drugačne civilizacije. Jumla nima niti prave elektrike, niti tekoče vode; celo stranišč nima. Zato je higiena na precej nizki ravni, saj se vsak olajša tam, kjer pač začuti potrebo. Zvečer brlijo žarnice, elektriko priskrbi agregat. Večina ljudi pa zvečer sedi v temi ob ognjišču ali pred hišo Otroci se še vedno igrajo ob cesti, kakšen ta dan pozabljen ali puščen otrok tiho sedi na hlodu ob poti. Glasba iz tranzistorjev in kasetarjev se pomalem sliši ves dan. Naključnemu obiskovalcu se takoj vtisne v spomin veliko »javno stranišče«, na katerega pa ob izhodu iz vasi kmalu pozabi. Prej omenjena pokrajina borovih gozdov Ulica v Jumll še nI videla dvokolesa, bicikla Že takoj prvi dan trekinga se je zgodilo tisto, kar vedno resneje imenujemo »kompleks strgane verige«. Ko se kar naenkrat odpreta pokrajina in čas za hojo, bi le hodil... in hodil. Takrat nisem ravno podložen racionalnim mislim in mi pravzaprav ne bi smeli pustiti razsojati. Dan se je že začel prevešati v večer, mi pa še vedno hodimo. »Your choice,« mi je odvrnil nosač, ko sem ga vprašal, ali je bolje iti naprej ali se vrniti prespat v zadnjo vas. Ja, naprej, kakopak! tn smo hodili. Na enem izmed rednih postankov se je nosač, ki je znal le nepal-sko, opogumil, se skoncentriral in izjavil »I am very hungry!« Prav, prav, bomo jedli, se izmotavam med režanjem obeh, in gremo dalje. Čez čas pa spet: »I am very ungry!« Spet ga tolažim, da bomo že jedli, pa se upre: »No! I am ungryi« (besedo »ungry« je naredil iz angry, jezen). Na srečo se je med temi jezikovnimi kolobocijami dovolj prepričljivo režal, da sem lahko upal na miren zaključek dneva. In še kar naprej hodimo. Pot se zdaj lagodno spušča ob bučni reki, pravi užitek je hoditi pod gostimi krošnjami dreves. Zamirajoča svetloba dneva obrne pogled proti reki in lepoto srebrnom odre ga odseva neba na reki prekine šele mešajoče godrnjanje, v katerem se je dalo razbrati, »a bomo že nehali hodit,., very ungry, hodit, ungry...«. Ko smo le prišli v vas, katere oddaljenost sta nosača dve uri pred tem ocenila na eno, je bila že trda tema. Nosača sta — »hungry and ungry« — naznanila konec hoje in jo ročno pobrisala v eno izmed koč, v kateri so naju v zadimljeni kuhinji na preprogah ob ognjišču spet obgrizle bolhe. Te drobne živalce so postale najhujši sovražnik, ki je za nameček prebival v vseh, ampak prav vseh hišah, v katere sva stopila na poti. Res je, da je poletje najboljši čas za spoznavanje nepalske flore, je pa hkrati tudi najbolšji. Toplo vreme bolham odlično ustreza in se razmnožujejo po svojih najboljših močeh. Edini način, kako se jih ubraniti, je ne preživeti preveč časa v notranjosti hiš. POPOLDANSKA DEŽEVJA in travnatih pobočij je idilična in vse skupaj je videti kot neki čudovit svet, odmaknjen od nam preveč znanih civilizacijskih problemov. Vsa zelena se ob Tili razprostirajo polja riža, med hišami so vrtovi, ograjeni s kamenjem. Na njih rastejo paprike, čili, tudi krompir se najde, pa blitva, karfijola, buče, fižol, leča, koruza in česen. Še jablane in precej bolne breskve so tukaj. Toda zunanja podoba je daleč od resničnosti, ki jo živijo domačini. Smrtnost otrok je šokantna. Ko sem izvedel za podatek, da v Jumli skoraj polovica vseh otrok umre, preden doseže starost devet let, mi je spomin male umazance, ki se igrajo v cestni umazaniji, prikazal drugače kot le »lokalno posebnost«. Problem smrtnosti otrok je še vedno eden izmed najbolj izstopajočih problemov te himalajske dežele. Zaradi diarej in infekcij dihal na leto umre v Nepalu več kol 100.000 otrok — to je drugačna podoba »gorskega raja«,.. ZAHODNI NEPAL Poti v zahodnem Nepalu vodijo po predelih, ki še niso spoznali, kaj je turistična industrija. Razlika je osupljiva. Lahko hodite dneve in dneve in ne boste srečali enega samega tujca. Večino hrane je nujno imeti s seboj, kot tudi šotor in ostale zadeve za taborjenje. Prebivalci — različne skupine Nepalcev hindujske vere in bolj na severu budisti tibetanskega izvora — so preprosti, včasih sitni, drugič prijazni, tretjič spet ne. To je dei Nepala, kjer znanje jezika domačinov premaga veliko ovir in lahko naredi pot mnogo prijetnejšo. Načrt trekinga je bil preprost: iz Jumle do reke Thulo Bheri. ki predstavlja uradni — administrativni — začetek Doipa, od tam je do južnega Dolpa še dva dneva hoje, medtem ko bo pravi, »notranji« Dolpo tokrat verjetno ostal skrit za prelazi in prepovedmi. Na dogovorjeni dan odhoda se pred hotelom, ki je z enako domačnostjo gostil bolhe in ljudi, znajdeta dva nosača. Takoj se je pokazal problem sporazumevanja, saj sta bila nosača v angleščini podobno (in pravzaprav bolje) doma kot jaz v nepalščini. Eden je znal le malo angleško, drugI pa nič — in smo se zmenili vsemogoče, še najmanj pa tisto, kar bi se res morali. Pot drži skozi široko dolino reke Tile, med zelenimi riževimi polji, povsod v namakalnih kanalih klokota voda, otroci se s streh hiš derejo »namasteee!«, pri šoli ob poti pa so zgručani na dvorišču, medtem ko učiteljski kader sedi na strehi. Pot je precej pregažena od živine, veliko je muh; vonj po živalskem urinu, kravjaki in občasni človeški iztrebki v vaseh so glavni označevalci poti. Riž v dolini sčasoma nadomestijo koruza, krompir in žito; pobočja, v katera drži pot, so poraščena s himalajskim borom ali so travnata. Če bi bila Pokljuka reliefno bolj pestra, bi rekel »to je to«. NA POTI Na prelazu Gotichaur se izza visokih grebenov pripodi-jo sive zavese dežja in se zapredejo v gozdove na pobočjih. Tak popoldanski deževni pozdrav bo kmalu postal del vsakdana. Dež nas obide in gre. kakor je prišel. Pot navzdol med cvetočimi travniki v popoldanski svežini naredi hojo sproščujočo. Tako se je naslednje jutro začelo klavrno s celjenjem bolšjih ran: s hlajenjem srbečih nog In ostalih delov telesa v hladni reki. ki je s svojo dolino napovedovala tudi pot naprej. Hoja je jutranje prijetna, lepo zložna in v zgodnjem jutru se rastje kar blešči. Ko v pobočju zagledam 277 Jumla 2 okolico nepalske lilije, tokrat v polni svetlobi, napovem prvi počitek (nosača sta me kmalu pogruntala in potem z upanjem na postanek z navdušenjem kazala na vse, kar je raslo in cvetelo v bližini poti). Nepalska lilija je ena izmed najbolj veličastnih rož nepalskega sredogorja. Olistano steblo, ki je do meter visoko, nosi nekaj velikih svetlorumenih kimastih cvetov. Rahlo zavihane cvetne liste krasijo majhne vijoličaste pike, iz močno dišečega cvetja štrli šest prašnikov z žametnimi rdečimi prašnicami. To je roža, ki vedno zahteva postanek in ga dišeče olepša. Pot v soncu skozi gozd ob rožah in gobah prijetno mineva in že čez nekaj ur pridemo mimo samotnih košatih orehov, polj krompirja in ajde v vas Napokuna. Neizmerne trekinške možnosti_ Ljubljanska turistična agencija Globtour od letos še tesneje kot je že prejšnja leta sodeluje z nemško potovalno agencijo Häuser iz Münchna, ki se pretežno ukvarja s trekingi. Tako je slovenskim popotnikom takega kova zdaj v Globtouru na voljo 135 strani debel Hauserjev Irekinški katalog za letošnje in začetek prihodnjega leta, v katerem je natančno predstavljenih več sto različnih težavnih trekingov od pohodov po sredogorju dO pravih komercialnih alpinističnih odprav v Himalajo, Ande, Pamir in še nekatera visoka gorstva. Trekingi so v tem katalogu po težavnostnih stopnjah razdeljeni v pet skupin. Ob vsakem je natančen opis poti, zemljevid in še kakšna značilna fotografija, največje število udeležencev (ki nasploh malokje presega 15), čas trajanja in seveda cena. Ker gre večinoma za eksotične daljne dežele, je draga že letalska vozovnica, na vsakem trekingu pa je tudi največje možno udobje, ki ga je pač treba plačati. Vsekakor Häuser pelje tudi v zelo odmaknjene in za turizem komajda odprte predele okoli gorâ. Molilne zastavice so na vseh hišah, vendar se otroci na strehah še vedno derejo »namaste«, prebivalci pa imajo nepalske obraze. Malo naprej je zaselek, v katerem živijo Tibetanci, ki sva jih imela namero prepričati v nosaške posle. Ampak ne: nosačev tukaj ni, so pa jaki. Ravno v Dolpo se odpravljajo. Izkazalo se je, da je tukaj našel novi dom slab ducat Tibetancev, ki so pred dvema desetletjema prišli Iz zahodnega Tibeta. Nekaj se jih ukvarja s trgovino, v notranji Dolpo z jaki tovorijo vreče riža in druge hrane. Ko sva poravnala dolg nosačema, se je na njuna nekdaj »hungry and ungry« obraza prikradel brezbrižen nasmeh in morda misli na arak, ki sta si ga že prejšnji večer privoščila v tolažbo za dolgo hojo, in na cigarete, ki so jima lajšale nošenje tovora. Koča, v kateri so domovali Štirje Tibetanci (in kot se je ponoči izkazalo, veliko več bolh), je bila krita z brezovim lubjem. Dobiva zgornje nadstropje, to je steptano plast ilovice pod streho. Ob opremi za jake gledava v sivo nebo in počasen dežek, ki moči okoliške travnike in gozdove. Razpoloženje ni na visoki ravni, zato si ga skušava dvigniti z obiskom v edinem pritličnem prostoru. Tibetanka srednjih let nama ponudi čaj in campo. Med godljanjem obeh sestavin se oči privadijo na mrak notranjosti, v kateri je osrednji prostor ognjišče. Ob njem so preproge, ob steni pa poličke s posodo. V enem kotu je obvezna slika Dalajlame, oljna svetlika in molilne zastavice, v drugem vreče in vrečke s hrano: campa, riž, sir, čaj... V steni je majhno okno, v stropu pa odprtina, skozi katero se ob ugodnih vetrovih dviguje dim. Pogovor je bolj redkobeseden, beseda sem, beseda tja in veliko pantomime. Noč in dim naju spravita v spalne vreče pod streho. KARAVANA JAKOV Naslednje jutro se začne sivo in živo. Od nekje so prignali čredo dvajsetih jakov in spraznili vse podstrešje, kjer sva ponoči spala z bolhami. Na kup nosijo vreče, sedla za konje, cunje za spat, ovčje kože, piskre, hrano... preselili bodo večino vsebine hiše Otovarjanje jakov ni iahko delo: z enim se ukvarja pet odraslih, dva otroka pa sitnarita poleg. Počasi je karavana nared in v slabotnem dežju se s trojico gonjačev odpravimo naprej. Otroci in pes nekaj časa tečejo zraven, dolga vrsta jakov gre počasi svojo pot, medtem ko za psom letijo precejšnje skale in ga odganjajo nazaj. Ampak se ne da, visoko v bregu še sledi karavani, dokler ta ne izgine v gostem, vlažnem hrastovem gozdu. Ritem hoje jakov je stalen, vendar ne hiter. Pot po dolini navzgor pripelje v brezov gozd. nad katerim se začnejo obširni pisani travniki Vse, kar je višje, se skriva v oblakih, nekaj belih oblakov se plazi tudi po dolini. Travniki so pravzaprav en sam preliv barv in rož. Številni rumeni cvetovi sikimskih jegličev se zibljejo na skoraj meter dolgem steblu, v barvi in velikosti rastline jim delajo družbo lepi cvetovi vrste Meconopsis panicu-tata, bližnjega sorodnika našega maka. Iz rodu so najbolj znane modrocvetoče vrste, ki so tisti znameniti himalajski »modri mak«. Paleto oranžne in rdeče barve zastopa več vrst sreten in prstnikov, rožnate in vijoličaste odtenke pa prispevajo krvomočnice. Čeprav je nebo pretežno sivo, je na voljo tudi nekaj čudovite modre barve, saj reka, ob kateri se dviguje pot, prosojno modrikasta kot tekoči akvamarin dere v strugi. Resnici na ijubo je treba omeniti še manj prijetno zadevo; vse je mokro — tla, čevlji, izpod neba prši, kapljé in včasih tudi lije dež, mokra bo obleka, vlažna bosta šotor in spalna vreča. In če midva hodiva z dežnikom, tem za monsunski čas prepotrebnim rekvizitom, Tibe-tance dež prav nič ne moti. Popoldne raztovorijo jake, postavijo svoj velik šotor na mokrem travniku, zakurijo ogenj in začno kuhati čaj in riž. Dim se vali skozi režo na vrhu, trojica pa počasi kar na sebi suši premočene superge in obleko. In tako vsak dan. Nekaj ur hoje, postanek, sušenje, jaki na paši. Tak ritem bodo imeli še precej dni, preden bodo prišli v suh notranji Dolpo, kjer dež ne bo več močil vsega in vseh Ker pa midva na dovolilnici nimava krajev, skozi katere gredo, naju zaradi možnih problemov z oblastmi nočejo vzeti s seboj. Zmenimo se le, da naju čez dva dni dostavijo v prvo večjo vas in priskrbijo nosača. Do takrat pa sva še lahko uživala vso pestrost hoje z jaki in za jaki in vadila prilagajanje počasnemu ritmu karavane. MENJAVA NOSAČEV Naslednji dan nas je po bolj kamnitem svetu pripeljal preko nižjega prelaza na cvetoči travnati hrbet, s katerega je le domišljija pričarala pogled na skoraj 6000 metrov visoke vrhove skupine Jagdula Lekh, saj so ti s svojimi ledeniki ostali skriti v oblakih. Enako se je kasneje godilo s še privlačnejšo Kanjiroba Himal, ki ni in ni hotela razkriti svojih šestti s očakov. In sploh je pametneje gledati pod noge. Še posebno na krajih postanka. Tokrat so raztovorjeni jaki že prežvekovali v travi, ko sva se primajala za karavano. Ker so v okolici pasli živino, je bilo naokoli vse polno kravjih in jakovih pogač. Komaj sva našla prostor za šotor in ga stisnila poleg šotora Tibetancev, ki so že veselo kuhali svoj čaj. Ker je bila paša prav dobra, je bilo podiranje šotora naslednje jutro malo blatno, saj je bila okolica nastlana z razmočenimi velikimi zelenimi in rjavimi kupi, ki so naredili glasen »čmok«, kadar je kdo stopil vanje. Vendar nič ne de: z listja dreves so še kapljale kaplje nočnega dežja, ko sva jakom še za naprej zaželela tako dobro prebavo in se z vodjo tibetanske trojice in s svojo kramo na dveh konjih spustila proti vasi Rinmi. Ob značilni dobrodošlici, ko se je okoli nas zbrala množica vaščanov, sva bila z dvema težkima transportnima vrečama prepuščena novima nosačema iz vasi. S pomočjo angleško govorečega učitelja smo se pogodili za plačilo in se približno dogovorili za pot, potem pa sva se utaborila na šolskem dvorišču ob reki Bheri. Napočil je čas za gospodinjska opravila: za kuhanje, pranje in ubadanje s firbčnimi umazanimi otroci, ki so se naselili poleg šotora in si ogledovali dnevno zanimivost. (Nadaljevanje prihodnjič) Zavajanje ©dEMKSWD YU evropske pešpoti_ Že nekaj let imam doma stari knjižici slovenskega dela evropske pešpoti E 6 in E 7. Tu in tam sem kakšno etapo tudi prehodil, vendar dnevnikov nisem žigosal. Lanskega leta pa je v javnost prišla informacija, da bodo zaradi nezainteresiranosti Hrvatov za podaljšanje evropskih pešpoti po njihovem ozemlju slovenskih del E 7 poti podaljšali z Bistrice ob Sotli mimo Olimja na Donačko goro, nato pa preko Haloz, Slovenskih goric in Prekmurja do madžarske meje Otvoritev novega deia poti E 7 je bila lanske jeseni. Za pot E 6 pa je bilo rečeno, da se bo s Snežnika usmerila proti slovenski obali. Tako sem konec letošnje zime prišel na idejo, da bi bilo dobro stare knjižice zamenjati in bi se mogoče v letošnjem letu tudi resno lotil ene od obeh evropskih pešpoti. Zavrtel sem telefon in v prodajalni KOD in KAM dobil odgovor, da trenutno nimajo nobenega dnevnika, ampak naslednji teden naj bi dobili nove. Dobre štirinajst dni pozneje sem se torej odpravil v prodajalno KOD in KAM v Ljubljani in takoj mi je padla v oči rumena knjižica E 6-YU, Na vprašanje, če je to še stara zaloga, mi je prodajalka vljudno odgovorila, da so jih dobili pred tednom dni. Ko sem jo ponovno vprašal, zakaj je potem na knjižici še vedno YU, je bila tudi sama presenečena in je odgovorila: ■•Potem so nam pa res poslali stare! Saj: če vas tisti YU moti, ga pa s kakšno stvarjo prelepite!« Odšel sem nato še po nekaterih ljubljanskih knjigarnah in razen v eni nimajo nikjer omenjenih knjižic. Pa še tista edina knjigarna ima ie dnevnik E 7 s pripisom YU, Stare knjižice obeh poti ima tudi pisarna Ljubljana Matica. Slovenija hoče v Evropsko unijo, evropske pešpoti pa ima še vedno na Balkanu. Franci Erzin Psevdonimsko skritemu Jožetu Kanalcu iz Ljubljane se hladno zahvaljujemo za spodbujevalno, a neresnično in zato zavajajočo fantazijsko krepko informacijo v 3. letošnji številki PV o tem, kako zagnani člani PD Valentin Stanič iz Kanala ob Soči «pripravljajo in urejajo planinsko pot Po poteh Valentina Staniča, ki bo planince popeljala po Banjški planoti z izhodiščem v Kanalu«. Lepa pot — a ker takega dogajanja trenutno ni, gre očitno za hoteno zavajanje ljudi, zlasti tistih, ki so žejni novosti in ki naj bi prenočevali v domišljijskem bivaku V. Staniča na banjškem vrhu Zgorelcu. Jožetu Kanalcu iz neugotovljene ljubljanske ali druge kanalizacije predlagam, da stopi iz nje, iz anonimnosti, se očedi in si vsaj pripne nadimek Jože Krivijezik. Morda mu urednik ne bo verjel in ne zaupal: bralci tako ne bodo tratili dragocenega prostega časa. Raj ko SI o kar. Nnva Gorica 279 El pOillfiMgß&l DltmrSM Popotovanja po severni Sloveniji Hilde in Willi Senft: Wandern in Nordslowenien zwischen Radkes-burg. Bachern und Pettau. Leopold Stocker-Verlag, Graz-Stuttgart. 143 str. Nov popotni vodnik zajema številne enodnevne izlete, večdnevna prečenja, ture s kolesom 1er potovanja z avtom po severovzhodni Sloveniji. Poleg prijetnih opisov poti zaslužijo pohvalo zlasti izčrpni prikazi kulturno- in umetnostnozgodovin-skih zanimivosti. Čeprav pripada temu vodniku zasluga, da je zainteresiranemu bralcu približal mikavno izletniško območje med Bočkim pogorjem (podaljškom Karavank) na eni strani In avstrijsko državno mejo na drugi strani, pa je potrebno ugotoviti tudi nekaj pomanjkljivosti. Zlasti je obžalovanja vredno, da ni geografsko-etnograf skeg a uvoda, ki bi približal to pestro in bogato razčlenjeno ozemlje. Nadalje pogrešamo pregleden zemljevid, na katerem bi bili vrisani posamezni predlogi za popotovanja, prav tako pa tudi različni deli pokrajin. Geografska razčlenitev območja in pregleden zemljevid bi bistveno olajšala uporabo tega vodnika. Popotni vodnik po severovzhodni Sloveniji, ki smo ga že dolgo pogrešali, je povabilo, naj obiskujemo naše južne sosede, in je glede na izredno lepo pokrajino tudi napisan z veliko ljubeznijo in navdušenjem. Pri drugi izdaji bi bilo razveseljivo, če bi avtorja upoštevala navedene kritične pripombe ter vodnik dopolnila S kratkim nemško-s I oven ski m leksikonom običajnih pojmov. □ letgr Fleck Grazer AV-Nach richten 4/95 (prev F. V.) Filmski festival na Slovaškem_ V Popradu na Slovaškem bo od 9. do 13. oktobra letos IV. mednarodni festival gorniških filmov, na katerem naj bi ustvarjalcem filmskih umetniških del omogočili mednarodno predstavitev, to pa naj bi prispevalo k razvoju filmske umetnosti s tega področja. Kot gorniške filme bodo upoštevali tista igrana, dokumentarna in druga umetniška dela, katerih dogajanje je postavljeno v gorsko ali podgorsko okolje in usmerjeno v spoznavanje športnega in vsakdanjega življenja ljudi, ki so ta čas v tem okolju, pa tudi dela, ki predstavljajo lepote gorskega živalstva in rastlinstva. Na tekmovanju lahko sodelujejo profesionalci in amaterji s po največ tremi deli. Te svoje filme lahko hkrati predstavljajo tudi na drugih festivalih. Prijavljene filme bodo uvrstili v kategorije planinstvo, plezanje in športno plezanje, smučanje in alpinistično smučanje, življenje v gorskem okolju, gorska turistika in druge dejavnosti v gorskem svetu, kot so jadralno padalstvo, gorsko kolesarjenje, plovni gorski potoki in reke, jamarsko raziskovanje itd. 0 prikazovanju filmov na tekmovanju bo glede na kakovost in ustrezne teme odločala komisija, ki jo bo imenoval festivalski svet. Komisija ima pravico film razvrstiti tudi v drugačno kategorijo ali samo za prikazovanje v ne tekmovalnem delu. Dela bo v tekmovalnem delu vrednotila mednarodna žirija, ki jo bo imenoval festivalski svet. Zoper odločitve te žirije ni pritožbe, seveda pa člani žirije na tekmovanje ne smejo prijaviti svojih lastnih filmov. Žirija bo podelila vrsto nagrad, tako glavno festivalsko nagrado, festivalsko nagrado žirije in publike ter več nagrad, ki jih bodo podelile družbene in športne organizacije ter posamezniki. Podrobne informacije dobijo zainteresirani pri Gabriel i Reč ko vi, Popradske nabrežie 2802/3, 058 01 Poprad, Slovakia, in tudi po telefonu 42 92 721 060. Bilogorski planinar_ Planinci iz Koprivnice v Podravini na Hrvaškem so v 1000 izvodih ponovno razveselili planince. Za veliko noč je izšla 41. številka njihove revije Bilogorski planinar. V tej številki so sodelovali prečastiti župnik Stavoljub Jelinek, ki je opisal Svetišče Matere božje Sljemen-ske, kraljice Hrvatov, Leta 1932 so namreč na Sljemenu, glavnem vrhu Medvednice, zgradili cerkev, ki so jo s freskami okrasili tedanji hrvaški umetniki. Planinci v vseh letnih časih radi obiskujejo to cerkev, največ pa jih pride na božično polnočnico in na vsakoletno žegnanje meseca julija. — Prof. dr. Radovan Kranjčev, znani koprivniški planinec in odličen poznavalec planinskega rastlinstva in živalstva, je v članku Narava v gorah opisal številna svoja srečanja z naravo v gorah. — Čeprav sta minili že dve leti, odkar se je v Gospiću smrtno ponesrečil dr. Ante Rukavina, čigar planinskih opisov Velebita v številnih člankih in nekaj knjigah planinci ne morejo pozabiti (PV je objavil nekrolog), je njegov planinski lik v članku Zadnji izlet z dr. Antejem Rukavino opisala znana in zelo aktivna planinka iz Gospića prof. Ana Lemić. — V tej številki pade v oči tudi pesem o Ivanščici, najvišji gori Hrvaškega Zagorja, izpod peresa Mladena Vojtjebovškega iz Zagreba, Drago Trošelj iz Našic pa nas pod naslovom V objemu Atlasa z našiškimi planinci pelje v to severnoafriško pogorje. — Slovenske gore so predstavljene tudi v tej številki, Oenka Špralja, planinka iz Zagreba, opisuje zimski vzpon na Košuto v Karavankah, Tomislav Jagačič, ki je, kot kaže, izmed vseh hivaških planincev najbolj zvest Halozam, pa je pod naslovom Dva spominska križa v Halozah opisal dogodke, povezane s križem zvonarju Janezu Šmigocu, ki se je smrtno ponesrečil julija 1995, ko se je vračal domov iz hrvaške vasi Cvet-lin, ter s križem zaobljube babice Terezije Školnik. Pohvaliti je treba koprivniške planince, posebno pa še njihovega predsednika dr. Milivoja Kovačića, ki že leta dolgo ureja to pomembno planinsko glasilo, tiskano v nakladi človeku vlival svojo voljo in energijo v prijaznejši jutri. Vsako življenje se izteče in ostanejo spomini in bolečina, pa seveda dolžnost imeti Vicka v sebi in pomniti, kaj nam je v svoji nesebičnosti dal, da smo bili vihravi, vedri, viharni ški. Besede slovesa ne morejo dati tega, kar človek čuti in hoče, vemo pa. da smo brez Vicka nekoliko revnejši in malo drugačni. Kajti bile so stvari, ki jih je zmogel zgolj naš poveljnik kolpske flote, mož, ki nam je tako nevsiljivo sedel v srce in marsikoga s svojo vedrino in zagnanostjo iz tedna v teden nehote povlekel v gore in v vihamiško družino planincev. Vinko Železnlk je že kot mladenič zaznal in občutil vso ničevost in piškavost staraj ugos I ova nskega režima in njegove meščanske diktature Čut za socialno, pravično družbo, ki bo cenila delo in človeka, ga je pripeljal v vrste napredne mladine in pričel je z aktivnim delom, ki ga je v vojnem času pripeljalo v italijanske zapore v Firencah, od koder seje ob ugodnem trenutku napotil peš domov in se priključil partizanom. Po vojni vihri je delal v vojaškem tožilstvu in nato vrsto let v državni upravi RSNZ, Komiteju za borce in vojaške invalide ter v upravnih organih, pristojnih za notranje zadeve. Mladost in delo sta ga usodno oblikovala in zaznamovala ter mu izoblikovala življenjsko pot poštenja in hudomušne radoživosti. MIlan s prijatelji (Viharnik) Koncert in memoriatn 1000 izvodov. Čeprav revija izhaja občasno, dokazuje, kaj je mogoče napraviti, če za to obstajata volja in ljubezen do narave in gora. Tomislav Jagačič in memoriam: Vinko Železni k-Vicko_ Ko se je obračalo leto. je Vicko kot običajno voščil vse dobra nam Vihamikom, Potem, ko ga je pred leti bolezen priklenila v posteljo in na voziček, je hodil z nami s pomočjo Informatorja in kasneje Viharnika. Tudi mi smo se ga redno spominjali in ga občasno tudi obiskali Vicko je bil eden od prvih Vihamikov in že po vzdevku je jasno, da je Vicko znal vihariti in razveseljevati. Beseda mu je tekla namazano, včasih skromno, a vedno rahlo hudomušno. Pobliže sem ga spoznal na številnih skupnih poteh in srečanjih. Dokler ga ni izdalo zdravje, se je težko zgodilo kaj brez njega in njegove pozornosti. Ne bom pozabil, kako je na poti iz Ljubljane do Velenja, ko smo šli na Paški Kozjak, uvidevno klepetal z mlado redovnico o posvetnih in cerkvenih zadevah in obžaloval lepoto mladosti, odete v redovniška oblačila. Na najzanimivejših delih pogovora je avtobus utihnil ter prisluhnil. Če bi se takrat peljali do Slovenj Gradca, bi imeli Vihamiki zanimivo novo članico. Tako je ostalo doživetje. Ko smo osvajali Boč, si je izbral svojo smer in pridno klepetal s skupino Viharnic, ki so šarile za gobami. Nastala je zanimiva štorija, ki jo je z njemu lastno veselostjo pripovedoval v obče zadovoljstvo v koči ob dobri enolončnici. Včasih pa mu je kaj tudi grenilo trenutke uživanja v gorah. Tako smo osvajali Begunjščico in odšli iz Ljubljane zarana. Glej ga, vraga, ko malo pod Planico, od koder ni več daleč do R obleko vega doma, naletimo na Vicka, ki jo je sam počasi mahal proti vrhu. Gledam in se čudim. Pa mi grenko potihem pove, da so mu eni zadnjikrat rekli, kako je že malo počasen. Tako jo je ubral prati Gorenjski s prvim jutranjim vlakom še sredi noči. Ni se dal odtegniti hribom in Vihamikom. Tako je bil tudi med prvimi kolpaši na Otoku pri Vinici. Pogumno je sedel v kanu, moja sinova sta zgrabila za vesli in admiral kolpske mornarice ter poveljnik flote je vsaj dvakrat dnevno preveril stanje na reki. Da pa ga ne bi preveč motila pripeka sonca, je nekje staknil 'parazol" in ga svečano razpel... Zanj je takrat skrbela Meta. ki pa ni mogla preprečiti, da Vicku občutek odgovornosti ne bi prinesel na usta vprašanja, če smo se začasno prijavili. Tega seveda nismo storili in Vicko nas je zvečer pošteno vzel v rake in nas ovil v predpise. Pravi mali čudež pa je bil njegov nahrbtnik. Vedno urejen in napolnjen z vsem, kar je potreboval. Pripravila mu ga je žena in ponavadi dodala skico prereza nahrbtnika in njegov naris. Tako je v vsakem trenutku vedel kje kaj iskati. Ta njegov čudežni nahrbtnik je bil pravi planinski vzor in Vicko je skrbno čuval določeno razporeditev, vedoč, da se bo ob kakšni spremembi v nahrbtniku izgubil. Tabor na Kolpi je zaključil z ugotovitvijo in sporočilom, da bo v naslednjem letu pred Kolpo odšel na križarjenje po Volgi. Decembra tistega leta, malo pred novim letom, smo se vozili skupaj po gosti megli proti Domžalam in h Kebru, da analiziramo Kolpo in zastavimo naslednji tabor. Kmalu potem smo ga obiskali doma, ker mu je bolezen že pokazala rage. Kot vedno je deloval čilo in vedro, smisel za šalo ga ni zapustil in živo ga je zanimalo dogajanje v društvu. Razveselil se je vsake kartice in vsakega glasila. Občasno smo ga obiskali in poklepetali, še največkrat naša Angelca, ki ga je redno obiskovala tudi v bolnišnici. Tako nas je v prvih dneh tega leta presunilo, da ne bomo več gostje njegove vedrine in zagnanosti k življenju in naravi. Izgubili smo prijatelja, ki je dihal od glave do peta kot Viharnik in je bil na to izjemno ponosen. Težave Viharnika in posameznih Viharnikov je čutil kot svoje in bil vedno voljan pomagati po svojih močeh, če ne drugače, pa je Ob začetku planinske sezone je bila na Homu spominska slovesnost Planinskega društva Zabukovica. Zbrali so se planinci, da počastijo sodruge, ki jih ni več med njimi, in se spomnijo vseh tistih, ki so postavljali temelje društvu. Slovesnost je bila ob 25-letnici, ko je društvo ieta 1971 izgubilo skoraj celotno vodstvo: bolezen, nesreča pri vračanju iz postojanke, prometna nesreča so pobrale gospodarja in oskrbnika koče, tajnika, predsednika in članico upravnega odbora. V društvu imajo zbrane govore, prebrane ob slovesu in ob različnih slovesnostih. 281 Slavnostni govornik se je zdaj na Homu v svojem govoru spomnit teh govorov in jih citiral. Spomnil se je govora, ki ga je prebral danes že pokojni Franc Kovač ob otvoritvi koče 17. 9. 1967, Uporabil je govore Draga Kumra in spregovoril ob njegovi obletnici rojstva: sedemdeset let bi letos praznoval, če ne bi odšel. Spregovoril je o njegovem delu, o slovenskem učitelju, velikem ljubitelju narave, o zavednem slovenskem pisatelju, ki je pisal tudi za Planinski vestnik. Ob smrti predsednika Slavka Miklavca je Drago Kumer zapisal, da mora planinski dom na Homu ostati dom zabu-kovških planincev, zdaj pa je govornik dejal, da je dom ostal njihova last in je prepričan, da bo tudi ostal. Na slovesnosti so se planinci spomnili Hedvike, Andreja in Romana, ki so jih vzele gore. Delegacija PD Zabukovica je odnesla cvetje na kraj, kjer se je ubil Edi Oblak, gospodar društva, delegacija PD Žalec je odnesla šopek cvetja v stene Kamnika, kjer se je ubil Roman Miklavc. Zbrani so se spomnili Franca Kekca, ki je umrl v Himalaji v odpravi na vrh K2, in njegovega brata Matjaža Kekca, ki ga je zasul plaz pod Zelenico. V programu sta sodelovala Godba na pihala Zabukovica in Savinjski hmeljarski oktet iz Žalca, učenka Osnovne šole Griže je recitirala Gregorčiča, Ivica Clzej, članica Planinskega društva Žalec, je recitirala lastno pesem o planinah in tragediji, ko plaz odnese mlado življenje. Svečanost je potrdila misel iz enega od nagrobnih govorov; »Mi, bratje in sestre, tvoji planinci, ti obljubljamo, da nikdar ne bomo pozabili tebe In vseh drugih planinskih tovarišev, ki so delali in še delajo v društvu.« Govornik je poudaril, da smo lahko člani Planinskega društva ponosni, ker smo člani društva, ki zna ceniti delo predhodnikov, ki se zna zahvaliti in se posloviti od sod ruga. Nešteto je že bilo grobov, ob katerih je stala častna straža in v katerega so planinci položili planiko v zadnji pozdrav. Med množico, ki se je zbrala na Homu, so bili župan občine Žalec 282 MIlan Dobnik, predsednik MDO Savinjska Martin Aubreht, predsednik PD Braslovče, sorodniki in Člani društva. Franc Ježovnik Kronika PD Šoštanj_ Planinsko društvo Šoštanj je ob svoji devetdesetletnici sklenilo izdati zapise o pomembnejših dogodkih iz zgodovine svojega obstoja. Pobudo za to je dal Viktor Kojc leta 1991. Zbiranje gradiva je otežkočeno, ker arhiva ni. Ob selitvi občine Šoštanj v Velenje je arhivska omara pristala na odpadu, arhiv na PZS pa je v lesenem provizoriju pogorel. Tako so ostali pisni viri zapisani le v PV (posredoval jih je Jože Dobnik) ter ohranjene fotografije in spomini pri še živečih planincih. Gradivo je zbrala in uredila Zinka Moškon. Nabralo se ga je za 134 strani z obilico fotografij. Prosijo za pripombe in dopolnila, kar naj bi služilo novi izdaji ob stoletnici Sedanje malo zapoznele zapiske ob 90-1 etnici (S, 3. 1994) izročajo sedaj v branje. Zato sezite po njih! Knjižico so izdali s pomočjo pokroviteljev tega projekta. a. j. Srečanje veteranov z Istor-o-nala_ Po 25 letih od osvojitve 7400 metrov visokega Istor-o-nala v pakistanskem Hindukušu, ko so slovenski plezalci šele vstopali v himalajska višavja, so se člani odprave zbrali na veteranskem alpinističnem klepetu. Člani odprave so bili Peter Ščetinin, Janez Brojan, Joco Žnidaršič, vodja odprave dr. fvo Valič, Janko Ažman, Sandi Blažina, Tomaž Jamnik, Iztok Belehar in Franc Ekar, žal pa med njimi ni bilo Zvoneta Koflerja, ki se je na povratku ekspedicije v prometni nesreči smrtno ponesrečil. Odprava je bila v organizaciji PD Kranj, sestavljali pa so jo alpinisti iz vse Slovenije (Kranj, Mojstrana, Koper, Ljubljana). Poleg alpinističnega podviga, to je opravljenega prvenstvenega vzpona na 7400 metrov visoki viti, kjer so bile tudi zgornje težavnostne stopnje plezanja, je bil to začetek slovenskega osvajanja sede m tisočakov v alpskem slogu. Prvo ponovitev tega prvenstvenega vzpona so opravili šele po 24 letih dobri alpinisti iz avstrijskega Beljaka, člani Avstrijskega Alpenvereina. Prvi ponovitelji so ocenili smer kot izjemno težko, kar bodo morali novi ponavljalci smeri še kako upoštevati. Svojevrsten rekord odprave pa je bila tudi avtomobilska vožnja s citroenovimi »spački«, renaultom-4 in TAM 2000; prevozili so skoraj 16.000 km prek tedanje Jugoslavije, Turčije, Irana in Afganistana v Pakistan. Odprava je trajala skoraj dva meseca. Poleg vrhunskih alpinistov je bil v odpravi tudi mojster fotografije Joco Žnidaršič. Vodja odprave je bil znani zdravnik, dr. Ivo Valič, tudi alpinist, gorski reševalec in učitelj smučanja. Franc Ekar Listina prijateljstva_ Planinski društvi PTT Ljubljana in Brežice že vrsto let uspešno sodelujeta na področju planinske dejavnosti in organizirata vsakoletna srečanja in skupne izlete planincev. Spomladi, ko ozelenijo griči in hribčki, si izberemo pot v brežiški občini, v mesecu avgustu pa se običajno skupaj podamo v visokogorje, Doslej smo se povzpeli na Prisojnik, Mojstrovko, Jalovec, Špik, Krn in na tromejo. V naši občini pa smo skupaj prehodili brežiško planinsko pot in pot Po poteh kozjanskih borcev. Naša srečanja so vedno dobro obiskana, nadvse prijetna, pa tudi poučna, saj med živahnim kramljanjem nehote prihaja do izmenjave mnogoterih planinskih izkušenj. V minulem letu se je porodila misel, da bi naše večletno sodelovanje potrdili s podpisom listine prijateljstva. Na občnih zborih obeh društev smo to misel potrdili z ustreznim sklepom in se dogovorili, da bomo listino podpisali na srečanju 14. aprila 1996 v Amovem selu. Dan pred srečanjem je pri nas neusmiljeno snežilo in pogled skozi okno ni bil prav nič obetaven, čeprav vremenska napoved za nedeljo ni bila slaba. Toda v nedeljo, 14, aprila letos, smo se točno ob dogovorjeni uri zbrali na avtobusni postaji Brežice in se skupaj odpeljali na Bizeljsko, kjer smo si v prijaznem gostišču Šekoranja privoščili kavico in poskrbeli za žig Zasavske planinske poti. Nato smo se še nekaj kilometrov peljali proti Bistrici ob Sotli in nato peš nadaljevali pot do Svetih Gor Svete Gore so bile zasnovane že v 9. stoletju in danes s svojimi štirimi kapelami in Marijino cerkvijo predstavljajo pomemben kulturni spomenik Slovenije. Po ogledu Svetih Gor smo nadaljevali pot proti Zagorju in naprej proti Podsreškemu gradu. Tu smo si malce odpočili. Nekateri so si ogledali grad, nato pa smo nadaljevali pot proti Pečicam. Zopet smo sedli v avtobus in se odpeljali v Amovo selo, kjer sta nas v lovski koči pričakala topel ca j in okusna malica. Ko smo se okrepčali, smo uresničili najlepše in za nas nepozabno dejanje tega dne. podpisali smo listino prijateljstva. Predsednik PD PTT Ljubljana Tone Krauthaker je na kratko orisal potek naših večletnih srečanj in sodelovanja. Nato je prebral listino prijateljstva, ki ima tole vsebino: Prijateljski društvi se zavezujeta, da bosta obojestransko utrjevali prijateljske odnose, razvijali in utrjevali medsebojne stike na področju planinske dejavnosti, izmenjavali planinske organizacijske izkušnje, organizirali skupne izlete in medsebojna srečanja članov. Spregovorila je tudi predsednica PD Brežice Marija Veble in zaželela, da bi društvi tudi vnaprej uspešno sodelovali. Sledil je svečan podpis listine. Vsi sodelujoči so z vidnim zadovoljstvom in navdušenjem pozdravili sprejem listine, ki je plod zares tvornega, pristnega in prijateljskega dolgoletnega druženja. V veselem razpoloženju smo ob prijetnih pogovorih in prepevanju prelepih slovenskih pesmi zadovoljni zaključili naše srečanje in se poslovili od naših planinskih prijateljev. Srečanja seje udeležilo okoli 100 planincev. Marj|a Veble Po stopinjah Valentina Staniča Planinsko društvo »Valentin Stanič« iz Kanala ob Soči je ob 220. obletnici rojstva svojega velikega rojaka Valentina Staniča, ki se je rodil v sosednjem Bodrežu. v maju pred tremi leti pripravilo prvi pohod po stopinjah Valentina Staniča. Prvega slovenskega in največjega znanstvenega alpinista svoje dobe v Evropi slovenski planinci dobro poznajo. O njem je bilo že veliko napisanega in verjetno ob kakšni priložnosti tudi še bo. Zato njegove življenjske poti tokrat ne bomo posebej predstavljali. Po njem se imenuje Staničev dom in Staničevo zavetišče pod Triglavom. Toplo sončno nedeljo, 21. aprila, smo bili priča že tretjemu pohodu po stopinjah Valentina Staniča. Eden od najdaljših pohodov v Sloveniji je tako postal tradicionalen in prav je tako. Nanj ne prihajajo samo planinci s Primorske, ampak vedno več tudi iz ostalih delov Slovenije; še posebno močno so bili letos zastopani Celjani. Pohod po stopinjah Valentina Staniča smo začeli na trgu v Solkanu (103 m), od koder smo se odpravili preko sabotinskega mostu Tu je vzdolž Soče močno vlekel hladen veter, toda situacija se je kmalu spremenila, ko smo se na prvem cestnem ovinku začeli vzpenjati po kamnitem strmem pobočju Sa-botina. Sonce je že zjutraj neusmiljeno žgalo in ni ga bilo planinca, da mu ne bi pritekla potna kaplja po čelu ali vsaj po hrbtu. Kmalu dosežemo skalnati greben, s katerega se nam na vse strani odpre čudovit razgled. Pred nami se vleče dolg greben proti vrhu s številnimi belimi mejnimi kamni. Če se ozremo nazaj, imamo pod sabo obe Gorici in reko Sočo, ki teče proti Jadranskemu morju, tega pa kljub lepemu vremenu zaradi tenkih sivih meglic ne vidimo. Levo se nam pogled razprostira preko gričev in vasic Goriških Brd in slovenskih zamejskih vasic proti Furlanski nižini, desno pa pod prepadnimi skalami mirno teče temnozelena Soča, ki je v zgodovini bila že vse prevečkrat krvava. Nad njo se bohoti mogočna Sveta gora s svojo baziliko. Sabotin je ena sama žalostna zgodovina. Tu lahko vidimo jarke, rove, kaverne in bunkerje s soške fronte, kot tudi stražnice JLA iz naše še včerajšnje zgodovine. Sabotin je bil planincem dolgo časa nedostopna gora oziroma na njej razen v izjemnih trenutkih niso bili najbolj zaželeni. Ob poti vidimo tudi razvaline cerkvice sv. Valentina, kjer pa zaradi arheoloških izkopanin zadrževanje ni priporočljivo. Ko dosežemo najvišjo točko Sabo-tina (609 m), smo po kratkem spustu pred planinsko postojanko v izgradnji; planinci iz Goriških Brd tu obnavljajo bivšo mejno stražnico. Po krajšem počitku in čaju nadaljujemo pohod proti Ko rad i — tri ure in pol, kot piše na planinskem kažipotu. Po ostrem kamenju in skalah se spuščamo proti Vrhovljam. Desno je globoko pod nami še vedno zelena Soča, levo pa se pojavlja vedno već gozdnih dreves. Od 283 daleč, nekje iz Goriških Brd, se sliši kukavičje petje. Nižje se kamnita pot spremeni v lepo stezico. Ločimo se od grebena in pri lovski koči pridemo na kolovoz. Mimo številnih razpotij — še dobro, da je pot dobro markirana — pridemo v Vrhovlje (420 m), vasico, ki je kot nekakšen vhod ali kot vrata v Goriška Brda. Tu je tudi dobra gostilna z dobrim briškim vinom. Osamljen bor na Koradi Smo nekako na sredini pohoda. Ker pohod traja skupaj osem ur zmerne hoje brez postankov in je za nekatere to le prehud zalogaj naenkrat, so kanalski planinci družinam z otroki, starejšim in drugim manj vzdržljivim omogočili, da vsako leto prehodijo polovico poti; prvo leto preko Sabotina, naslednje pa na Korado in preko Kanalskega Kolovrata. Ali pa obratno. Tako je Vrhovlje za nekatere že cilj pohoda, za druge pa šele začetek. Mi smo svojo pot nadaljevali od gostilne nekaj metrov po cesti, nato pa v lahkem vzponu preko senožeti in gozdičkov s precej redkim drevjem proti Koradi. Hodimo po lepih travnatih stezicah, nekaj časa pa tudi po makadamskih poteh. Pogled se nam odpira na številne vasice v Goriških Brdih, kjer so med njimi posejane bele krošnje češenj. Vidimo stolp na Kojskem, malo zadaj mogočno Šmartno in že nekoliko v meglici grad Dobrovo z znano vinsko kletjo. Vinograde pa le bolj slutimo. Gremo skozi gostejši smrekov gozd in območja, porasla s česminom, v okolici katerega se širi opojni česnov vonj, in že smo pri majhnem planinskem zavetišču tik pod vrhom Korade (812 m), ki ga ob koncih tedna oskrbujejo planinci iz Goriških Brd. Tu je gneča. Okrog in okrog so 284 se posedli planinci in odprli svoje nahrbtnike. No, nekateri so si privoščili tudi primorsko joto s klobaso. Piva pa je v zavetišču zmanjkalo že sredi dneva. Moralo je biti zares vroče! Kam naj Korado sploh prištevamo? Brici pravijo, da je to najvišja točka Goriških Brd. medtem ko so jo Kanalčani prisodili h Kanalskemu Kolovratu. Za nas je to najvišja točka na pohodu po stopinjah Valentina Staniča. Z nje se vidi daleč naokoli, še posebno, če je čisto ozračje. Tokrat nam je najbolj padel v oči na severu še vedno zasneženi Matajur, ponos beneških Slovencev, nekoliko bolj desno pa Km in ostali Julijski snežaki. Enkraten je pogled na nižjo Staro goro nad Čedadom z znano božjepotno cerkvijo. Že precej pred časom so mi briški planinci ravno tu v zavetišču na Koradi razlagali, da nameravajo s planinskimi markacijami povezati Korado in Staro goro. Če bi do tega res enkrat prišlo, bi planinci in drugi izletniki, pa tudi romarji dobili lepo pot, poglobilo pa bi se tudi sodelovanje med dvema narodoma in državama. Nedaleč od vrha Korade stoji zanimiva majhna cerkvica Sv, Gerden ce, mimo katere smo nadaljevali pot preko Kanalskega Kolovrata. Tu nekje se odcepi markirana pot proti Plavam, mi pa kar precej poti skoraj po ravnem nadaljujemo po makadamski cesti proti Ligu. Obidemo hribček s cerkvico Sv. Jakoba in se začnemo strmo spuščati proti Kanalu. Pri Klančarjevem seniku nas pričakajo zanimivi domači »kontraband« muzikantje Bolj žalosten pa je od tod pogled v dolino Med vejami dreves naravnost vidimo anhovsko cementarno, v kateri je pred časom ogromno delavcev zbolelo za neozdravljivo azbestozo. Sedaj se borijo za svoje pravice, odškodnine, kajti zdravja jim nihče več ne more povrniti. Pomisliš, ali je kdo od teh delavcev danes na pohodu. Preko Gorenje vasi smo prišli v Kanal (103 m) prijetno utrujeni, od sonca izsušeni, toda če bi bilo treba, bi šli še naprej. Do Bodreža, na Avški Kuk, Banjško planoto, tja, kamor je Valentin Stanič zahajal že v otroških letih. Na Kontradi nas je pričakala množica, Marjan Nanut. ki je predsednik kanalskega planinskega društva, mi je povedal, da so z udeležbo na pohodu izredno zadovoljni, da je bilo preko 700 pohodnikov, najmanj trikrat več kot lani. Najmlajša, ki je prehodila celotno traso poti, je bila stara komaj šest let, mnogo pa je bilo tudi takih, ki so osemdeseta leta že prekoračili. Najhitrejši pohodnik, je poudaril Marjan Nanut, pa je bil Staničev rojak iz Bodreža Ladko Skrt, ki je za celotno pot potreboval nekaj minut manj kot pet ur. in ta mož ima tudi največ zaslug, da je letos do pohoda sploh prišlo. V minuli zimi je namreč žled v gozdovih tod okrog naredil ogromno škodo in odstraniti je bilo treba mnoga debla in veje. Menda so uničili kar tri motorne žage. V kulturnem programu pred galerijo Rika Debeljaka na Kontradi so nam nato pevski zbori iz Kanala, Deskel in Podljubinja zapeli nekaj planinskih in drugih pesmi, prav na koncu pa vsi skupaj še planinsko himno »Oj, Triglav, moj dom«. Tako lepo je v teh krajih s težko zgodovino, lepimi hribi, griči, vinogradi, vročim soncem, mrzlo burjo, Sočo in prijaznimi ljudmi! Še se bomo vrnili in stopicali po stopinjah Valentina Staniča. Franci Ënin Izpopolnjevanje vodnikov na Loki pod Raduho_ Izpopolnjevanje je bilo namenjeno predvsem vodnikom, ki že imajo kategorijo D in tudi drugim, ki jih zimske oziroma snežne razmere zanimajo. Taka oblika izpopolnjevanja je že tradicionalna; prvo tako izpopolnjevanje je bilo 27. in 28. 3, 1982 v Erjavčevi koči na Vršiču. Zbor udeležencev je bil 15. 3, 1996 zvečer v koči na Loki pod Raduho. Takoj po zajtrku smo se naslednje jutro pričeli pripravljati na praktično delo. Bojan Pollak je podal nekaj osnovnih napotkov za praktično delo, in sicer zlasti o gibanju ter varovanju. Odšli smo v neposredno bližino koče ter se razdelili v tri skupine, ki so bile nekakšne tematske delavnice Bojan Pollak In Miran Tarkuš sta vodila vaje zaustavljanja s cepinom ter varovanje zdrsa. Tone Škarja je vodil vaje v gibanju v snežnih razmerah z različnimi pripomočki, Marinka Koželj Stepic pa je vodila praktičen prikaz uporabe elektronskih naprav. Po končanem delu so se udeleženci zamenjavali, tako je imel vsak možnost preizkusiti in narediti vse vaje tudi sam. Po kosilu so teoretično predelali naslednje teme: dr. Miha Zajec je predaval o prvi pomoči podhlajene-mu, o nevarnostih pozimi je govorila Marinka Koželj Stepic, o opremi zimskega pohodnika in turnega smučarja je predaval Miran Tarkuš, ki je prav nazorno pokazal posamezne kose opreme ter nakazal slabe in dobre lastnosti, pogovor je tekel tudi o ABS sistemu zračne vreče, ki je v tujini vse bolj razširjen, pri nas pa ga še ne poznamo, Tone Škarja je govoril o lastnih doživetjih in preživetjih različnih situacij v snežnem elementu. V nedeljo zjutraj snežna odeja sicer ni bila primerna za izvedbo ture, niti pohodniške, niti turno smučarske. Zato smo se skupaj odločili še za dodatno praktično delo. Z zanimanjem smo si ogledali in tudi preizkusili prototip krpetj, ki jih je prinesel s seboj Tone Škarja. Imeli smo več vrst elektronskih naprav za iskanje zasutih v plazu in smo tako lahko ugotavljali njih uglašenost. Ugotovili smo, da se lepo »slišita« novejši napravi proizvajalca Orto-vox In Arva, starejši modeli pa ne. Pri sondiranju — imeli smo klasične sonde, kot jih uporabljajo reševalci, in nekoliko krajšo, a izredno lahko sondo, ki jo proizvaja firma Ortovox — se je izkazalo, da je to težavno in počasno delo, zlasti če vemo, da je možnost preživetja tistega, ki je zasut pod plazom več kot dve uri, minimalna. Prerez snega je bil dokaj pester, saj smo videli praktično vse trdote snežnih slojev, debelino slojev ter vrsto snežnih kristalov v vsakem sloju. Ugotovili smo, da naj bo snežna lopata, ki je iz lahkega in čvrstega materiala, stalna spremljevalka zimskega pohodnika ali turnega smučarja, saj služi predvsem za ugotavljanje nevarnosti snežnega plazu in ne le za od ko pa van je zasutega. Tudi v prihodnje naj bi bil zbor v petek zvečer, v soboto teoretična predavanja In praktično delo, v nedeljo pa tura. Izbor tem naj tak kar ostane. Razmere za izvedbo izpopolnjevanja so v koči na Loki pod Raduho zelo ugodne, saj je v domu več gostinskih prostorov, v okolici pa raznolik teren za praktično delo. Izpopolnjevanja vodnikov v zimskih razmerah so se udeležili Milan Žlvkovič iz PD Novo mesto, Eva Peruäek iz PD Ribnica, Miha Skok iz PD J, Trdina Mengeš, Polde Ba-lažič, Marjan Čebular in Alojz Ter-glav iz PD PTT, Ivan Cigale iz PD Ravne, Ciril Tovšak Iz PD J. Aljaž, Jože in Via sta Bobovnik iz PD Fram, Bogdan Rojs iz APD Kozjak, Andrej Tamše iz PD Šoštanj, Ivan Zorko Iz PD Vitanje, Damjan Jevšnik iz PD Velenje ter Anton Prah, Jože Radej in Vinko Šeško iz PD Lisca Sevnica. Marin ha Koie I j Slepič Občni zbor PD Kobarid Preko sto planink in planincev Planinskega društva Kobarid se je udeležilo letošnjega rednega letnega občnega zbora, ki je bil v »planinsko« opremljeni dvorani kobari-škega hotela Matajur. Po pregledu bogatih poročil se je praktično vsa razprava vrtela le okrog ene od najobčutljivejših tem: kako spet postaviti kočo na planini Kuhinja nad vasjo Km, ki je pogorela pred dvema letoma in za njeno postavitev nikakor ne najdejo skupnega jezika. Predsednik društva Jože Hakuš-ček je v svojem poročilu poudaril izredno sodelovanje in prijateljstvo, ki se je v dolgih letih stkalo med kobariškimi in beneškimi planinci, saj ne mine nobena akcija tako na tej kot na oni strani meje brez obojestranskega sodelovanja. Pohvalno se je izrazil tudi o bogati prehojeni poti v lanskem letu, kot, na primer, o množični udeležbi na Porezen, prvomajskem vzponu na Krn, nepozabnem srečanju beneških, tolminskih in kobariških planincev na mejni črti na Kolovratu, vzponu na B reški Jalovec z beneškimi prijatelji, pohodih v tuja gorovja, vzdrževanju bivakov itd, Načelnik mladinskega odseka Zdrav ko Likar je z zadovoljstvom povedal, da je lani mladinski odsek organiziral kar 31 izletov z množično udeležbo in da je ta mladinska dejavnost sploh na zavidljivi ravni. In sedaj h koči. Avgusta 1994 je bilo, ko se je v nočnih urah raz-besnelo silovito neurje in je ena izmed strel v trenutku spremenila priljubljeno postojanko Kuhinja v eno samo pogorišče. Vse od takrat se zapleti s postavitvijo nove koče vlečejo kot jara kača, Kobariški planinci so nameravali kočo (ki je že narejena in plačana) postaviti na isto lokacijo, vendar je vmes posegla agrarna skupnost Km-Vrsno-Seice, ki zahteva postavitev koče na drugo, povsem neprimerno lokacijo, Delovno predsedstvo občnega zbora PO Kobarid Foto: Marko Rakuàeek svoje je pristavila Se občina Kobarid z županom na čelu (doma je z Vršnega) in zaplet je bil tu. Na zboru so se planinci odločili, da počakajo še na sprejem prostorskih načrtov v občini, ki so osnova za Izdajanje lokacijskih in gradbenih dovoljenj (sprejeti naj bi bili v kratkem), če pa vanje ne bodo uvrščeni, bodo sklicali izredni občni zbor samo zaradi koče in sprejeli odločitev — tudi za ceno postavitve koče na čmo. Potem ko so sprejeli še bogat program dela za letos, so podelili priznanja najzaslužnejšim ter si izmenjali spominska darila. Občni zbor se je potem v prijetnem vzdušju nadaljeval še pozno v noč. Marka Rakušček Tečaj GS na Golteh_ Drugi vikend v maju je bil v Mozirski koči na Golteh — letos praznuje stoletnico, odkar so jo postavili — tečaj za Gorsko stražo (GS) in varstvo narave. Organiziral ga je Savinjski med društven i odbor (SMDO) pod vodstvom Ivana Novaka. Ta je prvi dan predaval o namenu in delu naravovarstven i kov, ki naj skrbe predvsem za varstvo okolja v gorskem svetu. Pripomniti velja, da ravno maja letos mineva sto let, odkar je na slovenskem ozemlju zaščitena planika, ta žametni simbol alpskega sveta. Pošta Slovenije je izdala posebno dopisnico, V nedeljo je Božo Jordan predstavil koncept trajnostnega razvoja. Trajnost ni razvoj je težnja po izboljšanju kakovosti življenja: živimo v okviru nosilnih zmogljivosti podpornih eko-sistemov. Posebno je obdelal vpliv hoje — te človekove nujnosti — na okolje, predvsem v gorskem svetu. Hoja po stezah je le eden od pogojev za zmanjšanje erozije. Zato ne delajte nepotrebnih bližnjici In drugo — dovoz do gora. Tako dovoz obiskovalcev do planinskih postojank ni v skladu z željo po varstvu okolja. Od določenega parkirišča dalje naj bi šli res peš. To pomeni, da se bomo morali na račun ohranjanja okolja po lastni odločitvi odpovedati delu udobja, ki 286 smo se ga že kar preveč navadili. Hitrica ni dobra, zato v gorah hrti počasi — vzemi si čas za prosti čas. Na tečaju je bilo 16 tečajnikov iz PD Luče, Ljubno, Rečica, Mozirje in Šoštanj. Pohvaliti velja, da so bili med udeleženci tudi mladi, ki so izrazili svoje kritično razmišljanje in pripombe (kolesarjenje, padalstvo). Na področju bivše občine Mozirje je sprejet odlok (Uradni list SRS, št. 27/87), da so tu trije krajinski parki: Robanov kot, Logarska dolina in Golte ter naravna rezervata Me-lišče pod Planjavo in greben Smre-kovec—Komen. Naravni spomenik so Tirske peči (gnezdenje orla), okno v Mozirski požganiji, Zelena jama, Ledenica na Golteh, izvir Libije, Župnekovo žrelo, Bukova in Tirska tisa, Visočki javor, Turkova bodika in še mnogo drugih. Le malo ljudi ve za to. Za prijetno počutje v koči gre zahvala sedanjemu oskrbniškemu osebju. e. j, Stotnija na Šembijskem vrhu Obilna stotnija planinskega podmladka OŠ Dragotin Kette iz Trnovega in OŠ Antona Žnideršiča iz Ilirske Bistrice s svojimi starši in planinskimi mentorji je bila na prvem letošnjem spomladanskem izletu na razglednem, 777 metrov visokem Šembijskem vrhu v obrobju Zgornje Pivke v soboto, 30. marca 1996. Organizirano mladin- sko planinsko izletništvo na Bistriškem v okviru PD Snežnik Ilirska Bistrica s tem letom vstopa v trideseto leto svoje neprekinjene dejavnosti. Folo: Vojko čsllgoj Delo PD Prevalje_ PD Prevalje je lani združevalo 1760 članov (10 članov A, 1200 članov B in 550 članov C). V primerjavi z letom poprej se je njihovo število povečalo za dobrih 6 odstotkov. V društvu je 40 oziroma 22 članov in Članic, ki so dobili priznanja za 25-oztroma 40-Ietno zvestobo planinstvu, Prevaljski planinci so še posebej ponosni, da je njihovo društvo na Koroškem najštevilčnejše, izstopa pa tudi v slovenskem merilu, saj so se — glede na število članov — med 198 PD v Sloveniji uvrstili na visoko 7. mesto. Društvu se bogato obrestuje vzgoja podmladka — najprej v vrtcih, pozneje v osnovni šoli. Mentoricam pri tem pomagajo mladinski in planinski vodniki ter gorski reševalci. Letos bodo na usposabljanje za mentorje planinske vzgoje poslali 5 kandidatk. Na osnovni šoli je kar četrtina učencev včlanjena v PD, radi pa se udeležujejo tudi izletov. Lani je bilo na treh pohodih kar 170 učencev, 24 pa se jih je vključilo v planinsko šolo. Od načrtovanih izletov so jih člani lani Izpeljali 11 (2 sta zaradi slabega vremena odpadla), za letos pa so jih organizatorji predvideli 19. dvakrat, v dolini ali v koči, pripombe so na enotnost terminologije. Opremljenost se zboljšuje različno za različna PD. Pozna se tudi tu prehodno obdobje. Pripravljajo predmetnik in učni načrt. Delo gre počasi od rok, saj gre vse na prostovoljni podlagi. j Trije pohodi_ Hoja po poteh, za katere skrbi domači markacijski odsek, bo odslej še prijetnejša, saj so jih markacisti očistili in uredili, ponekod pa so postavili tudi nove table na začetku poti ipd. PD Prevalje oskrbuje Dom na Uršlji gori. Oskrbnika sta tam sicer le 4 mesece v letu, zato pa je ob koncih tedna zunaj sezone urejeno dežurstvo. V koči je bilo tudi lani vse leto pestro: februarskega nočnega pohoda na Uršljo goro (že 14. po vrsti) se je udeležilo več kot 400 planincev, zimska in poletna kulturna srečanja v »najvišjem kulturnem domu« so že tradicionalna, septembra je bilo na Gori srečanje družin, obisk pa se je povečal tudi ob mašah v bližnji cerkvi sv. Uršule. Lani se je v knjigo obiskovalcev vpisalo 10.494 planincev, med njimi 156 tujcev iz 12 držav. Gospodarski odsek je lani na postojanki opravil veliko vzdrževalnih del. z obnovitvijo koče ter prizidka pa bo — ob pomoči prostovoljcev — nadaljeval tudi letos. * Novi vodniki kategorije D Tečaj za vodnike za pridobitev kategorije D je bil v organizaciji OPLV pri KVIZ PZS, Zanj se je prijavilo 15 kandidatov, od tega 13 PLV in 2 MPV, Ob prijavi za tečaj so morali izpolnjevati dva osnovna pogoja, in sicer, da so vodniki kategorije A in da imajo v zadnjih petih letih opravljenih 10 lažjih in 5 snežnih tur. Tečaj je bil od 7. do 10. marca 1996 v Domu v Tamarju. Tedaj so obdelali Prvo pomoč, Orientacijo, Metodiko dela, Opremo, Nevarnosti, Pripravo in izvedbo izleta, Bivak in taborjenje, GRS in Tehniko gibanja Predavanja so bila večinoma usmerjena na snežne oziroma zimske razmere, torej nadgradnja letnih, kopnih razmer. Zaključni izpiti so bili 30, in 31. 3. 1996 na Loki pod Raduho. Tu so v soboto pisali teste, v nedeljo pa je bila izpitna tura na Raduho. Na izpit je prišlo 14 kandidatov. Izpit je sestavljen iz več delov: doma pripravi vsak kandidat nalogo iz orientacije in seminarsko nalogo, na izpitni konec tedna pa piše teste iz devetih tem ter opravi še izpitno turo. Ta je bila v treh skupinah, z vsako skupino pa je bil en inštruktor Spotoma so morali reševati različne nevšečnosti, ki so jih odigrali inštruktorji. Vsak tečajnik je bii vodnik dobro uro. Nevšečnosti so bile od zvina zapestja, strahu na strmem pobočju, slabosti, slabe kondicije do nepoznavanja uporabe cepina in derez in še kaj, skratka, vse, kar se lahko zgodi na zimski snežni turi. Nekateri tečajniki so pokazali veliko mero znanja, drugi pa nekoliko manj, a so vsi uspešno opravili izpit in pridobili naziv vodnik kategorije D — pripravnik. Novi vodniki so: Aleksander Čičerov in Rudi Schoss iz PD Onger Trzin, Vlado Habjan, Jože Knez in Andrej Lazar iz PO Ljubljana Matica, Jože Klene iz PD Kamnik, Mak-similjan Korošec iz PD Šoštanj, Rajko Kučič iz PD Železničar, Mojmir Kunej in Lada Stranščak iz OPD Koper, Janez Planine iz PD Kranj. Milan Setničar iz PD Litija, dr. Miha Zajec iz PD Slovenj Gradec in Matjaž Žohar iz PD Žalec. Za uspešnost tečaja in izpitne ture so poskrbeli predavatelji in inštruktorji Marinka Koželj Stepic, Marjan Kregar, dr. Anda Perdan, Bojan Pollak in Andrej Žemva. Marinka Koželj Staple izpopolnjevanje vodnikov PZS Drugi vikend v maju je bilo za MDO Podravje področno izpopolnjevanje vodnikov PZS na Loki pod Raduho. Vodi! ga je Jože Bobovnik ob sodelovanju Ljuba Hansla, Erika Kralja, dr. Mihe Zajca in Boža Jordana (delegat OPLV pri KVIZ). Izpopolnjevanje je bilo po načrtu za izpolnitev obveznosti registracije vsake tri leta. Udeležilo se ga je 22 vodnikov (A 13, B 8, C 1, od tega 3 ženske, A 2, B 1 ) od 24 prijavljenih (92%) iz devetih planinskih društev. Izpopolnjevanje je bilo v celoti izvedeno, k čemur je prispevalo tudi vreme in še nekaj snega. Ob zaključku je bila opravljena analiza in se je ob tem marsikaj razjasnilo. Še vedno so težave pri obveščenosti, pomisleki so o srečanju enkrat ali Na velikonočno soboto je bil pohod na Dobroveijsko planoto, in sicer iz Braslovč z zborom na avtobusni postaji Braslovče v Rakovljah. Pohodniki so šli od Tinča, mimo razvalin žovneškega gradu, lovske koče pod Grmado in Brezovnika do Hla-steja, kjer je bil daljši postanek z malico in žigosanjem. Dalje smo šli po snegu mimo Matkove kašte, sv, Janeza in Pavla navzdol čez razgleden plani svet, Bukovje, mimo Strojanška in Hlasteja v dolino. Bila nas je desetina. Pohod je vodil Zoran Što k. To je bil že štirinajsti zaporedni pohod v organizaciji PD Polzela. Drugi pohod je bil na belo nedeljo, in sicer sedmi pohod po krajevni skupnosti Andraž, ki ga že četrto leto prireja in vodi športno društvo v Andražu. Pohod se kot vedno prične pred »učilnico« (šolo) iz leta 1885 in je letos šel mimo Praprotni-ka, Vedeta, Savineka, Rogeljška in Podsevčnika na Goro Oljko. Spustili smo se na Juga, čez razgledni Pižomov vrh (523 m), mimo stare značilne Bolčinove hiše, Zagorca in nekoč dobro obiskanih skakalnic nazaj k učilnici. Tu smo dobili potrjene pohodne izkaznice. Bilo nas je 82. Pohod so vodili Simon in Dori Ograjenšek, Stane Jevšnik, Vili Pižorn in Franjo Jelen. Udeležili so se ga tudi Zagrebčani in Škofje-ločan. Letos je bil vrh Gore Oljke rahlo bel. Za prvo udeležbo dobiš bronasto značko, za petič pa srebrno; kaj bo za desetič, še počakaj-mo. Toliko pohodov so obljubili. Tretji pohod je bil po mejah KS Ll-boje, in sicer že štirinajsti po vrsti. Drži se svoje ustaljene trase, ki je tu in tam označena, vmes pa postavijo smerne table (letos so jih nekateri mladi nadebudneži »pridno« obračali! Morda bodo pozneje le spoznali, da jih je bolje pustiti na 287 miru in jih bodo morda celo pomagali postaviti). Nad dolinico Hudega potoka je pod Libojskiml stenami na skriti stenici nekaj športnih plezalnih smeri. Verige zgoraj se vidijo, kakih imen spodaj pa ni videti napisanih. Na cilju na Brnici je bil golaž s skodelico v spomin na pohod. Med potjo je bil še čaj. Za spomin je vsak dobil ustaljeno nalepko z datumom pohoda. Trimski pohod na Rašico Planinsko društvo »Janez Trdina« iz Mengša že vrsto let vsako pomlad pripravi trimski pohod na Rašico, pred desetimi leti pa so izdali tudi izkaznico pohoda in podeljujejo značke za trikratno, šestkratno in desetkratno udeležbo. Startna mesta za pohod so v Mengšu, Trzinu, Domžalah in Črnučah. Vse poti se nato združijo na vrhu Rašice, od koder je do lanskega leta vodila skupna pot po grebenu do cilja pri Mengeški koči na Gobavici. Letošnji pohod, ki je bil v soboto, 20. aprila, v prekrasnem sončnem vremenu, pa je doživel nekaj sprememb. Mogoče je bil tudi zato bolj zanimiv, še posebno za tiste, ki se ga udeležujejo vsako leto. Pot s starta pred osnovno šolo v Mengšu je vodila na trimsko stezo na Gobavici, mimo hiš na Pristavi in nato tik pod Mengeško kočo na greben proti vrhu Rašice, kjer smo hodili v obratni smeri kot pretekla leta. Z Rašice smo se spustili do lepe idilične vasi Dobeno, ki so jo v zadnjih letih nekoliko izmaličili pre-številni vikendi, do Ručigaja. Od tod naprej je zopet nekaj vzpona do kolovozne poti, ki pripelje izpod Rašice, nato pa smo šli po njej navzdol mimo mengeške opekarne do lovske koče na robu gozda, kjer je bil to leto cilj pohoda. Od tod se preko ravnih zelenih žitnih polj lepo vidi grad Ja bije. Pohoda se je udeležilo okoli 200 pohodnikov, kar je glede na lepo vreme in suho pot nekoliko malo, saj so tudi organizatorji pričakovali večjo udeležbo. Podelili pa so na tem pohodu prvo zlato značko. Prejel jo je Lojze Pečnrk iz Mengša, 288 Fra net Erzin Vojnik — Šentjungert Letos spomladi zadeti lepo sončno nedeljo je bilo več kot sreča, a prav ta se je nasmehnila v nedeljo, 5. maja, na III. pohodu Vojnik—Šentjungert. Veliko ljubiteljev ozelenele narave je po zvokih lovskih rogov in pozdravnem govoru predsednika PD Vojnik Ivana Trobiša krenilo preko hudinjskega mostu proti zaselku Konjsko, nato pa so po vrhovih obrobnih planin Rigelna in Gradišča po tri- do peturni zmerni hoji v sončnem vremenu (nekaj kapljic dežja ni omembe vredno) prišli na 567 metrov visoko vzpetino s cerkvijo Sv. Kunigunde, na cilj pohoda. Čaj je bil nekako na pol poti, na cilju kranjska klobasa ali hrenovka s kruhom, kar je bilo darilo organizatorja, pijača pa je bila v naši režiji, se razume. Ob 12. uri je bila sv. maša, po njej pa planinsko rajanje do večernih ur. Organizatorje tudi poskrbel za avtobusni prevoz iz pol ure oddaljenega Šmartnega do V°inika' Slant Sloven'c, tvoj rod je hodit tod_ Pod tem naslovom je bil 20 aprila letos 3. pohod v organizaciji PD Železničar iz Celja, ki je vodil na Pečovnik, do Celjske koče, na Tolsti vrh, na Svetino in na cilj v Štore. Vreme je bilo toplo, sodelovalo je veliko planincev, med njimi tudi šesterica iz Zagreba in Samobora, iz Celja smo se za avtobusno in železniško postajo napotili proti Laškem, kjer so gostitelji na čelu z Antonom Florijančičem ponudili pijače, dnevnike in kartončke. Na Pečovniku smo dohiteli skupino cicibanov iz Šentilja, članov PD Paloma, ki so bili na poti v spremstvu svojih vodnikov. Travnik nad Celjsko kočo je zelo primeren za zimske športe in je na njem nekaj ustreznih objektov. Trate in gozdovi so polni spomladanskega cvetja, lepi so pogledi na Celje in Savinjsko dolino. Na kontrolni točki na Tolstem vrtiu (830 m) je gospod Pisanec zgledno potrjeval kartončke in vpisoval planince. Od tod smo sestopili proti Svetini (804 m), kjer je bil cilj. Tam smo dobili napitke in poobedovali iz nahrbtnika, organizatorji so razdelili značke, gostje iz Zagreba smo dobili tudi značke 20. obletnice dela PO Železničar. Vračali smo se po slabši poti, kjer je bilo na stezi podrto drevje, prek katerega smo lezli, vendar nam je bilo to v veselje. Prišli smo v Pečovje in nato v Štore, potem pa smo se z vlakom prek Zidanega mosta in Dobove vrnili v Zagreb, polni lepih vtisov o Savinji in Sloveniji. Na značkah pohoda, ki smo jih prinesli domov, je besedilo »Sloven'c, tvoj rod je hodil tod" in slika parne lokomotive. , . „ u Jos I p Sakoman Kaj nam more čas!_ Ne vem, ali imate vsi težave s časom ali pa priganja vedno samo mene. Tistega februarja mi zaradi obilice snega nikakor ni uspelo organizirati pohoda z mojimi malimi planinci. Ko so se načrti drug za drugim »pogrezali v sneg«, sem za nadomestilo neizpeljanega pohoda povabila med nas gospoda Jako Čopa. V marcu je že bilo — zopet mi jo je zagodel čas —, vendar so spomini na to srečanje še zelo sveži in kot se mi zdi, bodo ostali nepozabni. Pogosto jih obujamo z otroki, njihovimi starši ali pa z drugimi povabljenimi gosti, ki so si vzeli čas in prišli podoživljat planinski svet kar k nam v vrtec. Človek, ki zna s fotografskim aparatom trenutke v naravi podaljšati v neminljive in jih z izbrano besedo vedno znova oživeti, je gospod Jaka Čop. Ob poslušanju »Pravljice o Zlatorogu« se leta med poslušalci izenačijo in srce se omehča. Povabite ga medse in prepričali se boste! Pa kaj nam pravzaprav more čas! Irena Puhar VVZ Tržič Mali oglas_ V Triglavskem pogorju sem našel derezo. Kdor jo je tam izgubil in jo želi nazaj, naj pokliče telefonsko številko 064/76-412. PLANINSKI KOLEDARJI 1997 ZA LETO 1997 STA V PRODAJI DVE IZVEDBI TRADICIONALNEGA PLANINSKEGA KOLEDARJA: GREMO V GORE Glavni motivi 12 koledarskih listov in predtista m naš gorski svet od Štajerske in tja do Primorske, na 12 dopolnilnih posnetkih pa so kot dopolnilo fotografijam izrezi iz planinskih zemljevidov. Na zadnjem listu so v slovenščini in angleščini opisani pristopi na predstavljene gore, 1er podatki o priporočljivih zemljevidih. Format je pokončen 32 X 48 + 5 cm (za dotisk), koledar je vložen v papirnato vrečko. Cena do 15. 9. 1996je 560,00 SIT za izvod, Vceni ni vračunan 5% davek. Popusti oh nakupu večje količine 10, 15 in 20%. NA, 'b v <■-, Vj ^ V4 ❖ OKAMENELI ZANOS DOMOVINE Odlikujejo ga umetniški posnetki Petra JanežiČa, razviden koledarski del s prazniki, luninimi menami itd. ter z imenskim koledarjem na zadnjem listu. Koledar dopolnjuje 24 manjših posnetkov ter preglednica preteklega in prihodnjega meseca. Je odlična kombinacija umetniškega in poslovnega koledarja. Format je diKijni, torej 40 31 cm, v visečem položaju 45 ■ 63 + 5 cm dodatka za dotisk, Cena do 15. 9 1996je 680,00 SIT za izvod. Vceni ni vračunan 5% davek. Popusti oh nakupu večje količine 10, 15 in 20%. Vabimo Vas, da se obrnete na nas. saj ie vrsto let delamo značilne. vedno lepe in vedno drugačne koledarje. Sporočite nam svoje želje o količini in n>ku dobave ter dotisku firme. Koledarje si lahki ogledate in jih naročite pti g. Pranju ZUPANČIČU, (tel.: 061/315 493 ali 312 553, fax 061/13 22 140) na Planinski zvezi Slovenije, Dvoržakova 9. Ljubljana. PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE DVORŽAKOVA 9, J 000 LJUBLJANA ZAHVALJUJEMO SE VAM Z.-l SODELOVANJE M KWAY VETROVKE K-WA V ZA PLANINCE, IZLETNIKE. SPREHAJALCE... Tkanina varuje pred vetrom in S tem tudi pred zmrzovanjem; prevlečena je z vodoodbojnim nanosom, šivi so lepljeni in zato ne prepušča vode. Mikroporozna zgradba tkanine preprečuje prodor vodnim kapljicam, istočasno pa prepušča navzven veliko manjše molekule vodne pare, kar vam zagotavlja dobro počutje. Vetrovke K-WAY lahko dobite v vseh bolje založenih špBrtnih trgovinah. Za društva in večje skupine nudimo popust. TREND d.o.o. PE Ljubljana Leskoškova 4 61000 Ljubljana Tel.: (061)448 242