Še uekaj sadjorejcem. V 12. listu ,,Uč. Tov." sem omenil majhino živalico pristrigača. Danes pa popisem še manjšo živalico, in ta je, uš. Kadar se uši drevesca polotijo, ga popolnoma vničijo, ali saj tako pokvarijo, da več let zaostane, ako jih sadjorejec ne pokonču. Uši so na jablanab bolj zelenorumenkaste in vselej na mladem, zelpnem, koinaj zrastlem verhu. Pri hruškah pa so bolj černe, in se večidel na enoletni stari hruševi les obesijo; tim ne škodujejo toliko, kot unim. Drevesne uši so pa veliko manjše in krajše menio druzih; spredaj so zeld drobne, zadaj pa široke. Cudno je to, da kjer so uši, tam so tudi mravlje. Uši serkajo iz drevesca sok. Ko mravlja do iiši pride, jo pozgače s prednioii tipavnicami po bolj širokem životku, u.š da takrat zadaj nekaj rumenozelenkastega iz sebe, kar mravlja prav slastno poserka in biti k drugi, tretji i. t. d. Ti merčesi se morajo popolnoma pokoncati na kakoršno vižo je že komu ljubo, nieniai, da naj ložeje s cunjo. A. šiamcar.