ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 25. februarja 1999 Leto IX, št. 4 Monošter, 14. februar SLOVENCI IZVOLILI SVOJO DRŽAVNO SAMOUPRAVO 14. februarja so slovenski elektorji izvolili 21-člansko državno samoupravo. Zbor elektorjev je zasedal v Monoštru v Slovenskem kulturno-informativnim centru. Na lanskih lokalnih volitvah so v desetih krajih Madžarske volili tudi slovenske samouprave. Poleg sedmih slovenskih vasi Porabja je prišlo do ustanovitve slovenskih samouprav tudi v Budimpešti (v enem okrožju), v Som-bathelvu in Mosonmagyarovaru. Člani teh samouprav so sestavljali zbor elektorjev. Na pustno nedeljo se je zbralo 41 elektorjev od 47, zbor je bil torej sklepčen, kajti po manjšinskem zakonu je pri izvolitvi državne samouprave potrebna navzočnost 75 odstotkov elektorjev. Po pozdravnih besedah najstarejšega elektorja, dr. Štefana Pinterja, je besedo prevzela predsedujoča Erika Koleš-Kiss. Izvolitev članov državne samouprave je potekala s tajnim glasovanjem. Na listi je bilo 30 kandidatov in kandidatk, v državno samoupravo je prišlo tistih 21, ki je zbralo največ glasov. Kandidiranje in izvolitev sta potekala brez zapletov. Manjša zmeda je nastala le takrat, ko je elektor iz Budimpešte, sam porabski Slovenec, predlagal za kandidata gospoda, ki je kandidiral na lokalnih volitvah kot Slovenec nekje blizu Budimpešte. Gospod seveda ni Slovenec, niti ne zna slovensko. Zadeva se mi zdi zanimiva zaradi dveh razlogov. Kot prvo, če bi zbor elektorjev potekal v materinščini (ali dvojezično) bi se takoj pokazalo, kdo je kukavičje jajce v našem gnezdu. Kot drugo, stvar je lahko tudi zelo nevarna. Kje so namreč zagotovila, da čez štiri leta na naslednjem zboru elektorjev ne bo sedelo med nami 10 ali 15 takih "Neslovencev". Zakonskih zagotovil ni, prej obratno. Kajti narobe interpretirana svobodna izbira identitete je pripeljala do tega, da se je na zadnjih volitvah potegovalo za manjšinske mandate veliko nemanjšincev. Kot skrajni primer naj omenim le-to, da Romuni zaradi teh "tujkov" niti niso mogli izvoliti svoje državne samouprave. Na to nevarnost je opozoril tudi predstavnik Urada za narodne in etnične manjšine Marton Išpanovič ter dodal, da se situacija lahko reši le s spremembo manjšinskega in volilnega zakona. Člani državne samouprave so poverilna pisma prejeli 20. februarja v Budimpešti v Parlamentu. Člani izvoljene državne samouprave: Marton Ropoš, Eva Terplan-Šipoš, La slo Brašič, Marija Kozar-Mukič, Tibor Časar, Jožef Merkli, Jožef Bedi, Ištvan Sukič, Eva Lazar, Alojz Hanžek, Las/o Nemeš, Ferenc Hanžek, Karol/ Holec, Marija Čerkuti, Ferenc Kranjec, Ferenc Gyeček, Ilaiko Pustai, Šandor Merkli, Lasio Bajzek, Gabor Lazar, Jožef Kurnjek. DAN SLOVENSKE KULTURE str. 2 V BAGON VALON BALON str. 6 2 Dan slovenske kulture 8. februar, datum, ko je umrl najpomembnejši slovenski pesnik France Prešeren, so si Slovenci izbrali za svoj kulturni praznik. V samostojni Sloveniji je to državni praznik, Prešernova Zdravljica pa slovenska himna. Tudi v Porabju ga vsako leto slovesno proslavimo. Letošnje praznovanje, ki ga je, kot vedno, pripravila Zveza Slovencev, je potekalo 7. februarja v Slovenskem kulturno-informativnem centru v Monoštru. Spleteno je bilo iz niza kulturnih dogodkov, ki jim je številno občinstvo naklonilo veliko pozornost. Kjer je Božji blagoslov, tam sta sreča in mir, so rekli nekoč. Tudi danes to še vedno velja, zato se je vodstvo Slovenskega doma odločilo, da se nedeljske prireditve začnejo z blagoslovitvijo le-tega. Slovesen obred so opravili štirje prisotni duhovniki, med njimi gospoda Ivan Camplin in Lojze Kozar, ml. iz Slovenije ter Štefan Toth, župnik v Števanovcih, in Zoltan Nemeth, monoštrski župnik. Prvi del prireditev se je odvijal v razstavnem prostoru Slovenskega doma, v katerem so nas s sten že vabile na ogled razstavljene slike murskosoboških slikarjev. Likovna sekcija LIKOS iz Murske Sobote deluje že 35 let. Združuje predvsem ljubiteljske slikarje, ki ustvarjajo v različnih tehnikah. Zanimivo pot LIKOS-a nam je predstavil prof. Vlado Sagadin, ki je tudi sam slikar. Po ogledu slik pa smo se preselili v konferenčno dvorano Slovenskega doma. Roman ERD avtorja Ernesta Ružiča ste bralci Porabja dobili kot knjižni dar ob novem letu. Avtor, ki že 30 let prihaja v Porabje kot novinar RTV Slovenije, se nam je tokrat - ob modeliranju prof. Francija Justa iz Murske Sobote - predstavil kot literarni ustvarjalec. Dogajalni prostor romana je Madžarska, ki jo avtor zelo dobro pozna. Tudi ljubezenska čustva, katerim je v delu odmerjenega veliko prostora. In ker je ljubezen gibalo življenja, z zanimanjem prelistajmo Ernestov romaneskni prvenec. Še enemu biseru v nizu kulturnih dogodkov smo bili priča ta dan, in sicer premieri lutkovne igre Brezi straja nega straja, avtorja teksta in režiserja Milivoja M. Roša. Igro so izvedli simpatični člani lutkovne skupine OŠ Gornji Senik. Z duhovitimi domislicami, besednimi igrami, domačim narečjem, ki ga bo - mimogrede - še potrebno izpiliti in privlačno pisano scenografijo so nam seniški lutkarji pričarali svetel in prijazen otroški svet, v katerem mora zmagovati dobro nad slabim. Iskrene čestitke vsem ustvarjalcem predstave! V Porabju smo tako ob slovenskem kulturnem prazniku dokazali, da lahko pripravimo vsebinsko bogat program, brez kičastega razkošja in visoke umetnosti, ki je največkrat sama sebi namen. Verjamem, da bi nas Prešernov France zelo pohvalil... Valerija Premiera na Gornjem Seniku Vrli porabski ljubiteljski igralci, sicer člani gledališke skupine Nindrik-Indrik, so se tudi letos predstavili v najboljši luči: na oder so namreč postavili pod taktirko neumornega Mikija Roša komedijo slovenskega književnika Gorana Gluviča z naslovom Videoklub. Gre za zabavno, zelo aktualno igrico, ki je postavljena v družinsko hišo, bolje rečeno v večerni čas, ko se zastrmimo v televizor in vpijamo ponavadi kakšno teve limonado. Tako je bilo tudi tokrat: mladi del družine je docela zagledan v čarobni zaslon, medtem ko mati plete. Vse bi se seveda steklo v dolgočasen družinski večer, če se ne bi pojavila hči (Klara Fodor) in jih začela motiti; sprva je sitnarila s cigareto, potem je prišla celo s pijačo, dokler ni na koncu povedala svoje "žalostne življenjske zgodbe", ki pa ni bila ničkaj tragična. Seveda le-ta hčerka, ki jim ne pusti mirnega spremljanja filma, požanje med publiko obilo smeha, medtem ko je družina vse bolj napeta. Njen svak ji celo primaže zaušnico, napetost pa vse bolj narašča do iskrišča, ko se družina nenadoma pomiri. Še več: tako avtor teksta kot režiser sta poskrbela za krasen preobrat -jutri naj se "javi nov motilec" pri gledanju televizije. In prav tu je ideja te komedije, ki so jo gledalci upravičeno nagradili z burnim aplavzom, namreč da televizija preveč odtujuje in da se zaradi nje vse bolj zapiramo vase. Tako je pač s to čarobno škatlo, katere vlogo so izvrstni igralci postavili na pravo mesto. In kdo so bili nastopajoči, ki jim je treba še enkrat čestitati tudi zato, ker so statično dramsko dogajanje dinamizirali s pravo mero: Aranka Schwarcz v vlogi pomirjene matere, Ladislav in Štefan Nemeš v vlogi zetov ter Agica Molnar in Klara Fodor v vlogi hčera. Prav slednja je bila nosilka dramskega dogajanja, ki je gledalce poleg smeha predvsem napolnilo s premislekom o našem ponorelem svetu. Milan Vincetič Porabje, 25. februarja 1999 3 Štenjč O MATERNOJ REJČI Edvard Kocbek (1904-1981) je biu pisateu, urednik (szerkesztő), prevajalec (fordító) i politik. Piso je pesmi, novele i v novine. V knigaj Strah in pogum (bátorság) je oprvim med slovenskimi pisateli piso o partizanaj, šteri so nej bili batrivni. Kocbek je več kak 40 lejt vsikši den dojspiso, ka se je z njim pa po svejti godilo. V bojni je ejkstra piso dva dnevnika (napló): To- varišija, Listina. svejti. Tak na priliko o Kocbek v svoji knigaj, spisaj maternoj rejči (Misli o dosta brodi o živlenji, o jeziku): „Izrazu domačije pravimo materinski jezik. S tem ni označen le pradavni izvor jezika, ampak tudi njegovo nenehno organsko javljanje. Otrok postane človek v pravem pomenu šele, ko si prisvoji materni jezik. Ni nobenega drugega popolnejšega pristopa k resničnosti, kakor je imenovanje sveta z materinščino. Zato ga sprejemamo vase z materinim mlekom, pravimo, na podzavestni in igrivi in vendar najtotalnejši način. Jezik ni nikoli sredstvo do cilja, ampak del človekove samobiti. Jezika se naučimo hkrati s svojim počlovečenjem... Prvi človekovi doživljaji so zavečna dejanja, le enkrat samkrat se prvič nasmehnemo svoji materi, le enkrat samkrat rečem prvikrat večer, le enkrat samkrat doživim smrt... Jezik je človeku določen z rojstvom vred, zato ga nihče ne more in ne sme odvreči ali zamenjati. ” Marija Kozar Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsaki drugi torek ob 16. 00 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v torek, 2. marca 1999. Ponovitev v soboto, 6. marca, ob 8. 45, na 2. programu. V PRIČAKOVANJU POMLADI Prijetno je iz tople sobe opazovati čudovito zimsko naravo; drevje, ki se upogiba pod težo snega, drobne kristale snežink in ledene rože na oknih... A če pomislim na poledenele ceste in mraz, zimska romantika kaj hitro zbledi. Ostane le še želja po soncu, prebujajoči se naravi, toplih pomladanskih sapicah, ki preženejo zimo in zimsko melanholijo. Ne maram zime. Večina ljudi je ne mara, zato je hrepenenje po soncu in toploti že v davnih časih porajalo različne običaje in verovanja, katerih osnovni namen je bil preganjanje zime in klicanje pomladi. Praznovanja v pričakovanju pomladi tako lahko delimo v tri skupine: predpustni in pustni čas, čas, ko se ženijo ptiči ter spomladanski dnevi drobnih pozornosti, to so materinski in očetovski dan in dan žena. Pustni čas je najbolj veselo in norčavo obdobje v letu. Ljudje se šemijo že od pradavnih Časov. Za trenutek pozabiti vsakodnevne skrbi, biti nekdo drug in se pri tem veselo zabavati, je moto današnjih maskirancev. Šemljenje pa ima dolgo tradicijo in zelo raznoliko simboliko. Preganjanje zime in želja po dobri letini (plesati “za kusto repo in dugi len”) sta nam najbližja. V zvezi s pustom je pri Slovencih veliko šeg, navad, verovanj, prerokovanj, rekov, pesmi in seveda pustnih jedi. Tudi pustne karnevale prirejajo številna slovenska mesta, najbolj znana pa sta karnevala na Ptuju in v Cerknici. Kdo še ni slišal za znamenito masko, ptujskega Kurenta (Koranta, kot pravijo domačini)! Le-ta je nekakšen patron pustnega časa v Sloveniji, kot “svetnik” pa nastopa v pratiki z nenavadno trirogeljno kapo s kraguljčki, ki je ostanek nekdanje srednjeveške norčevske kape. Ljudstvo ga je kar samo ostavilo za svetnika. Sicer pa ot bog razbrzdanega veselja močno spominja na grškega boga Dioniza. V ljudski pripovedi je Kurent nekoč z nitjo privezal smrt na drevo in tako v tem času ni nihče umrl. Še danes ne vemo z gotovostjo, kakšen demon ali boštvo je slovenski Kurent. Na Slovenskem srečujemo Kurenta v številnih pripovedkah. Ena najzanimivejših je nastala v Prekmurju (povzeto po Damjanu J. Ovscu). Pravi, da je bil Kurent prelep mladenič. Ženske od blizu in daleč so norele za njim, da nikoli ni imel nikjer miru. Nazadnje se je umaknil v puščavo in tam prosil boga, naj mu skazi obraz. Bog ga je uslišal, zrasli so mu rogovi. Takšen se je vrnil med ljudi. Zdaj so mu zenske dale mir, a v spomin na nekdanjega lepega mladeniča so začele praznovati pustni torek z razposajenimi norčijami. Kurent, oblečen v ovčji kožuh, ovešen z zvonci in z značilnim naličjem na glavi, je torej najznamenitejša slovenska pustna maska. V današnjem času pa se ljudje radi maskirajo tudi v sodobne like, na primer aktualne politike. In še nekaj je pomembno: po izročilu namreč maskam ne smemo ničesar zameriti. Tudi če nas kakšen dimnikar namaže s sajami ali gasilec polije z vodo, je to le znak naklonjenosti. Skoda, da ni pust večkrat letno, saj bi se potem ljudje lažje naučili sproščenosti, pozitivnega mišljenja in iskrenosti... Velika večina ljudi si namreč le god masko upa biti to, kar je... Skoda... Z medčloveško naklonjenostjo, ljubeznijo in iskrenostjo pa so povezani trije predpomladni dnevi; na Slovenskem pravimo, da je to čas, ko se ženijo ptiči. Najprej je to na vincencijevo (22. januar), potem na Valentinovo (14. februar) in na gregorjevo (12. marec). Vsi trije dnevi so po starem verovanju napovedovalci prihoda pomladi, najbolj seveda god svetega Gregorija. Danes pa kot dan zaljubljencev skoraj po vsem svetu praznujemo god svetega Valentina. Na mizi pred mano je v vazi šopek belih telohov. Prve spomladanske cvetlice, ki sramežljivo prikukajo izpod snega, so nekaj posebnega. Njihovi cvetni popki se počasi odpirajo in zažarijo v vsej svoji lepoti... kot čista ljubezen, ki jo simbolizirajo... kot ljubezen do Njega, ki mi je ta šopek podaril za Valentinovo... Slovenci smo ta praznik kaj hitro vzeli za svojega, saj se vendar ne moremo upreti praznovanju ljubezni in vsemu, kar je povezano z njim. Na ta dan se lahko s skromnim darilom spomnimo vseh tistih, ki jih želimo razveseliti in nam v življenju nekaj pomenijo. Anekdoti pripovedujeta o dveh mučencih z imenom Valentin, ki sta ljudem naredila veliko dobrega. Posebej sta bila pozorna do ljudi, ki so bili njune pomoči najbolj potrebni. Žal sta morala končati življenje na krut način, ker oblastem ni bilo po godu njuno delovanje, s tem pa naklonjenost ljudi do njiju. Kakor koli je že bilo, danes imamo prisrčen praznik, ki obenem napoveduje bližajočo se pomladno prebujanje. In - tako lepo je slišati tiste magične besede RAD/RADATE IMAM... V predpomladnem času pa imamo tudi, kot jih lahko imenujemo, posebne dneve drobnih pozornosti (najlepše bi sicer bilo, če bi ljudje bili drug do drugega pozorni in ljubeči vsak dan; tako bi ti posebni dnevi odpadli). Najprej je 8. marca na koledarju politično obarvan mednarodni dan žensk, ki smo ga z vsem pripadajočim bliščem praznovali v socialističnih časih. Dan žena je nastal v ZDA kot praznik v spomin na velike ženske demonstracije 8. marca 1909. Demonstrantke so takrat zahtevale splošno volilno pravico. Namen praznika je bil spodbujati socialistično solidarnost moških in žensk, kot tudi dajanje večjega pomena ženskam v sodobni družbi. Danes je ta praznik sicer še živ, vendar se ne praznuje več tako slovesno. Večji pomen dobiva praznik, imenovan materinski dan, ki se v Sloveniji praznuje na dan Marijinega oznanjenja, 24. marca, na Madžarskem pa prvo nedeljo v maju. Ta praznik se zgodovinsko najverjetneje navezuje na čaščenje mater v stari Grčiji. Čaščenje mater je bilo povezano z obrednimi ceremonijami v čast boginji Rei “Veliki materi vseh bogov”, krščanska cerkev pa je ta praznik na neki način obudila in ga posvetila Materi Cerkvi oziroma Devici Mariji. Materam posvečen materinski dan so prvič enotno praznovali leta 1910 v Združenih državah Amerike. Manj slovesno pa se je svoj čas predvsem v vernih družinah praznoval očetovski dan na sv. Jožefa 19. marca. Nekateri moški so si včasih dali duška tudi na dan štiridesetih mučenikov (10. marec). Največkrat so odšli v gostilne in se tam poveselili s prijatelji. V zvezi s tem dnevom obstaja vremenski pregovor, ki pravi: Če štiridesetih mučenikov dan ni lepo, tudi štirideset dni po tem ne bo. Velja, seveda, tudi obratno. Pričakovanje pomladi je torej poseben čas; preživimo ga v lepih mislih, v upanju na vse dobro in drug z drugim. Ne drug mimo drugega. Ne le ob praznikih tudi na čisto navadne dneve podarjajmo nasmehe, lepe želje in tople besede. Sebi in vsem, ki jih srečujemo na svojih poteh. Kar namreč dajemo, se nam vrne. Vedno... Valerija Porabje, 25. februarja 1999 4 OD SLOVENIJE... Poslanci razrešili notranjega ministra Mirka Bandlja Državni zbor je "zaradi preprečevanja in oviranja parlamentarnega nadzora nad delovanjem represivnih organov izvršilne oblasti ter drugih ugotovljenih nezakonitosti" s funkcije notranjega ministra razrešil Mirka Bandlja. Od skupaj navzočih 74 je za ministrovo razrešitev glasovalo 49, proti pa 26 poslancev. Interpelacijo zoper ministra Bandlja je v začetku lanskega novembra vložila opozicijska Socialdemokratska stranka Slovenije, ker naj bi minister zavestno ustvarjal pogoje za nadzorovanje in obveščevalno spremljanje parlamentarne opozicije ter ob tem tudi onemogočal parlamentarni nadzor nad uporabo t. i. posebnih metod in sredstev v okviru kriminalistične službe. Premier Drnovšek na obisku na Poljskem in potem še v Kuvajtu Predsednik vlade Janez Drnovšek je bil na svojem prvem uradnem obisku na Poljskem. Z gostiteljem, premieram Jerzyjem Buzkom, sta se strinjala, da. je treba sicer dobro sodelovanje med državama še okrepiti. Obe državi naj bi bili po njunem zatrjevanju za vstop v Evropsko unijo pripravljeni do konca leta 2002. Premier Drnovšek pa je po obisku slovenske vladne in gospodarske delegacije v Kuvajtu izrazil pričakovanje, da bodo direktorji Petrola, Avtomontaže, Fotone, Metalne in Gradisa uspeli izkoristiti pozitivno ozračje, ki ga je delegacija vzpostavila ob tem obisku, ter dodal, da je kuvajtska vlada izrazila veliko pripravljenost za pomoč pri vzpostavitvi gospodarskih odnosov s Slovenijo. Vsigdar srmacke, dapa dun veseli (1) O svojom žitki je pripovejdala starejša tatica, stero je v živlenji dosta vse zaojdlo, dapa na njenom obrazi je dun skurok vsigdar smej, kak če bi se težavam pa lagvomi tö znala smejati. Njeno zgodbo (történet), stero objavlamo v več talaj, je doj spisala Ema Sukič * * * "Mojiva stariša sta se obadva v ednoj vesi narodila pa gorazrasla v vekom srmastvo dapa lübezen ne gleda srmastvo ali bogastvo. Če se dva mladenca s srca lübita, nejga takše moči, ka bi lübezen leko zapravila. Pa tak je prišlo, ka sta 1916. leta na hišni zakon staupila. Dapa nejsta mela mesto, kama bi šla. Pri materni stariši sta ostala. Tistoga ipa nej tak bilau, ka bi mladoženci leko včasin svoj dom meli. Več gene-racij je vküp živelo v ednoj kuči. Če so se porazmeli ino so mladenci starce poslüšali pa baugali, so mirno živali. Moj dejdak so trifart v Meriko ojdli. S šiftom so se pelali, 2-3 tjedna so na vodej bili. Ka so tam prislüžili, s tisti pejnez so si mesto küpili pa so si edno malo kučo naredli. Tjüpili so malo grünta vcuj pa dvej krave. Držina je na tistom pomaleg vertivala. Moj Oča je v prvoj bojni tö mogo slüžili sodaka. Tistoga ipa je tak bilau, ka so srmacke mogli titi na front. Steri so malo bole maudoš meli, so se vöküpili, ka njim je nej trbelo za sodaka titi. Tau je za ves svejta vsigdar tak bilau, ka ki je srmak bijo, on je vsigdar pogübleni bijo. Gda se je bojna končala, so moj oče domau prišli. 1920. leta se je narodila moja sestra. Tau je velko veselje, če se dejte rodi. Pa so tak pomaleg dvej leti odišle, na tretjo leto so mati pa noseči gratali. Ali ta nosečnost je nej veselja prinesla, nego žalost. Oča so z bojne prinesli svoj beteg, ništje je nej znau kakšnoga. Dja tak mislim, ka je pri plüčaj mogo meti nika, samo ka tistoga reda so eštje nej znali vračiti. Dosta mladi lüdi je moglo zavolo toga mrejti. Oča so mrli 22. leta, gda sam dja eštje nej na te žalosten svejt prišla. Mati so srečo meli, ka so njim baba pa dejdek pomagali naja gorzraniti. Baba so name trno radi meli, poskrivoma so mi vse dali. Za par lejt so se mati znauva oženin. Od nas vekšoga srmaka so vzeli. Dapa mujs so se mogli, ka so starišje že starejši bili pa je trbelo pomoč pri rami. Tau Baugi jezerokrat zavalim, ka so očim mene pa sestro s čistoga srca lübili, nej so naja ločili pa nigdar nej vdarila Mi smo njé tö poštüvali, smo je za očo zvali, kak če bi nam oni bili pravi Oča. Mati so z drugoga zakona 3 mlajše roditi. Najprvi je mrau. Dja tau tak mislim, ka je difterijo daubo, ka je 1930. leta te beteg prevnaugo mlajšov v grob djau. Gda sam 6 lejt stara gratala, sam v šaulo išla. 6 klasov sam vöpoojdla pa tri lejta na keden dva dni smo štje tanazaj v šaulo mogli ojti. Eden školnik je včijo mlajše v cejloj vesi. Tistoga ipa je rejdka iža bila, gde je nej bilau 6-7 mlajšov. V ednoj velkoj sobi smo bili vsi. Kürili so v edne velke železne kale. Steri so naprej sejdli, tistim je toplo bilau, ali steri smo zar sejdli, smo buma drgetali. Pa te je obleka tö nej takša bila, ka bi nas segrejvala. Trno sigoren (strogi) človek je bijo naš školnik, liki steri se je Sto včiti, se je vsikši navčo pisati, šteti pa računati. Pred včenjaum pa za včenjaum smo mogli vsigdar boga moliti. Moja mati so gvant prali školnikom na cejlo familijo. Dapa nej z mašinom, liki v lesenoj kopanji pa z ribašom. V kotli so vösküjali gvant. S pepela so lü naredli. Pepelo so prerašetali, so ga dola poparili pa ga njali, ka se je vösčisto. Tisti gvant je tak lejpi čisti pa bejli bijo, ka Zdaj nejga mašina, ka bi lepše prau. Dja se pa, gda sam že malo vekša bila, mogla pri školniki po obödi vsikši den posaudo prati pa zbrisati. Za tisto sam dobila 20 filerov. Mati pa mi mlajši smo mogli pomagati njim okapata žetvo delati, krave pasti, gda ka je trbelo. Očim so pa v Varaš ojdli delat na Švarc-gater, na žago. Vsikši den pejški ta pa nazaj. Zazrankoma v 4-oj vöri so že šli, ka so se v 6-oj vöri začnili. 12 vör so delali, če je sila bila 14 tö. Večer v osmoj, devetoj vöri so Prišli domau. Vzima od mraza, vleta od ice vse vküppotrejti. Dapa trbelo je pejnaze, ka je familija samo tak leko gorostala. " E. Sukič Pismo naše bralke Nej dugo nazaj smo dobili pismo iz Köcska. Vsigdar smo veseli, če nam kaj pišete, na znanje nam date, kak kaj živeta vi, steri ste daleč od rojstne vesi, od Porabja. * * * * Najprvim vas pozdravtam ino Vam lepo zahvalim, ka ste mi poslali slovenske novine (Porabje) ino Slovenski koledar. Trno sam rada bila, gda sam je v roke dobila. Dosti spoznancov vidim v kolendati. Školnike, lerance, šteri so nas včili v šauli. Lérdnt Irma je bila naša razredničarka (osztdlyfőnök), Fülöp Vilma-Vica mama nasje včila vöšivati, štrikati. Na moje gostüvanje je tortepekla. Ge sam tö bila v pevskom zbori od 58. do 60. leta, te nasje eške Vas Jozsef včiu. V dosta mestaj smo ojdli spejvat. Vseposedik so nas gorprijeli, dostakrat smo v trifele jezikaj spejvali: slovenski, rusoški pa vogrski. Tau je že davnik bilau, dapa eškeje itak dobro se spominjali. Ge sam z Gorenjoga Senika, 1942. leta sam se narodila. Pišem se Pülčina Rozinka (Ropoš Rozalia). 1964. leta sam se omozila, 1966-oga sam prišla es na Köcsk, zdaj že 33 lejt živem tüj. Moja sestra Trejza pa brat Joži eške zdaj itak na Gorenjom Siniki živeta s familijov. Tüj na Kocski nas več Slovencov geste, Krpašna Jolanka, Voura Marija pa njeni maužŽepanin Gusti, Voura Mina pa Ilonka... Mi, Slovenci na Kocski, bi radi bili, če bi nas gnauk gorpoiskali. 12 lejt geste venak, da je tüj büu Mukič Feri, ka je gorvzejo naše gučanje za slovenski radio. Zdaj nas malo žalosti, ka so te slovenski program v nedelo rano na 6. vöro djali. Rada bi prosila, aj bi pa leko v 9-oj vöri poslüšali slovenski program. Ge sam ga vsigdar poslüšala, dapa zdaj ka je tak rano, dostakrat pozabim nutzakapčniti radio. Ne bojte čemerna, ka sam vam pisala: Ropoš Rozalia (Rozsnyai Dénesné) * * * Dajte valati, ka smo nikanej čemerili, bole veseli. Obečamo vam, ka če se cajt malo gorvzeli, na sprtolejt vas pridemo pogledat na Köcsk. Papež bo septembra obiskal Slovenijo Papež Janez Pavel II. bo 19. septembra obiskal Slovenijo, da bi škofa Antona Martina Slomška v Mariboru proglasil za blaženega. Sveti oče je obiskal Slovenijo maja leta 1996. Porabje, 25. februarja 1999 5 Našo narečje, naš Porabski slovenski jezik Tak se je vidlo, da doj pride, našo narečje, naš Porabski slovenski jezik, da za nistarni lejt več nišče nede znau po našem. Pravim, tak sé je vidlo. Zdaj pa zatok že gestejo nistarni "lampaši", ki nam kažejo paut, stera vodi nazaj k našomi jeziki. Pa tomi se leko veselimo. Etognauk v Varaši v našom kulturnom domi smo svetili slovenski kulturni svetek. Med drügimi programi se je znauvič not pokazala gorenjosenička lutkovna skupina. Na programi so meli igro " Brezi straja nega stroja". Režiser te igre, Miki Roš, je na začetki sploj lepau gučo, nam je davo batrivnost za našo vrejdnost, zanaš jezik, pa je povedo, ka sé že dostavse takšoga godi, gde se naši pred lüstvo postavijo z našim narečjom. Te pa prej naj nemamo straja za volo našoga jezika. Te rejči so nam sploj dobra spadnile. Pa te, če smo redno pazili, gda je igri konec bilau, je počasi naprej prišla edna mlada školnikojca, stera se spravla s tejmi mlajši. Ildiko Dončec-Treiber je ta mlada školnikojca. Rod-jena je iz Števanovec od slovenski starišov, žive na D. Seniki, vči pa na G. Seniki. Ildiko, kak pa gda si prišla na G. Senik v šaulo včit, pa od gda vodiš te krožek, ki lutke špilajo? "Tam moram začniti, da sam 1989. leta končala Visoko pedagoško šaulo v Somboteli. Končala sam slovenščino. 1995. leta sam prišla na gorenjeseničko šaulo. Tüj so potrebüvali edno knjižničarko za šolsko pa za vaško knjižnico. No, pa trbelo je takšoga tü, ki de v šauli včijo slovenski jezik. S tejm vred je pa šolska lutkovna skupina tü brez vodja ostala, Klara Fodor je odišla iz šaule. Te sam te krožek tü jaz dobila pa smo delali naprej. Sploj sam rada bila, ka sam tau vse dobila, depa moram povedati, ka sam se malo bojala tü. Sploj pa za krožek mi je nej vseedno bilau. Moram pa povedati, ka na gnes sam sploj rada, ka sam tau nalogo (feladat) dobila. Krožek svojo delo Zvün šolskoga programa opravla. V petek, gda na konci kedna vsakši de domau, te mi v 1. vöri začnemo vaje za lutke. Vsakšo leto se navčimo edno igro, pa te tüj doma v Porabji pa v Sloveniji tü odimo go predstavlat. Letos smo sploj srečni, 17. marca do držali srečanje lutkovni skupin, kama mo z mojim učenci tü üšla, smo se glasili. ” Prva liki bi kaj bole podrovnoma vöspravlala, te morem pitati, če tem mauti tau, da ti števanovske narečje gučiš, deca pa seničko. Tau sama od sebe znam zatok, ka so nistarni lüdje-sploj pa tü na Seniki -na mejo pisanje tü pozorni, pa nej samo pozitivno. "Sama znam, da je našo porabsko narečje telkofele, kelko vesi mamo. Po mojem je tau vse slovensko, pa če stoj misli, da bi se zatoga volo nej razmeti, se je vujzno. Jaz se včim od dece, oni se pa navčijo nistarne besede po števanovske od mene. Tau pa, da bi se za toga volo nej razmeli, je samo hejc. Name ne moü, rada sam, da je naš jezik etak pisani. Posebno se pa veselili, da se je naš režiser, ki iz Slovenije odi lutke včit, potrüdo pa sploj lepau zna našo narečje. Tau vse trbej k tomi, da bi leko bili uspešni (sikeresek). " Povedla si, da v višji razredi vaš slovenščino. Samo knjižni jezik vaš ali tü pa tam nücate našo narečje tü? "Baugi vala, Prišli smo do toga, da nam nišče ne brani narečje nücati na slovenski vöraj tü nej. Pa če etak povežavamo knjižni jezik z narečjem, smo vsebole uspešni, sploj pa pri tisti šolaraj, ki ešče z domi prnesejo materni jezik. " Nazaj se oberneva na lutkare, kelko ji je, pa kak ste tau dosegnili, da ste po našom narečji meli igro? "11 mlajšov igra letos pri lutkaraj. Navekše zatok vsi znajo - nistarni bole, nistarni menje - narečje. Sploj bi dobra bilau, če bi se gnes -da je ešče itak nej kesnau -starišje bole pobrigali za tau, da bi deco včili slovenski. Etak njim de slovenski knjižni jezik staukrat bola naleki üšo. Pa tau ne znamenüje tau, da bi se deca eške eden drugi jezik nej leko včila, povejmo nemško. Nišče ne da valati, v tej lejtaj je tau deci nej tažava. Pa te si samo mislimo na tau, da gnesden je že potrejbno druge jezike tü znati, nej samo Vogrski, če škemo, ka de deca, gda gor zraste, uspešna (sikeres). " Ti na D. Seniki živeš, es si se oženila. Kak vas poznam, v držini nemaš priliko slovenski gučati. V privatnom živlenji, gde " vadiš" naš jezik? "Sva že gučala od toga, da sam iz Števanovec pa s slovenskoga pokolenja. S sta- rišami, če telefoniram ali se Srečamo, se je tau nigdar nej Zgodilo, ka bi se nej slovenski pogučavali. No, pa na D. Seniki tü dosta Slovencov geste. Od steroga Znam, ka zna slovenski, se je ešče tü nej Zgodilo, da bi Vogrski gučala z njim. Če se človek pobriga, vsepovsedik leko priliko vöponüca. " Ka ti čakaš od toga malo novoga sistemi od toga, da na slovenski vöri tü povežata knjižno rejč z narečjom, da ste lutke cejlak prejk djali na narečje, da tü pa tam je vse več takši prireditev, gde se že našo narečje " uradno" tü nüca? "Jaz tak mislim, da smo na dobroj pauti. S starišami moremo vküp segniti, pa se smejmo vüpati, ka da deca znala po našem, če nej več, telko, ka do si potrejbne stvari leko zgučali. " Zdaj, ka sam te dni malo več po vašoj šauli ojdla, se je buma fejst na glas čülo tau, da je šolski proračun (költségvetés) vsakšo leto slabejši, da je proračun nej za tau, da bi leko z vekšim stopaji naprej stapali. Ka ti misliš od toga? "Rejsan je tak. Zdaj se dela letošnji proračun pa sistem, ka gnes vala, buma nikak ne pomaga našo šaulo. Znano je, da malo dece mamo, država pa "na glavau" dava pomauč. Vsakšo leto smo etak bole v stejski. Dobro bi bilau - če rejsan škejo nam pomagati gor ostati, naš jezik pa kulturo gor zdržati -tau delo malo globejše Pogledniti. Ka če šaula z vesi odide, zgibimo vse, pa se zgibi tau tü, ka smo žmetno dosegnili. Znano je, ka na svejti vse pejnaze košta, kultura pa šaule tü. " I. Barber ... DO MADŽARSKE Seminar za učitelje 23. februarja je potekal na Zvezi Slovencev v Monoštru seminar za učitelje slovenskega jezika. Izpopolnjevanje učiteljev sta strokovno vodili svetovalka za slovenščino Valerija Perger in svetovalka pri Železno-županijskem zavodu za šolstvo Erika Glanz. Prireditve ob dnevu žena • 6. marca prireja Slovenska samouprava v Slovenski vesi kulturni večer, na katerem bosta nastopili lutkovna skupina z igro Brezi straja nega straja in Gledališka družina z igro Gorana Gluviča v videoklubi. • 7. marca se bo v Slovenskem kultumo-informativnem centru odprla razstava g. Evgena Titana iz Murske Sobote. Na otvoritvi bo sodeloval pevski zbor Radenske, po otvoritvi bo nastopila Gledališka družina Ninrik-Indrik. Praznovanje v znamenju rož 27. februarja se bodo zbrali člani slovenskega društva v Sombathelyu, da bi počastili slovenski kulturni praznik. Ob otvoritvi razstave papirnatih cvetlic in šopkov se lahko tisti, ki jih zanima, tudi sami naučijo, kako se delajo rože iz papirja. Na otvoritvi bo sodeloval tudi Laci Korpič, harmonikar iz Porabja. Porabje, 25. februarja 1999 6 V Ženavci ali Ženavlji? V BAGON VALON BALON Gda sam gnauk pravo svoji mami, ka sam biu v Ženavlji, se je čüdivala, ka rejsan, biu si v Ženavci? Za starejše porabske Slovence so Ženavci (Jennesdorf)v Austriji gnauk svejta tau pomenile, ka za danešnje Monošter. V Ženavce so oditi kipüvat, k padari, slüžit... Tistoga ipa so tam zato Slovenci tö živeli. Samo vüpam se, ka gnesden našo lüstvo zato že o Ženavlji tö kaj vej. Gvüšno je že dosta lüdi vidalo tisto tablo, gda sé je pripelalo na martinjskom brejgi vendrak na drugo križišče, gde na tabli piše, ka: Spomenik Ženavlje, 4km. Gra zmlačeni, tikvi razklačene Gda sam prvo paut tam odo, sam najšo tam eno velko železno kruglasto skaurdjo z lüknjami. Tau leko vidite na našom kejpi tö. Tü paulek je doma gospa Giza Gomboc, štera mi je povedala, ka je té spomenik zato tam, ka je l. 1934 na tistom kraji dojspadne en balon. V njem sta bila dva profesora iz Belgije. Pa je ranč na njino njivo, na šteroj so tikvi pa gra meli, dojpočo... 18. augustuša je bilau, že je kmečno gratüvalo, gda so lidgé v Martinji na pamet vzeli, ka prej nikša „skišnjava” leti po lufti. Eni so se najprva zbodjali, mladi fantje pa so leteli za tistim čüdnim „stvaurom”. V Martinji se je gondola že skor obejsila na nikšo drejvdje. Té podje so go te sledik tö pomagali v Ženavlji dojpotegniti. Gda sta belgijski Profesor Max Cosyns in njegov asistent Van der Elst vidla, ka so v bližini lidgé, te sta dojpistila vauže, pa jim kazala, naj je dojpotegnejo. Med njimi je prvi biu na pomauč ranč Oča od gospe Gize Ludvik Gomboc... Po cejli okroglini se je razneslo, ka je prej v Ženavlji „fligar” dojspadne... Gondola je cejla ostala, en par tikvi pa se je buma raztrüsnilo, graja je tö dosta menje trbölo lüščiti kak prvo leto. 850 kilogramov žmetna „skišnjava” je zato naredila svoje. Iz gondole je najprva vöskoraco Van der Elst. Tak je trüden biu, ka je vküp zleto kak prazen žakeu. Cosyns je tö tak zmatrani biu, ka je komak stau na nogaj. Belgijca sta srečo mela za toga volo tö, ka je med prekmurskimi Slovenci več takši lüdi bilau, šteri so par lejt delali v Francija pa so se tak leko francuski zgučali, ka je najbole potrejbno bilau... S šturlampom gaz kontrolérati? Gda sta dva čednjaka malo k sebi prišla, je njina prva skrb bila tau, ka moreta vöpistiti gaz (plin), šteri bi sé sploj na leki leko vužgo. Skor se je zgodilo nika nevarnoga. Sam Profesor Cosyns je sledik pripovedo na Sorboni v Parizi, ka so njima prej prijazni (kedves) pa inteligentni domačini iz srca radi pomagali. Eden od nji pa je biu malo preveč nager. S svojim šturlampom je Sto Pogledniti, ka tak ftiče iz tistoga balona. Če rejsan je čednjak biu na smrt trüden, je zato eške don emo telko mauči, ka je naglo prauti njemi skočo pa ma ji posvejt vö z roke vdaro... Gda sta sé té nevamosti rejšili sta si več nika drügoga nej želela, liki ka bi rada nin svojo glavau na počitek nagnila. Gda so je pavri odpelali k šauli, pa ta čas, ka je škonik Škerget leko odpro dveri, sta „pilota” že na stubaj zadremala... Balon so cejlo nauč pazili sodacke. Nager lidge so se sipavali od paulek pa od daleč. Pejški, z autobusi, autonami itd. Eške s tihinski rosagov tö. Vsi so steli videti „čüdo”. Tiste dni je buma dobro šlau gostilni Mikola v Petrovcaj. Nej je bila nesreča, liki sta profesorja sama rada dojprišla, ka je že večer gratüvo. Njiva pa sta že več kak 13 vör „luftala”. Paulek Münchena sta 16 gezaro mejtarov visko letela. Nej sta se podala na paut zavolo popularnosti (népszerűség), liki zato, ka sta analizirala meteorologijo, vöter, oblake, luft, temperaturo (hőmérséklet) ptt. V bejli gondoli mraz - v črni pekeu Iz aluminija narejena gondola je bila dva mejtra pa pau šurka. Za kuknivanje pa fotografiranje (z infrardečo kamero tö) sta bili dvej mali okni. Gondola je bila bejla, liki eni njeni tali so bili na črno pofarbani. Če bi gondola bila čisto bejla, bi čednjaka mraz tepo. V čisti črni pa bi se spekla. Baug dragi eške kaj ponijo gnesden v Bruslji tau zgodbo iz Slovenije? Tau, ka so z enoga, s krmov že naklajenoga železniškoga bagona dojvzeli ponjavo pa poslali v Soboto, kaj naj gondola nede mokra po pauti, gda do go pelali domau v Belgijo. Baug dragi mi tö dobimo kakšo ponjavico iz Belgije, kanaše državne (Slovenija, Madžarska) nedo sploj mokre? Pa sploj süje... Besedilo in posnetek: Francek Mukič Balonarski spomenik v Ženavlji Pismo iz Sobote SMETI Gda san ške po kratki nogaj ojdo, smo se mlajši med seuf etak šalili: - Mi smo mi, vi ste pa neše smeti! Pa zakoj san se te zdaj spoumno na tej svoje mlade dni? Ranč zato, ka se pri nas zadnje čase trno dosta guči o smetaj. Smeti so gratale tak popularne, ka če stoj o nji ne vej kaj prajti, tisti se ranč na smej zglasili. Te pa neka rejči o tej smetaj. Kak prvo, smeti trbej metati v kantle stere so ranč za nji napravleno. Kak drugo, smeti se ne smejo kouli vrat metati. Kak tretjo, iz smeti se leko nouvi materijali naredijo. Zdaj pri nas tak gučijo naši prejgnji, ka Evropa tou od nas prosi. Zatok, kak štrto, vse smeti se ne smejo fküper metati, liki ji moramo lipou sortejrat: plastiko v edno kantlo, glažojno v drugo, paper v tretjo, ka pa od gestija ostane, pa v štrto. Tak tou od nas ške j teta Evropa. Kak san pravo, gnesden se od toga trno dosta guči. Guči se pa od toga tö, ka se zdaj s tejmi smetami godi? Za nji bi mogli fabrike meti, stere bi je küjrile, ka bi se leko cejli varaš segrejvo, fabrike, ka bi leko plastiko v nouvo plastiko naredile in tak ta dale. Dapa, pri nas tej fabrik nega. In ka se s tejmi smetami zgodi? Mi ji tak lipou sortejramo, te pa pridejo kamijoni za smeti in vse lipo fküper zmečejo. Tao ške ne vejmo, kak na tao glejda teta Evropa, dapa, tak si brodin, ka ranč nej važno, kak glejda. Vej pa mi vidimo, ka nas neške za nouroga ma! Tou je znan zadosta! Gvüšno, ka je tou v pamet zejla moja tašča Regina, trno čedna ženska tö. Dugo je vujala pa obračala oči, ka jo neške tak za nouro drži. Gda pa je vidla puno ta lüčenih smeti po lejsi in travnikaj pa je prajla trno čedno misel: - Mi smo mi in mi smo naše smeti! Miki Porabje, 25. februarja 1999 7 Milivoj M. Roš KAK JE ZBETEŽAL ŠKRAT BABILON Tistoga leta je bila rejsan trda zima, nej samo trda, liki duga tö, kak pondelek. Nej ranč trbej pravili, ka se je škrat Babilon nej pa nej mogo včakati sprtolejtja. Bole kak si je želo sunca, bole je stiskavo mraz in čedale več snega se je sipavalo z neba. Stiskavo se je v peči edne stare ižice, v steroj je že dugo niške nej živo in vüpo pa vüpo pa ške bole vüpo, ka zimo prežene sprtolejtno sunce. Od dugoga čakanja so se njemi njegve velke vüje ške bole spistile ta doj pod kolena. Te pa, te pa en samo daj, aj odijde snejg té fkraj! Dapa, bole je skako, bole se njemi je mraz vlejko ta pod koužo v njegve čunte in tak pomali ga je začalo trousiti. Nagnouk več nej mogo nej gučati, nej skakati, kumaj se je potejgno ta nut v tisto staro pejč. Zazranka ga jevsebolelo, trousilo ga je, küjala ga je vročini Ja, škrat Babilon je zbetežau ranč tak kak vsikši normalen človik, gda se spreladi. - Vej pa ge samo eno par moji reči ta poven pa betek tak zranek tan nad bregon za ižico gore stane sunce. Cejla krajina pokrita s snejgon se je koupala, kak če bi se po njoj razlijalo srebro. Tak nagnouk sé je prbüjdo in tak napou nagi zbejžo tavö pod Zimsko sunce: Sto je pravo, ka je mrlo, sunce zlato naš posvejt? Té se laža kak lisica, aj zmrzavle dvajsti lejt! Tak si je spejvo in se veselo koto po snejgi. Tak si je brodo, ka pomore sunci, aj se snejg prle rastopi. Koto se je pa li koto, skako visoko v zrak, proso sunce, aj svejti, aj segrejva kak ške nigdar nej: Sunce, sunce, nagnouk ta odide in je začo s čelarijami. Betek, betek, stari vrag, nemo ge več siromak, prežene te čelarija, dojda mi ta sumarija. Ali, bole kak je zganjo tou svojo čelarijo, bole je kašlo, bole je kijo, bole njemi je teklo z nousa in bole ga je trousilo. Na kunci njemi je nej ostanolo nika drugoga, kak ka se je zamoto v debele gunje in piu citronin tej. En teden je trpelo, ka se je zvračo. Nikša čelarija je nej mogla betega zavračiti. Tou znamenüvla samo tou, ka je betek, betek. Kak pri človeki, tak pri škrataj pa tak pri škraü Babiloni tö. Nikša čelarija nej, samo vrastvo pa topla postela. Moja vas Slovenska ves je konica mojega srca. Tü živim jaz. Leži 3 kilometre od mestnega jedra Monoštra, h kateremu so jo priključili leta 1983. Je ena izmed porabskih vaši. 1980. je imela 680 prebivalcev. V središču vaši živijo bolj Slovenci, na koncu vaši pa večinoma Madžari. Prebivalci so bili do ponvice 19. stoletja podložniki cistercijanskega samostana v Monoštru, potem so pa spadali upravno k vaši Dolnji Senik ter k trgu Monošter. Od 1995. deluje v vaši slovenska manjšinska samouprava. V vaši so: lesna tovama, ta je last Francozov; slaščičarna, kjer dobimo vedno dober sladoled in dobra pecivo; dve gostilni in tudi dve trgovini. Imamo želo lep kulturni dom in kapelo, katero so nedavno renovirali. Zgodba kapele in gasilskega društva je povezana. Prvo gasilske društvo je bilo v slovenskem Porabju ustanovljeno leta 1882 v Slovenski vesi in je imelo okrog 25 članov. Leta 1880 je bil v Slovenski vesi velik požar, ko je pogorelo 18 lesenih hiš. Ostala so samo pogorišča. Takrat so vaščani Ženska nogometna ekipa Ljudje so bili zaposleni v tobačni tovarni (1894-1949), v tovarni kos (od 1896), tovarni ur (1896-1929), tovarni svile (od 1900), opekami (od 1909). Po letu 1990 je ostalo veliko slo-venskih in tudi madžarski delavcev brez dela. Le nekateri so dobili slüžbo v novih obratih: Opel Hungary, Vossen, Sariana. V Slovenski vesi se je začela urbanizacija. Vas se začenja "dotikati" Monoštra, se godijo nove držinske hiše. V šestdesetih, sedemdesetih letih je naraslo število "novogradenj". Nove hiše nimajo nobenih krajevnih značilnosti. Stare hiše, katere so bile zgrajene iz ilovice, so porüšili. postavili v vaši kapelico v čast svetemu Florijanu. V vaši sta tudi nogometni ekipi: moška in tudi ženska. Ti skupini igrata zelo dobra. Vas ima tudi ženski kvartet, ki poje že dolgo let, nastopa po Sloveniji in tudi na Madžarskem. Starejši ljudje govorijo slovensko, mlajši pa bolj redko. Kjerkoli hodim po svetu, povsod je lepo, doma pa najlepše. Slovenska ves je moj rojstni kraj. Katalin Daniel 12. b-r., Gimnazija Monošter Porabje, 25. februara 1999 Naj se predstavim Imenujem se Angela Domiter. V družini nas je pet: mamica, očim, dve sestri in jaz. Živimo v Števanovcih v družinski hiši. Rodila sem se v Kormendu. Po narodnosti sem Slovenka. Stara sem 18 let. Imam rjave dolge lase in modre oči. Sem vitka in visoka. Rada imam elegantne obleke. Moja najljubša barva je modra. Rada pomagam drugim. Rada se pogovarjam, toda ne maram prepira. Rada imam živali pa tudi naravo in otroke. V Števanovcih sem hodila v otroški vrtec. Tudi osnovno šolo sem končala v Števanovcih, kjer sem se učila do osmega razreda slovenski jezik. Večkrat sem bila v bralnem taboru (Kranjska Gora, Ptuj). Zdaj hodim v četrti razred gimnazije Mihalya V6rosmartyja v Monoštru. V šoli se učim dva jezika, to sta slovenščina in nemščina. Najbolj me zanimajo: zgodovina, literatura in slovenski jezik. Rada imam pesmi. Rada gledam televizijo, žal slovenskih oddaj ne morem gledati. Rada poslušam radio. Z veseljem poslušam Scooter, Kozmix, Amokfutok itd. Rada berem zanimive knjige, romane, revije in časopise. V prostem času greva s prijateljico v kino, poleti pa se kopat v jezero Haršaš. Včasih grem na izlet v gozd. Med šolskimi počitnicami pomagam doma mami pomivati, pospravljati in kuhati. Ne vem, kaj bom delala, ko bom končala četrti razred gimnazije. Rada bi delala v gostinstvu kot natakarica ali kaj podobnega. Angela Domiter 12. b-r., Gimnazija Monošter Fašenek v Porabju Gda naše novine v roke dobite, buma že nede fašenek. Zatok si pa ešče malo poglednite, kak so pri nas držali fašenek. Na G. Seniki so v šauli začnili. Sploj veselo je bilau, deca - tak mali kak vekši - so se sploj lepau vküp napelali pa so šli od šaule do kulturnoga doma na fašenski karneval. Depa nej samo deca, školnicke so tü not napelani bili. Delali so reklamo za različne župe. Leko ka so za tau reklamo dosta pejnaz dobili? No, vej njim je pa trbej, vej je pa letošnji šolski proračun tak fejst lüknjasti. V soboto je pa gorenjesenički pevski zbor emo fašenski ples. Pred plesom so zošpilali fašensko šege. Leko ste vidli Rozo pa Lujzo, kak so se conele pa klajfale. Gorenjesenički žüpan de se vendar dugo spomino na te ples zatok, ka ga je Lenka tak stiskavala, ka je na drugi den kumaj išo v Varaš na djilejš. Najbole ga je tau mantralo, Zakoj je ta Lenka nej Lenka bila, liki pojep. Tau je pa te zvedo, gda ga je Lenka sploj k sebi stiskavala. Pevski zbor je pa zvünredni program emo. Pa te v nedelo? Sto pa tau vse zandolej? No, ge, naura stara baba. Ge sam se tü tam v Števanovci klala, gda so baur vozili. Morem pa povedati, ka mi je nikak nej žau, ka sam tam bil. Sploj so vöstanili pa lepau naprajli borovo gostüvanje. Samo se leko lepau zavalimo organizatorom pa vsakšomi, steri se je vzeo za tau, ka je bio maškara ali ovak pomago. Pa te je itak nej konec. Na fašenski torek so na G. Seniki pa v Števanovci fašenki ojdli. Sploj je fajn, da te stare šege nazaj pridejo. Če svoje šege pozabimo, pozabimo na sebe tü. I. Barber NIKA ZA SMEJ * NIKA ZA SMEJ * NIKA ZA SMEJ Od velke nesreče Lajči v velkom Varaši žive pa se je v niško lagvo kompanijo not zmejšo, zatok so ga zaprli na nistarna lejta. Žena je pa doma ostala s trejmi mlajši. Gda se je te vauze Lajči rejšo, pride domau, pa kak not staupi, vidi, ka doma štirge mlajši gestejo. Pita ženo. "Ti, Roza, Odkec je tau štrto dejte? " Roza pa: "Odkec, Odkec? Od velke nevaule pa od velke nesreče. " Lajči pa: "Vej ti ge Včasik dam velko nevolo pa velko nesrečo, ti grda... " Roza pa: "Pa je buma tak bilau. Gda so te zaprli, skurok me je Sramota bujla pa te sam tavö üšla na železnico pa sam tam doj legla na linijo... " "Pa te? " pita Lajči. "Pa te pa te? Ali se ge kriva, ka je železničar prva prišo kak cug? " Zakoj? Micka je etognauk etak pitala svojoga moža: "Ti, Ludvik, Zakoj vsakmau vö z rama letiš, gda ge začnem spejvati? " Ludvik pa: "Zakoj, Zakoj? Zatok, naj sausedje ne mislijo, ka te bijem pa kolam. " Pismo Karči sreča najbola dobroga padaša pa sausada Lorenca pa ga etak pita: "Ti, Lorenc. Ka je včera večer pri vas bilau, ka ste takši velki cirkus gnali? " Lorenc pa: "A, nika nej. Samo za edne pisma volo je bilau vse. " "Pa ka je te s pismov bilau? Pozabo si go gor na pošto djati? " Lorenc pa: "Vraga, pozabo sam go zažgati. " Obed Naša Ana se je etognauk doma razpaučila pa krči s svojim možaum, Otonom: "Oto, boj tak dober, pa ne šti novine pri obedi! " Oto pa: "Ana, pa tau je obed? " Penazge Hilda pa Ilonka si etak prpovejdata: "Ti, Hilda. Ka misliš, Zakoj je pa te Ernest za ženo vzeo tau staro pa grdo žensko? " Hilda pa: "Ja, vejš, tau je tak, moja Ilonka, ka če je komi sila za pejnaze, ne gleda je, gda so je vödali (tiskali). " I. Barber Porabje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p. p. 77, tel.: 94/380-767 Tisk: SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062 Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.