FOKUS: FESTIVAL SLOVENSKEGA FILMA 
TELO | 2023 | FOTO BRAND FERRO 
  Ko sem zacela 
nihce ni razumel 
Seliskar


dokumentaristike zdelo se jim je  
da sem lena  ko toliko let meckam te svoje filme 



Ce zacneva pri vsebini, me najprej zanima nekaj podrobno­sti, ki jih nisem razbrala iz filma. Kje sta se z Urško spoznali? 
| Spoznali sva se na GILŠ-u, gledališki in lutkovni šoli, ki jo je pod JSKD ustanovila Metka Zobec. Tam je bil velik nabor po­membnih slovenskih avtorjev: Pepi Sekulic, ki je prišel iz Lon-dona, Mitja Vrhovnik Smrekar, Branko Završan se je vrnil iz Pa-riza, Branko Potocan je bil za gib. Ucilo nas je veliko enih super ustvarjalcev, ki so komaj prišli s faksa. Mi smo bili mulci. Jaz sem bila verjetno najmlajša. Tam sva se srecali, ker sva bili obe drugacni. Ona je bila že takrat pankerica, zabrita manekenka, jaz sem imela modre lase, vsa divja. Takoj sva se ujeli in se našli v neki improvizaciji, ki se je še sedaj spomnim. Samo spogledali sva se in ugotovili, da sva iz istega testa. Potem je bila še Tita (Tita Cvetkovic, op. a.), ki se tudi pojavi v filmu. Me tri smo bile kot rit in srajca, ves cas smo se družile. Nismo delale pizdarij, bile smo samo drugacne. Štrlele smo ven za to Ljubljano, ki je bila precej siva in povprecna. Takrat mobilnih telefonov ni bilo, bili so stacionarni. Si se zmenil in si šel ven. Kot se zacne tudi zgodba v filmu, ko Urška pravi, kako sem jaz vedno zamujala. 
Ko sta zaceli snemati – govorim o tvojih zgodnjih posnetkih Urške – ali sta imeli že takrat namen, da bi skupaj naredi­li film? Od kod izvira nabor vseh teh zgodnjih posnetkov in kako si takrat sploh prišla do kamere? | Kamero je bilo težko dobiti. Bil je drug cas, takrat je bila še DV kamera. Posnetki, kjer ona rojeva, so nastali kasneje, ko sem že delala za Noro Production oz. Luno. Oni so mi dali štipendijo, ki sem si jo zaslužila tako, da sem zanje delala reklame in si s tem placeva-la šolanje v Angliji. Takrat ni bilo zares štipendij, sploh pa ne za film. Ko sem delala te kastinge in izbor lokacij, sem imela dostop do DV kamere. Kasneje sem dobila kamero na faksu. Drugace sem iskala material v arhivih, tudi na GILŠ-u, kjer pa nisem dobila nicesar. Sem pa veliko materiala dobila pri Sanji Grcic. Ona je imela posnete vse modne revije, kjer smo bile zra­ven – predvsem Urška. Jaz sem bila drug kreativen sektor, kjer se je snemalo. Potem sem imela tudi sama neke privatne stvari, ki sem jih posnela kar tako, veliko virov je. 
Spomnim se intervjuja z Urško, ki poteka v francošcini. Kaj je bilo to? | Tisto je bil kasting za nek projekt televizije Arte, ki sem ga dobila kot študentka. Bilo je ravno po prikljucitvi Slo­venije EU. Iskala sem lepe punce in lepe fante, ki bi šli na zme­nek v Bruselj za neko dokumentarno serijo, v kateri naj bi se nove države med seboj poparckale. Zato sem vse, ki so govorili francosko, posnela v francošcini. Hvala bogu sem to našla med vsemi arhivi. Bilo je še vec tega, a se ni ohranilo. To so bili casi, ko se je veliko snemalo, a ker so bile kasete drage ali pa se jih ni dobilo, se je potem tudi kaj izbrisalo. 
V katerem trenutku si potem zacela snemati film oz. si ugoto­vila, da nastaja film? | Najprej sem zacela delati film o zdravilcu Mitku Filevu. Za ta film sem zacela delati raziskavo, a iz tega potem ni bilo nic. Urška je takrat že zbolela in tako je prišla v te posnetke, ker sem njega pripeljala v Ljubljano z namenom, da ji pomaga. Pred tem smo z Urško snemali v Makedoniji, na Pres-panskem jezeru, ampak takrat tudi še nismo vedeli, da bo iz tega nekoc film. Takih situacij seveda ni mogoce predvideti. Ne bi si niti želela pomisliti na to. Šele kasneje, ko se je zbudila iz kome in okrevala ter shodila pred kamero, sem dojela, da bo to film. 
Zanimala me je Urška in njena moc: od kod jo sploh zbereš, ko si tako na tleh. Ne, kdo je kriv, zakaj ta bolezen, ali so krivi zdravniki ... Ves ta balast protesta proti vsem me sploh ni za­nimal. Zanimala me je njena življenjska filozofija; da ni fora v tem, da te nic ne more uniciti, ampak v tem, koliko se zavedaš, ko se ti kaj takega dejansko zgodi, in kaj s tem narediš, kot tudi sama rece v filmu. To sprejemanje sprememb, ki niso lahke. Kaj s tem narediš? Zelo sem vesela, da je Urška sedaj v redu in da je k temu na nek nacin prispeval tudi film, saj ji je pomagal osvetliti kar nekaj stvari, o katerih je morala spregovoriti, tudi 
o tistih najbolj temnih in globokih. Po drugi strani pa se sama tudi ves cas dela norca iz sebe in okolišcin, kar je njen obrambni mehanizem. Zato je bilo tudi težko narediti resen film. 
Kako je Urška prvic prišla v Makedonijo? | Urška je v Makedo­nijo prvic prišla skupaj s hcerko k nam na obisk. Vsega je imela dovolj in želela se je odmakniti. Prišla je za en teden, ampak na koncu ostala tri mesece, ker je videla, da z njo ni vse v redu. Šele tam je dojela, koliko sranja si je nakopala na glavo. Tipic­na ženska, sploh mati samohranilka, s precej težko družinsko zgodbo svoje primarne družine za sabo. In potem samo nada­ljuješ, ker si navajen vsega hudega in ti je naravno, da se dogaja sranje. Ne veš, kako je ne imeti težke situacije. 
Urška je padla v komo takoj po vrnitvi iz Makedonije. Kako je izgledal njen povratek v Ljubljano? | Urška je že v Makedoniji zacutila, da je nekaj z njo zelo narobe. Ko smo bili na Prespi, je rekla, da mora h ginekologu, da cuti, da nekaj ni v redu. Rekla sem ji, da bi bilo boljše, da gre h ginekologu v Ljubljano, ker ima tam urejeno zdravstveno zavarovanje. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi lahko šlo za nekaj tako resnega. Da bi prišla kar naj­hitreje in najceneje, smo jo pospremili na vlak. Takoj, ko je prišla v Ljubljano in stopila z vlaka, se je zelo slabo pocutila. Otroka je peljala k svoji mami in šla takoj k zdravnici. In potem je padla v komo. Nihce ni vedel, kaj ji je, samo kar naenkrat je bila v komi. Nato so me klicali, ce vem, kaj je bilo. Jaz pa nisem vedela nic. Mi smo jo samo poslali na vlak domov. Niti slutili nismo, da bi lahko 
FOKUS: FESTIVAL SLOVENSKEGA FILMA 
PETRA SELIŠKAR | FOTO SABINA ĐOGIC 


bila v življenjski nevarnosti. Je pa takrat tik pred odhodom pla­vala do Kacjega otoka (otok sredi Prespanskega jezera, op. a.) in nazaj, kar je sedem kilometrov. Zdravniki so nato relativno hit-ro ugotovili, za kaj gre. Ampak je niso mogli prebuditi iz kome. Dobila je vaginalni herpes, ki se je razširil, razžrl njene živcne celice in posledicno je encefalitis napadel celoten centralni živcni sistem, ki jo je ugasnil in je padla v komo. Telo se mora nekako ugasnit. Pri njej se je to zgodilo veckrat. 
Kako je vse to dogajanje v casu snemanja vplivalo nate in na tvoje telo? V tem obdobju si imela sama dva otroka. | Dogaja­nje okrog tebe vsekakor vpliva nate, ker o tem veliko razmišljaš in tuhtaš. Odkrivala sem še druge primere encefalitisa, ceprav je tega je v Sloveniji res malo. Potem sem šla do Alojza Ihana in do vrste specialistov, ker sem hotela razumeti, kaj zares pomeni avtoimuna bolezen. Kako telo kar samo sebe napade in to pri najbolj zdravem imunskem sistemu: vegetarijanki in fizicno ak­tivni? Urška ni pila alkohola, niti ni kadila. Imela je zdravo telo in zdrav um. Govorila je vec jezikov in bila zelo dobra pianistka. Mislim, neverjetno. To me je tudi malo preganjalo. Zelo sem si želela odgovorit na ta vprašanja, ampak odgovora ni. Pri avtoi­muni bolezni nikoli ne veš, kaj jo sproži. 
Edino, kar sem dojela, je to, da se vcasih ne da storiti nicesar. Sem ena tistih, ki vedno mislijo, da je potrebno stvari rešiti in pomagati. Ampak vcasih s tem, da samo si, najbolj pomagaš. To je bilo zame najtežje. Vse bom probala, vse bom raziskala, pregledala, našla alternativne rešitve, zato je bil tukaj tudi Mit­ko in drugi zdravilci. Ker smo poskušali vse. In potem vidiš, da si nemocen. Ce je vpletena tvoja družina ali tvoj prijatelj, si lahko samo prisoten. Ne moreš stopit nekomu v glavo in mu tam spreminjati stvari. S tem mu povzrociš še vec težav. Urška je imela toliko let teh bolezni in vsak, ki je prišel, ji je rekel, da mora kaj poskusiti. Potem ti to probavaš in na koncu ti gredo že vsi na živce s temi nasveti. Noben od njih ne ve, za kaj gre, ampak vsi imajo pravico, da ti nekaj pametujejo. 
Urške v filmu nisem želela povelicevati. Je clovek iz mesa in kos-ti in veliko stvari v tem procesu je zajebala, tako kot mi vsi. To se lahko vsakemu zgodi. Le da je ona dovolj odprta, da to ubesedi. Ima bogat notranji svet in stvari zna razložiti tako, da si jih lah­ko predstavljaš. Ko ona razlaga, ti to vidiš. Vse si je zapisovala v dnevnike, da ozavesti, kaj se ji je pravzaprav zgodilo. To njeno metodo bi lahko poimenovala vodnik za preživetje. 
Si imela z njo kdaj težavo glede snemanj? Ko si tega ni želela? 
| Veliko momentov je bilo, ko Urška ni videla smisla v snema­nju, in jaz sem seveda to spoštovala. Nato me je poklicala, ker je nekaj rabila, vmes pa je že pozabila, da mi je rekla, da noce vec snemati. V obdobju, ko se je vse skupaj zgodilo drugic, je bila zelo na tleh in ni želela, da snemam. Do takrat je bilo nekako v redu, posneli smo tiste dele, na katerih sta z njenim zdajšnjim partnerjem Bojanom. Ko pa je drugic ugasnila, je bilo zelo težko in takrat se je spremenila. Preselila se je in prekinila stike s svo­jo primarno družino in vsemi ostalimi. In dolgo casa tudi mene ni poklicala. Potem pa me v enem trenutku je. 
Urška v nekem trenutku ugotovi, da mora postati iskrena. Imaš kot režiserka podobno dilemo, medtem ko veš, da mo-raš film kljub vsemu pripeljati do konca? | Iskrenost. To je bilo kar težko. Urška ima tri dnevnike, v katerih je veliko mracnih misli in veliko težkih situacij in dialoga. Vse si je zapisovala, da ozavesti, kaj se ji je pravzaprav zgodilo, da sestavi sebe kot osebo nazaj. Da sploh ve, kdo je in kdo so ti ljudje okoli nje in kaj hoce­jo. O tem je ves cas pisala in to obširno. Zelo veliko je bilo v teh zapisih stvari, za katere ne bi bilo cisto korektno, da bi jih dala v film. Korektno zato, ker v tistem casu ni imela nobenih obramb­nih mehanizmov, bila je kot dojencek. Ni se mi zdelo prav. 
Na festivalu v Sarajevu je bila še v neki dilemi, kaj ta film je. Nato sem jo v Skopju na festivalu Makedox vprašala, ce sem kaj zamocila, ce je to iskren film, ce je to to? In je odgovorila, da zelo. Cisto iskren. Res mi je zaupala. V nic se ni vtikala, nikoli mi ni rekla, da moram kakšen prizor iz filma odstraniti. Nikoli. »To je moje življenje, a tvoj film. Ti si ga veliko bolje zastavila, kakor bi ga jaz kdajkoli povedala. Ful si ga lepo povezala. Ker si mi zares prisluhnila.« To je bil meni najvecji kompliment. 
Zanimajo me mikroskopski in podvodni posnetki, ki so upo­rabljeni v filmu. Kje ste jih posneli, kaj ste uporabili? | Gre za mešane posnetke iz razlicnih virov. Mikroskopske smo snemali v mikrobiologiji celice, kar je bilo vizualno zelo zanimivo. Tega materiala je bilo zelo veliko. 
So bili povezani s tkivom oz. fizicnim stanjem protagonistke? 
| Ne, šlo je bolj za vizualno ilustracijo. Kar je bilo njenih celic, je delovalo vizualno precej nezanimivo, zaradi cesar tega na koncu nismo uporabili. Ker ne bi nihce razumel. Je bilo pa to težko snemati, saj se zazna vsak minimalen premik kamere. Kar smo lahko uporabili, je bil zoom (opticno približevanje ali oddaljeva­nje objektiva kamere, op. a.), kot bi šlo za premik kamere naprej ali nazaj. Veliko dela je bilo tudi v postprodukciji. Zaceli smo s snemanjem celic avtoimunskega tkiva, ampak to ni bilo zares zanimivo. Na koncu smo posnel tkiva nekih drugih celic, pa ce­bulo, ki izgleda vizualno zanimivo, kot neke kosti. Veliko je bilo tudi podvodnega snemanja, plavanja v jezeru. 
Je to vse snemal Brand Ferro, tvoj snemalec? S cim ste sne­mali podvodni del? | Vecinoma je vse podvodne posnetke sne­mal Brand. Snemali smo z našo kamero (Sony HD), ki smo jo zašcitili z vodoodpornim ohišjem, in preizkušali razlicne mož­nosti. Jezero, v katerem smo snemali, je zelo motno, zato smo iskali svetlejše trenutke, a ce je bilo presvetlo, spet ni bilo v redu. Potrebovali smo t. i. povezovalne kadre za prizore, v katerih Ur-ška plava, da bi delovali organsko. Veliko smo eksperimentirali. 
So vsi posnetki vode nastali na Prespanskem jezeru? | Ja, vse je bilo posneto tam. Z Urško smo imeli vec snemanj v razlicnih obdobjih, a smo morali vse skupaj na koncu nekako strniti. Po-tem pa še te ribe. Nekatere so s Prespanskega jezera, potem so še amazonske, ki smo jih posneli v akvariju v Leipzigu in ki jih Ur-ška opisuje v sanjah. Kac nismo dobili. Na Prespi je bilo vse zelo simbolicno. Jezero, ki predstavlja njeno seksualnost, nato otok s kacami. Veliko biblicnih elementov je tam in tako je tudi posne-to, zelo vizualno. Ko smo šli z njo na ta otok, ni bilo niti ene kace, ceprav jih tam obicajno mrgoli na tisoce. Samo dvigneš grm in so vse prepletene. Ampak ko smo šli z njo, smo srecali samo mrtve. 
Ob gledanju filma sem dobila nenavaden obcutek, kot da je to, da je Urška padla v komo, povezano s kacami? | Urška je, pre-den je padla v komo, hotela plavati na ta Kacji otok, da bi jo popi-kale kace in bi se njeno življenje koncalo. To je bila samomorilska akcija, ki pa se zaradi njene hcerke Zoje ni zgodila in je priplavala nazaj. Potem teh kac nikoli vec ni srecala. Tudi potem, ko smo šli drugic na isto mesto, ni bilo nobene kace. Samo pelikani, kormo­rani ... Potem smo šli še enkrat brez nje, spet nobene kace. 
Ali gre pri tvoji ekipi, ki je skoraj v celoti tuja, vecinoma za stal-no zasedbo? | Skoraj pri vseh filmih sodelujem z Brandom Fer­ro, snemalcem, ker dobro dela, ne glede na to, da sva partnerja, pa z Vladimirjem Rakicem, ki vedno dela zvok, postprodukcijo zvoka in tonsko montažo, z njim sem delala vse svoje filme, ter z Vero Galešev, ki dela foley (zvocne ucinke, op. a.) in celotno zvoc­no sliko. Vladimir je Nizozemec iz Novega Sada, poznava se še iz casa študija in Vera je njegova partnerka. Oba sta na Nizozem­skem, a se sedaj selita v Novi Sad, kjer si urejata studio. Mon-tirati sem zacela s Sandro Bastašic. Dolgo je trajalo, preden sva našli rep in glavo filma. Sandra je naredila velik del, a ker je bilo težko in se je vse skupaj zavleklo, sem na koncu za pomoc prosila Saška Potterja Micevskega. On je prišel v to zadnjo fazo, ko sva bili obe že na koncu. Bil je cas korone in bolezni. Težko je, ko de­laš doma, ob družini. Mislim, da sva si obe oddahnili, ko je prišel Saško. Takrat sem zacutila veliko moc in željo, da film zakljucim. Je veliko mlajši in zelo hiter, cisto drugacen od mene, in se je poklopilo. Zelo hitro je dojel, kje smo, kaj delamo in zakaj, kar je potem tudi zelo hitro pripeljalo do neke koncne montaže in tega, da sem lahko zacela delati na obsežni tonski postprodukciji. Za glasbo smo poskušali dobiti pet razlicnih ljudi, na koncu pa jo je naredil kar Vladimir Rakic. Glasbo, ki ni dekorativna, ampak te popelje noter, v telo. Navsezadnje je Urška glasbenica in zato je pomembno, da je glasba pravilno izvedena, da govori z zvo­kom in glasbo njenega telesa. Da ti živci, ki se zbujajo, res zvenijo tako, kakor se zbujajo. Zato je to potrebno slišati v dobrem kinu, da dobiš celo sliko. Najvecji del režije je ravno v zvocnem delu. Jaz cez ta film cutim svoje telo bolj kot Urškino zgodbo. Cutim, kako se to lahko zgodi meni. Kako se lahko zgodi vsakomur. Iz­ziv mi je bil, da poskusim gledalcu približati ta senzorni del. 
Koliko ste glasbo povezali z njenimi obdobji v življenju, glede na to, da gre za dve desetletji? Ali je v filmu prisotna tudi glas­ba, ki je Urško spremljala skozi ta cas? | Midve sva bili panke­rici. Pravice za uporabo pesmi PJ Harvey na zacetku filma smo dobili po ne vem kolikšnem casu, hvala bogu. Za glasbo za celo-ten film sem se pred leti zacela dogovarjati z Robertom Fisher-jem (1957–2017) iz zasedbe Willard Grant Conspiracy. Potem ga je napadla avtoimuna bolezen in na koncu je umrl za rakom. Je pa zakljucna pesem filma njegova, jo je posvetil Urški in najini zgodbi. Pesem z naslovom »Painter Blue«, ki se vrti, medtem ko ona plava, je naredil prav za ta film. Dolgo sem razmišljala, kako jo uporabiti, da ne bo štrlela ven. Ker je morala biti v tem filmu kot dolg njemu in celi zgodbi. Nekateri so menili, da glas­ba nekega Americana ni potrebna, a sem vztrajala, da je to to in da ne gre ven. In smo potem našli nacin, da se je njeno plavanje spojilo s prizorom, kjer se poklopita preteklost in sedanjost. 
Ce sem te prav razumela, ste film dolgo casa delali brez fi­nancne podpore? Koliko casa zares? | Zelo dolgo. 
Kdaj si film prvic prijavila na SFC in kako ste nato prišli do koprodukcij ter Eurimages? | Ne spomnim se. Vem samo, da je minilo veliko casa. Najprej smo dobili denar za produkcijo v Makedoniji. Šlo je za majhen znesek, za drobiž. Potem nas je podprl Slovenski filmski center in nato smo sredstva dobili še na evropskem razpisu Media. Pocasi je šlo. Na vseh teh pitchin­gih (javnih predstavitvah, op. a.) so vsi videli velik vizualni, dra­maturški, avtorski potencial, ampak da bi pa za koprodukcijo dobila televizijo, pa ne. Nihce ni razumel, za kaj gre. Z mojimi filmi je vedno težko, ker so vedno nekje vmes, med temami. Ni-majo neke osrednje zgodbe, kot jo imajo filmi o kolesarjih ali 
o ekozavesti, zato si jih ljudje težko predstavljajo. Ne glede na to mislim, da je bil treatment (vsebinska zasnova filma, op. a.) odlicno napisan. Še sedaj prisegam, da je to res to in je zelo blizu temu, kar film je. Ceprav je ljudem težko razumljiv. 


45 

S SFC-jem smo financirali glavni del, na TV Slovenija nismo mogli, ker je bil dogovor z Urško, da film ne bo prikazan na slo­venski televiziji. Potem sem na IDFI (najvecji mednarodni fe­stival dokumentarnega filma v Amsterdamu, na Nizozemskem, op. a.) spoznala Tamaro Babun (hrvaška producentka pri pro-dukciji Wolfgang & Dolly, op. a.), ki jo je film zanimal in smo se z njo prijavili na razpis na Hrvaškem. Prijavili smo se tudi na Srbski filmski center, a tam nismo prejeli sredstev. 
Na SFC-ju ste prejeli sredstva za razvoj projekta in realizacijo ali samo za realizacijo? | Samo za realizacijo, ker smo bili s koprodukcijskimi sredstvi že tako naprej, da ne bi mogli cakati. To je bila napaka. In nato Eurimages. Dolgo casa nismo imeli nobenega denarja in smo snemali z lastnimi sredstvi. Kar je po eni strani, ko pogledaš film, logicno, saj najvec denarja potre­buješ na koncu. Ce bi imeli razpise za veckratni razvoj, bi bilo cisto okej in bi lahko rešili to vmesno obdobje. 
To drži, ce imaš v družini direktorja fotografije, ker sicer pri razvoju to predstavlja velik strošek. | Res je, tu je tudi še oprema in potovanja v Makedonijo, pa ATA carneti (carinski dokument za zacasni uvoz blaga, op. a.), veliko je nekega dela. Zdi se, kot da je Makedonija cisto blizu, ampak ni. Tam moraš nekje spati. Potem je tu strošek za snemalca zvoka pa karte ter zavarovanja. Urško je bilo treba pripeljati tja in nazaj. Potem smo snemali še z Zojo in celo družino, vendar tega na koncu nismo dali v film, saj v njem ni delovalo. 
Med drugim koproduciraš tudi filme drugih režiserjev, so-delovala si pri Makedoxu – Mednarodnem festivalu doku­mentarnega filma v Makedoniji. Koliko ti tvoja mednarodna poznanstva pomagajo pri financiranju in distribuciji lastnega filma? Ali vidiš prednost v tem, da veš, na koga se obrniti, ko film koncaš? | Tega nikoli ne veš. Veš le, kdo so ljudje, ki odlo-cajo. To je prednost. Prednost je, da lahko nekoga pokliceš in vprašaš, ce mu film ni bil všec (smeh). Jaz filme delam in jih ne morem prodajat. Ne smem biti eno telo v vsem, ker se mi zdi, da je to popolnoma drug poklic. Enako kot pek, ki dela kruh, ga hkrati ne more razvažat po trgovskih centrih in tam prodajat. Tako enostavno ne gre. Jaz lahko prodajam tuje filme in kopro­duciram druge. Za svoj film pa imam prodajne agente, ki jih zaupam in ki super delajo. 
Pri meni recimo niti dva filma nista šla na isti festival. Zato to zares nima vpliva. Vsi so bili uspešni, festivalsko bogati – ni do-kumentarnega festivala, kjer še nismo bili – ampak na iste pa niso šli. Ker so si zelo razlicni. Ce bi ves cas delala iste filme, bi me hitro minilo: ko že poznaš svojo dramaturgijo, kje bo kaj, tripartitna oz. enopartitna zgodba, opazovalni dokumentarec. To, da te pritegnejo trenutne okolišcine, nekaj, kar je povsem drugacno od predhodnih, in poskušaš s tem nekaj narediti, to je meni izziv. Sicer lahko produciram to, kar znam, in je to to. Tudi to je seveda ustvarjalno. Ampak avtorsko, ter da stestiram sebe in ekipo, me bolj zanima eksperiment, ta popolnoma dru­ga forma. To je izziv. 
Si kdaj razmišljala, da bi produkcijo svojega filma prepustila komu drugemu? | Sem in tudi nekaj producentov sem izuci-la. Trenutno imam producenta v Franciji, a tudi tukaj še nisem obupala. Še vedno delam z Ivano Naceva in upam, da bo ona prevzela produkcijo in da se jaz ne bom vec ukvarjala z njo. Že-lim si vec producentov, super bi mi bilo, da bi šla lahko malo sem in malo tja. Ceprav je že malo bolje. Ko sem jaz zacela, nih-ce ni razumel dokumentaristike, zdelo se jim je, da sem lena, ko toliko let meckam te svoje filme. Zato potem nisem nikomur zaupala in sem šla v svojo produkcijo. Na nek nacin je bilo to lažje, po drugi strani pa veliko težje. Ker to mora biti dialog. Šele sedaj vidim, ko delam z bolj izkušenimi producenti, ceprav sem tudi sama izkušena, kakšen velik doprinos je delati s pro-ducentom, ker je to lahko tudi zelo ustvarjalno delo. 
V našem prostoru je to seveda pogojeno s financiranjem. Jaz si za svoj projekt ne morem privošciti polno zaposlenega pro-ducenta, saj bi to pomenilo polovico mojih sredstev. Ce v svoj projekt dam še place drugih sodelavcev, zanj ostane bore malo. Zato se moramo odlociti, ali bomo imeli podjetja oz. produkci­je, ki bodo dolgorocno prosperirale ali bolj enkratno letece, pri katerih greš v bankrot vsakih šest let (kolikor lahko traja razvoj in produkcija enega celovecernega filma, op. a.). To je resnicna situacija, v kateri se nahajamo. Tudi najboljše produkcije imajo šele sedaj, po tolikih letih, zaposlene tri ljudi, kar še do pred kratkim ni bilo mogoce. In potem lahko izpeljejo vec svojih pro-jektov, s katerimi zapolnijo vrzeli za place. Manjše produkcije tega nimamo in za to ni kriv SFC, kriv je MOL. Vsi ne moremo živeti od evropskih sredstev in slate projektov (skupine projek­tov, op. a.). Ni druge alternative ali pa sama necesa ne razumem. 
Vsako malo mestece daje po 10.000€ za filme. Naša ljubljan-ska obcina ne da nic, ker daje Kinodvoru in za pisarne pri Kinu Šiška. S tem mislijo, da so naredili dovolj za film. Osemdeset odstotkov produkcije je v Ljubljani. Ce bi nam vrnili vsaj davek, ki smo ga v teh letih prispevali. Kaj bodo pa imeli za pokazat, ce ne ravno tega, kar mi ustvarjamo? V tem vidim najvecji pro­blem. SFC s tistimi ficniki, ki jih ima, še kar v redu manevrira. Vsake toliko casa naredijo kakšno veliko napako, ampak zares imajo zelo malo denarja. In potem vse tiste place in ljudje, ki 
TELO | 2023 | FOTO BRAND FERRO 
delajo po sedemnajst stvari paralelno in vse na pol. Pa niso oni krivi za to. Mi potrebujemo regionalno sofinanciranje in vecjo povezavo z drugimi državami, za kar mora nekaj narediti tudi Ministrstvo za kulturo, za promocijo pa Ministrstvo za zunanje zadeve. Vse naše ambasade. Kup enih virov je še, ki bi lahko dodatno pomagali filmu, pa ne razumejo, da je to njihovo delo. In ne moremo jih mi tega ucit. 
Po kakšnem vrstnem redu svoje filme predstavljaš publiki, od filmskih festivalov do redne kino distribucije, potem na TV in na koncu pretocne platforme, ali kako drugace? In kakšno vlo-go igra zate Baza slovenskih filmov (BSF)? Si ena redkih uve­ljavljenih slovenskih režiserk, ki ima vecino svojih filmov do-stopnih v njej, kar ne velja za mnogo filmov, prav tako posnetih z javnim denarjem. | Mislim, da je BSF nujna, vem pa, da ima veliko ljudi težave s tem, cigava je. Ce je javna ali ne. Jaz sem srecna, da je koncno to nekdo postavil, kjer je vse na enem mestu in lahko vsakogar, ki išce slovenski film, usmerim nanjo. Klikneš, kupiš in pogledaš, kar te zanima. Ne vidim težav, ki jih vidijo dru­gi. In absolutno ne vidim nobenega problema, da jo vodi zavod in komu gredo pravice. Pri nas se takoj, ko nekdo zasluži pet evrov, že zacne drama. To je ta mala Slovenija. Vsi, ki smo že imeli filme na razlicnih platformah, vemo, da tu ni nekih bajnih zaslužkov. 
Glede strategije produkcije, jaz ne taktiziram glede svojih fil­mov. Ko je film koncan, mora cimprej ven. Kot pri donošenem otroku ga ne morem še malo obracat po trebuhu, treba ga je rodit. Razumem, da poskušaš priti na festival A-kategorije, a ce ti takoj ne uspe, ne bo konec sveta. Imela sem primere, ko sem šla kasneje na festival v Rotterdam in ni bila premiera. Ampak to sem jaz. Nekateri cakajo eno leto, da jim film pride ven na pravem festivalu ali pa sploh ne. Jaz se tega ne grem. 
V primeru filma Telo sem bila vesela, ker so že v zelo zgodnji fazi prišli do mene Lightdox in rekli, da bi bili prodajni agenti za ta film. Ce bi jih poslušala, bi mi z njim cakali na velike fe­stivale, meni pa je bilo nujno, da gre film cim prej ven. Nato je klicala Rada Šešic, da je film vkljucila v program Sarajevskega filmskega festivala, in to se mi je zdelo super. Bila sem vese-la, da se lahko premiera zgodi nekje, kamor bo lahko prišla celotna filmska ekipa. Nas je le trideset. In ce bi se to zgodilo recimo na filmskem festivalu v Berlinu, bi bilo za to manj mož­nosti in bi tudi veliko vec stalo. 
Kot producent moraš vse stroške za promocijo filma – od Face-booka do plakata in prenocišc – zalagati sam. Nihce drug, razen režiserja in producenta, kar pomeni v mojem primeru eno osebo, nima pokrite festivalske poti. Za vse ostalo moraš založiti sam. 
In predstavljaj si, da te povabijo v Berlin in tam stane en plakat 1500€. Kam naj grem po ta denar? Sem pa vesela, da se je pri tem filmu tudi SFC potrudil glede same distribucije, da jim je mar in ga pošiljajo naokrog. A kljub vsemu se je po koroni naredila veli­ka gneca in veliko filmov prihaja v prve vrste z zaostankom. Ce bi bile okolišcine normalne, bi imel film vec možnosti, zdaj pa je res slab cas, ker je kup filmov, ki še niso imeli premiere, ki so spre­menili datume zacetka distribucije in gredo ven šele sedaj. Enako je z medijskimi odzivi. Da prideš na vrsto v Variety ali te velike casopise, je težko. Ker je toliko zaostanka. Sama sem zadovoljna, kako gre sedaj filmu Telo, kam gre in kaj se z njim dogaja. 
Kako to, da se nisi odlocila filma v Sloveniji premierno predvajati na festivalu dokumentarnega filma DOKUDOC v Mariboru, ki se odvija pred Festivalom slovenskega fil-ma v Portorožu? | Maja (Malus Azhdari, direktorica festivala DOKUDOC, op. a.) me je povabila, vendar je bil problem v tem, da sem imela preprosto vsega prevec in nisem imela nikogar, ki bi to premiero izpeljal. Da bi pa preprosto samo poslala DCP (digitalna kopija filma za kinematografsko prikazovanje, op. a.) na festival, se mi pa ni zdelo prav. Na premiero moraš povabit ljudi in po festivalu v Sarajevu tega nisem bila fizicno sposobna izpeljati. Podpiram ekipo DOKUDOC in grozno mi je, da letos niso prejeli financnih sredstev od SFC-ja, a nekako so se znašli in edicija je bila še boljša. Zato verjamem, da bo šel festival v dobro smer. Verjamem, da bodo vsi dojeli, da ta festival potre­bujemo in da ga je treba nadgraditi. Jaz ga ves cas podpiram, a vcasih se morajo nekatere stvari tudi podreti, da se lahko potem bolje postavijo. Morda je bilo to tudi nujno za korak naprej. Ne gledam slabo na to, mi je bilo pa hudo, da ni bilo financiranja niti z ene niti druge strani. Ampak nicesar ne moreš. Tukaj si nemocen, ne glede na to, kako festival podpiraš.