550
cd
AKTIVNOST
Dva slovenska ljudska poslanca sta v zadnjem času izpričala kulturno idejno  smrt.  Prvi  je  okaral  znanega
beograjskega komika Čkaljo, drugi pa avtorje slovenskega filma Rdeče klasje. Njune besede so bile precej ostre, ton jedek in ne brez političnih opozoril kulturnim delavcem. Izjavi obeh poslancev sta dobili — kot se spodobi — v naših javnih občilih razmeroma ugleden prostor in tudi poudarek. Pustimo ob strani tako imenovana velika vprašanja o svobodi umetnosti in umetniškega izpovedovanja, o svobodi humorja in satire, o umetnosti kot sodniku in opisovalcu družbe in njenih nravi itd. Zanimivo pa bi bilo zvedeti, ali trenutno ni na dnevnem redu javno politične pozornosti bolj perečih vprašanj, kot pa je afera s Čkaljo in Rdečim klasjem. Ze res, da so komiki in satiriki kdaj pa kdaj nevarni in neprijetni, pa tudi film, če ne obtiči v bunkerju, lahko vpliva na tisoče gledalcev. Je pa tudi res, da se poslanci, ki se napak lotevajo humorja in filmske umetnosti, lahko spremenijo v neprijeten in nekoristen družbeni fenomen. Pa ne toliko za sodobnost (ta je navajena vsega hudega), kolikor za prostor v zgodovini in v njenem izročilu prihodnosti. Oba poslanca sta izpovedala svoje misli in skrbi v imenu organizacijsko-politične strukture, v kateri jima je sedeti in delovati. In tu je napaka. Razpravljati v zvezni skupščini o Čkalji je krepak nesmisel, prav tako pa je krepak nesmisel razpravljati v republiški skupščini o filmu Rdeče klasje. Kritična presoja kakšnega umetniškega pojava naj ne dobi prostora v institucionalni strukturi družbe, kajti kritika je lahko le misel, ne more pa biti izraz oblastvene moči. Zato sta poslanski interpelaciji o obeh pojavih napaka. Tovrstne napake — v nedavni minuli preteklosti jih je precej — še vedno nazorno pričajo o tem, da delitev dela v naši družbi še vedno ni dosegla racionalne, funkcionalne in operacionalne stopnje.
scd