Tradicija in temelj požarnega varstva
Prostovoljno gasllsko društvo LJublJana mestoje zraslo v času, ko je po Sloveniji potekal boj za uveljavitev slovenskih društev, kot nosllcev slo-venske narodne zavesti.
Začetki organiziranega gasilstva segajo v 13. stoletje, ko so se pojavile prve oblike gasilstva v Vzhodni marki (Ostmark) in Je bil 1278. leta izdan tudi prvl gasllskl red. Na slovenskem območju pa velja 1785. leta izdan gasilski red za najsta-rejšl tovrstnl dokument, kije obravnavalpožarno varnost. Predhodnice gasilskih čet so bile po-žarne brambe, kl so jih začeli ustanavljati v prejšnjem stoletju in sicer v večjih industrijskih mestlh. V Avstro-Ogrski je bila ustanovljena prva požarna bramba 1831. leta v tobačnl tovarni SCHVVATZ na Tirolskem.
V Ljubljani so bili gasilci zelo primitivno organizirani vse do Napoleonovih časov, ko je generalni guverner pro-vince Ilirije izdal 1814. leta od-lok, naj mesto Ljubljana uve-de požarno policijo in poskrbi za splošno gasilsko službo. Ta odlok je sicer postavil temelje gasilstva in požarne službe v Ljubljani, vendar pa je trajalo še precej časa, da se je začelo gasilstvo organizirati v pra-vem pomenu besede. Organi-ziranje gasilstva sega v ob-dobje 60 let v prejšnjem sto-letju.
Do resnejših priprav za ustanovitev pravega gasilske-ga društva je prišlo šele v času županovanja dr. Suppana. Po dolgih pregovorih, premišlje-vanjih in odlaganjih je konč-no prišlo 30. marca 1870. leta do občnega zbora društva v sobi gostilne SOKOL na Mestnem trgu. Ob 18. uri in 46 minut je bilo društvo potr-jeno in izvoljeno je bilo tudi načelstvo s stotnikom Fra-nom Doberletom na čelu. V načestvu so bili še: Ivan Ja-nesch, Valentin Schafer, Ot-mar Balberg, Adolf Jaksche, Nikolaj Riindolzer, Fran Ehr-feld, Jurij Krieger, Albert Sa-massa, Jakob Witt, Josip Lolsdorf, Franc Fink, Gabri-jel Urbas, Albin Ahčin,   Vi-
ljem Kos, Josip Schulz in zdravnik dr. Ferdinand Er-žen. Društvo je dobilo naziv Ljubljansko prostovoljno ga-silsko in reševalno društvo Ljubljana mesto.
Društvo je po ustanovitvi dobilo prostore na dvorišču Magistrata in je v njih delova-lo vse do leta 1896. Delo druš-tva se je takoj začelo, saj so prevzeli dežurno službo v ne-katerih pomembnih usta-novah in hišah kot npr. v Ope-ri, kar lahko razberemo iz ra-portne knjige, ki so jo vodili dežurni gasilci. 26. junija 1870. leta pa so že posredovali pri prvem požaru ob 11. uri, kjer je pri gašenju sodelovala ena četa. Kot reševalno druš-tvo so posredovali z interven-cijami celo do Kočevja, od ko-der so vozili bolnike v ljub-ljansko bolnišnico.
Članstvo v društvu je bilo mešano, saj so bili v njem ta-ko Slovenci kot tudi Nemci, ki so tudi nenehno in močno pritiskali, da bi bilo društvo popolnoma nemško. Temu so se zavedni Slovenci upirali, zlasti pa še potem, ko se je začel vtikati v zadeve društva Turnverain, nemška požarna bramba. Tem pritiskom so se mnogi uklonili in med njimi tudi načelnik Fran Doberlet. Fran Doberlet, ki ga danes
imenujemo očeta slovenske-ga gasilstva, je kot pobudnik, organizator in ustanovitelj društva moral leta 1899. od-stopiti in njegovo mesto je 30. januarja 1899. leta prevzel Slovenec Ludovik Stricelj. Dotlej so bili vsi zapisniki sej načelstva v nemščini, od ta-krat dalje pa v slovenščini ter se je tudi načelstvo preimeno-valo v odbor.
Zmaga slovenskih rodolju-bov v društvu je pogojevala tudi hiter razvoj gasilskih društev po Sloveniji. To pa je bilo zlasti še toliko lažje, ker
je v istem letu gasilec Ignacij Mrhar sestavil prvi slovenski gasilski vadnik, ki je postal osnova za delo v gasilskih društvih.
Delo gasilskega društva je tudi med Ljubljančani dobilo široko podporo, saj je imelo društvo že mnogo rednih in podpornih članov. Ti so orga-nizirali akcijo za zgraditev ga-silskega doma in 8. septembra 1899. leta je bil slovesno odprt Mestni dom, kjer je začelo svojo še bolj uspešno delo društvo. V prostorih Mestne-ga doma so bili ločeni prostori
za gasilce in za reševalce.
Prva svetovna vojna je ne-koliko zavrla delo društva, ki pa je znova zaživelo po konča-ni vojni. Mesto se je začelo širiti, rastla so industrijska podjetja in potrebe po požarni varnosti ni moglo več zadovo-ljiti prostovoljno gasilstvo. Leta 1922 so zato ustanovili poklicno gasilsko četo, ki je bila izključno sestavljena iz članov Prostovoljnega gasil-skega in reševalnega društva
Ljubljana mesto. Ta poklicna gasilska četa je tudi zasnova današnje Poklicne gasilske brigade. Izmed članov druš-tva se je tudi razvila današnja reševalna postaja Ljubljana. Kljub temu, da so se razdelili na poklicne in prostovoljne gasilce, so med seboj vseskozi sodelovali. V društvu so ostali vsi tisti ljubljanski meščani, ki so hotell pomagati na pro-stovoljni osnovi, za večjo po-žarno varnost v mestu. Postali so dragocena dopolnitev Prve poklicne gasilske čete pri nje-ni humanitarni dejavnosti.
Društvo je v medvojnem obdobju delovalo v prostorih Mestnega doma, skupaj s poklicnimi gasilci. V svoji sredi so združevali in vadili svoje člane v veščinah, ki so potreb-ne za gašenje in reševanje Istočasno pa so vzgajali mla-de ljudi v zavedne državljane, ki so pripravljeni v slehernem trenutku pomagati svojim bližnjim in tudi stopiti na bra-nik domovine.
Pravilna usmeritev dela v društvu se je pokazala tudi 6. aprila 1941, ko so Ljubljano okupirali Italijani. Društvo je
sicer še naprej delovalo, ven-dar pa je iz zapisnikov 1. seje leta 1941 razvidno, da bo mo-ralo biti delo društva omeje-no, ker okupator ne dopušča tako široko zasnovane dejav-nosti. Med 1. sejo maja 1941 in 25. avgustom 1941, so na 2. redni seji sprejeli sklep, da se društvo razpusti, ker zaradi nastalih pogojev ni mogoče več delovati. Delo društva je bilo zlasti onemogočeno, ko so med tem časom vdrli v nje-gove prostore člani italijanske organizaclje VIGGILI DEL FUOCO in je njihov colonel-lo zavpil: BUTATTE ALL'A-RIA TUTTO QUANTO, E PRESTO!
Colonellove besede so se uresničile, oprema in orodje je bilo pokradeno, članstvo razgnano iz prostorov. Razbitju tega društva je sledi-lo nadaljnje delo pri razbija-nju vseh ostalih prostovoljnih gasilskih društev, ki so delo-vala na področju Ljubljanske pokrajine. Razpustitev teh društev je imelo globlji po-men pri raznarodovalni politi-ki okupatorja, ki je celo v ta-kih humanitarnih društvih vi-
del svojega sovražnika. Dolga in težka pot boja za slovensko društvo je dala tudi v tem ča-su svoj odraz, saj se je večina članstva jasno opredelila za boj proti okupatorju. Člani društva so delovali kot aktivi-sti, ilegalci ali kot borci v par-tizanskih enotah. Svojo pre-danost slovenskemu ljudstvu so jasno dokazali, saj jih je 9 med njimi darovalo svoja živ-ljenja za svobodo.
Po osvoboditvi so se ponov-no zbrali veterani društva in ga obnovili pod imenom Pro-stovoljno gasilsko društvo Ljubljana Center. Leta 1951 pa je na predlog Mirka KU-SARJA društvo ponovno prevzelo svoje staro ime Pro-stovoljno gasilsko društvo Ljubljana mesto in še sedaj deluje.
V povojnem obdobju se je društvo predvsem usmerilo v preventivno delovanje na po-dročju požarnega varstva, v vzgojo pionirjev, mladine, žensk in članov. Poleg vzgoj-nega dela se je društvo udele-ževalo gašenja vseh večjih po-žarov. Imeli so tudi stalne sti-ke s poklicnimi gasilci.
Ob podružbljanju družbe-ne samozaščite se je tudi društvo vključilo in sodelova-
10   pri   ustanavljanju   samo-upravne interesne skupnosti za varstvo pred požarom. S svojimi predlogi je tudi omo-gočilo, da so bili postavljeni realni pogoji za sestavo pro-grama   samoupravne   intere-sne skupnosti.
S požrtvovalnostjo članov društva in veliko podporo na-še družbe je društvo obnovilo svojo opremo in je danes do-bro opremljeno. Ima 75 čla-nov, ki so usposobljeni in pri-pravljeni sleherni trenutek priskočiti na pomoč našim občanom. Problem so prosto-ri, kjer bi lahko še bolj razvija-
11 svojo dejavnost in dejansko omogočili   članom   in   obča-nom, da bi se lahko seznanjali z osnovnimi principi varstva pred  požarom.   Če  gledamo skozi stoletno delovanje druš-tva, bomo lahko ugotovili, da je društvo vedno gostovalo v tujih   prostorih:   najprej   so imeli zasilne prostore na dvo-rišču Magistrata do leta 1896, nato pa so imeli nekaj časa
svoje prostore v baraki pri »klavnici«. Z zgraditvijo Mestnega doma so se sicer ra-zmere precej izboljšale, ven-dar pa so bili člani društva leta 1941 izgnani iz teh prosto-rov. V povojnem obdobju pa je društvo v glavnem delovalo v prostorih na Ambroževem trgu. Prostori so majhni in onemogočajo društvu širšo dejavnost, zato so člani začeli s široko akcijo za zgraditev novega gasilskega doma, kjer bi dejansko lahko usposablja-li tako člane kot tudi ostale občane v veščinah, ki so po-trebne ne samo za gašenje po-žarov, temveč tudi pri obram-bi domovine. Ta akcija traja že nekaj let. V tem času so bili pripravljeni projekti, zbrana sredstva, vendar pa manjkajo še zadnja soglasja, da bi pri-stopili k realizaciji projekta. Društvo pričakuje, da bo letos vse pripravljeno, da bi lahko v letu 1979 začeli z gradnjo. Že-lja društva je, da za svoj 110-letni obstoj izpolnijo dolgolet-no željo članov društva, da to proslavo organizirajo v svojih prostorih.
France Tomše