206
TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI
Ureja Janez Menart
Iz Arhiloha
Prevedel in uvodne besede napisal Žiga Smit
V Arhilohovem življenju ni bilo ne miru ne stalnosti. Rojen okrog leta — 700 na otoku Paru se je najprej pridružil odpravi, ki je kolonizirala otok Vasos ob traški obali. Kraj mu ni ugajal in je postal vojak-najemnik v bojih proti T računom. Ni se ravno izkazal. Vrnil se je na Paros, kjer mu je zaroko z ljubljeno Neobulo razdrl njen oče Likambes, kmalu nato pa ga je prizadela svakova izguba. Vsi ti dogodki so jedro motivov njegovih pesmi. Te so najprej šaljive in nežne, kasneje pa ostre in zasnieh-Ijive, pogosto razmišljajoče in resignirane. Umrl je nasilno, v boju ali pretepu.
Stvarne in izvirne Arhilohove pesmi so imele močan vpliv. Čeprav je pisal tudi elegije, so se mu za osebno izpoved zdeli najprimernejši jambski ritmi, ki so jih nato prevzeli tudi drugi. Ohranjenih pesmi je malo, pa še te so znane večinoma iz citatov.
Težko je reči, kaj me je napeljalo k prevajanju. Pritegnila me je nenavadna mešanica pesnikovih občutkov in želja približati se njegovi razcepljeni osebnosti. Ko sem prevedel prvih nekaj pesmi, sem zvedel za Sovre-tove prevode, vendar sem z delom kljub temu nadaljeval. Pesmi sem poskušal podati čimbolj zvesto in v izvirnih metrih. Spremenil sem le običajni vrstni red v zbirkah in jih razvrstil po svoje. Pri delu mi je prijazno pomagal dr. Kajetan Gantar, v stalno oporo pa mi je bil tudi moj oče. Obema se iskreno zahvaljujem za pomoč.
207                                                                                           Iz Arhiloha
Res sem služabnik Eniala, krutega vojne gospoda,
pa sem kljub temu doma v lepih umetnostih Muz.
*
S kopjem si mesim svoj kruh iz ječmena, ob kopju si točim ismarsko vino in rad pijem na kopje oprt.
*
Tam ne napenjajo lokov številnih in prač ne pogostih, kadar jih sredi poljan Ares požene v spopad.
Z meči opravljajo delo krvavo med mnogimi vzdihi. Taki so torej le-ti vajeni bojnih veščin,
knezi evbojski, kopjaniki slavni . . .
*
Nimam rad velikega za vodjo, dolgokrakega, ne ponosnega na goste kodre, ne obritega. Prej bo kakšen majhen zame, krivih udov na pogled, tak, ki stal bo zanesljivo na nogah, poguma poln.
*
Zdaj pa do vrčev pod palubo hitre podvizaj se ladje,
urno pokrove odpri oblih lončenih posod, rdečega vina zajemi, ne gošče. Saj ni ga med nami,
da bi takole lahko trezen na straži obstal.
*
Nekdo od Sajev postavlja se s ščitom, ki tam ob grmovju, ne da bi hotel, povsem celega spustil sem z rok.
Sam sem ubežal pogubi. Kaj morem, ta ščit naj propade! Novega, boljšega si zlahka v zameno dobim.
*
Glaukos, glej! Globoko morje je tako razburkano od valov, Girajski rt je že obdal visok oblak, znamenje viharja. Seže ti nenaden strah v srce.
*
208                                                                                                                               Žiga Šmit
Držal v roki mirtino je vejico in rože lepi cvet. ..
... pa lasje, ki so ramena ji pokrili in hrbet.
*
... po mirti so dišali ji lasje in prsi, da še starca bi razvnela strast.
*
Želja ljubezni, ki s tako močjo se je pod srce privila,
razlila čez oči temo je silno, mehko je dušo ukradla iz prsi. ..
*
Nič se ne zgodi nenadno, niti če zakolneš se, niti nič ne zdi se čudno, kar olimpski oče Zevs sredi poldneva je storil noč, tako da skril je luč sonca svetlega. Poguben strah razširi se zato med ljudmi in res že skoraj vse mogoče je možem. Naj ne čudi se nihče med vami, pa če videl bi, da celo divjad z delfini menjala je vodni dom, ker šumeče valovanje morja ji postane kdaj ljubše od zemlje, delfinom pa prijetnejše gore.
*
nosi naj morski ga tok, in golega z veseljem naj v Salmidesu
Trakijci čopastih glav dobe v roke — tam mnogo bo prestal gorja,
jedel bo suženjski kruh — otrpne naj od mraza, z algami obda
vzburkano naj ga morje, z zobmi naj šklepeta kot pes in brez moči
zlekne se naj na obraz ob robu brega sredi penastih valov.
Takega videl bi rad, ker me prevaral je, prisege poteptal,
ko je prijatelj bil moj.
*
209                                                                                                                             Iz Arhiloha
V vsem prepusti se bogovom! Mnogokrat iz hudega dvignejo može, ki so na črnih obležali tleh, mnogokrat pa zavrtijo srečne in jih z vso močjo pahnejo ob tla. Veliko se nato zgodi gorja, lačen se nesrečnik klati z mračnim umom naokrog.
*
Strt ob prebridki nesreči, užival nihče od meščanov
slavja ne bo, prav tako mesto ne, Perikles moj. Take može so zakrili bobnečega morja valovi!
Penasta od bolečin pljuča imamo in drob. Toda bogovi so s silno močjo potrpljenja, prijatelj,
dali zdravilo celo proti neznosnemu zlu. Vsakogar kdaj prizadene gorje in sedaj se je zneslo
tudi nad nami. Na jok sili udarce boleč, kmalu pa to doletelo bo druge. Zato prebolite,
kar najhitreje se da, ženske pustite solze!
*
. . . mnogo pil si in do nemoči pijan
nisi bil preveč ugleden .. .
Ko prišel si, ti zaprli nismo vrat, ker drag si nam,
vendar ti želodec pamet je zavedel in srce
v nesramnost...
*
Smokev med skalami vrane številne gosti; Pasifila, dobro dekle, pa tako tuje sprejema može.
*
Duša, duša, zbegana od neizmerne žalosti,
kvišku plani in udari po nasprotnikih, naprej
s prsmi se poženi in od blizu se sovražnikom
v bran trdno postavi! Z zmago se pred vsemi ne bahaj,
niti, če poražena se zgrudiš, v kotu ne žaluj!
V radostih se ne opijaj in bridkost naj te preveč
ne potre! Presodi, kakšna mera vodi naj ljudi!
Ni mar mi bogataša Gigesa zlato, ne grabi nikdar me zavist, ne čudim se bogov dejanjem, po oblasti ne hlepim. Očem so mojim silno daleč te stvari.