Bralnica 77
DOLŽNOST ŽIVLJENJA
Za povest Vladimira Kavčiča PUSTOTA je značilno, da jo človek lahko bere in razume na več načinov. Najbolj evidentna je seveda tema: usoda kmeta, ki se je udeležil zgubljenega kmečkega punta na Tolminskem leta 1713 in se je moral z družino izseliti. Kavčič se v svojem dosedanjem delu ni spuščal v bolj oddaljeno zgodovino, vendar se je zdaj tako rekoč brez izkušenj, prav suvereno polastil tega
František Benhart
območja v vseh območjih, ki zadevajo človeško življenje kot ambientno faktografijo. Njegova upodobitev časa izpred več kakor četrt tisočletja premore tako minuciozno »izdelavo«, da bi ji še tako strog in poučen zgodo-vinar-specialist najbrž ne imel kaj oporekati. Toda tematska stran te povesti ni poglavitna, njeno sporočilo je po vsem videzu naperjeno onstran »zgodovinskosti«, se pravi, določena zgodovinska tema, povrh še zelo natančno časovno zasidrana (v polovico leta 1714), vzpostavlja tu nadčasovne, cum
551
552
Frantisek Benhart
grano salis nekako »večnostne« relacije, zanjo pa postajajo razlike in razdalje stoletij oziroma nekdanjosti ter sedanjosti irelevantne. Ta raven je izrazito eksistencialna in tu ne more biti govora o kakšnem bezanju v zgodovino in o njenem aktualiziranju, kjer naj bi avtor varneje in z bolj »občudovanja vredno« lisjaškostjo povedal, kaj misli o početju in hotenju sodobnikov. Zgodovinske realije, evokacija določenega koščka nekdanjega sveta in človeka v njem je potemtakem prej učinkovita kulisa kakor končni namen pisateljskega dela, hkrati pa spet nekaj več kot navadna kulisa: namreč živa kulisa, ki »se uveljavlja«. Izseljena družina kmeta Grogovca je našla zavetje na samotni, zapuščeni pustoti, zaman pa upa, da vsaka »nesreča ima meje«: komaj so si tu začeli obetati boljše življenje, pridejo novi udarci usode — sin Tinček dobi steklino in »postane volkodlak«, krvava griža pa vzame drugega za drugim: hčerko Rezko, njeno mater in samega Grogovca, tako da ostane samo sin Jakob; ta se oženi z revno in zapuščeno Veroniko in se kljub vsemu ravna po očetovem izročilu: zavedja se namreč, da je njihov delež le garanje in trpljenje. Ko pride v dolinsko vas Trebijo in vidi, da lahko tudi kmet živi bolj prijetno — in tu bi se tudi njemu kot hlapcu —, vendar takoj zapodi skušnjavo in se vrne na Pustoto, saj je tu »njegova dolžnost in njegova edina prihodnost«; ve, da zdaj on kmalu postane oče Grogovec in se življenje nikoli ne ustavi. To Jakobovo zgodbo vodi avtor v posebnem somračnem pripovednem razpoloženju skrivnosti, negotovosti, groze, strahu, temnih slutenj. Temačni atmosferi, ki naj bi bila nekakšen misteriozen okvir človekovi temeljni, usojeni nemoči, podreja Kavčič dosledno še slogovno plat povesti (ta plat je pa izredno čisto, dognano izpeljana in pomeni sama na sebi resnično vrhunski umetniški dosežek) in mu tako uspeva ustvariti večpomensko delo, v katerem dojemamo pretresljivo parabolo človeškega življenja kot dolžnosti, neizbežnosti in nazadnjič samoumevnosti, četudi je posameznik v njem samo brezmočna stvarca z le dozdevno bivanjsko alternativnostjo.
TI SI PA TO, KAR STORIL SI
Na šesti pesniški knjigi Svetlane Makarovič, izboru IZŠTEVANJA, moramo občudovati kar tri stvari: predvsem poezijo, ki jo tu predstavlja skupaj triinpetdeset pesmi (iz vseh petih zbirk in še nekaj do zdaj neobjavljenih), potem, kako premišljeno, prav »inovacijsko« jih je Veno Taufer izbral ter uredil, riazadnjič pa redko, popolnoma nenavadno zunanjo opremo, ki jo je dal tej redki knjigi Matjaž Vipotnik, izdala pa Cankarjeva založba. Črna barva je tu v zameno za belo (bele so črke in se uglašeno ujema z duhovno klimo zbirke ter ji daje značilen predznak. Če izbor pogledamo od blizu, ugotovimo, da razen v petih pesmih prevladuje povsod nevesela, tragična, črnia ali siva barva, in še v eni od tistih petih (Jutro) beremo tale konec: Previdno stopaj. Nekaj grenkega diši iz jutranjih zelišč. Te tri verze smo prvič brali v pesničini prvi zbirki, ki je v nji še veliko »odprtosti« in zaupanja v svet, obenem pa že nekaj sivine, grenkobe in kontemplacij o »minevanju«. Skratka: osojnost, somračnost pesniškega sveta Svetlane Makarovič ni prehodne, začasne narave in niti Tauferju je ni bilo treba nekako iskati in »sestavljati« — pomen njegovega izbora je ravno v tem, da je na razmeroma majhnem prostoru pravzaprav odkril ostro začrtano podobo tega sveta, podobo, ki šele zdaj v popolnosti kaže izrednost
553
Bralnica 77
te poezije (to mislim ob vsej njeni čustvenosti — in prav spričo svojevrstne narave le-te — ni mogoče kar tako imenovati žensko). Če rečem izrednost, mislim predvsem na nazorsko in izrazno zaokroženost, na dognanost »složne preprostosti«, ki diši iz teh stihov, naj so svobodne, brez rime, ali pa domiselno strukturirane na način ljudske pesmi in njene ritmične »lahko-nogosti« in veselosti. S to preprostostjo Makaroviceva nekako ublazuje tragično, mračno uglašenost svojega besedila, hkrati pa ga s tem še bolj polarizira in nabija z nasprotujočo si močjo; posebno razsežnost mu dodaja skoraj povsod navzoča volja do ironizacije. Tragika tega zaokroženega (pesniškega) sveta ni odvisna od trenutka in trenutnosti in sploh ne pozna jeze, obupa ali upora: vse je, kot je, drugače biti ne more, saj je že na svetu tako. Vsako bitje je osamljeno (Sojenice), drugim nepoznano (Skopnik, v tem mrazu), obenem pa ne sme biti preveč drugačno (Lunina žival, Romanje), in ker gre za krivdo, je lahko kriv vsakdo, pa če smo krivi ali ne (Bramor), ker pač na svetu red mora biti, red (Preštevanje). Koliko nesreč-nosti, koliko umorov, koliko mrtvakov zapolnjuje te pesniške predele, pa še tisto, kar živi, samo na pol živi (Preštevanje, Večernice). Kljub temu izžareva iz te poezije tudi neka življenjska moč, moč, ki pomaga videti skozi stvari (Sojenice) in sprevideti, da nikamor ne ubežiš (Hrošči); menda le to je pomembno, ti reče, da veš, da ti si pa to, kar storil si (Pasta je pehtra), in da si vendarle ti sam lahko določiš svoj (notranji) prostor v tem svetu odštevanja (tako premičnin kot nepremičnin), preštevanja (manipulirancev) in izštevanja (vseh izjeme, po njegovi, le končni pravičnosti).
ZASMEHOVALEC GRAND IN FOLIO
Roman DRUŽINSKA ZVEZA Dimitrija Rupla se bere lahkotno, branje gre tako rekoč kot po maslu, brez zadržkov. Ampak le do trenutka, dokler bralca — tega prej, onega mnogo pozneje, pač po »naravi« ne obide misel, da je tu nekaj narobe, da se avtor z njim menda igra neko nezmenjeno igro, da iz njega najbrž brije norce. Bralec se seveda ne moti. V tem romanu je namreč prav tako, kot je bilo že v prejšnjih Ruplovih besedilih: lahko ga razumeš poljubno — tako ali pa tudi popolnoma nasprotno. Ne v tem ne v drugem primeru nisi nič bolj moder, kot si bil. Mogoče tudi ti ne maraš sodobnih malomeščanskih (ali novomeščanskih?) življenjskih navad in razvad, mogoče tudi tebi ni všeč, da se povsod naokrog bolj in bolj uveljavljajo »družinske« in vsemogoče druge zveze, tako da brez takšnih »zveznih organov« skoraj ne prideš nikamor več, mogoče imaš tudi ti svoje račune z različnimi pisateljskimi in podobnimi »komiji«, mogoče... ampak kaj ti pomaga, če ne veš, ali govori avtor »zares« ali pa ne zasmehuje s tistimi nezaželenostmi tudi tebe in — samega sebe? (Tudi tega je zmožen v svoji nezavezani igrivosti.) Res nič ne pomaga — nič drugega, kot da bereš to knjigo »nevsebinsko«, da te zanima le njegova čisto literarna plat: kako Rupel v svojem romanu razvija še roman Kostje Komelja, kako ta dva romana prihajata v interakcijo, kako avtor poskuša preseči svojo pisateljsko za-mejenost, kako hoče biti to, obenem pa še nekaj drugega, lahko temu ravno nasprotnega . . . Tu, pa samo tu, prideš lahko Ruplu do živega. Tak neprizadet »ogled« kmalu pokaže, da stoji Družinska zvezia na nekoliko majavih nogah. Res se zdi, da počne z njo pisatelj prav vse, kar se mu — ali pa naključju — zljubi. Sodoben pisatelj počne sicer s svojim besedilom
554
František Benhart
marsikaj, lahko se napr. gre tudi žurnalista, toda vse to početje mora imeti nekje neki centralno (ne pa zmerom čisto zavestno) urejajoč vzgib. Če tega ni, sklepamo upravičeno, da »se je šel« le iz nuje in nemarnosti. Vsekakor pa: knjiga je prav s svojo pretirano »sproščenostjo« poučna in vredna temeljitega premisleka.
POSLOVILNA POEZIJA
Vilem Zavada, ljudski umetnik in odlikovanec z najvišjim češkim odlikovanjem, redom republike (rojen 1. 1905 v rudarski družini blizu »črne« Ostrave), je izdal vse skupaj nekaj okrog desetih pesniških zbirk, te pa so doživele najmanj deset ponovnih izdaj, če puščam stran različne izbore To najbolj govori o odmevnosti njegovega pesništva. Pred kratkim je Zavada izdal novo zbirko ZIVOTE DIKY (Življenje hvala), ki nosi nedvomna znamenja človeškega in pesniškega poslovanja, ob tem pa izpričuje še dokajšnjo čvrstost ustvarjalnih sposobnosti. Vseh petintrideset pesmi zbirke premore preprosto življenjsko inspiracijo predvsem vizualnega izvora (človeški vsakdan, narava) in prav tako preprosto izdelavo v pretežno svobodnem verzu brez ločil. Ne manjka pa tu značilne zavadovske strnjene metaforike, ki je še vedno nekako »koncizirala«, zgoščala njegovo redkobesednost. Obenem je ta poezija miselno in čustveno prečiščena, v njej ne srečamo nobenih sledi nekdanjih, povojnemu času zavezanih (in bolj redkih) propagandno-vzgoj-nih reziduumov. Tako ostaja Zavada v zadnji zbirki (upamo seveda, da zadnja ne bo) pesnik življenjske sončnosti, čeprav od senc ne odvrača pogleda (Svet... je na robu havarije, ampak . . . zavladal bo spet zakon ravnotežja). Poln je zgodovinskega, pač pa nič cenenega optimizma (Vse je bilo sicer že odkrito povedano in popisano, vendar, je treba vse odkrivati in ponovno povedati); in ker gre za neizbežno usodo posameznika, je pomembno, da napravi svoje ob svojem času (Ne bo dal sadu, kdor ni cvetel v mladosti); potem vsak lahko reče, četudi z otožnostjo v srcu, kakor pravi pesnik v zadnjih stihih: Zal nič mi ni podplutb in ran I Ljubil sem in ljubljen bil sam.
ENI LOVIMO, DRUGI SO LOVLJENI
Premislek, ki sem mu ob Ruplovi Družinski zvezi le prišel do dna, se mi je ponovno ponudil, ko sem prebral roman Pavla Zidarja ŽIVIM. Premislek naj bi bil o tem, kako daleč lahko gre načelno odstopanje od ustvarjalne discipline v leposlovni pripovedi, kam bo ustvarjalca (za)peljala »samovolja«, katere glavna spodbuda je odpor proti »zastarelim« prozaičnim postopkom, po navadi združenim z zgodbo in zgodbenostjo. Zidar se v svojih romanih prav tako kot Rupel odreka premočrtni zgodbenosti, gre pa še dlje od njega. Medtem ko ima za Rupla zgodba še vedno vsaj posreden, podrejen pomen (napr. kot pripomoček v okviru parodizacijskega namena), Zidar skoraj ne potrebuje več zgodbe, ko snuje roman. Zal ne poznam nekaj njegovih knjig iz zadnjih let, zato mi stoji pred očmi roman Živim kot posamezno, »neuvrščeno« delo. Ugotavljam: v primerjavi z deli izpred petih let (Sizif meče out, Romeo in Julija) ne premore ta roman samo
555
Bralnica 77
razmišljanjsko« zgradbo, zgodbenost (zgodbe ne bi mogel reči) tu je ne manjka, kar se pa tiče pripovedovalske discipline, ni tu take razuzdanosti kot v zadnjem Ruplu. Svojega osrednjega »junaka«, slikarja Maksa Šeino, spremlja avtor na nič posebno junaških poteh tako stvarnega kot spominskega sveta, ta svetova pa se zamenjujeta, kakor pač nanese, brez razvidne zgradbene ali čisto izpovedne namernosti. Toda Zidarjeva pripovedna »sproščenost« ima daleč do naravne spontanosti, čeprav mu ta beseda teče z gladko, s prikupno valovitostjo izurjene, izkušene pisateljske rutine. Zidar pripovedovalec je namreč ujetnik svoje lastne izkušenosti, ne more iz svojih duhovnih obzorij in prek svojih moralnih (še prej: moralističnih) travm. Vsaj zdi se tako. Kamorkoli stopa, povsod ga zasledujejo njegovi besi: zagata smrti (gledana iz novih in novih vidikov, npr. smrt in spolnost: smrt je večni spolni akt, str. 141), krivda in kazen, človekova razdvojitev, nadaljevanje staršev v otrocih, učiteljice, miličniki, konformizem in neuklonljivost (»prej boš ubogal, prej boš živel v miru«) itd. Vendar ta miselna »ujetost« ni v tem romanu takšna (tako močna, vse premagajoča), da ga bralec ne bi prebral z zanimanjem in užitkom, tudi če bi ne bilo notri spet nekaj (obveznih?) seksoloških podukov. Jasno je opazna in morda nekaj signalizira težnja k pomiritvi strasti občega nezadovoljstva: kateri prejšnji Zidarjev roman bi se bil lahko končal s tem, da gre njegov junak v vodo z miličnikom, mu stisne v morju roko in prizna, da je (miličnik) človek kot on sam?
MORALA BREZ MORALIZIRANJA
Ivo Zorman ni v romanu STRIC BENJAMIN ničesar olajšal ne sebi ne bralcu. Izmislil si je na moč zapleteno pripovedno obliko, ne pripoved z okvirom kot npr. v knjigi V sedemnajstem, ampak pravzaprav v pripovedi, okvirno in uokvirjeno, ki pa se nenehno prepletata od prve do zadnje strani. Okvirna: družinsko sorodstvo na pogrebu naslovnega lika z zaključnim (malo da ne le besednim) spopadom, ko se izve, da zapuščine ni. Uokvirjena: Cirila, ki ji je bil Benjamin stric, poskuša v tesnobnem razpoloženju sedmine razjasnjevati pretekle stvari sorodnikom in še bolj sebi, »si vrti«, kot pač nanese starejše, novejše in spet starejše koščke retrospektivnega filma iz let, ki jih je od mladosti preživela pri oboževanem stricu; ob njih razmišlja in ugiblje, kaj bi rekli ta in ta stric in ta in ta teta, če bi zvedeli, da ima ljubimca, ker je njen mož, ki ga je bil izbral Benjamin, pač za nič, obče spoštovani pa se je v resnici obesil, ker ga je po naključju zasačila v postelji s svojim možem in ga je bilo strah javne sramote. Marsikdo bo menda rekel, da je tega dogajanjskega drobljenja in »peripetiziranja« kar preveč, da so konec koncev odvečne avtorjeve in bralske martre. Toda jaz ne mislim tako. Počasno, zapleteno in (predvsem za bolj udobnega bralca) »težavno« razkrivanje pravega Benjamina Baumana ter pravega baumanstva (mamonizem, najvišja življenjska vrednota) nima samo v sebi namen: spodbuja bralcu domišljijo (da bi jo kljub temu nazadnje presenetilo z nepredvidenimi razkritji), omogoča, da družbenokritična slika nastaja nekako »odznotraj«, sama, iz svojih lastnih, »sprotnih« zmogljivosti, ne da bi bila poprej avtorsko tematizirana; kar pa je poglavitno — tako se je Zormanova moralna zanesenost porazgubila, ne pada na bralca z neizbežno vsiljivostjo kakor sladka mana iz nebes.  Če Cirila reče:  »Samo
556
František Benhart
skriti grehi so dovoljeni, na skrivaj so grešniki vsi.« — izzveni potemtakem ostrina teh besed v takšnem »kompliciranem« kontekstu bistveno drugače, kot bi sredi besedila premočrtne zgodbene naperjenosti. — Zdaj pa še en vprašaj k Zormanovi stilistiki: zelo rad, in samo in šele v tem romanu, uporablja tri pike (. . . sredstvo, ki npr. v češki prozi od naturalista Jane Vrbe (1889—1961) sem ni našlo — sit venia verbo — tako nekritičnega oboževalca), pa ne samo na koncu stavka (Vrba: ... o, joj, joj, in že tečejo solze bralčevega ganotja), prej je to zanj čisto tehničen pripomoček pri nemirni destrukciji, ko razmontira stavke in odstavke (npr. v enem samem stavku več premih govorov, vse pa oddeljeno s tropičjem). Ne vem, name učinkuje tak postopek bolj kot prisiljeno narejeno kakor stilno opravičljiv poskus nekaj novega.
DOBER DAN, KIP!
Miroslav Horniček (57) je češki igralec z nenavadno intelektualno močjo in zato ne samo — in že dalj časa ne predvsem — igralec: tudi konfe-ransje, humorist, dramatik, potopisec, fotograf, to vse pa z epitetom constans: duhovit. Tistemu, ki ga vpraša, česa on pravzaprav ne zna, odgovori, da tega, kar zna, ni tako veliko, ker, meni, da zna samo eno — pripovedovati. To pa zna, treba je priznati, res mojstrsko, naj bo pri mizi, pri mikrofonu, na odru — ali v knjigi. Zadnjič — po knjigah o Kanadi, Franciji in seveda o nas, Čehih — je to dokazal s knjigo DOBRY DEN, SOCHO!, ki je izšla lani v nakladi 38 000 izvodov v knjižni zbirki Pragensiia (založba Orbis) in je v knjigarnah skoraj ni bilo na prodaj. Kajti za vsako Homičkovo knjigo bi moral imeti v knjigarni znanca, če jo res želiš dobiti. S svojo zadnjo knjigo je še posebej spodbudil zanimanje bralcev — gre namreč za prav nenavadno stvar: v knjigi so posnetki kipov na hišah iz predvsem praških ulic, posprem-Ijeni z Horničkovim besedilom, to pa je pretežno pogovor s kipi. Spet torej pripovedovanje, pripovedovanje o »nekem obrazu tega sveta«. Nihče tu ne bo našel kakšnega vodnika ali sumarija ali pa umetnostnozgodovinskih informacij. Honnfček prav nič ne pove o vrednosti kipa ne o tem, kje ga lahko vidimo (v večini primerov tega še sam več ne ve). Prikaže kip na posnetku in ga s svojo značilno duhovitostjo komentira. Napr. takole: »Orla v nadnaravni velikosti. Oba sta, bi rekel, zelo razdražena; čeprav gledata drug drugega, imel bi, kdor bi hotel skozi ta vrata, tesnoben občutek, da ga bosta okljuvala. Postavili so jima tudi nekaj skale (po tem lahko sklepamo, da gre za planinska orla), da se na golem podstavku ne bi počutila preveč neprijetno, toda poglejte ju, kako se jezita. Ne bi bilo pametno, da se šališ z ujedo, kadar je takšna. Znani so primeri, da je ptica tega rodu pograbila jagnje, telička ali pastirja in ga odnesla kam v gore, mladičem za prehrano; jaz pa sem zdaj tu, prav pred njima, in mislim na to z vedno večjo tesnobo in poskušam narediti vtis, da nisem ne jagnje ne teliček, kaj šele pastir; v primeri z vsemi se tu javno postavljam s svojo nikakor 'neznatno težo ter s starostjo, ki je že resno napredovala.« Žal mi je, da slovenskemu bralcu ne morem ustrezno prikazati te privlačne knjige s prikupnimi posnetki kipov (veliko jih je, nisem jih štel, delo pa je brez paginacije) in tudi avtorja (ta je na 43 slikah v različnih državah: v smehu, strahu, začudenju, razmišljanju in ponosni drži). Slovenskemu bralcu pa nedvomno sporoča ta knjiga: marsikaj nevsiljivega bi človek na svojih poteh moral gledati še več pa — videti.
557
Bralnica 77
ZA KOGA PISATI?
Takšnega vprašanja Anton Ingolič ne pozna. Piše za svoje bralce, ki jih je vedno zelo veliko, pa ne samo v Sloveniji. Skupno imajo ti bralci ljubezen do zgodbe, živahne, razgibane in kar se da »življenjsko zveste«. Ingolič že od začetka vztraja pri tej pripovedovalski usmeritvi in drugače, tudi če bi hotel, preprosto ne more. Če bi si rekel, da bo poskusil napisati kaj za Andreja Inkreta, končalo bi se prav gotovo s polomom. Ingoličevo vztrajanje je zato hvale vredno in v redu bi bilo, če bi vsak pisatelj ustvarjal takole po svoji naravi, ne glede na to, kakšne umetniške sape pravkar vlečejo nad domačijo ali pa sirom po svetu, in brez strahu pred možnim neprijaznim kritičnim odmevom (ki pa seveda ima obenem pravico do stroge in strogo »svo-jenazorsko« fundirane sodbe). Hvale vredno je tudi to, da se Ingolič zmerom znova prizadeva, da njegovo pisanje — pač v oviru, ki ga ne bo nikoli prestopil — umetniško napreduje. To je izpričal napr. pred leti v romanu Šumijo gozdovi domači, ponovno pa pred nedavnim v svojem prvem zgodovinskem romanu Pradedje in posebno še v nadaljevanju, naslovljenem GORELE SO GRMADE. Tudi tu, kajpak, ima jezik le podrejeno vlogo orodja, primere so konvencionalne, pripoved se včasih »zatakne« v dolgoveznosti, večkrat se kaj brez potrebe ponavlja, tu pa tam v stavku uporabljajo »pre-fabricirane« gradbene dele .. . hkrati pa velja poudariti, da je teh pomanjkljivosti — tudi še v primerjavi s Pradedi — izrazito manj, jezikovno-stili-stična plat romana je v celoti močno prečiščena in s tem »podpovršno zrahljana«: avtor se ne zadovoljuje s pripovednim stereotipom, na dveh mestih napr. seže po obliki gledališkega dialoga, v besedilu se pogosteje kakor prej pojavi učinkovit dovtip, daleč tu ni vse izpovedano do konca, »zamolka« smo deležni zlasti v območju erotike, ki je od prej Ingoličeva šibkejša točka. Posebno skrb je avtor v obeh zadnjih delih očitno posvetil kompoziciji. Pri tem sta oba romana zahtevala bistveno različen prijem. Prvi je dogajanjsko zgoščen v dveletnem obdobju okrog kmečke vstaje 1. 1635, v drugem zgodba »traja« kar trideset let. Ingolič je prav zadovoljivo zmogel kompozicijo obeh. Medtem ko je bila v prvem znatno vnaprej določena z osrednjim dogodkom, vstajo, je imel avtor v drugem dovolj priložnosti, da zasnuje zgodbo na podlagi posameznih človeških usod in tako nam pričara domače toplo, s polno človeškosti utripajočo iluzijo oddaljenega časa. Trije deli romana Gorele so grmade temelje na treh likih, na stotniku Juriju in njegovem mlajšem bratu Janžu ter na hčerki »obeh« (v resnici prvega) Evi; z njo dobiva knjiga v zadnji tretjini širše družbenozgodovinsko uokvirjenje: upodobitev protiča-rovniške gonje je posrečena, čitljiva in jo dobro »bereš«, iz čisto kompozicijskega vidika pa se je le podaljšala nekoliko bolj, kot bi se smela. Zgodba poteka kontrapunktično v teh treh postavah, Jurij in Eva, njun antipod Janž, in bogato izkorišča ljubezensko tkivo osrednjih likov; četudi pa se izogiba seksu, ne manjka v njej ostro konfliktnih »moško-ženskih« situacij. Usmerjenost v upodabljanju strasti spremlja v tem romanu poglobljenost pogleda na človeka v njegovi osnovni istovetnosti, naj bo to moč odnosa do zemlje in lastne grude ali do bogastva ali pa do tega, kako človek obstaja. Če se res misli Anton Ingolič z Grmadami posloviti od romanopisja, je to brez dvoma napravil dostojno.
558
František Benhart
VALJAR IN ZGODBA
Spominjam se, bilo je menda kdaj konec petdesetih let, na začetku »zlatega časa« povojne češke literature, ko se je takratnemu glavnemu uredniku osrednje praške založbe (danes že sedmo leto služi kruh s korektorstvom v tiskarni) porodila ta misel: desetim priznanim prozaistom so pokazali star, pust mlin v globeli na kraju Prage (danes je že štirinajst let pod pregradnim jezerom) in vsak naj bi iz svoje domišljije napisal novelo, njena zgodba pa naj bi se (lahko) razvijala v tej hiši ali v zvezi z njo. Nekaj so nekateri od teh napisali, nameravane knjige novel pa le ni bilo. Pri Branki Jurca je bilo lahko (seveda pa ni bilo!) nekaj podobnega: pogledala je star valjar za rezance in napisala zgodbo o njem — ŠPELIN DNEVNIK, knjigo, s katero pa se je popolnoma drugače izkazala kakor tisti priznani praški prozadsti nekoč. Seveda bi mi tisti stari, pusti mlin sploh ne prišel na misel, če bi bilo v novem delu Branke Jurca kaj več zgodbenega, dogajanjskega, kakor je. Ali pa: kakor se zdi, da je. Kajti pod okvirno zgodbo okrog valjarja in tete — par-tizanke v resnici srečamo nič koliko dogodkov — samo če smo pripravljeni sprejeti vsaj za nekaj trenutkov optiko Špele, te vesele, radovedne, korajžne in najbrž tudi malo tečne — tega pa nam avtorica sama ne izda — deklice, ki se je pravkar lotila odkrivati svet. Vse jo zanima, najbolj vsakdanja stvar je zanjo odkritje, in mi, ki ji sledimo, z začudenjem ugotavljamo, da imajo te tisočkrat »odtujene« vsakdanjosti mnogokrat za tak jutranji pogled več čara kot pojavi z malone institucionaliziranim »čarodejnim namenom«. Branka Jurca ima redek dar — kot malokdo se zna poistovetiti s svojimi otroškimi liki, skoraj brez prestanka živi v njihovi mentaliteti, mislih, ravna in govori v takem skladju z njimi, da skoraj zgubljaš občutek literarnosti, »na-pisanosti«, in prej gledaš, poslušaš in dojemaš, kot pa bereš. »Filmskost« ali pa »televizijskost« otroških besedil te avtorice pri tem ni zunanja, ne obstaja na račun »slovstvenosti«, pač pa nasprotno: Branka Jurca sodi med (manj številne) mladinske avtorje, ki znajo rahločutno uporabljati jezik, zlasti pa še njegovo humorno plat.
POLIFONSKA VIZIJA SVETA, KAKŠEN JE BIL, KAKŠEN JE IN BO
Prebral sem več kot devetsto strani dolg roman Saše Vuge ERAZEM PREDJAMSKI in napisal oceno za revijo Svetova literatura, kjer naj bi ga uvrstili med tiste tuje novosti, ki jih tu navadno obravnavajo kot »recenzije z odlomki«, se pravi na razmeroma velikem prostoru (vsaj 50 strani skupaj); bilo bi namreč prazno upanje, da bi danes kje v češki založbi lahko uspel s predlogom tuje zgodovinske knjige, katere ni še »preveril« svetovni knjižni trg. Zdaj pa razmišljam. Nekako šibkega se počutim ob tej knjigi. Seveda ni problem napisati o njej nič koliko vrstic, kaj vrstic — strani, »obravnavati« je po vseh mogočih plateh. Toda človek bi hotel napisati na ravni, ki bi bila primerna predmetu, Vugovemu romanu. Temu pa nisem kos. Erazem Predjamski, ta prvovrstni dogodek v današnjem slovenskem slovstvu, zasluži vsestransko analizo, takšno, kakršne slovenske književne novitete dandanašnji niso deležne. Tovrstna analiza bi pokazala, zakaj je Vugova knjiga delo izmed prav redkih ustvarjalnih dejanj. Tu lahko samo tole zapišem: Če
559
Bral niča 77
smo nad Vseenostjo, Vugovim romanom izpred šestih let, imeli določene pomisleke v zvezi s malce pretirano stilno kompliciranostjo, ki je znatno povzročilo neko osnovno neskladje med formalno dn »vsebinsko« platjo knjige, moramo občudovati, kako je pričujoči Erazem Predjamski usklajeno izravnan, tako v sklenjeni celoti kakor v posameznostih, nastalih do zadnjega po konceptu celote. Tudi tokrat seveda zahteva Vuga bralčevo pripravljenost, da sprejme njegov ključ h knjigi, in sicer pazljivo koncentrirano branje, če prav je to danes bolj redko. To pa zahteva popolnoma upravičeno: kot soli je literaturi treba del, ki s svojo slogovno dognanostjo 'krepijo, utrjujejo zdaj že več kot nekoliko razmajano mnenje, da je književnost scela svojevrstna duhovna pokrajina, v kateri večkrat brez manjših ali večjih naporov ne prideš nikamor. Na odvisni stavek, razpotegnjen kar v štiri odstavke na več kot pol strani, naletimo v romanu sicer le enkrat (III, 298-9), vendar je Vugova pisava tudi tu močno zapletena dn perdpetioidna, prirejena z osupljivo bleščečo metaforiko, z večpomenskostjo simbolov in komparacij. Vuga je nepreklicno vzljubil nepreprosto, posredno, opisno, perifrastično izražanje, zamaknil se je enkrat za vselej v razgibanost barokizirajoče besede — bi lahko rekli. Samo da nas Erazem — in šele ta z dokončno veljavo prepričuje, da tako Vugovo izražanje nikakor ne premore funkcije zunanjega okrasa ali pa celo izzivanja bralčeve potrpežljivosti, temveč temelji v osnovnih, bistvenih vzrokih, ki določajo instrumentacijo z vidika končne učinkovitosti celotne skladbe. Konkretneje povedano: Vuga želi s svojim delom ustvariti vizijo življenja, ki naj bi bila kar se da bogata, močna in bi osvajala. Da bi bila vizija zares takšna, mora brezpogojno učinkovati kot celota, iz nje ne sme štrleti partialia, pa naj bodo razmišljanja, poetična mesta ali pa dogajanja. Prav ta zadnja so v navedeni zvezi »nevarna«, zato je treba, da zgodbo, njen skelet, prekrije druga, drugačna pripovedna plast. Potemtakem se pri Vugi prav pogosto dogaja, da bralec dolgo čaka na dogodek, ko pa ta le pride, je za marsikaterega bralca kar prekratek (napr. Erazmova smrt, k njej teži ves roman; manj pozoren bralec je celo lahko spregleda); iz istega vzroka Vuga praviloma posveča manj prostora pomembnejšim stvarem kakor manj pomembnih. Za prekrivanje vsega, kar bi lahko štrlelo iz dela — ali pa za izravnavanje, o katerem je bil že govor — ima Vuga še povrh imeniten pripomoček: humor, ironijo, duhovito govorico (v nji prednjači neprekosljiv lik meniha vagabunda Serafina, zaradi njega pa niso prikrajšane niti »negativne« postave. V teh »neresnih« komponentah Erazma Predjamskega (čeprav tu za Vugo niso čisto nove) bi morali iskati tisti pravi humus, iz katerega je vzklila tako čudno lepa in hkrati pretresljiva, v nekem smislu disgu-stirajoča podoba sveta, v bistvu ista A. D. 1483 kot skoraj pet sto let pozneje, podoba sveta, ki v eni sapi lepo besedici in obenem ubija, ker pač je — človeški svet. Roman Saše Vuge seveda izzveni nad tem mojim in drugimi možnimi zaključki v zvezi z različnimi Erazmi tega sveta in njihovimi bratranci Ravbarji. Za to pa je avtor — in mi z njim — lahko hvaležen prav zahtevnosti in neuklonljivosti vloženega ustvarjalnega napora.
ISKALEC 21VOTVORNE MAGIJE
Z Mitjo Mejakom sem se srečal večkrat, v Ljubljani, v Pragi in v Fiesi. V spominu ga imam po teh srečanjih vedno istega — vedrega, nasmejanega, zafrkljivega, včasih skoraj hrupnega, radoživega, polnega življenjskih moči.
560
František Benhart
Ko zdaj prebiram knjigo njegovih PORTRETOV, izbranih šestindvajset iz dvajsetletnega obdobja, se zavedam, da so srečanja z Mejakom v tej knjigi esejev na las podobna tistim življenjskim. Živost, življenjskost je eno njegovih poglavitnih meril. Znova in znova v svojih portretih in zapiskih pledira za neomejenega in celovitega človeka, poudarja vitalnost slovstvene tvornosti, gre mu za neenostransko gledanje in videnje sveta kot celote, z lepim in grdim, s »svetlobo in temo«, z dognanim in spornim, s srečnim in nesrečnim, z vero in obupom, prav rad se sooča z nerazvidljivostjo, prikritostjo in večpomenskostjo, prav rad nepričakovano odkriva »životvorno umetniško magijo«. Izhodiščna pozicija Mejakove kritike je bil realizem, značilno črto pa ji je dala odpornost različnim tokovom in smerem, pripravljenost in sposobnost širšega, če že ne vseobjemajočega pogleda na pravkaršnji literarni trenutek. Velika škoda je bila za slovensko književnost, da je »dnevno« kritiko opustil 1. 1965: za vse bi bilo koristno še naprej slišati njegov glas, glas »alterius partis«. 2e zato, ker tudi v kritiki postane monologičnost kmalu dolgočasna. Ko je Mitja Mejak pred tremi leti umrl, smo se vsi strinjali, da je ostala za njim velika vrzel. Samo da bi bile morale biti te besede izrečene deset let prej.
KAKO SEM SREČAL RIBE
Ota Pavel (1930—1973) je bil športni novinar in je izdal več knjig o športnikih, napr. Dukla mezi mrakodrapv (Dukla — mnogokratnd češki nogometni prvak, mrakodrap — nebotičnik) ali Pohadka o Raškovi (Raška — najboljši češkoslovaški skakalec na smučeh, pohadka — pravljica), najbolj pa je zaslovel z drobnima knjižicama Smrt krdsnych srncu (1971 — Smrt lepih srnjakov) in Jak jsem potkal ryby (1974 — Kako sem srečal ribe). Obe sta nedavno izšli skupaj v enem zvezku z ne preveč logičnim naslovom FIA-LOV* POUSTEVN1K (1977 — Vijoličast puščavnik); to naj bi bil naslov Pavlove nameravane knjige, ki je pa še sploh ni začel pisati. Knjigi sta spominske narave, v prvi je glavni junak avtorjev oče, v drugi pa ribe; pravilneje bi bilo reči: bolj glavni, kajti oče in ribe ne manjkajo ne v prvi ne v drugi. Po čisto literarni plati spominja Pavel na Bohumila Hrabala in bi tu verjetno res lahko govorili o vplivu. Tudi Pavla zanima preprost, navaden človek in njegovo navadno, zemeljsko dejanje in nehanje, predvsem pa njegova zamaknjenost v svoje početje, naj bo še tako tvegano ali kar noro. Toda v primeri s Hrabalom je Pavel tematsko ožji — dejansko mu nikdar ne gre za lastna doživetja. Njegov očka s svojo češkojudovsko notranjo fiziognomijo je zanj prava zakladnica neverjetnih zgodb, tako iz obdobja, ko je bil daleč po svetu znan kot neprekosljiv agent za frižiderje švedske firme ElektroIux, kakor iz vojnega ter povojnega časa, ki v njih ni imel več poslovne sreče in je živel zelo revno, čeprav nič manj noro, in bolj le od spominov. Drugi vir Pavlove inspiracije so bile ribe in narava sploh. Kako jo je znal gledati in poslušati! Njegovo pripovedovanje teče v skladu z njo, prav tako kot nadvse ljubljena reka, v njem zveni še tišina nad njo. V njem ni detajlirane deskripcije, v zgodbi, kd je tu vse, jo nadomešča izostren čut za skrajšavo, za humoristično poanto, za presenetljivo pesniško metaforo. Ko se je Pavel zadnjih devet let življenja s krajšimi presledki zdravil v bolnišnici za duševne bolezni in še vedno — ob velikem trpljenju — pisal, se je zavedel, kaj mu je bila reka in
561                                                                                                                             Bralnica 77
ribištvo. »Stokrat sem se hotel ubiti,« končuje svojo zadnjo, po smrti izdano knjigo, »ko nisem mogel več naprej, toda nikdar tega nisem storil. Menda sem v podzavesti hrepenel, da bi še enkrat poljubil na usta reko in lovil srebrne ribe. Ribištvo me je naučilo potrpežljivosti in spomini so mi pomagali živeti.«
POPRAVEK:
Na strani 551 v 9. vrstici se glasi pravilno: . . . v vseh točkah, ki zadevajo tako človeško življenje kot ambientno faktografijo. 552/18: črtati besedo vendar. 553/1: katero mislim . . . namesto to . . . 553/14: kar gre za krivdo, ne pa ker . . . 553/23: pravilno: vseh brez izjeme (izpadla je beseda brez). 554/13: ... pesniškega poslavljanja, ne pa poslovanja. 554/18: ... vedno še nekako »koncizirala« namesto Še vedno... 554/25: Verza se glasita pravilno: Vse bilo je že odkrito povedano in popisano / Vse je treba odkrivati in povedati ponovno. 554/32: Premislek, ki sem . . . prišel le do njegovega začetka, ne pa: ki sem mu ... le prišel do dna. 555/1: zgodbenosti... tu ne manjka, ne pa: zgodbenost... tu je ne manjka. 555/7: ... čeprav mu tu beseda teče .. ., ne pa: ... ta beseda . .. 555/25: pravilno se glasi:.. . ampak pravzaprav pripoved v pripovedi . . . 555/35: pravilno se glasi: in da se je obče spoštovani stric v resnici obesil. . . 556/4: zelo rad, in ne samo in šele v tem romanu, uporablja. . . (izpadla je beseda ne). 556/9: pravilno namerni destrukciji namesto nemirni... 556/11: pravilno se glasi: ...učinkuje tak postopek bolj kot nekaj prisiljeno narejenega kakor . . . poskus česa novega. 556/38: pravilno: kadar je v takšnem psihičnem stanju, ne pa kadar je takšna. 556/41: v razliko od vseh drugih situacij namesto: v primeri z vsemi . . . 556/46: pravilno: v različnih držah, ne pa državah; in še tu namesto: ponosni drži: pravilno ponosa — na sebe: seveda po zaslugi. 557/19: tu pa tam se v stavku uporabljajo . .. (Izpadla je besedica se). 557/40: Zgodba poteka... v dimenzijah ter treh postav (Jurij in Eva, njun antipod Janž). .. 557/42: pravilno: usmerjenost, ne pa usmerjenost. 558/8: .. . nekateri od teh pisateljev (ta beseda je izpadla). 558/24: pravilno se glasi: skoraj brez preostanka se razgubi v njihovi mentaliteti, ne pa: brez prestanka živi.. . 559/2: ... ki jih je znatno povzročilo . .. (izpadla je besedica jih). 559/29: Erazmova smrt, ki k njej teži... (izpadla je besedica ki). 559/35: v zvezi z njo pa niso prikrajšane .. . namesto zaradi njega pa niso prikrajšane ... 560/11: pravilno odprtost namesto odpornost. 560/35: pravilno: dejansko nikdar ne gre za svoja lastna doživetja namesto: dejansko mu nikdar ne gre ...
764