17 UDK 37.014.5:378(497.1+497.4)’’198/199’’ 1.01 Izvirni znanstveni članek Prejeto: 15. 7. 2021 Prof. dr. Pavel Zgaga Minister za področje izobraževanja v četrti vladi Republike Slovenije Visoko šolstvo na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta Higher education during the transition from the Eighties to the Nineties Izvleček Leto 1991 je obveljalo za točko temeljnega pre- loma: z razglasitvijo samostojnosti Republike Slovenije so se na novo vzpostavile vse druž- bene institucije in po novih poteh je steklo tudi vse družbeno življenje. Toda naj so takšni izjemni prelomi še tako temeljni in temeljiti, rezultatov, ki jih prinesejo, ni mogoče izraču- nati brez poti, ki so vodile vanje. Kot creatio ex nihilo jih dojemamo v trenutkih evforije, ki jih spremljajo, in v mitih, ki jim sledijo, si- cer pa so pogojeni z vsem tistim, kar je vanje vodilo. Ta članek poskuša to prikazati na pri- meru sprememb izobraževalnega sistema po letu 1991. Njegov fokus je časovno naravnan na osemdeseta in prelom v devetdeseta leta, tematsko pa na visoko šolstvo, a ne brez pot- rebnih povezav s širšo celoto izobraževalnega sistema. ključne besede: izobraževalni sistem, Jugoslavija, Slovenija, univerza, vi- soko šolstvo Key words: educational system, Yugoslavia, Slovenia, university, higher education Abstract The year 1991 is considered a turning point: with the declaration of independence of the Re- public of Slovenia, all social institutions were re-established and the entire social life began to follow new paths. But however fundamental and profound such breakthroughs may be, the results they bring cannot be calculated without considering the paths that led to them. Only in the moments of euphoria that accompany them and in the myths that follow them do we perceive them as creatio ex nihilo; otherwise they are conditioned by the complex processes that led to them. This paper attempts to illus- trate this through an analysis of the conditions that led to the post-1991 changes in the educa- tional system. It focuses on the 1980s and the turn to the 1990s, and thematically on higher education, but not without the necessary links to the broader education system. 18 Šolska kronika • 1 • 2021 uvod Zgodovinska veda je že dokaj dobro osvetlila procese v slovenskem šolstvu druge polovice prejšnjega stoletja. To še zlasti velja za prva desetletja v okviru federativne Jugoslavije, a na polstoletnem horizontu ostajajo škrbine, ki zaslu- žijo več sistematične pozornosti: npr. osemdeseta leta, zaznamovana z reformo usmerjenega izobraževanja in uporom proti njej. Vprašanja, ki se tu odpirajo, ne obravnavajo le področja zgodovinske vede, h kateri se sam ne morem prišteva- ti, čeprav sem njen zainteresiran sledilec. Med drugimi perspektivami, v katerih jih je mogoče obravnavati, je zgodovina idej, genealogija konceptov in strateških zamisli,1 ki vplivajo na to, kako se v danem družbenem kontekstu uresničuje izobraževanje kot deklarirana in visoko uvrščena vrednota. To je pogled tega pri- spevka. Napisan je na podlagi gradiva, nastalega v minulem letu in pol, deloma že objavljenega.2 Ker je bil v 'koronskem'3 obdobju pristop do arhivov omejen, te- melji na tedaj dostopnih virih in računa s tem, da spodbudi dodatna raziskovanja tega časa in teh vprašanj. V Sloveniji zaznamuje začetek visokega šolstva v moderni dobi ustanovitev Univerze v Ljubljani (UL, 1919). Rodila se je kot nacionalna univerza par excellence: skoraj pol stoletja, do 1975, je bila edina ustanova te vrste, zato ni bilo potrebe po urejanju razmerij z drugimi (domačimi) univerzami, pač pa le z njenimi enotami, fakultetami. V povojnem obdobju se je visoko šolstvo zaradi potrebe po obnovi porušene dežele hitro razvijalo. Nastajale so tako nove fakultete kot tudi visoke in višje šole, nekatere sprva zunaj univerze, postopoma pa so se vanjo integrirale kot nove 'članice'. Ko se je v šestdesetih letih obnova prevesila v modernizacijo, je priče- la nastajati druga slovenska univerza: posamezne visoke in višje šole so postopoma preraščale v fakultete in se leta 1975 'samoupravno združile' v Univerzo v Mariboru (UM). Ta je prevzela skoraj vse bistvene strukturne elemente, ki so se v preteklega pol stoletja in na ozadju evropske kontinentalne akademske tradicije razvili na UL, vključno s specifičnimi potezami, ki so bile rezultat zelo specifičnega razvoja na- cionalne univerze. Ena od tistih, ki so prišle do izraza v povojnem obdobju, je bila univerzitetna fragmentiranost, ki jo je pospeševala nova zakonodaja: v ospredju so bila razmerja med samostojnimi 'članicami',4 'univerza' kot rektorjev urad pa je bila le v vlogi nekakšnega koordinatorja z zelo omejenimi pristojnostmi. 1 V sodobni lingua franca bi uporabili izraz education policy, ki pa je v našem prevodu lahko dvoumen. 2 Gl. Zgaga, Ko je Pedagoška akademija postajala fakulteta; Zgaga, From a national university to a national higher education system. 3 Nekateri izrazi in metafore iz specifičnih diskurzov, do katerih ima avtor reflektiran odnos, so zapisani v enojnih narekovajih, da se razlikujejo od citatov, zapisanih v običajnih narekovajih. 4 Slovenska visokošolska terminologija pozna izraze, ki jih je težko prevajati v sodobno lingua franca, če nočemo tvegati nesporazumov. Ne gre za besede, pač pa za koncepte, kot je npr. čla- nica univerze. Za tuja ušesa še veliko bolj zapleten je npr. izraz matičnost, matična fakulteta. 19 Kompleksnim in občasno protislovnim procesom v povojnem visokem šol- stvu se tu ne moremo posebej posvečati, poleg tega pa so bili že dobro osvetljeni.5 Pričnimo s tem, da je slovenski6 zakon o visokem šolstvu (ZVIS-65) že uporabljal pojem univerza v množini,7 toda le kot »združenje« in razlikovan od pojma »vi- sokošolski zavodi«, ki je obsegal »fakultete, visoke šole, umetniške akademije in višje šole«.8 Štiri leta kasneje je naslednja novela (ZVIS-69) govorila le še o »Uni- verzi v Ljubljani« kot »obvezni skupnosti fakultet« in »pravni osebi«, drugim (samostojnim) »visokošolskim zavodom« pa je omogočala, da se lahko »združu- jejo v združenja visokošolskih zavodov«.9 Na tej podlagi se je oblikovala zahteva po ustanovitvi UM, ki je bila formalno realizirana julija 1975 na podlagi določil tik pred tem znova spremenjenega zakona (ZVIS-75),10 ki pa je močno zaostril mnoge dotedanje norme.11 ZVIS-75 je bil odraz splošnega političnega in konceptualnega preobrata, po- vezanega s koncem obdobja liberalizma.12 Namesto vzpona visokega šolstva, ki ga je napovedoval ZVIS-75, je prišlo do stagnacije. Obdobje liberalizma je zazna- movala zmerna rast števila študentov in diplomantov, nato pa se je vpis zmanjšal in poslej vsi ključni trendi pričajo o »relativno izgubljenih letih«.13 Položaj ob 5 Gl. Gabrič, Šolska reforma 1953–1963. 6 Ustava FLRJ (1946) je dopuščala, da republike pred sprejetjem splošne zvezne zakonodaje same uredijo nekatere zadeve. To je SR Slovenija tudi uresničila (Uradni list LRS, št. 33, 25. oktobra 1949). Nasploh je videti, da centralizacija visokega šolstva v povojnem obdobju ni bila prilju- bljena tema. V arhivih o nastajanju ustavnega zakona (1953) je eno redkih mest, ki kaže, kako se je v specifičnem kontekstu razmerja med pristojnostmi federacije in republik med drugim hipotetično vendarle mislilo »na osnivanje, ako bi jednom bilo potrebno, na primjer, jednog saveznog univerziteta, ma da to vjerojatno, ne će biti, ili neke druge visoke kulturne ustanove«. Билтен занонодавних одбора Већа народа и Савезног већа, str. 375. – Zvezni Splošni zakon o univerzah je bil sprejet precej pozno (Službeni list FNRJ, št. 27, 30. junija 1954); o težavnosti njegove implementacije v Sloveniji gl. Gabrič, Šolska reforma 1953–1963. Sprememba ustave leta 1963 je povečala pristojnosti republik tudi na področju izobraževanja: zvezno ministrstvo za izobraževanje je bilo ukinjeno in tudi univerze so prešle v republiško pristojnost (gl. Pivec, Osa- mosvajanje študentske skupnosti, Slovensko študentsko gibanje v šestdesetih letih, str. 297). Sledil je slovenski Zakon o visokem šolstvu v SRS (ZVIS-65). 7 Uradni list SRS, št. 14, 22. aprila 1965, čl. 3: »Univerze in druga združenja visokošolskih zavo- dov.« 8 Ibid., čl. 1. 9 Uradni list SRS, št. 9, 20. marca 1969, čl. 3 in 4. – Potem ko je zakonodajalec v petdesetih letih uvedel »družbeno upravljanje« visokošolskih zavodov (gl. Gabrič, Šolska reforma 1953–1963), je ta novela, sprejeta v času 'liberalizma', vrnila pomembne pristojnosti »pedagoško-znanstvenim svetom« (čl. 68), ki so jih sestavljali »vsi učitelji in znanstveni delavci ter predstavniki sodelav- cev in študentov« (čl. 65). 10 Uradni list SRS, št. 13, 13. maja 1975. 11 Npr. okrepitev »soodločanja ustanoviteljev« (4. čl.), ustanovitev »visokošolskih temeljnih orga- nizacij združenega dela« (VTOZD) (5. čl.), ki so še okrepile fragmentiranost, ukinitev pristoj- nosti pedagoško-znanstvenih svetov (čl. 95; gl. op. 7), politični nadzor habilitacijskih postop- kov (čl. 30) ipd. 12 Gl. Repe, »Liberalizem« v Sloveniji. 13 Zgaga, Analiza gibanj v strukturi študentov in diplomantov v terciarnem izobraževanju (1981– 2004), str. 17. Visoko šolstvo na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta 20 Šolska kronika • 1 • 2021 koncu osemdesetih je tedanji rektor UL profesor Janez Peklenik strnjeno povzel tako: študijski »programi so se zaradi načina financiranja […] širili do skoraj ne- razumnih meja. To je dokaj negativno vplivalo na kvaliteto in dolžino študija. […] Trenutni odstotek osipa se giblje med 40 in 50 odstotki. […] Na to se navezuje še nesmiseln sistem distribuiranja sredstev, ko se morajo dekani […] individualno pogajati z uradniki Izobraževalne skupnosti Slovenije in vlade o deležu, ki naj bi jim pripadal«.14 'Postliberalno' obdobje oz. 'svinčena' leta (1974–1980) je tudi na področju izobraževanja zaznamovala kritika 'idejnih odklonov',15 in s tem v zvezi priprava obsežne reforme usmerjenega izobraževanja (UI).16 reforma usmerjenega izobraževanja in njena kritika Reforma UI se je pričela pripravljati sredi sedemdesetih let, po obračunu z 'liberalnim odklonom'. Politično usmeritev in izhodišče zanjo so dajali skle- pi partijskih kongresov (1974).17 Cilj je bil izboljšati še vedno slabo izobrazbeno strukturo v državi, ni pa mogoče spregledati niti politično motiviranega 'preven- tivnega' delovanja, usmerjenega zoper protestno razpoloženo študentsko gibanje (1968–1972) in aktivnost neodvisnih, raznovrstno kritičnih krogov izobražencev tistega časa. V večini republik so z reformno pobudo pohiteli, kar pa za Slovenijo ni veljalo. Konec leta 1975 je sicer nastal strokovni elaborat Zasnova usmerjenega izobraževa- nja, toda zakon sam je bil v slovenski skupščini sprejet šele pet let kasneje (1980).18 Zasnova UI je med drugim predvidevala ukinitev tradicionalne gimnazije, ki ji je bil očitan elitistični značaj, novi sistem pa bi na srednješolski ravni ponujal pet 'usmeritev': jezikovno-umetnostno, družbeno-ekonomsko, naravoslovno-mate- matično, proizvodno-tehnično in telesnovzgojno-obrambno. Na teh osnovah naj 14 Sobotna priloga Dela, 24. 6. 1989, str. 28. Rektor ni imel nobene posebne vloge pri pogajanjih o proračunu fakultet. 15 V tezah o »idejnopolitičnih vprašanjih razvoja visokega šolstva« (Komunist, 6. aprila 1973) beremo: »Pedagoško-znanstveni sveti so dobili preveč ključno pomembnih pristojnosti, zato je zamrlo delo svetov visokošolskih zavodov [tj., 'družbeno upravljanje']. Zaradi vsega tega je treba čimprej pripraviti predlog za spremembo zakona s ciljem, da se vse te negativne posle- dice odpravi« (str. 14). Sledi predlog: »Pedagoško-znanstveni sveti naj odločajo o znanstvenih nazivih in dajo mnenja o ustreznosti kandidatov za učiteljske nazive. Odločitev o podelitvi učiteljskega naziva (na osnovi ustreznih znanstvenih nazivov) o nastavitvah ter zadovoljitve pedagoškim in družbenim kriterijem učiteljev pa naj sprejmejo sveti visokošolskih zavodov« (str. 25). Spremembe v to smer so bile udejanjene z ZVIS-75. Gl. tudi op. 9 in 11. 16 Reforma UI je ena od neobdelanih 'škrbin', omenjenih zgoraj. Temeljna referenca je še vedno zbornik Milharčič-Hladnik in Šušteršič, Šolska reforma je papirnati tiger (1986), vendar »ni kronologija poteka šolske reforme, [temveč] je kronologija reformnih procesov v letih 1974 do 1985, kakor so bili dostopni javnosti v sredstvih obveščanja« (ibid., str. vii). 17 Gl. Milharčič-Hladnik in Šušteršič, Šolska reforma je papirnati tiger, str. 3–12. 18 Zakon o usmerjenem izobraževanju (ZUI-80). Uradni list SRS, št. 11, 29. april 1980. 21 bi višje in visoko šolstvo nadgrajevalo 'usmerjeno izobraževanje' do najbolj zah- tevnih kvalifikacij, pot do njih pa bi vodila po 'usmeritvenih vertikalah'. Gimnazije kot splošne srednje šole, ki daje splošno vstopnico za visokošolski študij, torej ne bi bilo več. Po novem bi jo dajalo kar spričevalo o končanem srednjem usmerje- nem izobraževanju; torej tudi mature ne bi bilo več. Vse to je spodbudilo vroče diskusije na univerzi in o univerzi, dodatno pa jih je okrepilo še dejstvo, da je bil ob sprejemu ZUI ukinjen posebni zakon o visokem šolstvu (ZVIS). Visoko šolstvo je bilo med letoma 1980 in 1993 urejeno kar znotraj ZUI. V primerjavi z drugimi republikami je bil slovenski ZUI-80 sprejet z opazno zamudo. Ključni koncept je bil definiran tako: »Usmerjeno izobraževanje je del enotnega sistema vzgoje in izobraževanja v Socialistični republiki Sloveniji ter ob- sega celotno vzgojo in izobraževanje po osnovni šoli« (čl. 1), uresničuje pa se »kot vzgoja in izobraževanje (v nadaljnjem besedilu: izobraževanje) na posameznem področju združenega dela tako, da se prepletata in povezujeta izobraževanje in delo v permanenten proces in omogoča delavcem, drugim delovnim ljudem in občanom ustvarjalno delo in življenje ter trajen osebni in strokovni razvoj« (čl. 2). »Temeljni družbeni smoter usmerjenega izobraževanja je oblikovati svobodno, odgovorno, ustvarjalno, vsestransko razvito osebnost v socialistični samoupravni družbi« (čl. 3). Beseda gimnazija ni bila uporabljena niti matura niti zaključni izpit. Zakon je določal, da se v višje oz. visokošolske programe lahko »vključi, kdor je uspeš- no končal izobraževanje po ustreznem predhodnem [usmerjenem] programu ali je s preizkusom znanja dokazal, da obvlada [potrebna] znanja« (čl. 69). Kot že rečeno, je desetletje po sprejemu UI zaznamovala opazna stagnacija v številu študentov, vendar je bilo le relativno izgubljeno, kajti tedanje, vse bolj kritično soočanje z negativnimi trendi je prispevalo k prebujanju stroke in civilne družbe ter vodilo k postopni 'reformi reforme' ob koncu osemdesetih oz. prenovi izobra- ževalnega sistema v devetdesetih. Politična odločitev o UI je namreč sprožila za tiste čase presenetljivo velik odmev v javnosti19 pa tudi neskončne razprave, tako v pristojnih formalnih tele- sih kot v civilni družbi, ki se je prav takrat pričela postopoma prebujati in je nato zacvetela v drugi polovici osemdesetih.20 Razprave je še okrepil spor o skupnih programskih jedrih, tj. poskusu 'poenotenja' (centraliziranja) učnih programov, ki se je razvnel leta 1983 na zvezni ravni in na katerega je Slovenija srdito odgo- vorila.21 V razpravah o izobraževanju je vse bolj vidno mesto zavzemalo vprašanje o izobraževalnem sistemu v prihodnje. Sprejem ZUI-80 je v Sloveniji – druga- če od drugih delov federacije – najprej (1982) odmeval v ostrem nasprotovanju ukinitvi gimnazije in mature. Kmalu je sledila teoretska zavrnitev ideološkega koncepta 'vsestransko razvita osebnost', ki ga je uporabil zakon pri opredelje- 19 Gl. Milharčič-Hladnik in Šušteršič, Šolska reforma je papirnati tiger, str. vii–viii. 20 Gl. Vurnik, Nova družbena gibanja v objemu Zveze socialistične mladine Slovenije. 21 Lusa, Slovenska demokratizacija v osemdesetih letih, str. 336–338. Visoko šolstvo na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta 22 Šolska kronika • 1 • 2021 vanju temeljnega smotra UI: sredi osemdesetih je Pedagoški inštitut organiziral kolokvij Vsestransko razvi ta osebnost,22 ki je kritično posegel v osrednja vpra- šanja pedagoške teorije in njeno razmerje z 'vladajočo ideologijo'23 ter označuje začetek paradigmatske spremembe na 'šolskem polju'.24 Kritičnih glasov pa niso pospeševali le tisti elementi novega zakona, ki so jih kot nevarno politično restrikcijo zaznavale 'izobražene elite'. Restriktivnost je postajala v osemdesetih vse širši in tudi vse bolj materialen pojem. Omajan gospodarski položaj v državi je prinašal omejitve vseh vrst, od pomanjkanja dob- rin (npr. kava in pralni prašek, bencinski boni ipd.) do zmanjšanja proračunskih sredstev za vzgojo in izobraževanje. Vpoklic na služenje vojaškega roka je bil pre- maknjen s časa po univerzitetni diplomi na čas po zaključku srednje šole. Vpis na vse več študijskih smeri je postal omejen. Politični koncept UI je bil realiziran na odkrito restriktiven način. Ko so se osemdeseta pričela prevešati v drugo po- lovico, se je pričel vse večji pritisk na razpisana (a omejena) študijska mesta, tako zaradi rastočih izobrazbenih ambicij v družbi kot tudi zaradi slabšanja zaposlit- venih možnosti. Junija 1982 je bilo v tedanjem časopisu za izobražence Naši razgledi obja- vljeno odprto pismo, naslovljeno na Predsedstvo SR Slovenije ter obe ključni politični organizaciji, Predsedstvo CK ZKS in Predsedstvo Republiške konference SZDL. Politične vrhove pa tudi širšo javnost je presenetila množičnost podpi- snikov: kar 671 znanstvenih, pedagoških in drugih javnih delavcev. Pismo je v konstruktivnem tonu predstavljalo problem razvoja »intelektualnih potencia- lov naše družbe« v kontekstu reforme UI, ostro pa je opozorilo na neodgovorno »umetno razbijanje že nastalih ali še nastajajočih kvalitetnejših pedagoških ko- lektivov« in izrazilo »zaskrbljenost nad nerealističnim obravnavanjem možnosti za optimalen intelektualni razvoj najbolj nadarjenega dela mladine«. Še več, »ne- odgovorno ravnanje do tega dela mladine« je ocenilo kot »hkrati neodgovorno in skrajno kratkovidno tudi do družbe v celoti in še zlasti do naše znanosti«. V zaključku pisma med drugim preberemo: »Uspeh reforme kot celote pa je seveda bistveno odvisen tudi od tega, ali nam bo uspelo v resnici dvigniti izobrazbeno raven programov nižjih zahtevnostnih stopenj, zlasti bivših poklicnih šol, ne da bi za to zniževali že doseženo izobrazbeno raven zahtevnejših šol.«25 Šlo je za prvo veliko in javno polemiko o konceptu UI, ki ji je sledil pravi plaz.26 Podobno kot srednješolski usmerjeni programi so bili tudi visokošolski pro- grami sprejeti z zamudo. Prvi vpis vanje se je pričel z akademskim letom 1985/86, 22 Gradivo s kolokvija je bilo objavljeno v Problemi, 1985, št. 4. 23 Gl. Zgaga, Razkroj 'vodilne ideologije' in rekompozicija teorij šole. 24 Šolsko polje je bila tudi oznaka neformalne skupine, iz katere je prišla med drugim pobuda za ustanovitev revije The School Field (1989), prve tovrstne slovenske revije, ki je izhajala v angleščini. Na tej tradiciji izhaja od leta 2009 v slovenskem jeziku revija Šolsko polje (založnik Pedagoški inštitut v Ljubljani). 25 Naši razgledi, 9. julij 1982, str. 384–385. 26 Gl. Milharčič-Hladnik in Šušteršič, Šolska reforma je papirnati tiger, str. 86–88 in dalje. 23 Junija 1982 je 671 znanstvenih, pedagoških in drugih javnih delavcev naslovilo na vrhove tedanje oblasti odprto pismo s kritiko reforme usmerjenega izobraževanja (Naši razgledi, 9. julija 1982). Visoko šolstvo na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta 24 Šolska kronika • 1 • 2021 ko so se kritike konceptualne utemeljenosti in strateške smiselnosti reforme UI že močno razširile. Še zlasti je zamujala priprava podiplomskih programov, pri čemer se je pojavljala tolažba, da bo trajalo še štiri ali pet let, da se bodo prvi diplomanti sploh pričeli vpisovati vanje. Z visokošolsko prenovo skoraj nihče od deležnikov ni bil zadovoljen. Iz različnih poročil je mogoče razbrati številne te- žave: pritiski posameznih fakultet, visokih in višjih šol, da podaljšajo študijske programe za semester ali dva (upajoč na povečanje financiranja), strahovi aka- demskega osebja, da bodo 'usmerjeni' kandidati iz srednje šole prinesli prešibko znanje, težave glede 'relevantnih vertikal' med srednjim in visokim šolstvom, problem zaprtosti in ozkosti visokega šolstva glede na širše izobraževalne in- terese mladih, ne nazadnje, težave glede svetovanja mladim, kako naj se sploh odločijo glede nadaljnjega študija v tedanji konfuzni situaciji. Opazno je bilo, da novi programi nastajajo znotraj posameznih fakultet ali celo oddelkov, da delo ni koordinirano niti ne vodi k tako zaželenim interdisciplinarnim povezavam, ker je organizacijska struktura univerze, utemeljena na 'samostojnih članicah', fragmentirana in ohlapna.27 Med akademskim osebjem pa tudi v širši javnosti so se vse bolj krepili pozivi h kritični analizi stanja, na osnovi katere bi bilo šele mogoče načrtovati smiselno prenovo. Kritika UI je tako postopoma vzpostavljala prostor, v katerem se je lah- ko pričela poglobljena razprava o tem, kakšen izobraževalni sistem Slovenija v prihodnje sploh potrebuje. Za pričakovanje, da bo treba vzpostaviti nov izobra- ževalni sistem v samostojni državi, je bilo sredi osemdesetih še prezgodaj, ni pa bilo prezgodaj za zahtevo po sistematičnem dolgoročnem strateškem načrtova- nju. Pod vplivom kritik UI pa tudi v atmosferi splošne politične liberalizacije, ki je v Sloveniji nastopila v drugi polovici osemdesetih let,28 se je postopoma pričela 'reforma izobraževalne reforme'. Najprej je bilo sklenjeno, da bo »Republiški komite za vzgojo in izobraže- vanje ter telesno kulturo [tj. ministrstvo] proučil vprašanje zaključnega izpita v srednji šoli oziroma uvedbe nadaljevalnega izpita kot pogoja za vpis na univer- zo«,29 kar je bil prvi korak k ponovni zakonski uvedbi mature (1989), ki sta ga z opozarjanjem na kvaliteto znanja zahtevali zlasti obe univerzi. Vzporedno s tem se je v slovenski šolski sistem spet vrnila 'elitna' gimnazija, eksperimentalno pa je bila jeseni 1990 na dveh gimnazijah, v Ljubljani in Mariboru, uvedena tudi priprava na mednarodno maturo.30 Sledile so temeljite korekture zakona (ZU- I-89a; ZUI-89b),31 ob tem pa sta univerzi zahtevali še vrnitev posebnega zakona o univerzi. 27 Zakon o združenem delu (1976) je povzročil, da se je še poglobila razdrobljenost visokega šol- stva z razdelitvijo nekaterih že prej samostojnih članic univerze na t. i. VTOZD. Gl. op. 9. 28 Čepič, Krize – reforme, Jugoslavija – Slovenija: 1968–1988, str. 10–12. 29 Poročevalec Skupščine SRS, št. 27, 4. november 1986, str. 14. 30 International Baccalaureate Organisation (IBO); gl. https://www.ibo.org/ (obiskano 29. 9. 2021). 31 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o usmerjenem izobraževanju, Uradni list SRS, 25(46), 12. julij 1989; Zakon o dopolnitvi zakona o usmerjenem izobraževanju, Uradni list SRS, 35(46), 31. oktober 1989. 25 Te in druge zahteve so bile tesno povezane z vse bolj razširjenim prepriča- njem, da je federacija v krizi in da Slovenija potrebuje sistematično strategijo dolgoročnega razvoja. Osemdeseta leta so bila percipirana kot krizna leta, kar pa ni vodilo v letargijo, ampak je bilo dojeto kot priložnost. To se je na prepričljiv način pokazalo (tudi) v šolstvu nasploh in v visokem šolstvu posebej. dolgoročni razvoj visokega šolstva v Sr Sloveniji Leta 1986 so se na političnem horizontu dogodili pomembni premiki: v ZK Slovenije zamenja dotedanjo 'trdo linijo' (France Popit) 'mehka' (Milan Kučan). Hkrati pride na čelo ZK Srbije Slobodan Milošević. Poti nadaljnjega političnega razvoja federacije so se povsem razšle, konflikti pa so se pričeli poglabljati. Pro- cese, ki so potekali v uradnih forumih, je v Sloveniji spremljal spontani proces demokratizacije, ki so ga pospeševala t. i. nova družbena gibanja.32 Temeljit obrat doživi tudi izobraževalna politika: 'reformi reforme' je bila s prihodom novega republiškega sekretarja za izobraževanje (tj. ministra) Francija Pivca dana zelena luč. Uvajanje UI so že spremljale evalvacijske študije, ki jih je v sodelovanju z drugimi ustanovami izvajal Pedagoški inštitut; na njihovi podlagi je Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo pripravil Poročilo o pre- obrazbi vzgoje in izobraževanja (ESA-120)33 in ga posredoval Skupščini SRS. Za izhodišče obravnave je poročilo izbralo »vlogo izobrazbe v družbenem razvoju Slovenije« (str. 1), področje visokega šolstva pa je bilo zaradi specifičnosti obde- lano v posebnem poglavju. V splošnem delu poročila je opazna »ostra zavrnitev« koncepta skupnih programskih jeder kot »nekakšnih nadnacionalnih učnih načrtov, ki bi prekrili pristojnost republike tudi na tako bistvenem področju za razvoj naroda kot je to materinščina« (str. 10). Poglavje o visokem šolstvu (str. 10–13) se začenja z analizo novosti v progra- mih; med vidnejšimi poudarki je opazno zlasti »dejstvo, da tudi v novi strukturi ni interdisciplinarnih in multidisciplinarnih programov, [kar] kaže na absolutno prevlado institucionalne [tj. fakultetne] in disciplinarne delitve visokega šolstva«, pa tudi to, da se je »število predmetov […] povečalo preko kritične meje« ipd. Ob tem poročilo še ugotavlja, da se je pričel »proces konstituiranja posebnih strok na Slovenskem (oblikovanje, promet, predšolska pedagogika,34 računalništvo in informatika, nekatere procesne tehnologije itd.)«, obenem pa opozarja, da je for- 32 Gl. Vurnik, Nova družbena gibanja v objemu Zveze socialistične mladine Slovenije. 33 Poročevalec Skupščine SRS, št. 27, 4. november 1986, str. 1–19. 34 Vzpostavitev dvoletnega, višješolskega programa predšolske vzgoje (1984) je zaznamoval za- četek zelo intenzivnega procesa 'preraščanja' obeh tedanjih Pedagoških akademij. Leta 1986 so učiteljski programi 'prerastli' na visokošolsko raven (štiriletni programi), nato pa sta bili akademiji preoblikovani v fakulteti: v Mariboru že 1986, v Ljubljani, kjer so bile razmere znotraj univerze bolj rigorozne, pa 1991 (Zgaga, 2020). Visoko šolstvo na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta 26 Šolska kronika • 1 • 2021 malni postopek potrjevanja novih programov izjemno zapleten in da »je treba temeljno pristojnost za vzgojnoizobraževalne programe vrniti visokošolskim or- ganizacijam«, kar se je vsaj posredno navezovalo tudi na vprašanje univerzitetne avtonomije. Ob vprašanju organizacijskega koncepta poročilo nadalje ugotavlja, da »je v naši zakonodaji in v praksi visokega šolstva prevladal parcialni vidik in monopol šole nad univerzo«. V zaključku poročilo podpira nastajajočo »razvojno strategijo slovenskega visokega šolstva« kot »specifičen in obetaven način eval- vacije dosedanjega poteka in problemov preobrazbe slovenskega univerzitetnega študija«. Katero »razvojno strategijo« je imelo poročilo v mislih? Že leta 1984 so uni- verzi in Gospodarska zbornica Slovenije organizirale posvetovanje, ki je med drugim sklenilo, “da se je treba lotiti temeljitega proučevanja mesta in vloge uni- verze v dolgoročnem razvoju Slovenije”.35 Naslednje leto je v okviru takratnega Centra za razvoj univerze36 nastal predlog večletnega raziskovalnega projekta Dolgoročni razvoj visokega šolstva v SR Sloveniji (DRVŠ), ki je kmalu dobil potr- ditev financerja, tj. takratne Raziskovalne skupnosti Slovenije. Zasnova projekta je iz današnje perspektive nenavadna: obsega kar 270 strani in je bolj podobna raziskovalnemu poročilu kot načrtu, saj navaja številna dejstva in trditve (a brez virov in referenc), podaja kritične ugotovitve o stanju visokega šolstva doma in po svetu, ipd.37 To posebnost gre pripisati tedanjemu duhu časa, ki ga je tu nemo- goče podrobneje razčlenjevati. Poročila in razprave, povezane s tem projektom in drugimi sočasnimi dogodki, so glavni vir, s pomočjo katerega je danes mogoče rekonstruirati konceptualna snovanja in premike tistega tranzicijskega časa. Projekt se loteva obravnave položaja slovenskega visokega šolstva ambicio- zno, s perspektive globalne »krize univerze«, dojete kot rezultat »hitrih razvojnih sprememb« ter »zapletenih in usodnih protislovij«,38 do katerih prihaja v so- dobnih družbah. V teh protislovjih odsevajo procesi, ki potekajo tako zunaj kot znotraj akademskih ustanov. Iz zasnove projekta je razvidno, da so bili pisci dob- ro seznanjeni s tedanjo literaturo o trendih v mednarodnem razvoju visokega šolstva. Kot eno izmed osrednjih nevralgičnih točk 'krize univerze' je mogoče zaznati prehod od elitne k množični univerzi, temo torej, ki jo je že leta 1973 odprl Martin Trow39 in je postala ena osrednjih tem mednarodnih diskusij že od zgo- 35 Projekt dolgoročnega razvoja (oktober 1986), str. 3. 36 Center za razvoj univerze (CRU) je bil ustanovljen leta 1970 in je odigral pomembno vlogo kot raziskovalna, razvojna, informacijska in svetovalna enota Univerze v Ljubljani. Ta vloga ni bila omejena samo na Univerzo v Ljubljani, pač pa je imela širši nacionalni doseg. S sprejemom no- vega statuta UL (1995), s katerim se je potrjevalo novo razumevanje institucionalne avtonomije, ga je tedanje univerzitetno vodstvo razpustilo. Tedanji vodstvi obeh univerz se tudi nista izrekli o potrebi po takšnem centru na nacionalni ravni. Tako je ostalo do danes. 37 Projekt dolgoročnega razvoja (oktober 1986). 38 Ibid., str. 11–12. 39 Gl. Trow, Problems in the Transition from Elite to Mass Higher Education. 27 dnjih sedemdesetih let dalje. Npr.: »naglo odpiranje vrat že obstoječih univerz ni zadostovalo zadovoljevanju 'potreb po visoki izobrazbi'«; »vzgojno-izobraže- valno delo ni bilo utemeljeno na znanstveno-raziskovalnem delu profesorjev«; »univerze dejansko postanejo 'šole', podobne drugim [šolam]«.40 Začetek t. i. masifikacije je v Sloveniji mogoče zaznati na prelomu iz šestde- setih v sedemdeseta leta, a so njen razvoj ustavile politične odločitve, povezane tako z gospodarskimi težavami federacije kot s konceptom UI. Sredi osemdesetih let, v znova 'liberalizirani' slovenski politični atmosferi, je zasnova projekta DRVŠ kritično ugotavljala, da »prizadevanje za zmanjšanje števila diplomantov […] do- življa nasprotovanja zunaj univerze in na univerzi«:41 »demokratične sile, ki se borijo za družbeno enakost«, ne pristajajo »le na kriterije zaposlovanja, 'učinko- vitosti' ipd., ki jih v novih razmerah poudarjata kapital in država«; v sprejemnih izpitih se zrcali »samovolja univerze«; kritično razpoloženo je tudi humanistično usmerjeno akademsko osebje, »ker vidijo vlogo univerzitetnega izobraževanja širše od pragmatičnih interesov«.42 Diskurz, ki ga ilustrirajo ti odlomki, spominja na protineoliberalni diskurz, s katerim se sicer srečujemo šele od preloma tisočletij. Bralcu, ki je o slovenskih razmerah druge polovice osemdesetih premalo poučen, se morda zdijo nenavad- ne, vendar so priče temeljnih premikov, ki so v širokem krogu družbenih akterjev, formalnih in neformalnih, 'pozicijskih' in 'opozicijskih', zaznamovali tedanje ob- dobje. Subjektivni spomin pove še nekaj: slog teh odlomkov pripada Bogomirju Mihevcu, tedanjemu direktorja CRU in kolegu iz študentskega gibanja 1968–1972. Instrumentalizacija izobraževanja, omejevanje vpisa v visoke šole ipd. so sodili med ključne tarče, ki jih je kritično naskakovalo že to gibanje. Kontinuiteto te kritike je mogoče zaslediti ponekod v arhivih projekta DRVŠ. Avtorji projekta DRVŠ se zavedajo, da »pogledi na univerzo in na njen nadaljnji razvoj niso enotni«, kar deloma pripisujejo tudi temu, da projekcije ra- zvoja univerze »niso objektivno, znanstvenoraziskovalno utemeljene«, razlike pa so deloma tudi posledica »sedanjih reformnih posegov v vzgojno-izobraževalne programe«, ki so pokazali, »da so bile priprave na preobrazbo univerze prema- lo načrtovane«, kar »kaže na potrebo po drugačnem pristopu, po studioznih, poglobljenih analizah«.43 V nadaljevanju se bomo, kolikor nam prostor dopušča, osredotočili na nekatere rezultate projekta ter na dva druga projekta, ki sta z njim povezana: rekonceptualizacija mature ter priprava podlag za novo zakonsko ureditev visokega šolstva. 40 Projekt dolgoročnega razvoja (oktober 1986), str. 15. 41 Ibid, str. 15. 42 Ibid, str. 16. 43 Ibid, str. 17. Visoko šolstvo na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta 28 Šolska kronika • 1 • 2021 Od razmisleka o univerzi h konceptualizaciji visokošolskega sistema Projekt DRVŠ se je pričel jeseni 1986 z željo, da bi čim prej pripravili »uvodne analize« o stanju in razvoju univerze. Izvedba je slonela na zunanjih sodelavcih, skoraj izključno visokošolskih učiteljih in sodelavcih, »ki na temelju svojih […] izkušenj […] dobro poznajo ne le probleme naše univerze, temveč tudi (čeprav pogosto parcialno) delo drugih, predvsem evropskih in ameriških univerz«.44 Delo je bilo organizirano v sedmih tematskih skupinah; vanje je bilo vključenih 135 raziskovalcev.45 V tem je bila očitno tako močna kot šibka stran projekta obe- nem. V prvem raziskovalnem poročilu beremo, »da se je večji del raziskovalcev tako rekoč prvič srečal s problematiko sistematičnega proučevanja univerze« in da so se »zaradi pomanjkanja strokovnjakov, ki se sistematično ukvarjajo s so- dobno univerzo«, pojavljale težave.46 Osebje na CRU, ki naj bi bil institucionalni nosilec projekta, je bilo vključeno le v manjši meri, pa še takrat so dobili veči- noma administrativne naloge. Kljub zapoznelemu pričetku projekta so bili prvi rezultati obetajoči: v pol leta je nastalo 42 prispevkov (1400 strani) o različnih vprašanjih, od avtonomije in organizacije univerze prek poučevanja in raziskova- nja do delovanja podpornih služb. »O problemih razvoja naše univerze še nikoli nismo imeli napisanega toliko koristnega.«47 V COBISS najdemo 28 bibliografskih enot, večinoma raziskovalnih poročil, ki dokumentirajo potek projekta med 1986 in 1991, a žal danes niso vsa dostop- na v javnih knjižnicah. Sodeč po tej bazi podatkov, je projekt svoj vrh doživljal leta 1988 (12 enot) in 1989 (10 enot). Na začetku je projekt pritegnil veliko števi- lo sodelavcev, potem pa, vsaj sodeč po podatkih COBISS, njihovo število strmo upade. Vendar že nesistematičen pregled tedanjega specializiranega tiska (npr. Sodobnost, Teorija in praksa, Naši razgledi) pokaže, da se je intenzivnost javnega razpravljanja o visokem šolstvu ob koncu osemdesetih – očitno tudi pod vpli- vom DRVŠ – močno povečala. Projektu, ki je bil sicer zamišljen kot ambiciozno večletno raziskovanje, sicer ni uspelo realizirati vseh akademskih ambicij niti ni pripeljal npr. do institucionaliziranja študij visokega šolstva kot raziskovalnega polja, imel pa je velik družbeni in politični učinek: močno je spodbudil razprave o univerzi, tako znotraj kot zunaj njiju, s tem pa je prispeval k nastajanju sistema visokega šolstva v devetdesetih. Proti koncu drugega leta projekta, novembra 1987, je bila organizirana od- mevna nacionalna konferenca,48 ki jo je na podlagi dosegljivih arhivov mogoče opredeliti kot vrhunec projekta. Delovno gradivo z naslovom Osnovna stališča 44 Projekt dolgoročnega razvoja (oktober 1987), str. 8. 45 Ibid, str. 10. 46 Ibid, str. 10, 15. 47 Ibid, str. 13. 48 Gl. Projekt dolgoročnega razvoja (januar 1988). 29 in alternative o dolgoročnem razvoju univerze in visokega šolstva v Sloveniji je prispevala projektna skupina.49 Gradivo poudarja, da ne prinaša »polnega soglas- ja« o odprtih vprašanjih: ker ga »vedno ni bilo mogoče doseči«,50 je vključilo tudi variantne predloge in jih ponudilo v diskusijo. Ob akademskem osebju in (red- kih) študentih so se je udeležili tudi nekateri vidni republiški politiki, a le malo gospodarstvenikov. V uvodnih nastopih se po eni strani zrcalijo tedanja politična trenja v fede- raciji, po drugi pa izstopajo poudarki, namenjeni reorganizaciji univerze pa tudi institucionalni avtonomiji, torej pojmu, ki po letu 1945 v uradnih dokumentih praktično ni obstajal. Dr. Boris Frlec, podpredsednik republiške vlade, je opozo- ril na »paradoksalnost cele konstrukcije o šoli kot podjetju«, kar je bila direktna kritika izhodiščnega koncepta UI, in na to, da univerza ni »podjetje«, da je »ved- no tudi še nekaj 'drugega' in prav tisto drugo ji daje značilno karakteristiko«, o kateri je treba razpravljati. Kaj univerza sploh je in kaj naj bi bila v prihodnje, je torej postalo eno izmed osrednjih vprašanj, ki so usmerjala razpravo. V politični atmosferi, v kateri je že bilo čutiti bližajoče se tektonske politične premike, se je narekovala potreba po novi formulaciji odnosa med (drugačno) državo in (dru- gačno) univerzo: »Univerza zunaj političnega odnosa je […] čista iluzija in z njo vred pojmovanje visokošolske avtonomije kot distanciranosti od tako ali druga- če strukturiranega družbenega okolja.«51 Za Andreja Marinca, člana Predsedstva SRS, je bilo v danih razmerah ključno, »da spodbudimo ustvarjalno svobodo po- sameznika in skupin, s tem pa tudi odgovornost za lastni in skupni razvoj. […] Pot mora voditi kljub zaostritvam in konfliktom [v Jugoslaviji] v napredek in v tem smislu razumem potrebo po medsebojnem vplivanju družbe na razvoj univerze in univerze na razvoj družbe«.52 Plenarno poročilo predsednika začasnega53 sveta projekta DRVŠ profesorja Iva Fabinca54 je povzelo vsa ključna, še posebej pa strateška vprašanja, ki jih je projekt obravnaval. Prenova visokega šolstva »poteka v zgodovinskem obdobju prehoda naše družbe iz ekstenzivnega v intenzivni način gospodarjenja«. Kako poiskati pravo pot tranzicije? »Ni splošno veljavnega modela univerz. Prava uni- verza je rezultat dolgotrajnega ustvarjalnega procesa njene družbene okolice.« Redukcija univerze na izobraževalno funkcijo in zanemarjanje raziskovalne funkcije sta univerzo »potiskali v profil in pogoje delovanja srednje šole«. V ob- dobju, ko postaja znanost ključni dejavnik v »tekmi v svetovnem gospodarstvu«, si v Sloveniji »nasprotujejo interesi univerze in drugih pomembnih raziskovalnih 49 Ibid., str. 69–115. 50 Ibid., str. 71. 51 Ibid., str. 34, 38. 52 Ibid., str. 45–46. 53 Projekt še na svojem vrhuncu ni imel dokončno potrjenega vodstva. 54 Rektor Univerze v Ljubljani (1981–1985); od leta 1986 član Predsedstva SRS. Visoko šolstvo na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta 30 Šolska kronika • 1 • 2021 enot«. Pri tem se odpirajo vprašanja organiziranosti; »edina možna osnova za samoorganiziranje in za urejanje položaja univerze v družbi« ne sme temeljiti na »zaprtosti in obnavljanju preživetih monopolnih tendenc, temveč predvsem na temelju odprtosti in priborjene kvalitete dela«. Pot tranzicije mora na eni stra- ni upoštevati »krepitev strokovne odgovornosti fakultet za njihove integrirane izobraževalno-raziskovalne programe«, na drugi pa odločanje »novih osrednjih univerzitetnih organov, ki prevzemajo del strokovne odgovornosti, ki so jih doslej nosile izvenuniverzitetne institucije«.55 Razprave na konferenci so potekale v tematskih skupinah. Niso prinesla bistveno novega konceptualnega poudarka, pač pa so se v njih še povečale ne- katere razlike, večinoma povezane s tem, iz katerega okolja je govornik prihajal: s fakultete, visoke šole ali umetniške akademije, iz naravoslovja, tehnike, druž- boslovja ali humanistike, iz UL ali UM ipd. Veliko pozornosti je bilo namenjene bodoči organizaciji visokega šolstva in načelu avtonomije univerze, ob tem pa tudi odpravi dotedanje ureditve, ki »univerzi odvzema vlogo subjekta odloča- nja«;56 spremembe morajo kreniti »v smer krepitve medsebojnega povezovanja enot univerze glede na temeljne dejavnosti ter v smeri oblikovanja univerze kot subjekta«.57 Glede tega vprašanja je bila očitno dosežena enotnost, toda poka- zalo se je tudi, da »obstaja več možnih teoretičnih alternativ […], do katerih naj bi se opredelili pri razreševanju odnosa med 'fakultetnim', 'visokim' in 'višjim' izobraževanjem«.58 Obstoječa razmerja med 'članicami univerze' so se pokaza- la kot največja ovira pri konceptualizaciji odprave visokošolske fragmentacije in prehoda v 'integrirano univerzo'. Ta ovira je vztrajala še tja v pozna devetdeseta.59 Odločitev glede te ovire so pospešili politični procesi in politična telesa, čeprav tudi ne kar čez noč. Maja 1988, torej pol leta po konferenci DRVŠ, je Skup- ščina SRS obravnavala predlog za temeljite posege v ZUI-80 ('reforma reforme'), ob tem pa tudi pobudo obeh univerz, da se zanju znova oblikuje poseben zakon. Sprejeto je bilo stališče, da je »potrebno z vsemi bistvenejšimi spremembami na področju vzgoje in izobraževanja počakati na rezultate raziskovalnih projektov na področju visokega šolstva, srednjega šolstva in izobraževanja odraslih« in da se torej »v tej fazi sprememb zakona o usmerjenem izobraževanju ne poseže v temeljno zasnovo zakona«, da pa se rešijo tista »vprašanja, o katerih smo se v družbi že predhodno dogovorili in poenotili na podlagi ugotovitev evalvacijskih raziskav«.60 Šlo je še zlasti za vrnitev mature v izobraževalni sistem. 55 Projekt dolgoročnega razvoja (januar 1988), str. 47–54. 56 Ibid., str. 74. 57 Ibid., str. 109. 58 Ibid., str. 86. 59 Gl. Zgaga, Šolsko polje, str. 87–107. 60 Poročevalec Skupščine SRS, št. 16, 7. junij 1988, str. 43. 31 Aprila 1988 ste univerzi predložili Skupščini SRS zahtevo za sprejem posebnega zakona o univerzi in s tem za izločitev urejanja visokega šolstva znotraj Zakona o usmerjenem izobraževanju. – Kopija izvirnika, 1. 4. 1988 (avtorjev arhiv). Skupščina SRS je maja 1988 zahtevo univerz sprejela in predlagala, da strokovne podlage za izdajo novega zakona pripravita univerzi sami. – Kopija izvirnika, 25. 5. 1988 (avtorjev arhiv). Visoko šolstvo na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta 32 Šolska kronika • 1 • 2021 Prve spremembe so bile v Skupščini SRS potrjene julija 1989 (ZUI-89a).61 Že februarja pa je bila oblikovana strokovna skupina za pripravo novega koncepta mature, ki je v junija oddanem končnem poročilu62 dokaj podrobno razvila njeno bodočo podobo. Poročilo je vsebovalo ključne argumente za vrnitev mature v iz- obraževalni sistem, prispevalo pa je tudi k odločitvi o vrnitvi gimnazije v sistem.63 Sistem UI se je pričel razkrajati. Vzporedno s tem, ko je Izvršni svet SRS (tj. republiška vlada) spomladi 1988 posredoval Skupščini SRS predlog za temeljite spremembe ZUI-80, sta univer- zi predložili še zahtevo za izdajo posebnega zakona, »s katero sta opozorili na nujnost posebne in celovite zakonske ureditve visokega šolstva«.64 Zahtevo je Skupščina brez obotavljanja sprejela in dodala, »da bi se s posebnim zakonom o vi- sokem šolstvu bolj celovito normativno uredil sistem visokega šolstva in odpravile pomanjkljivosti veljavne zakonodaje in na novo uredila vprašanja s tega področja, ki sedaj sploh niso urejena, če bi se v ta zakon vgradili rezultati raziskovanja v projektu [DRVŠ], ki poteka ta čas na obeh univerzah«. Skupščina je tudi predla- gala, »da Univerzi kot predlagatelja zahteve za izdajo zakona o visokem šolstvu pripravita vse strokovne podlage za predlog za izdajo tega zakona v sodelovanju z Izvršnim svetom Skupščine SR Slovenije, ki naj bo predlagatelj zakona«. Žogica je bila tako na univerzitetni strani, nadaljnji proces pa ni bil enosta- ven, predvsem iz razlogov, ki so bili deloma že nakazani. Upoštevati je treba tudi vse bolj turbulentne politične razmere v federaciji, ki so po prvih večstrankarskih volitvah spomladi 1990 pripeljale do osamosvojitve Slovenije: te so vzpostavljale okolje, v katerem visokošolska zakonodaja nikakor ni mogla biti prva zakonodaj- na prioriteta. To obdobje je strnjeno povzel Albin Igličar65 tako: »Po odločitvi, da se visoko šolstvo zakonsko uredi zunaj zakona o usmerje- nem izobraževanju, so bile prve celovite teze zakona o univerzi pripravljene že oktobra 1989. leta.« Preden pa je bilo besedilo, ki so ga pripravili predstavniki obeh univerz, predloženo političnim organom, »je bila o njih [tj. tezah] konec 1989. leta organizirana razprava na univerzah. Zaradi velike heterogenosti – zlas- ti ljubljanske univerze – pa teze v univerzitetnih krogih niso dobile splošnega soglasja. Zato je pripravljanje novega zakona začasno zastalo. Novo vodstvo lju- bljanske univerze si je v naslednjem letu prizadevalo s številnimi spremembami prvotnih tez doseči kompromisne rešitve, ki pa so porušile konsistentnost prvot- 61 Uradni list SRS, št. 25, 12. julij 1989. Gl. npr.: »V izobraževanje po programu za pridobitev višje ali visoke izobrazbe se lahko vključi, kdor je opravil maturo« (čl. 34). »Matura obsega preizkus znanj, potrebnih za nadaljevanje izobraževanja v programih za pridobitev višje ali visoke izo- brazbe.« Opravlja se »iz skupnega dela, ki obsega skupna znanja vseh srednješolskih štiriletnih programov in iz izbirnega dela […]. Maturo vodi republiška maturitetna komisija« (čl. 36). 62 Lapajne, Zaključni izpit in matura, Poročili in pripravljalna dela. 63 Program gimnazije je bil znova uveden v srednje šolstvo januarja 1990. Matura je bila poskusno izvedena leta 1994, frontalno pa 1995, kot je določil že ZUI-89a (čl. 118). 64 Poročevalec Skupščine SRS, št. 16, 7. junij 1988, str. 44. 65 Igličar, Zakonska ureditev visokošolskega izobraževanja, str. 1197–1198. 33 nega zakonskega projekta. Kasneje je bila sicer oblikovana tudi nova vladna in univerzitetna delovna skupina, ki je pripravila najsplošnejša izhodišča za nov univerzitetni zakon, vendar nobeno od teh besedil ni prišlo dalj od resornega ministrstva66 oziroma ni bilo obravnavano na vladni ali skupščinski seji«. Avtor sklene: »Zdi se, da je osnovni vzrok, da univerza sama zelo težko oblikuje splošno sprejemljive teze visokošolskega zakona, v njeni izredni heterogenosti, 'zakopa- nosti' vsake fakultete in višje šole in akademije v lastne interese ter pridobljene pravice. V takšnih razmerah se prizadevanja za kompromisne rešitve spremenijo v 'gnili kompromis', ki potem ne zadovolji več nikogar.« Pot do novega Zakona o visokem šolstvu (1993) Razprava, ki jo je spodbudil projekt DRVŠ, je soočila različne analize in kri- tike obstoječe visokošolske ureditve ter poskuse njene nove konceptualizacije. Vse to je pomembno vplivalo na postopno vzpostavljanje novega izobraževalnega sistema v novorojeni Republiki Sloveniji. Seveda pa ta pot ni bila premočrtna. Osamosvojitev je bila tesno povezana z angažiranjem civilne družbe; v nje- nih vrstah so bili pogosto v ospredju študenti, profesorji – in seveda alumni. To se je odražalo tudi v sestavi Skupščine SRS po prvih večstrankarskih volitvah aprila 1990. Zdaj je napočil čas za prevod analiz in kritik v normativno formo. Za naše področje je ključno izhodiščno normo prinesla Ustava RS (december 1991) v 58. členu:67 »Državne univerze in državne visoke šole so avtonomne. Način njihovega financiranja ureja zakon.« S to kratko opredelitvijo pa se razprava o tem, kaj av- tonomija pomeni, ni končala, pa tudi pot do ureditve financiranja ustanov je bila še dolga in naporna. V gradivu projekta DRVŠ in razpravah s konca osemdesetih je mnogo kriti- ke: tako kritike koncepta UI in njegovega negativnega vpliva na visoko šolstvo kot tudi kritike tedanjih visokošolskih konceptov in praks. Te kritike so s svojimi ute- meljitvami prispevale k izoblikovanju novih konceptov, ni pa mogoče spregledati niti elementov, v katerih je viden njihov partikularni vidik, njihova 'slepa pega'. V njih je le malo takšne samokritične introspekcije, kakršno je prav v tistih letih k mednarodni razpravi o visokem šolstvu prispeval npr. Pierre Bourdieu,68 ki je pokazal, »da akademija ni le področje dialoga in razprav, temveč tudi področje moči, v kateri se ustvarja, brani in uničuje ugled in kariera«.69 66 Po razpoložljivih virih (gl. Poročevalec Skupščine RS, št. 27, 8. december 1992, str. 66) sta uni- verzi zadnjo, neusklajeno verzijo izhodišč za zakon predložili marca 1991, a je v burnih časih obležala v predalih. Tez za zakon, »ki sta jih uskladili obe univerzitetni vodstvi, […] Znanstve- nopedagoški svet ljubljanske univerze« ni podprl. Delo, 4. aprila 1991. 67 Uradni list RS, št. 33, 28. december 1990. 68 Bourdieu, Homo academicus. 69 Gl. https://www.goodreads.com/fr/book/show/643485.Homo_Academicus (pridobljeno: 15. 7. 2021). Visoko šolstvo na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta 34 Šolska kronika • 1 • 2021 Ena od 'slepih peg' je bila povezana z akademsko fragmentacijo,70 ki je v našem prostoru v povojnih desetletjih dobila specifično podobo. Od tod izha- ja težavno vprašanje, kako iz raznolikih tez o visokem šolstvu narediti sintezo, kako premostiti ponor med analitičnimi ugotovitvami in izdelavo koherentne strategije. Paradoks akademije, katere conditio sine qua non je načelo objektiv- nega raziskovanja vsega okrog nas, je, da pri tem načelu pogosto popusti, ko gre za lastne, akademske prostore in interese. Videti je, da je težava povezana s tem, da je bila univerza dolgo razumljena singularno in da je bilo vprašanje sistema predvsem vprašanje razmerij neodvisnih fakultet in visokih šol (sicer obveznih članic nacionalne univerze: najprej ene same, nato dveh), ne pa vprašanje kohe- rentnega nacionalnega sistema visokega šolstva kot kompleksnega, vertikalno in horizontalno razčlenjenega sistema.71 Z vidika samokritične introspekcije bi bilo pričakovati več, saj ni šlo le za 'ideološki' ZUI, ki je nespodobno omejil univerzo. Ni šlo le za zahtevo po drugačni državi, ki bi drugače regulirala odnose z univer- zo; slišati je bilo tudi zahtevo po drugačni univerzi, kar pa predpostavlja njeno rekonceptualizacijo in vsaj relativno preureditev razmerij moči v akademskem prostoru. Ob specifičnostih tukajšnjega prostora vprašanje povezanosti ustanov v koherenten sistem (razmerja z državo tu za zdaj abstrahiramo) dolga desetletja po ustanovitvi UL ni prihajalo v ospredje; ključna so bila vprašanja medsebojnih odnosov in pozicij posameznih fakultet, visokih šol, oddelkov ali akademskih skupin. Univerza je bila 'skupnost visokošolskih zavodov', ne pa ustanova sui ge- neris (kot sicer ob ustanovitvi leta 1919). Tudi ko beseda 'univerza' dejansko ni bila več edninski samostalnik (po 1975), je bilo še vedno »videti, da ni potrebno uvajanje strogo institucionaliziranega koordinacijskega organa med dvema uni- verzama«.72 Koncept UI je z reorganizacijo fakultet (VTOZD) še okrepil njihovo organizacijsko in akademsko fragmentiranost. Konceptualni premik od skup- nosti visokošolskih zavodov k univerzi sui generis je bil zato eden izmed ključnih pogojev nadaljnjega razvoja, pa tudi pogoj za konceptualni premik od nacionalne univerze k nacionalnemu sistemu visokega šolstva. Izvršen je bil le deloma. Prelom iz osemdesetih v devetdeseta je burno potekal tudi v visokošolskem prostoru. UL je pred začetkom akademskega leta 1990–1991 iz svojega imena čr- tala ime Edvarda Kardelja, ki ga je dobila leta 1979. V kampanji za novega rektorja UL je spomladi 1991 sodelovalo kar pet kandidatov. Hkrati je na Filozofski fakul- teti UL prišlo do prve akademske stavke – ob uporabi sintagme »bomo ustavili 70 Tema v mednarodni literaturi nikakor ni neznana; ob že omenjenem Bourdieuju (1984) jo je v perspektivi »akademskih plemen in ozemelj« obdelal npr. Tony Becher (1989). Zelo specifično podobo, ki jo je dobila v našem (oz. širšem nekdanjem jugoslovanskem prostoru), pa bi bilo treba obdelati posebej. 71 Gl. Teichler, Higher Education System Differentiation, Horizontal and Vertical. 72 Projekt dolgoročnega razvoja (januar 1988), str. 53. 35 proizvodnjo« in »šli v stečaj«73 – zaradi nemogočih materialnih razmer za delo. Opazne so bile tenzije med UL in UM: ne le ob tezah za novi zakon o univerzi, pač pa tudi zato, ker se vsi »bojimo, da bomo dobili manj denarja«.74 V tednih pred razglasitvijo samostojnosti se je pojavila tudi zamisel o tretji slovenski univerzi s pritegnitvijo slovenskih akademikov iz tujine, a je ostala »samo lepa zamisel«.75 Po razpadu prve vladne koalicije in oblikovanju nove vlade spomladi 1992 je usklajevanje zakonskih tez steklo intenzivneje in decembra 1992 je vlada že posredovala Skupščini Predlog za izdajo zakona o visokem šolstvu s tezami (ESA 759).76 Utemeljitev predloga se naslanja tako na domače razprave tega ob- dobja kot tudi na tedanje evropske in mednarodne trende. Zakonski predlog, 73 Delo, 11. 5. 1991, str. 5. 74 Predsednik Sveta UL dr. Peter Novak v Delu, 8. marca 1991. 75 Tako dr. Janez Dular, minister za Slovence po svetu, v Delu, 6. junija 1991. 76 Poročevalec Skupščine RS, št. 27, 8. december 1992, str. 65–77. Pred začetkom akademskega leta 1990- 1991 je Univerza v Ljubljani iz svojega imena črtala ime Edvarda Kardelja, ki mu je bil dodan leta 1979 (Delo, 22. septembra 1990). Skupščina SRS je že maja 1988 pooblastila obe tedanji univerzi, da pripravita predlog zakona o univerzi, toda njuni pogledi so bili tako različni, da do enotnega predloga do leta 1992 ni prišlo (Delo, 4. aprila 1991). Visoko šolstvo na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta 36 Šolska kronika • 1 • 2021 Materialni pogoji dela v visokem šolstvu so se slabšali že od konca sedemdesetih let, šele v specifični atmosferi na začetku devetdesetih pa so pripeljali do prve akademske stavke na Filozofski fakulteti UL. Oddelek za biologijo tedanje FNT je bil lociran v stavbi FF; od tod njihovo tesno sodelovanje v stavki (Delo, 11. maja 1991). Nekdanja Pedagoška akademija UL z dvoletnimi višješolskimi programi (1947) je aprila 1987 postala visoka šola s štiriletnimi dodiplomskimi programi, maja 1991 pa je dobila status fakultete, vključno z magistrskim in doktorskim študijem. Izobrazbena stopnja pedagoškega osebja v Sloveniji se je s tem izenačila z drugimi visokošolskimi poklici (Delo, 30. maja 1991). 37 ki »vzpostavlja dinamičen sistem visokega šolstva« (str. 65), »nastaja v času, ko evropski integracijski procesi narekujejo približevanje in standardiziranje vi- sokošolskega izobraževanja, ki se je v vsakem nacionalnem okolju znašlo pred novimi razvojnimi izzivi«. Toda evropske tradicije so izoblikovale »mnoge in raz- lične sisteme, med katerimi si nobenega ni mogoče vzeti za enostranski zgled« (str. 66). Mednarodno povezovanje »je danes pogojeno predvsem z mobilnostjo študentov in z izravnavo kvalitet diplomantov oz. s primerljivostjo diplom«, če- sar pa »ni mogoče doseči samo po administrativni poti«. Utemeljitev poudarja pomen mednarodne mobilnosti in izmenjav.77 Ob konceptih, ki jih je razvijala Evropska skupnost (od 1993 EU), so v predlogu opazni še drugi, npr. tisti, ki jih je promovirala Magna Charta Universitatum (1988),78 h kateri sta že na začetku pristopili tudi slovenski univerzi. Predlog novega zakona o visokem šolstvu naj bi torej vzpostavil okvir za nacionalni sistem, obenem pa omogočil tudi »vstop v po- lje evropskih sistemov in različnosti« (ibid.). Sedem let kasneje je bila Slovenija v inicialni skupini držav, ki so podpisale Bolonjsko deklaracijo (1999).79 Med ključnimi koncepti, ki so v predlogu zakona postavljeni v ospredje (str. 66–67), je tudi »zagotovitev avtonomije univerz in visokih šol« ter »preureditev univerze iz dosedanje ohlapne skupnosti v tradicionalno razumljeno univerzo«. S tem je povezano načelo deregulacije: »razmejitev državnih pristojnosti od aka- demske samouprave ter oblikovanje ekspertnega telesa«, Sveta za visoko šolstvo RS, za obravnavo strateških vprašanj visokega šolstva.80 Med temami, o katerih je bilo v predhodnih letih temeljito diskutirano, sodi opredelitev mature kot vstopnice v visokošolski študij, integracija pedagoškega dela »z obveznim znan- stveno-raziskovalnim delom«, pa tudi »diferenciacija univerzitetnega in visokega strokovnega izobraževanja«, tj. binarnega sistema, ki naj bi omogočil večjo dosto- pnost do študija in bolje kvalificirane diplomante. Predlog navaja dotlej v Sloveniji neznano »pravico do enega leta poglobljenega izpopolnjevanja […] na vsakih šest let« (sabbatical), omenja pa tudi »možnost multiplikacije in pluralizacije visoko- šolskih središč v prihodnosti«, kar bi omogočilo širitev priložnosti za študij, pa tudi »vnašanje konkurenčnosti v visokošolsko dejavnost« (str. 66–67).81 Zakon o visokem šolstvu je bil sprejet decembra 1993 (ZVIS-93).82 Njegova implementacija ni potekala brez težav. Najbolj sporna tema je ostalo vprašanje 'članic univerze' in njihovih razmerij z univerzo, v njej oz. do nje (čl. 10, prav- 77 Izraz »evropski študent« omenja že Projekt dolgoročnega razvoja (januar 1988), str. 93. Program Erasmus nam je bil tedaj že znan, a Slovenija se je vanj lahko vključila šele leta 1999; že od začet- ka devetdesetih pa je bila zelo plodno vključena v program EU Tempus. 78 Gl. http://www.magna-charta.org/magna-charta-universitatum (obiskano 29. 9. 2021). 79 Gl. https://ehea.info/page-ministerial-conference-bologna-1999 (obiskano 29. 9. 2021). 80 To telo je imelo do ustanovitve NAKVIS (2010) tudi akreditacijske pristojnosti. 81 Prvi dve ustanovi, ustanovljeni na podlagi ZVIS-93, sta bili Visoka šola za hotelirstvo in turizem v Portorožu (1994) ter Visoka šola za management v Kopru (1996), danes fakulteti Univerze na Primorskem. 82 Uradni list RS, št. 67, 17. december 1993. Visoko šolstvo na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta 38 Šolska kronika • 1 • 2021 na subjektiviteta visokošolskih zavodov). O zelo dolgi zgodbi povsem na kratko: ZVIS-93 nikakor ni pretrgal z vsemi elementi akademske kulture, ki so v prejšnjih desetletjih 'mutirali' iz še starejših korenin ali pa se na novo razvili v danih razme- rah. V tranziciji sistemov se del tradicije ohranja kot določujoči dejavnik; tudi v visokem šolstvu je tako. K preneseni tradiciji sodi pri nas med drugim specifična akademska fragmentacija. Obrat k 'reintegrirani univerzi' je bil zato sprejet s po- lemiko, ki je rešitev doživela na Ustavnem sodišču RS. Poenostavljeno povedano, pravda je bila v dilemi: Kdo je avtonomen – uni- verza ali fakulteta? Po sprejemu ZVIS-93 je bilo vloženih več pobud za ustavno presojo. Prva (1995), najbolj radikalna, je ustavno določilo o avtonomiji interpre- tirala tako: »Univerza naj bi bila avtonomna ravno toliko, kolikor si sama predpiše način in obliko svojega delovanja in za to ne odgovarja komu drugemu. Pobudnik meni, da je z zakonom mogoče urediti le način financiranja univerz, vse osta- lo pa bi moralo biti prepuščeno avtonomnim odločitvam univerz – kakršnokoli urejanje drugih vprašanj univerze naj bi bilo protiustavno.«83 Druge so oporeka- le novemu statutu UL (1994), ki naj bi v nasprotju z opredelitvijo avtonomije v ZVIS-93 nepravično razdelil glasovalne moči v senatu UL med posamezne 'čla- nice'. Ustavno sodišče je v prvi odločbi sicer zavrnilo interpretacijo pritožnikov,84 da bi smel zakon urejati samo način financiranja, vse drugo pa naj bi bilo »pre- puščeno avtonomnim odločitvam univerz«, a je dodalo, da je zakon »v neskladju z ustavo, kolikor določa, da so avtonomne tudi članice univerze«. V drugi odločbi je razveljavilo sporna določila Statuta UL85 in ugodilo pritožnikom z nekaterih fakultet. Odločitve Ustavnega sodišča so vodile k amandmiranemu ZVIS-9986 in k spremembi statuta UL. Poslej so članice UL v senatu zastopane z enakim šte- vilom glasov, toda število članic se je v primerjavi z letom 1993 precej povečalo. Razprava o razmerjih med 'univerzo' in 'članicami' se je umirila, občasno in v novih oblikah pa znova prihaja na površje. 83 Uradni list RS, št. 18, 6. marec 1998, str. 1167. 84 »Da bi lahko govorili o avtonomnosti univerze in da bi ta lahko delovala avtonomno, mora uni- verza kot pravna oseba najprej sploh nastati. Nastanek in nadaljnji obstoj državne univerze kot pravne osebe mora zagotoviti država: takšna njena obveznost izhaja iz […] ustave […]. Drugič pa je univerza, enako kot vsak družbeni podsistem, tako močno povezana z drugimi družbenimi podsistemi, da skoraj ni vprašanj, ki bi se tikala izključno univerze, na drugi strani pa so številna vprašanja, ki na prvi pogled sodijo v področje drugih podsistemov, pa lahko pomembno pose- gajo tudi v položaj univerz. Popolnoma avtonomen družbeni podsistem je notranje protisloven pojem: če je popolnoma avtonomen, ni več družben in tudi ne podsistem.« (Ibid., str. 1169). Glasovanje o odločbi je bilo tesno: 5 proti 4. 85 Statut UL (1994) je sledil razdelitvi fakultet na VTOZD iz osemdesetih let (gl. op. 9 in 17). Tako je veliki in kompleksni Filozofski fakulteti, ki se ni razdelila na VTOZD (skladno z zakonom je ostala 'enotna delovna organizacija'), pripadel en glas, nekaterim naravoslovnim in tehniškim fakultetam, ki so se takrat razdelile, pa več glasov. Za pritožnike je bilo sporno »privilegiranje umetnih ustanov prejšnjega režima, pa tudi skladnost take sestave senata z 21. členom ZVIS, ki zahteva enakopravno zastopanost vseh znanstvenih in umetniških disciplin ter strokovnih področij«. Uradni list RS, št. 35, 8. maja 1998, str. 2557. 86 Uradni list RS, št. 99, 9. decembra 1999. 39 Najnovejša odločba Ustavnega sodišča, da je 10. člen Zakona o visokem šol- stvu v neskladju z Ustavo,87 govori o tem, da so po skoraj četrt stoletja pred nami nova nadaljevanja stare sage, sage z globokimi koreninami. Tudi zato so zgodo- vinske raziskave lahko pomembne. Povzetek Po oceni iz Slovenske kronike XX. stoletja (1996) so bile s sprejemom zako- na o visokem šolstvu leta 1993, torej v zgodnjem obdobju samostojne Republike Slovenije, »izničene številne napake prepogostih politično izsiljenih reform in reorganizacij« minulega polstoletnega obdobja. V tem članku analiziramo pred- vsem zadnje desetletje tega obdobja, ki se je začelo z podreditvijo visokega šolstva t. i. reformi »usmerjenega izobraževanja«, nadaljevalo s kritiko te reforme in še pred koncem osemdesetih pripeljalo do odločitve tedanjih oblasti, da univerzi v Ljubljani in Mariboru pripravita izhodišča za nov zakon o univerzah. Toda tudi burni procesi osemdesetih let so temeljili na predhodnih korakih. Poleg ideo- loških posegov na to področje je bila ključna univerzitetna fragmentiranost. Petnajst let po koncu vojne je univerza s tedanjimi reformami postala ohlapna zmes 'samostojnih članic', to je fakultet, akademij visokih in višjih šol, za katere je obveljalo načelo »družbenega upravljanja«, ki je ukinilo tradicionalno avtono- mijo. To stanje sta še poslabšala najprej zakon o visokem šolstvu iz leta 1975, nato pa zakon o usmerjenem izobraževanju iz leta 1980, ki je posebni zakon o visokem šolstvu kar odpravil. Ta politična odločitev je sprožila tako burne odzive, da je bila v naslednjih letih postopoma omiljena, vsaj v konceptu pa že pred koncem osem- desetih let tudi odpravljena. Številnim popravkom »usmerjene« zakonodaje, ki so univerzam znova dali večje pristojnosti, uvedli zaključni izpit kot izhodišče za kasnejšo maturo, »vstopnico« v visokošolski študij ipd., je s sprejemom novega zakona leta 1993 sledila nova sistemska ureditev. Temeljna ugotovitev članka je, da konceptualizacijo te ureditve ni mogoče zadovoljivo pojasniti brez analize kri- tičnih diskusij in procesov iz osemdesetih let. Članek je rezultat dela v raziskovalnem programu Sistemski vidiki izobraže- valnih strategij in spodbujanja socialne vključenosti v izobraževanje (P5-0126), ki ga financira Agencija za raziskovanje RS. 87 Uradni list RS, št. 42, 24. marca 2021. Visoko šolstvo na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta 40 Šolska kronika • 1 • 2021 Viri in literatura Viri Билтен занонодавних одбора Већа народа и Савезног већа (28 деџембра 1952 – 8 јануара 1953). Извод из стенографских бележака о претресу предлогa уставног закона. Београд: Народна скупштина ФНРЈ, 1953. Časopisi Delo, Komunist, Naši razgledi Poročevalec Skupščine Republike Slovenije Poročevalec Skupščine Socialistične republike Slovenije Revije Problemi, Sodobnost, Šolsko polje, The School Field, Teorija in praksa Službeni list Federativne narodne republike Jugoslavije Uradni list Ljudske republike Slovenije Uradni list Republike Slovenije Uradni list Socialistične republike Slovenije Osebni arhiv Literatura Becher, Tony, Academic Tribes and Territories: Intellectual enquiry and the culture of disciplines, Buckingham: Open University Press, 1989. Bourdieu, Pierre, Homo academicus. Paris: Minuit, 1984. [Slovenski prevod: Homo academicus, Ljubljana: Pedagoška fakulteta UL, 2012]. Čepič, Zdenko, Krize – reforme, Jugoslavija – Slovenija: 1968–1988, Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 (ur. Zdenko Čepič), Ljubljana 2010, str. 5–12. Gabrič, Aleš, Šolska reforma 1953–1963, Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. Igličar, Albin, Zakonska ureditev visokošolskega izobraževanja, Teorija in praksa, 29, 1992, št. 11–12, str. 1197–1206. Lapajne, Zdenko et al., Zaključni izpit in matura, Poročili in pripravljalna dela, Ljubljana: Univerza E. Kardelja v Ljubljani, Center za razvoj univerze, Julij 1989 (Tipkopis). Lusa, Stefano, Slovenska demokratizacija v osemdesetih letih, Slovenija – Jugo- slavija, krize in reforme 1968/1988 (ur. Zdenko Čepič), Ljubljana 2010, str. 331–346. Milharčič-Hladnik, Mirjam, Šušteršič, Janez, Šolska reforma je papirnati tiger, Ljubljana: KRT, 1986. Pivec, Franci, Osamosvajanje študentske skupnosti, Slovensko študentsko giba- nje v šestdesetih letih, Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 (ur. Zdenko Čepič), Ljubljana 2010, str. 295–304 Projekt dolgoročnega razvoja, Ljubljana: Center za razvoj univerze, oktober 1986. Projekt dolgoročnega razvoja, Prvo poročilo, Ljubljana: Center za razvoj univerze, oktober 1987. Projekt dolgoročnega razvoja, Gradivo s posveta Dolgoročni razvoj visokega šol- stva v SR Sloveniji, Krško, 19. in 20. november 1987, Ljubljana: Center za razvoj univerze, januar 1988. 41 Repe, Božo, »Liberalizem« v Sloveniji, Borec, 44, 1992, št. 9–10, str. 673–949. Repe, Božo, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, Del 1, Opozicija in oblast. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2002. Teichler, Ulrich, Higher Education System Differentiation, Horizontal and Vertical, Encyclopedia of International Higher Education Systems and Institutions, Amsterdam: Springer Netherlands, 2017, DOI: 10.1007/978-94- 017-9553-1_36-1. Trow, Martin, Problems in the Transition from Elite to Mass Higher Education, Carnegie Commission on Higher Education, Berkeley, Calif., 1973. Vurnik, Blaž, Nova družbena gibanja v objemu Zveze socialistične mladine Slove- nije, Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 (ur. Zdenko Čepič), Ljubljana 2010, str. 347–364. Zgaga, Pavel, Razkroj 'vodilne ideologije' in rekompozicija teorij šole, Teorija vzgoje: moderna ali postmoderna? (ur. Eva Bahovec, Zdenko Kodelja, Pavel Zgaga), Ljubljana 1990, str. 78–88. Zgaga, Pavel, Šolsko polje, Ljubljana: Pedagoška fakulteta UL, 2002. Zgaga, Pavel, Analiza gibanj v strukturi študentov in diplomantov v terciarnem iz- obraževanju (1981–2004), Raziskava za pripravo strategije razvoja Slovenije, Ljubljana: Pedagoška fakulteta UL, 2004. Zgaga, Pavel, Ko je Pedagoška akademija postajala fakulteta, »Najbolj srečen kot učitelj« (ur. Mojca Peček, Irena Lesar), Ljubljana 2020, str. 113–136. Zgaga, Pavel, From a national university to a national higher education system, CEPS journal, 11, 2021, št. 2, str. 211–230, DOI: 10.26529/cepsj.1064. Visoko šolstvo na prelomu iz osemdesetih v devetdeseta leta