Zakopano seloto. 3 »Potreben si koga, ki za te skrbi,« je Rozika meni nič tebi nič svojo gonila, »in ki te... ima rad... res, Tine,« je dejala sramežljivo. »Meni se tako smiliš, ko si tako sam na svetu...« Glas ji je postal ves mehek in krhek — o, da, Rozika je znala in Gradišnikova kmetija je bila vredna še milejših vzdihljajev. Tinetu je bilo sitno. Kaj neki hoče, da mu take narezuje? Prav na jasnem si ni. Ali vae kaže na to, da ga ima Rozika rada. Nak, ta ne bi bila prava! Take ne bi mogel rad imeti. Da bi jo pa samo zaradi tega vzel, ker ga druge ne marajo, ne — rajši ostane vse življenje sam. Rozika ga je na skrivaj opazovala. »Da,« je rekel počasi in precej nemarno, »je že tako ... glej, kmalu bova tam!« je pristavil In stopil nekaj korakov hitreje. Rozika je stisnila zobe: Počakati je treba, da se otaja. Šla sta okoli kapelice ter splezala čez skalo In ruševje. »Tukaj je,« je pokazal Tine na oni dve skali. Roziko je že vso prevzelo. Počenila je in pogledala v temno razpoko. V roki se ji je zasvetila električna žepna svetilka in žarek jarke luči je segel v globino. »Stopnice!« je zavriskala in potegnila Tineta k sebi, »poglej, čisto razločno jih vidim... tja notri mora biti hodnik. ves je v skalo vsekan... To so ti morall kopati! Kako srečo midva imava, Tine, glej — saj ona skala je že na robu, samo tole je treba razstreliti. Nič lažjega kakor to. Potem najdeva zaklad, viš, Tine ...« Dekle je bilo čisto iz sebe. Tako ji je gorelo v očeh, da se je Tinetu gabilo. » »Ali poprej ne sme živa duša o tem kaj vedeti, samo ti in jaz, zlato pa si razdeliva... morda šo deliti treba ne bo —.« Prestrašeno je obstala; saj bl se bila skoraj izdala. Toda Tine ni kaj opazil; vsaj videti je bilo tako. »Prej ko slej morava skalo razstreliti,« je hlastno nadaljevala. »Čim dobim dinamit, še ta teden! Pomisli, Tine, koliko zlata! ...« Tine je odmajal z glavo: »Meni ni za zlato!« Rozika je zastrmela vanj: »Kaj? Ni ti za zlato?« se je čudila. »Za kaj pa potem?« Nasmehnil se je in mignil z rameni. Kaj ji naj reče? Saj ga ne bi razumela, ko bi ji povedal, da ga mičejo skrivnosti starih časov. Razumel bi ga 1« kdo, ki je tudi sam tako samotno živel in se ogibal ljudi. Rozika bi bila najrajši kar tu ostala. Nazadnja sta le morala oditi. Ko sta prišla mimo kapelice, so se odprla vrata; iz kapelice je prihajalo dekle. »Glej jo, Anico,« je dejala Rozika presenečeno, pa nič kaj veselo. Pri tem je z očmi ošvignila Tineta. Kako se je zazijal v njo, kakor da je angel iz nebes! se j« jezila. Saj se pa tudi napravlja! Obroč bi si naj še dala okoli glave in bi bila kar za v oltar! Anica je čutila, da je Rozika huda na njo, Tine pa je bil v zadregi in je povesil oči. Ni jima po volji, da bi šla z njima, si je mislila, na. poti pa nikomur ni hotela biti. »Mudi se' mi,« je dejala, »sem itak že pozna.« Vtem je že švignila mimo Tineta in Rozike in je odhitela. »Z Roziko hodi, s to... tega si ne bi bila mislila... to ni prav,« ji je šlo po glavi, ko je letela navzdol, notri pri srcu nekje pa jo je tako čudno tabolelo. Tine in Rozika pa sta šla molče za njo. Rozika ei ni upala spregovoriti, ker se je Tinetu obraz tako zmračil. Prav začudila ee je, da je spodaj, ko sta prišla do zgornjega Mrdavsovega travnika, brez beBede jsavil 2 njo proti Mrdavsovi gostilni. Ta večer je pil več ko navadno. Toda jezik se niu ni razvezal. Ko ga je Ivan, ki ga noge že niso več držale, podražil, kje da ima svojo včerajšnjo nevesto, ga je udaril s pestjo in je šel. Polnoč je bila že mimo. Ivan je strmel mrko pred se, potem je zaklel in se odmajal proti durim. »Temu bom pokazal!« Rozika ga je prijela za ramo: »Pusti ga! Na, dala ti bom še piti. Foidi sem in usedi se!« Tenke vesti dekle ni imelo. »Na, pij! Pa nikar ne pozabi, kaj si mi obljubil!« mu je zašepetala. »Jaz ničesar ne zabim. Jaz držim, kar obljubim,« so je napihoval Ivan, pa se mu ni prav posrečilo, ker mu je bilo že preveč motno v glavi. — Po tej nedelji je Rozika tri dni zaman čakala; Ivana ni bilo blizu. V tcrek zvečer so se zopet razlegali poki; spet so razstreljevali hrib pod Martincern. Delavci so prišli potem kakor navadno, ali Ivana ni bilo. Zato pa je v sredo popoldne prišel debeli Lah, trgovec, in je vprašal po očetu. Morala ga je vzbuditi, potem pa sta se zaprla v sobo in ostala sama. Rozika je v kuhinjo dol čula, kako sta vpila. Vedela je, da je oče Ls.hu dolžen. Ko pa je čula številke, ki jih je Lah zabrusil Mrdavsu v obraz, je prebledela. Moj Bog, če je tako, potem že nič več ni njihovega, potem jih ta debeluh lahko vsako uro napodi iz hiše! Ko bi Ivan lc prišel! Ali vsaj Tine. Tega tudi ni več od nikoder. Rozika se je sesedla na klop v kuhtnji in si je uprla glavo v dlani. Zaklad v gori in Tine — to je zdaj edino upanje, ki je še ostalo. Če se to izjalovi... Ali ta Anica, ta Anica! Pa rni ne sme biti na poti in mi ne bo!« Rozika je zamahnila in vstala. Drugi večer, ko je bilo že pozno v noč in so delavci že odšli, je šla, da bi duri zaklenila. Tedaj se je iz temnega pogorišča na drugi strani utrgala moška postava in prihitela čez cesto. Prestrašeno se je umaknila na lopo. Toda bil je — Ivan. »2e ves čas sem tičal tam v zidovju,« je hripavo zašepetal in Rozika je začutila, da se je spet žganja napil. »Na, tu imaš!« Stisnil ji je zavojček v roko. Kurja polt jo je spreletela, ko je prijela težki zavojček, in najrajši bi ga bila zagnala daleč, daleč od sebe. Pa ga je vendarle krčevito stiskala ... S ceste je prihajalo oddaljeno petje delavcev, ki so se vračali domov. Ivan je prisluhnil. »Iti moram. Nihče ne sme vedeti, da sem bil nocoj tukaj. Ali razumeš? Nihče!« je sikaje šepetal. Potem je skočil nazaj čez cesto in ubral v grmovje, ki je rastlo ob potoku. Mrzel pot je stopil Roziki na čelo in kolena so ji zaklecala, ko je počasi in previdno stopila proti staremu pogorišču. Tu je že pred dnevi izkopala lukn.io v tleh, in sicer v najbolj skritem kotu, kjer je ležala razna polomljena ropotija. Semle je položila nevarni zavoj in ga zagrebla... Tako. Začetek je storjen ... Jutri ga odnese Tinetu. Ožbolt se je drugi dan nekoliko začudil, da ga je Rozika ustavila, ko se je z vozom vračal iz mesta. »Ožbolt,« je dejala in ga pogledala nekam plaho, »bodi tako dober pa me vzemi do Bistrice s seboj! Veš — nekaj moram tja nesti.« »Zakaj pa ne!« je Ožbclt pokimal in zagledal zavoj v njeni roki. Odmaknil se je, da je lahko prisedla. »Kar sedi! Daj sem, kar imaš v roki! Bom tja zad vrgel; je videti težko.« »Nikar, za božjo voljo!« je bruhnilo iz nje, da se je Ožbolt zavzel. Tresla se je, ko se je kobacala na voz, voznik pa jo je po strani gledal. Vsa bleda je bila in je držala zavoj z obema rokama. Kaj je z dekletom? In kaj neki ima v rokah? »Ali se tako bojiš, da bi se ti strupalo, ko si sa tako ustrašila?« je vprašal radovedno. Rozika pa je gledala pred se. Na čelu so ji stale potne srage. Že ji je bilo žal, da se je peljala z Ožboltom. Ali sama s tole rečjo si nikoli ne bi bila upala na Bistrico; od strahu bi je bilo konec. Ti ljubi Bog, da bo tako težko, tega si ne bi bila mislila* Zdaj je Ožboltu pač treba nekaj natvesti. Prisiljeno se je nasmehnila in dejala skrivnostnoS »Seveda.,. je draga reč.« (Dalje prihodnjič)