Sodobna slovenska poezija Aleš Šteger Pričevanje *** Mravljo vidiš, ki nosi mrtvo mravljo. Skupaj šele sta, kar imenuješ življenje. Živ si le, kolikor si že mrtev. A ne živi mrtvec. Z umrlim oživljen. Z vsem, kar si bil. Z vsem, pred čimer si bežal. Čista negibnost gibanja. Mrtva mravlja, ki premika živo. 48 Sodobnost 2020 # Pričevanje Aleš Steger *** Ne ubijaj molja, Ki se hrani s tvojimi oblačili. Lahko si natakneš zlatih vezenin In brokatnih čipk, Pa ne boš hodil v svetlobi. Pusti ga živeti. Molj ti pomaga ostati Gol, kot ob rojstvu. Vidiš, kako mehko leta V dvojni spirali, Kako te s svojim letom Opominja na neskončno. Naj nam vsem to zadostuje. Sodobnost 2020 49 Aleš Steger Pričevanje *** Odpihni lučke z regrata. Naj se razletijo plameni po nebu, Se obrnejo studenci, da voda odteče navzgor, Naj se predro težke bule v trebuhih oblakov, Padejo beli padalci miru po zemlji. To je totalna vojna. To je totalna vojna totalne ljubezni. Ne oprijemaj se tistega, kar si še pravkar bil. Konstelacije se ne vrnejo nikoli. Padaj. Padaj. Padaj. Odpihni lučke z regrata. Padaj. Padaj. Padaj. Odpihni tudi mene z njimi vred. 50 Sodobnost 2020 Pričevanje Aleš Steger Na krožniku v hotelski restavraciji Ležijo zrnca belega riža in par krhljev paradižnika. Na krožniku v hotelski restavraciji So roke, ki so riž zasadile, so sklonjeni hrbti v žgočem soncu In so bosa stopala, potopljena v blato riževih polj. Na krožniku v hotelski restavraciji So zrnca bele svetlobe, ki nam pravi, Da je dar ne biti lačen. Na krožniku v hotelski restavraciji So žareči plodovi rastline, ki se daje za nas. Toliko drobnih razbeljenih sonc na krožniku V restavraciji hotela, ki so ga zgradile Roke prednikov, jeziki prednikov, sanje prednikov. Krhlji paradižnika so njihova razkosana srca. Kako sladko, kako neponovljivo utripajo V pozni, večerni svetlobi. Sodobnost 2020 51 Aleš Steger Pričevanje *** Ležim pod kostanjem In opazujem ples mušic. Kot da je med njimi speta Mreža, ki je ni stkal nihče, Niti, ki jih nihče ne vodi. Zdaj je zgoraj ena, zdaj druga. Ohranjajo konstelacijo in z njo Prostor, ki ga zame ustvarjajo Njihova enodnevna telesca. Čeprav se počasi selijo iznad Gnijoče lesene mize čezme Nad gomilo kamenja na moji drugi strani. Njihova svoboda je taka, Kot je moje bivanje. Grajska ura odbije pol. Listi v kostanju vzdrhtijo, Prsti pianista so, skozi katere Zapiha veter sonato popoldanske večnosti. Čudežno, kot so vzniknile, Mušice tudi izginejo. In tudi sam zrem spravljivo V obraz lastnemu slovesu. 52 Sodobnost 2020 Pričevanje Aleš Steger *** Kjer se izmaknejo besede, Prideš ti in me objameš in zaziblješ. Jaz le na videz spim, Zazrt v druge kraje. To niso sanje in ne zatočišče. Zdaj drugače vem, da sem svoboden In da v vsakem mraku Spi nebo. Sodobnost 2020 53 Aleš Steger Pričevanje Ob poti sem Našel puščico. Vanjo sem dal Vse svoje strahove. Vanjo sem dal Vse svoje skrbi. Vanjo sem dal, Kar me najbolj teži. Miže sem jo Izstrelil v neznano nebo. Sem upal, da nikoli Ne pade nazaj na zemljo. *** 54 Sodobnost 2020 Pričevanje Aleš Steger *** Vprašaš me, kaj je ponižnost? S tabo, ki to bereš, se srečujem Kot z enakim. Obenem sem ponižen pred Neskončnostjo v tebi. Znake je mogoče brati Na več načinov, kot je duš. Ljubezen pa je ena. In ena je vednost. In eno si ti. In eno jaz. In vsota ti in jaz je eno. Sodobnost 2020 55