žarko Tepavčević ZAKONSKA ZVEZA IN SPOLNOST V KATOLIŠKI DOKTRINI UVOD Rimskokatoliška cerkev (RKC) je že od svojega nastanka dalje oblikovala način življenja v celotni družbi. Ves čas je bistveno vplivala na urejanje odnosov med spoloma. Njeni nauki pa so bili podlaga za ohranitev spolne neenakosti in diskri- minacije žensk. Katoliška doktrina ima zakonsko zvezo za sveto skupnost. S cerkveno poroko se ustanovi dosmrtna življenjska skupnost zakoncev, ki je nerazvezljiva in podlaga za žensko podrejenost moškemu in njeno manjvrednost na temeljih svetopisemske razlage, da nosi ženska večjo kriv- do za izvirni greh. S tem so moški opravičili pre- vlado in moč nad ženskami. Dobili so tudi kon- trolo nad žensko spolnostjo. V katoliški nauk so vgrajena temeljna pravila življenja, ki producirajo patriarhalne vzorce odnosov kot edino normalne in moralne, ker izvi- rajo iz božjih zapovedi. Tako je ženska podrejena moškemu in v prvi vrsti namenjena za rojevanje in vzgojo otrok. RKC ji priznava samo navidezno spoštovanje in jo opredeljuje kot »božjo služab- nico«. Pri utrjevanju morale se RKC opira na boga in božje zapovedi. Božjo avtoriteto na zemlji pa zastopa sama, zato mora biti človek pokoren tudi njej. Po njenem nauku je bog tisti, ki daje življenje in ga tudi jemlje, zato je vsakršno poseganje člo- veka na ti dve področji nedopustno in nemoralno. Nasprotuje vsem umetnim oblikam prepreče- vanja nosečnosti, predvsem pa zavrača splav, ki je zanjo umor še nerojenega otroka. Prav tako vztraja pri restriktivnem stališču do umetne oplo- ditve. Glede vprašanja vloge žensk ima konzerva- tivno stališče, ki ženski ne omogoča samostojnega odločanja o svoji spolnosti. ZAKONSKA ZVEZA V KATOLIŠKEM POJMOVANJU ì RKC se nenehno sooča z vprašanjem zakonske zveze, identitete družine in njenih nalog. Zadnja desetletja zelo hitro razpadajo tradicionalne dru- žinske vloge. Ob globokih družbenih, političnih, kulturnih, gospodarskih in drugih spremembah so nekateri sodobniki predvsem pričakovali, da bo tudi RKC spremenila in prilagodila svoj nauk o ureditvi zakonske zveze in družine. Katoliški nauk ne razlikuje med zakonsko zve- zo in družino, pravi M. Jogan (1990: 89): »V ka- toliškem nauku med zakonsko zvezo in družino pravzaprav ni razlike, kajti zakonska zveza je po svoji funkciji produciranje družine, družina pa je prava, bogopodobna le, če temelji na zakonski zvezi, ki jo je vzpostavila Cerkev.« Zakonska zveza je bila v preteklosti prisilna ustanova, ki jo ima katohška doktrina za sveto skupnost. S cerkveno poroko se ustanovi dosmrt- na življenjska skupnost zakoncev, nerazvezljiva, kakor vidimo iz Apostolskega pisma o družini: »Nerazvezljivost zakona, ki je zakoreninjena v popolni osebni podaritvi zakoncev drug drugemu in ki jo terja blagor otrok, najde svojo poslednjo resničnost v načrtu, ki ga je razkril Bog v svojem razodetju: Bog hoče in poudarja nerazvezljivost zakona kot sad, znamenje in zahtevo absolutno zveste ljubezni, ki jo ima Bog do človeka in Kristus do svoje Cerkve« (Janez Pavel II. 1982: 23). RKC vedno znova poudarja svoj nauk o neraz- vezljivosti zakonske zveze. V Apostolskem pismu o družini je Janez Pavel II. (op. cit.: 24) poudaril: »Med najvažnejšimi in najnujnejšimi nalogami zakonskih parov v našem času je pričanje za ne- precenljivo vrednoto nerazvezljivosti in zakonske zvestobe ... hvahm in osrečujem tiste številne za- konske pare, ki kljub znatnim težavam ohranjajo 355 ŽARKO TEPAVCEVIC in razvijajo vrednoto nerazvezljivosti: s tem pre- prosto in pogumno izpolnjujejo zaupano jim nalogo.« Po teološki razlagi je mož v zakonski in dru- žinski skupnosti poklican k izpolnjevanju svoje partnerske vloge kot zakonec in oče tako, da mu žena služi za izpolnitev božjega načrta: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna« (1 Mz 2: 18). Zaradi podpiranja patriarhalnega tipa družine, ki ga je RKC kot »naraven« tip zagovarjala v vsej svoji zgodovini, je ženi kot samoumevno dodelila vlogo pomočnice možu. Pri instituciji zakonske zveze znotraj cerk- vene kontrole gre za »neločljivo sestavino ujar- mljanja žensk v njihove reproduktivne zmoglji- vosti« (Jogan 1990: 87). Tako je mož potreboval ženo za rojevanje otrok in gospodinjska opravila. Krčenje funkcije zakonske zveze predvsem na re- produktivno je povezano in utemeljeno s pojmo- vanjem spolnosti. , . SPOLNOST V KATOLIŠKEM POJMOVANJU Spolnost v RKC obravnavajo, kakor da ni potreb- na, zaželena, kakor daje nekaj nečistega, omade- ževanega. Danes se o tem v RKC manj govori in razpravlja. Vseeno pa lahko govorimo o novih raz- sežnostih razumevanja spolnosti tudi v okviru RKC, čeprav je še vedno dovoljena le zaradi reprodukcije človeške družbe. Ves stari in srednji vek, pa tudi še danes, je pri teologih čutiti sovraštvo do sle in telesa. Vendar se to ni porodilo šele v krščanstvu. »Sovraštvo do sle in telesa ter seksualni pesimizem sta namreč dediščina antike, ki jo je krščanstvo v pretirani obliki ohranilo vse do danes« (Ranke-Heinemann 1992: 9). Toda antični seksualni pesimizem izhaja pretežno iz medicinskih predstav. Spolni akt je v tistih časih veljal za nevarnega, težko obvladlji- vega, zdravju škodljivega in potratnega, vsaj tako so gledali nanj Ksenofon, Platon, Aristotel in zdravnik Hipokrat. Teologi na področju današnje Francije so v 17. in 18. stoletju razlikovali med več vrstami ljubezni, od katerih so bile ene slabe, druge dobre, tretje neopredeljene. Kristjane so vzgajali tako, da so morah ljubiti bližnjega z božjo ljubeznijo, kajti bog je tako zaukazal. To »krščansko« ljubezen so šteli za precej višjo od »naravne« ali »človeške« ljubezni. V okviru »človeške« ljubezni so ločevaH »pohotno« ljubezen (ko ljubimo bližnjega v prvi vrsti zaradi sebe), kije bila slaba, in »prijateljsko« ljubezen (ko ljubimo bližnjega v prvi vrsti zaradi njegovega blagra aH užitka), ki je bila boljša (Flandrin 1986: 147). Flandrin {ihid.) navaja misH sv. Hieronima: »Prešuštnik je tudi mož, ki je preveč goreče zaljub- ljen v svojo ženo ... Modrec mora ljubiti ženo raz- sodno, ne strastno. Naj kroti naval pohote in naj ga ne zanese nestrpnost po združitvi. Nič ni bolj brezsramno kot ljubiti ženo kakor priležnico ...« Te Hieronimove besede zvenijo ob današnjem pogledu na spolnost in njeno vlogo v življenju kon- servativno, izražajo staroveško miselnost, vendar je tudi v njih nekaj globljega, še danes aktualnega. Ko Hieronim napade moške, naj nikar ne ljubijo žena kot priležnic, lahko to razumemo kot izraz spoštovanja do žensk. Vendar je Hieronim še naj- bolj od vseh cerkvenih očetov zaničeval spolnost. Sveti Avguštin sicer ne izključuje spolnosti iz zakonske zveze (celo priznava, da zakonska zveza ne more brez nje), vendar jo opiše kot slabo: »Zakonski stan ne more obstajati brez slabega, čeprav lahko ta obstaja zunaj zakonskega stanu. Zunaj zakonskega stanu namreč dejansko obstaja sramotno telesno poželenje« (Avguštin 1993: 103- 104). U. Ranke-Heinemann (1992: 76) meni: »Če govorimo o sovraštvu do spolnosti, govorimo torej o Avguštinu. Bil je teološki mislec, ki ni utrl mi- selne poti le prihodnjim stoletjem, ampak tisoč- letjem. Zgodovino krščanske seksualne etike je oblikoval on.« Avguštin, sovražnik in zaničevalec spolnosti, je tako močno dramatiziral slo in spolnost, da ju izenačuje z največjim zlom. Spolna sla prenaša po Avguštinu izvirni greh iz roda v rod. Zanj je bil samo Jezus brez izvirnega greha, ker je samo on spočet brez spolnega odnosa in ga je rodila devica. Ob Avguštinu je vse do današnjega časa glavna avtoriteta glede spolne morale v RKC Tomaž Ak- vinski, saj so njegove ugotovitve še vedno odlo- čilnega pomena. Pisal je, da »vsaka žena že ob rojstvu pomeni posledico napake; ona je ponesre- čeni poskus« (op. cit.: 189). Ženski spol je torej degradiral v napako. Njegovo sovraštvo do spol- nosti je vplivalo tudi na sovraštvo do žensk. RKC vse do danes ni spremenila odnosa do spolnosti. Še vedno npr. velja, da je zakonsko zve- zo, v kateri ni prišlo do spolnega odnosa, mogoče razveljaviti, zakonske zveze, v kateri je do njega 356 ZAKONSKA ZVEZA IN SPOLNOST V KATOLIŠKI DOKTRINI prišlo, pa ne. Isto velja tudi za sovraštvo do sle, nasprotovanje kontracepciji, splavu itn. Tudi poglavar RKC Janez Pavel II. je sprego- voril o pomenu in vlogi spolnosti, vendar v tradi- cionalni, nepopustljivi teološki miselnosti. Po- udarja: »Krščansko razodetje pozna dva posebna načina, kako celostno uresničevati poklicanost človeške osebe k ljubezni: zakon in devištvo« (Ja- nez Pavel II. 1982: 15). To pomeni, da nič dru- gega, kar ne spada v to dvoje, ne more biti ljube- zen, tista prava, čista, nezaznamovana z grehom. Papež tudi poudarja: »Spolnost se na resnično človeški način uresničuje le, če je vključena v tisto ljubezen, s katero se mož in žena brezpogojno do smrti zavežeta drug drugemu« (ibid.: 15). Pa- pež je vsekakor mislil na spolnost, ki je dopustna samo v zakonski zvezi, ki je nerazvezljiva. Papeški svet za družino (1996: 63) meni tako- le: »Človeška spolnost je sveta skrivnost, ki mora biti predstavljena v skladu z moralnim in verskim učenjem Cerkve, vedno upoštevajoč posledice iz- virnega greha ... Pri posredovanju katoliškega na- uka in morale o spolnosti je potrebno tudi upošte- vati trajne posledice izvirnega greha, to je človeško slabotnost in potrebo po božji milosti za premago- vanje skušnjav in izogibanje greha. V tej zvezi je treba oblikovati vest vsakega posameznika na ja- sen način, zelo določen in v skladu z duhovnimi vrednotami.« Katekizem pa spregovori o spolnosti na način, ki je za RKC precej »odprt«. Takole opredeljuje spolnost: »Spolnost določa vse vidike človeške osebe v enoti njenega telesa in njene duše. Pred- vsem se tiče čustvenosti, sposobnosti za ljubezen in za roditev ter bolj na splošno sposobnosti za navezovanje vezi občestva z drugimi« {Katekizem katoliške Cerkve 1993: 581). V nadaljevanju po- tem tudi poudarja, da je stvar vsakega moškega in ženske, da spozna in sprejme svojo spolno iden- titeto, kajti harmonija zakonske dvojice in družbe je delno odvisna tudi od načinov, kako se v življe- nju uresničuje med spoloma medsebojno dopol- njevanje, potreba in opora. Kljub temu pa je »čistost« ena temeljnih kre- posti RKC. Zato katoliški katekizem navaja tudi grehe zoper njo: nečistost (spolna sla zaradi sle same, ne zaradi zaploditve), masturbacija, nečisto- vanje (telesno združenje neporočenega moškega in neporočene ženske zunaj zakonske zveze), pornografija, prostitucija, posilstvo (op. cit.: 584- 586). Doktrina RKC usmerja človeško spolnost k podrejenosti bogu. »Spolnost je področje človeškega življenja, ki je postalo na specifičen način žrtev prav posebne oblike teološke znanosti, lahko celo rečemo: posebnega izrastka teologije, namreč moralne teo- logije« (Ranke-Heinemann 1992: 336). Temelje za ustvarjanje neenakopravnosti med spoloma je RKC našla v tistih delih svetopisem- skega izročila, kjer je poudarjena neenakost in različnost med moškim in žensko. Določene ods- tavke, ki so poudarjali ravno nasprotno, pa je na- merno spregledala, aH pa jih je prikrojila glede na svoje potrebe. V zvezi s tem U. Ranke-Heinemann (op. cit.: 61) ugotavlja, »da je Hieronim bistveno soobliko- val predstavo, ki vlada glede Marijine deviškosti še dandanes. Marija je po njegovem mnenju ute- meljila devištvo za oba spola in moralna prednost devištva je iz njene osebe povsem razvidna. V resnici je bilo obratno: deviškosti niso ceniH zato, ker bi bila Marija vedno devica, ampak so zato, ker je bila deviškost tako cenjena, iz Marije nare- dih večno devico.« Avtorica omeni t. i. Tobijevo knjigo iz Stare zaveze, ki je bila zaradi dodatkov in črtanj prevajalca sv. Hieronima razširjena in ponarejena v smislu sovraštva do sle in velja ka- toliškim teologom vse do danes za biblijski dokaz, da je namen zaploditve po božji volji edini čisti namen zakonske zveze (op. cit.: 231). RKC priporoča lik device Marije kot najbolj idealen vzor za ženske. Marijin lik obstaja že dve tisočletji lik device in matere, darovalke življenja, poosebljenje trpljenja in čiste, večne ljubezni. Kot nasprotje temu pozitivnemu liku in učlovečenje vsega zla je lik Eve, spolno poželjive grešnice in povzročiteljice grešnih skušnjav za moškega. Po- doba Eve kot nečiste, omadeževane in grešne je dajala moškim opravičilo za nadzorovanje ženske in njenega telesa. Stoletja je potekala kontrola ženske spolnosti prek teh dveh popolnoma nas- protnih likov kot kazalcev regulacije predstav o ženskah, kaj je dobro in kaj slabo. Iz primera device Marije je najbolj razvidno, kako zelo je cenjeno spočetje otroka brez sle. Za vse druge žene velja prekletstvo, ki je izrečeno po izvirnem grehu: »v bolečinah boš rojevala svoje otroke« (1 Mz 3: 16). Glede na popolnost pred- stav o Marijini čistosti, odsotnosti sle pri spočetju, nepoškodovanosti in odsotnosti bolečin pri po- rodu, so vse druge ženske (matere) obravnavane kot poškodovane, nečiste, preklete, ranjene, oma- deževane, oskrunjene, umazane in zlorabljene (Ranke-Heinemann 1992: 353-356). 357 ŽARKO TEPAVCEVIC Na ta način zasnovan cerkveni načrt je žen- skam onemogočil samostojno razpolaganje s spol- nostjo. Tako se je utrjevala in ohranjala patriar- halna družina, ki je izenačena z zakonsko zvezo. Strogi teologi so menih, da je namen zakonske zveze izključno zaploditev potomstva. »V obeh prvih stoletjih po Kristusu prihaja do krepitve za- konske vezi; spolni odnos je dovoljen samo v za- konu. Spolnost in zakonska zveza postaneta eno« (op. cit.: 10). Zaradi takega odnosa do spolnosti in žensk so vse funkcije ženskega telesa (menstruacija, spo- četje, nosečnost, rojevanje, dojenje) razvredno- tene in razumljene kot izvirni (Evin) greh. Ljubez- en ni najpomembnejša za odnos med zakoncema; žena ni partnerica možu, temveč njegova lastnina. Zato podrejenost žene možu vključuje spolne od- nose kot samoumevno dolžnost žensk v zakonski zvezi. Cerkveni nauk določa, da je tako kot spol- nost tudi ljubezen človeku dana od zunaj, od boga. RKC poudarja svetost zakonske zveze in postavlja v ospredje trajnost te institucije ter zelo odločno nasprotuje razvezi. V Smernicah za vzgojo človeške ljubezni (Sveta kongregacija za katoliško vzgojo 1984: 9) v zvezi s spolnostjo piše: »Spolnost je ena temeljnih sesta- vin osebnosti, svojski način bivanja, razodevanja, občevanja z drugimi, občutenja, izražanja in doživljanja človeške ljubezni.« Vendar se smejo intimni odnosi odvijati samo v okviru zakonske zveze, kajti samo tedaj je uresničena od boga ho- tena zveza, ki je nerazvezljiva. ODNOS RKC DO KONTRACEPCIJE \ IN SPLAVA RKC je vzpostavila nadzor moških nad ženskimi telesi in fertilnostjo in določila preprečevanje no- sečnosti za največji zločin in greh. Eden najbolj krutih primerov obvladovanja ženskih reproduk- tivnih zmogljivosti je bil preganjanje in uničevanje »čarovnic« med letoma 1360 in 1700. V zvezi z odločanjem o rojstvu otrok novejše socialno zgo- dovinske raziskave kažejo, da so v tem času v Evro- pi pobite (sežgane, utopljene, obglavljene, zadav- ljene, obešene aH izmučene do smrti) velike mno- žice žensk, ki so uporabljale zdravilske izkušnje, negovane od najstarejših časov ljudske medicine. To je v dosedanji zgodovini najstrašnejši ukrep državnega boja proti svobodnemu načrtovanju rojstev. Uničenje zdravilk so izpeljale cerkev in države zaradi demografske poHtike - da onemogočijo nadzorovanje rojstev. Krščanski preganjalci so obtoževali zdravilke čarovništva in jih ubijali zaradi tega: »To copranje (magija) ne pomeni nič drugega kot dajanje medi- kamentov za sterilnost in splav, kombinirano z zaklinjanji za uspeh in z amuleti, sprejetimi z za- upanjem« (Heinsohn, Steiger 1993: 44). To ravnanje je RKC utemeljevala z nebrzdano žensko spolnostjo in tudi njeno zvezo s hudičem. Doktrina RKC, opirajoč se na trajne posledice izvirnega greha, tudi v današnjem času odločno zavrača vse umetne oblike preprečevanja zano- sitve, ki veljajo brez izjeme za velik greh. Splav pa razglaša za veliko kriminalno dejanje, kot umor še nerojenega otroka. Celibatu zavezani cerkveni očetje so ostro nasprotovah kontracepciji in spla- vu. Kontracepcijska metoda štetja plodnih in ne- plodnih dni, ki so jo uporabljaH manihejci in Av- guštin (vendar ji je po spreobrnjenju nasprotoval), je še danes edina metoda, ki jo smejo verniki upo- rabljati z blagoslovom RKC, saj jo je papež Janez Pavel II. na škofovski sinodi leta 1980 v Rimu odo- bril kot »naravno« metodo. Papež Pavel VI. je v encikliki Humanae vitae (tako imenovani »kontracepcijski encikliki«) iz leta 1968 poleg nedotakljivih naravnih zakonov, ki prepovedujejo kontracepcijsko tableto, navedel še naslednje argumente proti taki obliki prepreče- vanja zanositve: »Razumni ljudje se lahko še bolj prepričajo o resničnosti cerkvenega nauka, če po- mislijo na posledice, ki jih prinaša s seboj metoda urejanja rojstev. Predvsem naj pomislijo, kako se s takšnim ravnanjem odpira široka in lahka pot do zakonske nezvestobe ... Možje, ki so se navadiH na kontracepcijska sredstva, lahko izgubijo spošto- vanje do žena« (po Ranke-Heinemann 1992: 304-305). Tukaj RKC svoj odnos do žensk pod- takne njihovim zakonskim možem. Papeški svet za družino (1996: 55) poudarja, da morajo biti starši zmožni dati svojim otrokom pozitivno in vedro pojasnilo temeljnih točk krščan- ske morale, kot je npr. nerazvezljivost zakonske zveze in odnosi med ljubeznijo in porajanjem, pa tudi glede nemoralnosti predzakonskih spolnih odnosov, splava, kontracepcije in samozadovolje- vanja. 358 ZAKONSKA ZVEZA IN SPOLNOST V KATOLIŠKI DOKTRINI ODNOS RKC DO UMETNE OPLODITVE Neplodnost lahko bistveno vpliva na odnose med partnerjema v zakonski zvezi. Če zdravljenje ni uspešno, obstaja v zadnjem času tudi možnost umetne oploditve, in sicer na dva načina: s homo- logno aH heterologno inseminacijo. Homologna se izvrši s semenom moža, bodisi »in vitro«, v epruveti, aH pa »in vivo«, v maternici žene. He- terologna inseminacija se izvrši »in vitro« s se- menom donatorja. Stališče Kongregacije za verski nauk (1987) do tega vprašanja izhaja iz t. i. »naravnega zako- na«. Tako je moralno spočetje mogoče samo v okviru zakonske zveze. Zakonska zveza ima dvoj- no vlogo. V njej se odvijata zlasti dve pomembni dejanji: združitev in roditev. Združitev pomeni biološko (telesno) in duhovno zedinjenje zakon- cev. Otrok, spočet v zakonski zvezi, pomeni po- trditev ljubezni in zvestobe zakoncev. Na tej po- dlagi ima RKC negativno stališče do vseh posegov v spočetje in do roditev, ki rušijo omenjeni naravni zakon. Za RKC je homologna umetna oploditev mo- ralno sprejemljiva le, če olajša zakonsko dejanje in pomaga doseči naravni cilj. Če pa tak poseg pomeni nadomestitev zakonskega dejanja, je ne- moralen. »Homologna umetna oploditev znotraj zakona ne more biti dopuščena; izjema je primer, ko bi tehnično sredstvo ne nadomestilo zakon- skega dejanja, namreč ga olajšalo in mu pomagalo k dosegi njegovega naravnega cilja« (op. cit.: 33). Pri homologni oploditvi »in vivo« sicer sodelujeta samo zakonca (niso potrebne usluge tretje osebe), vendar sta zakonca oropana telesne združitve in medsebojne podaritve. Ta način spočetja po mne- nju RKC torej ni moralen zato, ker se ne odvija po naravnem toku. Homologna oploditev »in vitro« je moralno še bolj nedopustna, saj je rezul- tat tehničnega posega, odvija se s pomočjo dejanj tretje osebe (zdravnika) in zunaj telesa zakoncev ter je razdružena od zakonskega dejanja. Heterologna oploditev je nedopustna, ker pri postopku prav tako sodeluje tretja oseba (daro- valec semena). S tem pa je kršena bistvena lastnost (zahteva) zakonske zveze, to je enovitost oz. zve- stoba zakoncev, kajti »otrok ima pravico, da je znotraj zakona spočet, donosen, spravljen na svet in vzgojen« (op. cit.: 27). RKC zelo natančno določa vzorce mišljenja in obnašanja glede biološke obnove človeštva. Pri tem oba partnerja (moškega in žensko) obravnava predvsem kot božja sodelavca, kot sredstvo, s katerim bog posreduje novo življenje. To novo življenje je božja milost in volja, zato ni dovoljeno poseganje človeka na področja spočetja in rojstva izven določil cerkvenega nauka. M ,,:.л;>:пг;< POVZETEK ¡ , : ^rr^v. RKC se nenehno sooča z vprašanjem zakonske zveze, identitete družine in njenih nalog, pri čemer ne razlikuje med zakonsko zvezo in dru- žino. Še zlasti velike pozornosti je deležna spol- nost. Teološki pobudnik sovražnosti do sle je sv. Avguštin, ki je menil, da je dopusten le spolni odnos, namenjen zaploditvi, in spolni odnos kot izpolnitev zakonske dolžnosti. Stališče RKC do splava in do kakršne koli kon- tracepcije (razen naravne, kije zelo nezanesljiva) je odklonilno. Nasprotuje umetni prekinitvi no- sečnosti zaradi moralne vrednote nedotakljivosti življenja, ki po katoliškem nauku nastane avtoma- tično s spočetjem. Gre torej za enačenje zarodka z osebo. Uradno cerkvenopravno stališče, daje prepre- čevanje zanositve enako umoru, je utemeljil To- maž Akvinski. Kriminalizacija kontracepcije, ki se je oklepajo tudi zadnji papeži, se opira zlasti na Tomažev nauk, da mora biti vsak spolni akt zakonski akt, vsak zakonski akt pa zaploditveni akt. Umetna oploditev za RKC ne ustreza pravilni obliki zaploditvenega spolnega odnosa. 359 ŽARKO TEPAVCEVIC io.i LITERATURA AwG\JŠ7\N (1993), Zakonski stan in poželenje. L]\.\hi]ana: Krt. . ./, : . / J. L. Flandrin (1986), Družina, sorodstvo, družina in spolnost v Franciji od 16. do 18. stoletja. Ljubljana: Delavska enotnost. G. Heinsohn, O. Steiger (1993), Uničenje modrih žensk. Ljubljana: Krt. Janez Pavel II (1982), Aposio/s/copismo o (irufini. Ljubljana: Družina. ,4., M. Jogan (1990), Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma. Ljubljana: FSPN. Katekizem katoliške Cerkve (1993). Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca. Kongregacija za verski nauk (1987), Navodilo o daru življenja. Ljubljana: Družina. ,[ ;,,.. Papeški svet za druŽno (1996), Coveška spolnost - resnica in pomen. Ljubljana: Družina. U. Ranke-Heinemann (1992), Katoliška Cerkev in spolnost. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Sveta kongregacija za katoliško vzgojo (1984), Smernice za vzgojo človeške ljubezni. Ljubljana: Družina. Si;eto pismo (1996). Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije. 360