314
Z gore. — Zdaj in nekdaj
o r e.
•»oj duh mi plove vrh gore
V  okrožju jasnem; Odpira, greje se srce
V  obzorju krasnem;
Oko molče nad zemljo plava In mi utehe mir vdihava Z gore, z gore!
Tu vladajo sive skale,
Višav kraljice,
In v zibkah iz mahu goje
Svoj rod — cvetlice.
Plazov srebrni plašč jih krije,
Z glave jim solnčna krona sije,
Z gore, z gore!
Razpet je baldahin nad nje,
Poslikan tajno,
Preproge spodaj se bleste.
Setkane bajno.
Vse živo, pisano, cvetoče,
Vse srečno zdi se mi, smejoče.
Z gore, z gore!
Z robu na rob se pno koze In čez propasti — — — Življenja polne so skale In ljubke slasti!
V  pomenek vabijo me milo, Naročajo mi pozdravilo
Z gore, z gore!
<•»L
Šepečem tiho jim tožbe
Zemlje domače:
Kako trpi se vrhu nje,
Kako se plače.
In zdi se mi, da vse skalovje
Z menoj vred moli za domovje
Z gore, z gore!
Saj ni mrtvo! Za dom plamte
Planine sive;
I srca vroča jim gore,
I duše žive.
Za božjo čast, za domovino
Prošnje pošiljajo v višino
Z gore, z gore!
Granitni rob gorko srce
Junaško brani,
Da ga snegovi ne shlade,
Ne stro orkani.
Goreča srca skal granitnih
Junakov znak so nedobitnih
Z gore, z gore!
Zato moj duh zapluj z gore
Med bratov četo,
Vgraniti jih in vžgi srce
Za pravo sveto!
Ko bomo narod iz granita,
Vzžari nam zarja zmagovita
Z gore, z gore!
Sovran.
Zdaj in nekdaj.
b zidu mogočnih palač
'oii,<S
s^jPočasi koraka berač. 1 Ob gradu lepote čarobne Utrujen ustavi korak In lice si v gube resnobne Nabere upali prosjak: »Bogat in preslavljan od sveta Jaz nekdaj sem vladal ta grad, Zapravil bogastvo in leta, Zapravil življenja pomlad. Mladost je prešla in sijaj, Gorje mi, gorje mi je zdaj. Naložil sem vrečo na rame,
Nihče se ne zmeni več zame.« Nad starcem pa nekdo v palači Ob oknu sedi v naslonjači: »Preziral me nekdaj je svet, A zdaj te dvorane so moje. In moj je ta kras in sijaj. Spominjam nesrečnih se let, Gorje mi je bilo tedaj!«
Krog ust zaigra mu nasmeh, Veselje posveti v očeh. Pod zidom zažene pa plač Nesrečni upali berač.
A. 31.