ANNALES • Ser. hist, sociol. • 14 • 2004 • 2 
POLEMIKE / POLEMICHE / POLEMICS, 431-432 
POLEMIKE 
POLEMICHE 
POLEMICS 

Stanko FLEGO 
PEJCA V LASCU: ZAKAJ IN ČEMU? (DISKUSIJA K ČLANKU T. FABCA) 

Pred kratkim je izšla daljša razprava arheologa To­maža Fabca (2003), v kateri avtor navaja jamska naj­dišča iz mlajše kamene dobe na Tržaškem krasu ozi­roma na slovenskem etničnem ozemlju v upravnih mejah Republike Italije. 
Avtor poskuša odgovoriti na še prenekatera odprta vprašanja, povezana s pojavom mlajše kamene dobe na Tržaškem krasu. Oceno študije prepuščam drugim, sam bom na tem mestu izrazil nekaj misli o imenu jame Pejca v Lašci pri Nabrežini, morda najvažnejše jamske arheološke postojanke na Tržaškem krasu, o imenih drugih jamskih najdišč v Tržaški pokrajini pa ob kakšni drugi priložnosti. Jamo je avtor preimenoval v Pejco v Lascu in tako vnesel v arheološko literaturo dodatno zmedo, kot da bi je pri imenih jam v tržaškem zaledju že ne bilo dovolj. 
Omenjena pejca (tako namreč imenujejo domačini na Krasu votline) se odpira na dnu impozantne udorne doline z navpičnimi stenami, približno 500 m SZ od Nabrežine. Se danes poznajo domačini vrtačo z imenom Lašca, pečino v njej pa kot Pejco v Lašci. Dno vrtače so nekoč lastniki obdelovali. 
Kot arheološko najdišče je pečina zaslovela ob koncu 19. st. ob izkopavanjih L. K. Moserja, ki ji je tudi posvetil levji delež monografije "Der Karst un seine Höhlen" (Moser, 1899). Moser je pečino na začetku svojih raziskovanj dosledno imenoval "Lašca Höhle" (Moser, 1888, 16-17), kasneje pa predvsem "Vlašca pečina"(Moser 1899, 53) ali Vlašca jama (Moser 1899). Do variante z začetno črko "V" pri imenu jame je prišlo po letu 1895, ko je Moser povabil na ogled pečine konservatorja za Kranjsko dunajske Osrednje spome­niške komisije prof. Simona Rutarja. Moser takole poro­ča: "... Den wahren Namen "Vlašca" erhielt diese Felsenhöhle erst im October 1895, als ich in Gegenwart des Eigentümers mit Conservator Prof. 5. Rutar aus Laibach die Höhle besuchte und dieser als Slavist aus der Aussprache erkannte, dass die Höhle "Vlašca" gennant werde, von dem Worte Vlah, plur.: Vlaši, Fremde (Wälsche), welche diese Höhle einst bewohnt haben sollen ..." (Moser, 1899, 51). Jami je Moser dal tudi nemško različico imena, in sicer "Rothgartl Höhle" po taščici, ptici, ki ga je stalno spremljala pri delu. Italijani so to prevedli v "Caverna del Pettirosso". 
Zanimivo je tudi pričevanje V. Kodriča v Jadranskem koledarju: "... Ne moreni si kaj, da se ne bi ustavil pri Pejci v Lašci tudi še v pogledu njenega imena! Od domačinov sem čul imena: Pejca v Lašci, Pejca v Pertotovi Lašci in Pejca v Jakobovi Lašci..." (Kodrič, 1956, 151) Kodrič sicer v nadaljevanju članka predlaga za izvor imena vrtače (in pečine) ime gomoljaste rastline "laščica - t.j. topinambur"- lat. Helianthus tuberosus, ki naj bi jo bili nekoč gojili v vrtači. Rutarjeva teza, ki jo je Moser osvojil in takoj apliciral, je bila povod, da se je tudi v italijanski literaturi začelo občasno pojavljati ime Vlaška jama; po njej je ugledni angleški avtor L. Barfield poimenoval kraški facies srednjega neolita kot kulturo "Vlaška" (Barfield, 1972). 
Ime "Lašca", ki ga domačini uporabljajo še danes, v člankih in študijah navajajo tudi avtorji z obeh strani meje (Leben, 1967; Petaros, Levak, Budal, 1978; Merku, 1990; Bufon, Kale, 1990; Flego, Rupel, 1993; Pertot, 1996; Velušček, 1997). 
Zakaj in od kod torej kar nenadoma Pejca v Lascu? 

Na toponomastičnem zemljevidu tržaškega ozemlja iz leta 1978 (Petaros, Budal, Levak, 1978) je približno 800 m SV od Nabrežine oznaka Lašca in Pečina v Lašci, ki dejansko ustreza legi vrtače na terenu. Približno 1500 m SZ proti Sesljanu, pred železniškim nadvozom, pa srečamo na karti na levi strani ceste imeni Lazeč, Za Lazcem, na desni pa Pri Lazcu in Pejca v Lazcu! Skoraj isto zasledimo tudi na drugem toponomastičnem zem­ljevidu, ki prikazuje nabrežinsko katastrsko občino (Pertot, 1996). 
Že za nekatera nova jamska najdišča, ki so se v li­teraturi pojavljala samo z italijanskim imenom, sem pred leti poiskal in našel potrditev točnosti še živega toponima v zemljiških knjigah iz druge polovice 19. stol.. Nekaj primerov: Grotta del Pettine - Pečinka, 3890 V G (Flego, 1983; Flego, Župančič, 1999), Grotta del­I'Edera - Stenašca, 5143 VG (Flego, Rupel, 1993, 223); Grotta Gialla - Pejca v Gorenjih Rujah, 932 V G (Župančič, Flego, 2003). Tako sem storil tudi v tem primeru in za veliko število parcel, med temi tudi za vrtačo Lašca (pare. št. 1744, vložek 169, 3. knjiga k.o. Nabrežina), našel oznako "Per lasci" (brez strešice). S tem toponimom so namreč v zemljiških knjigah k.o. Nabrežina označili vse parcele v okolici te vrtače. Gre namreč za tako imenovani "ledinski okraj", kateremu je udoma dolina Lašca dala imenski pečat. Ko sem na­posled med mnogimi zapisi našel tudi zapis neke par­cele z imenom "Per lašci" (s strešico) (št. 1725/1 in 1726/1, vložek 273, 4. knjiga), so bili morebitni dvomi, da gre pri oznaki "Per lasci" za narečno obliko knjižnega "Pri lazcu", dokončno odpravljeni. Še posebno, ker sem na več mestih našel oznako "Lase" (št. 1327, 1329, vlo­žek 252) ali celo "V lascu" (št. 1330, 1331, 1332, vložek 247) za parcele, ki ležijo okrog 1500 m proti SZ. 
Lega "Pejce v Lazcu" na zemljevidu (Petaros, Levak, Budal, 1978) ustreza jami, ki jo poznamo v italijanski speleološki literaturi kot "Grotta del le Torri di Sli via" (22 Cat. Reg. - 39 VG) in ni arheološko najdišče. Je bila 
431 
ANNALES • Ser. hist, sociol. • 14 • 2004 • 2 
POLEMIKE / POLEMICHE / POLEMICS, 431-432 
torej bližina (čeprav ne ravno neposredna) ledine z imenom "Lazeč" povod za nedopustno povzročeno ne­rodnost in zmešnjavo? Ali pa je napako pripisati avtor­jevemu preveč samozavestnemu in nekritičnemu zaupanju publicistu Pinu Guidiju, o katerem piše "... 
Dober pregled imen jam Tržaškega krasa, ki ga v večini primerov tudi sam uporabljam, ponuja P. Guidi (1996) 
..." (Fabec, 2003, 76, op. 5)? 

Kaj pa izvor imena Lašca? Čeprav nisem jeziko­slovec, se bolj nagibam domnevi, da se za imenom "Lašca" skrivajo Vlahi, Lahi, staroselci namreč, na katerih sledove (zidano strukturo, skeletni grob, rimske kovinske in keramične najdbe ter koščen glavnik) je Moser naletel na začetku svojih izkopavanj. Lastnik zemljišča je Moserju tudi posredoval ustno izročilo o zlatem zakladu, ki naj bi ga hranila pečina. O Vlahih -Lahih imamo ohranjeno ledinsko ime nedaleč od Nabrežine v Kriškem bregu, kjer so na ledini "Lahovec" na začetku 19. st. odkrili zgodnjesrednjeveško grobišče in rimske najdbe (Flego, Rupel, Župančič, 2001). 
Iz vsega navedenega ne glede na izvor sledi, da je "Pejca v Lašci" edino pravilno ime za to arheološko najdišče in ga kot malokje drugod potrjujejo bodisi historični viri (zemljiške knjige, Moserjevi zapisi) bodisi še živo izročilo pri domačinih. Zato spreminjanje toponima dela škodo, ki si jo Slovenci delamo sami pri že tako ali tako težavnem ohranjevanju krajevnih imen. 
LITERATURA 

Barfield, L. (1972): The first neolithic cultures of North­ern Italy. Fundamenta A/3, 7. Köln - Wien. Bufon, M., Kale, A. (1990): Krajevni Leksikon Slovencev v Italiji, Tržaška pokrajina. Trst, Založništvo tržaškega tiska. Fabec, T. (2003): Neolitizacija Krasa. Arheološki vestnik 54, Ljubljana, 73-103. Flego, S. (1983): Zgodnjesrednjeveški grob v jami Pe­
činki pri Gabrovcu. Primorski dnevnik, 293, 14. 12. 
1983. Trst, 3. 
Flego, S., Rupel, L. (1993): I castellieri della Provincia di 
Trieste. Trieste, EST. 
Flego, S., Rupel, L., Župančič, M. (2001): Contributo 
alla conoscenza dei siti archeologici sul declivio tra 
Sistiana e Grignano. Annales, Series historia et socio­logia, 11, 2001, 1. Koper, 157-180. 
Flego, S., Župančič, M., (1999): Arheološka podoba / 
L'aspetto archeologico. V: Občina Zgonik / II Comune di 
Sgonico. Zgonik, Občina, 81-94. 
Guidi, P. (1996): Toponomastica del le grotte della Ve­nezia Giulia. Quaderni del Catasto regionale delle grotte 
del Friuli Venezia Giulia, 6. Trieste, Catasto regionale 
delle grotte del Friuli Venezia Giulia. 
Kodrič, V. (1956): Prakraševec, njegovo življenje in 
nehanje. Jadranski koledar. Trst, 145-154. 
Leben, F. (1967): Stratigrafija in časovna uvrstitev jam­skih najdb na Tržaškem Krasu. Arheološki vestnik, 24. 
Ljubljana, 43-83. 

Merku, P. (1990): La toponomastica del comune di 
Duino Aurisima. Fagagna. 
Moser, K. (1888): Untersuchungen prähistorischer und 
römischer Fundstätten im Küstenland und in Krain. 
Wien. 
Moser, K. (1899): Der Karst und seine Höhlen. Triest, F. 

H. Schimpff. 
Pertot, A. (1996): Zemljevid Nabrežine in okolice z 
ledinskimi imeni v Nabrežina skozi stoletja. Nabrežina. 
Petaros, R., Levak, K., Budal, G. (1978): Tržaško 
ozemlje - seznam imen, Ljubljana - Trst. 
Velušček, A. (1997): Impresso keramika iz jame Pejca v 
Lašci pri Nabrežini. Annales, Series historia etsocilogia, 
7, 1997, 1. Koper, 11-18. 
Župančič, M., Flego, S. (2003): La "strada dei castellieri" 
sul Carso Triestino: nuove considerazioni topografiche. 

V: Atti del Convegno "Carlo Marchesetti e i castellieri 
1903-2003" (in stampa). 


432