386
Dr. Gašpar Roj k o.
(Poroča Fr. S. Lekše.)
Si
Hovenci imamo mnogo znamenitih in daleč po svetu znanih mož, kateri so se izkazali sosebno med učenjaki z «uma svitlim mečem«. Toda naš položaj, nesrečna preteklost in zlasti ne-narodna vzgoja je bila kriva, da se niso zavedali svojega rodii in si zato tudi niso pridobili zaslug -za svoj narod. Časi so bili drugačni, kakor so sedaj. Vse so pisali v mrtvi latinščini, ali pa — kakor pri nas — v nemščini. Šele nekoliko desetletij sem pišemo Slovani uč^fa dela v materinskem jeziku. Zato so bili in tudi so domačemu narodu večinoma neznani. Zakaj — ne meneč se za svoj zaničevani jezik in teptani narod, so se oklenili večinoma mogočnega nemškega naroda.
Med take može, če tudi ne na prvo, vendar na odlično mesto nam je treba posaditi bistre glave moža, kateremu je tekla zibel v slovenski hiši zelene slovenske Štajerske. Ta je učeni cerkveni zgodovinopisec   dr.  Gašpar  Rojko.
Dobro uro hoda iz mesta Maribora v zgornjih Slovenskih goricah na levem bregu deroče Drave je župnija Svetega Petra. Ne daleč od župne cerkve je vas Metava. Tu se je rodil imenovani učenjak Rojko leta 1744. Krščen1) je bil dne 2. prosinca za Gašparja, kakor je bilo ime tudi očetu. Ta je bil posestnik v rečeni vasici in poleg tega neki «upravitelj» (Amtsmann), kakor ga imenuje  J. B. Winklern,2)   po katerem po-
*) V krstni knjigi je zapisano: «Die 2. Ja-nuarii 1744 baptizatus est Gasparus fil. leg. hodie hora 9 mane Caspari Roiko Teresiae natae Skor-gethin ex Metava.» Glej str. 43 «Fara sv. Petra pri Mariboru>. Spisal F. Zmazek, 1. 1879.
2) «Biographische und litterarisehe Nachrich-ten von den Schriftstellern und Kiinstlern, welche in dem Herzogthume Stevermark geboren sind.» Von Joh. Bapt. von Winklern. Gratz 1810.
snemamo njegov življenjepis. Potemtakem je lahko dal v šole sina, česar drugi v tistem času niso vselej mogli storiti. Ker še tedaj ni bilo šole pri sv. Petru, pošlje ga oče v Maribor. Kako dolgo je hodil v šolo v Mariboru, ne vemo prav. Toliko je znano, da je šel mladi Gašpar Rojko s sestričem Boštjanom Skargetom na Ljubno, da bi se med ptujimi ljudmi bolj izučil ljudi spoznavali, kar je potrebno slehernemu, kateri želi koristiti človeštvu. Njegovi učitelji so bili duhovniki iz družbe Jezusove, v pravem pomenu besede vzgoj-niki, katerih doslej še nihče ni prekosil v učenosti in vzgojstvu. Zvršivši Rojko latinske' šole na Ljubnem, gre v Gradec, kjer dokonča izvrstno filozo-fijske nauke. L. 1763. vidimo mladega Rojka na Dunaju v zboru poslušalcev slovečih učenjakov Martini-ja in Rieg-ger-ja. Ta dva sta mogočno vplivala na Rojka; gotovo, ker mislij, katere je pozneje razvijal v svojih delih, pač ni zajemal iz učenja jezuitov.
Vrnivši se z Dunaja, vstopi v bogoslovje v Gradcu, kjer se je izučil bogo-slovskih ved od dominičanov in avgu-štincev. Dvakrat je imel javne razgovore ali disputacije, kakor je bilo tedaj v navadi. Drugikrat, ko je dostal razgovor: «Disputatio ex universa Theologia 50 positiones», dobil je doktorsko čast. Nato ga leta 1766., meseca grudna, posveti za mašnika sekovski škof Jožef grof pl. Spauer. Kot Slovencu mu je bilo odločeno pastirovanje med Slovenci,
"                                                                            v
kjer je ostal kapelan sedem let. Ziv-ljenjepisci pravijo, da je bil kapelan v Selnici na Dravi in Svečini. Ali je bil v Selnici, ne upam se trditi, ker se njegovo ime ne nahaja v nobeni tamošnji
Fr. S. Lekše: Dr. Gašpar Rojko.                                              387
matici. Da je bil dalje-časa v Svečini, razvidno je iz prijateljstva njegovega, katero je gojil z župnikom v Lučanah, Temerl - om. Poslednji je bil sam učen mož in je znal vnemati mladega duhovnika zlasti za cerkveno zgodovino. Vsak teden sta se navadno shajala ter pretresovala razna zgodovinska in mo-droslovna vpraša-
iiHiuiiii»M[imiMiinHHtniuHHmiMiiiiiiiiiMiiMiiiiiiiiiiiiiiiiniu»ii[i|iii!iii[iimriiiiiiiiiiiiiiiiii[iiiiiiinitiiiiiiii[[
nja, skratka: vse, kar bistri um in ogreva srce. Naro-čevala sta si naj-imenitniših učenjakov dela,   kakor škofa Klavdi-ja Fleurvja obče-cerkveno   zgodovino, Bossuetov uvod   zgodovine sveta in vere, Voltaire -ov «Essai d'histoire univer-selle» itd. Kajpada ni mogel Rojko   dolgo   ostati skrit. O njegovem znanju in njegovi učenosti se je kmalu raznesel glas. Zato ga pa slavnega spomina cesarica Marija Terezija pokliče v Gradec za profe-. sorja iz logike,
metafizike in etike. Toda te predmete je učil le malo časa, ker je postal leta 1774. profesor cerkvene zgodovine
na graškem vseučilišču. Že leta 1777. dobivalo vedno večjo čast med doma-so ga imenovali ravnatelja na semenišču čini kakor preko mej Avstrije. Razne graškem zaradi njegove vnetosti za na-     časti  so  ga doletele  kot profesorja in
mniuiiiiiniiiHimiimiiiiiiiiiiiiiiimi                                                                           isTnininininniii
ravno v našem Rojku pravega očeta in prijatelja. Natanko je moral izpolnjevati svoje dolžnosti vsak gojenec, bodi preprostega, bodi plemenitega rodu. Prav to je potrebno v zavodu, ker ljubezen do dela in reda je duša človeškemu delovanju. Pa tudi tega imenitnega posla ni   opravljal   dolgo.   Dne   7. listopada
1. 1782. ga pokliče cesar Jožef II. za učitelja cerkvene zgodovine v Prago, ker so prikratili   ter   iz-premenili graško vseučilišče v licej. Ko je začel učiti v imenovanem mestu v  imenitnem vseučilišču Karola Ferdinanda, trlo se je poslušalcev   raznih stanov. Znana je že bila Cehom njegova zgodovina   «Kostniškega cerkvenega   zbora«, kjer je prav slobodomiselno pisal  o  J. Husu. Rečeno Rojkovo zgodovino, to je «Geschichte   der grossen Kirchen-versammlung zu Kostnitz» so poznali že poprej po Vac-lavu Petrvnu,  kateri jo je bil   izdal v češkem prevodu. Njegovo ime si je pri-
zDr. vašpar  Sloj ko.
:                      -^:v.;/':
""""»""*
predek. Ker je bil le «director quoad disciplinare et scientificum«, bavil se je le z vzgojo gojencev, kateri so imeli
duhovnika. Leta 1790. so ga izvolili jednoglasno za dekana na praški bogo-slovski fakulteti in 1.1791. ga je imenoval
25*
388
Fr. S. Lekše: Dr. Gašpar Rojko.
cesar Leopold II. za poročevalca (referenta) o duhovnih rečeh. Prav pohvalno se izraža pismo, v katerem je imenovan Rojko za poročevalca in svetovalca, o njegovih zaslugah. Leta 1793. ga je pa imenoval cesar Franc I. pravega guber-nijalnega svetnika češke dežele. V tej novi časti je imel mnogo opravila. Treba je bilo namreč urediti razne ustanove, katere so imele poprej neke cerkve in neki samostani, katere pa je odpravil cesar Jožef II. In tu se je pokazal najbolj Rojko, v čegavi službi da je. Ko bi ne bil delal čisto tako, kar in kakor je zahtevala država, iz vestno ne bi bil dobil ^ffiko pohvalnega pisma «od zgoraj«. In njegov življenjepisec, že imenovani Winklern, tudi piše, da mu je bilo jedino to v mislih, ((koristiti državi in veri, — dem Staate und der Reli-gion gemeinniitzig zu \verden)),1) kar je razvidno iz raznih njegovih spisov in poročil. Posebno se je trudil za povišanje plačila duhovnikov, kakor je tudi za to skrbel, da so nekateri kraji na Češkem dobili svoje pastirje, kar je pač hvalevredno. Tudi mnogim ustanovam za učečo se mladino je dal Rojko prvi povod, da so se napravile. Posebno
v
ima Češka mnogo zahvaliti Gašparja Rojka.   In gotovo je, da bi  imel nam
v
kateri brat Ceh o tej reči kaj poročati, kar bi seveda veselilo vsakega Slovenca. Dasi Rojko ni pisal slovenski, vendar je služil med Slovenci in rodila ga je mati Slovenka: torej je naš.
Glede na vse te zasluge ga je izbralo praško vseučilišče dne 9. velikega srpana leta 1797. za «rektorja magnifika», kateri je ravnal vse vednostne zavode slavnega češkega kraljestva. Z odlokom z dne 28. aprila leta 1807. je bil Rojko imenovan kanonik v kapitelju «vseh svet-
J) L. c. str. 177.
nikov» na praškem gradu, in dne 28. rožnika istega leta je bil slovesno vmeščen. Leta 1811. pa je postal Rojko infulirani prost, katera čast je bila zanj zadnja. Umrl je po plodovitem delovanju 1.1819. Koliko je storil Rojko, pričajo njegova dela, katera so ta-le:
1.  «Oratio inauguralis de studio hi-storiae ecclesiasticae».
2.  «Geschichte der grossen allgemei-nen Kirchenversammlung zu Kostnitz (Constanz)». IV Theile.
3.  «Synopsis historiae religionis et ecclesiae christianae, methodo svstema-tica adumbratae». Praga, 1785.
4.  «Einleitung zur christlichen Reli-gions-Kirchengeschichte».  Prag, 1788.
5. «Christliche Religions- und Kirchen-geschichte«. Vier Bande. Prag, 1789 bis 1792.
6.  «Oratio dieta ad senatum popu-lumque academicum, quum hic nata-lem Francisci II. Augusti diem coleret». Pragae, 1798. — Ta govor je izšel tudi v nemškem jeziku.
Razven teh del so izšli mnogi učeni spisi in razne razprave v avstrijskih in nemških časnikih, kateri vsi kujejo v zvezde učenost Rojkovo: Koburg. Lit. des katholisehen Deutschland, Gotting. in Gothaski Gelehrte Anz., Jenajska Lit. Zei-tung, Helmstadtske gelehrte Annalen, Menzelova hist. Literatur i. dr. Skratka: Naš Rojko je bil v svojem času najbolj v čislih med katoliškimi bogoslovci. Naša želja je le, da bi nam še kdo po njegovih delih opisal njegovo delovanje ter ga ocenil, kakor se spodobi, da cenimo učene može. Vemo, kakšen duh je vladal ob času Gašparja Rojka; vemo, da je jožefinstvo mnogo škodovalo cerkvi. Zal, da je bil tudi naš slavni dr. Gašpar Rojko udan temu duhu.