f rance Balantič venec pasijon s Ki Dones Ki 2021 16 12 i Trohneče vence sem si strgal z glave, ostanki preperelih rož v laseh so znamenje, da moram v vrste teh, ki kmalu jih zdrobijo kepe rjave. Toda zakaj kraljevske mi oprave ponuja pred menoj plešoči greh, zakaj na ustnicah koti zasmeh, če zapuščene noge so majave. z aman brsti v oblakih kri, zaman, ne vidim nič, oči so izgorele in predse mečem roke smrtnobele. s trah pomodrel je kakor cvet plavice na vrata grobnice tiščim nosnice, poslednjih smrtnih vonjev sem pijan. France balantič, v enec 13 ii poslednjih smrtnih vonjev sem pijan, poslednja gnila rosa name pada in duša plazi se med kamni jada, podrt je moj najtišji hram, izdan. in kruh moj nizki je zaznamovan in gobavi berač na pragu strada, iztrgal bom meso si iz smrti hlada in vrgel predenj ga, naj stopi nanj. n aj ne boji se znamenja na njem, naj bo usmiljen vsaj kot krizanteme, sicer meso bom pustil ptičem vsem. in blodne tolpe krakajočih vran razteple mi drobtine bodo neme. o bup moj sivi je do dna prežgan. pasijon s Ki Dones Ki 2021 16 14 iii o bup moj sivi je do dna prežgan, umrli moje deklice so čari, nad njimi srečni tujec gospodari - rad stiskal njeno dlan bi, njeno dlan! Vem, da je moj poljub zasramovan! podoben sem razpadli davni žari, pozabljeni od dragih v prsti stari, njen prah kakor spomin je razsejan. u trujenost se v udih mi preceja in noč se spušča kakor gosta preja čez plave rese onemoglih vek. l e veter zganil gube je oblek in jaz kot pokošene zrele trave sesedel krhek sem se sred planjave. France balantič, v enec 15 iv s esedel krhek sem se sred planjave, negiben sem kot v ilu volčja sled, zastrt z bogastvom blaznih sem besed, po prstih plešejo z menoj daljave. u kradel vetru mrzle sem zastave, pod vihrajoči slap sem padel bled in zdi se mi, da usta lepi med, ko se zagrebam poželjiv v dišave. in kot telo deviško se blazina zemljé razsipne vdaja moji žeji, v omami čutim, da roké so zdrave. n acedil vanje kaplje sem pelina, jim dale mirni soj ko mladi veji dobrótljive domače so dobrave. pasijon s Ki Dones Ki 2021 16 16 v d obrótljive domače so dobrave opasale me z belim lubjem brez, ožarjen sem od nébesnih zaves, obstal sem sredi sinje slave. V večerni luči so stezé krvave, neveden sem začel zahvalen ples, bodičevje pritlikavih dreves in kamni vsi mi vtiskajo pozdrave. r aztrgan in ubog sem ko menih, iz ust mi klokota smeh razigran, kdo je raztopil mi obupni vzdih? privrele strjene krvi so kepe, ko ostre veje so kot roke slepe odprle izgubljencu srčno stran. France balantič, v enec 17 vi o dprle izgubljencu srčno stran pragozdnih jezer so oči prozorne, ko gledal v vodi sem kosti spokorne, ko pral sem globočine svojih ran. s svetlobo mehko bil sem obsijan, ko vse razbil podobe sem uporne, pritrjene na srca stene borne, poklekal prednje vsak dan sem bolan. r azgaljeno srce zdaj mirno čaka, da rož in trav semena v njem vzkalijo - prečudne dobre sile v meni spijo. in moj obraz je kakor cvetje maka, preveč krvi je svetle curek slan, studencev močnih, čistih sem željan. pasijon s Ki Dones Ki 2021 16 18 vii s tudencev močnih, čistih sem željan, rad bi napil se iz sončnega korita in rad bi, da bi luč bila razlita čez vso kot ajdov hleb črno ravan. povsod pridelek moj je posejan, kjer brodim z roko po valovih žita, o naj nikoli se ne prebudita spet rdeči greh in smrtnobeli dan. a h da, moj bog, rad vse trpim menjave, živim naj reven ali pa brez truda, samo naj, d obri, bom kot Tvoja gruda. n aj pestujem kot deklice glavó Tvoj mir in kot samotno naj drevo potapljam v dobre zemlje se vonjave. France balantič, v enec 19 viii potapljam v dobre zemlje se vonjave, v šumeči plamen svežega lesa, v voščeno smolo borov iz gora, v kadila brinovega zublje plave. praši mi cvetje strgane rokave, ko boža rušo roka mi trpkà in ptice, zlati hrošči spod neba počasi polnijo mi dni sanjave. ponudil bogu bom od vseh plodov, ki hranim še za dolge jih noči. n asiti drugega naj dar n jegov. V zahvalo radostno za vse dari postavil v srcu žrtvenik sem nov in spet sem vitki vrč za božjo kri. pasijon s Ki Dones Ki 2021 16 20 iX in spet sem vitki vrč za božjo kri, spet kopljem zemljo kot nekdanje čase, življenje s polnimi cvetovi rase, ponižnih bosih nog se prst drži. V noč soncu romarju se ne mudi in mojo malo čredo v bregu pase, ki z mirnimi očmi z lučjó igra se, vsak žarek v mojem srcu se medi. n e bom se vrnil še v naročje koč, dokler še kolesnice zrem med poljem, zdaj ob žerjavici sedim pojoč. s e v belem dimu zibljejo kotanje, s pobožno pesmijo kot zlatim oljem prsteno grlo močijo mi sanje. France balantič, v enec 21 X prsteno grlo močijo mi sanje, kot da bi čutil ljubice utrip in roka ni več kakor mrzel ščip, ki plazil se nekoč je čez kostanje. o trpnil sem in dragoceno spanje mi kaplja na telo z razcvelih lip, tišina ni samo razkošen hip, je večna luč in njeno trepetanje. n ekje brez bolečin otrok umira, jaz pojem kakor vedno mu na pot, njegova duša milost mi izpira. Tu bom ostal vse dni, na tej obali privezal bom svoj razmajani brod, nikdar več ne zastro me tuji vali. pasijon s Ki Dones Ki 2021 16 22 Xi n ikdar več ne zastro me tuji vali, kaj sanjal bi o vodi daljnih strug, ko dobro mi je v krogu božjih slug, za svojega me brata so izbrali. č eprav na mojem srcu počivali so ptiči, ko leteli so na jug, ne plakam več za njimi, zdaj sem drug, spomladi, vem, me bodo blagrovali. s pomladi bom kot gaber zelenel, v globinah svojih bom sladko trpel, ko zacvetel iz lastne bom prsti. Že zdaj v opoju duša mi prepeva in ob pričakovanju tega dneva drhteč v veselju legam na oči. France balantič, v enec 23 Xii d rhteč v veselju legam na oči, neznana topla slast mi kri prevzema, ne bom izvil se iz božjega objema, zato blagoslovljena kri kipi. n aj ne preštejem posvečenih dni, moj o če, naj ljubezen me razvnema in naj bom dolgo dolgo bakla nema, ki potnikom samotnim v noč gori. s aj sam bridkó okusil sem iskanje in vem, kako so ranjena kolena, ki jih ožge nemirna sla ognjena. in Ti si tako dober, saj z menoj si bil usmiljen, in da zdaj sem Tvoj, g ospod, podaril si mi odpuščanje! pasijon s Ki Dones Ki 2021 16 24 Xiii g ospod, podaril si mi odpuščanje, čez krotka usta vino si razlil, da bi ljubezni Tvoje se napil, da bi pozabil vse poti nekdanje. k ot cvet razgrnil predte sem molčanje, moj strah pod Tvojim plaščem je minil, tu spal bi rad in naj dežja naliv, naj sončnih žarkov boža me igranje. s o bratje bolečine zakopali, z vetrovi grenki zvoki so zbežali in z moje glave cestni prah izginja. in moja pesem v plamen se spreminja, lupina sanj vse bolj je sinja, sinja, bogat sem kakor tihi glas piščali. France balantič, v enec 25 Xiv bogat sem kakor tihi glas piščali, v srce cedi se divjih panjev strd, moj zlati dan široko je odprt, na gmajni so pastirji zaplesali. o troški vriski so željé mi dali, da z žametno prstjo bi bil zastrt, da kmalu bi poljubil zrelo smrt, da bi v rokah cvetovi mi razpali. n ič več razpadanja se ne bojim, čeprav mi všeč je to čakanje bežno, ko čutim, da v globinah že zorim. in da okrasil bi prezveste splave, ki pluli bodo čez vodo brezbrežno, trohneče vence sem si strgal z glave. pasijon s Ki Dones Ki 2021 16 26 Ma giStra Le Trohneče vence sem si strgal z glave, poslednjih smrtnih vonjev sem pijan, obup moj sivi je do dna prežgan, sesedel krhek sem se sred planjave. d obrótljive domače so dobrave odprle izgubljencu srčno stran, studencev močnih, čistih sem željan, potapljam v dobre zemlje se vonjave. in spet sem vitki vrč za božjo kri, prsteno grlo močijo mi sanje, nikdar več ne zastro me tuji vali. d rhteč v veselju legam na oči: g ospod, podaril si mi odpuščanje! bogat sem kakor tihi glas piščali.