Rudi Koršič
Menda ga ni krajana iz Vodmata, ki ne bi vsaj na videz poznal Rudija KoršiČa, dobrodušnega in vedno raz-položenega upokojenca, delavnega aktivista v krajevni skupnosti. Malo pa jih je med njimi, ki bi ga poznali bolj podrobno.
»Rodil sem se leta 1923 v Prvačini, ki je bila, kot veste, tedaj pod Italijo. Še predno sem lahko odšel v partiza-ne, so me Italijani mobilizirali in po-slali na Korziko, kjer sem kot radio-telegrafist dočakal zlom Italije. Uprli smo se Nemcem in osvobodili otok. Nato sem se pridružil zaveznikom, ki so me kot »upornika« poslali na dolž-nost za zvezo k italijanskim partiza-nom.«
Seveda brez priprav ni šloin takrat je Rudi, ki mešanice italijanščine in angleščine ni dobro razumel, naredil napako pri tempiranju mine ter izgu-bil roko. Mladega fanta je to silno potrlo, a njegov svobodoljubni duh ni klonil. S padalom se je vseeno spu-stil k partizanom, h komunistični bri-gadi »Melchiore Vanni«, kjer je skrbel za zvezo in uriJ diverzantske enote.
»Včasih nam je hudičevo trda predla, vendar je bilo ljudstvo vedno z nami«, se spominja Rudi.
»Po vojni sem se vključil v delovne akdje - prva je bila na goriškem Lija-ku - šel nato v melioracijsko šolo v
Ptuj, kjer sem spoznal tudi ženo, po-tem sem služboval do 1952 na mini-strstvu za kmetijstvo, do upokojitve 1. 1977 papri Gradisu.«
»Kdaj ste začeli delati v krajevni skupnosti?«
»Večinoma po upokojitvi, ker sem imel v podjetju cel kup odgovornih nalog.«
»Kaj menite o vaši krajevni skup-nosti?«
»Dobri ljudje so tu. Aktivisti se ze-lo trudimo, pravega uspeha, poveza-ve z bazo, pa še ni. Sestanki so pre-malo obiskani, ker na vabila ni pra-vega odziva. Za primer pa dam seje upokojencev in borcev, kjer je obisk skoraj 90-odstoten, ker se bolj kot pismenih pošlužujemo ustnih sti-kov, nepdsrednih kontaktov zljudmi in tako ni problemov.«
»Vam je v teh treh letih v pokoju kaj dolgčas?«
»Kje pa, komajda imam dovolj ča-sa za hobije! Ko sem bil pri Gradisu, sem bil veiikokrat na gradbiščih, kjer so našli kakšne arheološke ostanke in tako sem se začel zanimati za ar-heologijo. Poglejte!« pravi in začne iz omare zlagati manjše in večje škatle, polne čudovitih izkopanin, ki jih z ljubeznijo jemlje v roke in razlaga njihov izvor.
»Kaj še počnete?«
»Poleg tega se zanimam še za foto-grafijo in ponoči v kuhinji sam razvi-jam fotografije. Ukvarjam se z vnuč-kom, pa še marsikaj drugega. Trenut-no veliko mislim na sina inženirja, ki je v vojski in ga pričakujemo te dni.«
»Ko smo ravno v času okrog nove-ga leta: ali se morda spomnite kake-ga zanimivega proslavljanja, morda v partizanih?«
»Hm,« pomisli tovariš Rudi, »en-kratno je bilo na Novega leta dan leta 1944/45. Takrat smo bili vhribih nad Borgotarom pri Parmi. Nastanili smo se v oglarski koči, naredili novoletno smrečico in vsak borec je dobil kako majhno darilo, keks, pomarančo, ja-bolko ali kaj podobnega, pač izbrano po nagnjenjih posameznikov. Meni so namenili jabolko, privezano na smrečico, ko pa sem ga prijel, me je stresel enosmemi tok, ob krohotu se-veda. Pa sem se tovarišem maščeval, ko smo naslednji dan spali v nekem koruznjaku. Vrnil sem se iz izvidni-ce, oni pa so pozabili postaviti stražo. Skupaj s komisarjem sva oponašala nemška povelja, vpila kar se je dalo in tovariši so na vrat na nos zbežali kar skozi stene.«
 Vito Komac