I/ 94953 \fS v V ««*g» 2,^o Preljubi moji Kranjci! Duh božji, ki v svetem pismu govori, pravi, da besede ob svojem času, (to je, ob pravem času) izrečene, so zlate jabelka.*) Marsikter mo¬ der mož v starih časih je izrekel in zapisal be¬ sede, ki so bile res o pravem času izrečene, in so časti vredne. Ali še veči Časti so vredne besede , ki so jih svetniki božji izrekli in zapisali; njih besede so bile prav zares ob svojem, to je ob pra¬ vem času izrečene; in kadarkoli jih je in jih bo kdo s pobožnostjo za njimi izrekel, so bile in bodo, vselej ob pravem času izrečene. Torej imenujem besede svetnikov po vsi pravici zlate jabelka. Naš Gospod Jezus Kristus se je sveti Mag¬ daleni v podobi vertnarja prikazal.**) Zares je Jezus vertnar; on je zasadil na] zemljo drevo kersanske resnice, iz kterega so njegovi Aposteljni mladike vzeli in so jih po celem svetu zasadili, in jim prilivali,***) dokler se niso terdno ukore¬ ninile, odrastle, in sad keršanskih dobrih del obrodile. Na teh drevesih rastejo zlate jabelka, *) Pripov. 25, 11. **) Joan 20, 15. ***) I. Kor. 3, 6. liter e so svetniki božji tako pridno nabirali, sami za-se in za druge kristjane. Nekoliko teh zlatih jabelk, ki so nam jih svetniki nabirali, vam v teh bukvah iz daljne de¬ žele pošljem, preljubi moji Kranjci! Te zlate ja- belka so zrastle na dvanajsterih jablanah, ki se imenujejo: ponižnost, pokoršina, poterpežljivost, zaupanje, molitev, priprostost serca, kratkost, pri¬ dnost v dobrih delih, zatajevanje in zatiranje sa¬ mega sebe, ljubezen, popolnamost, zedinjenje z Bogom. Iz teh jablan, ki so nar imenitniše v Jezusovem vertu, boste v teh bukvah „zlate ja- belka“ našli. Kakor pa vertnar med svoje lepe jabelka kako zeleno peresice zaplede, da je lepši videti, kedar jih na mizo dd, ravno tako sem tudi jaz med besede svetnikov kako svojo lastno besedico zapledel, da vam bodo te bukve bolj prijetne in umljive. Bog daj, preljubi moji Kranjci! da bi vi te zlate jabelka veseli vživali, in da bi vam v ve&no življenje teknile. Pisano v Misijonu sv. Jožefa, na otoku Gornjega Jezera v Ameriki, v letu 18d0. Friderik Baraga, misijonar. Pervi del sv. maše. Od začetka do evangelija. (Kedar mašnik pred spodnjo stopnico moli, se prekriža in moli tako:) V imenu Boga t Očeta, in + Sina, in svetega t Duha. Amen. Stopil bom pred božji altar; Pred Boga, ki razveseljuje mojo mladost. Psalm XLII. Sodi me, o Bog! in razsodi mojo reč od nesvetega ljudstva; reši me od kri¬ vičnega in zapeljivega človeka. Ker ti, o Bog! si moja moč, zakaj si me odvergel ? in zakaj moram žalosten hoditi, zatert od sovražnikov? Pošlji svojo luč in resnico, da me peljete in pripeljete na tvojo sveto goro in tvoje pre- bivališe. Stopil bom k božjemu altarju pred Boga, ki razsvetljuje mojo mladost. „ Bog, moj Bog! hvalil te bom s citrami. Cernu si žalostna moja duša in čemu me motiš? Zaupaj v Boga, še ga bom hvalil; pomoč moja, Bog moj je on. 6 Čast bodi Bogu Očetu, in Sinu in svetemu Duhu, kakor mu je bila v začetku, zdaj in vselej in od vekomej do vekomej. Amen. (Očitna spoved.) Se spovem Bogu vsega- mogoenemu, sveti Mariji vselej devici, svetemu Mihelu arhangelu, svetemu Janezu kerstniku, svetima aposteljnoma Petru in Pavlu, in vsem svetnikom, in tebi, oče, da sem veliko grešil z mislijo, z besedo in z djanjem. Kriv sem, kriv sem, silno sem kriv. Zato prosim sveto Marijo vselej devico, svetega Mihela arhangela, svetega Janeza kerstnika, sveta aposteljna Petra in Pavla, vse svetnike, in tebe, oče, molite zame pri Gospodu našem Bogu. Usmili se nas, vsegamogočni Bog! odpusti nam naše grehe, in nas pripelji v večno živ¬ ljenje. Amen. Milost, odvezo in odpušenje naših grehov nam dodeli vsegamogočni in usmiljeni Gospod. Amen. Odvzemi nam, prosimo, o Gospod, naše pregrehe, da bomo vredni stopiti s čistim sercem k nar svetejšemu. Gospod, usmili se nas! Kriste, usmili se nas! Gospod, usmili se nas! Gast Bogu na višavah, in mir ljudem na zemlji, kteri so prave volje. Hvalimo te, častimo te, molimo te, povišujemo te. Zahvalimo se ti zavoljo tvoje časti, Gospod-Bog, nebeški kralj, Bog vsegamogočni Oče! Gospod, edinorojeni Sin Jezus Kristus, Gospod-Bog! Jagnje božje! Sin 7 Boga Očeta, kteri grehe sveta odjemlješ, vzemi našo prošnjo; kteri sediš na desnici Boga Očeta, usmili se nas! Zakaj sam ti si svet; sam ti Gospod! ti sam si nar viši, Jezus Kristus s svetim Duhom v časti Boga Očeta. Amen. Berilo iz pripovesti modrega kralja Salomona, Moder sin razveseljuje očeta, nespameten sin pa je žalost svoje matere. Kjer je veliko govorjenja, ne mine lahko brez greha; kdor je pa gospodar svojega jezika, je nar bolj pameten. Lažnjivi žnabli so Gospodu gnjusoba; kdor pa zvesto ravnd, mu dopade. Kdor z modrimi hodi, bo sam moder; kdor je pa nespametnih prijatelj, bo njim enak. Kdor svojega bližnjega zaničuje, greši; srečen pa bo, kdor se ubozega usmiluje. Poterpežljivega človeka vodi velika modrost; kdor je pa nepoterpežljiv, razodeva svojo ne¬ umnost. Mehek odgovor potolaži jezo; terdo govorjenje pa napravi togoto. Kdor očetu ali materi kaj vzame, in pravi, da to ni greh, je tovarš ubijavcev. Nespameten človek se posme¬ huje svarjenju svojega očeta; kdor pa svarjenje rad posluša, bo zmirom pametniši. Duh pra¬ vičnega misli v pokoršino; usta hudobnih so pa polne hudega. Gospod je deleč od hudobnih; molitve pobožnih pa bo uslišal. Zroči Gospodu svoje delo, in on bo tvoje misli dobro izpeljal. 8 Evangelij sv. Janeza v 6. postavi. Tisti čas je Jezus Judovski množici rekel: Jez sem živi kruh, kteri sem iz nebes prišel. Ako bo kdo od tega kruha jedel, bo vekomaj živel; in kruh, kterega bom jez dal, je moje meso za življenje sveta. Judje so se tedaj med seboj prepirali rekoč: Kako nam more ta svoje meso jesti dati? Jezus jim je tedaj rekel: Re¬ snično vam povem, ako ne bote jedli mesa Sinu človekovega, in ne bote pili njegove kervi, ne bote imeli življenja v sebi. Kdor moje meso je, in mojo kri pije, ima večno življenje; in jez ga bom obudil poslednji dan. (Kedar mašnik po evangeliju pred darovanjem na sredi altarja postoji in vero moli, moli apostoljsko vero.) Molitev pred pridigo. O toiažnik s. Duh! kteri si Jezusove apo- steljne tako razsvetlil in poterdil, da so njegov uk popolnoma vedeli in umeli, in z veliko go¬ rečnostjo oznanovali: razsvetli ravno tako tudi tega Jezusovega namestnika, kteri nam bo zdaj tudi njegov nauk ozcanoval: položi mu take besede na jezik, ktere veš, da nam nar bolj k sercu pojdejo, in kterih mi po svojih slabostih nar bolj potrebujemo, da bomo mogli se hudega varovati, in dobro storiti: daj mu tudi prijeten 9 in preserčen glas, da naše terde serca omeči, da dobre in pobožne kristjane v dobrem še bolj poterdi, terdovratne grešnike pa na pravo pot pokore pripelje. Nam pa daj milost, ga s tako pobožnostjo in s tako gorečnostjo poslušati, kakor ko bi sam Jezus Kristus pred nami stal, in nam svoje nebeške nauke oznanoval. O Marija, mati Jezusova, prosi za nas Je¬ zusa, da bi njegovo sveto besedo vselej tako zvesto poslušali, in v sercu ohranili, kakor si jo ti, da bi v naših sercih obilni sad prave ker- šanske pobožnosti obrodila, da bi zmirom bolj in bolj v božjem strahu in v ljubezni božji ra- stli, in tako enkrat večno plačilo zadobili. Amen, Molitev po pridigi. O Gospod Jezus Kristus! zahvalimo se ti, da si nam zdaj po tem svojem namestniku svoje svete nauke oznanoval; in te ponižno prosimo, daj nam milost, da bomo, kar smo zdaj na sebi še pomanjkljivega in pregrešnega najdli, s po¬ močjo tvoje svete milosti poboljšali, in tako svojo vest bolj in bolj očiševali, in zmirom v tvoji sveti milosti ostali, dokler nas k sebi ne vzameš, kjer bomo, kar tukaj verujemo, večno gledali, kar tukaj upamo, večno vživali, in tebe, vse ljubezni vrednega Boga, večno ljubili. Amen. Sveta Marija, mati božja, in vsi sveti apo- steljni, prosite Boga za nas, da bi po zvestem dopolnovanji svete božje besede enkrat v vašo družbo prišli. Amen. Drugi del svete maše. Od darovanja do povzdigovanja. Sprejmi, sveti Oče, vsegamogočni večni Bog! ta čisti dar, kterega jez, tvoj nevredni služabnik, tebi svojemu živemu in pravemu Bogu darujem za svoje brezštevilne grehe, zamere in zanikernosti; za vse pričujoče, pa tudi za vse verne kristjane, žive in mertve. Daj, da bo meni in njem v zveličanje in večno življenje. Amen. O Bog, naš stvarnik in odrešenik! daj nam po skrivnosti te vode in tega vina, da bomo božje natore Jezusa Kristusa ravno tako se vde- ležili, kakor se je on ponižal, našo človeško na- toro na-se vzeti. Darujemo ti, o Gospod! kelih zveličanja, in prosimo tvojo milost, da naj pride s prijetnim duhom pred obličje tvojega božjega veličastva za naše in vsega sveta zveličanje. Amen. i! vzemi z dopadenjem ta dar, prinesemo, očisti naše serca od vseh madežev ponižnosti in z žalostnim sercem 11 greha, da ti vselej s čistim sercem služimo, in zmirom v tvoji milosti ostanemo. Vzemi, sveta Trojica! ta dar, kterega ti darujemo v spomin terpljenja, ustajenja in vne¬ bohoda Jezusa Kristusa, Gospoda našega; in na čast svete Marije vselej device in vseh svet¬ nikov. Naj bo k časti njem, nam pa k zveli¬ čanju, in prosijo naj ti v nebesih za nas, ki ob¬ hajamo spomin njih na zemlji. Po Jezusu Kri¬ stusu, Gospodu našem. Amen. Povzdignimo svoje serce k Gospodu in hva- limo Gospoda svojega Boga! Spodobi se in je prav, da te zmirom in povsod hvalimo, sveti Gospod, vsegamogočni Oče, večni Bog! kteri si s svojim edinorojenim Sinom in s vsetim Duhom en Bog, en Gospod, ne v edinosti ene osebe, ampak v trojici enega bistva. Kar od tvoje časti po tvojem razodenji verujemo, to tudi od tvojega Sina in od sv- Duha brez vsega razločka mislimo: tako da v spoznanji pravega in večnega Boga tri resnične- osebe, in eno edino bitje in enako veličastvo mo¬ limo. Ktero hvalijo angelji in arhangelji, tudi Kerubi in Serafi, ter ne jenjajo prepevati vsak dan, in z enim glasom reči: Svet, Svet, Svet si Gospod Bog Sabaot! Polno je nebo in zemlja tvoje časti. Čast tebi na višavah! Česen bodi, kteri pride v imenu Gospodovem! Čast tebi na višavah! O usmiljeni nebeški Oče! prinesemo ti ta presveti dar, in te v imenu Jezusa Kristusa, 14 pravičnega služabnika Abeljna, dar očaka Abra¬ hama in višega duhovna Melkizedeka. Ponižno te prosimo, vsegamogočni Bog! reci si ta dar po rokah svojega svetega angelja prinesti na svoj nebeški altar pred svoje božje obličje, da bomo vsi z vso nebeško dobroto in milostjo napolnjeni, kar nas bo vžilo presveto Je¬ zusovo telo in njegovo presveto kri. Zdaj te pa tudi prosimo, dobrotljivi ne¬ beški Oče! usmili se vseh vernih duš v vicah; posebno te pa prosimo za te duše.... (Tukaj stori spomin za duše v vicah, in imenuj tiste, za ktere si posebno dolžan moliti.) Pa tudi na nas, uboge grešnike, se milost¬ ljivo ozri, o Gospod! ker zaupamo na tvojo neskončno milost; in vzemi nas po tem revnem življenji v družbo vseh svojih izvoljenih, ne za¬ voljo našega zasluženja, ampak iz svoje priza- nesne milosti in po neskončnem zasluženji Kri¬ stusa, Gospoda našega. Amen. Oče naš, kteri si v nebesih, i. t. d. Odreši nas, usmiljeni Oče! od vsega hu¬ dega po svoji neskončni milosti, in na prošnj f prečiste device Marije in vseh svetnikov nar daj mir v našem življenji, in brani nas pre vsemi sovražniki, da nas v zmote ne zapeljej in od tebe ne odvernejo. Amen. Četerti del svete maše. 15 Od zavživanja do konca. O Jezus, nedolžno jagnje božje, usmili se nas! usmili se nas! in daj nam mir. Daj nam srečni mir, daj nam tisti mir, o Jezus, kterega svet ne more dati. Ohrani tudi svojo sv. cerkev v miru in v edinosti. O Jezus, Sin božji, ki si po volji svojega Očeta s pomočjo sv. Duha s svojo smertjo svet oživil! ponižno te prosim, očisti vselej, preden tvoje sv. rešnje Telo prejmem, moje serce od vseh grehov; in daj mi milost, da se od tebe in od tvojih svetih zapoved nikdar ne ločim. O moj Jezus! obvaruj me, da te ne bom nikoli nevredno prejel! Obvaruj me te nar večje nesreče, da ne bom sam sebi sodbe iu pogub¬ ljenja jede!, temveč da bo tvoje presveto telo vselej mojo dušo ohranilo za večno življenje. Amen. O Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo cčtreho, ampak reci le eno besedo, in ozdravljena bo moja duša. %ed mašnikovem obhajilom se tudi ti po duhovno obhajaj 0 in reci:) O Jezus, moj usmiljeni odrešenik! kako ■eizrečeno ljubiš svoje nehvaležne stvari! Svoje 16 življerje si za nas dal v strašnih bolečinah, do zadnje kaplje si svojo svet) kri za nas prelil, in zdaj v tem presvetem zakramentu vedno pri nas ostaneš, se vedno za nas razžaljenemu ne¬ beškemu Očetu daruješ in naše revne duše za nebesa živiš. O neskončna ljubezen! O Jezus, preljubi ženin moje duše! moja revna duša hre¬ peni po tebi, kakor žejen jelen po merzli vodi! O pridi, moi Jezus, s svojo milostjo in ljubeznijo v moje serce, razveseli, potolaži, oživi me spet! Nasiti mojo dušo s svojim presvetim rešnjim Telesom, napoji jo s svojo presveto rešnjo kervjo. O, nikar ne glej mojih grehov, s kterimi sem te že tolikokrat razžalil! glej le moje goreče želje, s kterimi je moje serce napolnjeno, in po¬ trebo moje duše, ktera je tako revna in slaba, kadar s teboj ni sklenjena. Pridi tedaj, o Jezus, presladka nebeška mana! pridi v moje serce, ostani ti v meni in jez v tebi, in ohrani mojo dušo v večno življenje. Amen. Duša Kristusova, posveti me! Telo Kristusovo, zveličaj me! Kri Kristusova, napoji me! Voda iz desne strani, operi me! Terpljenje Kristusovo, poterdi me! O dobrotljivi Jezus! usliši me, V svoje svete rane skrij me, Od tebe ločit se, ne pusti me, Sovražnika peklenskega varuj me, Ob uri moje smerti pokliči me, / 17 K tebi priti zapovej mi, Da s tvojimi angelji hvalim te zdaj in vekomaj. Amen. Naj ti bo, o sveta Trojica! prijeten ta dar, kterega smo ti tukaj prinesli; in dodeli nam, svojim nevrednim služabnikom, po tem svetem daru milost in milostljivo odpušanje vseh naših grehov. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. Blagoslovi nas, prosimo te, sveta Trojica: Bog Oče, Bog Sin in Bog sv. Duh, in tvoj bla¬ goslov naj ostane vselej pri nas. Amen. Zadnji Evangelij. V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda. Ta je bila od začetka pri Bogu. Vse reči so po nji vstvarjene. V nji je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudi. Ta je bila prava luč, ki raz¬ svetli vsacega človeka, kteri pride na svet. Na svetu je bil, in svet je bil od njega storjen, pa svet ga ni spoznal. In Beseda je meso po¬ stala, in je med nami prebivala, in videli smo njeno čast, čast kakor edinorojenega od Očeta, polna milosti in resnice. Zl*te j»belka. 2 18 MttilJ® imk svetnik©*. Gospod, usmili se nas! Kriste, usmili se nas! Gospod, usmili se nas ! Kriste, sliši nas ! Kriste, usliši nas ! Oče nebeški, vsemogočni Bog, 1 Sin, vsega sveta rešnji Bog, Sveti Duh, resnični Bog, Sveta Trojica, en sam Bog, Sv. Marija, Sv. Mati Božja, Sv. devic Devica, Sv. Mihael, Sv. Gabriel, Sv. Rafael, Vsi sveti angeli in arhangelji, za nas Boga prosite ! Vse svete verste uveličanih duhov, za nas Boga prosite! Sv. Janez Kerstnik, za nas Boga prosi! Sv. Jožef, za nas Boga prosi! Vsi sveti očaki in preroki, za nas Boga prosite! Sv. Peter, 1 za nas Boga Sv. Pavel, j prosi! > usmili 1 se nas za nas Boga prosi! 19 Sv. Andrej, Sv. Jakop, Sv. Janez, Sv. Tomaž, Sv. Jakop, Sv. Filip, Sv. Jernej, Sv. Matevž, Sv. Simon, Sv. Tadej, Sv. Matija, Sv. Barnaba, Sv. Lukež, Sv. Marka, za nas Boga prosi! Vsi sveti aposteljni in evangelisti, za nas Boga prosite! Vsi sveti učenci Gospodovi, za nas Boga prosite Vsi sveti nedolžni otroci, za nas Boga prosite! Sv. Štefan, Sv. Lovrenc, Sv, Vincenc, ( za nas Boga t prosi! Sveta Fabjan in Boštjan, Sveta Janez in Pavel, Sveta Krzma in Damijan, Sveta Gervazi in Protazi, za nas Boga prosita! Vsi sveti mučeniki, za nas Boga prosite! Sv. Silvester, Sv. Gregor, Sv. Ambrož, Sv. Avguštin, za nas Boga prosi! 2 * 20 za nas Boga prosi! za nas Boga za nas Boga prosi! Sv. Hieronim, i Sv. Martin, Sv. Miklavž, ! Vsi sveti škofje in spoznavavci prosite! Vsi sveti učeniki, za nas Boga prosite! Sv. Anton, Sv. Benedikt, Sv. Bernard, Sv. Dominik, Sv. Frančišk, Vsi sveti mašniki in leviti, za nas Boga prosite! Vsi sveti redovniki in puščavniki, za nas Boga prosite! Sv. Marija Magdalena, Sv. Agata, Sv. Lucija, Sv. Neža, Sv. Cecilija, Sv. Katarina, Sv. Anastazija, Vse svete device in vdove, za nas Boga pi-osite! Vsi svetniki in svetnice Božje, za nas Boga prosite! Bodi nam milostljiv; zanesi nam o Gospod! Bodi nam milostljiv; usliši nas, o Gospod! Vsega hudega, Vsega greha, Svoje jeze, Nagle in neprevidne smerti, za nas Boga prosi! V resi nas, Gospod ! 21 Skušnjav hudičevih, Jeze sovraštva in vse hude volje, Duha nečistosti, Treska in hudega vremena, Šibe potresa, Kuge, lakote in vojske, Večne smerti, S skrivnostjo svojega svetega včlovečenja, S svojim prihodom, S svojim rojstvom, S svojim kerstom in svetim postom, S svojim križem in svojim terpljenjem, S svojo smertjo in svojim pokopom, S svojim svetim vstajenjem, S svojim čudnim vnebohodom, S prihodom tolažnika svetega Duha, V dan sodbe, Mi grešniki, Da nam zaneseš, Da nam odpustiš, Da nas k pravi pokori pripelješ, Da svojo sveto cerkev vodiš in ohraniš, Da pastirja apostoljskega in vse cerkvene stanove v svoji sveti veri ohraniš, Da sovražnike svete cerkve ponižaš, Da keršanskim kraljem in oblastnikom mir in pravo enovoljnost daruješ, Da vsemu kersanskemu ljudstvu mir in edinost daš, prosimo te, usliši nas! reši nas, o Gospod! 22 Da nas v svoji sveti službi poterdiš in obderžiš, prosimo te, usliši nas! Da nase misli k nebeškim željam povzdigneš, prosimo te, usliši nas! Da vsem našim dobrotnikom večne dari dodeliš, prosimo te, usliši nas! Da duše naše in naših bratov, bližnjih in do¬ brotnikov od večnega pogubljenja rešiš, pro¬ simo te, usliši nas! Da sad zemlje daš in ohraniš, prosimo te, usliši nas! Da vsem vernim dušam večni pokoj dodeliš, prosimo te, usliši nas! Da nas uslišiš, prosimo te, usliši nas! Sin božji, prosimo te, usliši nas! Jagnje božje, ki odjemlješ grehe svetd; zanesi nam, o Gospod! Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usliši nas, o Gospod! Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas, o Gospod! Kriste, sliši nas! Kriste, usliši nas! Gospod, usmili se nas ! Kriste, usmili se nas ! Gospod, usmili se nas! Oče naš i. t. d (tiho). V. In nas ne upelji v skušnjavo. O. Temuč reši nas od hudega. Amen. 23 Molitve po litanijah. Na sv. Marka dan in križev teden. 69. Psalm. O Bog! biti me otet! Gospod! teci mi pomagat. Omoteni in osramoteni naj bodo, kteri mi stre¬ žejo po življenji. Odstopijo naj in sram naj jih bodi, kteri mi hočejo hudo. Obernejo naj se zdajci osramoteni, kteri pra¬ vijo : Haba! Haha! Vsi pa, kteri tebe iščejo, naj se veselč in ra- dujejo. Vedno naj rekč; Hvaljen bodi Bog! kteri lju¬ bijo tvoje odrešenje. Jaz pa sem revež in siromak, o Bog! hiti k meni. Moj pomočnik in moj odrešenik, Bog! nikar se ne mudi. Čast bodi Očetu i. t. d. V. Pomagaj svojim služabnikom. O. Ki v te zaupajo, moj Bog! V. Bodi nam, o Gospod! močen turn. O. Pred sovražnikom. V. Nič naj ne opravi sovražnik pri nas. O. In otrok krivice naj se ne loti nam ško¬ dovati. V. Gospod ne ravnaj z nami po naših grehih. O. In ne povračuj nam po naših hudobijah. 24 V. Molimo za našega papeža I. O. Ohrani ga, Gospod! oživljaj in osreči ga na zemlji, in ne daj ga v voljo njegovih sov¬ ražnikov. V. Molimo za svoje dobrotnike. O. Poverni, Gospod! milostljivo zavoljo svojega imena večno življenje vsem, kteri nam kaj do¬ brega store. V. molimo za verne mertve. O. Gospod! daj jim večni mir in pokoj, in večna luč naj jim sveti. V. Naj počivajo v miru. O. Amen. V. Molimo za svoje brate, kterib ni tukaj. O. Pomagaj svojim služabnikom, ki v te za¬ upajo, moj Bog! V. Pošlji jim, Gospod! pomoč iz svetišča. O. In varuj jih s Siona. V. Gospod! usliši mojo molitev; O. In moje upitje naj pride do tebe. Molimo. O Bog! ki ti je lastno usmiliti se vselej in prizanesti, usliši naše pohlevne prošnje, da nas in vse tvoje služabnike, ktere grehov veriga veže, milost tvoje dobrote odveže. Usliši, prosimo te, o Bog! našo pohlevno molitev, in odpusti nam grebe, ki se ti jih ob- 25 tožimo, da nam dobrotljivo z odpušenjem vred mir dodeliš. Skaži nam dobrotljivo, o Gospod! svojo ne¬ izrečeno milost, da nas od vseh grehov odve¬ žeš, in kazni, ktere za nje zaslužimo, rešiš. Bog, ki te greh razžali in pokora potolaži, ozri se milostljivo na prošnjo k tebi klicajočega in od nas odverni šibe svoje jeze, ki jih za svoje grehe zaslužimo. Vsegamogočni, večni Bog! usmili se svojega služabnika I, našega papeža, in vodi ga po poti večnega življenja, da bo s tvojo pomočjo, kar je tebi dopadljivo, želel, in z vso močjo storil. O Bog! od kterega pridejo svete želje, do¬ bre misli in pravična dela, daj svojim služabni¬ kom taki mir, ki ga svet ne more dati, da bodo naša serca tvojim zapovedim udana, in časi po zatertem strahu sovražnikov s tvojo pomočjo varni in mirni. O Bog! užgi naša serca z ogojem svojega svetega Duha, da ti bomo s čistim telesom služili, in z očiščenim sercem dopadli. Bog, stvarnik in odrešenik vseh vernih! dodeli dušam svojih služabnikov in služabnic, da odpušenje, kterega so vselej želeli, po bo¬ gaboječih prošnjah dosežejo. Začni, prosimo, Gospod! s svojim Duhom naše djanje, in spremljaj ga s svojo sveto po¬ močjo, da se vse naše molitve in dela vselej iz tebe začno in iz tebe začete tudi v tebi končajo. 26 Vsegamogočni, večni Bog! ki gospoduješ čez žive in mertve in se usmiliš vseh, ktere iz vere, iz dobrih del za svoje spoznaš, prosimo te pohlevno, da vsi, za ktere smo se namenili mo¬ liti, kteri so še pri življenju, ali pa so se že iz sveta ločili, po prošnjah vseh tvojih svetnikov od tvoje dobrote odpušenje vseh svojih grehov dosežejo. Po Gospodu našem Jezusu Kristusu, Sinu tvojem, kteri s teboj živi in kraljuje v edinosti svetega Duha, Bog vekomaj. Amen. V. Bog usliši mojo molitev. O. In moje upitje naj pride do tebe. V. Vsemogočni in usmiljeni Bog naj nas usliši! O. Amen. V. In verne duše naj po milosti božji počivajo v miru! O. Amen. (Ob praznikih Matere Božje in ob sabotah.) Gospod, usmili se nas! Kriste, usmili se nas! Gospod, usmili se nas! Kriste, sliši nas! Kriste, usliši nas ; Bog Oče nebeški, Bog Sin, Odrešenik svetd, Bog sveti Duh, Sveta Trojica, en sam Bog, Sveta Marija, Sveta Mati Božja, Sveta devic Devica, Mati Kristusova, Mati milosti Božje, Mati prečista, Mati brez madeža, Mati nedolžna, Mati presveta, Mati ljubeznjiva, Mati prečudna, Mati našega Stvarnika, Mati našega Odrešenika, Devica modra, usmili se nas S za nas Boga prosi! 28 Devica častitljiva, Devica hvale vredna, Devica mogočna, Devica usmiljena, Devica verna, Podoba pravice, Sedež modrosti Božje, Začetek našega veselja, Posoda duhovna, Posoda časti vredna, Posoda vse svetosti, Skrivnostna roža, Turn kralja Davida, Turn slonokosteni, Hiša zlata, Skrinja miru in sprave, Vrata nebeške, Zgodnja danica, Zdravje bolnikov, Pribežališe grešnikov, Tolažnica žalostnih, Pomoč kristjanov, Kraljica angelov, Kraljica očakov, Kraljica prerokov, Kraljica aposteljnov, Kraljica mučenikov, Kraljica spoznovalcev, Kraljica devic, Kraljica vseh svetnikov, Kraljica brez madeža izvirnega greha spočeta, za nas Boga prosi! 29 Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; zanesi nam,o Guspod! Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; usliši nas o Gospod! Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlješ; usmili se nas, o Gospod! Kriste, sliši nas! Kriste, usliši nas! Oče naš i. t. d. Češena Marija i. t. d. Molitve. 1. K presvetemu rešnjemu Telesu. (Kedar je izpostavljeno.) V. Kruh z nebes si nam dodelil. O. Kteri ima vso sladkost v sebi. Molimo. O Bog! kteri si nam v prečudnem zakra¬ mentu spomin svojega terpljenja zapustil, daj nam, te prosimo, svete skrivnosti tvojega Telesa in tvoje Kervi tako častiti, da sad tvojega odre¬ šenja vedno v sebi čutimo. (Kteri živiš in kra¬ ljuješ z Bogom Očetom v edinosti svetega Duha Bog vekomaj. Amen.) 2. K sveti Devici, Materi Mariji. Pod tvojo pomoč pribežimo, o sveta Božja porodnica! ne za verzi naših prošenj v naših po~ 30 trebah, temuč reši nas vselej vseh nevarnost. O častitljiva in blažena Devica, naša gospa, naša srednica, naša besednica, naša pomočnica. S svojim Sinom nas spravi, svojemu Sinu nas pri¬ poroči, svojemu Sinu nas izroči. V. Prosi za nas, sveta Božja porodnica! O. Da bomo vredni obljub Kristusovih. Molimo. Dodeli nam, svojim služabnikom, prosimo Gospod Bog! da vedno zdravje na duši in te¬ lesu vživamo, in da bomo po častitih prošnjah presvete Marije vselej Device sedanje žalosti jeseni in večnega veselja deležni. ■W*J\jgk/VVi^ Zlate jabelka. Perva jablana. Ponižnost. „IPonižnost je podlaga in steber vseh čed¬ nost ; toraj v sercu, v kterem ni ponižnosti, gotovo ni nobene čednosti, ampak le kaka njena podoba. Ponižnost nas naj pripravniše stori, nebeške darove prejemati. Ponižnost nam je tako potrebna za keršansko popolnamost, da med vsemi poti, po kterih se pride k popolna- mosti, je perva ponižnost, druga ponižnost, tretja ponižnost. In ko bi me kdo stokrat to poprašal, bi mu stokrat ravno to odgovoril." — Tako pravi sveti učenik Avguštin. Sveta, več ko zlata vredna beseda! — Vsi svetniki božji so bili ponižni, in bolj ko so se sami sebe poniževali, bolj jih je Bog po- vikševal. — Brez ponižnosti nihče v nebesa ne pride. Le ponižni angeli so v nebesih; pre¬ vzetne je Bog v pekel zavergel. S. Alojzi si je med vsemi čednostimi nar bolj ponižnost zadobiti prizadeval. Vsak dan je 32 v svojih molitvah ponižne Angele prosil, da naj mu to prelepo čednost pred Bogom sprosijo. ,,Ponižnost je mati veliko drugih čednost. Njeni otroci so: pokoršina, strah, spoštovanje, poterpežljivost, modro zaderžanje, krotkost in mir. Kdor je ponižen, je rad vsem pokoren; se boji Boga razžaliti in bližnjega; spoštuje sta- riše, vikši in sploh bližnjega; ne občuti razža- ljenja in krivice, ki se mu stori; nobenega ne zaničuje, nobenega ne razžali; je proti vsem prijazen in pohleven; je zmirom vesel in zado¬ voljen, in mirnega serca". — Tako piše sveti škof’ Tomaž iz Villanove, Modri Salomon pravi v svetem pismu, da po tem, ko je bil modrost zadobil, ga je bilo kmalo vse drugo dobro došlo.*) — Ravno tako pa tudi ti, moj kristjan, lahko od ponižnosti rečeš: Bog mi daj le pravo ponižnost zadobiti, po tem si bom z božjo pomočjo kmalo vse druge čednosti pridobil. „Ponižnost nam je potrebna, da si čednosti pridobimo, in da se večno zveličamo; zakaj vrata nebeške, kakor pravi Kristus, so grozno ozke, tako da ošabni in napuhnjeni ne bodo mogli skozi te vrata iti, ampak le majhni/' Pravi sv. Bernard. Farizej, ki je bil prišel v Jeruzalemski tempelj molit, je veliko zunanjih dobrih del opravljal, in je mislil, da pojde naravnost v ne- *J Modr. 7, 11. 33 besa; ali Jezus pravi, da je bil od Boga za- veržen, zato ki ponižnosti ni imel, in ker se je čez druge povzdigoval. Ce hočemo hudobnega duha premagati, se moramo ponižnosti poslužiti; ponižnost je nar boljši orožje za premaganje hudobnega sovraž¬ nika; zakaj kakor se on ne znd celo nič tega orožja poslužiti, tako se tudi ne zna tistim v bran postaviti, kteri s tem orožjem proti njemu pridejo." — Tako govori sv. Vincencij. Hudoben duh zmirom okoli hodi, kakor rujoveč lev, in iše, koga bi požerl; ali kedar močen, v ponižnosti vterjen kristjan svoj dvor varuje z orožjem ponižnosti, ga hudoben sovraž¬ nik ne more premagati in zvezati. ,,Ponižnega Bog varuje in reši; ponižnega ljubi in tolaži; ponižnemu človeku se približa; ponižnemu veliko milost dd; in po tem, ko ga je ponižal, ga k časti povzdigne. Ponižnemu razodeva svoje skrivnosti in ga ljubeznjivo k sebi vleče in vabi. Ponižen, dasiravno je zani¬ čevan in zasramovan, je vedno miren, zakaj on v Boga zaupa, ne pa v svet." — Tako piše Tomaž Kempčan. Svetniki božji so vselej bolj želeli Bogu dopasti, kakor posvetnim ljudem. Sami sebe so poniževali, zato jih ni Bog zmirom povikševal, dokler jih ni povzdignil k nebeški časti. „Vem, kaj bom storil, da bom Gospodu Bogu prav dopadel. Ravno toliko bom sam sebe obrajtal, kakor prah in smeti; in kedar se bom Zlate jabolka. ^ 34 ■videl od drugih zaničevanega, zasramovanega, pohojenega in obsutega s sramoto, se bom ve¬ selil, zakaj sam se ne morem zadosti zasramo¬ vati in zaničevati. Vse stvari bom na pomoč poklical, da naj me zaničujejo, ker sem tudi jaz njih stvarnika zaničeval. To bo moja nar večja sreča, če vse zaničevanje in vse terpljenje na me pride; in preserčno bom vse tiste ljubil, kteri mi bodo k tej sreči pomagali. Posvetno veselje in čast pa bom sovražil, in se jih bom ogibal. — Če bom tako ravnal, gotovo vem, da se bo za-me, ubogega in nevrednega grešnika, obilnost božjega usmiljenja vsula . 11 — Tako go¬ vori ponižen sv. Bonaventura. Te njegove svete besede nas prav pre¬ pričajo, kako imamo malo še prave ponižnosti. Ta služabnik božji želi od vseh stvari zaničevan biti, ker sesam sebe ne more zadosti zaničevati; mi pa smo kmalo razžaljeni, kedar nas kdo le kolikaj zaničuje. Ta svetnik zaničevanje za svojo nar večjo srečo spoznd; mi pa smo žalostni in nesrečni, če se nam vsa tista čast ne skazuje, ki se domišljujemo, da jo zaslužimo. — če bolj ponižni ne postanemo, ne bbmo našli tistih ozkih vrat, skozi ktere je ponižni v nebesa prišel; drugih pa ni. ,,Večja milost božja je en sam dan poniž¬ nega spoznanja samega sebe, (dasiravno človek zraven veliko žalosti in težav občuti) kakor ve¬ liko dni molitve . 11 Pravi sv. Terezija. Molitev in ponižnost ste dve reči, ki ste 35 Bogu močno dopadljivi; ali ponižnost mu vendar še bolj dopade, kakor molitev. Velika ponižnost z majhno molitvijo zamore veliko pred Bogom; ali nar lepša in nar daljša molitev brez poniž¬ nosti mu je zoperna in zaničljiva. — Sv. Mag¬ dalena v skesani ponižnosti pri Jezusovih nogah zadobi brez molitve odpušenje vseh svojih ve¬ likih grehov; Farizeji pa, ki dolge molitve očitno pred ljudmi opravljajo, so še veči grešniki po molitvi, kakor poprej. Ponižni čolnar v tera- peljnu zadobi z malo besedami božjo milost in je opravičen; ošaben Farizej pa veliko moli in svoja dobra dela razklada, pa Bog ga za- verže. — Ravno tako zadobi tudi desni raz¬ bojnik na križu z malo besedami, ki jih s po¬ nižnim spoznanjem svoje hudobije Jezusu reče: odpušenje vseh svojih grehov, odpušenje večnih in časnih kazni, in Jezus ga še tisti dan k sebi v raj vzame. — O sveta, vsegamogočna po¬ nižnost! — „Zaničljivega se sam sebe spoznaj, in ne jezi se, kedar te tudi drugi zaničujejo; tudi se zavolj darov, ki jih od Boga prejemaš, ne po¬ vzdiguj, potlej boš zares ponižen." Pravi sv. Bo¬ naventura. Ravno taka, kakor nam tukaj ta svetnik pravi, da bi imeli biti, je bila sveta nuna Marija- Magdalena de Pazzi. Tako se je sama sebi za¬ ničljiva zdela, da je zares mislila, da ni bolj ostudne in gerde stvari na svetu, kakor je ona. In kakor se je sama sebe zaničevala, tako je 3 * 36 tudi od drugih zaničevana biti želela. Kedar je bila toraj zaničevana, je bila tako vesela, da je bila včasi po kakem zaničevanji od zgolj veselja v duhu zamaknjena. Nikdar ni mogla terpeti, da bi jo bil kdo častil ali hvalil, ali da bi bil kdo visoke misli od nje imel; zatorej se je vedno sama sebe tožila, in je nar manjši zgreške za velike grehe spoznala; svoje čednosti pa in svoje sveta dela je skerbno pred ljudmi skrivala, in kedar jih včasi ni mogla skriti, si je prizadevala, jih zmanjšati in skazati, koliko nepopolnosti je v vseh njenih delih: in da je zaslužila velikoveč svarjena, kakor hvaljena biti. — Včasi se ji je prigodilo, po božji volji, da je očitno zamaknjena bila, kedar so jo vse druge nune vidile. To ji je neizrečeno težko djato, in je prosila Boga da bi se ji to nikdar več ne zgodilo. — V njenem celem življenji se je resničnost besede skazovala: Kdor se po¬ nižuje, bo povikšan. ,,Ponižnost, ktero nam je Jezus tolikanj priporočal, z besedo in dejanjem, mora imeti te tri lastnosti: Pervič, misliti moramo, da smo zares vredni, zaničevani biti. Drugič, veseliti nas mora, kedar ljudje vidijo in spoznajo našo nepopolnamost. Tretjič, kedar Grospod Bog v naših sercih, ali pa. po našem prizadevanji v sercu našega bližnjega kaj dobrega stori, si mo¬ ramo prizadevati, dobro, kolikor je mogoče, skrivati; in kedar se skriti ne dd, moramo vse božji milosti, ali pa zasluženji bližnjega pripi- 37 sati. — Kdor tako ponižnost ima, je zares srečen, in kdor je nima, bo imel veliko terpeti". — Tako govori sv. Vincencij. Tako ponižnost so vsi svetniki imeli. Pre¬ mislimo nektere zglede. Sv. Klara je imela na¬ vado reči: O ljube sestre! ko bi me ve prav poznale, bi me zaničevale, in bi se me ogibale. — Grozno je želela, od svojih ljudi, posebno pa od svojega spovednika, svarjena biti; in kedar je vidila, da je spovednik ne svari, si je druzega zvolila, pa nikoli ni mogla nobenega najti, ki bi jo bil tako svaril, kakor je želela svarjena biti. — In kdo bi bil tudi zamogel tako dušo po pravici zaničevati? Sv. Frančišk Borgia je tako ponižno sam od sebe mislil, da se je čudii, da se mu ljudje odkrivajo, kedar kam gre, in da velikoveč blata in kamnja za njim ne lučajo. Ravno sv. Vincencij, ki tako lepo od po¬ nižnosti govori, je to lepo čednost z vsemi nje¬ nimi lastnosti tudi zares imel. Mislil je res¬ nično, da je velik grešnik in zaničljiv človek; in da ni vreden med svojimi samostanskimi du¬ hovni biti. — Včasi se je k nogam svojih du¬ hovnov vergel rekoč: Ko bi vi mojo dušno revšino prav spoznali, bi me gotovo iz samostana izgnali, ker tukaj le škodo delam in pohujšanje dajem. — In kakor je sam od sebe mislil, ravno tako je želel, da bi tudi drugi od njega mislili, in da bi ga zaničevali. Zato je rad 38 vidil, da so drugi njegove nepopolnosti zve- dili; in kedar je priložnost najdel, jim jih je tudi sam razodeval. — Tudi je rad pravil, da je bil njegov oče reven pastir, in da je tudi on reven in neveden v vseh rečeh. Svojim du¬ hovnom, in tudi unanjim gospodom, ki so ga obiskat prišli, je rad pokazal revnega mla- denča, ki je bil njegovega brata sin, in ki je v samostanu ubogajme živel. — Neka revna žena, ki je bila prišla sv. Vincencija ubogajme prosit, mu je vpričo veliko imenitnih gospodov rekla, (ker je mislila, da se mu bo s tem prikupila) da je v svoji mladosti pri njegovi materi služila. Ali Vincencij ji je precej odgovoril: Se gotovo motiš, sirota! Moja mati ni nikoli dekle imela, ampak je sama dolgo služila, in po tem je bila žena revnega pastirja. Ponižnost sv. Vincencija se je tudi v tem lepo pokazala, ker ni nikoli od svojih dobrih del govoril, dasiravno so bile velike in imenitne. Kedar je pa vendar mogel včasi od svojih del govoriti, iz ljubezni do bližnjega in za božjo čast, je sam sebe skerbno skrival, in je vse to, kar je pri teh delih nepopolnega bilo, sam sebi pripisal; kar je bilo pa zraven dobrega, je tako { »ripovedoval, da je bilo viditi, da se je vse to e po prizadevanji drugih storilo, in da on za to ni nobene hvale vreden. — Tudi ni nikoli rekel: To sem jez storil, to sem jez rekel; ampak: Bog mi je milost dal to storiti, Bog mi je dal misel to reči, i. t. d. 39 „Nikdar ne misli, da si v popolnosti daleč prišel, če se resničen nevrednišega ne spoznaš, kakor so drugi, in če ne želiš, za vsemi postavljen biti; zakaj to je tistim lastno, kteri so veliki v božjih očeh; da so majhni v svojih lastnih očeh; in bolj ko so častitljivi pred Gospodom, bolj se sami sebi zaničljivi zdč.“ — Tako piše sv. Terezija. V življenji svetih redovnikov se bere,daje nek imeniten mož v Aleksandriji, ki se je spre- oberniti želel, prosil v samostan vzet biti. Vikši samostana ga je po njegovem obrazu in vsem zaderžanji kmalo spoznal, da je mož ošabnega in napuhnjenega serca, in je sklenil, ga po poti ponižnosti v nebesa peljati; ga je tedaj v sa¬ mostan vzel in k vratam postavil, in mu je za¬ povedal, zmirom tam biti in se vsakemu, ki bo notri prišel ali ki vun pojde , k nogam vreči, rekoč: Molite zame, ki sem velik grešnik. — Bog je temu spokorniku milost dal, to povelje svojega vikšega na tanko dopolniti. — Po tem, ko je bil že sedem let v tej ponižni pokori, je spoznal njegov vikši, da je vreden v število me¬ nihov tega samostana vzet biti. Ali, ko je spokornik to slišal, je ponižno vikšega prosil, da naj ga še kratek čas, ko bo na tem svetu živel, v tej pokori pusti. Vikši mu je to po¬ nižno prošnjo dovolil; in deset dni po tem je svet spokornik v Gospodu zaspal. — To piše sv. Janez Klimak, in pravi, da je tega spokor¬ nika vidil in da ga je prašal , kaj misli ves ta 40 čas, ko pri vratih stoji, in je odgovoril, da dru¬ zega ne misli, kakor da je nevreden v tem sa¬ mostanu biti, in v drušini svetih očetov živeti; j in da se nikdar ne upa, jim v obraz pogledati. Od svete nune, Marija Serafina po imenu, se bere, da je bilo viditi, kakor ko bi ne imela oči za druzega, kakor le za to, svoje lastne nepopolnosti viditi, in vsako majhno dobro lastnost nad svojim bližnjim razodeti. Kedar je videla, da je kdo kaj dobrega storil, je iz serca izdihnila rekoč: O kako srečen je ta! Vsi lepo Bogu služijo, le jez ne. — In kedar je vidila ljudi pri spovedi, je mislila, da druzega nič tam ne delajo, kakor Boga daste; in da le ona svojemu spovedniku nič druzega ne pravi, kakor grehe in hudobije. — Redar je včasi svojega bližnjega videla v kaki greh pasti, jekmalo najdla zgovor za-nj; za svoje nepopolnosti pa se je zmirom ojstro sodila, in je resnično mislila, da je vedi grešnica, kakor vsi drugi ljudje. „Zmirom si mislimo, da so vsi drugi naši vikši, in podverzimo se jim, če so ravno niži kakor mi, in bodimo jim prijazni in postrežljivi. O kako bi bilo lepo , ko bi nam Bog dal, to zmirom v djanji spolno vati!' ‘Pravi sv. Vincencij. Ta svetnik je zares tak bil, kakor tukaj govori. Vse ljudi je visoko častil, in je mislil, da so boljši kakor on, bolj pametni, bolj po- j polnoma, bolj učeni in bolj pripravni za vsako opravilo. In ravno zato je vselej rad svoje misli in svojo voljo drugim podvergel. 41 „Naš Gospod in zveličar je rekel, da, kdor hoče biti veči kakor drugi, mora postati manjši kakor so oni. — To resnico vsi kristjani vejo in verujejo; kako je tedaj to, da jih je tako malo, ki jo v djanji dopolnujejo ?“ — Sv. Vincencij. Imenitna gospa, sveta Pavla, je bila (po spričevanji sv. Hieronima,) tako ponižna v svo¬ jem celem zaderžanji, da, ko bi jo kdo vidil, ki je ni poznal, ampak ki je slišal od njene visoke imenitnosti, bi bil mislil, da to ni ona, ampak nar manjši njena dekla. Kedar je bila obdana od pobožnih devic, je bilo po njenem oblačili, go¬ vorjenji in djanji soditi, da je narmanjši med njimi. „Pobožno in sveto živeti, zares Bogu pri¬ jeten in od Boga ljubljen in z nebeško tolažbo obdarovan biti, zraven pa sam sebe revnega in zaničljivega spoznati, to je tista ponižnost, ki je tolikanj Bogu prijetna, in med ljudmi tako malokdaj najdena, ktero je presveta Devica Ma¬ rija tako popolno imela, da se je ravno ta¬ krat, kedar ji je Angelj božji oznanil, da bo božja mati postala, za deklo Gospodovo spo¬ znala. “ — Tako piše sveti učenik Bernard. Sv. Vincencij si je vedno prizadeval, svoje čednosti in dobre dela pred ljudmi skrivati; ali vsi, ki so ga poznali, so jib videli, le on ni no¬ bene svoje dobre lastnosti vidil, ker si je le zmirotn svojo nevrednost pred očmi deržal, tako da druzega ni nič mogel na sebi viditi, kakor kar je bilo nepopolnoma; in sam sebe je le zmirom ubogega reveža imenoval. 42 Kedar je s. Terezija vse tiste milosti in darove premislila, ki jih je tako obilno od Boga prejela, se je le le bolj ponižala, in je rekla, da Gospod s temi darovi le njeno veliko slabost podpira in po koncu derži, in da se iz tega vidi, kako velika je njena slabost, ker toliko podpor potrebuje, kakor se vidi, da je hiša slaba, kteri se morajo povsod podpore postaviti, da ne pade. „Ako želimo videni biti, in kedar nas veseli, da ljudje od nas govorč in naše vedenje hvalijo in pravijo, da nam vse dobro spod rok gre in da čudeže delamo, kedar nas to veseli, je hudo za nas, ker to stori, da Boga pozabimo, in da so vse naše nar svetejše dela ognusene. To je grozno nevarno, in nas močno zaderžuje na poti proti nebesom. Ne morem zapopasti, kako zamore kdo keršansko resnico: Kdor se povikšuje, bo ponižan, verovati, in vendar si prizadevati, od ljudi časten, in za dobrega, modrega, previdnega in učenega spo¬ znan biti." — Sv. Vincencij. V življenji svetih pušavnikov se bere, da se je neki pušavnik hvalil, da je dve štorji v enem dnevu naredil. Ko je sv. Pakomi, njegov vikši, to slišal, ga je dobro posvaril, in mu za njegov pregrešek pokoro dal, da je moral te dve štorji na ramo vzeti, jih pred vse pušavnike nesti, in jih odpušanja prositi, ker je dve Štorje več obrajtal, kakor božje kralje¬ stvo; in jih je moral prositi, da naj za-nj mo- 43 lijo, Dalje mu je zapovedal, da mora pet me¬ secev vedno v svoji pusavi biti, in vsak dan dve Štorje narediti. — S to ojstro pokoro je hotel sv. Pakomi naznanje dati, da za božjega služabnika ni nobene bolj nevarne reči, kakor prevzetne želje, hvaljen in časten biti. To se posebno v sledečem zgledu vidi. Bilja redovnik, Justin po imenu. Preden je bil v samostan Sel, bil je imeniten gospod, in njegov kralj mu je hotel visoko častno službo dati, ali ni je hotel sprejeti, ter se je v samostan sv. Frančiška podal v ponižno spokorno življenje. V samostanu je tako sveto živel, da je od Boga s posebnimi milostimi obdarovan, in v časi zamaknjen bil- — Ko je bogaboječi papež Evgen IV. to zvedel, ga je jk sebi poklical, in ko je prišel, mu ni pripustil, da bi mu bil noge pojlubil, ampak ga je preserčno objel, in se je dolgo z njim od svetih reči po¬ govarjal. Po tem j ga je s svetimi rečmi obilno obdaroval. — Ta velika čast ga je pa prevzet¬ nega storila, ker jo je z dopadajenjem prejel in preveč premišljeval. Ko je to sv. Janez Kapi- stran videl, mu je rekel: „0 Justin! Angelj si šel pred papeža, satan si prišel nazaj." — In to je bilo res, zakaj vsak dan je bil bolj pre¬ vzeten in hudoben; na zadnje je ubojnik in ubijavec postal, in je svoje življenje v ječi sklenil. — Ni čuda. Le ponižnem Bog milost daje, prevzetnem pa zoperstoji. Sv. Tomaž Akvin je od svoje mladosti zmirom hvalo in čast sovražil; zato pa tudi ni 44 bilo nikdar nobene besede lastne hvale iz nje¬ govih ust slišati. „Moj Bog! kaj mislimo le zadobiti s tem, da se pred stvarmi častitljive skazujemo in jim dopasti želimo? Kaj je na tem ležeče, če nas stvari kakošne reči obdolžujejo in nas zaniču¬ jejo, če smo le pred tabo nedolžni? — O ko bi vendar nikdar ne nehali, te resnice premišlje¬ vati , da bi v popolnosti bolj rastli! — Svetniki niso večjega veselja poznali, kakor ne¬ znani, in od vseh zaverženi živeti.'‘ — Tako piše sv. učenik Bernard. V življenji svetih pušavnikov se bere od samostanskega vikšega, ki je jako ponižno in sveto živel, in je želel zvedeti, kje je kaka prav sveta duša, da bi se od nje naučil, bolj popol¬ noma Bogu služiti, Bog je njegove želje spolnil in mu je naznanje dal, da v Tebajskem samostanu (v kterem je bilo takrat okoli pet sto nun) je sveta duša, vsem neznana, od vseh za- veržena, ali pred Bogam častitljiva zavoljo njene velike ponižnosti. — Ti nuni je bilo ime Izidora. Bila je prečudno ponižna, in je serčno želela, od vseh zaničevana biti. Revno je bila oblečena, je zmirom bosa hodila, in je nar nižje dela v samostanu opravljala; zmirom je bila sama, kolikor je le smela, je le ostanke in slabo vodo pila. Vse nune so mislile, da ni prav pri pameti, so se ji posmehovale in so jo zaničevale. Ali ravno s tem so bile njene serčne želje spolnjene, in zato tudi nikoli ni nič rekla, če so ji nune še 45 ; toliko prizadjale. — Vikii tedaj, ker je želel, to sveto dušo videti in se od nje učiti, se je podal v tisti samostan, in je prosil časti vredno mater, ki je bila samostanu predstojnica, da naj mu vse njene nune pokaže; in po tem, ko je bil vse eno za drugo videl, se mu je zdelo, da tiste svete duše ni med njimi, je tedaj časti vredno mater vprašal, če so to vse njene nune; in mu je odgovorila, da so vse, le ena sama je še, ki je nora. Vikši želi, še to videti ; jo gredo tedaj iskati in mu jo pripeljejo. Komej jo je zagledal, je spoznal, da je to tista svetnica, se je pred njo na tlavergel in jo je prosil, da naj Boga za-nj prosi. Ko sp to nune vidile, so se zavzele in so mu rekle: Častivredni oče, vi se motite; ta je nora. — Ve ste nore ve; jim je odgovoril. Vedite, da ta je veliko bolj sveta, kakor mi vsi skup, zavoljo njene velike ponižnosti. — Potem so se ji vse nune s skesanim sercem k nogam vergle in so jo prosile, da naj jim odpusti, ker so jo do zdaj tako zaničevale. Ali ponižni sv. Izidori je ta čast, ktero so ji skazovale, tako težko djala, da ni mogla več v tem samostanu ostati, ampak ga je kmalo potem zapustila, in ni bilo nikdar več od nje slišati. „Kedar vidite, da kdo želi časten in povikšan biti, in se boji zaničevanja, za¬ meri in je nejevoljen, kedar mu kdo zoper go¬ vori in ga zaničuje, vedite, da ta človek, ako tudi čudeže dela, je še grozno nepopoln, zakaj vse njegove čednosti in dobre dela so brez 46 podlage in podpore.“ — Tako piše sv. Tomaž Akvin. Ker je ponižnost podlaga in steber vseh keršanskih čednost, po besedah sv. Avguština, gotovo nima terdnih in stanovitnih čednost, kdor ponižnosti nima. Sv. Tomaž je po tem, kakor piše, tudi ravnal; nikdar ni časti želel, ampak se je skerbno ogibal, in ni nikdar nejevoljen bil, kedar je bil zaničevan. Papež Klemen IV. mu je hotel ve¬ liko škofijo v Neapelji dati, in vsi njegovi pri¬ jati! in znanci so ga močno prosili, da naj sprejme škofijstvo po papežu ponujeno. On pa se je stanovitno te časti branil, in je s svojimi proš¬ njami od ravno tega papeža obljubo zadobil, da mu ne bo nobene časti več ponujal. — Kakor se je časti ogibal, ravno tako je vse zaničevanje z veseljem prestal. Ko je še šolar bil, mu je njegov učenik tovarša dal, da sta se vkup učila. Ker je ta vidil, da Tomaž malo jgo- vori, je mislil, da je neveden in neumen, ga je močno zaničeval, in ga je mutastega vola ime¬ noval. Tomaž mu ni nikoli besede za to rekel; ali njegov tovarš se je kmalo prepričal, da ta molčeči mladeneč, ki je njegov šolski tovarš, bi lahko njegov učenik bil. — Ko je bil sv. Tomaž v samostanu, je pri jedi na glas bral, in njegov vikši ga je posvaril in mu je rekel, da ene besede ni prav izrekel, ampak da naj jo drugači izreče. Tomaž je dobro vedel, da jo je prav izrekel, ali vendar jo je po volji vik- 47 šega precej popravil. Po jedi so mu tovarši rekli, da bi ne bil imel besede popraviti, ker jo je bil že v pervič prav izrekel. On pa jim je odgovoril: Na tem je malo ležeče, kako se kaka beseda izreče; na ponižni pokoršini pa je veliko ležeče. Sv. Anton pušavnik je slišal močno hvaliti enega svojih pušavnikov; ga je tedaj k sebi po¬ klical, in mu je nalaš nektere razžaljive besede rekel, ali pušavnik jih je močno občutil in je nevoljen postal. Ko je sv. Anton to videl, je rekel: Ta pušavnik je enak kraljevi hiši, ki je imenitna in lepa od zunaj, od znotrej pa vsa oropana. „Zaničevan sem in zasmehovan, in to mi težko dene. Take so tudi merkvice. — Zani¬ čevan sem in zasmehovan; in to me veseli. Taki so bili Aposteljni.*) — Nar vikši stopnja poniž¬ nosti je ta, kedar je človek ravno tako vesel zaničevanja in zaverženja, kakor so napuhnjeni ljudje velike časti veseli; in kedar mu čast ravno tako težko dene, kakor napuhDjencam težko dene zaničevanje in razžaljenje." — Tako piše sv. Frančišk Salezi. Sv. Dominik je bil raji v Karkasoni kakor v Tolozi, kjer je bil neznano veliko krivovercev k katolški veri spreobernil. Ko je bil vprašan, zakaj je raji tam kakor tukaj, je odgovoril, daje v Tolozi je veliko časti in hvale, v Karkasonipa Veliko zaničevanja in terpljenja. *) Djanje Apost. 5, 41. 48 Sv. Konstanci; je bil Cerkvenik pri neki farni cerkvi blizo Ankone na Laškem, in je tako i zvesto služil in lepo živel, da so vsi ljudje, ki so ga poznali, rekli: To je velik svetnik. Iz daljnih krajev so včasi ljudje prišli, da so ga vidili. Med tem je prišel tudi nek kmet od delječ, in je vprašal, kje je tisti veliki svetnik. So mu ga tedaj pokazali, ko je v cerkvi na lestvi stal, in svetilnico popravljal. Ko ga kmet vidi, se začne zaničljivo posmehovati in pravi: Zal mi je, da sem tako daleč prišel. Mislil sem, džn bom kaj moža videl; ali to je komaj človeku podobno. (Sv. Konstanci ; je bil grozno majhne postave, bled in suh vsled spokornega življenja.) j Ko je sv. Konstanci te besede zaslišal, je hitro I iz lestve stopil, je šel z velikim veseljem kmeta objet in mu je rekel: Prijatelj, med vsimi, ki so me vidik , si ti sam imel oči odperte, in si me spoznal, da nisem vreden človek imenovan biti. „Bog nam daj milost, da bi nič ne poraj- tali na tiste majhne reči, ki jih ljudje imenujejo razžaljenje in zaničevanje, in da bi za vso hvalo in čast nič bolj ne marali, kakor za male slamnate bilke. — Kdor je zares ponižen, nikoli ne misli, da se mu zamore kako razžaljenje ali kaka krivica storiti. Zares bi nas imelo sram biti, če smo nejevoljni zavolj kake besede, ki se nam reče, ali zavolj kake reči, ki se nam stori, zakaj velika hudobija je, nejevoljen biti zavolj vsake krive besede, ki se nam reče, ker 49 vidimo, da naš stvarnik voljno poterpi s svo¬ jimi stvarmi, ki ga tolikokrat razžalijo. — Po¬ sebno naj to premišljujejo tiste duše, ki so no¬ tranje molitve navajene. Ce se spoznajo, da niso pripravljene, precej vsako razžaljenje od¬ pustiti, ki se jim stori, se ne smejo veliko na svoje molitve zanašati, zakaj duša, ktero zares Bog k sebi povzdiguje v visoki notranji molitvi, ne občuti nobenega razžaljenja več in ji je vse enako, ako je častena ali zaničevana, se kaj dobrega ali kaj hudega od nje govori, in je le še rajši zaničevana in preganjana, kakor ča¬ stena in v miru pušena.“ — Tako uči sv. Terezija. Sv. Frančišk Salezi je bil velikokrat po svojih sovražnikih močno opravljan toda po¬ polnoma po krivici. Njegovi prijatelji, ki so dobro poznali njegovo svetost, so bili zavolj tega hu¬ dobnega opravljanja močno nejevoljni. Ko je pa sv. Frančišk to zvedil, jim je rekel: Kdaj sem vam oblast dal, se zavolj mene zoper moje sovražnike vzdigovati ? Pustite jih, naj me opravljajo, to je za-me zveličanski križ, in prav majhen križ je to. Preveč občutljiv je, kdor vsako muho občuti, ki se na-nj vsede. Kaj mi¬ slite, da sem jaz brez pregreškov? Morda moji sovražniki bolj natanko moje pregreške vidijo in spoznajo, kakor jaz, in mi tedaj dobro storč, da mi jih na znanje dajo. Velikokrat človek zameri kako svarjenje, in misli, da je opravljanje, ko bi imel velikoveč hvaležen biti. Kaj se nam Zlate jahelka. 4 50 mar krivica godi, kedar nas drugi zaničujejo, ker bi se imeli sami sebe zaničevati? — Ko bi nam Bog dal tako ponižnem biti, kakor je bil sv. Frančišk Salezi, kako srečno in mirno bi na svetu živeli! — ,,Kdor je zares ponižen, se še sam bolj ponižuje, kedar je po drugih poniževan in za¬ ničevan. Kedar je zaveržen je vesel, da se mu kako nizko in zaničljivo opravilo izroči, misli, da je bolj počasten, kakor zasluži, in vse rado- voljno opravi; in nobene reči se bolj ne boji in ogiblje, kakor visokih in častitljivih opravil.“ — Sv. Frančiška Fremiot. Mlad imeniten gospod, katerega je bil sv. Vincencij prijazno posvaril, mu je v jezi rekel, da je star norec. Ko je ta svetnik to besedo za¬ slišal, se je mladenču k nogam vergel, in ga odpušenja prosil zavolj priložnosti, ki mu jo je dal, mu to besedo reči. — Neki krivoverec si je dolgo prizadeval, svojo krivo vero tudi sv. Vincenciju vsiliti; pa ni mogel nič opraviti. Tedaj ga je začel zaničevati, in mu rekel, da je neumen in neveden, in da se le čudi, kako za- more njegov red to terpeti, da je on vikši celega reda. —- Ponižni sv, Vincencij mu je odgovoril: Sej se jaz še bolj nad tem čudim: zakaj spo¬ znam, da sem bolj neumen in neveden, kakor ljudje mislijo. Nekteri pušavniki so slišali močno hvaliti Agatona, vikšega v nekem samostanu, in so želeli, se prepričati, če je res tako svet, kakor je sli- 51 sati. Prišli so tedaj k njemu, in mu nalaš začeli očitati, da je napuhnjenega serca, da je nečist, nepoterpežljiv in pohujšljiv, in da svoje pregreške s tem zakrivi, če jih na druge zavrača. — On pa jim je odgovoril, da je res tak, kakor pravijo; se jim je k nogam vergel in jih pro¬ sil, da naj za-nj Boga prosijo, da bi mu nje¬ gove grehe odpustil, in mu milost dal se po¬ boljšati. — Na to so se pušavniki z velikim začudenjem domu vernili. Nek samostanski vikši, Mojzes po imenu, je bil zavolj svoje ponižnosti in svetosti po po¬ velji svojega škofa mašnik postal. Škof je bil pa cerkvenim služabnikom povelje dal, da ke- dar bo hotel k altarju iti, naj ga zaničljivo iz¬ ženejo, in naj poslušajo, kaj bo rekel. Ko se je tedaj hotel altarju približati, so mu rekli služabniki: Ven se poberi, malopridni neje- vernik! — In ta sveti mož je precej iz cerkve šel, in si na tihoma rekel: Prav ti je hudobni človek. Nisi vreden človek imenovan biti, pa si upaš med ljudi iti. Sv. Roza iz Lime v Ameriki je bila zavolj svojega svetega in spokornega življenja veliko¬ krat od svoje matere in svojih bratov zaničevana in kregana. In ta ponižna devica je zmirom mi¬ slila, da vse to in še več hudega zasluži; in za- toraj se ni nikdar izgovarjala, ampak je očitno spoznala, da vse to zasluži. — In v svojem sercu je bila neizrečeno vese'a vsega tega zani¬ čevanja. 4 * 52 „Zaničevanje in očitanje voljno terpeti, to je nar gotovejie znamenje ponižnosti in prave ker- šanske pobožnosti; zakaj s tem nar bolj Jezusu Kristusu podobni postanemo, kteri je nar lepši zgled vseh pravih čednost." — Sv. Frančišk Salezi. Sveti služabnik božji Serafin, je bil vratar v nekem kapucinskem samostanu. Blizo vrat je bila na vertu kapelica, v kteri je Serafin zmi- rom molil. Enkrat je prišel unanji Pater obiskat vikšega tistega samostana, v kterem je Serafin prebival in sta šla se sprehajat na vert. Ko blizo kapelice prideta, pravi vikši: Pater, tukaj boste svetnika videli. — Ko prideta tje, najdeta Serafina, ki moli. — Kaj delaš tukaj, hinjavec! mu pravi nalaš ,vikši z ojstrim glasom. Le zato hodiš sem molit da te ljudje vidijo. Poberi se! sram, te bodi, da ljudi tako goljufaš. — To očitanje je Serafin z veliko ponižnostjo prejel, je tla kušnil in s tako veselim obličjem iz ka¬ pelice šel, kakor ko bi mu bil kdo nar veselejšo novico povedal. V življenji svetih pušavnikov se bere, da je bil sv. Amoni tako visoko stopnjo popol¬ nosti dospel, da je neobčutljiv postal za razžaljenje in zaničevanje, kakor kamen; in kolikorkoli mu je kdo razžaljenja in krivice storil, ni nikdar mislil, da se mu krivica dela, ampak da vse to in še več zasluži. »Resnično ponižen kristjan mora zares že¬ leti zaničevan, zasramovan, preganjan, in po 53 krivici obdolžen biti. Če želi Kristusa posnemati, in v kteri reči ga zamore ložje posnemati, kakor v tej ? — O kako bo tisti, ki se veseli, da ga ljudje zaničujejo in za norca imajo tam pri sodbi božji spoznal, da je bil moder; zakaj večni modrosti se je ravno tako na svetu go¬ dilo. “ — Tako piše sv. Terezija. V svetem pismu se bere, da je kralj He¬ rod s svojimi vojaki Jezusa, večno Modrost, zaničeval in zasramoval in za norca imel. *) — Jezus nam pravi, da naj se učimo bolnike z samo besedo ozdravljati, morju in vetrom zapo¬ vedovati in mertve k življenju obudovati; ampak da naj se krotkostiin -ponižnosti od njega učimo; in nam zato obljubi dušni mir.**) Od svetega redovnika Pafnucija se bere, da ni nič bolj želel in iskal, kakor zaničevan biti. Pafnucijje bil vikši v nekem samostanu v pu- šavi; ali ker je videl, da ga*njegovi redovnki za- volj njegove starosti in modrosti in njegoi vega svetega življenja zelo častč, mu je tako težko djalo, da ni mogel več v tem samostanu ostati; je tedaj po noči pobegnil, se je preoble¬ kel, in je šel daleč do druzega samostana, v kterem je sv. Pakomi vikši bil; in tam je veliko dni zunaj pred vratmi stal, se je vsem redovnikom, ki so ven in notri hodili, k nogam verge 1, in jih je *) Luk. 23, 11. =•*) Mat. 11, 29. 54 ponižno prosil, da naj ga v samostan vzamejo. Ali redovniki so ga zaničevali, ker so videli, daje že tako star, in so mu rekli: Zdaj, ko že ne moreš več posvetnega veselja vživati, se k Bogu oherneš, in želiš v naš samostan priti, da bi te tukaj zastonj redili. — Ali Pafnucij se s temi besedami ni dal odverniti, zakaj ravno to je iskal, zaničevan in zaveržen biti in je tedaj le zmirom prosil, da naj ga v samostan vzamejo. Na zadnje so se ga redovniki vendar usmilili, ga v samostan vzeli, mu samostanski vert ob¬ delovat dali, in ga pod oblast vertnarja po¬ stavili. Zdaj je bil ta sveti služabnik božji v svojem nar večem veselji. Pridno je svoje delo na vertu opravljal, in tudi v samostanu vse opravil, kar je bilo naj sitnejšega in zaničljivejsega; in ko je le mogel, je tudi po noči, ko so vsi spali, dela drugih redovnikov opravil, tako da so se vsi čudili, ko so zjutraj k svojemu delu prišli, in že veliko storjenega našli, ne vedoči, kdo je to storil. — Tako je ta sveti mož tri leta živel, preserčno vesel, da je tako lepo priložnost našel, neznan in zaničevan biti. — Ali redovniki nje¬ govega samostana niso bili veseli, da so tako dobrega očeta zgubili, in so ga povsod skerbno iskali. Oel6 v ta daljni samostan so ga prišli iskat, in ga precej spoznali, ko je ravno vert gnojil. Z velikim veseljem so se mu k nogam vergli in ga prosili, da naj spet nazaj gre v njih samostan. Ko so drugi redovniki to vidili, so se grozno čudili, da se temu zaničevanemu sta- 55 remu grešniku k nogam veržej o; ali še veliko bolj so se začudili, ko so slišali, da je Pafnucij, zakaj to častitljivo ime je bilo vsem tistim re¬ dovnikom nekdaj znano. Sedaj se mu tudi oni k nogam veržejo in ga prosijo, da naj jim odpusti, ker so ga tako zaničevali. Sv. Pafnucij pa se začne milo jokati in pravi: Po nevošljivosti hudobnega duha sem zdaj najden in spoznan. O kako veliko srečo sem bil najdel, in zdaj jo na enkrat vso zgubim ! — Njegovi redovniki pa, veseli, da so svojega svetega očeta spet najdli, so ga s silo v svoj samostan nazaj pripeljali, kjer je bil z neizrečenim veseljem od vseh sprejet, in po tem zmirom skerbno varovan, da ni mogel več uiti. — „Ko bi dobro premislili vse to, kar je v nas slabega in pomanjkljivega, bi več ko zadosti našli, kar bi nas učilo, da se moramo poniže¬ vati pred Bogom in pred ljudmi, tudi pred tistimi, ki so nižji kakor mi. f< — Sv. Vincencij. Sveta redovnica Serafina po imenu, je enkrat od Boga posebno razsvetljena bila, tako, da je vse svoje nepopolnosti na tanko vidila, in je po tem rekla, da je vidila svojo dušo tako polno velikih in ostudnih pregreškov, da je bila kakor jama, v ktero se smeti in vsa nesnaga meče. — Tako dobro je ta sveta duša svoje nepopolnosti spoznala; zato je pa tudi tako ponižna bila, da je vse krivice z veseljem prejemala, in je le zmirom rekla: Prav pravijo, 56 res sem taka: prav mi storž; prav mi je tako.— Ce mi tako radovoljno zaničevanja in krivic ne sprejemamo, je znamenje, da nimamo še prave po¬ nižnosti in pravega spoznanja svoje nevrednosti. „Meni se tako zdi, da ne bomo nikdar prave ponižnosti zadobili, če svojih oči proti nebesom ne povzdignemo, in Boga ne premišlju¬ jemo. Kedar premislimo njegovo visokost, nar bolje spoznamo svojo lastno nizkost; kedar pre¬ mislimo njegovo prečisto svetost, popolnoma spo¬ znamo svojo ostudno grešnost; kedar premislimo njegovo poterpežljivost, prav vidimo, kako malo potorpežljivosti imamo. Ob kratkem, bolj ko naša duša božje popolnosti premišljuje, več razodene v sebi velikih nepopolnosti." — Sv. Terezija. Zatorej so se svetniki če dalje bolj po- zakaj niževali, na čim višjo stopnjo notranje molitve in svetega premišljevanja so dospeli; v premišljevanji so z očmi svoje duše Boga gle¬ dali, in so se nad njegovimi prelepimi lastnostmi tako zavzeli, da so svojo lastno dušo, ko so po tem svoje oči na-njo obernili, vso gerdo in ne- gnusno vidili; kakor kedar človek s svojimi telesnimi očmi v solnce pogleda, po tem vse druge reči temne in omadeževane vidi. „Kdor zares hoče svetnik postati, se ne sme izgovarjati in svojo nedolžnost skazovati, dasiravno je po krivem obdolžen; (le v nekterih okolišinah sme to storiti.) Tako je Jezus Kristus ravnal. Slišal je hudobije, kterih so ga njegovi 57 sovražniki dolžili, in kterih on nikdar storil ni; pa ni nobene besede govoril, da bi to krivo ob- dolženje od sebe odvernil." — Tako pravi sv. Filip Neri. Sv. Vincencij se ni nikdar izgovarjal in sam sebe pravičil, kedar je bil opravljan, in po krivici kake hudobije obdolžen. — Nek nevreden duhoven je bil namenjen za škofa izvoljen biti; ali sv. Vincencij, ki je njegovo nevrednost poznal, je temu zelo nasprotoval in je izvo- ljenje zabranil. Na to je duhoven, iz jeze in sovraštva zoper Vincencija grozno hudobno opravljanje znajdel, in po celem mestu Parizu raztrosil, tako, da je tudi kraljici na znanje prišlo; al ona, ki je Vincencija dobro poznala, ni nič verjela. Ko ga je po tem vidila, mu je povedala, kaj je zoper njega slišala. Vincencij Pa je ponižno odgovoril: Spoznam, da sem velik grešnik. — Na to mu je kraljica rekla, da naj se pred ljudmi opraviči in naj svojo nedolžnost skaže. Ali sv. Vincencij ji je odgovoril: Sej so Jezusa še večih hudobij obdolžili, pa ni besede pregovoril, da bi svojo nedolžnost skazal. Božja služabnica Serafina se ni nikoli iz¬ govarjala, kedar je bila kakega pregreška po kri¬ vem obdolžena. Enkrat jo je njeni vikši ojstro posvaril, popolnoma po nedolžnem; ali ona ni nobene besede odgovorila, in bi bila tudi pri tem ostala, ko bi ji ne bil vikši na zadnje P°d pokoršino zapovedal, mu natanko pove- 58 dati, kako je bilo. Iz njenih besedi je kmalo previdel, da je popolnoma nedolžna, in mu je bilo žal, da jo je tako ojstro posvaril. „Včasi povzdigne dušo tem bolj visoko, ko se ne izgovarja, dasiravno je po krivem obdol¬ žena, kakor deset pridig; zakaj s tem, košene izgovarja, se navadi v nemar pušati posvetno čast, in za to ne marati, če se več hudega kakor dobrega od nje govori. Kdor se navadi pri takih priložnostih molčati, se mu nazadnje zdi, kedar sliši zoper sebe hudo govoriti, da od kakega druzega govore, ne pa od njega." — Tako go¬ vori sv. Terezija. Pater (oče) Alvarec, spovednik sv. Tere¬ zije, je bil po krivem obdolžen velikega greha, in je bil zavolj tega v velikem zbirališi du¬ hovnov očitno in hudo posvarjen; ali on ni nobene besede pregovoril za svoje opravičenje; in tudi po tem ni nikoli govoril. — Gospod Bog mu je potem zato lepo ponižnost velike očitne milosti dodelil. V življenji svetih pušavnikov se bere o sv. Evlogiju, ki je bil neizrečeno ponižen in krotak, tako da ni nikoli nič odgovoril, kedar je bil kakega pregreška po krivem obdolžen; zatorej so se bili drugi pušavniki, ki so bili zanikerni v dopolnjenji svojih dolžnost, navadili, vso svojo zanikernost in pomanjkanje naEvlogija zvračati; in ker on ni nikdar nič odgovarjal, in je vesel bil, po krivici terpeti, je vikši le 59 zmirom njega svaril in pokoril, in on je z veli¬ kim veseljem vse te pokore opravljal, Ko so pa stari Patri (očetje) tistega samostana videli, da je Evlogi zmirom svarjen in pokorjen, in da se vender nič ne poboljša, so višega prosili, da naj ga iz samostana izžene. Vikši je bil pa svet jin moder mož, in se je vselej poprej z Bogom posvetoval, predenj je kaj storil; je tedaj tudi to reč Bogu priporočil, in ga je po¬ nižno prosil, da ga naj razsvetli in mu na znanje da, kaj da naj s tem človekom stori. — Bog je njegovo molitev uslišal in mu je dobro misel dal. Vikši je tedaj vse svoje redovnike vkup po¬ klical, in je zapovedal, da naj vsak svojo što¬ rijo prinese, na kteri ponoči leži. In ko so bile vse prinesene, je zapovedal, velik ogenj vžgati, in vse štorije v ogenj vreči. To se je zgodilo, in vse štorije so do čistega pogorele, leEvlogjeva je cela ostala. — Na to so vsi na kolena popa¬ dali in Boga odpušenja prosili, ker so tega svetnika tako dolgo po krivem sodili. — Sv. Evlogij pa je tako žalosten bil, da ni mogel več v tem samostanu ostati, ampak pervo noč po tem je skrivej iz samostana ušel , in se daleč v pušavo podal, kjer ga nikoli več nobeden videl ni. „Med nar boljšimi pripomočki, po kterih se ponižnost zadobi, je tudi ta, da se človek prav prepriča, da je le toliko vreden, kolikor pred Bogom velja, in nič več.“ — Tomaž Kempčan. 60 Sv. Frančišk Salezi je bil od te resnice po- polnoma prepričan; zato mu pa tudi nič ni bilo na tem ležeče, ako ga ljudje časte ali zaničujejo, ampak le Bogu je dopasti želel. Ko so ga nje¬ govi sovražniki; gerdo in popolnoma po krivem opravljali, je rekel: Bog daj, da bi moja ne¬ dolžnost nikoli ljudem na znanje ne prišla, še na sodnji dan ne, in da bi na vekomaj skrita ostala v V3egavedni modrosti božji! — Rekel 1 je tudi: Ko bi mi Bog po svoji milosti dai kako pravično dobro delo storiti, ali ko bi Bogu do- ; padlo, se moje slabosti poslužiti za kako dobro delo, bi bil vesel, ko bi nikdar znano ne bilo, in ko bi Bog na sodnji dan, ko bo vse naše djanje na svitlo prišlo, vse moje dobre dela pred ljudmi skril, moje grehe pa vsem ljudem pokazal. ,,Vsi tisti, ki so resnično želeli si ponižnost pridobiti, so si močno prizadevali, se poniževanja navaditi, in so ga vedno iskali, ker so vedili, da po tej poti se nar ložej in nar pred do prave ponižnosti pride." — Tako uči sv. Bernard. Sv. Kamil je vedno iskal poniževanje in zaničevanje, ker je želel ponižnost zadobiti. > Toraj je' par raji nizke opravila opravljal; in akoravno je poglavar svojega reda bil, je veli¬ kokrat pri mizi drugim stregel, je po jedi po- , sodo. pomival, je rad križ pri pogrebih nosil, 1 v ^. as V tudi pare, povsod kjer je le kako priložnost naj del, se je v poniževanji vadil, zatoje 61 pa tudi tabo gotovo in stanovitno ponižnost za- dobil. Sv. Roza iz Lime v Ameriki je vsak dan nar nizi opravila v hiši opravljala, kakor nar zadnja dekla; in ne zadovoljna s tem je še več družili pripomočkov ponižnosti znajdla. Služila je namreč dekla v hiši njenih starišev, ki je bila huda in neusmiljena, sv. Roza pa je zaniče¬ vanje in preganjanje, ktero je pri tej hudobni dekli terpela vsa v božjo voljo vdana prenašala; m tako je ta svetnica s posnemanjem Jezusovega poniževanja k veliki in resnični ponižnosti dospela Sv. Janez Klimak pripoveduje o pušavniku, ki je resnično želel, pravo ponižnost zadobiti, pa je imel veliko skušnjav prestati, ker ga je hu¬ dobni duh zmirom z mislijo motil, da je boljši m bolj svet, kakor drugi. Da bi se tedaj tem skušnjavam vbranil, in se vedno poniževal, si J e zapisalina zid svoje celice sledeče lepe besede: Popolna, ljubezen. Nar vikši molitev. Duh pokore. Nespremenljiva krotkost. Nepremagana Poterpežljivost. Angelska čistost. Nar globokejši Ponižnost. Otroško zaupanje. Neutrudena pridnost. Nar veči podverženje. — Ko so mu tedaj Prevzetne skušnjave in misli v glavo prišle, je re kel sam sebi: Poglejmo in premislimo, če je to res; — in šel je brat besede, ki so bile J*, a zidu napisane. — Popolna ljubezen. Moja tjubezen je majhna, ni popolna, ker še slabo 0 svojem bližnjem govorim. Nar globokejši Ponižnost. Te jaz nimam; bi bil vesel, ko bi . 62 globoko imel. Angelsko čistost. Kako je moja čistost angelska, ker se še v nespodobnih mislih radovoljno mudim. Nar viksi molitev. Te spet nimam, ker med molitvijo velikokrat v kaj dru- zega mislim. Duh •pokore. Tega ni v meni, ker si v vseh rečeh tako skerbno strežem. Nespre¬ menljiva krotkost. Te tudi nimam, ker me vsaka majhna zopernost precej vjezi itd. S tem poni¬ ževanjem si je kmalo vse prevzetne misli pre¬ gnal, in se je v pravi ponižnosti poterdil. „Ponižnost mora zmirom z ljubeznijo do Boga in do bližnjega sklenjena biti, sicer ni prava keršanska ponižnost. Le zato moramo poniževanje iskati in radovoljno prejeti, da bi Bogu dopadli, in Jezusu Kristusu podobni po¬ stali. Ce niso naši nameni taki, ne bo naša po¬ nižnost nič boljši, kakor je ponižnost neverni¬ kov.“ — Sv. Frančišk Salezi. Sv. Hieronim piše o sv. Pavli, da je sli¬ šala, kako zaničljivo ljudje o nji govore, in da 1 pravijo, da je blazna, in da bi ji bilo treba luknjo v glavo narediti, da bi se njena norost iska- dila. — Ali ona na vse to ni druzega nič odgo¬ vorila , kakor te besede sv. Pavla: Mi smo neumni zavolj Kristusa.*) In je tudi djala: Kri¬ stusu so še hujši rekli, kakor meni: Hudobnega duha ima in zblaznel je; kaj ga poslušate.**) *) 1. Kor. 4, 10. **) Joan, 10, 20. 63 Druga jablana. Pokoršina. „Vsi imamo več nagnjenja k zapovedo¬ vanju, kakor k pokoršini; pa vendar je gotovo, da je boljši podložen in pokoren biti, kakor zapovedovati. In ravno zato želč vse pobožne duše v pokoršini živeti; in podložnost je njih nar večje veselje." — Tako govori sv. Frančišk Salezi. Ta svetnik je tudi v djanji pokoršino visoko častil. Dasiravno je bil škof, je bil vendar svo¬ jemu služabniku v vseh domačih rečeh popolnoma pokoren, kakor ko bi bil on služabnik, njegov služabnik pa gospodar. „Med darovi, ki sem jih od Boga prejela, ga posebno zahvalim, da mi je dal želeti po¬ koršino ; zakaj v pokoršini nar veči tolažbo in dušno veselje najdem, ker nam je Jezus (z be¬ sedo in v djanji) to čednost tolikanj priporočil." — Sv. Terezija. Jezusova pokoršina je naše zveličanje. Oče, ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti hočeš, Pravi Jezus na oljski gori, in se podd rado- voljno v britko terpljenje za naše odrešenje in zveličanje. — Pokoren je bil do smerti na križi, 64 zato ga je Bog povikšal, in mu je ime dal, ki je nad vse imena.*) „Pokoršina je pokora uma , zatorej je Bogu bolj prijetna, kakor telesna spokorna dela. Bolj prijetno Bogu služiš s pokoršino, kakor z dru¬ gimi dobrimi deli.“ — Tako govori sv. Janez od Križa. V življenji svetih pušavnikov se bere, da so prišlje štirje pušavniki pred svojega vikšega, in vsak mu je mogel čednosti svojih tovaršev pove¬ dati. Iz tega je vikši spoznal, da pervi se je vedno postil; drugi ni na nobeno reč navezan bil, ampak je vse časne reči zaničeval; tretji je imel gorečo ljubezen do bližnjega; četerti je bil dva in dvajset let v pokoršini. — Ko je vikši to slišal, je razsodil, da je keršanska popolnost četertega večja, kakor uuih treh; zakaj ti trije so po svoji lastni volji dobre dela opravljali; četerti pa je bil svojo voljo popolnoma zaterl, in jo je bil volji svojega vikšega podvergel. „V pokoršini je več zasluženja, kakor v nar ostrejši pokori; zakaj ni je ojstrejši pokore na svetu, kakor je ta: svojo voljo vedno v podlož- nosti in pokoršini deržati.“ — Tako govori spokorna sv. Katarina iz Bolonje. Od sv. Doziteja se bere, da ni zamogei nobenega posebnega spokornega dela opraviti, ker je bil preslab in bolehen; in da še tega ni *) Fil. 2, 8, 9. 65 zamogel storiti, kar je bilo vsim sporkornikom sploh zapovedanega. Sklenil je tedaj prav po¬ koren biti in se s pokoršino zveličati. In je zares s ponižno pokoršino na visoko stopnjo svetosti dospel. „Ena sama kaplja ponižne pokoršine je več vredna, kakor velika posoda polna naj vikšega premišljevanja.“ — Sv. Marija Magda¬ lena de Pazzi. Ta beseda je zare3 zlato jabelko, in je vredna, premišljena in ohranjena biti. Ko bi jo pač nekteri kristjani prav premislili, bi ne bili več tako svojeglavni za kako posebno pobož¬ nost po svoji lastni volji, ampak bi b*li raii svojim duhovskim pastirjem pokorni, in bi imeli več zasluženja in menj nevarnosti. Kedar se ovca pase, koder sama hoče, jo kmalo volk zaleze in razterga; kedar je pa pastirju pokorna in zvesta, se volk ne upa blizo. „Naša naj veči sreča je spolnovanje božje volje. Božja volja pa se nikoli ne spolnuje boljši, kakor s pokoršino, v kteri se znajde za¬ tiranje lastne ljubezni in prostost božjih otrok. Zatorej najdejo pobožne duše tako veliko srečo in tako veliko veselje v pokoršini." — Tako pravi sv. Vincencij. Ta svetnik je neizrečeno želel, božjo voljo zmirom spolnovati; zato je pa tudi vsem svojim vikšim, ne le duhovskim, ampak tudi dežel¬ skim, popolnoma zvesto pokoren bil. Posebno je Zlate jabelka. 5 66 pa svojemu spovedniku tako pokoren bil, da si je vselej mislil, da mu Bog zapoveduje, kedar mu je spovednik kaj zapovedal. Sv. Marija Magdalena de Pazzi je neizre¬ čeno ljubila pokoršino, ker jo je pokoršina va¬ rovala, da ni v nevarnost prišla, svojo lastno voljo spolnovati, ktere se je neznano bala. Kedar je bila v kakih velikih skušnjavah in dušnih težavah in vsa žalostna, se je precej razveselila, kakor hitro ji je bilo kaj pod pokor¬ šino zapovedano. „Veliko je svetnikov v nebesih, ki so veli¬ ko več po poti pokoršine, kakor po poti molitve v nebesa prišli." — Sv. Frančišk Salezi. Sveti učenik Bernard je bil šel obiskat bolnega spokornika, in ker je videl, da ne bo mogel več dolgo živeti, mu je rekel, da naj se v sercu veseli, ker bo skoraj iz težav tega živ¬ ljenja v veselje večnega življenja prišel. Bolnik mu odgovori: Zaupam v božje usmiljenje, in terdno verujem, da bom skoraj Boga gledal. Sv. Bernard, ko je te besede slišal, se je bal, da bi ta spokornik ne imel prederznega za¬ upanja v božjo milost, in mu je tedaj rekel: Ljubi moj brat! premisli, kako šibil reven, pre¬ den si k nam prišel. Bog ti je dal v to hišo priti, kjer si z vsim preskerbljen; in namesti da bi s hvaležnostjo to spoznal, še gotovo misliš, da ti bo Bog tudi še nebeško kraljestvo dal. — Časti vredni oče, mu odgovori bolnik, kaj niste vi sami večkrat pridigovali, da se nebeško kraljestvo 67 ne zadobi z bogastvom in z imenitnostjo, ampak s ponižno pokoriino? Na te besede sem se vedno zanašal, in sem tedaj vsakemu zvesto pokoren bil, kteri mi je kaj zapovedal. Le vprašajte vsih mojih tovaršev, vam bodo povedali, da je res tako. Zakaj bi tedaj terdno ne upal tega zadobiti, kar ste mi vi za pokoršino obljubili, namreč nebeško kraljestvo? — Na to ga je sv. Bernard še bolj v zaupanji poterdil, rekoč: da je pokoršina zares dobra pot v nebesa. „Pokoršina je zapopadek popolnosti , za- popadek duhovskega življenja, pokoršina je tudi naj manj težavna, naj manj nevarna in naj krajši pot do keršanskih čednosti, in do konca vsih naših želja, to je, do večnega zveličanja." — Tako piše modri Pater Alvarec. Sv. Terezija je bila od te resnice pre- serčno prepričana, in je tedaj rekla, da ko bi ji angelji kako reč razodeli, njeni vikši pa bi ji kaj druzega zapovedal, bi vselej raji po be¬ sedah vikšega ravnala: zakaj pokoršino do vikših nam je Bog v svetem pismu zapovedal;*) tedaj je resnica naše svete vere, da moramo vikšemu pokorni biti. To ne more nikdar zmota biti; raz- odenje pa je včasi goljufivo. — In tako je tudi zares ta svetnica ravnala. Kedar je svojemu spovedniku kako razodenje povedala, ki ga je imela, ji je spovednik včasi rekel, da naj ga *) Rim. 13, 1. 2. I. Kor. 16, 6. Tit. 3, 1. 5 * 68 le iz misli spusti, in ga je precej v nemar pustila. Sv. Marija Magdalena de Pazzi je na smeidni postelji rekla, da nobena reč v njenem celem življenji, kterega bo zdaj skoraj sklenila, jo tako ne veseli, kakor to, ker ji vest spričuje, da ni nikdar nobene reči po svoji lastni volji sto¬ rila, ampak vselej le po volji svojih vikših in spovednikov. ,,Ker hudobni duh vidi, da je pokoriina naj bližja in nar varniša pot do keršanske po¬ polnosti, nam veliko izgovorov in težav na to pot postavi, in ve tem izgovorom lepo podobo dati " Pravi sv. Terezija. Sv. Brigida je grozno rada spokorne dela opravljala; ali njen spovednik ji je včasi prepo¬ vedal, to ali uno spokorno delo storiti, in se je precej pokoršini svojega spovednika podvergla, dasiravno včasi s težavo, ker je mislila, da bo pred Bogom zasluženje zgubila, če kakega spo¬ kornega dela ne bo opravila. To je bila pa le zmota, s ktero jo je hotel skušnjavec od pokor- šine odverniti. Usmiljeni Bog je tedaj svoji zve¬ sti služabnici to misel razodel, da bi jo v sveti pokoršini bolj poterdil. Ko bi dva kristjana sklenila se celi dan postiti, in ko bi se pervi po svoji lastni dobri volji zares celi dan postil, drugi pa, po povelji svojega spovednika, ta post opu¬ stil, bi pervi od Boga samo eno plačilo prejel, drugi pa dva; eno namreč za svoje želje, kijih je imel, postiti se; drugo pa za svojo pokorsino. 69 — Ta misel je sv. Brigido popolnoma vduhov- ski pokoršini poterdila. „Bolj ko se vidi, da se kristjan v kaki reči noče v pokoršino podati, bolj je očitno, daje to skušnjava. Zakaj kedar nam zares Bog kako misel v serce da, nam vselej naj pred da po¬ koršino/' — Tako uči sv. Terezija. To se očitno vidi v zgledu svetega služab¬ nika božjega Jordana, ki je bil poglavar Domi¬ nikanskega reda. Ko je ravno po opravi¬ lih svojega stanu okoli hodil, je v mestu Piemontu močno zbolel, in ker v tem mestu ni bilo nobene hiše njegovega rčda, ga je škofne- ktere dni v svojo hišo vzel, in ga je na lepo, mehko posteljo položiti ukazal. Ali ta spo¬ korni služabnik božji ni hotel na tako mehki po¬ stelji ležati, ampak na tleh. Takrat je bil pod pokoršino nekega vikšega iz svojega reda, ki je bil iz druzega mesta poklican, ker je bil učen zdravnik, in ta je bolniku pod pokoršino zapovedal, da se mora v posteljo vleči, in mora na tanko vse storiti, kar mu bo zapove dal, sicer ne bo ozdravil. Na to se je tedaj bol¬ nik na posteljo vlegel. Ali hudobni skušnjavee ga je zmirom motil, da se kaj tacega ne spo¬ dobi spokornemu kristjanu, in da bo s tem ve¬ liko pohujšanja dal celemu redu. Te misli so ga tako motile, da ni mogel več v postelji ostati, ampak se je spet na tla vlegel, in je celo noč na tleh ležal, ker je menil, da so te misli božje 70 razodenje. Zjutraj pride zdravnik, in se grozno začudi, ker svojega bolnika na tleh najde, ki se ves trese od mraza, in mu reče: Kaj je to? kaj hočete sami sebe ob življenje pripraviti, ki se v taki hudi bolezni na tla vležete? — In z ve¬ likim prizadevanjem ga spet nazaj v posteljo pripravi. — Ali skušnjavec ga še ni v miru pu¬ stil; tako dolgo ga je motil, da se je drugo noč spet na tla vlegel, ker je gotovo mislil, da je to božja volja. Ko je drugi dan zdravnik noter prišel, se je še bolj začudil, kakor v per- vič, je bolnika z ostrostjo posvaril, in mu je pod pokoršino zapovedal, zmirom v postelji ostati. Na to mu svetnik odgovori, da ne ravna P° svoji glavi, ampak po božji volji, in da mu je Bog te misli dal. Ali zdravnik, ki je bil sam tudi vikši ravno tega reda, in ki je dobro poznal skušnjave hudobnega duha zoper pokor¬ šino, je bolniku rekel, da to gotovo ne more od Boga priti, ker je zoper sveto pokoršino, ktero nam Bog tolikanj priporoča, m da so to le skuš¬ njave hudobnega duha, kteri želi, pridnega slu¬ žabnika božjega iz sveta spraviti, da bi ne mo¬ gel več za božjo čast na svetu storiti. Zadnjič mu je rekel, da naj te misli, če mu bodo še prišle, zaničuje in zaverže, ker so le skušnjave hudobnega duha, zakaj Bog nam nikoli misel zoper pokoršino ne daje. — To je ta služab¬ nik božji zvesto storil, se je popolnoma v po¬ koršino podal, je po tem v kratkem času ozdravil in je svoje svete dela za božjo čast še veliko 71 let na tem svetu opravljal, zdaj pa na unem svetu plačilo za-nj vživa. „Kdor hoče popolno pokoršino imeti, jo mora v treh rečeh pokazati: v djanji, v volji in v mislih. V djanji jo mora s tem pokazati, da precej, in z veseljem in na tanko to opravi, kar mu vikši zapove. V volji jo pokaže, ke- dar tudi sam nič druzega noče, kakor kar hoče vikši. V mislih jo pokaže, kedar tudi sam ravno to misli in za prav spozna, kar mu vikši reče. u — Tako piše sv. Ingnacij Lojola. Vikši nekega samostana Silvan po imenu je posebno enega svojih redovnikov preserčno ljubil; in ker je slišal, da so drugi zavolj tega neje¬ voljni, jim je rekel, da jim bo pokazal, za¬ kaj unega bolj ljubi, kakor druge: Ko so tedaj vsi redovniki v svojih izbicah bili, je vikši prišel, in je vsacega po imenu k sebi poklical; ali vsak se je nekoliko pomudil , preden je iz nje prišel, samo tisti, ki ga je vikši ljubil, je precej prišel, ko je bil poklican. Po tem je šel vikši v izbico tega redovnika, in je najdel pi¬ sanje na mizi, v kterem zadnja čerka ni bila dokončana, zakaj ta pokorni mož je precej vstal m k njemu prišel, kakor hitroje je glas svojega vikšega zaslišal, in se ni toliko pomudil, da bi bil čerko spisal. Po tem je Silvan vsem svo¬ jim redovnikom rekel, da to, kar tega človeka Bogu in vikšemu tako dopadljivega dela, je nje¬ gova vel.ka pokoršina. 72 „Kdor hoče zares pokoren biti, mora zra¬ ven tega, da vselej stori, kar se mu reče, tudi stanovitno pripravljen biti, vse to voljno storiti, kar mu bo v prihodnje zapovedanega, (če ne bo zoper božjo postavo)." — Sv. Vincencij. Sv. Frančišk Ksaveri je v Indiji neizrečeno veliko dobrega storil, ker je toliko nevernikov h keršanski veri spreobernil; in je zraven tudi preserčno veselje in nebeško tolažbo občutil. Pa je vendar zmirom tako pripravljen bil, svojemu vik- šemu pokoren biti, da je večkrat rekel, da bi bil precej Misijon zapustil, in bi b ; l k svojemu vikšemu šel, ko bi v sredi svojih misijonarskih opravil povelje dobil od svojega vikšega, da naj k njemu pride. Velika je bila tudi p ikoršina sv. Feliksa- Kakor hitro je zaslišal kako povelje svojih vik- ših, je precej bil pripravljen in voljen vse sto¬ riti, kar so zapovedali, če je bilo tudi še tako težko, sitno in veliko. Tako pripravljen je bil k pokoršini, da so se mogli njegovi vikši varovati, kedar je bil on pričujoč, da niso kaj rekli, kar je bilo povelju podobno, ker je sicer pokorni Feliks precej mislil, da mu je to zapovedano, in je kmalo začel po tem ravnati. „Prava pokoršina se posebno v tem pokaže, kadar človek z veseljem in brez vsega izgovar¬ janja še celo to stori, (po povelji svojega vik¬ šega,) kar mu je zoperno, in kar mu kako časno škodo stori." — Tako piše sveti služabnik božji, Rodriguec. 73 Sv. Terezija je veliko za božjo čast in za zveličanje duš storila, in tudi veliko samostanov sezidala, ali vse je v pokoriini svojih vikših storila; in po svoji volji ni nikdar nič storiti hotela. — Enkrat je bila dobro delo za božjo čast in zveličanje bližnjega začela, in je z veli¬ kim prizadevanjem v temu delu dobro napredo¬ vala, kar ji dajo njeni vikši povelje, da naj to delo pusti: in pustila ga je precej, brez ugo¬ varjanja. O svetem Feliksu se bere, da je bil zmirom pripravljen svojo voljo, svoje želje in svoje spokorne dela opušati iz pokoršine. — V časi so pobožni kristjani močno navezani na kake posebne pobožnosti in spokorne dela in j'h tudi na besedo spovednikovo ne opuste, ker mislijo, da bodo s tem veliko dušno škodo ter- Peli. ter na poti pokore in keršanske popolno¬ sti nazadevali, da bodo bližnjega pohujšali itd. — Feliks je zasluženje svete pokoršine kol j spoznal kakor tisti, kteri hočejo le po svoji v °lji dobre dela opravljati. Karkoli so mu nje¬ govi vikši ali spovedniki storiti zapovedali, je storil; in kar so mu prepovedali, je opustil brez vsega ugovarjanja, in je bil zraven zmi- r °m vesel in miren, ker je vedil, da je Bogu pokoršina bolj prijetna, kakor druge dobre dela. ~7 Sv. Feliks je imel navado zmirom bos ho¬ diti, za pokoro in iz ponižnosti. Ko je pa že st ar i Q 8 l a b p 03 tal, so njegovi tovarši vikšega Prosili^ da naj mu zapovč, naj obut hodi. To 74 se mu je gotovo grozno britko zdelo, ker je močno želel, do konca svojega življenja v tem spokornem delu ostati; ali vendar se je precej obul, in ni nobene besede, spregovoril, tudi ni nikoli popraševal, kdo je to misel vikšemu dal, in si ni glave mučil s tem, kaj bodo ljudje rekli, ki ga bodo videli, da zdaj več v taki po¬ kori ne živi, kakor popred. — Ni čuda, da je pokoren kristijan na tako visoko stopnjo ker- šanske popolnosti in svetosti dospel. „Kdor je zares pokoren, nobenega raz; ločka med rečmi ne dela, in tudi ne pravi, da bi raji imel to, kakor drugo opravilo; zakaj res¬ nično pokoren človek ne želi druzega, kakor to zvesto in dobro opraviti, kar mu je zapovedano, (če le ni zoper božjo postavo)/' — Sv. Bernard. Sv. Hieronim piše, da pri obiskovanji pušav- nikov je videl pušavnika, ki je po zapo¬ vedi svojega vikšega vsak dan dvakrat velik kamen na ramo vzel, in ga je tri milje daleč nesel; in bilo je že osem let, od kar je to delal. Sv. Hieronim ga je vprašal, kako zamore tako nepotrebno in težavno reč tako dolgo opravljati. Pušavnik mu je odgovoril, da to s tako veselim sercem opravlja, kakor ko bi bilo še tako ime¬ nitno in častitljivo delo, zato ker mu je zapo¬ vedano. — Pokorne duše, pravi dalje sv. Hie¬ ronim , si pri Bogu veliko zasluženja zadobč, zakaj one njegovo voljo v pokoršini dopolnil- jejo. — In tudi pravi, ko je to videl, da je 75 želje do pokornega življenja v svojem sercu ob¬ čutil, da je po tem tudi sam pušavnik postal. „Kdor ima pravo pokoršino, ne spolnuje le volje prijaznega in prijetnega vikšega, kteri Velikovec s prošnjami, kakor z ojstrimi besedami zapoveduje, ampak se podverže tudi pod jarm vikšega, ki je ojster, hud in nevšečen, kteremu se nikoli vstreči ne more. To se pravi čisto vodo zajemati, ktera teče iz gerla železnega leva." — Tako pravi sv. Frančišk Salezi. Sv. Frančiška Fremiod je večkrat rekla, da bi bila raji pokorna naj nevedniši in naj nižji sestri, ktera bi jo prav pokorila, in bi ji ojstro in hudo zapovedovala, kakor pa naj mo- drejša, naj boljša in naj vikša; zakaj, kjer je 'nanj stvarineqa , tam je več stvarnikovega. — To se pravi, da modremu in svetemu vikšemu smo že zavolj njegove modrosti in svetosti radi Pokorni; kdor je pa nespametnemu in hudob¬ nemu vikšemu pokoren, (v vsih rečeh, ktere niso zoper božjo voljo), je le zavolj Boga po¬ koren. Sv. Atanazij spričuje, da so si samostanski ljudje v starih časih večidel ojstrejega in ne- všečnega vikšega izvolili, kteri ni bil nikoli z njih djanjem zadovoljen, in jih je vedno svaril, m pravi, da bolj ko je vikši siten in nevšečen kil, bolj so mu bili z veseljem pokorni, ker so Ve dili, da bodo s tako pokoršino veči zasluženje P r ed Bogom imeli. 76 Sv. Katarina izBolonije je želela, da bi ji njena vikia zmirom z ojstrostjo zapovedovala, in da bi ji težavne dela dajala. Zakaj pokoren biti v lahkih in prijetnih rečeh, je večkrat rekla, je dobro; ali pokoren biti v težkih rečeh, in pokoren biti vikšemu, ki je nevšečen in ki z ojstrostjo zapoveduje, to napolni dušo z čedno- stimi, in jo z Bogom zedini. ,,Dokler sam sebe ne premaguješ, in dokler tako daleč ne prideš, da ti bo vse enako, naj bo tvoj vilsši kakoršen hoče; nikdar ne misli) da si v pravem duhovskem življenji vterjen.“ — Tako govori sv. Janez od Križa. Sv. Frančišk Serafinski je rekel, da med velikimi milostimi, ki jih je od Gospoda prejel, je tudi ta, da je ravno tako pripravljen, naj mlajšemu in naj zadnjemu, ki je komaj eno uro v redu, pokoren biti, kakor naj vikšemu in naj starejšemu. „Ce hočeš resnično pokoren biti, ne smeš na imenitnost, ali na djanje in zaderžanje svojega vikšega gledati, sicer boš božjo po- koršino za človeško zamenjal, ker boš vikšemu le zavolj tega pokoren, kar na njem vidiš, ne pa zavolj Boga, ki ga ne vidiš , ali ki ti po ustih tvojega vikšega zapevedujeJ' — Sv. Jane® od Križa. Naš Gospod Jezus Kristus nas uči, da j e vsa oblast od zgoraj doli dana; in nam zapove¬ duje, da naj vikšim, posebno pa duhovskin 1 , učenikom pokorni bomo tudi takim, ki saffli 77 niso zvesti služabniki božji, ki sami tega ne store, kar drugim storiti zapovedujejo. *) — V takih okolišinah je pokoršina še bolj čista in Bogu dopadljiva, ker le iz vere in iz ljubezni do Boga izvira. „Kedar ti tvoj vikši kaj zapoveduje, si pre¬ cej misli, da ne govori on, ampak Bog; da tedaj vikši ni druzega, kakor trobenta, skozi ktero glas božji do tvojih ušes pride. Ta misel je ključ k pravi pokoršini, in po tej misli so zvesti služabniki božji tako radi pokorni, in ne delajo nobenega razločka med vikšimi, ampak so ravno tako pokorni naj zadnjemu, kakor naj imenitni- šemu; in ravno tako tistim, ki niso pobožni, kakor tistim, ki so naj pobožniši; ker ne gle¬ dajo na imenitnost, ne na življenje vikšega, ampak vidijo v njem le Boga, kteri je zmirom >n povsod ravno tisti naj svetejši in naj mogoč- niši.“ — Oče Rodriguec. Sv. Alojzij je spričeval, da se ne ve spom¬ niti, da bi bil kdaj nar manjši zapoved svojih vikših prelomil. Njegova pokoršina je bila tako Melika in ponižna, da je vratarju in naj zadnjemu služabniku ravno tako pokoren bil, kakoj naj vikšemu v hiši. Sveta služabnica božja Serafina je imela včasi nevednega in nepremišljenega spovednika; ali vendar mu je bila ravno tako zvesto pokorna *) Mat. 23. 3. 78 kakor naj modrejšemu in naj svetejšemu; in je večkrat rekla, kakor hitro spovednik ne za¬ poveduje pregrešnih reči, se mora enemu kakor drugemu pokoren biti. i,Če ti kdaj pridejo v glavo misli in skuš¬ njave zoper pokoršino, nikar jih ne poslušaj, dasiravno se ti zdi, da so te misli pravične; za- verzi jih ravno tako, kakor bi nečiste misli ali pa misli in skušnjave zoper sveto vero zaver- gel.“ — Tako uči sv. Janez Klimak. To je natanko spolnovala sveta služabnica božja Serafina. Njen spovednik ji je bil privolil, vsak dan k svetemu obhajilu iti; po tem je v drugo mesto šel, in Serafina je bila dolgo časa odločena od svojega pravega spovednika, ali pripušenje vsak dan k svetemu obhajilu iti, je še zmirom od svojega spovednika imela; zraven pa ji je bil priporočil, V3ak dan duhovnega vpra¬ šati, če sme danes sveto obhajilo prejeti; ali duhoven ji je to velikokrat prepovedal; in ona mu je brez vsega ugovarjanja pokorna bila> dasiravno zveliko žalostjo, Posebno pa je enkrat pri sveti maši neizrečene želje imela do svetega obhajila; in zdelo se ji je, da Jezusa vidi, ki jo vabi k sveti mizi; ali vendar ni hotla pristopiti, ker je premislila , da to, ki Jezusa vidi, ki jo k sveti mizi vabi, je morda le zmota in skušnjava, duhovska pokor- šina pa v tej reči ne more nikdar zmota biti. „Ali veš, od kod to pride ,da jih je veliko, ki imajo obljubo pokoršine in ki vsak dan veliko 79 del iz pokoršine store, pa vendar nikdar prav v tej čednosti vterjeni niso? To pride odtod, ker ne premislijo, da volja njih vikšega je božja volja, in tedaj niso vselej zavolj Boga pokorni, včasi iz tega namena, in včasi iz druzega; in ker tedaj niso zmirom iz ravno tistega namena (zavolj Boga) pokorni, tudi nikoli ne morejo v pravi sveti pokoršini poterjeni biti/' — Tako piše oče Rodriguec. Sv. Marija Magdalena de Pazzi ni nikoli raz¬ ločka delala med vikšimi, ampak je le zmirom mislila, da ji Bog po njih ustih govori; in ni iz nobenega druzega namena pokorna bila, kakor iz tega, da bi božjo voljo spolnila. Zatorej je tako rada in brez ugovarjanja vse storila, kar ji je bilo zapovedanega. „Nikar nikdar ne premišljuj in ne sodi Poveljev svojih vikših, zakaj so to in to zapo¬ vedali, in če bi ne bilo bolje, ko bi bili kako drugo povelje dali. To premišljevati ni opravilo podložne¬ ga, ampak vikšega/' — Tako uči sv. Hieronim" Bil je pobožen šolar desete šole, kterega so si nekteri njegovih tovaršev radi od vikšega »prosili, da jih je spremljal, kedar so se sprehajat hodili. In tako se je prigodilo, da je včasi po tri¬ krat ali štirikrat na dan moral na sprehod iti, včasi v veliki vročini. Eden njegovih tovaršev, kteremu se je pokoren mladeneč smilil, mu je rekel, da bi imel več previdnosti imeti in se bolj varovali, sicer bo zbolel, če bo tolikokrat ven hodil v taki vročini. Na to je pobožni mla- 80 deneč lep odgovor dal, ki je spominja vreden; rekel je namreč: Ljubi moj brat! previdnost moram tistemu pustiti, ki mi zapoveduje, jez pa druzega nimam storiti, kakor pokoren biti. Lepe zglede ponižne pokoršine je tudi sveta božja služabnica Serafina svetu zapustila, in spo¬ minja in posnemanja vredne so besede, ktere je ona navajena bila izrekati, da se je v sveti po- koriini bolj poterdila. Kedar ji je bilo namreč kaj težavnega in zopernega zapovedano, ni nikoli poveljev svojih vikših premišljevala, sodila ali zametovala, ampak pokleknila je pred podobo križanega Jezusa je njegove noge poljubila in rekla: Pokoren je bil do smerti!*) — Te besede so jo tako poterdile, da je precej vstala, in brez odlašanja storila, karkoli ji je bilo za¬ povedanega. „Kdor hoče zares pokoren biti, ne stori za¬ dosti, če le to opravi, kar mu je pod pokoršino zapovedano, ampak mora to tudi brez ugovar¬ janja opraviti, in mora terdno verovati, da to, kar mu je zapovedano, je nar boljše in nar po- polniši reč, ki se zamore storiti, dasiravno se mu zdi, ali dasiravno ve, da ni tako/' — Tako uči sv. Filip Neri. Ko bi nam kdo kako zares pregrešno reč zapovedal, bi je nikakor ne smeli storiti; ker to bi bilo zoper božjo voljo; in Bogu mora® 0 *) Fil. 2, 8. 81 bolj pokorni biti, kakor vsim ljudem.*) Sv. Filip Neri tukaj le od takih reči govori, ki so pripušene, pa same ria sebi nepotrebne, včasi celo nespametne videti, in same na sebi zares brez zasluženja. Ali kedar so iz pokoršine za¬ voljo Boga storjene, so dobre dela, in nam ve¬ liko zasluženja pridobe, če jih zvesto opravimo. In v takih rečeh se mora podložen kristjan svo¬ jemu vikšemu pokornega skazati brez ugovar¬ janja, dasiravno misli, da je to povelje nespa¬ metno, ali vsaj nepotrebno. V svetem pismu se bere, da je Jezus sle¬ pemu človeku oči z blatom pomazal, in mu rekel, da naj se gre v ribnik Siloe umit. Ta elovek bi bil lahko rekel: To je bolj pripravno, Pogled vzeti, kakor dati. Ali pokoren je bil besedi Jezusovi brez sojenja, in je zadobil Pogled. Nek samostanski vikii je imel navado, svojim podložnim (da jih je v ponižnosti in v pokoršini vadil), izgled samostanskega osla Pred oči postavljati. Poglejte osla, jim je rekel, )a posnemajte njegov izgled: Ne izvoli si sam * e ga, kar nosi; ne hodi po potih, po kterih on “Oče; in ne počiva, kedar sam hoče, ampak st °ri, kar drugi hočejo. In tako ravna popol¬ noma po volji svojega stvarnika: toda brez Vse ga zasluženja, ker svojega stvarnika ne pozna. *) Djanje Apost. 5, 29. Zlate jaljelka. 6 82 Vi pa, ljubi moji bratje, bote imeli neskončno veliko zasluženje, če bo vaša pokoršina ponižna, popolna in zavolj Boga storjena. „Kdor v pokoršini živi, naj se božji pre¬ vidnosti prepusti, da naj z njim ravnd po vikšim, kakor z merličem. Merlič nič ne vidi, ne sliši, se ne odgovarja, se ne pritoži, in nobenega razločka ne dela med to ali to rečjo, am¬ pak se pusti prenašati in obračati, kamor kdo hoče in kakor hoče.“ — Tako govori sv. Ignacij Lojola. Pokoršina ni le samostanskim ljudem, am¬ pak vsim kristjanom sploh zapovedana; Bog nam vsim pravi, da mu je pokoršina bolj do¬ padljiva, kakor dar.*) — Kdor služi, naj bo svojemu gospodarju in svoji gospodinji v vseh rečeh, ktere niso zoper božjo voljo, ravno tako pokoren, kakor bi imel Bogu pokoren biti; in imel bo veliko zasluženja pri Bogu. Kdor pa ne služi, mora vsaj v duhovski pokoršini živeti. Duhovsko pokoršino je Jezus svojim poslušal¬ cem in vsem kristjanom zapovedal, ker jim je rekel, da naj vse store, karkoli jim bodo duhov¬ ski učeniki zapovedali. **) — Toraj je srečen tisti kristjan,kteri v svojem pridigarji inv svo¬ jem spovedniku ne vidi in ne sliši človeka, ampak Boga; in mu potem tudi pokoršino skazuje. *) I. Kralj. 15, 22. **) Mat. 23, 3. 83 Tretja jablana. Poterpežijivost. ,,če se tl zdi, da do zdaj še nisi nič ter- pljenja prestati imel, je gotovo, da še nisi za¬ čel, pravi služabnik božji biti, zakaj sveti Apo- stelj Pavel pravi, da vsi, kteri hočejo pobožno V Kristusu Jezusu živeti, bodo preganjanje ter- peli.“*j — Tako govori sveti učenik Avguštin. Cerkvene zgodbe od pervih tri sto let po Kristusovi smerti in življenje svetnikov so polne zgledov, kteri poterjujejo te besede. — Kristus sam je moral pred terpeti, in po tem je šel v svojo čast. **) — Le po velikem terpljenji mo¬ remo priti v božje kraljestvo***), so Aposteljni pervim in vsim kristjanom rekli. „Ker nam je Sin božji le po velikem ter¬ pljenji zveličanje zadobil, nas po tem uči, da ni Nobena reč na svetu Bogu tako v čast, in na¬ šim dušam v zveličanje, kakor voljno terpljenje. *) 2. Tim. 3, 12. **) Luk. 24, 26. ***) Djanje Ap. 14, 21. 6 * 84 Zares je terpljenje Iz ljubezni do Boga pot res¬ nice, pot zveličanja. Kdor toraj zamere več terpeti, naj več terpi, in bo naj sreeniši. Kdor se pa preveč terpljenja ogiblje, si ne bo nikoli veliko pridobil za večno življenje .“ — Tako piše sv. Terezija. Ta svetnica je tudi v djanji skazala, kako visoko je terpljenje častila, in kako ga je že- lela. Kakor je posvetnem kristjanom življenje polno terpljenja zoperno, ravno tako je bilo sveti Tereziji življenje brez terpljenja zoperno. Toraj je zmirom Boga prosila, da naj ji ter¬ pljenje ali pa smert pošlje, ni ji bilo živeti brez terpljenja. — Bog nam daj, njene besede prav premisliti in njeno djanje posnemati. ,,Ne želim še kmalo umreti in v nebesa it), zakaj v nebesih ni nič terpljenja. Želim še dolgo živeti in terpeti za svojega preljubega Ženina. Ne želim le kratkega terpljenja, kakor so ga mučeniki prestali; ampak želim velik kup vsega hudega in zopernega: preganjanje, obrekovanje! nesreče in vse zopernosti in grenkosti, kolikor jih le zamorem prejeti." — Tako je rekla več¬ krat sv. M. Magdalena de Pazzi. In kakor je govorila, tako je tudi mislil® in ravnala. Bog je njene želje spolnil, in j ! je dolgo in hudo bolezen poslal, v kteri je grozne veliko terpela; pa več ko je terpela, več je že¬ lela terpeti. V njeni zadnji bolezni ji je nekdo veliko krivico storil, ali ona je ni le s potet' 85 pežljivostjo, ampak tudi z veseljem sprejela; in je rekla, da je vesela, da ni še umerla, da ni te lepe priložnosti zgubila, krivico terpeti. „Pot v nebesa je ozka. Kdor hoče po tej poti varno hoditi, mora iti prazen, in se mora na palico križa opirati; to je: ne sme svojega serca na posvetne reči navezavati, in mora . pripravljen biti, vse iz ljubezni do Boga voljno terpeti.‘‘ —- Toko govori sveti Janez od Križa. Zatorej je Jezus bogatemu mladenču sve¬ toval, da naj vse svoje premoženje da, ubogim in da naj po tem pride in za njim bodi. *) — Hekel je dalje: da kdor hoče za njim hoditi in z a njim v nebesa priti, mora svoj križ vsak dan na ramo vzeti, in tako za njim hoditi. **) Od nekega zvestega služabnika božjega se bere, da ga je Bog s posebnimi miiostimi ob¬ daroval, in da je v velikem miru, tolažbi in dušnim veselji živel, tako da se je začel bati, da morebiti na unem svetu ne bo nobenega ve¬ selja vžival, ker ga že na tem svetu tolikanj v živa, in da ga morebiti Gospod Bog ne ljubi. Prosil je tedaj Boga, da naj mu vse sladkosti ®n vse dušno veselje na tem svetu odvzame; in bil je uslišan, zakaj pet let ni nobene naj manjše tolažbe, nobenega razsvetljenja imel, ampak bil *) Mat. 10, 21. **) Luk, 9, 23. 86 je zmirom v velikih težavah in skušnjavah, in v vedni dušni suhoti; tako da se je že Bogu smilil, in Bog mu je spet tolažb in dušno veselje poslal. Ali ta spokorni kristjan se je v molitvi k Bogu obernil in mu je rekel: Gospod! nobe¬ nega veselja več ne želim na tem svetu, in ne želim, da bi v moje serce kedaj kaj druzega prišlo, kakor ti, o moja ljubezen! Saj mi je to zadosti tolažbe in veselja, da se mi po tvoji presveti volji godi. — Te besede so Bogu močno^ dopadle; in njegov služabnik zdaj na ucem svetu večno veselje vživa, ker na tem svetu za časno veselje ni maral. „0 Gospod! kdor ti kaj dopadljivega stori, mu kako terpljenje zato poverneš. O kako ve¬ liko plačilo je to za tiste, ki te zares ljubijo, posebno kedar jim je dano, to prav spoznati. 1 * — Sv. Terezija. Bil je služabnik božji, kije veliko dobrega storil; ali dostikrat ni druzega povračila za to imel, kakor zopernosti in opravljanje; in je vs: to kakor posebne milosti božje sprejel, rekoče Kedar vidim, da mi Bog na tem svetu nobe¬ nega plačila ne dd, sem vesel; zakaj to je znam- nje, da mi za uno življenje vse plačilo brani. „0 duše, ktere hočete zmirom v miru i» tolažbi živeti, ko bi vedile, kako je Bogu ter¬ pljenje dopadljivo, in koliko se po terpljenji dru; zega dobrega zadobi, bi nikdar v nobeni reči tolažbe ne iskale, ampak bi spoznale, da j e 87 velika sreča, križ za Gospodom nositi." — Sv. Janez od Križa. Sv. Vilhelm je lepe sanje imel, in bil je potem močno v poterpežljivosti poterjen. Videl je namreč aDgele, ki so neizrečeno lepo krono pletli, in jih je vprašal, za koga jo delajo. — Za-te jo delamo, so mu odgovorili; in kedar boš zadosti na svetu trpljenja prestal, bo dode¬ lana. Vsako terpljenje, ki ga voljno poterpiš, je lep drag kamen v tvoji kroni. Bog ie bil sveti Tereziji razodel, da so mu naj prijetnejše tiste duše, ktere imajo naj več težav in terpljenja, če ga voljno terpč. In od tistega časa je ta svetnica do konca svojega življenja tako želela terpeti, da v nobeni reči ui večje tolažbe in veselja našla, kakor v te¬ žavah in v terpljenji; in kedar ni imela nič terpeti, je bila žalostna, in želela je umreti. Toraj je imela pregovor: Gospod, daj mi ter¬ peti ali umreti. ,,Več je vredna unča voljnega terpljenja, kakor sto tisuč fantov molitve. Več je vreden dan na križu, kakor sto let v pobožnosti m v drugih dobrih delih. Več je vredna mi¬ nuta v zopernosti, kakor nebeško veselje po¬ kusiti." Pravi sveta služabnica božja: Marija Viktorija.' Sv. Angela bilaje vprašana, kako zamore težave in zopernosti s takim veseljem sprejeti preterpeti; odgovorila je: Verjemite mi, da tt‘5 prav ne spoznamo, kako je voljno ter- 88 pljenje imenitno in zaslužljivo: zakaj ko bi to prav spoznali, bi si drug drugemu terpljenje iz rok tergali. ,,Boljši je, en sam krat iz serca reči: Hvala Bogu ali Bog bodi česen in zahvaljen! v terpljenji in v zopernostih, kakor tisue zahvalnih besedi izreči v sreči in v veselji.“ — Tako piše Pater Avila. Sv. Frančišk Serafinski je posebno v eni svojih bolezni velike telesne bolečine terpel. Ko je to njegov tovarš videl, mu je rekel, da naj Boga prosi polajšanja njegovih bolečin. Aii sv. Frančišk je glavo priklonil in odgovoril: O Gospod! zahvalim se ti za te bolečine, ki jih terpim, in prosim te, da mi jih pomnožiš, če je tvoja sveta volja. In ktera reč na svetu bi mi zamogla bolj prijetna biti, kakor mi je to, da me tcrpeti pustiš brez polajšanja; zakaj ravno to jez bolj želim, kakor vse druge reči na svetu. ,,Ko bi ti Gospod Bog dal moč, mertve k življenji obujevati, bi ti veliko menj dal, kakor kedar ti da kaj terpeti. Zakaj ko bi ti dal moč, čudeže delati, bi ti njegov dolžnik postal, kedar ti pa terpeti da, on tvoj dolžnik postane. — In ko bi tudi nobenega druzega zasluženja v terpljenji ne bilo, kakor le, da kaj presto- jiš za tistega Gospoda, ki te ljubi, ali bi ne bilo že to zadosti veliko plačilo? Kdor ljubi, razume, kaj pravim.‘‘ — Tako piše sv. Janez Krizostom. 89 Ta svetoik je tako dobro spoznal, koliko je pred Bogom vredno keršansko poterpljenje v težavah, da je rekel, da ne časti toliko svetega Pavia zamaknjenega v tretje nebesa, kakor za- pertega v ječi. In pravi, da (bi si izvolil, v ječi terpeti,) ko bi mu bilo na izvoljo dano, v nebesih z angeli, ali pa s svetim Pavlom v ječi biti. — Srečna duša, btera tako spozna, kakor ta svetnik, da čim več kristjan na tem svetu voljno preterpi, bo tem večje njegovo veselje v nebesih. Življenje kolikor mogoče brez greha, Bogu zelo dopade; še bolj dopadljive so mu dobra dela; ali naj dopadljiviši in naj prijetniši mu je voljno poterpljenje v težavah. Jezus je brez vsega greha živel, je vedno dobre dela opravljal, in je zraven neizrečeno veliko težav voljno preterpel. Kdor tedaj, kolikor mogoče, brez greha živi in dobrega stori, kolikor zamore, že nekoliko Jezusa posnema; kdor pa še zraven vse svoje težave in zopernosti voljno preterpi, ga tako popolnoma posnema, kolikor je človeku na svetu mogoče. „To bi se imelo za veliko nesrečo spoznati, kedar kakemu človeku, ali kaki celi družini vse po volji gre, in ko nima celo nič iz ljubezni do Brga terpeti. Gotovo je, verjemite mi, da človek, ali cela družina, ki nima nič terpeti, in ki ga vsi ljudje hvalijo, je blizo padca.'* — Tako govori sv. Vincencij. 90 Kako je ta svetnik o tem, kar tukaj pravi, sam prepričan bil, spričuje sledeča do- godba. Duhovni njegovega reda so dolgo časa mirno živeli, in vse njih časno blago se je mno¬ žilo. To je serce sv. Vincencija žalilo, zato ker je vedel, da Bog tistim veliko terpljenja pošilja, ki jih ljubi. Večkrat je tedaj Boga za-se in za svoje duhovne prosil, da naj jih nikar ne pozabi in ne zaverže. Bog ga je uslišal, in je pripustil, da je njegov red veliko časno škodo in zgubo terpel. Ko je sv. Vincencij to zvedel, je prišel z veseljem to novico svojim duhovnom oznanit, in jim je rekel, iz tega se vidi, da jih Bog še ni pozabil, ker jih zdaj spet obiskat pride, m pri tej priložnosti jim je povedal, da neki svet star mož je bil zrnirom bolehen in je imel veliko terpeti, pa je vse z veseljem in tudi voljno prestal. Potem se je pa prigodilo, da celo leto ni nobene bolečine in težave občutil, in bil je močno žalosten, ker se je bal, da bi ga ne bil Bog zapustil in zavergel, ker ga ni več obiskat prišel. Zvesti služabnik božji, Pater Avila, je bil na nagloma po noči zbolel, ko so bili že vsi zaspali, in njegove bolečine so se pomnožile, da je mislil, da bo moral umreti, pa vendar ni hotel nobenega poklicati, ker je bil terpljenja vesel. Ali na zadnje so njegove bolečine tako velike postale, da je začel Boga prositi, da naj mu jih polajša, in kmalo po tem je zaspal, in zjutraj, ko se je zbudil, ni nobene bolečine več 91 občutil. Ko je to videl, mu je bilo močno žal,, da je Boga polajšanja prosil, ker bil je s tem zgubil lepo priložnost terpeti. „Nobena reč nam ne more toliko gotove tolažbe dati, kakor terpljenje in zopernosti; za¬ kaj terpljenje nas Kristusu, Gospodu našemu, podobne stori, in ta podobnost je naj gotovejše znamnje, da smo izvoljeni za nebesa . 11 — Sv.. Vincencij. Kobeden ni te resnice bolj spoznal, kakor sv. Andrej apostelj. Ko je križ zagledal, na kterem mu je bilo umreti, je z veseljem za¬ klical: O križ! kolikanj sim te želel, kolikanj ljubil, kolikanj iskal! Glej, zdaj pridem k tebi poln tolažbe in veselja. Vzemi me ljudem in daj me mojemu Učeniku, dame po tebi prejme, ker me je na tebi odrešil. „Naj očitnejše znamnje, iz kterega se za- more spoznati, če je kdo svet in iz števila iz¬ voljenih, je to, kedar lepo živi, zraven pa veliko zapušenja, težav in zopernosti terpi . 11 — Tako pravi sv. Alojzij Goncaga. Ker je sv. Ignacij tako svet in Bugu pri¬ jeten bil, so povsod težave in zopernosti za njim hodile; tako da včasi, kedar njega v kakem kraji ni bilo, je vse po sreči šlo, in njegovi to- varši so mirno živeli; kedar je pa on v hišo prišel, je kmalo kako terpljenje za njim prišlo. Sv. Terezija je bogatega kupca ubogajme prosila; in kupec, ki je bil pobožen mož, dal ji je, kar ga je prosila, in se ji je priporočil,, da naj za-nj moli. Sv. Terezija je to storila, in potem mu je rekla, da njegovo ime je v knjigi večnega življenja zapisano; in v zna¬ menje, da je to resnično, mu v prihodnje nobena reč ne bo šla več po sreči. In zgodilo se je tako. Vse njegove ladije so se mu potopile, in vsa njegova kupčija je bila pokončana. Ko so njegovi prijatli to videli, so mu pomagali, in so mu tudi ladijo kupili; ali tudi ta ladija se je v kratkem potopila, in kupec se je radovoljno v ječo dolžnikov podal. Njegovi prijatli pa, ki so njegovo pobožnost in nedolžnost poznali, so ga iz ječe rešili. Po tem je v revšini, toda zadovoljno in Bogu hvaležen živel in je v sve¬ tosti umeri. „0e ti Bog veliko terpljenja daje, je znamenje, da te je za kako veliko reč namenil, in te hoče svetega storiti. In če želiš, svetnik postati, ga še sam prosi, da naj ti veliko terpljenja daje. Zakaj ni boljšega lesa za ogenj svete ljubezni, kakor je les križa, kterega se je Kristus po- služil pri svoji veliki daritvi neskočne ljubezni.'* — Sv. Ignacij Lojola. Egiptovski Ježef je imel veliko terpeti po nevošljivosti svojih bratov, in po hudobiji ne¬ čiste žene svojega gospodarja v Egiptu. Ali ravno po tem terpljenji ga je Bog tako visoko povzdignil. — In če Bog človeka na tem svetu po terpljenji ne povzdigne in srečnega ne stori, ga bo pa na unem svetu bolj obilno poplačal- 93 Voljno poterpljenje nikdar svojega plačila ne zgubi. Sv. Terezija, ktero je bil Bog za tako vi¬ soke reči namenil, je imela grozno veliko ter- peti. Nekteri so mislili, da je od hudobnega duha preslepljena; drugi so jo zasmehovali za- volj njenega razsvetljenja in njenih posebnih milosti; nekteri so prosili duhovne, da naj roke na-njo polože in naj za njo molijo, ker so mi¬ slili, da je od hudobnega obsedena; drugi SO' jo hudo tožili pred duhovsko gosposko i. t. d. In koliko zopernosti, težav, preganjanja in za¬ ničevanja je morala prestati, preden je dodelala samostan, kterih je zidala dva in trideset. „Ni boljšega znamenja, po katerem se raz¬ loči slama od dobrega zernja v božji cerkvi, kakor je zopergovorjenje, terpljenje in zaniče¬ vanje. Kdor v tem stanoviten ostane, je dobro zernje; kdor se pa vzdigne, je slama, in toliko lahkeji slama, kolikor se bolj na kviško vzdiguie, to je, kolikor se bolj jezi, in kolikor bolj pre¬ vzetno odgovarja.“ — Tako piše sveti učenik Avguštin. Imeniten gospod je bil prišel prosit svetega škofa Frančiška Salezija, da naj da dobro žup¬ nijo duhovnemu, ki se je bil temu gospodu priporočil. Sv. Frančišk mu odgovori, da je sklenil, župnijo tistemu dati, kteri bo naj boljši opravil spraševanje, h kteremu so vsi tisti poklicani, ki želč župnijo dobiti; da naj tedaj tudi njegov duhoven k spraševanju pride. Na m ■tem se je gospod močno razjezil, in je začel za¬ ničljivo in razžaljivo govoriti; ali sv. Frančišk ni nič zameril, in je z veliko poterpežljivostjo in krotkostjo govoril. Ta gospod pa, ki je bil posveten, je še več razžaljivih besedi škofa rekel, in je po tem v veliki jezi ven šel. — Vse to je videl in slišal bogaboječ prijatelj svetega Frančiška, in se je čudil, kako je za- mogel škof toliko razžaljenja tako poterpežljivo prestati. — Nikar se ne čudi, mu je po tem -sv. Frančišk rekel, da me besede tega go¬ spoda niso nič razžalile, zakaj premislil sem, da teh besedi ni on govoril, ampak le njegova jeza. Kedar ni v jezi, je moj dober prijatelj; in vidil boš, da ravno moje poterpljenje mu bo priložnost dalo, da se bo še pred spoznal in skesal. — Na to ga je njegov prijatelj vprašal, če ni nič nevolje občutil, ko mu je gospod tako razžaljive besede govoril; in sv. Frančišk mu je odgovoril, da ni hotel po¬ slušati svoje nevolje, ampak da je precej začel premišljevati dobre lastnosti tega gospoda, ltteri je dozdaj zmiraj njegov dober prijatelj bil. — Kmalo po tem se je gospod spoznal, in bilo mu je tako žal, ker je svetega škofa tako zaničeval, da je prišel in se je s solzam: k nje¬ govim nogam vergel in ga odpušanja prosil- Fo tem je b.l njegov bolj zvesti prijatelj, kakor poprej. .,Pravega kerŠanskega duha ima, kdor ima raji terpljenje, suhoto, zopernosti in težave, ka- 95 kor pa tiste sladke in prijetne občutke; ker ve, da kristjan z voljnim poterpljenjem za Kristu¬ som hodi, in sam sebe zatajuje; in ravno ta nam je Kristus posebno priporočil." — Sv. Ja¬ nez od Križa. Sv. Katarina iz Siene je imela pravega keršanskega duha, zakaj tako je želela terpeti, da je večkrat rekla, da nobena reč je tako ne veseli in ne tolaži, kakor terpljenje; in da je njeno serce po terpljenji tako polajšano, da, ko bi dolgo časa nič terpeti ne imela, bi se ji živ¬ ljenje grozno pusto in dolgočasno zdelo. Tudi je rekla, da, ko bi ji Bog na izvoljo dal, ali precej umreti in v nebesa iti, ali pa še nekaj časa na tem svetu živeti in terpeti, bi raji ter- pljenja izvolila; zakaj terpljenje neizrečeno po¬ množi nebeško krono. Bila je spokornica, ki je neizrečeno želela terpeti; in dasiravno je bila močno bolna, je Umiraj na tleh ležala, in kamen pod glavo imela, J n je bila s svojim spokornim oblačilom oger- fijena. Včasi je posebno hude bolečine po Vsem životu občutila in je iz serca k Bogu zdi¬ hovala, pa le iz hvaležnosti. Neki božji slu¬ žabnik, ki je videl, koliko terpi, je Boga prosil, da naj ji bolečine odvzame; in Bog ga je uslišal ter spokornici zdravje dal. Ko je pa ona to zvedela, je poročila božjemu služabniku, da naj nikar več Boga za njo ne prosi, da bi Ji Bog zdravje dal, ker je raji bolna kakor zdrava. 96 „Tisti kristjani, ki so do popolnosti do¬ speli in posebno tisti, ki poznajo, pravo notranjo molitev nikoli Gospoda ne prosijo, da bi jih težav in skušnjav rešil, temuč jih le še želč, in jih radi imajo, kakor posvetni ljudje radi imajo zlato in drage kameDa ker vejo, da s tem bogati postanejo." — Sv. Terezija. Kedar je sv. Frančišk Ksaveri kaj terpeti imel, je tako molil: Gospod, nikar mi ne vzemi tega križa, drugači ne, če mi večjega daš na¬ mesti tega. Poljubi večkrat in iz serca križe, ki ti jih Gospod Bog pošilja, in ne glej, kakošni so; zakaj bolj ko so zaničljivi in zoperni, bolj za¬ služijo križi imenovani biti. Naše zas uženje v križih ne pride iz velikosti križa, ampak i® tega, kako ga nosimo; zakaj včasi je več za- služenja v poterpežljivim prenašanji malega in lahkega križa, kakor v prenašanji velicega in težkega; zakaj lahki križi so bolj skriti ii> menj čislani, so tedaj menj prijetni našemu nagnjenju, po kterem le očitne velike reči išemo- — Tako uči sv. Frančišk Salezij. Ravno ta svetnik je vse svoje velike m majhne križe s pravo keršansko poterpežlji' vostjo prenašal. Ko je kam šel po svojih opra¬ vilih, se ni nikoli pritoži zarad mraza ali vročine ali vremena; tudi ni imel navade pritožiti ee zarad jedi, ki so jih pred-nj postavili, ampak vse je zadovoljno prejel, kakor iz božjih rok; le vesel je bil, kedar je bil včasi slabo postne- 97 žen, in je naj slabejši reči za-se izvolil, kedar je le mogel. O pobožnem mladenču se bere, da je že blizo smerti bil, in ko so duhovni njegovo dušo Bogu priporočevali, je oči odperl in okoli sto¬ ječim rekel: Ljubi moji bratje! meni se zdaj ravno tako zdi, kakor človeku, ki gre v semenj, in z malo denarjem veliko blaga kupi. Glejte, brez zasluženja bom zdaj božje kraljestvo pre¬ jel za tako malo terpljenja, ki sem ga na svetu voljno prestal. — In po tem je mirno v Gospodu zaspal. Sv. Janez Klimak pripoveduje o spokor¬ nem mladenču v pušavi, kterega so njegovi vikši grozno ojstro deržali, in tudi njegovi to- varši ga vedno zaničevali. Ko je sv. Janez vi- dil, kako mladeneč po nedolžnem terpi , se mu je smilil, ter ga je miloval in tolažil. Mla¬ denič pa mu je odgovoril, da je terpljenje nje¬ govo naj veči veselje, in njegovi tovarši ne ravnajo tako slabo z njim iz hudobije, temveč Po božjem pripušenji, zato da ima priložnost se v poterpežljivosti vaditi, in svojo dušo čistiti, ker le z ognjem se zlato čisti. — Dve leti po tem je ta mladenič na smertno posteljo prišel 111 je Boga in svoje tovariše zahvalil, da so mu priložnost dajali terpeti Po tem je s terdnim Upanjem večnega zveličanja svoje časr.o življenje dokončal. „Ko bi mi prav spoznali, koliko zasluženja Je v voljnem poterpljenji bolezni, bi jo vsele Zlato jabolka. 7 z ravno takim veseljem prejeli, s kakoršnim se naj veči dobrote prejemajo; brez godernjanja in brez nejevolje bi jo preterpeli.“ — Tako pravi sv. Vincencij. Ta svetnik je dobro spoznal, koliko za- služenja je v keršanski poterpežljivosti; zatoraj je vse svoje dolge in hude bolezni ne le s po- terpežljivostjo, temveč tudi z veseljem prestal. Včasi je bil tako bolan, da ni mogel nobenega uda ganiti, po dnevi in ponoči ni počitka imel, pa je bil vendar zmirom vesel in prijazen, ka¬ kor v zdravji. Nikdar ni bilo slišati iz njegovih ust besede zoper svoje bolečine, temveč vedno je Boga hvalil, da mu tako velike milosti in dobrote daje. Kedar je prav hude bolečine ob¬ čutil, se je k podobi križanega Jezusa obernil, in ga prosil, naj mu milost da, iz ljubezni do njega vse voljno preterpeti. Kedar je mo¬ ral od svojih bolečin govoriti, je govoril tako, da je bilo videti, da se mu vse premajhine zde, rekoč : Moje terpljenje ni nič proti temu, kar sem terpeti zaslužil, in proti temu, kar je Kristus zarolj mojih grehov terpel. — Posebno je pa v nogah dolg s in hude bolečine občutil; več ko štirideset let so bile njegove noge zmi¬ rom otekle in ranjene, in moral jih je zmirom obvezane imeti. Ko jih je eden njegovih du¬ hovnov videl, je rekel: Ah, gospod, kako težavne in zoperne morajo te bolečine biti! —■ Na to je sv. Vincecij precej odgovoril: Zakaj pravih da je Božje delo zoperno? kakor da bi Bog n e 99 storil prav, da terpljenja pošlje nevrednemu greš¬ niku. Bog ti odpusti, kar si rekel. V Kristu¬ sovi šoli se ne sme tako govoriti. Kaj ni to po pravici, da grešnik terpi zavolj svoje hudo¬ bije? in da Gospod Bog z nami ravna po svoji sveti volji? Sv. Feliks je velikokrat neizrečene bole¬ čine terpel. Zdravnik, ki je bil k njemu po¬ klican, in ki ga je poznal, da je velik služabnik božji, mu je, ko je bil v naj hujših bolečinah, rekel: Prosi Boga v presvetem imenu Jezusa, da bi ti odvzel te bolečine. — Ali sv. Feliks mu je odgovoril: Kako govoriš! kaj tako mi svetuješ? Kaj misliš, da bom Boga prosil, naj mi odvzame bolečine, s kterimi me on obiše ? To niso bolečine, to so nebeške rože, ktere v nebeškem raji rastejo in nebeški Oče jih svojim otrokom pošilja. — In po tem je začel božjo dobroto hvaliti, da tako ljubeznjivo z njim ravnd. „Nekteri kristjani so žalostni in se prito¬ žijo, kedar so bolni, ne zavolj svojega lastnega terpljenja, temveč zavolj tega, ker svojim ljudem težavo in nadležnost delajo s svojo boleznijo; in ker ne morejo svojih dolžnost in drugih do¬ brih del opravljati, in tudi ne prav moliti, ke¬ dar so bolni. — To je pa le zmota; zakaj kar zadeva nadležnost, ki jo bolnik drugim ljudem stori, se mora premisliti, da je prav poter- pežljiv, hoče le to, kar Bog hoče, in kakor Bog hoče. Kar zadeva opravila in dobre dela, 7 * 100 je premisliti, da en sam dan v terpljenji, če se voljno preterpi, je več vreden, kakor cel mesec truda in dela. Kar pa molitev zadere, premi¬ slimo to: Kaj je boljši, na križi biti z Jezusom, ali pa pod njegovim križem stati, in njegovo terpljenje na križu premišljevati? — Ako pri tem Bogu darujemo svojo bolezen, če premislimo, da po njegovi volji in zanj terpiino, in se nje¬ govi sveti volji radovoljno podveržemo, to je go¬ tovo naj boljša molitev. 4 ' — Tako uči sv. Fran¬ čišk Salezij. Sveti Aldegundi je bil Bog na znanje dal, da bo skoraj umerla; prosila je tedaj Gospoda, da naj ji kako težko in hudo bolezen pošlje, pre¬ denj jo iz sveta pokliče. Bog jo je uslišal in ji veliko bolezen poslal , v kteri je neizre¬ čeno hude bolečine terpela, ali več ko je ter- pela, bolj je bila Bogu za to hvaležna, in je rekG, da bolj ko se bo njena duša v ognji ter- pljenja očistila, ložje se bo proti nebesom po¬ vzdignila. Sv. Frančišk Serafinski je zraven drugih bolezni in bolečin tudi grozno velike bolečine v očeh terpel, pa jezmirom Boga častil in hvalil, in ga je le prosil, da naj mu poterpežljivost da, in ga v svoji sveti službi ohrani. Na to mu je Gospod odgovoril: Bodi ve3el, Frančišk! veselje večnega življenja te v nebesih čaka, in to tvoje terpljenje naj ti bo za aro. Sv. Vincencij, ko je bil močno bolan, ni moral svojih vsakdanjih duhovskih molitev oprav- 101 Ijati, pa je vendar zmirom molil, to je, svoje misli je zmirom k Bogu povzdigoval, svojo vo ljo je zmirom v božjo voljo vdajal, in se je vedno z zaupanjem, z ljubeznijo in hvaležnostjo Bogu izročeval. To vse je ob kratkem, pa po¬ gosto opravljal. ,,Dobro premislite, da pred Bogom več za¬ služimo v enem samem dnevu s terpljenjem, ki nam ga Bog pošlje, ali ki nam ga bližnji stori, kakor v desetih letih s terpljenjem, ki si ga sami izvolimo .“ Tako piše sv. Terezija. Spokorni služabnik božji Henrik je lepo živel, in je svoje meso vedno križal s spokor¬ nimi deli: ali vse to je po svoji lastni volji opravljal, in od svojega bližnjega nič ni ter- peti imel. Njegovo življenje je bilo sicer Bogu močno dopadljivo, ali Bog mu je vendar na znanje dal, da bo od sedaj še več zasluženja imel, ker bo njegovo terpijenje od drugih ljudi prišlo; zakaj do sedaj se je le sam sebe bičal in križal, odsihmal ga bodo pa hudobni jeziki bičali in križali. — To seje tudi zares zgodilo, m ker je voljno preterpel preganjanje in za¬ ničevanje, ki ga je moral od hudobnih jezi¬ kov prestati, je s tem veliko bolj Bogu do¬ padljiv postal, kakor z svojo ojstro pokoro. ,,Kdor je zares poterpežljiv, ne gleda na in, kako dolgo in koliko mora terpeti, in tudi ne premišljuje, kdo mu terpijenje daje, ali je njegov vikši, ali njegov tovarš, ali njegov pod¬ ložen; ali je sveti, ali hudobni duh; ampak le v 102 to misli, da bi vse voljno poterpel.“ — Pravi Tomaž Kempčan. Dva pušavnika sta skupaj živela, eden mlad, eden star. Pridno sta delala, in kedar je bilo kaj storjenega, je stari pušavnik izdelke v mesto nesel, jih prodal, denarje zapravil, in zvečer svojemu mlademu tovaršu komaj ko¬ sec kruha prinesel. Mladi pušavnik je krivico in težavo voljno prenašal, in ni nikoli nič svo¬ jemu tovaršu zavolj tega rekel. Tri leta je tako terpel; na zadnje se mu je že prehudo zdelo, njegovo oblačilo je bilo že raztergano, in bil je že ves slab vsled stradanja; začel je te¬ daj premišljevati, ako bi smel z dobro vestjo svojega malopridnega tovarša zapustiti. Med premišljevanjem mu Bog naznani, da naj le še malo časa poterpi, ker bo skoraj ta svet zapu¬ stil. To je mladi pušavnik svojemu staremu to¬ varšu povedal, ali ta mu ni nič verjel. Drugi ldan je poterpežljivi mladeneč v božji mi-, osti umeri; stari pušavnik pa se je tako pre¬ strašil, da se je resnično svojih grehov skesal in začel spokorno živeti. »Gospod Bog nam pošilja terpljenje in bo¬ lezni, da nam s tem priložnost daje, tiste neizre¬ čeno velike dolge poplačati, ki jih pred njina imamo. Zato pa tudi kristjani, ki imamo kaj premislika in spoznanja, vse terpljenje voljno prenašajo, ker bolj gledajo na dobiček, ki ga pri tem imajo, kakor na težave, ki jih prestoje." — Tako pravi sv. Vincencij Ferreri. 103 Ravno ta sveti govornik je to v lepi pri¬ liki pokazal. Bil je kralj, je rekel, ki je imel dva dolžnika, ktera mu nista mogla dolgov poplačati, in jih je tedaj ukazal v ječo zapreti. Ker je bil pa kralj usmiljenega serca, je napol¬ nil dve mošnji z denarji, in je toliko v vsako mošnjo djal, kolikor mu je bil vsak dolžan. Po tem je šel v ječo obiskat svoja dva dolž¬ nika, in je v vsacega dotično mošnjo z vso močjo vergel, tako da sta velike bolečine ob¬ čutila. Eden dolžnikov se je precej hudo ujezil, je mošnjo z nogo od sebe sunil, in je ni hotel pogledati. Njegov tovarš pa je bil bolj pameten in premišljen, je krnalo spoznal dobroto svojega kralja, in dasiravno je velike bolečine občutil, je mošnjo s hvaležnostjo pobral, in je ravno toliko denarjev v nji našel, kolikor je kralju dolžan bil. Po tem je precej svoj dolg plačal, je bil iz ječe rešen in je pri kralju zopet milost dosegel. Ta prilika ne potrebuje razla¬ ganja, vsak jo lahko ume. — Bog daj, da bi vsi, ki smo dolžniki Božji, vse terpljenje, ki ga usmiljeni Bog na nas verže, voljno in hvaležno prejeli in prestali; zakaj to so tisti denarji, s katerimi naj ložje poplačamo dol¬ gove , ki smo jih pri Bogu s svojimi grehi storili. „Nikar ne bodi nevoljen zavolj ugovar¬ janja, zakaj to nam priložnost daje lepe čed¬ nosti v dejanji skazovati, ki nam jih je Gospod priporočil. Verjemite mi, da se prave čednosti 104 ravno tako malo v mirnem prijetnem živ¬ ljenji izredč, kakor dobre ribe v mirni vodi, v mlakah. — Kako zamoremo lepše pokazati svojo ljubezen do Boga, ki je toliko za nas terpel, kakor z voljnim poterpljenjem v teža¬ vah in zopernostih ?“ — Pravi sv. Frančišk Salezij. Spokorni služabnik božji v svojih težavah misli, da mu Jezus Kristus na strani stoji, in mu pravi: Moj brat si, ali te ni sram, tako malo težavo z nejevoljo terpeti, ker sem jez tolikanj za-te terpel. Lep zgled stanovitne poterpežljivosti v zo¬ pernostih nam je zapustil sv. Filip Neri, ki je posnemanja vreden. Ta svetnik je stanoval v Rimu blizo cerkve sv. Hieronima, je tedaj v tej cerkvi maševal in spovedoval. Ker je tako sveto in spokorno živel, je imel zmirom grozno veliko ljudi za spoved, tako da so cerkveni služabniki nejevoljni postali, so ga če dalje bolj sovražili, in so si močno prizadevali, ga iz tega kraja pregnati. Včasi, kedar je hotel iti ma¬ ševat, mu niso hotli mašnega oblačila dati; včasi so mu kelih in mašne bukve skrili, da ni mo¬ gel maševati; in pri vsaki priložnosti so mu kako razžaljivo besedo rekli. Ta svetnik jim pa ni nikoli nič hudega odgovoril in temveč ni¬ koli videti dal, da je nevoljen, ali da zameri, in jim je bil zmiraj dober in prijazen. Njegovi prijatelji so ga večkrat prosili, naj ta kraj za¬ pusti, in drugam gre, kjer bo lahko bolj mirno 105 živel. Sv. Filip pa jim je odgovoril, da neče križa od sebe vreči, ki mu ga je Bog naložil; in je tedaj zmiraj pri tej cerkvi ostal. Na zadnje, kerje videl, da so služabniki te cerkve zmiraj bolj nejevoljni in sovražni proti njemu, je Boga prosil, da naj mu spoznati dd, kaj mu je storiti, in da naj mu stanovitno poterpežlji- vost dd. In na to mu je Bog na znanje dal, da mu bo dal pravo poterpežljivost, toda si jo mora s prenašanjem teh svojih križev zaslužiti. — Po tem je če dalje bolj poterpežljiv postal, tako da je posebno veselje občutil, kedar mu je kdo kaj razžaljivega ali zopernega storil ali re¬ kel, ter je svoje zopernike le še bolj ljubi?, kakor druge ljudi, in nikdar ni o njih hudega govoril; tudi ni terpel, da bi bil kdo drugi hudo o njih govoril, temveč zagovarjal jih je m njih dobre lastnosti skazoval. Cerkev sv. Hieronima mu je na zadnje tako prijetna in ljuba postala, da je celih trideset let v nji ostal; in bi bil ostal tudi do smerti, ko bi mu ne bili sveti oče papež sami zapovedali, dru¬ gam iti. „Uoite se terpeti iz ljubezni do Boga, ne ua bi ljudje zato vedeli.*' — Pravi sveta Te¬ rezija. Sljrito, radovoljno in le Bogu znano ter- pljenje mu je gotovo naj bolj dopadljivo; zakaj tako terpljenje je čisto in keršansko, ker pride te iz ljubezni do Boga, in ne iz lastne ljubezni, 106 ktera včasi preganja tudi nevernike, ki Boga ne poznajo, da veliko, očitno terpljenje s pre¬ čudno poterpežljivostjo in stanovitnostjo prestojč, ker vedo, da si bodo s tem veliko posvetno hvalo in čast pridobili. — Kar je Jezus o dru¬ gih dobrih delih rekel, to velja tudi o poterpež- Ijivosti, da že na tem svetu svoje plačilo zadobi, kdor zavolj ljudi dobre dela opravlja, in ga te¬ daj od Boga nebo prejel; kdor pa na skrivnem, le zavolj Boga, kaj dobrega stori, bo pri Bogu večno plačilo zadobil. *) Zvesti božji služabnik je veliki petek Kri¬ stusa prosil, naj mu milost dd, kaj zanj ter- peti. Njegova prošnja bila je uslišana, in ob¬ čutil je po tem ves čas svojega življenja po vsem životu hude bolečine. S serčnim veseljem je vse bolečine prestal, in nikoli se ni pritožil- En samkrat se je spozabil, in je svojemu pri- jatlu na vprašanje, kako se počuti, razodel, da samo v glavi ne, drugod pa po vsili udih vedno bolečine občuti. Ali komaj je bil to izrekel, se je neizrečeno kesal besedi, in storil je ob¬ ljubo, nikdar več o svojih bolečinah govoriti; drugači ne, kakor ko bi bila božja volja, da bi jih moral komu razodeti. Sv. Klara je bila osem in dvajset let hudo bolna; in ves ta čas je ni bil# nikoli Mat. 6. 107 slišati, da bi se bila pritožila zavolj svojih bolečin, temveč velikokrat je Gospoda za nje za¬ hvalila. O svetem služabniku božjem Stefanu se bere, da je bil hudo bolan: in njegov tovarš, ki mu je stregel, mu je jed pripravil in je po zmoti namesto laškega olja lanenega vzel, da je jed zabelil. Ko je to jed bolniku prinesel, io pokusi, pa ni je mogel jesti, ker je bila pre¬ grenka, ali vendar ni celo nič rekel. Drugi dan je zopet ravno tako jed pripravil, in bolnik je zopet ni mogel jesti, pa je le poterpel, in je bil vesel, da je priložnost najdel, kaj terpeti. — Ali njegovemu tovaršu se je čudno zdelo, da bolnik noče nič jesti, je tedaj sam jesti za¬ čel, da bi v bolniku okus do jedi obudil; kar spozna svojo zmoto, kar mu je neizrečeno težko djalo; bolnik pa gaje tolažil rekoč: Bog je zmoto pripustil, da mi je priložnost dal, terpetk Čast in hvala mu bodi! „Kdor želi popolen biti, se mora dobro va¬ rovati, da ne reče: Prav sem ravnal; to in to se mi po krivici zgodi. — Zakaj če le tisti križ voljno prenašati hočeš, ki se na pravico °pira, ne boš popolnosti zadobil. — Sv. Te¬ rezija. Svetemu Vincenciju je škof opravilo uka¬ zal, in on je precej začel povelje škofovo zve- sto spolnovati. Nekteri duhovni pa, ki niso 108 vedeli, da mu je bilo to po škofu zapovedano, so se, ker jim to ni bilo všeč, pri ravno tem škofu pritožili; iu škof je bil pozabil, da mu je bil on to storiti ukazal. Tedaj je poklical Vincencija, in gaje vpričo vseh tistih duhovnov hudo posvaril. Ali sv. Vincencij ni nobene, besede odgovoril, in je v sercu vesel bil to krivico terpeti. — Nekaj časa po tem se škof spomni, da je bil sam sv. Vincenciju to opravilo ukazal, zavolj kterega ga je po tem tako po nedolžnem kregal, in je veliko poter- pežljivost in ponižnost tega božjega služabnika spoznal. Ko bi mi svoje težave vselej s keršan- skimi očmi pogledali, in ko bi se iz našega uma popolnoma vzdignile tiste posvetne megle, ktere zaderžujejo luč vere, da ne more do dna naše duše posvetiti, bi se pač srečne spoznali, kedar bi nas ljudje opravljali, in rekli bi, da smo leni in nevedni, da smo neprijazni ali celo pregrešni. — Ali ni velika sreča, kedar kaj do¬ brega storimo, in ko smo zavolj tega pregan¬ jani, ker Kristus je rekel, da so srečni, kteri preganjanje terpe zavolj pravice." — Tako go¬ vori sv. Vincencij. Ko je Pater Alvarec zvedel, da je nekdo raznesel gerdo opravljanje zoper njega, se je močno razveselil, in ker se je tisti, ki mu ;e to novico prinesel, začudil, mu poterpežljiv božji služabnik reče: Zdaj vidim, da me Bog 10 » ljubi, ker me po poti svojih naj ljubših pri- jateljev vodi.. ,,Ce Mojzesovo palico na tleh pogledaš, je ostudna kača, *) če jo pa pogledaš v Mojzesovih rokah, je izvirek velikih čudežev. **) — Ravno tako je s težavami in zopernostmi. Če jih same na sebi premisliš, so strašne; če jih pa v božji volji in previdnosti premisliš, so lju- beznjive in prijetne.“ — Tako uči sv. Fran¬ čišk Salezij, Sv. Marija Magdalena de Pazzi je večkrat izrekla misel, da ni na svetu tak6 hude zo- pernosti ali tako grenkega terpljenja, da bi ga ona z veseljem ne prestala, kakor hitro bi spo¬ znala božjo voljo, da naj ga terpi. — Ko je bila torej še tako hudo bolna in polna bo¬ lečin. se je precej razveselila, ko ji je kdo re¬ kel, da to po božji volji terpi. Kedar imamo terpeti bolečine, zopernosti in revšino, in kedar ljudje gerd6 z nami ravnajo, f pomni mo se precej terpljenja našega Zveličarja,. ln po tem se nam bo naše terpljenje kmalo ®anjše zdelo. In če so naše bolečine še tako ve- |jke, se nam bodo rože zdele, in njegovo terp- Ijenje ternje." — Sv. Frančišk Salezij. Bil je imeniten gospod, ki je imel še celb °d svojih podložnih veliko zaničevanja in krivic *) II. buk, Mojz. 4. 3. **) II. buk. Mojz. 14 itd. 110 terpeti, ktere je pa vse voljno in mirno pre- terpel. Ko je bil vprašan, kako zamore tako poterpežljiv biti, je rekel: Kedar mi kdo kaj razžaljivega reče ali stori, nočem v to misliti, temveč obernem svoje misli precej v tisto veliko razžaljenje, ktero je Sin božji od svojih stvari prejel, in pravim sam pri sebi: Ko bi ljudje tudi za uho bili, bi še vse nič ne bilo proti zaničevanju in razžaljenju, ktero je tvoj Go¬ spod in Zveličar prejel in voljno preterpel. — Res je, je dalje rekel, da včasi pri zaničevanji in razžaljenji veliko nejevoljo občutim, ktera se hoče v meni vzdigniti; ali precej svoje misli na kako enako razžaljenje obernem, kakoršno je Jezus prestal, in tako dolgo svojih misel od tega ne od vernem, dokler ne čutim, da je vsa nejevolja prešla. Pobožna gospa je bila hudo bolna, in je neznane bolečine občutila; ena njenih prijatelic ji je tedaj podobo križanega Jezusa v roke po¬ dala, rekoč: Prosi Jezusa, da naj te reši bo¬ lečin. — Ali gospa je odgovorila: zakaj ga bom zato prosila? Misliš, da želim iz križa stopiti, ker imam v rokah podobo Jezusa, kije do^ smerti na križi ostal? Bog me tega varuj! Se več želim zanj terpeti, ki je toliko zame terpel. „Ko premislim, kolikanj je Jezus terpel, ker vendar ni celo nič terpeti zaslužil, re3 ne vem, kje imam pamet, če se pritožim zavolj 111 svojega terpljenja, ali če mislim , da ga nisem zaslužila. — Pravi sv. Terezija. Sv. Ludvina je celih osem in trideset let bolna bila, in je vedno bolečine v vsih udih občutila; in pri vsem tem je bila zmiraj ve¬ sela in prijazna, ker je neprenehoma premišlje¬ vala, koliko in kako je Jezus terpel. v Ceterta jablana. Zaupanje. ,,Bog bolj želi našega zveličanja in vsega tega, kar nam v zveličanje služi, kakor ga mi sami zamoremo želeti; tudi bolj ve, kakor mi, Po kteri poti bomo naj ložje zveličanje dosegli. *se pota so v božjih rokah, in po njegovi volji ? e zgodi, karkoli se zgodi na svetu. Gotovo je tedaj, da med vsem tem, kar se nam za¬ gore zgoditi, se nam bo ravno to zgodilo, kar bo naj bolje za nas. — Ali želiš o tem pre¬ pričan biti? Premisli tedaj sledeče : Gospod Bog h pravi: Jez te ne bom nikoli pozabil.*) *) Iza. 49, 15. 112 Jez bom zmiraj z vami, vse dni. *) Ko bi ti to kak pošten človek obljubil, bi mu verjel in in bi va-nj zaupal; glej, Bog ti to obljubi, in nič prav ne zaupaš. Zamore le kaj bolj gotovega biti, kakor je božja beseda?" — Tako uči sv. Avguštin. Sveto pismo sploh, posebno pa psalmi, so polni naj lepših naukov o božji milosti in lju¬ bezni do nas, in o njegovi pripravljenosti, nam pomagati v vseh rečeh. Toraj so svetniki v vseh rečeh terdno v Boga zaupali, in njih serce je bilo v svetem miru. — Bere se, da se je sv. Hugo škof enkrat po noči grozno bal, (la bi se neka nesreča ne prigodila in ni se precej spomnil božje dobrote in previdnosti; ali kmalo po tem je spoznal, da ni prav, da se boji, se je skesal svoje zmote, in je z velikim zaupanjem rekel: Zakaj se le bojim ! Bog je obljubil, da nam bo na strani stal v vseb nadlogah in ne¬ srečah. Ni se mi tedaj nič bati, kar se bo zgodilo, to bo naj boljše za me. O sveti Rozi iz Lime v Ameriki se bere, da je bila v svoji mladosti grozno boječa, tako da si ni upala po noči nikamor brez luči iti- Prigodilo se je pa, da je zvečer dolgo molila v sobici, ki jo je na vertu svojih starišev imela. Njena mati , ki je bila ravno tako boječa, j e Mat. 28, 20. 113 začela skerbeti za svojo hčer, in je želela do nje priti, pa si ni upala sama čez vert iti do sobice. Ko je njen mož domu prišel, ga je prosila, da naj z njo gre. Sv. Roza je bila tako zamišljena v molitev, da ni nič druzega mislila; ko je pa videla svoje stariše, ki so jo prišli iskat, se je spomnila, da mora že pozno biti, in je z njimi v hišo šla. Po poti je pa to misel imela. Glej, moja mati je tako boječa, kakor jez, in si ni upala sama pome priti; levdrušnji svojega moža si je upala priti. Jez pa sem še zmiraj tako boječa, dasiravno me moj ijubeznjivi ženin Jezus povsod spremlja, m me nikoli same ne pusti. Zakaj meje tedaj strah! — To premišljevanje je sv. Rozo tako v zaupanji poterdilo, da po tem ni bila več tako boječa. „Bog je vsegamogočen, toraj mu nobena reč ni nemogoča; Bog je neskončno moder in vsegaveden, toraj mu nobena reč ni neznana, ne skrita; Bog je neizmerno dober, toraj vse to želi, kar nam je zares dobro. — Ali bi ne imelo vse to naše zaupanje do Boga popolnoma Poterd,ti?“ — Tako piše zvesti služabnik božji Zkupoli. Serce svetega Frančiška Šale zija je bilo tako polno terdnega zaupanja do Boga, da je z miraj mirno in zadovoljno živel, tudi v naj 'mčih nesrečah in nadlogah, in večkrat je rekel, oa ne razume, kako more kristjan, ki v pra- Ve ga Boga veruje, drugače misliti, kakor da Zlate jabelka. 8 114 vse to, kar Bog pripusti, je prav in nam služi v zveličanje. „Gotovo smo prepričani, da nas resnice svete vere ne morejo goljufati; in vendar nič prav ne znamo va-nje zaupati, in smo bolj priprav¬ ljeni zaupati v besede ljudi, in v obljube goljufi¬ vega sveta. In ravno zato tako malo napredu¬ jemo v čednostih in tako malo storimo za božjo čast.“ — Pravi sv. Vincencij. Svetniki božji so le po tem večno življenje zadobili, ko so se na božjo besedo bolj zana¬ šali, kakor na besede ljudi, in so bolj Bogu verjeli, kakor goljufnemu svetu, ker so vedeli in dobro premislili, da nebo in zemlja pre¬ ideta, beseda božja pa večno ostane. — Jezus je rekel, da je on pot, resnica in življenje ,*) to je, da njegova beseda nam pravo pot v nebesa kaže, njegova beseda nam gotovo resnico raz¬ odeva, in po njegovi besedi, če jo zvesto spol- nujemo, bomo večno življenje zadobili. ,,Navaditi se moramo v vseh rečeh za lepo lučjo vere hoditi; to nam je potrebno za naše lastno zveličanje, in tudi za zveličanje bližnjega; ta luč nas prečudno poterdi in razsvetli naše serca. Gotovo nam ne more nobena druga reč serca napolniti in nas po varni poti voditi, ka¬ kor le večne resnice. Veruj mi, da bo kmalo *) Jan 14, d. 115 do keršanske popolnosti dospel, in bo zamogel ve¬ like reči storiti, kdor se opira na božje resnice." — Tako govori sv. Vincencij. Sv. Filip Neri se je vselej pred v molitvi priporočil božji previdnosti, preden je kako delo začel, posebno če je bilo veliko, in s tem se je tako poterdil v zaupanji do Boga, da je več¬ krat rekel: Terdno zaupam, da bom od Gospoda zadobil, karkoli ga bom prosil; zakaj pravi nam, da bomo vse zadobili, karkoli ga bomo v mo¬ litvi z živo vero prosili. *) „0 Gospod moje duše! kdo bi zamogel to z besedami izreči in na znanje dati, kar ti ti¬ stim daješ, ki na-te zaupajo; in koliko tisti zgube, kteri že tako visoko pridejo v notranji mo¬ litvi, da so zamaknjeni, in po tem sami na-se zaupajo." — Pravi. sv. Terezija. Ravno ta svetnica piše, daje poznala krist¬ jane, ki so bili v pobožnosti in v čednostih tako popolnost dosegli, da so bili v molitvi vsi k Bogu povzdignjeni in včasi zamaknjeni, in ki so po tem v sužnost hudobnega duha padli. Pravi dalje, da se je to morebiti le zato zgodili, ker so pre¬ več sami v sebe zaupali. Zakaj kedar kristjan vidi, da se njegova duša tako visoko proti Bogu Povzdiguje, kedar spozna, kako zaničljivo je vse posvetno bogastvo in veselje proti nebeški *) Mat. 21, 22. 8 * 116 časti, in kedar občuti, kako Bog njegovo dušo ljubi: ga vse to tako poterdi v zaupanji do sa¬ mega sebe, da misli, da po takem spoznanji se ne bo mogel nikdar več k posvetnim rečem oberniti; se po tem nič več ne varuje, in se brez strahu v nevarne priložnosti podaja, v kte- rih svojemu Gospodu čedalje bolj nezvest po¬ staja. — Kdor toraj misli, da stoji, naj se va¬ ruje, da ne pade. *) „Kedar se človek na svojo lastno pamet in moč zanaša, si veliko škodo dela. Kedar postavim kak vikši, ali kak pridigar ali spoved¬ nik v svojo lastno modrost, učenost in pamet zaupa, mu Bog svojo pomoč odvzame in ga sa¬ memu sebe prepusti, da mu s tem spoznati dd, kako malo sam zamore; in iz tega izvira, da z vsim svojim trudom in prizadevanjem malo ali pa nič dobrega ne opravi. — Ravno zavolj tega tedaj vča.i tako malo dobrega storimo v svojih opravilih. 1 ' — Pravi sv. Vincencij. Sv. Frančišk Salezij je vse svoja opravila, ki mu jih je bil Bog izročil, srečno opravil, zato ker se ni nikoli na svojo lastno modrost zanašaj, temveč je le v božjo previdnost zaupal. In ni¬ koli nivečega upanja imel, da se bo kako opra¬ vilo dobro izšlo, kakor kedar druge opore in druzega pripomočka ni imel, kakor božjo pre¬ vidnost. *) 1. Kor. 10, 12. 117 Sv. Filip Neri je večkrat rekel, da kdor se v grešno priložnost podi in zraven pravi: Ne bom v greh padel, ne bom hudega storil; ravno s tem spričuje, da bo padel in svojo dušo močno poškodoval; zakaj kdor nevarnost ljubi, bo v nevarnosti poginil. *) »Prizadevajmo si, prav umeti, da ne smemo nikoli sami v sebe zaupati, in da sami iz sebe nismo dobri za nič druzega, kakor da skazimo božje namene, ki jih z nami ima. Ce se bomo o tem prav prepričali, se bomo popolnoma bož¬ jemu vodstvu prepustili, in ga bomo neprene¬ homa prosili, da naj nam pomaga." — Tako pravi sv. Vincencij. Ceski kralj sv. Venceslav bil je nesre¬ čen v vojski, je zgubil vso svojo armado, in je prišel v oblast svojih sovražnikov. Ko so ga vprašali, kako se počuti in kako mu je pri sercu, je odgovoril: Nisem bil še nikoli tako miren in vesel, kakor sem zdaj; zakaj dokler me je obdajala armada, zanašal sem se na člo¬ veško pomoč, in nisem utegnil v Boga misliti; zdaj pa, ko sem vso armado in posvetno moč zgubil, zmiraj le v Boga mislim in le v njega zaupam in upam, da me ne bo zapustil. Sv. Filip Neri je imel navado reči: Go¬ spod, ne zanesi sena-meinne pusti me samega; *) Sir. 3, 27. 118 če me ne varuješ, bom precej padel. — O Go¬ spod, nikar nič druzega od mene ne pričakuj, kakor kaj hudega. „Nikar se veliko ne zanašajte na prijaznost in pomoč ljudi, zakaj ne zamorejo nam prav pomagati; in ko Gospod Bog vidi, da se preveč na-nje zanašam, nas on zapusti.“ — Sv. Vin¬ cencij. To nas Bog sam uči po ustih preroka Je¬ remija rekoč: Gorje človeku, kteri v človeka zaupa .... in čegar serce Gospoda zapusti. *) Sv. Vincencij je bil o tej reči tako pre¬ pričan, da ni nobenega zaupanja imel v pri¬ jaznost in pomoč posvetnih ljudi, ampak da se je te pomoči tudi kolikor moč ogibal, ako se mu je ponujala. Enkrat ga je vikši poglavar mesta prosil, da naj za-nj govori pri kraljici zavolj reči, ki jo je prejeti želel; in mu je obljubil, da bo tudi on, kolikor bo mogel, nje¬ govemu redu dobrega storil. Na to mu je sv. Venceslav tako odgovoril: Kolikor bom po pra¬ vici za vas storiti zamogel, bom storil, kar pa moj red zadeva, prepustimo vse božji pre¬ vidnosti. Ravno tako je tudi sv. Frančiška Fremiot mislila in ravnala, ko je bila vikša vsega svo¬ jega reda. Francoska kraljica se ji je bila ▼ molitev priporočila, in ji naznanila, da jo *) Jerem. 17, 5. 119 visoko ceni. Na to so znanci in prijatli svete Frančiške grozno želeli, da naj kraljici piše in se ji v prijaznost priporoči. Ali Frančiška ni nikakor hotla tega storiti, temveč je rekla, po¬ sebno svojim nunam: Me moramo želeti, nizke in neznane ostati, in ne smemo nikdar prijaz¬ nosti svetnih vikših in mogočnih iskati. Ce si prizadevamo svoje dolžnosti do njih spolnovati, kakor nam Bog zapoveduje, in če molimo za njih zdravje in življenje, in posebno za njih večno zveličanje, bo gotovo Bog, ki za nas skerbi, storil, da nas bodo spoznali, kedar nam bo njih pomoči treba, in da nam bodo v naših potrebah pomagali. Sv. Terezija je imela navado reči: Prav prijatelj, v kterega zaupati zamoremo, je le Je zus Kristus. Kedar sem na-nj operta, tako moč v sebi občutim, da se mi zdi, da bi se mogla vsem svetu ustaviti, ko bi se zoper mene vzdignil. „Kdor se v svojih opravilih zvijače in ovin¬ kov posluži, razžali previdnost božjo, in se nje¬ gove očetovske skerbi nevrednega stori." — kravi sv. Vincencij. Ravno ta svetnik je vse zvijače v svojimi govorjenji in djanji sovražil, in se jih nikoli ni kotel poslužiti, ampak rekel je, da pusti vse ovinke in zvijače pravdarjem in drugim svetnim modrim. „Kedar kdo vse svoje misli v Boga oberne ln se le va-nj zanaša, zraven si pa prizadeva, 120 mu zvesto služiti, Bog zvesto za-nj skerbi; in cim večje je njegovo zaupanje v Boga, tem bolj Bog za-nj skerbi; in bati se mu je treba, da bo Bog nehal za nj skerbeti, zakaj njegova lju¬ bezen je neskončno velika do tistih, kteri vanj terdno zaupajo." — Tako piše sv. Fran¬ čišk Salezij. Sv. Frančišk Serafinski je bil posebno prepričan od tej resnici, in je tudi svoje tovarše učil, popolnoma v vseh rečeh v božjo previdnost zaupati. Kedar je kterega svojih tovaršev kam poslal, mu ni nikoli druge popotnice dal, kakor sledeče besede svetega pisma: Oberni do Go¬ spoda svojo skerb, in on te bo preživel. *) — In ko ga je Rimski papež vprašal, kako se on in njegovi tovarši prežive, mu je odgovoril: Sveti oče! naša mati (to je: obljuba revšine) je res grozno revna; ali naš oče (to je: dobrotljivi Bog) je neizrečeno bogat. „Kdor Bogu služi s čistim sercom, in kdor v nemar pusti svoj lastni dobiček ter vse, kar je časnega, in le božjo čast iše, bo zmiraj svoje opravila in dela po sreči opravil, posebno takrat, kedar po človeški previdnosti ni nobenega do¬ brega upanja; zakaj opravila v službi božji so povzdignjene čez vso človeško previdnost, ker jih neskočna božja previdnost vlada." — Tako govori sv. Karol Boromej. Psalm. 54, 23. 121 Kakor je ta svetnik govoril, tako je tudi ravnal. V vseh svojih opravilih je v Boga za¬ upal in se mu je v molitvi priporočal; ia z mo¬ litvijo je vse svoja dela začel, med delom je vedno v božjo pričujočnost mislil, in je z Bogom svoje dela končal. In bolj ko je bilo kako delo težavno, z večim zaupanjem je Boga pomoči prosil. Zatoraj je pa tudi tolikanj velikih in težkih opravil srečno opravil, ki so se posvetnim ljudem nemogoče zdele. — Ravno tako je sv. Karol tudi v svojih hišnih potrebah popolnoma v božjo previdnost zaupal, in Bog mu je včasi očitno pokazal, da mu je zaupanje dopadljivo. Ta svetnik je bil grozno usmiljenega serca, in je vse ubogim dal, kar je imel. Njegov hišnik ga je včasi za to svaril in mu je včasi z neje¬ voljo povedat prišel, da ni nobene reči več pri hiši. Sv. Karol ga je z božjo dobroto in pre¬ vidnostjo tolažil; ali hišnik se s tem ni dal po¬ tolažiti, in mu je rekel, da bi imel menj ubo¬ gim dajati, in bolj za svojo hišo skerbeti. Po¬ sebno je enkrat njegov hišnik z veliko nejevoljo Prišel mu povedat, da nima celo nič več denarjev m da ne ve, kako bo mogel družini potreben živež dati. Sv. Karol mu ni druzega nič odgo¬ voril, kakor da naj v Boga zaupa, Bog bo go¬ tovo pomagal. — In Bog je pokazal, kako mu Je bilo to zaupanje dopadljivo; zakaj dve uri Po tem je sv. Karol pismo prejel, v kterem je oilo tri tisuč tolarjev. Precej je tedaj hišnika poklical, in mu je denarje dal, rekoč: Vzemi to, 122 človek male vere! Glej, da nas božja previdnost ni zapustila. — Zares veliko je bilo zaupanje tega svetnika v božjo previdnost; ali zraven tega se pa bere o njegovem življenji, da nje¬ govo zaupanje ni bilo prederzno, temveč z veliko keršansko previdnostjo združeno. Zatoraj se ni nikoli nepremišljeno in nepotrebno v nevarnost podal, se je v vseh svojih opravilih rad posve¬ toval, in je vse dobro premislil, preden je kaj začel, in po tem, kedar je vse storil, kar je sto¬ riti zamogel, je popolnoma v božjo previdnost in pomoč zaupal. „V velikih potrebah in težavah je čas po¬ kazati, da zares v Boga zaupamo. Verjemite mi, da trije delavci več store, kedar Bog po¬ maga, kakor deset drugih; in pomaga vselej, kedar nam človeške pripomočke odvzame, in kedar nam opravila izroči, ki so veči, kakor naša moč.“ Tako uči sv. Vincencij. Ta svetnik je v celem svojem djanji veliko zaupanje do Bogaskazal; in Bog, ki je obljubil, da tistih, ki vanj zaupajo, ne bo nikdar zapu¬ stil, je včasi s čudeži pokazal, da mu je za¬ upanje svojega zvestega služabnika dopadljivo; in mu je moč dal, take velike dela opravljati, nad kterimi se še zdaj svet čudi. — To za¬ upanje je sv. Vincencij tudi lepo pokazal, ko je njegov hišnik prišel mu povedat, da nim» nobenega vinarja več. — O vesela novica! je od¬ govoril sv. Vincencij, Bog bodi zahvaljen! Zdaj j® čas po kazati, če imamo pravo zaupanje v Boga! 123 O kako neskončno veliko je bogastvo božje pre¬ vidnosti, ali naše obupanje in dvomenje ji veliko nečast dela. — Kmalo po tem ga je Bog še bolj v zaupanji poterdil, ker mu je pomoč poslal. „Kedar hočemo kako opravilo v božji službi in za božjo čast opraviti, moramo najprej Boga prositi, da naj nas razsvetli, in nam svojo sveto voljo spoznati dd; po tem se sicer smemo člo¬ veških pripomočkov poslužiti, kteri so potrebni in pripravni, da se božja volja in božji nameni dopolnejo; toda ne smemo se preveč na nje za¬ našati, temveč le na božjo pomoč, in le od Boga moramo pričakovati, da nam bo pomagal, opra¬ vilo po sreči opraviti. Zraven tega pa moramo terdno prepričani biti, da karkoli se bo zgodilo, bo vselej naj boljše za nas, dasiravno se bo mo¬ rebiti nam slabo zdelo po naši pameti. — Tako pravi sv. Vincencij. Temu svetniku se je bil nekdo v molitev priporočil, in on mu je odgovoril: Ljubi moj prijatel, danes sem se celo dopoldne v opravilih Pomudil, tako da sem le prav malo molitve opra¬ viti zamogel, in še ta je bila raztresena; tedaj vidite, kako malo se zamorete danes na mojo molitev zanesti. Ali to me vendar ne stori ža¬ lostnega, ker vse svoje upanje v Boga postavim, in ne v svoje molitve in tudi ne v svoje pri¬ zadevanje; in terdno verujem, da je sedež božje milosti in dobrote na našo revšino postavljen; (bolj ko smo revni in pomoči potrebni, bolj se nas Bog usmili in nam pomagaj. 124 Kedar opravljamo svoje navadne dela, da si pridobimo, kar nam je v življenje potrebno ne smemo preveč v skerbeh in v straha biti, temveč si moramo pametno in modro prizadevati, kolikor zamoremo, in po tem vse božji previd¬ nosti prepustiti, s serčnimi željami, da bi Bog vse naše opravila po svojih namenih voditi, in nam svojo voljo na znanje dati hotel. In terd- no verujemo, da kedar Bog hoče, da bi kako opravilo srečno dokončano bilo, zaderžki nič ne škodujejo, opravilo bo vendar dokončano; in menj ko bo zraven našega dela, več bo božjega.' 1 — Pravi sv. Vincencij. V življenji ravno tega svetnika se bere, da je vselej pred svoje opravilo Bogu priporočil, preden se je človeških pripomočkov poslužil, dasiravno so bili dobri in potrebni, in potlej mirno čakal, da bi Bog posvoji previdnosti nje- f ovo delo na pravo pot in k svoji časti obernil- n je večkrat rekel, da Bog po svoji previdno¬ sti stori, da se tista opravila naj srečniši izidejo, o kterih č ovek želi, za božjo previdnostjo ho¬ diti, ne pa pred njo. „Kdor nima prave keršanske moči, in je preveč navezan na svojo lastno čast, je grozno jezen, vpije in si ne dd pokoja, kedar kdo kako krivično opravljanje zoper njega napravi. Kdor je pa uterjan v božji ljubezni, in druzega nic ne želi, kakor Bogu dopasti, ni tak; zakaj dobro ve, da Bog vidi njegovo nedolžnost, in da jo bolj obrajta, kakor on sam; in da ga bo Bog 125 = gotovo varoval in branil, kolikor mu bo v večno zveličanje služilo." — Tako piše sveti učenik Avguštin. V življenji svetega Frančiška Salezija se bere, da je bil velikokrat grozno gerdo oprav¬ ljan po svojih sovražnikih, pa se ni zavolj tega nikoli jezil, tudi ni žalosten postal, in se ni od¬ govarjal in pravičil, temue vse je božji previd¬ nosti prepustil, s terdnim zaupanjem , da bo Bog vse k dobremu obernil. Kedar je slišal, da ga gerdo opravljajo, je imel navado reči: Si močno prizadevajo, mi dobro ime odvzeti, pa zaupam, da mi ga bo Bog ohranil, če je to potrebno za njegovo službo. Sam za-se gotovo ne želim dobrega imena in nobene časti, temuč le kolikor mi je tega za božjo službo potrebno. Da bi zamogel Bogu prav zvesto služiti, le to želim, naj bo v dobrem ali v slabem imenu, naj bo v časti ali v nečasti, kaj je na tem ležeče? Bogu Prepustim skerb za svojo čast in za svoje dobro ‘me; naj Bog stori, kar mu je dopadljivo, in njegovo je vse. In ko bi se s tem, ko sem za¬ ničevan in zasramovan, božja čast pomnožila, a h bi ne bilo moje zaničevanje in zasramovanje moja največi čast? To je naj veči čast stvari na svetu: božjo čast množiti. — Enkrat je bil e den njegovih sovražnikov gerdo opravljanje zoper njega naredil, da namreč v nečistosti živi- posvetni ljudje, ki svetega Frančiška niso Iju- mli, so to opravljanje precej verjeli in povsod iztrošili. Njegovi prijatelji pa, ki so njegove 126 svetost poznali, in ki so bili grozno žalostni zavolj tega hudobnega opravljanja, so ga prosili, da naj svojo nedolžnost skaže, zakaj sicer mu bo če dalje bolj njegovim duhovskim opravilom škodovalo. On pa je z mirnim sercom odgo¬ voril : Prepustimo Gospodu vse to, Gospod Bog naj bolje ve, koliko mi je časti in dobrega imena potreba za njegovo službo; le toliko ga želim, in nič^več. Ce močno hitimo in si silno prizadevamo pripomočke najti, da bi se obvarovali nesreč in žalostnih prigodeb na tem svetu, in da bi jih od sebe odvernili, nimamo še pravega zaupanja v Boga. Zakaj ker s takim zaderžanjem božjo previdnost prehiteti hočemo, s tem očitno poka¬ žemo, da bolj v svoje prizadevanje, kakor v božjo previdnost zaupamo; in da se bolj za¬ našamo na človeško modrost, kakor na božjo be¬ sedo. — Tako govori sv. Vincencij. Božji služabnik Alvarec imel je hišnika, ki je bil grozno skerben za hišna opravila, iu za vse, kar je bilo za časno življenje potrebno, in bil je v grozno velikih skerbeh in težavah, kedar je videl, da kakova reč pohaja. Včasi je prišel z veliko žalostjo svojemu gospodu težave potožit; ali Alvarec ga je najprej vprašal, če se je z Bogom posvetoval, in če je njemu najpred to težavo potožil in ga pomoči prosil- In kedar je hišnik odgovoril, da ima preveč skerbi in dela, da ne utegne moliti, mu je slu' žabnik božji rekel: To bi imela tvoja naj večju 127 skerb in tvoje pervo delo biti, se Bogu pri¬ poročiti in v njegovo previdnost zaupati. Pojdi in moli naj pred. Kaj misliš, da nimamo go¬ spoda in oskerbnika, ki bolj za nas skerbi, ka¬ kor mi sami skerbeti zamoremo? Najpred se Bogu priporoči, potlej stori, kar ti je mogoče, in ne misli, da je vse na tvojem prizadevanji ležeče. „Kedar smo v nevarnosti, če je tudi ve¬ lika, ne smemo obupati in serčnosti zgubiti, tem¬ več moramo močno na Gospoda zaupati; zakaj večja ko je nevarnost, večja je tudi pomoč ti¬ stega, ki se pusti imenovati: Pomočnik o pra¬ vem Času v težavi .“ *) — Tako piše sv. učenik Ambrož. Sv. Ignacij Lojola je enkrat v ladiji na morji bil, ko se je strašen vihar vzdignil, tako da so vsi m slili, da se bo ladija potopila, in so grozovitno jokali in tožili; le sv. Igaacij je bil Popolnoma miren in neprestrašen, in je sledeče besede svetega pisma premišljeval: Jezus jim je rekel: Kaj ste boječi, malovernih Tedaj je ostal , zapovedal vetrovom in morju , in bila je ve¬ lika tihota. **) — Premislil je zraven, da brez božjega pripušenja se vetri nikdar ne vzdig¬ nejo , in brez njegove volje se nobeden ne more na morji potopiti. In rekel je: Ce je pa *) Psalm. 9, 10. **) Mat. 8, 26. 128 božja volja, da naj se tukaj potopim, je tudi moja volja. „Kakor hitro spoznamo božjo voljo v ka¬ kem opravilu, dasiravno je težko, ga moramo vendar neprestrašeno začeti in ga stanovitno opraviti, če se tudi še tako velike težave na¬ sproti stavijo, zakaj Bog nam bo gotovo po¬ magal v takih delih, ktere po njegovi volji opravljamo/ 1 — Pravi sv. Vincencij. Ta svetnik je s svojim velikim in stano¬ vitnim zaupanjem v božjo previdnost velike dela za božjo čast in za zveličanje duše opravil. Ko je spoznal, da je božja volja, da naj to ali to opravilo opravi, ga je serčno začel in ga ni več popustil, in ni obupal, če so se mu tudi še tako velike zapreke in težave na¬ sproti stavile. Ravno takrat, kedar je naj več nasprotvanja in hudobij ljudi v svojih dobrih de¬ lih prestati imel, je le še bolj v samega Boga zaupal, in je še z večjo stanovitnostjo svoje delo opravljal. Ravno tako je sv. Karol ravnal. Po tem, ko je tako opravilo dobro premislil, in ko je j popolnoma spoznal, daje božja volja, da naj ga opravi, ga je začel; in dasiravno so mu nje govi prijatli včasi rekli, da ni mogoče tega opraviti, se ni dal ostrašiti, temveč si je s terd- nim zaupanjem v Boga stanovitno prizadeval; in tako je vselej do konca opravil, karkoli J e za božjo čast začel. 129 „Nekteri imajo tako zaupanje v Boga, da do zadnjega, in kedar drugi mislijo, da je že vse zgubljeno, še zmiraj terdno zaupajo. O kako dopadljivi so Bogu, in kako rad jim Bog pamaga!" — Sv. Frančišk Salezi. V svetem p : smu se bere, *) da je bila ne¬ dolžna Suzana zatožena, k smerti obsojena, in že k smerti peljana. Ali zmiraj je še v Boga zaupala, in Bog ji je pomagal. .,Postavimo vse svoje zaupanje v Boga, in bodimo popolnoma podložni njegovi previdnosti, m po tem se nič ne bojimo , naj ljudje zoper nas govore ali štor č, karkoli hočejo; vse se nam bo k dobremu oberniio. Če se tudi ves svet zoper nas vzdigne, se nam ne bo moglo nič pri- goditi, kakor kar bo Bogu dopadljivo, v kterega smo vse svoje zaupanje postavili.“ — Tako go¬ vori sv. Vincencij. „Kedar kdo vse svoje zaupanje v Boga postavi, ga Bog zmiraj posebno varuje, in je te daj popolnoma brez vse nevarnosti, nič za¬ ves hudega se mu ne more prigoditi." — Sv. Vincencij. Kar tukaj sv. Vincencij pravi, ravno to je bilo tudi v njegovem djanji popolnoma videti. Karkoli se je njemu ali njegovim duhovnom pri¬ sodilo, ga ni nikoli žalostnega ali nejevoljnega *) Daniel 13. Zlate jabelka. 9 130 storilo, temveč zmiraj polnega zaupanja v Boga se je z veselim sercom popolnoma božji previd¬ nosti prepustil. In bere se o njegovem življenji, da je vselej takrat še posebno vesel bil, kedar se je njemu ali njegovim duhovnom kaj zoper- nega prigodilo, ker je takrat lepši priložnost imel, le v Boga zaupati, in se njegovi sveti volji popolnoma podvreči. „Kdor ne obupa v neprevidnih, naglih ne¬ varnostih in težavah, temveč se precej z zaupa¬ njem k Bogu podd, pokaže, da je dobro vko- reninjen v tej čednosti (v zaupanji).‘‘ — Tako piše sv. služabnik božji Rodriguec. V življenji svetih pušavnikov in redovnikov se bere o sv. Kolumbanu, da se je enkrat na- nagloma od dvanajsterih lačnih volkov obdanega videl, ki so vanj režali, in ki so že njegovo ob¬ lačilo tergati začeli. Ali on je mirno obstal, je proti nebesom pogledal, in rekel: Bog pridi mi na pomoč- Gospod hiti mi pomagat! *) — In Bog je precej njegovo zaupanje lepo poplačal, ker ga je rešil iz nevarnosti. „Če smo se zares popolnoma v božje roke podali, s terdnim zaupanjem v njegovo previd¬ nost, se ne smemo nobene zopernosti bati. Ce nam jo Bog pošlje, bo gotovo vse tako obernil, da bo nam k dobremu, po potih, ki nam zdaj *) Psalm 69, 2. 131 niso znane, ali enkrat jih bomo spoznali/' — Pravi sv. Vincencij, To se vidi poterjeno v tem, kar se je sv. Frančišku Saleziju in sv. Ignaciju prigodilo. Sv. Frančišk je prebival, ko je bil v Rimu, v hiši blizo reke Tiber. Prigodilo se je pa, da so drugi imenitni gospodje, ki so v Rim prišli, že¬ leli v ravno tisti hiši stanovati; in ker je go¬ spodar hiše upal več plačila od njih dobiti, ka¬ kor od sv. Frančiška, je njegovim služabnikom rekel, da naj si drugej stanovanja išejo, ker bodo drugi gospodje v to hišo prišli. Služab¬ niki sv. Frančiška niso hotli tega storiti, in so se začeli z gospodarjem močno prepirati. Ko so naj bolj upili, je prišel sr. Frančišk domu ; in kakor hitro je zvedel, zakaj se prepirajo, je precej svojim ljudem zapovedal, da naj gredo druzega stanovanja iskat. To so služabniki sto¬ rili; in komaj so se bili preselili , se je strašna ploha vlila, tako, da je reka Tiber v kratkem •Sasu tako velika in dereča postala, da je hišo, iz ktere je bil sv. Frančišk po krivici pregnan, poderla, in vsi, ki so bili v nji, so se potopili. Po tem je sv. Frančišk še bolj spoznal, kako skerbno ga božja previdnost varuje. Ravno tako je Bog tudi svetemu Ignaciju pokazal, kako ljubeznjivo za-nj skerbi in ga Varuje. Sv. Ignacij je bil šel v Jeruzalem in v druge sv. kraje. Na poti nazaj proti Rimu Je prišel v Ciper in je tam tri ladije najdel, ki 9 * 132 bo bile namenjene na Laško. Pervajebila turška ladija; druga je bila veneška, in je bila lepa, velika in močna ladija; tretja je bila manjša, stara in slaba. Prijatli svetega Ignacija so si močno prizadevali, da bi bili v veneško ladijo prišli, in so vikšega ladij e zelo prosili , da naj Ignacija v ladijo 'vzame, so mu ga močno hva¬ lili in rekli, da je svetnik. Al ko je vikši la- dije slišal, da je Ignacij reven, in da želi, ubogajme v ladijo vzet biti, ga ni hotel vzeti, in je rekel: Če je svetnik , mu ni treba ladije, bo lahko brez ladije čez morje prišel, kakor je o drugih svetnikih slišati, da so prišli. — Te¬ daj se je sv. Ignacij na majhno in slabo ladijo podal, kjer so ga s prijaznostjo sprejeli. Vse tri ladije so ob enem času z dobrim vetrom odri nile; al veter ni bil dolgo ugoden, ampak vzdig¬ nil se je strašen vihar, tako da se je pevva la¬ dija kmalo potopila, in vsi ljudje, ki so bili v nji, so potonili. Druga, kije bila močna in ve¬ lika, se ni potopila, ampak je na plitvo prišla in je v pesku občitala. Le tretja, kije bila naj slabeja, je srečno h kraju prišla. Ko je sv. Ignacij to vidil, je priserčno Boga zahvalil za njegovo veliko ljubezen, in bil je po tem v za¬ upanji do Boga še bolj poterjen. „Kdor ima pravo keršansko zaupanje, vse božji previdnosti prepusti, in ne posluša tega, kar človeška modrost in previdnost govori. O kako srečen je, kdor se v vsem svojem djanji previdnosti Gospodovi podvrže! Njega Bog zmiraj 133 skerbno varuje." — Tako govori sveta Frančiška Fremiot. Veliko zaupanje v Boga so že v starih ča¬ sih zvesti služabniki božji imeli; še bolj bi se ga kristjanom spodobilo imeti, ker nam Kristus v svetem evangeliji Boga v jako ljubeznjivih podobah kaže, v podobi dobrotljivega oče:a, zvestega prijatelja, skerbnega pastirja itd. — Abraham je imel veliko in stanovitno zaupanje v Boga. Bog mu je bil obljubil, da se bo nje¬ gova rodovina neznano pomnožila, in da bo ve¬ liko ljudstvo postala; in po tem mu je zapove¬ dal, da naj svojega edinega sina Izaka zakolje in daruje. Abraham je bil takrat že tako star, da ni več upati mogel, druzega sina dobiti; ali brez vsega ugovarjanja je bil precej pripravljen, božje povelje spolniti, s terdnim in nepre¬ makljivim zaupanjem , da bo Bog vse prav obernil. Ravno tako zaupanje v Boga je imel tudi Job. Ves je bil ranjen, vsi otroci so mu bili pobiti, vse premoženje je bil zgubil, zaveržen in zasramovan je bil od svoje žene in od svojih prijatlov in znancev. Ali v vseh teh težavah je bil popolnoma zadovoljen s tem, kar mu je Bog poslal, in je iz serca rekel: Ko bi mi Bog tudi življenje vzel , bom zmiraj vanj zaupal ... In on bo moj odrešenik. *) '■) Job. 13, 15. 16. 134 „Kdor se popolnoma božji previdnosti v roke da, in se ji voditi pusti, se z vsimi svojimi križi na lepem vozu pelje, in skoraj nobene te¬ žave ne občuti; kdor se pa sam na-se zanaša, gre peš, in svoje križe z veliko težavo za sabo vleče." — Tako piše sv. učenik Bernard. Bila je revna dekle, ki je v dolgi bolezni in velikih bolečinah na revni postelji ležala, pa je bila zmiraj vesela in zadovoljna. Slišala je, da se ljudje grozno boje hude letine in lakote; 1 )a tudi to je ni nič strašilo. Nad tem so se judje, ki so jo hodili obiskat, močno čudili, in vprašali so jo, kako zamore tako vesela biti v takih težavah. In odgovorila jim je, da le zmiraj na Boga mi-li, in da je vedno ravno tako pod perutnicami božje previdnosti, kakor mlad ptiček pod perutnicami svoje matere, in zato jo nobena reč ne ustraši in ne skerbi. „Služabnik božji se ne sme nobene reči bati , tudi hudobnih duhov ne ... Gospod Bog je mogočen, in derži hudobne duhove v služnosti; kaj nam tedaj hudega zamore j o storiti, ker smo služabniki tako velicega Kralja in Gospoda ?“ — Tako pravi sv. Terezija. Ravno ta svetnica spričuje sama o sebi, da je bila tako boječa, da včasi še po dnevi si ni upala sama v hiši biti. Ali enkrat je prav premislila, kako nespodobno je to, da se kristjan druge reči boji, kakor Boga razžaliti, ker imamo tako mogočnega in velicega Gospoda, ki vse vlada in za vse skerbi, in kteremu je vse 135 podverženo, tudi hudobni duhovi. Po tem je premislila, da le temu Gospodu želi služiti in dopasti, in je rekla sama pri sebi: Koga se bo¬ jim? zakaj me je strah? — In vzela je podobo križanega Jezusa v roke ter rekla: Pridite zdaj vsi, hudobni sovražniki! Gospodova služabnica sem, in se nobenega sovražnika in nobene reči več ne bojim. — In spričuje, da od tistega časa ni bila več boječa. ,,če je kdo ie toliko in še tako hudobno grešil, ne sme nikdar obupati nad svojem zve¬ ličanjem, in ne sme zaupanja v Boga zgubiti; zakaj božja milost je neskončno večja, kakor vsa človeška hudobija.'* — Tako piše sv. učenik Janez Zlatoust. Ko je bil sv. Bernard hudo bolan, je bil zamaknjen v duhu, in se mu je zdelo, da je k božji sodbi peljan, in tam si je hudobni duh pri¬ zadeval , ga s svojimi skušnjavami ob upanje pripraviti. In na te skušnjave je sv. Bernard takole odgovoril: Spoznam, da s svojimi deli ni¬ sem popolnoma vreden tako velikega plačila. Al moj Gospod ima nebesa dvakrat: per vič, ker je Sin božji, jih ima od vekomaj, drugič jih je zadobil, ko je na križi umeri. Sam zase je s pervimi zadovoljen, druge pa meni dA. V to zaupam. O sveti Jederti se bere, da ji je Kristus sledeče besede razodel: Vedno sem pred svojem Očetom v nebesih, in ga prosim za zveličanje ljudi; in kedar ljudje po človeški slabosti oma- 136 deževajo svoje serca z grešnimi mislimi, mu da¬ rujem svoje prečisto serce v odpušenje njih hu¬ dobnih misli; in kedar v dejanji greše, mu da¬ rujem svoje prebodene roke v odpušenje njih pre¬ greh. In tako v vseh rečeh, kedar ljudje greše, go¬ vorim za-nje svojemu Očetu, da bi jim milost dal, se spokoriti in odpušenje svojih grehov zadobiti. V svetem pismu se bere , da je Jezus po svojem vstajenji od smerti še zmiraj svojih pet ran, ki jih je na križi prejel, na svojem životu imel,*) in jih bo tudi v nebesih na svojem ži¬ votu ohranil, zato da jih zmiraj svojemu nebe¬ škemu Očetu kaže, in s tem njegovo pravično jezo zoper nas grešnike tolaži. Peta jablana. Molitev. ,,Molitev nam je v zveličanje potrebna, in ni je reči bolj potrebne, kakor molitev. To- raj jo moramo visoko častiti, jo želeti, in si prizadevati jo dobro opravljati/' — Pravi sv. Vincencij. ■) Jan. 20, 27. 137 Vsi svetniki so radi molili. Na priliko sv. Kajetan je veči del osem ur zaporedoma molil. Sv. Marjeta kraljica, sv. Štefan kralj, sv. Anton pušavnik, in drugi svetniki, so velikokrat celo noč molili. Šv. Raza iz Lime je vsak dan dvanajst ur molila. Nekteri svetniki so že v otroških letih začeli pobožno molitev opravljati; n. pr. sv. Alojzij je že po dve ali tri ure vsak dan molil, ko je bil še majhen. Včasi se je v der- varnico skril, da je bolj mirno molil, kedar ni mogel v hiši mirno moliti. Sv. Marija Magda¬ lena de Pazzi je že po tri ali štiri ure na dan molila, in včasi celo noč, ko je bila komaj de¬ vet let stara; še več časa je pa potlej v samo¬ stanu molitvi dajala. „Dobro opravljena molitev stori veliko ve¬ selje angelom, ki jo veseli Bogu prinašajo; hu¬ dobnemu duhu pa je grozno zoperna, zatoraj si močno prizadeva nas motiti, kedar molimo." — Tako piše sveti učenik Janez Zlatoust. Ravno ta učenik tudi pravi, da angeli božji tiste kristjane močno ljubijo, ktere pogo- stoma v molitvi pred Bogom vidijo; pravijo, da so angeli okolo njih v veliki tihoti, kedar molijo; jih hvalijo, jih srečne spoznajo in se vesele, ke¬ dar dokončajo molitev. Sv. Janez Evangelist pravi v razodenji, da je videl nebeške prebivalce pred Bogom, ki so imeli zlate posode v rokah polne lepo dišečih r eči, in pravi,, da so to molitve svetnikov, (to j& 138 kristjanov). *) In pravi, da je videl angela v nebesih, ki je molitve svetnikov ( kristjanov ) na zlat altar pokladal, ki je bil pred božjim sede¬ žem. **) — Iz tega vidimo, v kaki visoki časti so v nebesih dobre keršanske molitve. „Kristjan brez molitve je kakor človek, ki je od mertvouda zadet; ima roke in noge, pa se jih ne more poslužiti. Molitev popustiti se pravi zgrešiti pot proti nebesom. Molitev so vrata,-skozi ktere nam prideje božje milosti; kdor te vrata zapre, ne včm, od kod mu bodo po tem božje milosti prihajale." — Tako piše sv. Terezija. Ta svetnica, (kakor se bere v njenem živ¬ ljenji), je to, kar je pisala, po svoji lastni skušnji zvedela. Nekaj časa je bila tudi ona molitev opustila, in kmalo je videla , da je začela v grehe padati, kteri sicer še niso bili smertni grehi, vendar pa je videla, da je zmiraj globo; kejše padala , in pravi, daje spoznala, da bi se bila gotovo pogubila, ko bi ne bila zopet za¬ čela moliti. „Duša, ki je stanovitna v molitvi, das 1 ravno ji hudobni sovražnik veliko grehov, skuš¬ njav in padcev nasproti postavi, bo gotovo na zadnje rešena. Gospod jo bo, kedar bo njemu dopadljivo, iz nevarnosti rešil, in jo bo v večno zveličanje pripeljal." — Pravi sv. Terezija. *) Razod. 5, 8. **) Razod. 8, 3. 139 ' Sv. Marija Egiptovska je nekaj časa pred svojo smertjo spričevala, da je sedemnajst let strašne in vedne skušnjave imela, ali ker je zmiraj stanovitna ostala v molitvi, ni nikdar v nobeno skušnjavo privolila. Jezus nam med naj boljšimi pripomočki, se skušnjav obraniti, molitev priporoča, re¬ koč : Cujte in molite , da v skušnjave ne pa¬ dete. *) ,,Kdor ima dolžnost, svojemu bližnjemu o duhovskih ref eh govoriti, se mora najpred v molitvi k Bogu oberniti, in se z njim pogovo¬ riti in posvetovati. Če to stori, se znebi svo¬ jega lastnega duha, in se z božjim duhom na¬ polni ... Ne le v velikih in težavnih opravilih, ampak tudi v majhnih in vsakdanjih, bi se imel tako k Bogu povzdigniti, da se sam najpred Bogu podučiti da, preden druge uči; po zgledu Mojzesa, kteri je ljudstvo zmiraj to učil, kar s e je sam od Boga Daučil. Zato je vselej, pre¬ den je ljudstvu kaj oznanil, najprej rekel : To pravi Gospod Bog.“ — Sv. Vincencij. Kedar je imel sv. Vincencij kako reč pre¬ misliti, ali kaj skleniti, ali komu kaj svetovati, Je vselej pred, ko je začel premišljevati ali go¬ voriti, svoje oči in svoje misli k Bogu povzdignil, m ga je pomoči in razsvetljenja prosil. Kedar l e bilo kaj velicega in težavnega opraviti, si je *) Mat. 26, 41. 140 vselej najpred toliko časa vzel, da se je z Bo¬ gom v molitvi posvetoval, in da je vse njegovi sveti volji priporočil. In ker se je v vseh svo jih opravilih le na božjo previdnost in modrost zanašal, in nikoli na svojo lastno, je od Boga veliko razsvetljenje in velike milosti prejemal, tako da je včasi k takemu spoznanju prišel, do kterega bi po sami človeški pameti ne bil nikdar priti zamogel. Modri služabnik božji Pamb se ni v no beni reči na svojo lastno pamet, ampak le na neskončno božjo modrost zanašal. Kedar se jo kdo v kaki reči ž njim posvetoval, je vselej od¬ govoril : Daj mi čas, da to premislim. — Po tern se je v molitvi z Bogom posvetoval in je Bogu to reč priporočil. Oe mu je Bog po molitvi kako razsvetljenje in dobro misel dal, jo j e tistemu, ki se je z njim posvetoval, pove¬ dal , ker ni nikdar hotel po svoji lastni pameti svetovati. ..Notranjo molitev opraviti, se pravi, v to misliti, kar govorimo, kedar molimo; dobro spo - znati, kdo je tisti, s kterim govorimo , in kdo smo mi, ki si upamo, s tako velikim Gospodom govoriti, To se pravi zares notranjo molite^ > opravljati. Toraj se tisti motijo, ki menijo, da notranjo molitev opravljati ni nič druzega , ka¬ kor misliti (in nič govoriti); in menijo , kedar zamorejo svojo misel nepremakljivo v Boga der žati, dasiravno z velikim prizadevanjem, da s tem je naj boljši notranja molitev opravljena; in ke- 141 dar se jim včasi, po človeški slabosti, v kako drugo dasiravno dobro reč, misel oberne, se jim zdi, da niso nič dobrega opravili. Al prava notranja molitev po spoznanju ni nič druzega, t kakor prijazno pogovarjanje z Bogom. Se z njim pogovarjati, ki vemo, da nas ljubi, to je notranja molitev." — Tako uči sv. Terezija. Enkrat se je bil sv. Ignacij z nekterimi ■ svojih tovaršev na daljno pot podal, in vsak je svoje potrebne reči na rami nesel. Ko je to vi¬ del neki bogaboječ mož, mu je težko djalo vi¬ deti, da sveti duhovni svoje reči sami nosijo, se jim je tedaj ponudil, jih za njimi nesti, in so ®u jih pripustili. In tako so veliko dni hodili. > Vsak večer, preden so spat šli, so ti sveti go- * spodje vsak v svoj kot pokleknili in dolgo mo¬ lili; in ravno tako je tudi mož, ki je njih reči n »sil, pokleknil in tako dolgo klečal, kakor oni. Enkrat so ga duhovni vprašali, koga pravi ali < ®isli, kedar kleči; in odgovoril jim je: Druzega pič ne pravim kakor to: Ti duhovni so svetniki, ln jaz sem njih osel; kakor oni molijo , želim totdi jaz moliti. To ves čas Bogu darujem. — f Eere se, da je ta dobri mož po tem veiiko po¬ božnost dosegel, in da je dar visoke molitve od ® ,l ga prejel. Bere se o bogaboječem škofu; kijev mo- itvi večkrat premišljeval in rekel: O Gospod 1 ^do je tisti, ki govori, in s kom govori? Naj ne- J^edniši grešnik govori z večnim, naj vikšim i ,Q spodom! zaničljiv červ z Bogom! — To je . 142 tako premišljeval, da seje zjokal; in gaje serce bolelo, ker si upa z Bogom govoriti, dasiravno ni druzega kakor prah zemlje, nevreden zgub¬ ljen človek , in govori z večnim , neskončnim, nezapopadljivim Bogom. — Včasi je tudi rekel v molitvi: O Gospod: kako si upam s tabo go¬ voriti, tebe ljubiti, večnega vsegamogočnega Boga in stvarnika vseh reči! Ali tebe ljubiti o Gospod! je moja dolžnost, zato te ljubim. Gospod! červi na zemlji te časte, jaz sem červ, zato te častim in molim. — Gospod! ti si bil prišel na zemljo grešnikov iskat in si jih k sebi vabil; jaz sem naj veči grešnik, zatoraj pridem k tebi. — Go¬ spod! ker si se ti zato do nas ponižal, da bi te molili, s tabo govorili, te prosili, zakaj bi tedaj ne molil? zakaj bi s tabo ne govoril? zakaj bi te ne prosil? — Tako je ta škof z Bogom go¬ voril; in to je bila prava notranja molitev. „Kedar kdo z ustmi moli, in zraven misli in spozna, da z Bogom govori, in da več zraven misli, kakor iz besedo izreče , opravi ustno m notranjo molitev ob enem; in to je jako dober pripomoček v zveličanje. Kdor pa zraven ne premisli, s kom govori in kaj pravi, gotovo malo ali nič ne moli, dasiravno veliko besedi z ustmi izreka.'* — Tako uči sv. Terezija. Kristjani, ki imajo navado svoje molit? 6 hitro in le z ustmi opravljati, prav za prav ni¬ koli ne molijo, in Kristusova beseda jih popob noma zadene, ki pravi-: To ljudstvo me le z 143 žnablji tasti, njih serce pa je daleč od mene. *) — Taka molitev gotovo ni dopadljiva Bogu, kteri hoče v duhu in v resnici moljen biti. „Kedar je naše serce pri molitvi vsled do¬ bre misli ginjeno in vneto, nam ni druzega pre¬ mišljevanja iskati, ampak pomudimo se nekaj časa y nji, ki naše serce gine, in zraven recimo Gospodu besedo, ki pride iz skesanega ljubezni polnega, v božjo voljo vdanega serca itd., po občutkih, ki jih v sercu imamo. Taka molitev je jako dobra.“ — Tako pravi sveta Frančiška Fremiot. Sv. Ciril iz Aleksandrije je to v priliki lepo pokazal, rekoč: Premišljevanje v molitvi je enako kresanju. Kedar hočemo ogenj vkresati, udarimo s kresalom na kresivni kamen, in ka¬ kor hitro iskra na gobo pade in jo užge, de¬ nemo kresalo na stran. Ravno tako moramo s premišljevanjem svete resnice svoje terdo, kam¬ nito serce udariti, da iskre dd in se vname z božjo ljubeznijo in z poželenjem lepih čednost, ponižnosti, poterpežljivosti itd.; in v teh občut¬ kih in željah se pomudimo in se v dobrih skle¬ pih poterdimo. Taka molitev je gotovo boljša kakor veliko besedi, ali pa le zgolj visoko pre¬ mišljevanje. O nekem služabniku božjem se bere, da je naj raji Kristusovo terpljenje v molitvi pre- *) Mat. 15, 8. 144 mišljeval, in s tem si je naj ložje serce vnel. Premislil je to nezapopadljivo skrivnost in ke- dar je občutil v svojem sercu ljubezen ali hva¬ ležnost do Jezusa, ali kesanje svojih grehov, ali želje ga posnemati v njegovi ponižnosti, pokor- šini, poterpežljivosti itd., se je v teh mislih po¬ mudil. Da je bolj goreče svojo molitev ohra¬ nil, je posebno to večkrat premislil: Kako ve¬ liko je bilo zares terpljenje Jezusovo! — Kdo je terpel? Sin božji. Oh, Sin božji! — In za koga je terpel? Zame, — o moj Bog! Sin božji je za-me toliko terpel! in jaz nočem ene same zoperne besede iz ljubezni do njega voljno poterpeti? — Glej, koliko je Jezus Kristus za me terpel, in jaz ga ne neham žaliti! — Oh, kako mi je žal, da sem tako nehvaležno s svo¬ jem Bogom ravnal! Terdno sklenem, ga ne več razžaliti. — S tako molitvijo je ta služabnik božji visoko stopinjo keršanske popolnosti do- segei. „Kristjani, ki so malo vterjeni v pobož¬ nosti, radi in z veseljem hodijo po poti Gospo¬ dovi, dokler jim tolažbe daje v molitvi; kedar jim je pa odvzame, precej začnejo omagovati in žalovati, ravno kakor otroci, kteri se zahvalju jejo materi, kedar jim sladkih reči da, kedar jim jih pa vzame, se začnejo jokati, zato ker so otroci, in ne spoznajo, da jim je škodljivo, preveč sladkih reči jesti, ker se po tem preveč gliste v njih rede. Občutljive tolažbe v molitv, lahko v našem sercu zarede lastno dopadanjei | 145 in iz tega pride notranji napuh, kteri je strup naši duši, in kteri vse naše dobre dela ognjusi. In ravno zato Gospod Bog, ki nam od konca sladke tolažbe daje, da nas k sebi privabi, nam te sladkosti odvzame, ker ve, da nam bodo ško¬ dovale; in zato se mu moramo ravno tako za¬ hvaliti , kedar nam jih odvzame, kakor kedar nam jih dd.“ — Tako piše sv. Frančišk Salezi. Nek velik služabnik božji je spričeval sam o sebi, da je celih štirideset let molitev oprav¬ ljal brez vse notranje tolažbe, in da ima upanje, da mu bo to v zveličanje služilo. — Vsa to¬ lažba, je rekel, ktero sem imel in ki jo imam, je ta, da Bogu brez časnega plačila služim. „Kedar se naša duša obtežena čuti s su- hoto, takrat je čas v molitvi skazovati poča- stenja božje velikosti, zaupanje, podverženje m vdajanje v sveto božjo voljo. Takrat mo¬ ramo pred Boga priti, kakor revež pred svo¬ jega kralja, in se moramo besede poslužiti, ktera pokaže ljubeznjivo vdanost v njegovo sveto voljo.“ — Tako govori sv. Frančiška F remiot. Sv. Terezija je večkrat rekla: Jez si druge molitve ne želim, kakor tako, ki me v čedno¬ stih bolj poterdi. Tedaj se mi bo taka molitev dobra zdela, ako molim s suhoto, s skušnjavami in težavami, in če sem s tem bolj v ponižnosti Poterjena. — človek bi lahko rekel: To se ne pravi moliti, v takih težavah biti. — Ali ravno Se kristjan težave Bogu daruje, in jih po njegovi Zlate jabelka. 10 146 sveti volji radovoljno preterpi, ne da bi vanjo privolil, je molitev dobra. „Kdor želi do prave molitve priti, se ne sme zanašati na dušne tolažbe, zakaj iz skušnje vem , da duša, ktera se na pot molitve poda, in ki je popolnoma zadovoljna, ako ji Bog dd ali ne da tolažbe in sladkosti, je že veliko pot storila." — Pravi sv. Terezija. Sv. Frančišk Salezi ni bil nikoli žalosten zavolj dušne suhote in zapušenja, v kteri je bil velikokrat; in rekel je, da kedar moli, nikoli ne premišljuje, če je v tolažbi ali v za- pušenji, ampak kedar mu Gospod dd kako sladko občutenje, ga sprejme s ponižnim počastenjem božje dobrote, in s priprostim sercom; in ke¬ dar mu ga ne da, nič tega ne premišljuje, am¬ pak je pred Bogom z velikim zaupanjem, kakor otrok pred svojim ljubeznjivim očetom „Druga reč, ktera tiste duše, ki se v mo¬ litev podajo, močno žali, je raztresenje, ktero imajo v molitvi, in ki jim njih misli semtertje za¬ naša, in z mislimi vred včasi tudi serce. Včast pride raztresenje od tod, ker premalo zatirajo svoje zunanje počutke (oči, ušesa itd.), včasi je duša sama na sebi raztresena; velikokrat nam pa Bog sam te težave pošlje, da svoje služab- I nike na skušnjo postavi. — V raztresenji mo¬ ramo misliti precej nazaj poklicati, in se spom- | niti, kar nas vera uči da je Bog ^pričujoč, in moramo s častjo pred njim biti. Če pa z vsim tem ne moremo svojih misli k Bogu obernjenih 147 ■obderžati, moramo težave in zopernosti s po¬ nižnostjo in poterpežljivostjo prestati; in dasi- ravno se nam zdi čas zgubljen , ki ga v tako molitev obernemo, nam bo vendar tudi ta molitev v zveličanje služila, in včasi bolj, kakor druge, ki smo jih z zbranimi mislimi in z veseljem opra¬ vili, Zakaj če si prizadevamo, raztresene mi¬ sli pregnati, to le zato storimo, da bi Bogu bolj vredno z molitvijo služili ; in ker to vse iz lju¬ bezni do Boga pride, mu je dopadljiva." — Tako uči sv. Terezija. Kedar je kdo pri molitvi v težavah in v raztresanji, si mora prizadevati, da opravi molitev poterpežljivosti, in da večkrat reče: Go¬ spod , ti si edina pomoč moje duše in vsa moja tolažba; pomagaj mi, ozri se ha mojo revšino itd. Sv. Janez Zlatoust dd vsim, ki so v molitvi raztreseni, ta svet: Kedar vidiš, da si pri molitvi raztresen, reci sam sebi: Kaj je to! Kedar pri- jatlu novico ali kaj druzega pripovedujem, vselej v to mislim , kar govorim , zdaj pa, ko se tukaj z Bogom pogovarjam zavolj odpušenja svojih grehov, in kako bi zamogel večno zveli¬ čanje zadobiti, sem ves merzel in raztresen; in dasiravno tukaj pred Bogom klečim, so moje misli Prečuden dar molitve je imel sv. Alojzij. ®ere se o njegovem življenji, da se je bil tako povzdignil, da skušnjav in raztresenja ni imel v 10 * 148 svojih molitvah, dasiravno je po tri ali štiri ure vsak dan molil, in včasi še veliko delj. Enkrat ga je njegov vikši vprašal, če ima kaj skušnjav pri molitvi, in če je kaj raztresen. In po tem, ko se je majhno pomislil, je odgovoril, da v šestili mescih ni toliko raztresen bil, kolikor bi CeŠena si Marija zmolil. — To je bil zares pre¬ čuden dar božji; toda si je sveti mladeneč tudi veliko prizadeval, da je ta dar pri Bogu zado- bil. Vse svoje zunanje počutke je bil popol¬ noma zaterl, in nikoli, tudi kedar ni bil v mo¬ litvi, ni drugih reči premišljeval, kakor take, ki so ga v pobožnosti in v spoznanji božjih resnic poterjevale; in med molitvijo ni druge misli spre¬ jeti hotel, kakor le misli v Boga. — Ali pri vsem tem je bil njegov dar molitve velik čudež božje vsegamogočnosti. „Kdor hoče moliti, in želi molitev dobro opravljati, si mora prizadevati in terdno skleniti, svojo voljo božji volji podvreči. To je naj veči popolnost, ki se zamore v duhovskem življenji zadobiti u . — Sv. Terezija. Ravno ta svetnica si je z vsemi svojimi molitvami posebno to prizadevala zadobiti, da bi zamogla v vseh rečeh božjo voljo dopolnje¬ vati. — Tudi o sv. Bernardu se bere, da si j e v vseh svojih molitvah prizadeval, božjo voljo prav spoznati, in po tem spoznanji zvesto rav¬ nati. — Ravno to se bere o sv. Vincenciju, in o drugih svetih božjih služabnikih. 149 „Molitev mora biti ponižna, goreča, v božjo voljo vdana, in z velikim častenjem opravljena ; premisliti moramo, da smo pred Bogom, in da s tistim Gospodom govorimo, pred kterim se vse nebeške moči tresejo in ga časte.“ — Tako pravi sv. Marija Magdalena de Pazzi. Sv. Frančišk Salezi je bil vselej pri mo¬ litvi spodoben , ponižen, priklonjen in miren, z veliko častjo, kakor ko bi bil Boga pred sabo videl, tudi kedar je sam bil. — Sv. Roza iz Lime je bila pri molitvi tako zbrana, da ni vi¬ dela, ne slišala, kar se je okoli nje godilo. V cerkvi je v kot pokleknila , posebno kedar je bilo sv. Rešnje Telo izpostavljeno, in včasi po dve ali tri ure ni oči od svetega Zakramenta premaknila; ropotanje in hojenje v cerkvi je ni nič od premišljevanja odvernilo. — Sveti slu¬ žabnik božji Silvan je bil pri molitvi ves v Boga zamišljen, in po molitvi so se mu vse posvetne reči tako zaničljive zdele, da jih ni mogel vi¬ deti; in včasi si je z rokami oči zakril, rekoč: Zaprite se, moje oči, in ne glejte posvetnih reči, zakaj niso vredne videne biti. „Odtergaj se nekoliko od svojih skerbi in daj si čas v Boga misliti in se v njem počiti. Pojdi v skrivni hram svojega serca , in vse iz njega izženi, da bo le sam Bog v njem, in kar je božjega. Po tem zapri vrata , in reci mu z vso svojo dušo: O Gospod! le tvoje božje ob¬ ličje išem, prosim te, daj mi milost te najti/' — Tako pravi sv. Avguštin. 150 Sv. Frančišk Salezi je svoje notranje ime¬ noval božje prebivališč , v ktero drugi ne sme priti, kot Bog in duša. — Sv. Bernard je svojim mislim rekel, predenj se je k molitvi podal, ali predenj je v cerkev stopil: Tukaj zunaj ostanite, nepotrebne misli in posvetne želje; ti pa, moja duša, pojdi notri pred svojega Gospoda. ,,Tisti, ki se morejo zapreti v nebesica svoje duše, kjer prebiva on, ki je vstvaril nebo in zemljo, gotovo hodijo po izvoljeni poti, in bodo do izvirka prišli, iz kterega bodo čisto vodo pili, in v kratkem času bodo veliko poti storili.“ —■ Sv. Terezija. Sv. Katarina iz Siene , ki je že v svoji mladosti naj raji sama bila, ni skoraj nikoli mogla v samoti biti, ker so ji njeni starši zmiraj veliko dela v hiši dajali. Toraj si je bila v svo¬ jem sercu pušavo napravila, v kteri je zmiraj bila tudi pri največih časnih opravilih; in v tej pušavi je zmiraj Boga gledala in se ljubeznjivo z njim pogovarjala, in tako je z Bogom sklenjena ostala, in imela je navado reči, daje v naših sercih zares božje kraljestvo, kjer on hoče prebivati. „Ko molimo, nam ni treba zmiraj lepega pogovorjenja iskati, ampak včasi le mislimo v božjo pričujočnost, kakor ko bi pred Bogom stali, in veseli bodimo, da smo pred njim. Ki- kar si sile ne delajmo, visokih in lepih besedi najti, ampak s priprostimi in navadnimi bese¬ dami mu pripovedujmo svoje potrebe in težave, 151 in ga opominjajmo, da nam je obljubil pomagati.“ — Sv. Terezija. Bere se o služabniku božjem, ki je tako sam od sebe spričeval: Štirideset let je že, kar si prizadevam, kolikor mi je mogoče, dobro mo¬ litev opravljati, in nisem mogel nikdar boljšega pripomočka za to najti, kakor da se v božjo pričujočnost postavim in pred Boga pridem, ka¬ kor otrok pred svojega očeta, in kakor berač, ki je slep, raztergan in zapuščen, pred bogatega in usmiljenega gospoda. Ta misel mi dosti be¬ sedi daje, s kterimi mu svoje težave in potrebe potožim. — Ravno to je storil tudi sv. Frančišk Sera- finski, iu tako je včasi celo noč v molitvi pre- oul, samo s temi besedami: O moj Bog! kdo si ti, in kdo sem jaz ! — Te besede so obudile v njegovem sercu veliko ljubezen do ljubeznjivega, vsegamogočnega in usmiljenega Boga; in veliko zaničevanje samega sebe, zavolj svoje nehvalež¬ nosti do dobrotljivega Boga, in zavolj svojih pregreškov in nepopolnosti, ki jih je v sebi naj- del; in prosil je Boga, da naj mu jih odpusti, m mu moč in milost da, se poboljšati. — V taki Molitvi je ta veliki služabnik božji včasi celo noč prečul. „V molitvah si moramo včasi misliti, da s e nam je krivica ali razžaljenje storilo, in da ®am zopernosti pridejo, in po tem si moramo Prizadevati, da svoje serce privadimo, precej od¬ pustiti , in vse težave poterpežljivo prestati, po 152 zgledu našega Zveličarja. S tako molitvijo si bomo veliko pravega keršanskega duha zadobili." — Sv. Filip Neri. O svetem Ignaciju se bere, ko je bil bolan, da si je v svojem premišljevanji pred Bogom veliko težav in nadlog mislil , in po tem, ko je vse težave premislil, ki bi mu zamogle priti, je najdel, da nobena druga reč bi ga tako hudo ne zadela, kakor to, ko bi videl, da je njegov red pokončan. Po tem je večkrat pred Bogom to prav premislil, in je nazadnje tako svoje serce na to navadil, da je rekel: Ko bi se to zares zgodilo, da bi moj red pokončan bil, bi po kratki molitvi moje serce popolnoma mirno postalo. „Dobro je, v molitvi Boga hvaliti, in lju¬ bezen do njega v sercu obujevati; dobro je, se priporočevati njegovi milosti; dobro je tudi, si misliti, kakor ko bi ga videl, kako je častit¬ ljiv, mogočen in milostljiv; in da po tem svojo lastno zaničljivost in nevrednost premislimo, in da smo zadovoljni z vsem, kar nam Bog da, naj bo tolažba in sladkost, ali suhota in zoper- nost, ker on naj bolj vč, kaj nam je potrebno. Taka molitev močno obudi našo voljo in nase nag¬ njenje k dobremu. — Tako govori sveta Terezija. O sveti Frančiški Fremiot se bere, da je bilo njeno naj veči veselje pri molitvi, božjo velikost in božje popolnosti premišljevati, in želje obuje¬ vati, da bi bil presveti Bog od vsih ljudi prav spoznan in ljubljen. 153 Sv. Egidi, tovarš sv. Frančiška Serafinskega, je v premišljevanji božjih popolnosti, njegovih del, in njegovih neskončnih dobrot, svoje serce s tako ljubeznijo do Boga vnel, da je bil precej vduhu zamaknjen, kedar je o Bogu govoril, ali o njem govoriti slišal. . „Premišljevanje terpljenja našega Zveli¬ čarja moramo visoko ceniti; ker je samo tako premišljevanje več vredno, kakor ko bi se kdo celo leto vsak dan vse psalme prebral." — Tako uči zvesti služabnik božji Albert Veliki. Kristusovo terpljenje so vsi svetniki radi premišljevali; in bolj ko so premišljevali, bolj pe je njih serce z ljubeznijo do Kristusa vnelo, in bolj so želeli terpeti, da bi mu podobni postali. Cesarica Leonora je po vednem premišlje¬ vanji Kristusovega terpljenja svoje serce s tako priserčno ljubeznijo do Jezusa križanega napol¬ nila, da je močno želela terpeti, da bi mu po- | dobna postala; in rekla je: Ko bi tudi gotovo vedela, da bom ravno tako v nebesa prišla, če tudi brez terpljenja in v časti živim, vendar raii izvolim pot križa, da vsaj nekoliko svojemu Je¬ zusu podobna postanem. — Zatoraj je tako lju bila in skrivala svoje bolezni in telesne bolečine, *n se ni nikdar zavolj njih pritožila. In ko so drugi njene bolečine spoznali in ko so jo milo- i Vali, je rekla: To ni nič, ta križ je lahek in mi je grozno prijeten, brez križa bi ne mogla zado¬ voljna biti; in mi je tudi potreben, ker bi 3icer preveč prevzetna postala. 154 Bere se o svetem škofu, ki je rad Kristu¬ sovo terpljenje premišljeval, da si je svojo dušo veasi v podobi ptice mislil, ki leta, in kedar je trudna, se vsede na žebelj, s kterim so Jezu¬ sove noge na križ pribite; in tam ga gleda in premiš¬ ljuje, kako Da križi visi, in pije kri, ki iz nje¬ govih ran teče. To premišljevanje ga je neiz¬ rečeno potolažilo. — Včasi si je mislil svojo dušo v podobi čebele, ktera leti na Kalvarijo in Jezusove rane prebira, kakor čebela cvetlice, in zdaj iz ene, zdaj iz druge njegovo presveto kri pije. Posebno pa je sv. Filip Neri terpljenje Kri¬ stusovo preserčno premišljeval, in se je nazadnje tako povikšal, da je začel obilne solze točiti, kedar se je le spomnil Kristusovega terpljenja, ali kedar ga je slišal brati. Enkrat je v postu pridigoval o Kristusovem terpljenji; ali komaj je dobro začel, se mu je serce tako vnelo, da je začel na glas jokati; in dasiravno si je močno prizadeval, govoriti in pridigovati, ni mogel raz¬ ločne besede več izreči, in je moral iz prižnice iti. To se mu je večkrat prigodilo, tako da na zadnje ni mogel več o Kristusovem terpljenji pridigovati. Ravno to se tudi bere o Ludviku iz Gra¬ nade. Ta božji služabnik je bil pridigo o Kri¬ stusovem terpljenji pripravil za veliki petek. Ali ko je na prižnico prišel, in ko je besede izrekel: Terpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, so se mu tako obilne solze ulile, da dolgo časa ni mo¬ gel besede spregovoriti. Po tem se je spet potolažil in je spet govoriti začel; ali komaj je besede: Terpljenje Gospoda našega, izrekel, se je še bolj jokati začel, kakor pervič. Pa se je vendar zopet potolažil, je vse svoje misli v pri¬ digo obernil, in je začel spet govoriti; ali ko¬ maj je spregovoril, so se mu solze še bolj ulile kakor popred, tako daje komaj dihati zamogel, in da ni mogel nobene besede več spregovoriti. Ko so ljudje v cerkvi to videli, so se tudi oni jokati začeli; in tako je bila pridiga dokončana, preden je prav začeta bila. „Kakor prijatelj svojega prijatla večkrat obiše, in mu gre zjutraj dobro jutro vošit, zvečer lahko noč, in tudi čez dan ga večkrat vidi, tako tudi ti večkrat pojdi obiskat Jezusa v svetem Zakramentu; in vselej kedar era obišeš, daruj njegovo presveto kri večnemu Očetu; in boš videl, da se bo po tem obiskanji prečudno pomnožila tvoja ljubezen." — Tako pravi sv. M. Magdalena de Pazzi. Vsi svetniki so radi hodili Jezusa v svetem Zakramentu obiskat, ker so spoznali, da je njih naj veči prijatelj. Sv. Frančišk Borgia ga je bodel naj manj sedemkrat vsak dan obiskat, s v. M. Magdalena de Pazzi celo tridesetkrat vsak dan. Sv. Vincencij ga je hodil obiskat, kolikrat ga je utegnil; in njegov počitek po kakem težav¬ nem opravilu je bil, v cerkev iti in pred svetim Zakramentom moliti, včasi po dve ali tri ure; m se je tam tako ponižno in pobožno vedel ka¬ kor ko bi bil zares Jezusa Kristusa videl. Pre¬ denj je težavno opravilo začel, šel je, kakor 156 Mojzes, pred tabernakelj božji, se je tam po¬ svetoval z večno Resnico. Predenj je iz hiše šel, je sel Jezusa prosit, da naj mu svoj sveti blagoslov da; in ko je domu prišel, se mu je šel zahvalit za vse milosti, ki mu jih je dal, in ga je prosil, da naj mu odpusti, kar je morebiti grešil med ljudmi. „Nikar ne pozabimo, da si moramo vedno prizadevati, sami sebe prav spoznati, zakaj to spoznanje nam veliko pomaga na poti molitve. Ali toda se more z mero opraviti, to je, kedar kdo vidi, da je njegova duša Bogu podložna, in da dobro spozna, da sama na sebi nima nič dobrega, in da se sramuje, pred tako imenitnega kralja priti, in da vidi, kako malo mu more dati, dasiravno mu je toliko dolžna: kedar vse to dobro spozna, se ni treba več dolgo v spo¬ znanji samega sebe muditi, ampak boljši je, da po tem na druge reči v molitvi misli, da tako rekoč duša sama iz sebe gre, in božjo velikost premišljuje." — Sv. Terezija. O svetem Frančišku Serafinskem se bere, da se je včasi celi dan, in včasi celo noč v tej kratki molitvi mudil: O moj gospod in moj Bog! kdo si ti, in kdo sem jez! in da je bil včasi v tej molitvi v duhu zamaknjen. O božjem služabniku Izidoru mašniku S3 bere , da je po spoznanji samega sebe do po¬ nižne in prave molitve dospel. Dasiravno je 3veto živel, je zmiraj mislil, daje velik grešnik, 15? in je včasi z obilnimi solzami svoje grehe ob¬ jokoval. Ko je to eden njegovih učencev videl,, gaje vprašal: Oče, zakaj se tako jokate? Izi¬ dor mu je odgovoril: Svoje grebe objokujem.. Učenec mu je rekel: Oče, sej vi nimate grehov.. Na to mu je ponižni Izidor z žalostnim glasom odgovoril: O moj sin! Ko bi Bog moje grehe ljudem na znanje dal. bi se vsi zavzeli in pre¬ strašili. Bere se o služabnici božji (Mariji), da se je po dolgem premišljevanji in poniževanji sama sebe tako zaničljivo spoznala , da se je zmiraj Čudila, kako jo morejo ljudje med sabo terpeti, in kedar ji je kdo kaj razžaljivega ali krivičnega rekel, se je le čudila, da ji kaj hujega reče. — Rekla je tudi, ko bi ji bil kdo rekel, da se čudi, da je tako nevedna, neumna, gerda in ne¬ rodna, bi se bila čudila in rekla: O kako malo poznaš ti mojo dušno revšino. V božjih očeh sem vsa nagnjusna, in ti se čudiš, da nimam do¬ brih lastnosti? Ko bi kdo beraču vsem z razter- ganimi cunjami pokritemu očital, da nima zlate svetinje na zlati verižici okoli vratu, kaj bi si berač mislil? Ali bi ga to očitanje razžalilo? Čudil bi se in bi rekel: Saj še srajce nimam, in ti se čudiš, da nimam zlate svetinje na zlati ve¬ rižici okoli vratu? „Veliko delo naše popolnosti se začne raste in se v djanji ohrani z dvema pripo¬ močkoma, ki sta lahka, pa vendar jako dobra, Oamreč da večkrat k Bogu zdihnemo in da svoj dušni pogled večkrat v Boga oberoemo. Zdihljeji k Bogu se opravijo z malo besedami, s kterimi se duša k Bogu povzdigne; in bolj ko so goreči in ljubeznjivi, boljši so. In naši notranji dušni pogledi so tem več vredni, bolj ko so preserčni; to je, da si prizadevamo z duš¬ nimi očmi proti Bogu pogledati in premisliti, kakošen je, in kaj je storil in še stori za nas; in da po tem v sercu obudimo ponižnost, lju¬ bezen, podverženje in udajanje v njegovo sveto voljo itd. — Nerazumljivo je, koliko moči imata ta dva pripomočka , in kako nas deržita v spilnovanji naših dolžnosti: kako nam po¬ magata skušnjave premagovati-, in hitro spet vstati, ako pademo; in kako nas z Bogom zedi¬ nita. — Premislimo tudi, da se zdihljaji io dušni pogledi lahko zmiraj in povsod in ob kratkem opravijo; tedaj bi nam imeli tako v navadi biti, kakor dihanje." — Tako piše sv. Frančišk Salezi. Sv. Ignacij je imel navado, kedar je slišal uro biti, k Bogu zdihniti, in kratko molitvico opraviti. — Ravno to se bere o sv. Vincenciju, da se je k Bogu povzdignil, kedar je slišal uro biti, in je vičidel te besede zraven izrekel: O Gospod! o božja dobrota! daj nam milost, da bomo popolnoma tvoji, in da ne bomo druzega nič ljubili, kakor tebe. — Nekteri služabniki božji imajo navado, kedar slišijo uro biti, tako k jBogu zdihniti: O Gospod! daj mi srečno zadnjo uro, in daj mi milost, vse ure svojega živ- 159 Ijenja tebi dopadljivo preživeti, tebi k časti in moji duši v zveličanje. V imenu Jezusa, Amen. Bog pridi mi na pomoč; Gospod, hiti mi pomagat! Zgodi se tvoja volja. Po zgledih svetnikov zdihnimo k Bogu pri vsaki priložnosti, in se s kratko molitvico k njemu obernimo. — Redar smo v težavah in ne vemo kaj storiti, recimo: O Gospod, kaj mi je storiti v tej reči? Svetvaj mi; pelji me po pravi poti, varuj me v nevarnosti; daj mi milost vse po tvoji sveti volji storiti. — Kedar pregrešek, storimo, z besedo ali v djanji, recimo: Ab, moj Bog! kaj sem storil, kaj je to! Prosim te, od¬ pusti mi. Vzdigni me, o Gospod! in daj mi milost, da več ne padem. — In tako pri vsaki priložnosti. „Veliko nam bo to k zveličanju pomagalo Se se navadimo , pri vsaki priložnosti precej v Boga misliti in se k njemu povzdigniti, da v n jem njegove prelepe lastnosti gledamo; ali da Se spomnimo njegove ljubezni do nas, in svoje dolžnosti, mu zvesto služiti.“ — Tako piše zvesti služabnik božji Skupoli. . To sveto navado, o kteri je tukaj govor- Jenje, je imel posebno sv. Frančišk Salezi. Ko J e videl, n. pr. lepo polje, je rekel: Mi smo P°lje božje, on sam to polje obdeluje. — Kedar ) e videl lepo cerkev, je resel: Mi smo žive hiše pje; zakaj niso naše duše z čednostimi tako olepšane, kakor je ta cerkev olepšana? — Ke- uar je videl cvetje, je rekel: Kdaj bo čas prišel, 160 da bo cvetje naše duše sad dobrih del obrodilo? — Kedar je videl lepe in drage podobe, je re¬ kel: Ni lepše reči na svetu, kakor je naša duša, ker je po božji podobi vstvarjena. — Kedar je videl lep vert, je rekel: Kdaj bo vert naše duše tako obsejan z lepimi cvetlicami, kdaj bo tako poln sadu, tako lepo obdelan, in tako posprav¬ ljen, kakor je ta? — Kedar je videl kak stu¬ denec , se je spomnil Jezusove besede in je re¬ kel : O kdaj bomo šli pit iz studenca našega Zve¬ ličarja! — Kedar je videl tekoče vode in reke je rekel: Kdaj bomo mi tako pridno k Bogu hiteli, kakor ta voda k morju teče? In tako je pri vsaki reči, ki jo je videl, svoje misli in želje k Bogu povzdignil. To je zgled, kterega bi imeli kristjani zvesto posnemati. Prav lahka in dobra molitev je to, če svojo dušo navadimo , da vedno v pričujočnost božjo misli (kakor ko bi Boga pred sabo videla); ali zraven si moramo prizadevati, da se z Bo¬ gom priserčno in popolno zedinimo. — O kako veliko vredna je taka molitev/' — Pravi sv. Frančišk Salezi. Egiptovski Jožef je zmiraj v pričujočnost božjo mislil pri vsih svojih delih in v vsih te¬ žavah in nevarnostih. Zato je bil zmiraj blago- I slov božji z njim: in ko ga je hotla nečista ženska v greh zapeljati, se je s spominom božje pričujočnosti iz skušnjave in nevarnosti rešil. *) *) I. buk. Mojz. 39. 161 Svetemu Alojzija je bila to naj ložja in naj prijetnejša reč, svoje misli zmiraj k Bogu pov¬ zdignjene imeti. In njemu je bilo ravno tako težko, svoje misli od Boga odverniti, kakor je 1 drugim ljudem težko, svoje misli zmiraj k Bogu povzdignjene deržati. „Če se celo leto vadimo, vedno v božjo pričujočnost misliti, bomo na koncu leta videli, da smo visoko prišli v keršanski popolnosti, ne vedoči kdaj/' — Tako govori sveta Te¬ rezija. Moder služabnik božji je dal svojemu mla¬ demu učencu ta nauk: Vedno si prizadevaj, da nikdar Boga iz svojih dušnih oči ne zgubiš, ampak misli si, da je zmiraj pred tabo; zakaj to je pripomoček vsih pripomočkov za zveli¬ čanje, kterega nas je Gospod Bog sam naučil, ki je Abrahamu rekel: Hodi pred mano in bodi po¬ poten. *) — Te besede si je mladeneč tako k sercu vzel, da jih ni nikdar več pozabil, in se v edno po njih ravnal; tako je iz razuzdanega posvetnega mladenča postal velik služabnik božji, ki je v svetosti umeri. „S tem posebno lahko človek zmiraj v »ožjo pričujočnost misli, lahko vedno moli in se Pri ognji božje ljubezni greje, kedar si namreč »sed svojim delom misli, da je božja volja, da *) I. buk. 17, 1. Zlate jabelka u 162 to dela, in kedar ga to tolaži in veseli. “ — Tako piše božji služabnik Rodriguec. Sv. Frančišk Salezi je veliko let pred svojo smertjo toliko opravil imel, za božjo čast in za zveličanje duš da včasi cel dan ni utegnil po¬ klekniti in svojo molitev opraviti. Enkrat je bil vprašan, če je danes svojo molitev opravil, in odgovoril je, da ne, ampak da je celi dan to delal, kar je ravno toliko vredno, kakor moli¬ tev; to je, da si je prizadeval, vedno med de¬ lom z Bogom v molitvi sklenjen b ti, vse po božji volji storiti, in tedaj molitev djanja oprav¬ ljati. — In tako je bilo vse njegovo življenje vedna molitev, ker je zmiraj v božjo pr:čujoč- nost mislil, z Bogom sklenjen ostal, in svojo voljo popolnoma in za zmiraj božji volji pod- vergel. „Naj vikši in naj popolniši stopnja molitve je: Boga v duhu giedati. Toda do te stopnje ne more nobeden sam od sebe priti, ampak le tisti jo doseže, kterega Bog na-njo povzdigne: zakaj to je nadnaravno, vikši kakor naša narava; in duša ne more v tej molitvi nič sama storiti, j ampak se le zamore pripraviti za to milost. Naj I boljši priprava za to je: ponižnost in resnično l E rizadevanje, si čednosti pridobiti, posebno ljn- s ezen do Boga in bližnjega; in da terdno sklene, 1 v vseh rečeh le po božji volji ravnati, po pob P križa hoditi in svojo lastno ljubezen vedno zatirati, s ktera nas zapeljuje, da bolj svojega dopadenja (j 163 išemo, kakor božjega.^ — Tako piše sveta Te¬ rezija. Sv. Anton pušavnik je bil vprašan, kako more cele noči v molitvi prečuti; in odgovoril je tako: Preden sem bil “začel sam sebe pre¬ mišljevati in spoznavati, nisem nikdar vedel, kaj se pravi , Boga v duhu gledati, ali ko sem začel svojo dušo očiševati od vsega tega, kar jo je nepokojno delalo, in ko sem svoje serce od vsega posvetnega nagnenja odtergal, sem za¬ čel pokušati tisti prečudni sad božje volje, kte- rega pokušajo očišene duše v svetem premišlje¬ vanji, ko Boga gledajo. Šesta jablana. Priprostost serca. „Med kristjani, ki so poklicani, za Jezu¬ som hoditi in po njegovem duhu živeti, bi imela Ponižna priprostost serca v veliki časti biti; to¬ likanj bolj, ker med posvetnimi modrijani nobena f eč ni bolj zaničljiva, kakor keršanska pripro¬ stost serca. Ta čednost je veliko vredna in ljubeznjiva, in nas naravnost v božje kraljestvo S e, in nam tudi ljubezen ljudi pridobi, zakaj r je znan, da je priprostega serca, brez go¬ ljufij in zvijač, je ljubljen in časten; celo tisti ga 11 * 164 časte, ki sami od jutra do večera druzega ne išejo, kakor drugače kazati se, kakor so res.“ — Sv. Vincencij. V pervih časih kerianstva je živel mož, Foka po imenu, ki je bil priprostega serca, in je vselej tako ravnal in govoril, kakor je mislil; zato mu je pa tudi Bog milost dal, krono mu¬ čenikov zadobiti. Sv. Foka je bil vertnar, in karkoli je zamogel s pridnim obdelovanjem svo¬ jega verta pridobiti, je dal ubogim popotnikom, ktere je z veliko ljubeznijo v svojo hišo spre¬ jemal in prenočeval. V tistih časih so bili kristjani hudo preganjani; ko so tedaj prega- I njavci zvedeli, da je tudi Foka kristjan, so kmalo sklenili ga umoriti; toraj so poslali vojake s poveljem ga umoriti, kjer ga bodo najdli. Pri- godilo se je pa po božji previdnosti, da so ti vojaki zvečer ravno v njegovo hišo prišli 'pre¬ nočit, ne da bi ga bili poznali. Foka jih je pri¬ jazno sprejel, in jim je kolikor je mogel dobro večerjo pripravil. Ko so vojaki videli, da je ta mož, tako prijazen in odkritoserčen, so mu raz- odeli, da išejo kristjana, ki mu je Foka imš, | da imajo povelje od deželskega poglavarja, g a umoriti, kjer ga bodo našli, in prosili so ga, da naj jim pomaga tega človeka najti, če ve, kj e [ prebiva. Foka jim je odgovoril, da dobro p°' ? zna človeka, ki ga išejo, in jim je oljubil , da jim ga bo jutri pokazal. — Po tem jim je p«' 11 steljo pripravil, in so šli spat. — Ko so bili v* ' spali, se je Foka začel s preserčno molitvijo *■ M 165 smerti pripravljati, in je celo noč molil. Drugi dan zjutraj so ga vojaki precej opomnili, da jim je obljubil, jim Foka pokazati, in da so pri¬ pravljeni , z njim iti do njegovega stanovanja. — Vam ne bo treba dalječ iti do njegovega sta¬ novanja, saj je Foka tukaj pred vami; sto¬ rite z mano, kar vam je zapovedano. — Ko so vojaki to slišali, so se grozno začudili, in no¬ beden si ni upal, ga umoriti; ampak rekli: so He bomo ti življenja vzeli, ampak bomo po glavarju rekli, da smo te skerbno iskali, pa te nismo mogli najti. — Foka pa jim je odgo¬ voril : Bolje je, da umerjem, kakor da bi se zavolj mene laž storila. Spolnite povelje, ktero jam je poglavar dal. — Potem jim pomoli vrat ta mu odsekajo glavo. — Srečen kristjan, kteri f aji umerje, kakor do bi kako zvijačo ali laž stoni! „Priprostost serca nima druzega namena, kakor Bogu dopasti in njegovo ljubezen zadobiti. *a naše serce je takrat zares priprosto, kedar v Vseh rečeh druzega nič ne išemo kakor ljubezen božjo.“ — Tako pravi sv. Frančišk Salezi. Jezus je svojim aposteljnom priprostost jarca močno priporočil. *) — O naj večih slu¬ žabnikih božjih se v svetem pismu bere, da so bili priprostega serca , n. pr. Jakob, Job, Da- tiel itd. — Modrost mesa (to je, posvetna mo- *) Mat. 10, 16. 166 drost) je sovražnica božja, pravi sv. Pavel; *) toraj je ponižna priprostost serca božja prijat- lica, ker je tej modrosti naravnost nasproti po¬ stavljena. »Priprostost serca stori, da naravnost proti Bogu gremo, ne da bi se za ljudi zmenili, in tudi ne sami na-se in na svoj časni dobiček; da vsako reč po pravici povemo, kakor jo ima- ™° v sercu; da odkritoserčno ravnamo, brez hinavšine in brez zvijač; in da se odvernemo od vsih goljufij.“ — Tako pravi sv. Vincencij- la svetnik je le zmiraj v Boga mislil pri vseh. svojih opravilih, ne pa v ljudi in v svoj lastni dobiček, in ravno to je tudi zmiraj svojini duhovnom priporočal. Enkrat je zvedel, da je eden njegovih duhovnov nekaj le zavolj ljudi storil, in ojstro ga je posvaril, ter rekel, da je bolje, z zvezanimi rokami in nogami v ogenj verženemu biti, kakor kako reč le zato storiti, da bi ga ljudje hvalili. — Enkrat je enemu svojih duhovnov na njegovo pisanje tako-le od¬ govoril : Pišete mi, da, kedar bote kaj dobrega o som pisali, naj to njegovim prijatlom povem, tako da bo po tem tudi on to zvedel. - O ka; osne misli imate! kje je priprostost serca, kj jo mora duhovnik zmiraj imeti, kteri bi mogel zmiraj naravnost proti Bogu iti ? Če nič dobrega v človeku ne najdete, ni treba o njem govoriti; ? ) Rim 8. 7. 167 če pa kaj dobrega najdete, govorite o njem tako, da bote Bogu čast dajali, od kterega vse dobro pride. Naš Gospod in Zveličar je svaril mla- denča, ki ga je hvalil, da je dober,*) zato ker ga ni iz pravega namena hvalil; kolikor bolj vas svari, če grešnega človeka hvalite z na¬ menom, da bi mu dopadli in da bi kako časno dobroto od njega prejeli. — Tudi v svojem go¬ vorjenji je bil sv. Vincencij tako odkriloserčen in resničen, da so mu vsi, ki so ga po¬ znali, vse popolnoma verjeli, karkoli je rekel; in da se nobeden nikdar ni bal, po njem go¬ ljufan biti. Ravno tako je tudi sv. Karol ravnal, in je bil priprostega serca brez zvijač; tudi je svoje podložne svaril, da naj resnični in odkritoserčni bojo. Enkrat je prišel eden njegovih služabnikov k njemu zavolj opravila, in mu je med drugimi tako rekel: Gospod, zdaj vam bom prav po pra¬ vici povedal, kakor mislim o tej reči.... Al sv. Karol mu ni dal časa izgovoriti, ampak ga je precej posvaril, rekoč: Kaj včasi pa ne govoriš, kakor misliš? Gotovo ti povem da nobeden ne more moj prijatelj biti, kdor ne govori zmiraj odkritoserčno kakor misli. „Bog ljubi tiste, ki so priprostega serca, se rad z njimi pogovarja, jim razodeva svote res¬ nice, in jih vodi po svojem dopadajenji. Z mo- Mark. 10, 18. 168 drimi in prebrisanimi tega sveta pa ne ravna tako.“ — Pravi sv. Frančišk Salezi. To nas Jezus sam uči, ker tako k svojemu nebeškemu Očetu moli: Zahvalim te, Oče, Go¬ spod nebes in zemlje, da si to skril modrim in razumnim, in si razodel malim, *) (to je : poniž¬ nim in priprostim). Sv. Vincencij je spričeval, da ga je skušnja učila, da med posvetnimi modrimi in prebrisa¬ nimi ni toliko duha vere in pobožnosti, kakor revnimi in priprostimi, kterim Bog obilno daje živo vero, ktera si v dejanji skaže, in stori, da verujejo in z veseljem prejmejo besede večnega zveličanja. Zato se tudi vidi, da ve¬ čidel svoje bolezni in druge nadloge in težave z veči poterpežljivostjo prenašajo, in se bolj popolno v božjo voljo vdajo, kakor modri tega sveta. »Tisti , ki so zares priprostega serca, so kakor otroci, kteri mislijo, go v or č in ravnajo z odkritoserčnostjo in brez hudobije. Kar se jim reče, verjamejo; nimajo nobene skerbi in misli sami za-se, posebno kedar so pri svojih stariših; zvesto deržč, in ne mislijo na svoje lastne vzitke m tolažbe, ampak jih zadovoljno preje¬ majo in pnprosto vživajo , in ne premišljujejo, od kod pridejo in čemu ao.“ — Tako uči »v. n rančišk Salezi. *) Mat. 11, 25. 169 To otroško priprostost serca je Jezus svo¬ jim apostelnom (in vsim kristjanom) priporočil, ker je otroka med-nje postavil rekoč: Resnično vam povem, če se ne spreobernete in niste ka¬ kor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo. *) Sv. M. Magdalena de Pazzi je bila v svo- j>b pogovorih priprosta, kakor otrok, brez ovin¬ kov iu brez hinavšine, in vsa odkritoserčna in resnična, zraven pa je bila tako modra in pa¬ metna, da so jo vsi ljubili in častili. „Prebrisanost ni nič druzega, kakor kup zvijač, ovinkov, hudobnih namenov in goljufij, ® kterimi si prizadevamo tiste goljufati, ki ■majo z nami opraviti, da bi mislili, da nimamo drugih misel in namenov v reči, od ktere je govorjenje, kakor kar na znanje dajemo s svo- JUni besedami. Vse to je naravnost nasproti pre¬ prostosti serca, ktera nas uči, da mora naše zu¬ nanje ravno tako biti, kakor je naše notranje. Kedar ima človek priprostega serca kaj storiti, 1® to pomisli, če je prav in dobro, to storiti a li govoriti; in kedar spozna, da je dobro, se Poda k opravilu, brez premišljevanja, kaj bodo ljudje rekli ali storili. In po tem, ko je storil, kar misli, da je njegova dolžnost, je miren in tega nič več ne premišljuje... Zakaj človek pri¬ prostega serca ne želi nič druzega, kakor Bogu s svojim djanjem dopasti, in ljudem le toliko, *) Mat. 18, 3. 170 kolikor ljubezen do Boga pripusti/' — Tako go¬ vori sv. Frančišk Salezi. Ravno ta svetnik je bil šel obiskat učenega in pobožnega vikšega, ki je bil v samotnem kraji, in je bilo že zvečer, ko je do njega prišel. Ta vikši je bil grozno vesel, svetega škofa Salezija videti; ga je tedaj z veliko prijaz¬ nostjo sprejel, in se je z njim o božjih rečeh dolgo pogovarjal; ali ko je vikši videl, da se čas približuje v kor iti molit, je škofa prosil, da naj ne zameri, da ne more več v njegovi drušnji ostati, ker mora iti v kor; in je šel. Preden je do kora prišel, ga je tovars srečal in mu je rekel, da ni prav storil, da je škofa sa¬ mega pustil, in da naj nazaj gre. In božji slu¬ žabnik je precej odgovoril, da je res tako; je šel nazaj do škofa, mu je odkritoserčno pove¬ dal, kaj mu je tovarš rekel, in je škofa prosil, da naj mu odpusti. — Sv. Salezi spričuje, da se je nad to ponižno priprostostostjo in odkri- toserčnostjo vikšega bolj začudil, kakor ko bi ga bil videl kak čudež storiti. — (Po tem mu je sam rekel, da naj gre svojo dolžnost opravit.) „Ni treba, da bi se kristjan v svojih delih in opravilih ljudi bal, ampak to je naj potreb- niši, da se boji Boga razžaliti/' — Pravi sv. Terezija. Ta svetnica je grozno veliko težavnih opra¬ vil za, božjo čast in za zveličanje duš opra- vila, in je spričevala, da si je pri vsih svojih 171 delih in opravilih le prizadevala, da bi bila Bogu dopadla, kterega je zmiraj pred sabo stati videla. Sv. Vincencij je spričeval, da od tistega časa, ko je začel Bogu služiti, ni nikoli nobene reči sam storil, ktere bi si ne bil upal v pričo ljudi storiti; zakaj vedno je videl Boga pred sabo, in se ga je bolj bal, kakor vsih ljudi. Kedar kdo misli, da je toliko storil, kolikor Bog od njega imeti hoče, da bi se opravilo dobro izšlo, naj bo po tem miren in pokojen, če se opravilo dobro ali slabo izide; in naj bo za¬ dovoljen s spričevanjem svoje vesti .“ Tako go¬ vori sv. Vincencij. O svetem Ignaciju se bere, da je v tem svetu posebno lepe zglede zapustil. Včasi si je močno prizadeval, kako reč k dobremu oberniti in kaj dobrega storiti; toda vse njegovo priza¬ devanje je bilo včasi zastonj; pa vendar za- volj tega ni nevoljen in žalosten postal, in ni mislil, da je svoj čas po nepotrebnem zgubil. Zadovoljen je bil s tem, da si je resnično prizadeval, svojo dolžnost storiti; in po tem se je ponižno podvergel presveti božji volji, in nezapopadljivemu sklepu božje previdnosti, kterega mi po svoji slabosti ne moremo vselej spoznati. „Prizadevajmo si, vse po božji volji storiti. Ce pa včasi tega, kar storimo ali rečemo, ne hvalijo vsi ljudje , ni treba zavoljo tega veliko 172 premišljevati svojega dejanja in svojih besedi. Zakaj to le iz lastne ljubezni pride, da premiš¬ ljujemo, če je bilo to, kar smo storili ali rekli, pohvaljeno ali ne. Kristjan priprostega serca ne premišljuje svojega dejanja (če je ljudern dopadljivo ali ue), ampak vse božji previdnosti prepusti, in le Bogu želi dopasti; in ne glede na desno ali na levo naravnost po svoji poti hodi." — Pravi sv. Frančišk Salezi. Ravno tako, kakor tukaj sv. Frančišk go¬ vori, je tudi mislil in ravnal; ni nikoli popra- ševal, če je to , kar je storil ali govoril , lju¬ dem dopadljivo ali ne. In kedar je slišal, da kako njegovo dejanje nekterim ni dopadljivo, in da hudo zoper njega govore, ni bil nevoljen ali žalosten, ampak je z mirnim sercom rekel: Zavoljo tega se nič ni treba čuditi, ker celo dejanje našega Gospoda Jezusa Kristusa ni bilo vsem dopadljivo, in še dan današnji jih je ve¬ liko, ki zoper Kristusa in njegovo dejanje hudo govorč. ,,Nikar ne premišljuj svojih težav in zo- pernosti, ampak glej, da jih s kratkostjo in po- terpežljivostjo prejmcš, in bodi s tem zadovoljen, da veš, da iz božjih rok pridejo." — Sv. Fran¬ čišk Salezi. Sv. Vincencij je imel grozno veliko ugo¬ varjanja in drugih težav od posvetnih ljudi pre¬ stati, pa vendar ni bit nikdar nepokojen v svo¬ jim sercu, ali nevoljen zavolj hudobije in krivice svojih sovražnikov, zakaj nikdar ni premišlje- 173 val svojega terpljenja in tudi ne hudobije svo¬ jih sovražnikov , ampak je le zmiraj mislil, da je božja volja, da naj terpi. ,,Vedno premišljeva obernili v dobre dela. Ravno to, ko človek zmiraj z nepokojnim sereom premišljuje, če je njegovo dejanje dobro ali ne, stori, da včasi kako reč slabo opravi. bi si rekel : Oh! ubogo moje serce! glej, zopet sva padla v jamo, ki sva se je že tolikrat ogniti sklenila : Oh! vstaniva in zapustiva jo enkrat za vselej. Za¬ upajva v božjo milost; Bog nama bo pomagal, da bova v prihodnje bolj stanovitna v dobrem; hodiva pa zmiraj po potu ponižnosti. Nikar ne obupajva, in bolj skerbno se v prihodnje va¬ rujva, in bova zmiraj na dobrem potu ostala. — Tako bi jaz svojemu sercu govoril , in po tem bi terdno sklenil , ne več v ta greh pasti, in se vsih keršanskih pripomočkov zaper ta greh poslužiti. Kedar je sv. Alojzij v kak majhen greh padel (zakaj smertnega greha ni nikoli storil), m« je bilo zares grozno žal, ali vendar ni zavolj 205 tega preveč žaloval in obupal, ampak je zdihnil iu rekel: Zemlja je dala svoj sad. *) „Kdor želi, pravi rnir serca zadobiti, in ne zmiruj v nepokoji in v težavah živeti, ne sme preveč žalovati zavolj dušne suhote, zavolj dušnih skerbi, zavolj raztresenja v molitvi in zavolj hudoba h skušnjav in misel." — Tako uči sv. Terezija. Kristjan v takih okolišinah si mora zmiraj prizadevati, da v svoje skušnjave in hudobne misli ne privoli; vse drugo pa zraven mora božji previdnosti prepustiti. Sv. Frančišk Salezi je pobožni duši, ki se je v svojih dušnih težavah z nj m posvetovala, tako pisal: Ti bi raji brez vsega pregreška in brez vse težave živela, kakor pa v nepopolnosti in v dušnih težavah. Ravno to tudi jaz želim, in tako bi bili v nebesih. — Tvoje serce je ne- pokojno, in misliš, da sovraštvo, ki ga imaš do svojih nepopolnost, ni pravo. — Gotovo ni pravo, zato ker si zraven še nepokojna v sercu. Sovraži tedaj svoje nepopolnosti, zato ker so nepopol¬ nosti; zraven jih pa ljubi, zato ker ti dajejo spoznati, da si prazen nič, in ker ti priložnost dajejo, se v ponižnosti in v drugih čednostih vaditi; in Bogu dajejo priložnost, ti svoje usmi¬ ljenje skazovati. *) Psalm. 66. 7. 206 ,,Bodi zmiraj krotak in prijazen, tudi v sredi svojih opravil, s tem boš lep zgled dru¬ gim dajal .“ — Pravi sv. Frančišk Salezi. Sv. Vincencij je neizrečeno veliko za božjo čast in za zveličanje duš delal; ali v sredi svo¬ jih naj večih opravil je bil zmiraj prijazen z vsemi ljudmi. Prečudno je bilo zares, ko je vsacega z veselim obličjem in z ljubeznjivimi besedami sprejel, kteri je k njemu prišel, in je vsakemu postregel, kolikor je mogel; in dasi- ravno je imel včasi grozno veliko opraviti, in dasiravno so bili nekteri grozno sitni, ki so k njemu prišli, ni bilo nikoli videti, da bi bil ne¬ voljen, ali v duhu nepokojen. Sv. Atanazij piše o sv. Antonu pušavniku, da je bil zmiraj tako zadovoljen in vesel, ka¬ kor ko bi bila vsak dan Velikanoč. In pravi, da kedar ga je kdo prišel obiskat, in ko ga je v sredi njegovih tovaršev najdel, ga je kmalo lahko spoznal, akoravno ga ni poprej videl, po veliki prijaznosti in ljubeznjivosti, ki se je na njegovem obrazu svetila. — Njegovo veselje, pravi dalje sv. Atanazij, in njegova velika pri¬ jaznost in ljubsznjivost, je izvirala iz terdnega zaupanja večnega zveličanja , zakaj v duhu je bil zmiraj v nebesih, in to gaje tako prijaznega in veselega storilo. „Vedite in terdno verjemite, da vse tiste misli, ki nas nemirne delajo, ki nam nepokoj serca dajejo, niso od Boga, zakaj Bog je kralj 207 miru; *) ampak pridejo od hudobnega duha, ali iz lastne ljubezni, ali pa iz tega, ker satni sebe preveč čislamo; to so tisti trije izvirki, iz kterih pride naš nepokoj. Kedar nam tedaj take misli pridejo , jih moramo precej [zavreči, in jih ne smemo celo nič poslušati." — Tako govori sv. Frančišk Salezi. Ravno zato je bil ta svetnik tako miren in vesel, in nikdar nepokojen v sercu; zakaj skuš¬ njave hudobnega duha ga niso premaknile, svoji lastni ljubezni je b i večno sovraštvo napovedal, in bil je priserčno ponižen. „Ponižna krotkost je čednost vsih čedno¬ sti, ktero nam je Jezus tolikanj priporočil; to- raj jo moramo zmiraj in povsod v djanji ska- znvati. Hudega se moramo varovati, pa z mir¬ nim duhom; dobro moramo storiti, pa zmiraj le s krotkostjo. Vzemite si ta nauk k sercu. Ke- dar vidite, da zamorete kaj z ljubeznijo storiti, storite; to pa, kar brez prepira ne morate sto¬ riti, pustite. Z eno besedo, mir in krotkost mo¬ rata zmiraj verh vsega našega djanja stati, kakor stoji olje verh vode in vsih drugih pijač .' 1 — Tako pravi sv. Frančišk Salezi. O ravno tem svetniku se bere, da je rekel: Ktera reč na svetu bi le zamogla nam serčen mir vzeti? Ko bi se vsi ljudje na svetu eden zoper druzega vzdigovali, bi jaz zavolj tega ne *) Iza. 9, 6. 208 bil nič nepokojen. Ves svet ni toliko vreden, kakor mir serca. — In kakor je govoril, tako je tudi ravnal. Zatoraj je raji kako opravilo popustil, kakor da bi ga bil z gerdo in s silo opravil, ker je videl, da prisiljene reči ne terpš dolgo; in je vse božji previdnosti prepustil, da naj Bog^ stori, kar je človeku nemogoče. ,,Ce ti je mogoče, se nikdar ne jezi; ni¬ kar nikoli za nobeno reč jezi ne odpri vrat svojega serca, zakaj če jeza v tvoje serce pride, je ne boš zamogel kmalo ven izgnati, kakor bi hotel, in je tudi ne boš zamogel zmagati. Ge vidiš, da je jeza po tvoji slabosti prišla v tvoje serce, precej vso svojo moč zberi, in skus , da ga zopet umiriš. Ali vse to se mora s krotkostjo storiti, pa ne z gerdo in s silo; in se moraš dobro varovati, da svoje serčne rane še hujši ne storiš, kakor je že.“ Tako pravi sv. Frančišk Salezi. To, kar tukaj pravi ta častitljivi svetniki je vzel iz svoje lastne skušnje. Neizrečeno si je prizadeval, da ni nikdar jezi odperl vrat svo¬ jega serca, dasiravno je bil po naravi grozno k jezi nagnjen. — Kedar jeza moje ubogo serce preberne, pravi ta svetnik, ker hoče po sili va-nj priti; kedar se mi glava vname, in k® moja ki vre, kakor ko bi v piskru pri ognj' stala; na vse to nič ne porajtam, in pri vse® tem ne neham prijazen biti. In dasiravno narava pravi, da bi se lakho včasi po pravic' vjezil, nočem njenega glasu nikdar poslušati- 209 To niso bile le prazne besede sv. Frančiška, ampak pri vsaki priložnosti je tako ravnal, ka¬ kor tukaj govori. — Enkrat je imeniten gospod k njemu prišel, in mu začel s hudimi in ne¬ spodobnimi besedami očitati, da mu je neko krivico storil. Sv. Frančišk je bil popolnoma nedolžen, in si je s prijaznimi besedami priza¬ deval, gospodu dokazati, da je v zmoti. Ali go¬ spod se je le če dalje bolj razjezal, in je škofu če dalje hujši besede govoril. — Ko je od¬ šel, je sv. Frančišk duhovnemu, ki je zraven bil, rekel: Ta gospod je bil zadosti jezen, ga ni bilo treba še bolj jeziti. Ko bi mu bil še jaz hude besede dajal, bi se bil še bolj jezil, zato sim le z lepo z njim ravnal. — V življenji ravno tega sv. Frančiška se bere, da je bil od začetka in po svoji naravi močno k jezi nagnjen, in da njegova velika in prečudna poterpežljivost in krotkost ni bila dar narave, ampak da si jo je z božjo pomočjo, po svojem vednem prizade¬ vanji pridobil. Spričeval je sam o sebi, da je bil terdno sklenil, jezo zmiraj z vso močjo Premagovati in zatirati, in da si že dva in dvajset let prizadeva, si čednost krotkosti pri¬ dobiti. Tudi se bere o njem, da se je po nje¬ govi smerti v njegovem truplu pokazalo, da ni že sič več žolča v njem bilo, ampak da je bil nje¬ gov žolc ves v kroglicah, ki so bile terde kakor kamen; znamnje, da je jezo neizrečeno in vedno premagoval in zatiral. Zlate jabelka. 14 210 »Pripomočki zoper jezo so: Penič: koli¬ kor je mogoče, se moramo varovati, da se jeza v nas ne vzdigne; in kedar se že začne vzdi¬ govati, moramo precej misel v kako drugo reč oberniti. Drugič: po zgledu aposteljnov, kedar so videii, da se morje vzdiguje in da so v ne¬ varnosti, se moramo k Bogu oberniti in ga po¬ moči prositi; zakaj on zamore nase serce vmi- riti. Tretjič: kedar nam kri vre, ne smemo govoriti. Cetertič: prizadevati si moramo, tsrot- kost in ponižnost precej skazovati v besedah in v djanji.“ — Tako uči sv. Frančišk Salezi. Ker je bil ta svetnik tako krotak in do¬ ber, so ga velikokrat posvetni ljudje z bese¬ dami zaničevali in žalili; ali tako je bil uterjen v poterpežljivi krotkosti, da se ni nikdar raz- jezd. Da bi se ložje jeze obvaroval, kedar mu je kdo kaj žalega rekel ali stord, si je naj pred spomnil, da ga Bog vidi in sliši; in po tem je premislil kako dobro lastnost tistega človeka, ki mu je kaj razžaljivega rekel, in je le z lju¬ beznijo in krotkostjo z njim govoril. Kedar je pa videl, da z vsem tem nič ne opravi, je molčal, in se pustil zaničevati, kolikor je kdo hotel. In je večkrat rekel: Jaz sim svojemu jeziku postavo naredil, da bo moral miren biti in se ne ganiti, kedar mi bo kdo kaj rekel, kar bi me zamoglo v jezo pripraviti. Navadi se imeti krotko, prijazno, pokorno serce, da boš vsakemu rad jenjal v vsih pripU' šenih rečeh iz ljubezni do svojega preljubezni' 211 vega Boga. . . Zatorej postavi vsako jutro svoje serce v ponižnost, v mir in krotkost; in čez dan ga večkrat poglej v svojih opravilih, in če vidiš, da ni prosto in mirno, ga zopet v mir postavi . 11 — Pravi sv. Frančišk Salezi. Sv. Vincencij je imel navado, v vsih pri- pušenih rečeh le po volji drugih ljudi ravnati in vsakemu precej jenjati, da je sam sebi in dru¬ gim serčni mir ohranil. „Dober pripomoček, si pridobiti pravo krot¬ kost serca, je tudi to, da se navadimo, vse svoje dela modro in ne prenaglo opravljati, in vse svoje besede prijetno in počasi izrekati. -- Kedar je tvoje serce v miru, zmiraj stori to, kar ti tukaj priporočam, in tako se boš navadil kratkosti. In da bo tvoje serce zmiraj krotko in prijazno, se navadi, vse svoje dela v božji pričujočnosti opravljati, in kakor ko bi ga slišal, ki ti zapoveduje, jih opravljati . 11 — Tako uči sv. Frančišk Salezi. Veren kristjan, ki ve, da je Bog zmiraj pred njim, bi imel božjo pričujočnost vedno v spominu ohraniti, in bi se imel zmiraj bati, da bi kaj ne rekel ali ne storil, kar je zoper božjo voljo. „Velik pripomoček, si vedni mir serca ohraniti, je to, da vse iz božjih rok prejmemo, karkoli se nam prigodi in kakor se nam prigodi 14 . Pravi sv. Dorotej. Bog je sv. Katarini iz Siene na znanje dal, da človek si mir serca naj ložje pridobi 14 * 212 in ohrani, če premisli in terdno veruje, da vse, kar se Da svetu zgodi, se zgodi po volji ali po pripuienji vsegamogočnega Boga; in da Bog nikdar ne pripusti, da bi se komu kaj pjrigodilo, kar ni zares naj boljše za nj. Ko so služabniki kralja Davida jezni po¬ stali zoper Semeja, ki je kralja zaničeval in preklinjal, jim je rekel, da naj puste govoriti. Bog mu je zapovedal, je rekel David, da naj tako zoper mene govori. *) - Ne, kakor da bi bil Bog zares Semeju zapovedal, tako pregrešne besede govoriti, zakaj Bog nam nikoli ne za¬ poveduje grešiti; ampak Bog je Semeja njegovi hudobiji prepustil, po kteri je svojega kralja preklinjal; in spokorni kralj David je to zani¬ čevanje za pokoro vzel, ktero mu je Bog zavolj Djegovih grehov naložil. O božji služabnici Serafini se bere, da je v vseh težavah in nesrečah, ki so jo zadele, zmiraj v sercu mir ohranila in je v vsih rečeh Boga hvalila. Imela je navado reči: Bog je naš oče; kar z nami stori in kar nam pošlje, je v naše zveličanje. Kedar nam reč ni v zve¬ ličanje, nam je gotovo ne pošlje. *) II. Kralj. 16. 213 Osma jablana. Pridnost v dobrih delih. v „Kakoršne so naše dela, takošni smo mi. Ce so naše dela dobre, smo dobri; če so hu¬ dobne, smo hudobni; ker mi smo drevesa, in Daše dela so sad. Dela tedaj kažejo, kakošen Je kdo.“ — Tako govori sv. učenik Avguštin. To nas je Jezus pervi učil, ker nam je priporočil, se hinjavcev in zapeljivcev varovati; 'n nam je rekel, da jih bomo kmalo lahko po B jih delih spoznali, kakor se drevo po sadji spoznd. Sv. Bonaventura je sam sebe in druge redno priganjal, svoj čas zmiraj v dobre dela obračati, in je imel navado reči, da toliko ne- | “eške časti zgubimo, kedar uro po nepridnim Napravimo, kolikor bi zamogli v tisti uri dobrih del storiti. j , „Ni zadosti, dobrih del opravljati, ampak | moramo prizadevati, da jih tudi dobro opra- v 'mo, po zgledu Gospoda našega Jezusa Kri- 8 tosa, o kterem je zapisano, da je vse dobro 214 storil. *) Prizadevati si moramo tedaj, vsako reč v duhu Kristusovem storiti, to je, s tisto popolnostjo, tako, in s tistim namenom, s kterim je on svoje dela opravljal. Ce svoje dobre dela drugači opravljamo, si bomo namesti pla¬ čila velikovee kazni zaslužili." — Pravi sv. Vincencij. To se očitno kaže v zgledu farizejev. Ko¬ liko so ti ljudje dobrih del opravili! So se po¬ gosto postili, so veliko molili, so obilno ubo- gajme dajali i. t. d. In vendar si niso z V3enu svojimi dobrimi deli nič pred Bogom zaslužili, zato ker jih niso dobro, ker jih niso iz lju¬ bezni do Boga, ampak iz lastne ljubezni opravljali. Kristjan je k božji službi poklican; in kar¬ koli dela, bi imel vedno misliti, da za Boga dela in da mu njegov Gospod zmiraj v roke gleda. — Sv. Ignacij je videi enega svojih bra¬ tov v samostanu, ki je svoje dela nepopolno in zanikerno opravljal, in ga je vprašal, za koga dela; odgovoril mu je, da za Boga dela. Na to mu pravi sv. Ignacij: To je zares žalostno! Ko bi ti za ljudi delal, in bi svoje dela zani¬ kerno opravljal, bi ne bil tako kriv; ali ker za Boga delaš, in svoje dela tako slabo opravljaš, Bogu veliko nečast storiš. *) Mat. 7. 37. 215 „Veliko jih je, ki mislijo, da ne morejo drugače pokore storiti za svoje grehe, kakor z ojstrimi telesnimi spokornimi deli. Ali gotovo je, da dobro pokoro za svoje grehe tudi tisti stori, ki vse svoje dobre deia s tem namenom opravlja, da bi bile Bogu dopadljive. V takim dejanji je veliko popolnosti in veliko zasluženja.“ • — Sv. frančišk Salezi. V življenji nekterih svetnikov ni videti ojstrih telesnih spokornih del, pa vendar so bili veliki prijatli božji. Njih svetost in po¬ polnost ie bila posebno v tem, da so svoje navade in vsakdanje dela zvesto popolno, in Bogu k časti opravljali. Bili so v malem zvesti . in zato jih je Bog vzel v nebeško ve¬ selje. *) „Ko bi človek na svetu mogel videti, kaj bo najdel na unem svetu za svoje dobre dela, bi ves svoj um, svoj spominj, svojo voljo in vso svojo moč v nič druzega ne obračal, kakor v dobre dela; in vse težave in zopernosti bi ga ne mogle strašiti in odverniti.“ — Tako piše sv. Katarina iz Genve. To so vsi svetniki dobro umeli, zato so si za dobre deia tolikanj prizadevali, in so vse težave in vse terpljenje z velikim veseljem pre¬ stali. — Sv. Frančišk Serafinski je imel na¬ vado reči: Tako veliko je veselje, ki me na unem *) Mat. 25, 23. 216 svetu čaka, da mi je vse terpljenje na tem svetu ■prijetno. — Zares je vse terpljenje tega sveta kakor nič proti prihodnjim zveličanju, ki nas v nebesih čaka. *) ,,Prizadevati si mora človek, da ni v zu- nanjem poseben, ampak v znotranjem ; to se pravi, da mora človek navadne vsakdanje opra¬ vila opravljati, toda prav in popolno v tistem kraji, tako in ob tistem ča3u, kakor so zapo¬ vedane. In navadnih opravil ne sme navadno opravljati (kakor zanikerni posvetni ljudje), ampak bolj čisto in popolno. Kedar človek tako ravnd, se po zunanjem nič od druzih ljudi ne razloči, ampak le po znotranjem; in to je velika čednost, in je neizrečeno veliko vredno.“ — Tako piše sveti učenik Bernard. Ravno o tem svetem učeniku se bere kratka, pa vendar velika hvala: da v navadnih rečeh ni bil navaden. ,,Ne bodi tak, kakor so tisti, kteri mislijo, da se mora prav veliko reči storiti, če se hoče popolen biti, ampak bodi, kakor tisti, kteri spoznajo, da popolnost je v tem, da se dobro in prav opravi, če je tudi malo. Zakaj bolje je, malo opraviti, pa dobro in prav, kakor pa veliko reči začeti, in nobene prav ne opraviti. Za¬ res, malo in dobro, malo in dobro , to je naj boljši. Ce si tedaj hočemo kaj zaslužiti, in če *) Rim. 8, 18. 217 hočemo Gospodu svojemu posebno ustreči, nam ni treba, več opravil začeti, ampak to, kar opravljamo, moramo boljše in bolj popolno oprav¬ ljati." - Tako uči sv Frančišk Salezi. Kar od drugih dobrih del, ravno to tudi od ustne molitve velja. Nekteri kristjani mislijo, če bodo le veliko molitve vsak dan opravili, bo že prav; tega pa ne pomislijo, kako molijo. Pri ustni molitvi je navadno, da več ko se je opravi, slabeja je. Toraj bi bilo bolje manj molitve opraviti, pa s pobožnim in zbranim duhom, kakor veliko, pa z raztresenjem in brez premislika. ,,Malo in dobro, malo in dobro, to je naj boljši,“ posebno pri ustni molitvi. — Drugače je pa, kdor ima dar notranje molitve. To molitev so nekteri svetniki po osem po deset ur zaporedoma opravljali, in več ko jo je opravil, boljši je bil. Kdor pa tega daru nima, m se le zmiraj svojih navadnih molitvic poslu¬ žuje, naj le raji malo in dobro moli, kakor ve¬ liko in slabo. „Gospod Bog ne meri naše popolnosti po številu in po velikosti naših del, ki jih za-nj storimo, ampak po tem, kako jih storimo, to je, Po ljubezni, ki jo pri svojih delih do Boga jutamo. Naše dela so tolikanj popolnejši, kolikor jih z bolj čisto, veliko ljubeznijo do Boga oprav¬ ljamo, in kolikor manj zraven lastnega veselja m hvale išemo v tem življenji in v unem." — Travi sv. Janez od Križa. 218 Sv. Frančišk Borgia spričuje, da njegove pridige včasi niso ne njemu ne drugim ljudem dopadle, pa so vendar vselej dober sad pri¬ nesle; zato ker je od svoje strani toliko stori!, kolikor je mogel, in ker je vse le iz ljubezni do Boga storil. Ravno to se tudi spozna iz tega, kar Je¬ zus o tisti ubogi vdovi spričuje, ki je le dva vinarja ubogajme dala, drugi pa so sreberne in zlate denarje dajali; in vendar pravi Jezus, da je ona več dala, kakor vsi drugi. Samo na sebi sicer ni bilo več, ampak pred Bogom je bilo več, zakaj Big ne gleda toliko na naše darove in dobre dela, kakor na ljubezen, s ktero jih opravljamo. Ljubezen vdove je mogla velika biti, ker je vse, kar je premogla, iz ljubezrji tje dala. — Kdor toliko, kolikor za- more, iz ljubezni do Boga stori, če je še tako majhno samo na sebi, je storil veliko pred Bogom ^ , Ce hočemo svoje dela dobro opraviti, jih moramo s čistim namenom in z dobro voljo opraviti, le zato, da bi Bogu dopadli. Dobra volja je duša naših del, in čisti namen je njih vrednost, in nam jih tudi lahke in prijetne stori. —- Pravi sv. Frančišk Salezi. Sv. M. Magdalena de Pazzi je imela na vatlo, svoje podložne neprevidoma vprašati: Iz kterega namena to delaš? — Včasi je nektera odgovorila, da nima nobenega posebnega na¬ mena pri tem delu. — In ona ji je rekla: Al* 219 ne vidiš, da s tem vse zasluženje zgubiš, ker iz ljubezni do Boga ne delaš? Bog takih del ne prejme z dopadenjem. Storimo vse iz lju¬ bezni do Boga. V cerkvenih zgodbah se bere o božjem služabniku Pamba, da je posvetno plesavko srečal, ki je bila grozno nečimerno napravljena; in je začel zdihovati in se jokati. Njegov to- varš ga vpraša, zakaj se tako joka; in božji služabnik odgovori: Objokujem svojo dušno rev- šino; zakaj jaz si ne prizadevam tako skerbno, da bi Bogu v vsih svojih delih dopadel, kakor si ta ženska prizadeva, da bi posvetnim ljudem dopadla- Ktere so tiste dela, iz kterih prihaja naše zasluženje in naša popolnost? Vse dela in opravila, ki jih imamo, posebno pa navadne in vsakdanje : Zakaj te dela naj bolj pogosto oprav¬ ljamo , zatorej moramo na-nje bolj kakor na vse druge svoje oči obračati, in si prizadevati, da jih dobro in pridu) opravimo; zakaj ka- koršne bodo naše navadne vsakdanje dela, taki bomo tudi mi pred Bogom. Ca bodo te dela dobre, bomo tudi mi dobri; če bodo slabe, bomo slabi." — Tako uči Pater Rodriguec. O sveti Jederti se bere, da je manj po¬ sebnih spokornih del opravljala, kakor njene to- varšice, zato ker so ji njeni vikši marsiktero ojstro spokorno delo zavolj njenega slabega zdravja prepovedali. Po zunanjem soditi, je imela manj zasluženja pri Bogu, kakor njene 220 tovaršice; pa je bila vendar veliko bolj popolna in sveta, kakor vse druge. Zakaj? Zato ker je vse svoje navadne in vsakdanje opravila, ker satne na sebi niso posebnega zasluženja imele, bolj popolno in z večjo ljubeznijo do Boga oprav¬ ljala, kakor vse druge njene tovaršice. Med navadnimi opravili moramo posebn dušne opravila (na priliko: premišljevanje, mo' litev, božjo službo itd.), naj bolj pri sercu imeti, da jih dobro opravljamo, in da j h tudi pred vsimi drugimi opravili opravimo, kedar nam po¬ treba ali pa pokoršina drugači ne ukazuje. Zakaj dušne opravila se posebno zavolj Boga oprav¬ ljajo, in nas najpred k popolnosti pripeljejo. Ce te dela zanikerno opravljamo , nas bodo za¬ dele tiste strašne besede, ktere je Sveti Duh v svetem pismu govoril: Pr oktet je, kdor delo Go¬ spodovo nezvesto opravlja *) — Tako uči sv. Vincencij. Sv. Filip Neri je dušne opravila tako pri sercu imel in jih je tako zvesto opravljal, da je bil ves v to zamišljen , kedar je molil ali maševal, ali svete bukve bral, ali brati ali pri- digovati slišal, in se je večidel zraven jokal,; včasi tako, da si je oblačilo z solzami zmočil. „Ko je prerok Elizej svojega učenca Grieza poslal, da naj grč v življenje obudit sina Suna- mitiške žene, mu je priporočil, da naj se z no- *) Jerem. 48, 10. 221 ienim človekom, na potu ne zgovarja. *) To po¬ meni, da s« ne sme pri posvetnih rečeh muditi, in se z ljudmi pogovarjati, kedar je kdo v dušnih opravilih. - ,,Sveta maša je gotovo naj imenitniši, naj svetejši, Bogu naj prijetniši in nam naj zasluž- nejši opravilo, ki se zamore na svetu storiti. Kedar se sveta maša bere, je veliko angelov okoli altarja, kteri s ponižnostjo to skrivnost gledajo z neizrečenim začudenjem in počasten- jem. Toraj mora mašnik, ki jo bere, z veliko čistostjo, z zbranim duhom, s pobožnostjo in častjo k altarju pristopiti." — Tako piše sv. Lovrenc Justinian. Ker je sveta maša tako velika in sveta skrivnost, bi si imeli kristjani ze!6 prizadevati, po zgledu svetnikov božjih, se s posebno po¬ božnostjo vdeležiti. Ko bi mi zamogli s teles¬ nimi očmi tiste angele videti, ki so okrog al¬ tarja , kedar se sveta maša bere, ali ko bi Jezusa mogli videti, ki je v sveti hostji na altarji pričujoč, bi nas groza obšla, in bi se gotovo spodobno obnašali. Verjemimo tedaj ne da vidimo, in bomo še bolj srečni, kakor ko bi s telesnimi očmi videli, in po tem še le verjeli. **) *) IV. buk. kralj. 4, 29. **) Jan. 20, 29. 222 „Spraševanje vesti, ktero vsi dobri krist¬ jani opravijo, preden spat gredo, da vidijo, kako so se vedli pretekli dan in ali so nazadevali ali napredovali, to spraševanje vesti je neizrečeno dobro, ne samo zato, da človek svoje hude nagnjenja ukroti in svoje grešne navade zapusti, ampak tudi, da si pridobi čednosti, in da dobro opravi svoje navadne opravila. Premisliti pa se mora, da naj boljši spraševanje vesti ni to, Itedar si človek le prizadeva, da svoje pregreške spozna, ki jih je ta dan storil, ampak si mora posebno tudi prizadevati, da svoje grehe iz serca sovraži, in da terdno sklene, jih ne več storiti.' 4 — Tako uči Pater Avila. Vsi svetniki in služabniki božji so spraše¬ vanje vesti vsak večer zvesto opravljali in tudi drugim priporočevaii. Posebno pa ga sv. Ignacij vsim kristjanom močno priporoča, in pravi, da spraševanje je še več vredno, kakor molitev; zakaj spraševanje vesti nam dd v djanji to ska- zovati, kar z molitvijo zadobimo. In sam spri- čuje, da če je kdaj kaj dobrega v svojem živ¬ ljenji storil, je prišlo iz pridnosti, s ktero je vsak dan spraševanje svoje vesti opravljal. Sv. Hieronim piše, da so cel6 nejeverski modrijani to spraševanje svojim učencem pripo¬ roči. Modri Pitagora jim je zapovedal, da naj se vsak dan dvakrat, zjutraj in zvečer, čez te tri reči natanko sprašujejo: Kaj sem storil? Kako sim to storil? Kaj sem opustil, kar bi bil imel opraviti? — Ravno to je tudi modri Se- 223 neka svojim učencem priporočal. — Kako lep zgled dajejo ti neverniki vsim kristjanom, kteri so včasi v tej reči bolj nezvesti, kakor so oni bili. ,,Kralj David pravi: Hvalita Boga , solnce in luna. *) Kako zamoreta sonce in luna Boga hvaliti? S tem ga hvalita, ker dobro opravita opravilo, ktero jima je Bog dal. In velika je hvala, ktero mu dajeta. — Glej, ravno tako tudi ti celi dan Boga hvališ, če dobro opravljaš vse dela in opravila svojega stanu.“ — Tako uči sv. Hieronim. Ta lepi nauk svetega cerkvenega učenika Hieronima naj posebno tiste kristjane potolaži in razveseli, kteri si morajo s terdo službo vsak¬ danji kruh pridobiti, in ki ne utegnejo veliko moliti. Če navadne molitve zjutraj in zvečer opravijo, čez dan pa svoje dela iz ljubezni do Boga zvesto opravljajo in jih njemu darujejo, bodo ravno tako Boga hvalili, kakor pušavniki in redovniki, kteri skoraj celi dan molijo in božjo hvalo pojč. ,,Ne bojmo se, da bi nas opravila, ktere iz pokorsine opravljamo, če so tudi še tako mnoge in težke, od Boga odvernile; zakaj če jih le njemu v čast opravljamo, imamo veliko moč, nas še bolj terdno z Bogom skleniti. Kako bi le mogle tiste reči nas od Boga odverniti, *) Psalm 148, 3. 224 ktere našo voljo z njegovo zedinijo? — Zmota, v kteri so nekteri, pride iz tega, ker mislijo, da so že od Boga odločeni, kedar so odločeni od tiste sladkosti, ktero občutijo, kedar so v mirnem premišljevanji z Bogom zedinjeni. Res je, da pri delu ne občutijo vselej tiste sladkosti (dasiravno se včasi še bolj občuti pri delu, kakor sicer), ali kedar jo dobrovoljno zapu¬ stimo iz ljubezni do Boga, nič zraven ne zgu¬ bimo, ampak veliko dobimo. Ko bi toraj opu¬ stili svoje delo, ali pa bi ga popolnoma ne opravili iz tega namena, da bi se z Bogom ze¬ dinili v molitvi, v branji, v premišljevanji in v samoti, bi s tem zares Boga zapustili, in bi se le sami s sabo, in s svojo lastno ljubeznijo zedinili. “ — Tako uči sv. Frančišk Salezi. O božjem služabniku, ki je bil samostanski kuhar, se bere, da je vse dela zvesto opravljal, in kedar je vse opravil, je šel molit, in je pri molitvi nebeške sladkosti občutil. Kedar je videl, da v molitvi toliko sladkosti občuti, je svojega vikšega prosil, da naj komu drugemu kuho izroči, da bo on več časa za molitev imel. Vikši mu je to privolil. Z veseljem se je tedaj k molitvi podal, in je skoraj celi dan molil; ali druzega ni občutil pri molitvi, kakor suhoto in raztresenje. Ko je to videl, je vik¬ šega prosil, da naj ga zopet nazaj postavi k njegovemu navadnemu delu. To mu je vikši zopet privolil; in ko je po dobro opravljenim delu k molitvi prišel, je zopet neizrečene nebeške 225 sladkosti občutil. — Tako je tedaj Bog svo¬ jemu služabniku pokazal, da ni njegova volja, da bi kristjan le molil, in zavoljo molitve svoje navadne dela zapustil; ampak da hoče, naj krist¬ jan moli in dela. „Tudi male dela so velike, kedar so dobro storjene; tako da je bolj Bogu prijetno in bolj njemu k časti malo delo, ktero le zato storimo, da bi Bogu dopadli, kakor veliko delo, ktero ni iz tega namena storjeno. Tedaj si moramo posebno prizadevati, da dobro opravimo male opravila, ki so lahke in ki jih zmiraj pred sabo imamo, če si želimo božjo prijaznost če¬ dalje bolj pridobiti." — Tako govori sv. Fran¬ čišk Salezi. Sv. Ignacij je spričeval o svojem tovaršu, ki je bil zidar, da kolikor opeke je položil in kolikokrat je s kladvom udaril, toliko kron si je v nebesih zaslužil, zavolj dobrega in či¬ stega namena, s kterim je vse svoje dela po¬ svečeval. O svetem Frančišku Ksaverji se bere, da Je vse svoje naj manjše dela zvesto in dobro opravljal, in imel navado reči: Nikar se ne motimo; kdor ni zvest in priden v malih rečeh, tudi v velikih ni. Sv. Terezija pravi, da z eno samo prošnjo }z očenaša se več dobrega stori, če se iz serca in le iz ljubezni do Boga izreče, kakor s celim očenašom in z velikim številom očenašov, če se brez premislika in brez dobrega namena zmolijo. Zlate jabelka. 15 226 „Kdor ni skusil, ne more verjeti, koliko zadobimo zasluženja, kedar si prizadevamo, da se v majhnih rečeh ne pregrešimo; zakaj hu¬ dobni skušnjavec z majhnimi pregreški zverta majhne luknje v našo vest, skozi ktere pa po tem veliki grehi v njo pridejo.'* — Tako govori sv. Terezija. Sv. Lovrenc Justinian se je bolj skerbno majhnih grehov varoval, kakor velikih, in je večkrat rekel, da varovati se smertnih grehov, ni za božje služabnike, ampak za posvetne ljudi. „Glej, da pri svojih delih in opravilih nik¬ dar Boga ne pozabiš; in veruj, da bos s tem naj več opravil, ko boš le na svoje delo mislil, zakaj če te Bog zapusti, boš precej pri pervi stopnji z obrazom na zemljo padel. Stori raji, kakor otroci, kteri se z eno roko svojega očeta derže, in z drugo jagode in malence okoli mej tergajo. Misli v svoje delo; ali pogosto pogle¬ duj gori proti nebeškemu Očetu, da spoznaš, če mu je^ tvoje delo prijetno, in da ga pomoči prosiš. Ce tako ravnaš, boš vse, tudi še tako težka opravila boljši in ložje opravil. Poglej presveto Devico Marijo, kako ljubeznjivo z eno roko svoje dela opravlja, in z drugo pestuje svojega sina Jezusa, Gospoda našega.' 1 Tako pravi sv. Frančišk Salezij. Sv. Roza iz Lime v Ameriki je pri svojih vsakdanjih delih svoje serce zmiraj pri Bogu imela, tako da je gledala z dušnimi očmi pre- 227 lepo obličje svojega ljubega Ženina, kedar je hišne dela za potrebo družine opravljala, ali kedar je z ljudmi govorila, ali kedar je kam šla, z eno besedo, zmiraj in povsod. Prečudno je bilo, da ta vedni spominj božje pričujočnosti, ki je njeno dušo tako ljubeznjivo napolnil, je ni nič zamaknil, tako da je bila ob enem po¬ polnoma z Bogom sklenjena, in je z ljudmi go¬ vorila, jim pripravne odgovore dajala, jim sve¬ tovala itd. In je vse, kar je bilo pri hiši treba, tako dobro in ročno opravljala, kakor ko bi ne bila v nič druzega mislila, kakor v svoje delo, dasiravno je bila s svojo mislijo vsa v Bogu. Bil je pobožen škof, ki je veliko pisal za božjo čast in za zveličanje duš, in je zraven zmiraj v Boga mislil. Kedar včasi ni vedel, kako bi to zapisal, da bi bilo boljši, je k Bogu zdihnil: Gospod, kako hočem to zapisati? Go¬ spod, uči me, kako naj to povem. — In včasi, kedar je bil zapisal to, kar je mislil, da je naj boljši, je svoje pisanje Bogu daroval, rekoč: Gospod, naj bo to tebi v čast in dušam v zve¬ ličanje; ti daj mojemu pisanju pravega duha. O Gospod, življenje vsih stvari! ti daj tem čer- katn življenje. — Včasi, kedar mu je dopadlo, kar je bil zapisal, je vzel papir v roke in ga je k luči približal, rekoč: Moj Bog, hočeš, da ga sožgem? V tem pisanji ni nič mojega. Naj zgori in naj bo pokončano vse, kar je moje lastno, če je zoper tvojo sveto voljo 1 — Tako je ta služabnik božji svoje delo zmiraj v božji 15 * 228 E ričujočnosti opravljal, in toraj ni nič storil, kar i bilo Bogu zoperno. — Srečen kristjan, kteri pri vsih svojih delih in opravilih zmiraj v Boga misli, kakor ko bi ga pred sabo videl. Srečen je, kdor ima svoje roke pri delu in svoje serce pri Bogu. „Stori zvesto to, kar Bog zdaj od tebe imeti hoče, v in prepusti mu skerb in misel za prihodno. Ce boš tako ravnal, boš gotovo velik dušni mir zadobil.“ — Tako pravi sveta Fran¬ čiška Fremiot. O sv. Frančišku Saleziju se bere, da si je pri opravilu prizadeval, ga tako dobro storiti, kakor ko bi nikoli in nobenega druzega opravila na svetu ne imel. Sv. Gregor iz Nacianca piše o svoji ma¬ teri, da je bila vsa v vsakem delu, in da je vsako reč popolnoma opravila, tako da bi bil jo vidoč pri domačih hišnih delih, lahko mislil, da za nobeno drugo reč nima skerbi, kakor za domačijo; in kedar je bila v dušnih opravilih, je bilo videti, kakor da bi nikoli nobene druge reči ne opravljala, kakor božjo službo. Z eno besedo, vsako delo, ktero ji je v roke prišlo, j e s tako ljubeznijo in skerbjo opravljala, kakor ko bi nikoli in nobenega druzega dela ne imela. „Božja dela se večidel počasi opravljajo, in imajo svoj začetek in svojo rast. Tedaj si ne smemo prizadevati, vse na enkrat in nagl° opraviti, in ne smemo misliti, da je vse zgub- 229 ljeno, če se kaka reč na enkrat ne opravi, ampak se mora počasi napredovati, vedno Boga prositi, in se poslužiti tistih pripomočkov, s kte- rimi nas duh božji navdaja, in nikdar tistih, ki pridejo iz napačnih posvetnih postav". — Tako uči sv. Vincencij. Ravno ta sveti Vincencij je imel lepo in modro navado, vse svoje dela in opravila mirno in počasi opravljati, ni nikdar prenaglo začel opravila, in potem ko je bilo začeto, ga tudi ni prenaglo opravljal, tako da so posvetni ljudje rekli, da je preveč počasen. Ali skušnja je po¬ kazala, da njegova počasnost ni nikdar nič skazila, ampak velikokrat so se vsi začudili, kedar so videli, kakošne velike veliko drugih ljudi skup nikdar ne bilo opravilo, ko bi jih bili tudi s še tako veliko gorečnostjo začeli. ,,Pervi zaderžek, zavolj kterega svojih opra¬ vil dobro ne opravljamo, je ta, da kedar smo pri enem delu, že v drugo mislimo, ktero imamo storiti, ali ktero smo že storili; s tem se naše dela zaderžujejo, in mudijo, in nobeno se prav ne opravi. — Če hočemo vse svoje opravila prav in dobro opraviti, moramo le v tisto mi¬ sliti, ktero ravno v rokah imamo, in si priza¬ devati, ga tako dobro opraviti, kolikor nam je le mogoče, in moramo vse misli in skerbi za druge opravila takrat vnemar pustiti. In kedar bo to storjeno ga pustimo iz misli, in obernitno vila je ta revni duhoven sam 230 vse svoje misli v delo, btero imamo po tem sto¬ riti. — Tako uči Pater Avlia. O sveti redovnici, Mariji po imenu, se bere, da ravno v tistem času, ko jo je bil Bog z nebeškimi sladkostmi obilno obdaroval v sa¬ motnim premišljevanji, je morala iz pokoršine veliko hišnik del opravljati , tako da je skoraj celi dan pri teh delih bila, ker je morala zakri¬ stijo, klet, kuhinjo, mizo, in včasi tudi še vrata in apoteko preskerbovati. In vendar je vse tako dobro opravila, da so bile vse zadovoljne; in je zraven še časa našla za svoje sveto pre¬ mišljevanje. Kedar je namreč pri enem opra¬ vilu bila, ni v drugo mislila, ampak le v to, in si je prizadevala, ga prav opraviti. Kedar je bila, n. pr., v kuhinji, si je rekla: Zdaj si ku¬ harica, in nič druzega; in je tudi po tem rav¬ nala, kakor ko bi nobenega druzega opravila ne imela, kakor kuho. In kedar je to delo opravila in iz kuhinje šla, si je rekla: Zdaj pa nisi več kuharica. In tako pri vsih drugih opravilih. „Drugi zaderžek je naglost. Varuj se na- glosti, zakaj ona je poglavitna sovražnica prave pobožnosti; in nobena reč, ktera se je s pre¬ veliko naglostjo storila, ni bila še dobro stor¬ jena. Hodimo počasi in le zmiraj naprej ho¬ dimo, in bomo daleč prišli." — Tako pravi sv. | Frančišk Salezij. Sv. Filip Neri je svoje spokornike zmiraj opominjal, da naj se v nobeni reči, in tudi V 231 dušnih opravilih, nikdar ne prenaglijo; in jim je večkrat rekel: Ne smete misliti, da se mora v enem dnevu storiti, in da bote v enem me¬ secu svetniki postali. To ni po pameti. „Tretji zaderžek je maloserčnost ali strah in skerbljivost. Bodi priden in zvest v vseh svojih opravilih; ali če ti je mogoče, nikar preveč skerbi in težav zraven ne imej, to je, nikar jih ne opravljaj z nepokojnim sercom, z maloserčnostjo in otožnostjo, in varuj se dušnih težav pri svojih opravilih, zakaj te težave pa¬ met motijo in nas zaderže, da tudi takih reči dobro ne opravimo, ktere nam niso težavne. Velike opravila nas ne motijo tako, kakor male, kedar nam jih veliko na enkrat pride. Toraj tudi male opravila mirno prejmi, in si priza¬ devaj, da jih zaporedoma eno za drugim opra¬ viš, brez nepokojnoBti. Ce tako ravnaš, boš vse svoje tudi majhne dela z velikim zaslužeri- jem opravil." — Tako pravi sveti Frančišk Šalezi. Ta sveti škof je imel velikokrat z ljudmi nizkega stanu opraviti, ki so mu včasi zavolj kakih majhnih reči veliko časa vzeli; pa jih je vendar zmiraj s ponižno poterpežljivostjo po¬ slušal. In kedar mu je kdo rekel, da ni prav, da zavolj teh majhnih reči toliko časa zgubi, je odgovoril: Kaj pa hočete, da naj storim? Te reči, ki so same na sebi male, se tistim, ki mi jih pripovedujejo, velike zde; in želč polajšani in potolaženi biti, kakor ko bi njih opravki še 232 tako veliki bili. Bog že ve, da mi zdaj ni treba večega opravila, kakor s tem ljudmi govoriti, in vsako opravilo mi je enako, da le zraven Bogu služim. In kedar to opravilo po božji volji opravljam, dasiravno je malo, nisem dol¬ žan druzega opravljati. In če prav premislimo, ali ni to veliko in imenitno opravilo: božjo voljo storiti? „Med velikim številom pripomočkov, da svoje opravila dobro opravimo, je pervi pripo¬ moček ta, da vsako delo tako opravimo, kakor ko bi imelo zadnje delo našega življenja biti. — Toraj si pri vsakim sv im opravilu tako reci: Ko bi vedel, da bom ojgel precej po tem delu umreti, ali bi ga hotel storiti? ali bi ga hotel tako opravljati, kakor ga opravljam ?“ — Tako govori sv. Vincencij. Bere se o božjem duhovnu, ki je imel navado, se vsako jutro pred mašo spovedati. Ko je zbolel, so ga njegovi prijatli opomnili, da naj se spove, kakor za smert; zakaj je bil močno bolan. Ali on jim je odgovoril: Go¬ spodu Bogu bodi čast in hvala! Trideset] let je že, kar sem začel se vsak dan tako spo¬ vedovati, kakor ko bi bil imel precej po spo¬ vedi umreti. „ Drugi pripomoček je, da le na današnji dan mislimo. Hudobni skušnjavec je prebrisan, in veliko kristjanov tudi s tem straši in jih od pobožnega življenja odvračuje, ker jim kaže, kako težko je, toliko let, do konca svojega živ- 233 Ijenja, tako varno živeti in vse reči tako na tanko in popolno storiti. — Kedar tedaj človek le na današnji dan misli, to zapre vrata skuš¬ njavam, in s tem tudi človeška trudnost in sla¬ bost veliko pomoči zadobi. Zakaj kdo bi si ne zamogel en dan prizadevati, da bi, kolikor je mogoče, svoje dela dobro opravil? Naj si teda] zjutraj reče: Danes si hočem prizadevati, da dobro opravim svoje navadne dela. — če tako ravna, bo ložje v pobožnem življenji ostal, kakor ko bi le zmiraj vse skup premišljeval, da si bo mogel vsak dan tako prizadevati do konca svojega življenja. — In če si tako, Človek le današnji dan prizadeva, po keršansko živeti, mu bo to v navado prišlo in mu ne bo več težavno." — Tako uči božji služabnik Rodriguec. V življenji svetnikov se bere o pušavniku, ki je imel veliko skušnjav prestati zavoljo posta. Precej zjutraj je čutil veliko lakoto in velike slabosti; ali ker so pušavniki navado imeli, se vsak dan do treh popoldne postiti, ni hotel zju¬ traj jesti, in da bi se lažje premagoval, je tako sam sebi rekel: Dasiravno sem lačen in slab, bom vendar lahko do devetih počakal; kaj je to taka reč, do devetih počakati? — Ob devetih si je zopet rekel: Zdaj je devet, pa moram do dvanajstih počakati: ko sem do devetih počakal, bom tudi do dvanajstih. — Ob dvanajstih je djal svoj stari kruh namakat in je rekel: Predenj se dobro namoči, bo ravno tri. — In ob treh je 234 svoje molitve opravil in jedel. Tako si je ta spokornik dolgo prizadeval, se skušnjavam hu¬ dobnega duha ubraniti; nazadnje mu je pa Bog milost dal, da se je lahko celi dan postil brez slabosti in brez skušnjav. O drugem pušavniku se bere, ki je imel hude skušnjave iz pušave iti, spokorno življenje zapustiti in zopet med posvetnimi ljudmi živeti: zakaj skušnjavec ga je s to mislijo motil, da mu bo nemogoče, ves čas svojega življenja tako ojstro živeti, kakor so takrat pušavniki živeli. — Ali kaj je storil spokornik? Vsak večer, preden je šel spat, je rekel: To noč v zadnjic tukaj spim, jutri bom zapustil pušavo. — Ip drugi dan zjutraj je rekel: Naj bo! Iz ljubezni do Boga bom še danes tukaj ostal. — In tako je ravnal celih devet let, dokler mu ni Bog te nevarne skušnjave odvzel, in potem mu je mi¬ lost dal, terdno skleniti, do konca svojega živ¬ ljenja v pušavi ostati; kakor je tudi x - es ostal in v sveti pokori umeri. »Tretji pripomoček. Nektere sicer dobre in pobožne duše so v napačni misli, da se no¬ tranji mir ne da obraniti med opravili in teža¬ vami. — Večjega nepokoja in guganja vendar nikjer ni, kakor v ladji na morju; in vendar ljudje, ki so v nji, počivajo in spe. In magnetna igla v ladji je zmiraj le proti polnoči obernjena, naj se ladja premetava in suče, kakor hoče. Kavno tako mora tudi naša volja v vsih teža¬ vah in delih zmiraj le v en kraj obernjena biti; 235 to je, v božjo voljo.' 1 — Tako uči sv. Fran¬ čišk Salezi. Med drugimi svetniki je tudi sv. Vincencij to vedno v djanji skazoval. Neizrečeno veliko je imel včasi opraviti, mnoge in težavne so bile njegove opravila. Ali zraven ni nikoli zgubil svojega notranjega miru, ampak vse je opravil mirno, poterpežljivo in stanovitno. To seje posebno takrat vidilo, ko je bil kraljevi sveto¬ valec postal; in zraven tega je bil vikši svojega reda in drugih bratovsin, ktereje bil on vpeljal. Vsak dan je imel z veliko ljudmi opraviti, ki je vsak s kako drugo rečjo k njemu prišel, in je mogel zdaj svetovati, zdaj svariti, zdaj pro¬ siti, zdaj zapovedovati. — Kdo bi ne bil takrat mislil, da mora ves raztresen in razmišljen biti? Ali v sredi svojih mnogih in težavnih opravil je bil sv. Vincencij zmiraj miren, v Bogu zbran, prijazen in dobrovoljen, zato ker so bile vse nje¬ gove misli , besede in dela obernjene le v en kraj, namreč v presveto božjo voljo. „Vse naše dela in opravila imajo svojo vrednost le po tem, kakor je naša volja z boljo voljo sklenjena ; tako da, če jem ali se razvese¬ ljujem , in če to storim z namenom, da je to božja volja, več zraven zaslužim, kakor bi svojo življenje dal brez tega namena. — Dobro v spo¬ minu ohrani to, kar ti tukaj pravim, in kedar boš kako opravilo imel, spomni se tega nauka, m boš svoje opravilo dobro opravil." — Tako uči sv. Frančišk Salezi. 236 To je dobro razumel neki božji služabnik, ki je v dukovski pokoršini živel, in kije terdno veroval, da po ustih višega mu Bog svojo voljo oznanuje. Imel je namreč navado reči, kedar je pri mizi sedel, ali kaj druzega vsakdanjega opravljal: Zdaj nevernikom pridigujem, kakor sv. Frančišk Kaaveri; zakaj to, kar je bilo naj boljšega v njegovih pridigah, je bilo, da je po božji volji v Indiji bil in pridigoval. In jaz sem tudi tukaj po božji volji, in božja volja je, da naj to storim, kar tukaj delam. -'- Deveta jablana. Zatajevanje in zatiranje samega sebe. „Perva stopinja, ki jo mora storiti, kdor hoče hoditi za Kristusom, je ta. ('kakor pravi on sam *) da samega sebe zataji, to je, da za¬ taji in zatira svoje počutke, svoje nagnjenje, svojo voljo, svoj um in vse občutke svoje na- tore, da jih noče poslušati in jim streči; in da vse to Bogu daruje, in ravno tako tudi vs e svoje djanje. To so Bogu grozno prijetni da¬ rovi. In v tem zatajevanji in zatiranji se člo¬ vek ne sme utruditi; zakaj ko bi kdo tako *) Mat. 16, 24. 237 rekoč z eno nogo že v nebesih bil, in bi potem zatajevanje samega sebe opustil, bi ravno takrat, ko bi mislil še z drugo nogo v nebesa stopiti, v nevarnosti bil, se pogubiti. — Tako uči sveti Vincencij. Ta svetnik je bil v tej čednosti tako zvišen, da se lahko reče, da zatiranje in zatajevanje samega sebe je bilo tisto mogočno orožje, s kte- rim se je do konca svojega življenja bojeval, in premagoval svojo lastno natoro in hudobnega skušnjavca; in s tem je bil vse svoje želje, svojo voljo, svoje nagnjenje in vse svoje počutke tako dejal pod oblast svoje pameti, da je bilo videti, kakor da bi njegova natora k hudemu nagnjena ne bila. ,,Mčra, po kteri spoznamo, kako dalječ smo že v duhovskim življenji, je čednost zata¬ jevanje samega sebe; ker gotovo je, da bolj ko si bomo prizadevali se zatajevati, višje bomo prišli na potu popolnosti.“ — Tako piše sveti učenik Hieronim. Ko je sv, Frančišk Borgija slišal o kom praviti, da je svet, imel je navado reči: Ce zmiraj samega sebe zatajuje, je gotovo svet. — In on sam je zato tako svet postal, ker je živel v vednem zatiranji in zatajevanji samega sebe. Tako je to čednost ljubil, da se mu je tisti dan naj bolj grenak zdel, kedar nobene priložnosti ni imel, se na telesu ali na duši zatirati in za¬ tajevati. 238 Mlad pušavnik je enkrat starega vprašal, zakaj jih je med tolikanj kristjani, kteri do popolnosti priti žele, tako malo, ki zares po¬ polnost zadobe. Na to je stari pušavnik tako odgovoril: Kdor hoče popolen biti, mora vsemu svojemu nagnjenju odmreti; in to malokteri stori. „To mora biti naše posebno opravilo, sami sebe premagovati, in od dneva do dneva rasti v moči in v popolnosti. Posebno si moramo prizadevati, da tudi svoj e male skušnjave precej premagamo, postavim malo jezo, slabe misli do bližnjega, nevošljivost, male laži, nezmernost, itd. Zakaj tako bomo zmiraj bolj in bolj močni postali, da bomo tudi velike skušnjave lahko premagali, — pravi sv. Frančišk Salezi. V starih zgodbah se bere, da je bil mož, ki je po obrazu ljudi poznal, kakošnega ve¬ denja so, pred modrega Sokrata pripeljan in vprašan, kakošnega vedenjaje Sokrat. Ta mož ni nikoli popred Sokrata videl, in tudi ne ve¬ del, kakošnega vedenja je, ampak je le na tanko njegov, obraz in njegovo glavo ogledal, in potem je rekel: Ta človek je močno nagnjen k tatvini, k požrešnosti in pijanosti. — Ko so učenci modrega Sokrata to slišali, so bili tako nejevoljni, da so hotli moža pretepsti. Ah Sokrat jih je vstavil, rekoč: Stojte, resnico j 8 ta mož govoril; zakaj jaz bi bil tat, požrešnik in pijanec, ko bi se vedno ne premagoval■ -7 Tako je govoril in tako je ravnal nejeverski 239 modrijan, kteri ni nikoli Jezusovih naukov slišal; in sramoto dela marsikteremu kristjanu, kteri tolikokrat sliši, kako nam Jezus zata¬ jevanje in premagovanje samega sebe priporoča, in vendar vedno po hudobnem nagjenji svoje narave živi. Blizo pušave starega pušavnika so vedno pastirji pasli, ki so zmiraj velik šum delali in upili. Ta pušavnik vprašan, kako zatnore tak šum preterpeti, je odgovoril: Res sim jih že mislil posvariti; ali po tem sem se pa premislil, m sem rekel sam sebi: če te male težave pre¬ stati ne moreš, kako boš pa kako veliko prestal, kedar te naleti? Sv. Frančišk Ksaveri se je vedno v malih rečeh premagoval, in je večkrat rekel: Ne mo¬ timo se; kdor se v malih rečeh ne premaguje, se tudi v velikih ne bo mogel. „Kdor se d& svojim telesnim počutkom (ktere tudi živali imajo) premagati, zasluži ve- likoveč žival, kakor človek imenovan biti. — »Kdor malo porajta na zunanje zatiranje, (na zatiranje svojih telesnih počutkov), ker pravi, da znotranjo zatiranje, (zatiranje lastne volje, nagnjenja itd.) je boljše, očitno pokaže, da se nič ne zatira in ne zatajuje, ne po zunanjem in ne po znotranjem.“ — Pravi sv. Vincencij. Ravno ta svetnik je v vednem zatiranji svojih telesnih počutkov živel, in je tako sveto sovraštvo do svojega života imel, da ga je vsak. 240 dan tepel in pokoril; in mu je, kolikor je bilo le mogoče, malo spanja in počitka privolil. Dasiravno bolehen, je včasi komaj dve uri po noči spal, je vendar zjutraj zgodaj vstajal, in po dnevi ni nikdar hotel spati. Tudi je, kedar je le priložnost našel, rad mraz ali pa vročino terpel; in kolikor je ie mogel, je zatiral in po¬ koril svoje telesne počutke. „Zatiranje požrešnosti je A, B, C, to je, pervi začetek duhovskega življenja. Kdor se od te pregrehe zderžati noče, bo težko mogel druge pregrehe premagati, ktere se težje prema¬ gujejo." — Pravi sv, Vincencij. Ta svetnik je bil po dolgi navadi v zati¬ ranji požrešnosti in v zatajevanji telesnih po- čutkov popolen, da na zadnje že ni nobenega razh.čka več med jedmi delal, ampak je vse enako vzel, kar se mu je dalo, če je bilo tudi še tako zoperno, neslano, merzlo ali premalo kuhano: in je tako malo v to mislil, kar je jedel, da je enkrat surove jajca, ki so bile po zmoti pred-nj postavljene, pojedel, nevedoč kaj je jedel. — Kedar je k mizi šel, se je videlo, da gre nerad; in kedar je jedel, je zmiraj v Boga mislil, in je le toliko jedel, kolikor mu je bilo prav potrebno. Nikoli ni od mize šel, da bi si ne bil kaj pri jedi pritergal. „Poglavitni zaderžek, kteri nas od popol¬ nosti odločene derži, je naš jezik; zakaj kdor je tako dalječ prišel, da se z jezikom več ne pregreši, je po spričevanji svetega Duha, go - 241 tovo popolno dober človek. *) In ker se človek v govorjenji s tem največkrat pregreši, da pre¬ čeč govori, naj je tedaj tvoje govorjenje kratko in odkritoserčno, kratko in usmiljeno, kratko in ljubeznjivo/' — Tako govori sv. Frančišk Salezi. O svetem Vincenciju se bere, da je imel svoj jezik popolnoma v svoji oblasti, tako da ni bilo nikdar nobene besede zoper ljubezen do bližnjega, nobene lastne hvale, nobenega prili¬ zovanja in nobene nepremišljene besede iz nje¬ govih ust slišati. Spričuje se o njem, da je bil včasi že usta odperl, da bi bil kaj rekel, pa si je precej spomnil, da bi ta beseda morebiti Bogu ne bila dopadljiva, in je omolčal. Po tem je svoje misli k Bogu povzdignil in je premislil, če bi bilo njemu dopadljivo, to govoriti; in po¬ tem je govoril, ne po nagnjenji svoje natore, ampak po božjem dopadenji. — Kedar mu je kdo kako reč pravil, ki jo je že vedel, je po- terpežljivo poslušal, ne da bil na znanje dal, da to že ve; in to je le zato storil, da je svojo lastno ljubezen zatiral, ktera zmiraj hoče na znanje dajati, da mi tudi to vemo, kar drugi ljudje vedo. — Kedar je slišal razžaljive besede ali kako očitanje, se ni jezil, se ni pritožil in tudi ne zgovarjal, ampak je poterpežljivo močal, in je za svoje razžaljivce in sovražnike Boga *) Jak. 3, 2. Zlate jabelta. 16 242 prosil, da bi jim odpustil. — Kedar je imel ve¬ liko težavnih opravil in drugih zopernosti, se ni nikdar pritožil, ampak je imel navado reči: Hvala Bogu! Vse za dobro vzemimo, kar nam Bog pošlje. „Sploh je nauk svetnikov ta, da je gotovo naj boljši pripomoček k dobremu in keršan- skemu življenju, svoje oči zderževati in varovati'*. — Tako piše Pater Rodriguec. V življenji sv. Bernarda se bere, da ga je prišel papež Inocencij s svojimi kardinali v njegov samostan obiskat. Ko je papež že blizo bil, mu je sv. Bernard s svojimi tovarši nasproti prišel; in tako modro je bilo njih vedenje, da ni nobeden svojih oči povzdignil, da bi te naj imenitniše in naj više duhovske gospode pogledal, tako da so se vsi začudili in Boga hvalili, ker so videli, kako so se redovniki premagovali in zatajevali. — Dalje se bere o svetem Bernardu, da je celo v svoji izbici, ko je sam bil, svoje oči vedno zatiral in zaderževal, tako da ni ve¬ del, kakošna je, in kako je strop narejen, ko je že leto v nji bival. Se bolj je v cerkvi svoje oči varoval, tako da nikdar ni vedel, kakošna je cerkev, in kaj je v nji. O svetem Lucijanu mučeniku se bere, da je vedno svoje oči tako varoval, in da je nje¬ govo vedenje tako modro bilo, da so se včasi neverniki, ki so ga le samo videli že h ker- šanski veri spreobernili, preden jim je še pridi- govati začel. 243 Kakor je zaderževanje oči znamnje svetosti, in pripomoček k veliki popolnosti, ravno tako so prosti in razujzdani pogledi grozno nevarni pregrešni, zapeljujejo v velike grehe in da¬ jejo veliko pohujšanje. Premislimo tukaj le en sam zgled. Kralj David je bil velik služabnik božji; ali z enim samim radovoljnim nečistim pogledom, s kterim je ženo Urijovo pogledal, je padel v strašne grehe in dal vsemu svo¬ jemu kraljestvu veliko pohujšanje.*) „Verjemite mi, da je zatiranje oči, ušes m jezika veliko več vredno, kakor oj stre te¬ lesne spokorne dela/' — Tako pravi sveti Fran¬ čišk Salezi. Sv. Vincencij je po velikim in svetim pri¬ zadevanji tako dalječ prišel, da je imel svoje zunanje počutke popolnoma v svoji oblasti in jih je vedno zatiral. Kedar je kam šel, ni nikamor pogledal, dasiravno bi se s tem ne bil nič pre¬ grešil, ampak je nalaš svoje oči zatiral, in je pogosto podobo križanega Jezusa pogledaval, ktero je zmiraj pri sebi imel. Kedar je po opravku v hišo kakega imenitnega gospoda prišel, ni svojih oči nikdar hotel na lepe reči oberniti, ktere se v prebivališih visokih posvetnih ljudi nahajajo, ampak je zmiraj le v Boga in v nebesa jnislil. — Nikdar ni nobene rože utergal, da bi jo bil duhal, dasiravno to ni nič grešnega; in 16 * *) II. bukve kralj. 11, 244 tudi kake druge lepo dišeče reci ni nikoli hotel poduhati; po bolnišnicah, po ječah in po hišah revnih bolnih ljudi je naj raji hodil, posebno tudi zato, ker po teh krajih slabo diši. — Tudi ušesa je pri vsaki priložnosti zatiral, zatorej tudi takih reči, ki bi jih bil lahko brez greha poslu¬ šal, ni nikdar hotel poslušati, kedar niso bile ravno dušam v zveličanje in Bogu v čast, kakor postavim novice in pravlice, ktere ljudje sploh radi poslušajo; ali sv. Vincencij jih ravno zato ni hotel poslušati, da je svoje ušesa pri vsaki priložnosti zatiral. Nek spokornik, ki se je že velikokrat z jezikom pregrešil, je svojega spovednika prosil, da naj mu pokorilni pas (ali cilicium) d4, da ga bo nosil. Spovednik pa je s perstom na usta pokazal in rekel: To bo naj boljši poko¬ rilni pas za-te, če se boš zvesto varoval, da skozi te vrata nič hudega ne pride. Sv. Alojzij je dve leti Španski kraljici Ma¬ riji stregel, 'in je ves čas svoje oči tako prema¬ goval in zatiral, da je ni nikdar v obraz pogle¬ dal. Ravno tako tudi nikdar nobene druge ženske ni pogledal. Za to prečudno zatiranje oči mu je Bog milost dal, da ni nikoli nečistih skušnjav občutil. Nekteri so tako nagnjeni k zatiranju in zatajevanju, da si prizadevajo, se v vseh rečeh zatirati. Kako lepo je to in kako zveličansko!“ — pravi božji služabnik Rodriguec. 245 Sveta služabnica božja Joana Marija je imela lepo in sveto navado, da se je v vsih re¬ čeh in pri vsaki priložnosti zatirala. Pri jedi je vselej to, kar je bilo naj slabeji, za-se vzela; med oblačili si je naj revnejše zbrala; med opra¬ vili si je naj težje in naj sitniše izvolila. In tako si je pri vseh rečeh nasproti ravnala, je svoje občutke in svoje lastno nagnenje pri vsaki pri¬ ložnosti zatirala, in je v vseh rečeh le božje do- padenje in božjo čast iskala. Ravno tako se je tudi sv. Frančišk Borgja pri vsaki priložnosti pokoril, in je svojim te¬ lesnim počutkom nasproti ravnal. Navado je imel, male kamnice v svoje čevlje devati, da ga je bolelo, kedar je hodil; po Doči je malo časa spal; kedar je bil bolan in ko je mogel grenko zdravilo jemati, je nalaš prav počasu pil in dolgo v ustih deržal. In tako pri vsaki drugi priložnosti. „Kdor hoče dušni dobiček imeti od zati¬ ranja in zatajevanja samega sebe, mora dobro Vedeti, kako se mora zatirati in zatajevati, to je, mora vedeti, ktero zatiranje je ravno za-nj naj boljše; in sploh naj boljše zatiranje je tisto, ktero je našemu nagnjenju naj bolj nasprotno. Nekteri so nagnjeni k bičanju in postu; dasi- ravno so to ojstre reči, jih vendar serčno zač¬ nejo, in jih radi in lahko opravljajo, zato ker imajo do teh reči nagnjenje. Ali včasi so pa ravno ti spokorniki tako občutljivi in časti* željni, da je kako malo zaničevanje ali oprav- 246 Ijanje, ki se zoper nje stori, zadosti, jih v tako nepoterpežljivost in nevoljo pripraviti, da se ruočno pritožijo in da serčni mir zgubč. Ali ravno to zaničevanje in opravljanje je tisto za¬ tiranje in pokorjenje, ktero bi imeli z veliko gorečnostjo opravljati, če si hočejo za svojo dušo kaj zaslužiti." — Tako uči sv. Frančišk Salezi. Dokler se človek vsega tega, kar je nje¬ govemu napčnemu nagnjenju všeč, skerbno ne varuje, ne bo v keršanskih čednostih dalječ prišel. Zakaj kdor n. pr. v sebi spozna na¬ gnjenje k ugovarjanju, k zapovedovanju, k svo- joglavnosti, k jezi itd., če se zvesto ne varuje in če si ne prizadeva, svojega nagnjenja pri vsaki priložnosti premagovati, bo po poti čed¬ nosti nazadeval, namesti napredoval, in bo v ne¬ varnosti, se na zadnje pogubiti. Nekemu samostanskemu mašniku je bilo pod pokoršino zapovedano, da naj kuharju po¬ maga. To povelje je bilo njegovemu nagnjenju tako nasproti, da je hude skušnjave zoper po¬ koršino občutil. Ali kmalo se je spomnil Jezu¬ sove ponižnosti in revšine, je svoje nagnjenje zaterl, in je pred podobo križanega Jezusa ob¬ ljubo storil, ves čas svojega življenja v tem po- nižnem opravilu ostati, če bodo vikši dovolili- — 8 tem in z drugim enakim premagovanjem je v keršanski popolnosti tako rastel, da je lahko po pravici rekel, da bi z božjo pomočjo, vsako reč, ki bi bila še tako težavna, rad in z 247 veseljem opravil, ko bi bilo treba, ali ko bi mu bila zapovedana. Tisto zatiranje in pokorjenje, ki pride od Boga, ali pa po božjem pripušenji od našega ’ bližnjega, je vselej več vredno kakor pokorjenje, ktero. sami izvolimo; zakaj gotovo je, da manj ko je našega dopadenja in naše lastne volje v našem djanji, bolj dobro, terdno, pobožno, je nase djanje, Bogu dopadljivo in našim dušam v zveliča- uje.“ — Tako govori sv. Frančišk Salezi. V življenji pušavnikov se bere, da je star in svet pušavnik slišal močno hvaliti mladega pušavnika, ki je blizo njega živel, in je tedaj sam pri sebi mislil: Moram iti sam sebe in druge prepričat, če je ta mladeneč res tako svet, in posteljo prišel, in ko so pušavniki okoli njega stali, je zagledal med njimi tudi svojega tatu; in ga je k sebi poklical, mu je roke kušnil in rekel: O preljube roke, koliko dobrega ste mi storile! Sa vam serčuo zahvalim; ve ste mi ne¬ besa zaslužile! „Prizadevajmo si, da bomo zmiraj polni usmiljenja do grešnikov; zakaj kdor nima usmi¬ ljenja in ljubezni do grešnikov, ne zasluži, da bi Bog usmiljenje z njim imel“ — pravi sv. Vincencij. 281 Ta svetnik se ni nikoli čudil, če je kdo tudi kak velik greh storil, ampak je rekel: Grešiti je človeku lastno, ker je spočet in rojen v grehu. — In ker je tako dobro poznal hu¬ dobno naravo človeško, je bil tako poln ljubezni iti usmiljenja do grešnikov, da ni nikoli z gerdo in z ojstrostjo z njimi ravnal, ampak da je tudi z naj večjimi grešniki zmiraj le z lepimi in lju- beznjivimi besedami govoril. In s tem jih je več spreobernil, kakor drugi duhovni z ojstrmi svar¬ jenjem. „Med vsimi tistimi, ki so zapopadeni v besedi: naš bližnji , nobeden ni tako zares naš bližnji, kakor naša družina; zakaj ljudje naše družine so nam res naj bliže, ker z nami pod ravno tisto streho žive, in ravno tisti kruh jedo, kakor mi. Zatorej moramo do svoja družine posebno ljubezen imeti. Ravnajmo tedaj z njimi zmiraj po pravi k -ršanski ljubezni, ktera ne pride iz mesa in kervi, in tudi ne iz kake dobre lastnosti naiega bližnjega, ampak iz Boga. 1 ' — Tako pravi sv. Frančišk Salezi. Ravno to nam je tudi v svetem pismu po¬ sebno priporočeno. Ce kdo za svoje ljudi, po¬ sebno pa za svoje domače ne skerbi, pravi sv. Pavl, je vero zatajil, in je hujši, kakor ne¬ vernik. *) „Bog nekteremu da edinost serca z nje¬ govim bližnjim, in priserčno ljubezen do njega; *) I. Tim. 5, 8. 282 in to je eden naj večih in naj lepših darov, ki jih božja dobrota človeku dati zamore'* — pravi sv. Frančišk Salezi. Spomina vredno je, kar sv. Ambrož piše o sveti devici Teodori. Ta devica je biia zavolj keršanske vere pred nevernega sodnika pripe¬ ljana, in ker ni hotla keršanske vere zatajiti, je bila naj pred obsojena, v nečisto hišo peljana biti, kjer bodo razujzdani nečistniki nespodobno z njo ravnali; in po tem k smerti peljana biti. Ko je bila v hišo pripeljana, je najpred vojak k nji šel. Sveta devica se ga je grozno ustra¬ šila, ali vojak ji je rekel, da naj se nikar ne boji, in da jo je le rešit prišel; da naj mu tedaj svoje oblačilo da, in da naj ona njegovo obleče in naj ubeži. To je sv. Teodora storila, in je nevarnosti odšla. Po tem so neverniki vojaka, ker so mislili, da je devica Teodora, vzeli in k smerti peljali. Ko je pa sv. Teodora to videla, se ji je tako usmilil, da je začela na glas upiti, da je ona tista, ki je bila k smerti obsojena, ne pa vojak. On pa je ferdil, da je on zdej k smerti peljan, in nobeden drugi. — In tako sta se nekoliko časa prepirala, iz velike svete lju¬ bezni drug do druzega, dokler ni Bog njima obema milosti dal, venec mučenikov prejeti. „Ni zadosti, da imamo ljubezen do bliž¬ njega, ampak moramo tudi dobro premisliti, ka- košna je, in če je prava. Ce bližnjega le zato ljubimo, ker nam dobro stori, to je, ker nas ljubi, in ker nam kaj dobička, časti ali veselja pri- 28 » pravi, je naša ljubezen le naravna, in tako imajo tudi živali.— Ce bližnjega le zavolj dobre lastnosti ljubimo, ktero jo v njem vidimo, n. pr. zato, ker je lep, ker je prijazen, ker ima enake misli z nami, ker je prijeten; če ga le zato ljubimo, je naša ljubezen imenovana pri¬ jaznost, in to imajo tudi neverniki. — Ali ne perva in tudi ne druga ni prava ljubezen, ampak le ljubezen brez zasluženja, zato ker le iz narave v pride in je spremenljiva, kakor na¬ rava. — Ce n. pr. bližnjega le zato ljubimo,, ker je dober ali lep, ali ker je naš prijatel, kaj pa bo z našo ljubeznijo, če ta naš bližnji neha biti dober ali lep, ali naš prijatelj, ali če celo naš sovražnik postane? Ce se temelj podere, na kterega je bila naša ljubezen postavljena, kako bo zamogla naša ljubezen obstati? — Prava ljubezen do bližnjega, ktera sama je zaslužljiva in stanovitna, je tista, ki pride iz ljubezni do Boga, po kteri ljubimo bližnjega v Bogu in za¬ volj Boga; to je, zato, ker je to Bogu dopadljivo, da bližnjega ljubimo; ali zato, ker tudi Bog na¬ šega bližnjega ljubi; ali zato, ker je Bog v našem bližnjem; ali zato, da bi v njem bil. — Res je, da smemo bližnjega tudi zavolj drugih lepih lastnosti ljubiti, toda moramo ga zmiraj za¬ volj Boga bolj ljubiti, kakor zavolj ktere druge reči. Kolikor manj ga pa zavolj druge reči ljubimo, kakor zavolj Boga, toliko je naša lju¬ bezen čistejša in popolnejša. — Tudi nam je pri- pušeno, nektere ljudi bolj ljubiti, kakor nektere 284 e. pr. stariše, dobrotnike, pobožne ljudi; toda ta naša večja ljubezen ne sme priti le iz večega dobička, ki ga imamo od teh ljudi, ampak od tod, ker so bolj Bogu podobni, in ker Bog sam hoče, da naj jih bol) ljubimo. — O kako malo¬ kdaj se najde na svetu prava ljubezen!'* — Tako uči sv. Frančišk Salezi. Ta svetnik je bil zares v malem številu tistih, ki imajo pravo sveto keršansko ljubezen do Boga in do bližnjega; in je imel navado, svojega bližnjega v Bogu, in Boga v svojem bliž¬ njem videti ; in večkrat je rekel: Oh, kdaj bomo dušo svojega bližnjega v presvetem sercu Je¬ zusovem videli! Kdor svojega bližnjega drugej vidi, je v nevarnosti, ga ne prav in ne stano¬ vitno ljubiti; ali v Jezusovem sercu pa, kdo bi ga ne ljubil? kdo bi ga ne prenašal? kdo bi z njim ne poterpel? — Gotovo v Jezusovem sercu je naš bližnji, in naš ljubeznjivi Zveličar iz lju¬ bezni do njega umira. Med vsemi pripomočki, po kterih se more edinost in ljubezen z Bogom in z bližnjem za- dobiti in ohraniti, nisem nobenega boljšega mo¬ gel najditi, kakor je sveta ponižnost-, da se nam¬ reč pod vse ponižamo, da se manjše in slabeje spoznamo, kakor vse druge in da o nobenem nič hudega ne mislimo. Zakaj lastna ljubezen in prevzetnost nas priganjate, da svoje lastne misli terdimo, dasiravno so bližnjemu nasproti in zoperne, in tako so pomanjša ljubezen, ktero smo mu dolžni * — pravi sv. Vincencij. 285 Ponižna krotkostje tako ljubeznjiva, da jo večidel tudi tisti ljubijo, ki je sami nimajo; in nam tedaj naj ložje serce bližnjega odpre. Enajsta jablana. Popolnost. Gospod Bog močno želi, da bi bili po¬ polni, da bi bili njemu zmiraj bolj podobni. Premislimo dobro, koliko nam je do tje? — pravi sv. Terezija. Jezus Kristus nam vsem to zopoveduje: Bodite popolni, kakor je vaš nebeški Oče po- polen. * **) ) — Tako popolni, kakor je naš nebeški Oče, nikoli ne moremo postati; s-mpak njegovi neskočni popolnosti neprenehoma bližati se, dokler smo na svetu, to je naša dolžnost, in to nam Jezus zapoveduje. Vsi svetniki so po tej po¬ polnosti hrepeneli; in tisti je najsvetejši, kteri je božji popolnosti naj bliže prišel. ,,Misli si, da vse to, kar si do zdaj do¬ brega. storil, ni nič, in reci s kraljem Davi¬ dom. *") Zdaj sem začel Boga ljubiti in njemu samemu služiti.“ — Tako pravi sv. Frančišk Salezi. *) Mat. 5, 48. **) Psalm. 7G, 11. 286 Sv. Atanazij piše o življenji svetega Antona pušavnika, da se je s to mislijo vsak dan vno¬ vič k svetosti in popolnosti priganjal; in pravi o njem, da si je zmiraj mislil, da še le začne Boga ljubiti, in da je danes pervi dan, ko začne njemu samemu služiti; kakor ko bi vse to, kar je bil poprej dobrega storil, ne bi bilo celo nič. — In ravno to je tudi svojim učencem še na smertni postelji priporočil, rekoč: Ljubi moji otroci! če hočete na poti čednost in popolnosti napredovati, mislite vsak dan, da danes začnete Bogu služiti; in ravnajte zmiraj tako kakor pervi dan, ko ste res začeli po poti popolnosti hod ti. Ravno tako so storili in drugem storiti sve¬ tovali tudi drugi svetniki, n. pr. sv. Gregor pa¬ pež, sv. Bernard, sv. Karol itd. In pravijo, da moramo storiti, kakor popotniki, kteri ne mi¬ slijo v to, koliko so že pota storili, ampak ko liko ga imajo še storiti; in v to zmiraj mislijo, dokler ne pridejo, kamor so se namenili. Ali pa kakor kupci, kteri išejo svetnega bogastva, in ne mislijo toliko v to, kar so si že prido¬ bili, in v težave, ki so jih do zdaj prestali, am¬ pak vse svoje skerbi in svoje prizadevanje v to obernejo, da bi si še kaj več pridobili, in da bi pomnožili svoje bogastvo, kakor ko bi vse to, kar so si dozdaj pridobili, ce!6 nič ne bilo. „Na poti popolnosti moramo s tem začeti, da terdno in stanovitno sklenemo, se popolnoma Bogu dati, in da mu z ljubeznjivimi iz serca 1 287 prihajajočimi besedami obljubimo, da hočemo v prihodnje njegovi biti brez vsega prideržka. In po tem moramo sklep in obljubo večkrat po¬ navljati." — Tako uči sv. Frančišk Salezi. V Rimu je neki svet govornik tri dni imel vaje (to je, ojstre spokorne pridige) zjutraj in i popoldne. Blizo tiste cerkve, kjer je pridigoval, je bil samostan, v kterem je živela razujzdana redovnica, Marija Bonaventura po imenu. Re¬ dar je slišala, da bodo vaje v tej cerkvi, je precej rekla, da jih ne bo šla poslušat; njene sestre so jo pa tako dolgo prosile, da je oblju¬ bila, jih poslušat iti. V pervem govoru je pri¬ digar govoril o tem, zakaj nas je Bog vstvaril; in v sercu redovnice se je pri tej pridigi tak sveti ogenj vžgal, da je po pridigi duhovnemu rekla: Oče, sklenila sem, svetnica postati, in v kratkem. — Po tem si je ravno te besede na papir zapisala in jih k nogam podobe križanega •Jezusa pripela. In od tiste ure je začela, tako sveto živeti da je enajst mescev po tem v svetosti umerla, in da se je njeno življenje po¬ pisalo. „Vedno slišim govoriti o popolnosti, pa jih le malo vidim, ki so zares popolni. Vsak si misli popolnost po svojem razumu. Nekteri mi¬ slijo, da je popolnost v slabem oblačilu; nekteri, da v ojstrih spokornih delih; nekteri, da je v delih milosti; nekteri, da je v pogostem preje¬ manji sv. zakramentov; nekteri, da je v mo¬ litvi; nekteri, da je v visokem premišljevanji; 288 nekteri, da je v tistih milostih, ki nam jih Bog brez vsega našega zaslužena daje. — Ali vsi ti se motijo, in mislijo, da to, kar nam k po¬ polnosti pripomore in kar iz popolnosti pride, je že popolnost sama. — Jaz druge popolnosti ne poznam, kakor: Boga iz vsega serca ljubiti, in bližnjega zavoljo Boga, kakor samega sebe. Kdor si drugače popolnost misli, se moti; za¬ kaj vse druge čednosti, brez svete ljubezni, niso več vredne, kakor groblja kamnja. — In če ne spoznamo in ne vživamo precej in popol¬ noma velike vrednosti svete ljubezni, je tole naše pomanjkljivost, ker smo še preveč skopi z Bogom in mu ne damo še vsega svojega serca, kakor so svetniki storili.' 1 — Tako govori sv. Fran¬ čišk Saiezi. Jezus je rekel niladenču, če Inče popoiea biti, da naj skaže veliko ljubezen do bližnjega, naj vse svoje premoženje ubogim dd; in da po tem naj skaže veliko ljubezen do Boga, naj pride in za njim hodi, iz zgolj l|ubezni do Boga, in iz nobenega časnega namena .*) Sv. 1'avl pravi, da ko bi tako učenost imel, kakor angeli, i , ko bi vse skrivnosti spoznal, in naj veči čudeže delal; ko bi vse svoje pre¬ moženje ubogim dal, in ce'6 mučenik postal, bi mu vse to nič ne pomagalo brez ljubezni do Boga in do bližnjega. *) Mat. 19, 21. 289 „Za popolnost je ena sama reč potrebna, to je: božjo voljo spolnovati. Zakaj po besedah našega Gospoda Jezusa Kristusa naj tisti, ki hoče popolen biti, sam sebe zatajuje, naj svoj križ nosi, in naj za njim hodi. Ali kdo se bolj zatajuje, kdo bolj svoj križ nosi in kdo bolj za Jezusom hodi, kakor tisti, ki si prizadeva, nikoli svoje lastne volje ne storiti, ampak le božjo voljo ? Poglejte tedaj, kako malo je treba, da sveti postanemo! Druzega ne, kakor da se navadimo, vselej le to hoteti, kar Bog hoče." — Tako uči sv. Vincencij. O kralju Davidu je Gospod Bog sam spri¬ čeval, da je bil mož po božjem sercu, fn za¬ kaj je bil Bogu tako dopadljiv? Zato, ker je zmiraj božjo voljo spolnoval. *) V tem se je posebno tudi velika popol¬ nost svetega Vincencija pokazala, ker si je tako stanovitno prizadeval, zmiraj le po božji volji ravnati. Božja volja je bila tista velika postava, po kteri je vse svoje misli, želje, namene, sklepe in djanja ravnal, in je vse drugo, n. pr. dobiček, čast, veselje, z nogami teptal, kedar je bilo ko- likaj božji volji nasproti. Bere se o učenem in svetem možu, da so ga njegovi prijatli prosili, ko je na smertno po¬ steljo prišel, da naj jim še nazadnje dober svet in nauk povč; in jim je rekel: Jedro vsega f ) Djanje Apo»t 13, 22. Zlate jatielfca. ,19 290 dobrega nauka je to, da Človek vse, kar se mu prigodi , iz božjih rok prejme, in da nikdar nič druzega noče, kakor kar je božja volja. „BoŽji služabnik je tisti, kteri ima veliko ljubezen do bližnjega, in ki je terdno sklenil, v vseh rečeh le po božji volji ravnati, na Boga zaupati s priprostim in ponižnim sercem, sam sebe voljno prenašati v vseh pregreških, in vse nepopolnosti svojega bližnjega mirno preterpeti.“ — Tako pravi sv. Frančišk Salezi. Prilika, ki je vzeta iz navadnega vsakda¬ njega življenja, nam bo te besede svetega Fran¬ čiška še bolj razložila in poterdila. Gospodar in kdor je sam svoj, v svojih opravilih po svoji volji ravna; kdor pa služi, mora po volji svo¬ jega gospodarja ravnati, sicer ga gospodar za- verže in odpravi. — Bog je naš gospodar, mi smo njegovi služabniki; in vse, kar smo in kar imamo, je njegovo. Če tedaj hočemo po svoji volji ravnati, in ne po božji, hočemo gospodarji biti, in ne služabniki; in pravimo Bogu (ne sicer z besedo, ampak z djanjemj, kakor so tisti hu¬ dobni podložni, o kterih Jezus govori, rekoč: Nočemo, da bi ta naš kralj bil. *) „Popolen biti v svojem stanu se nič dru¬ zega ne pravi, kakor vse tiste dolžnosti in opra¬ vila opraviti, ktere je kdo po svojem stanu dol¬ žan opraviti; toda jih mora dobro opraviti, in *) Luk. 19, 14. 291 Je iz ljubezni do Boga in v njegovo čast, in v vseh opravilih le v njegovo čast misliti. Kdor tako ravna, se imenuje popolen v svojem stanu in se imenuje človek po božjem sercu in po božji volji“ — pravi sv. Frančišk Salezi. V življenji pušavnikov se bere o svetem Pafnuciju, da je Boga prosil, da naj mu pokaže, če ima kaj zaslužepja pri njem. In Bog mu je naznanil, da njegovo zasluženje je ravno toli- košno, kakoršno je zasluženje imenitnega go¬ spoda, ki je blizo pušave grajšino imel. Sv. Pafnucij je želel videti, kako ta gospod živi, in gaje šel obiskat. Gospod ga je prijazno sprejel, in mu je, kolikor je le mogel, dobro postregel. Po jedi ga je sv. Pafnucij prosil, da naj mu na tanko pove, kako živi. Gospod se je začudil in je rekel, da njegovo življenje je navadno, da nič posebnega ne stori, in da nobene posebne čednosti nima. Ali ker gaje sv. Pafnucij le še dalje prosil, je gospod rekel, da rad popotnike sprejema in jim postreže; da ne zaničuje reve¬ žev in da jim rad pomaga; da s svojimi pod¬ ložnimi vselej po pravici ravna in jih nikoli ne zatira; da jim pripsuti po njegovih njivah sejati in da nobenemu škode ne dela; da nobenega ne žali in o nobenem slabo ne govori, ampak da vse časti in ljubi, in da želi, jih vse v miru in edinosti ohraniti. — Ko je sv. Pafnucij to slišal, je bil priserčno razveseljen, in je spoznal, da za pravo popolnost ni ravno treba velikih in po- 19 * 292 sebnih reči, ampak zvesto spolnovanje vsili svo¬ jih dolžnosti. „ Premisli, da popolnost se ne zadobi z le¬ nobo, ampak človek si mora resnično prizade¬ vati, da sam sebe premaga, in da se navadi, ne po svojem nagnjenji, ampak po pameti, po po¬ stavah in po pokoršini živeti. To je sicer za¬ res težavno ; pa je potrebno. Prizadevanje in navada to reč polajša.“ — Tako pravi sv. Fran¬ čišk Salezi. V starih zgodbah se bere, da je modri kralj Likurg dva mlada psa, ki sta bila iz enega plemena, izredil, in je enega zmiraj v hiši imel in mu dobre jedi dajal; enega pa na lov na¬ vadil. Ko sta odrastla, je kralj ljudstvo skup poklical, in ko je bilo veliko ljudi skupaj zbra¬ nih, je prišel kralj in je svoja psa sabo pripe¬ ljal ; se je obernil proti svojim podložnim in jih je učiti začel, da navada veliko stori in da ravna kakor se navadi narava k hudemu ali dobremu. — Po tem je vergel psama jedi, in ob enem je ukazal tudi zajca izpustiti. Ko je pes, ki je bil lova navajen, zajca zagledal, je pustil jed in je za zajcom planil; uni pa, ki je bil lenega živ¬ ljenja navajen, je le naprej jedel. — Glejte, J e na to rekel modri Likurg, kako moč ima na¬ vada! Ta psa sta oba enega plemena, pa ven¬ dar enako ne ravnata, ampak vsak tako stori, kakor je navajen. Gotovo je tedaj, da navada premaga tudi naravno nagnjenje, če je še tako močno. 293 „Vsa učenost svetnikov je v sledečih dveh rečeh: Delati in terpeti. In kdor je te dve reči boljši opravil, tisti je veči svetnik. 1 ' — Tako go¬ vori sv. Frančišk Salezi. Cim bolj kdo življenje svetnikov bere, tem bolj spozna resnico teh besedi svetega škofa Sa- lezja. In keršanska resnica nas uči, da bomo le po velikh težavah mogli v nebesa priti: *) in da jih bo zadobil, kdor si silno prizadeva. **) „.Jaz bi vsem kristjanom rad dopovedal, da pot popolnosti ni v mnogih in velikih mislih, ampak v zatajevanji samega sebe, in da voljno terpimo v vseh priložnostih iz ljubezni do Kri¬ stusa. Če se to ne stori, so vsa druga pota do popolnosti goljfive, in brez pravega dušnega do¬ bička, če ima človek zraven tudi še tako visoko premišljevanje in pogovor z Bogom." — Tako uči sv. Janez od Križa. Kasjan piše o svetem Pafnuciju, da je zato tako visoko svetost dospel, ker je vedno zatajeval svojo lastno voljo; in tako je s ča¬ soma vse hudobno nagnjenje v sebi zadušil in se je v vseh čednostih uterdil. „Naj veči škoda za tiste, ki imajo dobro voljo, je to, da hočejo to biti, kar ne morejo biti, in da nočejo biti to, kar so primorani biti. Zelč storiti velike reči, ki morebiti nikoli ne *) Djanje Apost. 14, 21. **) Mat. 11, 12. 294 bodo priložnost našli, jih storiti, in vnemar pušajo male reči. ktere jim Bog v roke daje. Tisuč malih priložnost, se v čednostih vaditi; n. pr. zopernost ali sitnost svojega bližnjega voljno prenašati, besedo ali krivico poterpeti; malo nevoljo zaderžati; malo nagnjenje ali želje kaj reči ali kaj slišati, zatreti; nespametnosti svo¬ jemu bližnjemu rad jenjati i. t. d. to so reči, ki jih vsak lahko stori; zakaj bi se tedaj ne storile? Kupec malokdaj priložnost najde, veliko denarjev na enkrat pridobiti; malih dobičkov pa vsak dan lahko veliko stori. In če zna male dobičke dobro oberniti, ravno s tem obogati. — O kako bi mi sveti in bogati postali v za- služenji, ko bi znali prav v dobro oberniti vse priložnosti, ki jih v svojem stanu najdemo! — Prizadevajmo si tedaj, to, kar nam je pri rokah, dobro opraviti, in današnji dan dobro preživeti.'* — Tako uči častitljivi sv. Frančišk Salezi. Sv. Filip Neri je imel goreče želje, svojo kri za keršansko vero preliti, in je tedaj želel v Indijo iti nevernikom pridigovat. Ali Bog mu je naznanil, da to ni njegova volja, in da nje¬ gova Indija je v Rimu. Tedaj je v Rimu ostal, in se je vsake majhne in velike priložnosti tako dobro v božjo čast in v zveličanje duš poslužil, da je velik svetnik postal. ,,S tem si veliko krivico storimo, ker ho¬ čemo Bogu le po svoji volji služiti, ne po nje¬ govi. Kedar Bog hoče, da naj bomo bolni, ho¬ čemo mi zdravi biti; kakor on hoče, da naj fflU 295 s terpljenjem služimo, mu hočemo z delom slu¬ žiti; kedar on hoče, da naj ljubezen skazujemo, hočemo ponižnost skazovati; kedar on hoče, da naj se popolnoma v njegovo voljo vdamo, ho¬ čemo božjo službo opravljati in moliti. In tega ne zato, kakor da bi reči, ki jih mi ho¬ čemo opravljati, Bogu bolj prijetne bile, ampak zato, ker so nam h ulj prijetne. To je gotovo naj veči zaderžek naše popolnosti, zakaj gotovo je, da ne bomo nikoli zveličani, če se hočemo po svoji volji zveličati. Kdor hoče zveličan hiti, se mora po božji volji zveličati/' — Tako veli sv. Frančišk Salczi. Da so svetniki vsi želeli, bolj po božji volji ravnati, kakor po svoji lastni, je gotovo in znano. Ali menj je znano, da so celč ne- kteri neverni modrijani v starih časih to storili in učili. Modri Plutarh je učil, da ni prav, da se svojim prijatlom reče: Bog ti daj vse dobro, kar sam želiš. Ampak rekel je, da bi se imelo reči: Bog ti daj, da bi le to hotel, kar on hoče. — In modri Epiktet spričuje sam o sebi in pravi: Vedno sem z vsem tem zadovoljen, kar se mi prigodi; zakaj vem, da vse to, kar se mi prigodi, se zgodi po previdnosti božji; in go¬ tovo vem, da vse to, kar Bog hoče, je boljše, kakor kar jaz hočem. — Kako lepe so te be¬ sede neverškega modrijana, in vredne, od vseh kristjanov premišljene in ohranjene biti. Ti mo¬ drijani niso pravega Boga poznali, in vendar so voljo svojin Bogov, ki so si jih sami domiš- 296 Jjevali, tako visoko častili. Kolikanj bolj bi imeli kristjani voljo pravega večnega Boga ča¬ stiti in popolno po nji živeti. „Dve zmoti vidim pogosto med božjimi služabniki,- Perva je, da merijo svojo pobožnost po tistih tolažbah in sladkostih, ki jih najdejo na poti proti Bogu; tako da, kedar ne občutijo ti¬ stih sladkosti, preeej mislijo, da so vso pobož¬ nost zgubili. To je zmota, in taka pobožnost je občutljiva pobožnost. Prava in resnična po¬ božnost ni v teh rečeh, ampak v terdni, delavni, pripravljeni in stanovitni volji, nikdar Boga ne razžaljiti, in vse to storiti, kar je njemu dopad¬ ljivo. — Druga zmota je, da mislijo, kakor se morajo včasi k reči prisiliti, in ki se jim sitna in zoperna zdi, da nimajo zraven nobenega za- služenja. Ali ravno takrat se še več zasluži, tako da je malenkost dobrega s premagovanjem, v temoti, suhoti in grenkosti, več vredna kakor stotine dobrega, ki se lahko in s sladkostjo stori, zakaj kdor v skušnjavah vendar le zmiraj Bogu zvest ostane, pokaže da ima moino in čisto ljubezen. Toraj naj bo naša suhota in zo- pernost še tako velika, ne smemo nikdar obu¬ pati, ampak zmiraj naravnost iti po poti proti Bogu, kakor store popotniki, kteri se zavolj lajanja psov od svoje poti ne dajo odverniti." — Tako uči sv. Frančišk Salezi. Sv. Filip Neri si je prizadeval, svoje spo¬ kornike obvarovati, da bi ne padli v te zmote, in jim je rekel, da v pobožnem življenji so tri 297 stopnje. Perva stopnja se imenuje živalsko Živ¬ ljenje, to je, življenje tistih, ki le zmiraj občut¬ ljive pobožnosti išejo, ktero Bog tistim daje, ki ravno začnejo po njegovih potih hoditi, da jih s tem privabi in pripelje v pobožno življenje, kakor se žival s kako jedjo kam privabi. Druga stopnja se imenuje človeško življenje ; to je, živ¬ ljenje tistih, ki ne išejo nobene občutljive slad¬ kosti, ampak premagujejo svoje hudobne nag¬ njenja, in le čednosti išejo; in to je zares člo¬ veka vredno. Tretja stopnja se imenuje angelsko življenje , to je, življenje tistih, ki so po dolgem in stanovitnem premagovanji svoje hudobne na¬ rave od Boga prejeli mirno življenje brez te¬ žav in brez skušnjav, in ki že na zemlji skoraj kakor angeli v nebesih žive. — Kdor se na drugi stopnji stanovitno derži, ga Bog ob svojem *Sasu na tretjo pripelje. „Ne smemo preveč na velike darove gle¬ dati, ktere Bog duši daje, ampak na to, kdo bolj v čednostih živi, in kd> Gospodu z večem zatajevanjem samega sebe služi, z večjo poniž¬ nostjo, in z bolj čisto vestjo. Kdor je v tem bolj popolen, je bolj svet.“ — Pravi sv. Te¬ rezija. Poterjenje teh besedi se najde v življenji sv. Vincencija. V njegovem življenji je malo posebnih darov božjih videti. Po zunanjem je bilo njegovo življenje skoraj kakor življenje dru¬ gih navadnih ljudi. Ali vendar je do tako vi¬ soke stopnje prišel, kakor malokteri. 298 V življenji sv. Makarija pušavnika se bere, da mu je bil Bog enkrat v molitvi naznanil, da še ni nič vikši prišel v pobožnosti, kakor dve ženski, ki ste v mestu blizo pušave živele. Na to je sv. Makari precej v mesto šel, je tiste dve ženski obiskal, in je spoznal, da ni bilo nič čudnega in posebnega v njunem življenji, ampak da ste že petnajst let skupaj stanovale, in da se niste še nikoli v naj manjši reči kregale, ali druga drugo žalile, ne v besedah, ne v djanji. Po tem je sveti pušavnik spoznal, da ste te dve duši bolj sveti kakor on, dasiravno mu je bil dobrotljivi Bog še toliko posebnih in prečudnih darov dodelil. »Gospod, kaj hočeš, da naj storim? — To je znamnje duše, ki je do popolnosti dospela, kedar tako čisto zapusti svojo lastno voljo, da nič druzega več ne iše, in nič druzega noče in ne želi, kakor le to storiti, kar Bog hoče.“ — Tako piše sveti učenik Bernard. Perve besede svetega Pavla, ko mu je bil Bog milost dal, se spoznati in spreoberniti, so bile: Gospod, kaj hočeš, da naj storim?*) In te besede ja on s tako resničnimi željami in s tako velikim podverženjem izrekel, da mu je Bog precej milost dal, popolno po njegovi sveti volji ravnati; in po tem ni nikdar več druge misli in drugih želja imel, kakor zmiraj in po- *) Djanje Apost. 9. G. 29 » vsod in v vsih rečeh ie božjo voljo spolnovati;^ in med tolikanj zopernostmi, težavami, terpljenjem in mučenjem, ki jih je moral do konca svojega življenja prestati, ni nobena reč mogla prema¬ gati ali pomanjšati njegove prečudne stanovit¬ nosti, in njegovega podverženja pod sveto božjo voljo. Sv. Frančiška Fremiot je imela take ve¬ like želje, božjo voljo v vseh rečeh spoznati in spolnovati, da kedar je le slišala besedo : božja volja, se ji je zdelo, kakor ko bi bil kdo gorečo baklo k njenemu sercu pritisnil; in dokler ni v kaki reči božje volje spoznala, ji je bilo, kakor ko bi bila v velikem terpljenji. Če hočeš zares kaj dušnega dobička imeti r se moraš na tanko besedi svetega Pavla der- žati: Glej sam na-se!*) V tem ste dve zapovedi: Penič, da se ne smemo v opravila drugih ljudi Utikati, in ne gledati na njih pregreške; zakaj zadosti ima opraviti, kdor hoče svoje lastne dela dobro opraviti, in svoje lastne pregreške po¬ boljšati. Drugič, da si prav k sercu vzamemo svojo lastno popolnost, in da si neprenehoma, prizadevamo, po poti popolnosti hoditi, ne da bi na to gledali, ali drugi hodijo po ti poti, ali ne. Zakaj za svojo pobožnost in popolnost mora vsak posebej skerbeti; in dasiravno na tem svetu plavimo, da so ljudje družine, reda ali kraja, tako *) I. Tim. 4, 16. 300 rekoč le eno telo, bo na unem svetu to drugače, zakaj tam bo vsak posebej odgovor dajal za svojo lastno pobožnost, in za svoje lastne pre- greške.“ — Tako govori božji služabnik Pater Pastor. Veliko bolj smo nagnjeni, prtgreške drugih videti in soditi, kakor svoje lastne; ali ravno to je velik zaderžek na poti keršanske popolnosti. Bolj ko človek sam sebe spozna in sodi, manj se mu ljubi, drugih soditi, zakaj on spoznd in v sercu čuti, da v rečeh, za volj kterili dinge sodi, sam sebe obsodi. Nobene priložnosti ne zamudi, pri kteri kaj za svojo dušo zaslužiti zamoreš, ampak se J 'e posluži v svoj dobiček; n. pr., kedar ti kdo tako zoperno besedo reče; kedar se ti kaj za¬ pove, kar je zoper tvojo voljo; kedar najdeš priložnost, se ponižati, ali ljubezen do bližnjega, krotkost in poterpežljivost skazati. Vse te pri¬ ložnosti so tvoji dušni dobički, in toraj bi jih imel še sam iskati in si jih pridobiti; in tisti dan, ko boš več takih priložnosti najdel, bi imel bolj vesel spat iti, kakor kupec takrat, kedar v svoji kupčiji veliko dobička pridobi/* — Tako pravi sv. Ignacij. Gotovo je, da ima vsak kristjan vsak dan nektere priložnosti, si za zveličanje kaj zaslu¬ žiti. Ko bi kristjan prav spoznal in prav pre¬ mislil, koliko vsak dan lahko zasluži, bi se zju¬ traj, kedar vstane, njegovo serce z veseljem napolnilo, da je zopet dan prišel, v kterem bo 301 zamogel svojemu Bogu živeti, in z njegovo mi¬ lostjo in pomočjo božjo čast in svoje lastno zveličanje množiti. — Ko bi kristjan to prav premislil, bi veliko moč v sebi občutil, vse zo- pernosti in težave voljno preterpeti, in vse svoje dolžnosti zvesto spolniti. O svetem misijonarju Frančišku Ksaverju se bere, da ga je bilo sram in da ga je grozno serce bolelo, kedar je videl, da so kupci pred v Indijo šli s svojim blagom, kakor misijonarji a svetim evangeljem, ki je več vreden kakor bo¬ gastvo vsega sveta; in je po tem še z večim veseljem v mis jon šel, ko je bil v to izvoljen- Resnično si prizadevaj v čednostih rasti,, sicer boš zmiraj pri tleh ostal. Nikdar ne misli, da si čednost že zadobil, dokler ne vidiš, da si v skušnjavah zoper čednost stanoviten ostal, in dokler jo pri vsih priložnostih zvesto ne spol- nuješ; takih priložnosti se ne smeš ogibati, ampak jih moraš velikoveč želeti, iskati in z veseljem prijeti 1 * — pravi sv. Terezija. To resnico je sv. Filip Neri dobro raz¬ umel ; zatoraj je'svoje spokornike zmiraj sva¬ ril, da naj ne bodo žalostni in nejevolni, kedar imajo skušnjave in dušne težave, zakaj kedar Gospod Bog komu hoče čednost dati, včasi pri¬ pusti, da ima pred hude skušnjave zoper to čednost; in če jih stanovitno premaga, mu Bog čednost in dušni mir podeli. „Ponižnost in ljubezen ste kakor temelj in streha pri hiši; pervi je naj nižji, druga naj 302 visi; vse druge čednosti so med tema dvema. Toraj si moramo prizadevati, da jih vedno dobro •ohranimo; zakaj znano je, da je vse zidanje dobro ohranjeno, kedar sta pri zidanji temelj in streha dobro ohranjena .“ — Tako pravi sv. Frančišk Salezi. Vsi svetniki božji so si prizadevali, te dve poglavitne čednosti zmiraj ohraniti in množiti; posebno pa so bili nekteri grozno imenitni v teh čednostih, kakor n. pr. sv. Frančišk iz Pavle, kteri zavolj svoje velike ponižnosti ni le sam nizkost in zaničevanje ljubil, ampak je tudi ho¬ tel, da naj se red, kterega je on ustanovil, ime¬ nuje Red naj manjših. In njegova ljubezen do Boga je bila tako goreča v njegovem sercu, da je bil včasi celo njegov život ves goreč in -ognjen. ,,Kedar kdo zares pobožno živi, čuti v sebi želje, če dalje bolj pobožno živeti; in dalj ko pride po poti keršanske popolnosti, bolj se v njem pomnožijo te želje. Ker luč njegovega spoznanja če dalje bolj svitla postane, se mu zmiraj zdi, da nima še nobene čednosti, in da nič dobrega ne stori; in če se mu tudi zdi, da ima kako čednost ali da stori kaj dobrega, se mu vse grozno nepopolno in malo vredno zdi. Zatoraj si vedno in neutrudeno prizadeva, na E oti popolnosti napredovati.“ — Tako uči sv- lOvrenc Justinian. O svetem Fulgenciju se bere, da je tako želel, keršansko popolnost zadobiti, da vse, se 303 rau je malo ali nič zdelo, kar je dobrega storil, in si je zmiraj boljši biti prizadeval. Sv. Vincencij, dasiravno je bil tako velik svetnik, se je vsak dan slabšega spoznal, in si je vedno prizadeval, se poboljšati. — In ravno to se lahko reče tudi o vseh drugih svetnikih božjih. ,,Kedar kdo dobrovoljno sprejme posvar- jenje, da na znanje, da ljubi čednosti, ktere so njegovim pregreškom nasproti, zavoljo kterih je posvarjen. In to je dobro znamenje, da po poti k popolnosti hodi." — Tako pravi sv. Fran¬ čišk Salezi. Pušavnika Serapiona je bil prišel njegov sopušavnik obiskat. Serapion ga je prijazno sprejel in mu je rekel: Najpred moliva, potlej se bova pogovarjala. Ali njegov tovarš mu je odgovoril, daje tako velik grešnik, dani vreden pušavskega oblačila nositi, in tudi ni vreden moliti. — Modri Serapion je spoznal, da se pri njegovemu tovaršu prave ponižnosti pogreša in da to ga od popolnosti zaderžuje, tedaj ga je tako posvaril: Ljubi moj brat, če hočeš popolen hiti, ostani v svoji pušavi in delaj, in nikar ni¬ kamor ne pojdi, zakaj to ni dobro za-te, da okoli hodiš. — Te besede so ga pa močno raz¬ žalile, in je tudi naznanil, da je razžaljen. Ko je Serapion to videl, mu je rekel: Kaj je to, moj brat? Ravno zdaj si ti sam rekel, da si tako velik grešnik, da nisi vreden moliti; in ker te jaz zdaj z ljubeznijo posvarim, si nevoljen. Iz 304 tega se vidi, da tvoja ponižnost ni prava, če želiš pravo ponižnost zadobiti in bolj popolen postati, moraš posvarjenje dobrovoljno prejeti, in ne nevoljen, ampak hvaležen biti, kedar te kdo zavolj tvojih pregreškov posvari. — Te be¬ sede modrega in svetega služabnika božjega so njegovemu tovarsu tako k sercu šle, da se je spoznal in poboljšal. Božja služabnica Leonora, cesarica, je pro¬ sila svojega spovednika, in tudi svoje služab¬ nice, da naj jo posvare, kedar bodo videli, da v kateri reči kaj napak stori; in kedar jo je kdo zare3 posvaril, se mu je priserčno za¬ hvalila. Sv. Ambrož je tudi navado imel, svoje pri- . jatle prositi, da naj ga zavolj njegovih pregre¬ škov posvare; in je vsako posvarjenje, kakor ve¬ liko dobroto, s hvaležnostjo in tudi s ponižnostjo prejel. — Ravno tako so tudi drugi svetniki ravnali, zakaj niso prazne svetne časti iskali, ampak žele i le Bogu dopasti, in se če dalje bolj spoznati in če dalje boljši biti. „Naj gotoveje znamnje, ktero na svetu zamoremo imeti, da smo v božji milosti, ni tisto občutenje, ktero v sercu imamo, da Boga lju¬ bimo, ampak to, če se mu popolnoma ia z» zmiraj v roke damo, in če terdno sklenemo, nikdar več v greh privoliti, naj bo velik a|j mali, to je znamje božje miložti v našem sercu- — Tako govori sv. Frančišk Salezi. 305 O božji služabnici se bere, ki je bila hudo bolna in je včasi take bolečine občutila, kakor ko bi bila v peklu; in dolgo časa je bila v ta¬ kem stanu. Ali pri vsem tem je bila zmiraj popolno v božjo voljo vdana; in enkrat, ko so bile njene bolečine naj hujše, je tako molila: O moj preljubeznjivi Gospod! spomni se, da sem tvoja uboga stvar, in ravnaj z mano kakor ti hočeš, zdaj in v večnosti. Popolnoma se v tvojo roko dam, in sem pripravljena vse terpeti, kar je tebi dopadljivo. — Ta molitev in po¬ polno vdanje v božjo voljo je bilo Bogu tako dopadljivo, da jo je kmalo po tej molitvi k sebi poklical , in jo vpeljal v veselje njenega Gospoda. Ravno tako so bili tudi vsi drugi svetniki stanovitno v božjo voljo vdani, in so s tem v popolnosti tako visoko dospeli, da niso nazadnje več sami sebi, ampak le Bogu živeli. N. pr. sv. Katarina iz Genve je iz serca in po pravici re¬ kla: Če sim živa ali mertva, sem zmiraj Jezu¬ sova- Nič več nimam svojega; nobena reč ni moja; Bog mi je vse; druzega nič nočem imeti, kakor to, da sem Gospodova. O svet, ti si zmiraj ravno tisti, in jaz sem bila dozdaj tudi zmiraj ravno tista, ali v prihodnje nočem več taka biti. „Učimo se od Jezusa v jaslih, koliko se morajo vse svetne reči ceniti." — Pravi sv. Frančišk Salezi. Zlate jaltelka 20 306 Sina božjega v revšini in v zaničevanji vseh časnih reči videti, in vendar še po teh rečeh brepeniti, jih želeti in iskati, to se gotovo ne pravi Jezusa ljubiti, ga posnemati in za njim hoditi. Sv. Edviga, poljska kraljica, po tem ko je bila svet zapustila, ni nikoli nič več o svetnih rečeh govorila, in tudi ni hotia o njih govoriti slišati, kakor le toliko, kolikor je bilo Bogu v čast in dušam v zveličanje. „Ce hočeš imeti kratek in dober pripo¬ moček, kteri je pripomoček vseh pripomočkov ki nam naj bolj pomaga, vse skušnjave in te¬ žave premagati in si keršansko popolnost pri¬ dobiti, nikdar iz misli ne spusti 'pričujoSnosti božje . 11 — Tako piše sv. učenik Basiii. Ravno ta sveti učenik piše o svojem pri¬ jatelju, ki je bil duhovm, da ga je hudobni cesar Julijan, ki je keršansko vero zavergel, hudo preganjal zavolj keršanske vere, in mu je še hujši terpinčenje zažugal, če ne bo svoje vere zavergel; ali ta duhoven je v vseh teh velikih in nevarnih skušnjavah stanoviten ostal, in je re¬ kel, da se je le s tem zamogel v stanovitnosti ohraniti, ker mu pričujočnost božja ni nikoli iz misli prišla. Egiptovski Jožef seje v hudih skušnjavah Boga spomnil in se je greha obvaroval. Kako bi zamogel to hudobijo storiti, je rekel, in pred 307 svojini Bogom grešiti? *) — In Suzana je rekla, ko je bila v nevarni skušnjavi: Boljši mi je brez pregrešnega djanja v vaše roke pasti, kakor gre¬ šiti, ko me Bog vidi. **) Svetega Efrema je enkrat razujzdana ženska v nečisti greh zapeljati hotla; in on ji je odgo¬ voril, da je voljen to storiti, to da ne v hiši, ampak zunaj pred hišo, da bodo ljudje vidili. V to pa ženska ni hotla privoliti, in je rekla, da bi jo bilo preveč sram. Nato ji je sv. Efretn rekel: Pred ljudmi te je tedaj sram, ta greh storiti; Boga pa, ki te povsod vidi, in njegovih svetih angeljev, tega te ni sram in groza? — In bere se, da se je tista ženska po premišlje¬ vanji teh besedi in božje pričujočnosti resnično spreobernila. Če želiš skoraj do popolnosti priti, začni resnično ljubiti zasramovanje, krivice in slabo govorjenje zoper tebe.“ — Tako pravi sv. Ignacij. O sveti Katarini iz Bolonje se bere, da kedar ji je kdo krivico storil, ali jo je zaničeval, je posebno veselje občutila, in je če dalje bolj želela zaničevana biti. S tem je tako daleč dospela v keršanski popolnosti in v ljubezni do Boga, da je lahko po pravici rekla, da ko bi bila nje¬ gova sveta volja, bi bila pripravljena, ne le vse *) I. buk. Mojz. 49, 9. **) Daniel 13, 23. 20 * 308 svetno terpljenje, ampak tudi večno terpljenje v peklu terpeti Svetujem ti, da se podaj v duhovsko po- koršino ojstrega moža, kteri bo s tabo hudo in ojatro ravnal; in prizadevaj si, vse njegovo oj- stro svarjenje tako dobrovoljno piti, kakor mleko in medico; in gotovo ti obljubim, da se boš v kratkem času na visoki stopnji popolnosti znaj- del." — Tako uči sv. božji služabnik Mojzes. V življenji svetih pušavnikov se bere o božjem služabniku, Janezu po imenu, ki je dva¬ najst let z veliko zvestobo in ljubeznijo v po- koršini starega in bolehnega pušavnika ostal; in ta je nalaš z neizrečeno ojstrostjo z njim ravnal, mu ni nikdar nobene prijetne in prijazne besede rekel, in ga je vedno zaničeval, kregal in pokoril. Tako je celih dvanajst let s svojim učencem ravnal; in kedar je po tem na smertno posteljo prišel, ga je ljubeznjivo k sebi poklical, ga je za roko prijel, in mu je trikrat rekel: Bog bodi s tabo! In po tem ga je okolistoječim puaavnikom priporočil, rekoč: Ta ni človek, ampak angel. „Ker je gotovo, da na3 nauk Kristusov ne more goljufati, se moramo tedaj, da bomo po varni poti hodili, njegovega nauka z velikim zau¬ panjem deržati, in moramo terdno skleniti, zmi- raj po njem ravnati, in nikoli po svetnih šegah in navadah, ktere so vse goljufive in zapeljive. To je poglavitna postava vse keršanske popol¬ nosti." — Tako pravi sv. Vincencij. 309 To je bila zares poglavitna postava v živ¬ ljenji tega častitljivega svetnika, po kteri je vse svoje djanje in nehanje ravnal; in v tem je svojo naj veči tolažbo in mir in vse svoje veselje naj- del. Kedar se je mogel v kakem opravilu na besedo svetega pisma opreti, je bil po tem tako terden in stanoviten, da ga ni nobena reč mogla od tega opravila odverniti ali zaderžati, ne nje¬ gov lastni dobiček, ne njegova lastna previdnost in pamet, in tudi ne strah pred ljudmi, ali želje, ljudem dopasti. Dvanajsta jablana. Zedinjenje z Bogom. Namen vseh čednosti sploh je ta, da bi nas z Bogom zedinile. Zedinjenje z Bogom obsega vso srečo in vse dobrote, ktere na tem svetu vživati zamoremo. — Ali kaj je zedinjenje z Bogom? To ni nič druzega, kakor -popolno vda- nje nase volje v božjo voljo; to je, kedar je naša volja popolna enaka božji volji, da ni nobene reči v naši volji, ktera bi bila božji nasproti; in da vse to, kar božja volja hoče in ljubi, tudi naša hoče in ljubi; in da je vse to, kar je božji volji dopadljivo ali pa nedopadljivo, tudi nam dopadljivo ali pa nedopadljivo." — Tako uči sv. Janez od Križa. 310 Presveta devica Marija je bila popolnoma z Bogom zedinjena, in sv. Bernard pravi, da je bil njeni dušni pogled zmiraj v božjo voljo obernjen, in njena volja je bila vsa v božji volji v vseh rečeh. „Motijo se tisti, kteri mislijo, da je le tisti zedinjen z Bogom, ki je va-nj zamaknjen in ki ga vživa. — Pravo zedinjenje z Bogom je to, da podveržemo svojo voljo v mislih, v be¬ sedah in v djanji, božji volji; in takrat je naše zedinjenje z Bogom popolno, kedar je naša volja odločena od vseh reči, in le na božjo voljo na¬ vezana, tako da se ne gane drugači, kakor po božji volji. To je pravo in gotovo zedinjenje z Bogom, ktero jaz zmiraj želim , in Gospoda vedno prosim, da bi mi ga dodelil. — Ah, koliko nas je, ki od tega govorimo, in se nam zdi, da nič druzega ne želimo, kakor to. Ali mi re¬ veži! kako malokteri do tega pride.“ — Tako govori sv. Terezija. Ravno ta svetnica se ni mogla zadosti za¬ čuditi, kedar je premislila, kako velika je sreča, ki jo človek vživa, kteri se s svojim Bogom zedini, in kako neskončne so želje, ki jih Go¬ spod Bog ima, nas s seboj zedinjene videti. To- raj je to zedinjenje z Bogom tako neizrečeno želela in iskala. Sv. Janez kerstnik je od svoje mladosti zmiraj v pušavi živel. Bogu samemu je znano, kako neizrečeno je bilo njegovo serce vžgano z ljubeznijo do Zveličarja, ko ta še rojen 311 ni bil, in kako rad bi bil zmiraj pri njem ostal; ali ker je bil ves na božjo voljo navezan, je ostal vedno v pusavi po božjem povelji, ne da bi bil le enkrat prišel svojega nebeškega pri- jatla obiskat. In po tem ko ga je kerstil, ni za njim šel, ampak je ostal pri svojem opravilu, ktero mu je bil Bog ukazal. — Ah, kako po- f mlnoma je bila njegova volja od vseh reči od- očena, in le na božjo voljo navezana! — Ta zgled je tako velik, pravi sv. Frančišk Salezi, da moja duša omaga, kedar ga premišljuje. Zedinjenje se zgodi na tri načine: PerviČ, kedar popolnoma podveržemo svojo voljo božji volji, v vseh svojih delih, in v vseli rečeh, ki se nam prigode, tako da radovoljno prejmemo vse to, kar Bog hoče in kar nam pošlje, naj bo še tako težavno in zoperno. Drugič, kedar skle¬ nemo svojo voljo z božjo, tako da hočemo vse to, kar Bog hoče, in da to le zato hočemo, ker Bog tako lioče; in da nam reč le zato dopade, ker Bogu dopade. Iz tega pride, da duša no¬ bene zopernosti več ne občuti v spolnjenji božje volje. Tretjič , kedar naša volja popolnoma ena postane z božjo voljo, tako da se nič več sama sebe ne čuti, kakor da bi bila mertva, ampak da le božjo voljo v sebi čuti.“ — Tako piše božji služabnik Gagliardi. O sveti Mariji Magdaleni de Pazzi se bere, da je bila na vse te tri načine z Bogom zedi¬ njena. Pervič, je rekla večkrat iz celega serca: Ko bi jaz tukaj pekel odpert videla, in ko bi 312 vedela, da je božja volja, da naj večno v tem ognji gorim, bi se precej va-nj vergla, da bi spolnila božjo voljo. — Drugič, je rekla enkrat o binkoštnib praznikih: Po pravici povem, da ne želim in nočem sv. Duha prejeti, kakor le po božji volji; ga želim in ga ne želim, zakaj nočem ga želeti po svoji volji, kakor ko bi mi ga Bog le zato dal, ker ga jaz želim. V vseh rečeh želim, da bi po pravici reči zamogla : Zgodi se tvoja volja. Tretjič, je bila popolnoma mertva sama sebi, in je le božji volji živela. ,,Podverženje pod božjo voljo je grozno mogočen pripomoček, da premagamo vse skuš¬ njave, da nad seboj poboljšamo vse popolnosti in da ohranimo mir serca; in je dobro zdravilo za vse dušne bolezni, in je zares naj veči bo gastvo kristjana. Zakaj to podverženje obsega zatiranje in zatajevanje samega sebe, zadovolj¬ nost z vsem tem, kar se nam prigodi, posneman je Kristusa, zedinjenje z Bogom in sploh vse čed nosti, kedar so opravljene po božji volji, ktera je začetek in postava vse keršanske pop d nosti.“ — Tako pravi sv. Vincencij. Zelje tega svetnika, božjo voljo v vseh re¬ čeh spoznati in spolniti, so b le prečudne. Nje¬ govo podverženje p id božjo voljo je bila tako rekoč duša vseh njegovih čednosti, vsega nje¬ govega djanja in terpljenja. Kedar se je k mo¬ litvi podal in ko se je v božjo pričujoenost po stavil, je rekel s svetim Pavlom: Gospod! kaj hočeš, da naj storim f — In zakaj je tako želel, 313 voljo Gospodovo v vseh rečeh spoznati? Le zato : da bi jo na tanko spolnil. — In zakaj se je tako stanovitno svetnim segam in postavam ustav¬ ljal, in je sam sebi in drugim z gorečnostjo priporočal, le po postavah svete keršanske vere ravnati? Le zato, da bi se v vseh rečeh in po¬ vsod le presveta božja volja zgodila. — In zakaj je vse težave in zopernosti, ki jih je tolikanj moral prestati, tako voljno preterpel? Le zato, ker je vedel, da se mu vse to le po božji volji zgodi, in ker druzega nič ni iskal in želel, ka- ker da bi se božja volja spolnila. „Angeli božji s takim veseljem božjo voljo spolnujejo, da ko bi njegova volja bila, kakega angela na svet poslati, da bi luliko po polji plei, bi precej nebesa zapustil, in bi začel to niško delo, z neskončno velikim veseljem oprav¬ ljati. — Duša, ki je zares v božjo voljo vdana, se na nobeno časno reč ne naveže, zakaj spozna, da vse svetne stvari so n;čemerne in min¬ ljive, in da le večni presveti Bog je vse ljubezni vreden. Toraj druzega nič ne. želi, kakor sama sebi umreti in v vseh rečeh le po božji volji ravnati.” — Tako piše božji služabnik Henrik. Ravno ta sveti služabnik božji je tako že¬ lel le božjo voljo v vseh rečeh spolnovati, da je večkrat rekel, da bi bil raji netopir po božji volji, kakor najvikši angel po svoji lastni volji. Ker Gospod Bog naj bolj vč, za kteri stan je kdo dober, vsakemu človeku dk poseben stan 314 in posebno opravilo, kakor previdi, da je naj bolj njemu v čast, človeku pa v zveličanje in bližnjemu k dobremu. — To pa je velika zmota in velika škoda, kedar se mu ne pripustimo, da bi z nami storil, kakor bi sam hotel" — pravi sv. Terezija. V življenji sv. Frančiška Borgja se bere, da je bil pred vstopom v Jezuitovski red ože¬ njen in je imel veliko otrok. Prigodilo se je pa. da je bila enkrat njegova žena na smert bolna, in Bog mu je naznanil, da naj si zbere smert aii pa zdravje svoje žene, da se bo zgo¬ dilo kakor bo želel. Ta dobrota božja je serce sv. Frančiška močno ginila, in je rekel: O Go¬ spod, zakaj meni daš to razsoditi, kar ti naj bolj veš? Meni je vse enako, kar se zgodi; le to želim, v vseh rečeh po tvoji sveti volji rav¬ nati, zakaj kdo zamore bolje vediti, kaj mi je dobro, kakor ti? Zatoraj stori, o Gospod, kakor ti je dopadljivo, ne le z mojo ženo, ampak tudi z mojimi otroci in z mano. Zgodi se tvoja volja. — Lep. zgled, kako se mora kristjan popol¬ noma v božjo voljo vdati, nam je dal slep mož, o kterem se bere, da je enkrat z veliko goreč¬ nostjo molil, da bi pogled zadobil, in Bog mu ga je dal. Ali kmalo po tem je začel premiš¬ ljevati, da mu to morebiti ni v zveličanje, da vidi; in je tedaj Boga prosil, da naj mu precej spet pogled vzame, če to ni dobro za njegovo zveličanje, da vidi. Na to mu je Bog pogled 315 vzel; in ta služabnik božji je po tem do konca svojega življenja v priserčnem svetem veselji ži¬ vel, ker je popolnoma prepričan bil, da se mu po božji volji godi. — In tako bi morali tudi mi v vseh prigodbah veseli in zadovoljni biti, ker vemo, da vse, kar se nam prigodi, se nam le po božji volji ali po božjem pripušenji prigodi, zakaj Jezus pravi, da še celo en sam vrabec, ki je tako majhna stvar, ne pade na zemljo brez volje našega nebeškega Očeta; in da so vsi lasje naše glave sošteti. *) „Se moramo vdati v božjo voljo, in zado¬ voljni biti z vsakim stanom, v kterega nas Bog postavi; in ne smemo želeti, druzega v drug stan stopiti, dokler ne spoznamo, da je to božja volja. Tako ravnati, je naj boljše, in naj bolj zveličansko djanje na svetu." — Tako uči sv. Vincencij. Bil je pobožen revež, ki je bil šepast in ki tudi ni mogel razložno govoriti; in je zmiraj rekel, da je vesel, da je tak, zato ker ga Bog hoče tacega imeti. In je tudi rekel, da je vesel, da ima skušnjave in znotranje in zunanje težave, zato ker Bog hoče, da naj jihima. Tudi je re¬ kel, da ko bi bila božja volja, da naj tisuč let na zemlji živi, z velikimi težavami obložen in in v vedni temoti in suhoti, bi bil zmiraj vesel in zadovoljen, da bi le Boga ne razžalil. — *) Mat. 10, 29, 30. 316 Kako lep zgled in nauk nam ta zvesti služabnik božji daje. Sv. Elizabeta je svojega moža v vojski zgubila. Ko je to zvedela, se je precej k Bogu obernila in je rekla: O Gospod! ti veš, da sem ga raji imela, kakor vse svetno bogastvo. Ali ker je tvoja volja, vzeti mi ga, sem tako zado¬ voljna s tem, kar ti hočeš, da ko bi zamogla brez tvoje volje svojega moža s tem spet v živ¬ ljenje poklicati, da bi si en sam las izruvala, bi tega ne hotla storiti. Nikdar ne misli, da storiš svojo keršansko dolžnost, dokler svoje volje popolnoma in v vseh rečeh, tudi v naj bolj zopernih in težavnih, rad in vesel božji volji ne podveržeš." — Tako pravi sv. Frančišk Saiezi. O ravno tem svetniku se bere, da je re¬ kel, da v naj večih težavah in bolečinah je dušna sladkost, ki jo vživa, stokrat veči, ka¬ kor sicer, kedar nima nič terpeti; in da to iz tega pride, ker je takrat še bolj na tanko z Bo¬ gom zedinjen. „Boljši je, se enkrat v božjo voljo vdati v reči, ki nam je zoperna , in jo iz ljubezni in pokoršine do Boga storiti, kakor sto tisuč. družili del, ki jih le po svoji volji in po svojem dopadenji opravimo." — Pravi sv. Vincencij. Neskončno veliko si je božji služabnik Job pri Bogu zaslužil, ker je v svojih velikih težavah iz serca rekel: Gospod je dal, Go- 317 spod je vzel; kakor je bilo Gospodu dopad¬ ljivo, tako se je zgodilo; naj bo češeno ime Go¬ spodovo ! *) ,,Kdaj bo prišel tisti srečni čas, ko bomo vživali sladkost božje volje v vseh rečeh, ki se nam bodo prigodile, in da v nobeni reči druzega nič ne bomo želeli, kakor njegovo dopadenje? Zakaj gotovo je, da nam vse z enako ljubeznijo in le za naše zveličanje deli, naj bodo zoper- nosti, ali pa veselje. Kdaj se bomo popolnoma podali v roke svojega preljubeznjivega nebeškega Očeta? in kdaj mu bomo prepustili skerb za nas in za vse naše opravila? in da si ne bomo nič ohranili, temveč le želeli, v vseh rečeh njemu dopasti in mu zvesto služiti, kolikor bomo le zamogli?" — Tako pravi sv. Frančiška Fremiot. Bere se o keršanski in pobožni ženi ne¬ kega vojaka starih časov, ki je bila tako po¬ polnoma v božjo voljo vdana, da je pri vsaki priložnosti, kedar se je komu kaj prigodilo, precej rekla: To je naj boljši zanj; soj se je le božja volja zgodila. — Prigodilo se je pa, da je njeni mož v vojski oko zgubil. Ko je ta po¬ božna kristjana to videla, je po svoji navadi rekla, da je to naj boljši za nj. Mož tega ni hotel verjeti; ali Bog mu je po drugi prigodbi pokazal; da je res tako. Prigodilo se je namreč, da je kralj tiste dežele na smertno posteljo prišel* *) Job. 1, 21. 318 Bila je pa navada v tisti deželi, da kedar je kralj umeri, je mogel eden njegovih vojakov z njim umreti, da je njegovo stnert počastil; in primerilo se je, da je bil ravno ta vojak izvo- lien, s kraljem umreti. Ko je pa vojak to sli¬ šal, je rekel, da se ne spodobi, da bi smert tako velicega in imenitnega kralja s smertjo revnega človeka počastena bila, ki je na eno oko slep. Vsi so precej spoznali, da je to res, in so ga izpustili. In tako je spoznal, da to, kar je mi¬ slil, da je njegova naj veča nesreča, je bila za¬ res njegova naj veča sreča, ktera ga je smerti rešila. „Se Bogu dati, to ni nič druzega, kakor mu svojo voljo popolnoma dati. Kedar kdo po pravici lahko reče: Gospod, jaz nimam nobene druge volje, kakor tvoio voljo; se je zares Bogu dal in je z Bogom zedinjen 11 — pravi sv. Fran¬ čišk Salezi. Sv. Jedert je imela navado pri vsaki pri¬ ložnosti izreči sledečo kratko molitvico: Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi; o moj joreljubi Jezus! — In je tudi večkrat v svojih molitvah rekla: O Gospod! prosim te, ne ceni celo nič moje volje, ampak le tvoja presveta volja naj se v vseh rečeh zgodi; in prosim te, stori z mano tako, kakor je naj bolj tebi v čast in tebi dopadljivo. „Veliko jih je, ki pravijo Gospodu : Ves se tebi dam brez vsega prideržka; toda malo jih je, ki se mu zares popolnamo dajo. Zakaj kdor 319 se zares popolnoma Bogu da, prejme radovoljno vse, kar mu božja previdnost pošlje, in mu je vse eno, če mu pošlje terpljenje ali veselje, ža¬ lost ali tolažbo, zaničevanje ali čast“ — pravi sv. Frančišk Salezi. Sv. Vincencij je bil zares prav popolnoma v božjo voljo vdan, ne le z besedami, ampak v djanji, in je to pri vsaki priložnosti skazal. V vseh krajih in časih, v vsih opravilih in prilož¬ nostih, v žalosti in v tolažbah, v bolezni in v zdravji, v mrazu in vročini, v zaničevanji, v opravljanji in v preganjanji je bil zmiraj enak in zadovoljen, in se ni nikdar močno veselil, in se ni nikdar žalil in pritožil; zakaj v vseh rečeh je terdno veroval, da se nam nič zoper božjo voljo in previdnost zgoditi ne more. Zato se je reklo o njem: Gospod Vincencij je zmiraj Gospod Vincencij. Sv. Frančiška Fremiot je bila na svojih potih velikokrat v očitni nevarnosti, svoje živ ljenje zgubiti. In ko je bila vprašana, če je v vseh svojih nevarnostih zmiraj zaupanje v Boga imela, da jo bo rešil in ji življenje ohranil, je odgovorila, ker je vredno našega premišljevanja in posnemanja: Nisem ravno upala, da me bo Bog rešil in mi življenje ohranil, ampak to sem terdno upala, da bo Bog to z mano storil, kar bo naj bolj njemu v čast in meni v zveličanje; da me bo tedaj iz nevarnosti rešil, ali pa da me bo življenje zgubiti pustil, kakor bo nje¬ gova sveta volja. In v tisti vdanosti v božjo 320 voljo sera v vseh nevarnostih velik mir in pri- serčno veselje občutila. „Ko bi se popolnoma v božjo voljo vdal, bi po poti kersanske popolnosti daleč prišel, ne da bi sam vedel, kako in kdaj; kakor ljudje, ki se po morji vozijo in se tistemu prepuste, ki ladjo vodi, daleč pridejo, ko ne vejo kdaj in kako.“ — Tako govori sv. Frančišk ISalezi. V nekem samostanu je bil služabnik božji, po kterem je Bog veliko čudežev storil, veliko bolnikov ozdravil. Viksi se je čudil, ker je vi¬ del, da ta redovnik nič posebnega in nič druzega ne stori, kakor vsi drugi redovniki; vprašal ga je tedaj, zakaj mu le Bog moč dd, toliko čude¬ žev storiti. In božji služabnik je odgovoril: Jaz tega res ne vem, zakaj nič posebnega ne storim in se nič bolj ne postim, nič bolj ne po¬ korim, nič več ne delam in nič več r.e mulim, kakor vsi drugi moji tovarši. Le to imam, da me nobena reč, ki se prigodi, ne žali, in me ob dušni mir ne pripravi; zakaj popolnoma sem se Bogu dal, in vse reči njemu pripustim; in vse, kar mi Bog pošlje, naj bo veliko ali majhno, zo¬ petno ali prijetno, vse z enako hvaležnostjo iz njegovih rok vzamem. — Na to je njegov vikši rekel: Zdaj pa vem, zakaj ti Bog moč da, ču¬ deže delati. Pobožen kmet, ki je imel zmiraj lepši polje, kakor njegovi sosedje, bil je vprašan, od kod to pride, da je njegovo polje zmiraj naj lepše. In je odgovoril: Mislim, da to od tod pride, ker 321 imam zmiraj tako vreme, kakoršnega sam ho¬ čem, zakaj zmiraj hočem le tako vreme imeti, kakoršnega Bog hoče; in s tem naj boljši opravim. Kedar je kdo popolnoma v božjo voljo vdan, mu je vse eno, karkoli se mu na tem svetu prigodi; in to je gotovo grozno dobra in Bogu dopadljiva reč. Da pa človek vedno v božjo voljo vdan ostane, jo moro zmiraj pred očmi imeti in na-njo gledati, kakor tisti, ki ladjo vodi, zmiraj na magnetno iglo gleda, ktera zmiraj v ravno tisti kraj kaže; zakaj Bog z neskončno modrostjo in pravico deli prijetnost in zopernost, zdravje in bolezen, bogastvo in revšino, čast in zaničevanje, učenost in nevednost, in vse drugo, kar se nasvetu prigodi; dasiravno mi tega včasi po svoji slabi pameti razumeti ne moremo." — Tako uči sv. Frančišk Salezi. Bil je pobožen duhoven, ki je celih osem let Boga vedno prosil, da naj mu milost d&, člo¬ veka najditi, kteri mu bo pot resnice, pokazal. Bog ga je nazadnje uslišal in mu je na znanje dal, da naj gre k cerkvi, in tam bo človeka najdel, kteri mu bo pot resnice pokazal. Z ve¬ seljem je tedaj duhoven k cerkvi šel in je na cerkvenem pragu reveža zagledal, ki je bil ves raztergan in poln ran; in ga je z milim glasom pozdravil, rekoč: Dober dan ti Bog daj, ubogi revež! Na to mu je precej ta revež z veselim obličjem odgovoril: Še nikoli hudega dneva ni¬ sem imel. — Duhoven mu je tedaj rekel: Dobro Zlale jabejka. 21 322 srečo ti Bog daj! In revež mu je odgovoril: Se nikoli nisem nobene nesreče imel. Na to muje duhoven s začudenjem rekel: Kako da nisi nikoli hudih dni in nesreče imel, ki si ves obdan z bolečinami in revšino? Ali ta božji služabnik mu je tako odgovoril: Popolnoma sim se v božjo voljo vdal, in kar Bog hoče, to jaz hočem. Kedar me tedaj lakota, mraz ali vro¬ čina, ali bolezen teži, vedno Boga hvalim. Naj bo vreme lepo ali gerdo, naj se mi kaj prijet¬ nega ali neprijetnega zgodi, vse vzamem z ve¬ seljem iz božjih rok, in Boga hvalim, ker vem, da nam Bog, ki je večna dobrota, nič druzega dati ne more, kakor kar je dobro. In to me mirnega in neizrečeno srečnega stori. — Iz tega zgleda in iz teh besedi je duhoven pot res¬ nice spoznal. Pobožni cesar Ferdinand II. je bil popol¬ noma v božjo voljo vdan, in je vsak dan sle¬ dečo lepo molitev opravljal: O Gospod, če je tebi v čast in meni v zveličanje, da naj bom viši, kakor sem, me povzdigni, in te bom častil in hvalil. Ce je tebi v čast in meni v zveli- ličanje, da naj na ravno tej stopinji ostanem, na kteri sem, me ohrani na nji, in te bom častil in hvalil. Ce je tebi v čast in meni v zveli¬ čanje, da naj bom niži, kakor sem, me ponižaj, in te bom častil in hvalil. „0 kako lepo je videti kristjana, ki ni na nobeno časno reč navezan, ki je pripravljen k vsakemu opravilu po čednostih in po ljubezni; 323 ki je prijazen z vsemi ljudmi; ki mu je vse eno, če ima to ali to opravilo, če ima tolažbe ali te¬ žave; in ki je ves zadovoljen in vesel, da se le božja volja zgodi." — Tako pravi sv. Frančišk Salezi. S temi besedami je ta svetnik samega sebe natanko popisal, ne da bi bil sam hotel, zakaj ravno tak je bil, kakor tukaj govori. „Kedar se bomo popolnoma v božjo voljo vdali in kedar bomo vso svojo voljo in vse svoje nagnjenje presveti božji volji podvergli, takrat bomo videli svoje duše popolnoma z Bogom ze¬ dinjene, da bomo lahko s svetim Pavlom rekli: Jaz živim, ne jaz, temveč Kristus v meni živi." — Pravi sv. Frančišk Salezi. Ta svetnik je posebno v zadnjih letih svo¬ jega življenja tako visoko dospel, da je la sa¬ mega Boga v vseh rečeh želel, ljubil in vidil; in je velikokrat te besede izrekel: O Gospod! kaj je v nebesih za me, in kaj želim na zemlji, kakor le tebe samega! Ti si moj del in moje bogastvo in moje vse, na vekomaj! — Srečen kristjan, kteri tako daleč pride, da druzega nič ne želi, kakor le Boga; ki le v Bogu živi in Bog v njem. „Dokler je kdo navezan na še tako malo reč, se ne bo mogel popolnoma do zedinjenja z Bogom povzdigniti, če ima sicer še toliko čed¬ nosti. Vse eno je, če je ptič z debelo ali s tanko nitjo privezan, ne bo mogel leteli in se 324 nakviško povzdigniti, če je ne preterga. — Ah, kako žalostno je videti nektere duše, ki so, ka¬ kor ladja na morji, napolnjene z veliko vrednim blagom dobrih del, svetih opravil in božjih mi¬ losti ; ali ker ne pretergajo malega nagnjenja do časne reči, ne morejo nikdar priti do zedi¬ njenja z Bogom, do kterega bi vendar lahko prišle, ko bi hotle terdno in stanovitno skleniti, tisto malo vez pretergati, s ktero so še na stvar navezane. Zakaj kakor hitro je duša popol¬ noma prazna vsega nagnjenja do posvetnih reči, Bog ne more drugače, kakor da jo s svojo mi¬ lostjo napolne; kakor solnce ne more drugače, kakor napolniu s svojo svetlobo kraj, kakor hitro megle in oblaki iz kraja zginejo." — Tako piše sveti učenik Janez Zlatoust. V življenji sv. Gregorija papeža se bere prigodba sledeča: Bogat posveten mož se je bil k Bogu spreobernil, in je želel, veliko pokoro za svoje grehe storiti. Je tedaj svet in vse bo¬ gastvo zapustil, se je v pušavo podal, in ni druzega sabo nesel, kakor mačko, ktero je grozno rad imel. Po tem, ko je že veliko let Bogu v pušavi služil z molitvijo in s spokornimi deli, je Boga prosil, da naj mu spoznati dd, kolikošno je plačilo, ktero bo v nebesih imel. Bog mu tedaj d& naznanje, da bo njegovo plačilo enako plačilu papeža Gregorja. Nad tem se je pu- šavnik grozno začudil, in ni mogel umeti, kako človek, ki je vse zapustil zavolj Boga in ki v ojstri pokori v pušavi živi, nima več zasluženja 325 pred Bogom, kakor Rimski papež, kteri v taki časti in v obilnosti vseh dobrih reči živi. Ali Bog mu je oči odperl in mu je spoznati dal, da je on na svojo mačko bolj navezan, kakor Gregor na vso čast in obilnost, s ktero je ob¬ dan ; in kdor se hoče popolnoma z Bogom ze¬ diniti, ne sme na nobeno posvetno reč navezan biti. — Po tem je sveti pušavnik svoje serce popolnoma od vseh svetnih reči odtergal, in se je srečno z Bogom zedinil. „Zalcaj po tolikanj svetih obhajilih, ki jih prejmemo, vendar še k pravi svetosti ne pridemo ? Zato ker ne pustimo Gospoda v svojih sercih gospodariti, kakor bi sam hotel. Pride k nam, in najde naše serca napoljene s željami, z nag¬ njenji in z majhnimi ničemurnosti. Ali tega on ne želi; želi jih prazne naj deti vseh teh reči, da bi se jih popolnoma polastil in jih vodil. — Tako pravi sv. Frančišk Salezi. Naj boljši priprava za sveto obhajilo je to, da človek svoje serce vsega posvetnega nagnje¬ nja in vse nečimernosti sprazni in očisti; zakaj bolj ko je serce tega prazno, več bo milost božja v njem prostora najdila. Kdor pa k sve¬ temu obhajilu grč, in ima serce s takimi rečmi napolnjeno, ki Bogu ne dopadejo, sicer prejme Gospoda, ali njegovih milosti pa ne prejme, zakaj Gospod nagnjusno serce precej spet za¬ pusti , in svoje milosti saboj vzame. Kedar n. pr. imeniten kralj svojemu revnemu prijatlu naznanit dd, da bo jutri v njegovo hišo prišel, 326 in veliko zlata in drugih lepih reči saboj pri¬ nesel, s tem namenom, da bo skrinjo svojega prijatla s temi rečmi napolnil; in kedar v "hišo stopi in jo najde vso nečedno, in skrinjo vso polno blata in smeti, bo z nevoljo hišo zapustil, in svojih lepih dragih reči ne bo v to nesnago položil. Kristjani, ki imajo lepo in sveto navado, vsako nedeljo k svetemu obhajilu hoditi, naj to posebno dobim premislijo. Zraven tega naj po zgledu sv. Alojzija ves teden v pripravo in za¬ hvalo obračajo. Ta svetnik je imel navado, zadnje tri dni tedna se k svetemu obhajilu za nedeljo pripravljati posebno s tem, da je vse svoje dušne in telesna dela in opravila v teh treh dneh, kolikor mu je bilo mogoče, dobro in zvesto opravljal, in jih Bogu daroval za pri¬ pravo k svetemu obhajilu. Perve tri dni tedna pa je obračal v zahvalo za sveto obhajilo, ker si je spet zvesto prizadoval, vse svoje dolžnosti te tri dni Bogu dopadl jivo opravljati, in je vse svoje dela Bogu daroval iz hvaležnosti za milost sve¬ tega obhajila. — Tako lahko vsak kristjan z božjo pomočjo stori, kteri ima navado vsako ne¬ deljo k v svetemu obhajilu hoditi. „Ce želiš se z Bogom zediniti, moraš po¬ polnoma zatreti svoje počutke, svoje nagnjenja in želje. To je dober in kratek pripomoček za zedinjenje z Bogom. Zatiraj svoje počutke, ko¬ likor je Bogu v čast, pri vsaki priložnosti iz ljubezni do Jezusa, kteri na tem svetu nobenega 327 druzega veselja in vžitka ni hotel imeti, kakor voljo svojega Očeta spolnovati; in to je Jezus imenoval svojo jed. *) — N. pr. kedar imaš želje, kaj videti ali kaj slišati, kar ni ravno Bogu k časti in kar te nič bolj k Bogu ne pripelje, zateri te želje in nikar ne glej in nikar ne po¬ slušaj; in če ne moreš drugače kakor videti in slišati, vsaj nikar ne privoli. — Prizadevaj si tudi, vselej to sebi izvoliti, kar je bolj te¬ žavnega, zopernega, revnega in slabega; in želi terpeti in zaničevan biti. 1 ' — Tako uči sv. Janez od Križa. Sv. Frančišk Borgija je večkrat Boga pro¬ sil, da naj zoperne stori vse svetne vžitke, in si je tudi sam prizadeval, si jih zoperne sto¬ riti. Toraj je skerbno iskal, in z vpseljem spre¬ jel vse to, kar je bilo njegovi lastni ljubezni in njegovemu natornemu nagnjenju nasproti, v jedi, v oblačilu, v stanovanji in v vseh rečeh; in s tem pripomočkom je z Bogom zedinjen živel. „Če želiš se z Bogom zediniti, si priza¬ devaj, notranjo skrito življenje obraniti; in se ne razodevaj, ne v besedah, ne v djanji, ne v šegah. Glej, da v svojem notranjem ostaneš z samim Bogom, kteri ti je povsod pričujoč; in ne pusti nič tega noter priti, kar vidiš ali slišiš" — pravi božji služabnik Henrik. *) Jan. 4, 34. 328 S?. Roza iz Lime v Ameriki si je stano¬ vitno prizadevala, ne le svojih dobrih in spo koraih del, ampak tndi vse svoje dušne darove in milosti, ki jih je od Boga prejemala, skerbno skrivati, tako da jih brez prave potrebe tudi svojemu spovedniku ni hotla razodeti. Enkrat je neki imeniten in pobožen gospod želel, popol¬ noma videti in spoznati velike in posebne mi¬ losti, ki jih je ta svetnica vživala; in je tedaj njenega spovednika prosil, da naj si prizadene, to od nje zvediti. Ta duhoven je precej rekel, da misli, da ne bo nič opravil; ali ker ga je gospod le prosil, je obljubil, da bo storil, kar mu bo mogoče. Je tedaj sv. Rozo k sebi po¬ klical, in ne da bi ji bil povedal, zakaj je začel jo spraševati in prositi, da naj mu popolnoma razodene svoj notranji dušni stan. Toda ta sveta devica je kmalo spoznala, zakaj jo sprašuje, ga je z veliko ponižnostjo prosila, da naj jo nikdar tega ne sprašuje, in je rekla: V svojih otroških letih sem še prosila svojega Ženina Jezusa, da naj nikar ne pripusti, da bi znano postalo to, kar je njegova milost in ljubezen v meni sto¬ rila ; in dobrotljivi Bog me je uslišal. Toraj mi služabnik ne sme te milosti odvzeti, ktero mi je Gospod podelil. „Kedar vidim nektere duše, ki si močno prizadevajo, zbrane biti v molitvi, s priklonjeno glavo, tako da se ne upajo ganiti, da bi tistega veselja in tiste občutljive pobožnosti ne zgubile, ktero vživajo; to mi da videti, kako malo po- 329 znajo te duše pravo pot, po lcteri se pride do ze¬ dinjenja z Bogom, ker menijo, da to je že za¬ dosti, da le vedno v to zedinjenje mislijo. Ali to še ni zadosti; djanje hoče Gospod imeti. Ke- dar boš tedaj imel kako opravilo, ktero ti bo pokoršina ali pa ljubezen do bližnjega naložila, nikar se zato ne zmeni, ako zgubiš svojo ob¬ čutljivo pobožnost in vživanje svojega Gospoda Boga, ampak opravi opravilo. To je Bogu do¬ padljivo, in s tem se boš bolj z njim zedinil, kakor z naj vikšo molitvijo." — Tako govori sv. Terezija. O sveti M. Magdaleni de Pazzi se bere, da je imela prečuden dar molitve; in zato je včasi pripušenje imela v molitvi ostati, kedar so njene tovaršice delale. Toda ni se hotla tega pripu- šenja nikdar poslužiti, dasiravno je neizrečene sladkosti v mojitvi in v premišljevanji vživala; in rekla je: če takrat delam, kedar nam je delo zapovedano, gotovo vem, da božjo voljo spolnujem; ko bi pa takrat molila, premišljevala .ali brala, kedar druge delajo, bi to po svoji volji storila, ne po božji. — Kavno tako je ta svetnica tudi rada molitev in naj slajši premiš¬ ljevanje zapustila iz ljubezni do bližnjega, kedar je bilo treba bolnikom streči, ali drugo dušno ali telesno dobroto bližnjemu storiti. Lastna volja poškuduje in skazi vse naše duhovske opravila in spokorne dela. Da zatoraj, ne bomo svojega časa in svojih dušnih del zgu¬ bili, si prizadevajmo, ne po nagnjenji natore, 330 ne zavolj časnega dobička, in tudi ne, kakor nam na misel pride, ravnati, ampak le zmiraj s tem namenom in s tem željami, da bi božjo voljo spolnili. In navadimo se v vsih rečeh tako ravnati. To je naj boljše in zares edini pripo¬ moček, po kterem bomo gotovo in hitro do zedinjenja z Bogom dospeli. 1 ' — Tako uči sv. Vincencij. Sv. Katarina iz Genve je dobro spoznala hudobijo človeške volje, torej je tako-le rekla! Nobena kuga ni hujša in nevarniša, kakor kuga lastne volje; je tako hinjavska in skrita v na¬ šem sercu, in se zna tako dobro braniti in zgo- varjati, da je zares ravno tako hudobna, kakor hudobni duli. Kedar je tako ne storimo, se nam drugače vsili, in nas vč tako dolgo pregovarjati, da jo storimo; zdaj zavolj zdravja, zdaj iz po¬ trebe, zdaj iz ljubezni, zdaj zavolj pravice, zdaj zavolj popolnosti; ali pa, da bomo zavolj Boga kaj terpeli, da bomo dušno tolažbo najdeli, da bomo dober zgled dali, da bomo bližnjemu ustregli, in tako dalje. Tako da je lastna volja zares goljufiv brezen hudobije, iz kterega nas le sam Hog rešiti zamore. In ker Bog vse to vč in vidi, in ker ima usmiljenje z nami, nam daje pripomočke, po kterih se zamoremo varo- rovati lastne volje in lastne ljubezni. Ti pri¬ pomočki so: Svarjenje vesti, dobre misli, ki nam jih Bog daje, duhovska pokoršina, pridige, nauki, zopernosti, bolezni, terpljenje, zaničevanje, pro- tigovorjenje, skušnjave, suhota, zapušenje, in 331 vse, kar je naši natori nasproti. S temi pri¬ pomočki nas hoče Bog obvarovati, da bi nam lastna volja in lastna ljubezen duše ne poško¬ dovala. In srečen je, kdor te pripomočke in te zdravila, ki so včasi grenke, z božjih rok voljno in hvaležno prejme in se zvesto po¬ služuje. „Da si bomo lepe čednosti in sploh ker- šansko popolnost pridobili, in da bomo prišli do zedinjenja z Bogom, si moramo lep zgled pred oči postaviti, po kterem bomo ravnali vse svoje dela in svoje prizadevanje. Ali gotovo je, da lepšega in boljšega zgleda ne moremo najditi, kakor zgled, kterega nam je Bog sam v osebi svojega preljubega sina dal; najsrečnejše je, kdor naj zvestejši ta zgled posnema. To naj bodo tedaj naše bukve, to naj bo naše zer- calo, v ktero moramo pogledati v vseh rečeh in v vseh prigodbah, to je: premisliti moramo, kako je ravnal Jezus v tej reči, in kakošen nauk nam je zapustil v tej reči ali v tej prigodbi. In po tem si terdno prizadevajmo po njegovem nauku in zgledu ravnati." Tako uči častitljivi sv. Vincencij. Kakor ta svetnik druge uči, tako je tudi sam ravnal. Njegova navada je bila, v vseh re¬ čeh, v vseh mislih, besedah in delih nepremak¬ ljivo na Jezusa gledati in ga zvesto posnemati. Kedar je imel svetovati, svariti ali učiti, je naj pred z dušnimi očmi v Jezusovo življenje po¬ gledal, da je v njegovem zgledu ali v njegovih 332 besedah kaj enakega najdel; in to je posnemal. In s to navado je dospel do velike podobnosti z Jezusom in do zedinjenja z Bogom. „Ah! kako nam bo žal na koncu življenja, kedar bomo videli veliko število lepih naukov in zgledov, ktere nam Jezus daje in ki nam jih svetniki božji dajejo v naše zveličanje, in ktere mi tako v nemar pušamo! — Ko bi konec tvojega življenja imel danes biti, ali bi bil ti vesel svojega pretečenega življenja ?“ — vpraša sv. Frančišk Salezi. Ce želiš na tem svetu in v večnosti z Bo¬ gom zedinjen biti, ohrani sledeči nauk: Vsak dan tako Bogu služi, kakor ko bi bil danes pervi in zadnji dan tvojega spreobernjenja in keršan- skega življenja na tem svetu; pervi dan, da boš zmiraj v taki gorečnosti vstal, s kakoršno si svoje spreobernjenje začel; zadnji dan, da boš zmiraj tako živel, kakor boš na koncu svojega življenja želel, da bi bil živel. KAZALO Predgovor . 3 Pervi del svete maše . . . -. 4 Drugi del svete maše.10 Tretji del svete maše.12 Ceterti del svete maše.15. Litanije vseh svetnikov.18 Lavretanske litanije .27 Zlate jabelka. Perva jablana: Ponižnost.31 'Druga jablana: Pokoršina.63 Tretja jablana: Poterpežljivost.83 Oeterta jablana: Zaupanje.111 Peta jablana: Molitev.136 Šesta jablana: Priprostost serea.163 Sedma jablana: Krotkost.185 Osma jablana: Pridnost v dobrih delih.213 Deveta jablana: Zatajevanje in zatiranje samega sebe jj36 Deseta jablana: Ljubezen .258 Enajsta jablana: Popolnost.285 Dvanajsta jablana: Zedinjenje z Bogom .... 309 NARODNA IN UNIUER2ITETNA KNJIŽNICA