Ob šestdesetletnici prof. dr. Jurija Kunaverja
Šestdesetletnica je priložnost, spoznati strokovni lik nekoga, s katerim živimo in delamo, in ne za occno njegovega doživljenskega opusa. Za to je prezgodaj. Ako sc poslužujemo izrazoslovja iz pogramiranja raziskovanja, je to fazno poročilo o izvajanju sprejetega dela. To velja še posebno za našega jubilanta.
Na raziskovalnem področju prof J. Kunaverja je v ospredju gotovo visokogorski kras. To je bila tema jubilantove diplomske naloge, za katero je na Oddelku za geografijo Univerze v Ljubljani v 1. 1958/59 dobil študentsko Prešernovo nagrado. V GV je bila objavljena 1. 1961 z naslovom Visokogorski kras Vzhodnih Julijskih in Kamniških Alp. V isti tematski krog spada tudi njegove disertacija, ki sc jo je lotil po zamenjavi srednješolske profesure z mestom asistenta v geografskem oddelku FF 1. 1961. Objavljena je z naslovom Geomorfološki razvoj Kaninskega pogorja, s posebnim ozirom na glaciokraškc pojave, v Geografskem zborniku 22 (1982, izšel 1983). Z 148 stranmi teksta, z podrobno analizo mnogih visokogorskih, predvsem kraških oblik, z barvno karto v merilu 1 : 20.000. je še danes najdaljša in najbolj temeljita razprava iz jubilantove bibliografije. V njej so nakazane dileme, ki so bile vir mnogih njegovih kasnejših kraško-morfoloških študij. Te obravnavajo korozijski proces, njegovo starost in vlogo pri oblikovanju
drobnih skalnih oblik, kraško terminologijo visokogorskega krasa, njegovo tipizacijo in njegovo višinsko conalnost v okviru Slovenije in Evrope. Jubilant je pri nas prvi ugotavljal pomembnost nekateri značilnih oblik kot so kraške mize, korozijske terase oz. korozijske stopničke, lašte in kotliče, za katere je skušal mednarodno uveljaviti slovensko ime. Prvi je tudi v geomorfogenetske namene uporabil mikroerozijski meter. Kraška morfologija je kot paradni konj slovenske geomorfologije in geografije vobče prinesla jubilantu mednarodni ugled specialista za visokogorski kras. Citira ga že več angleško napisanih krasoslovnih monografij. K temu je prispevala tudi jubilantova aktivna udeležba na mednarodnih krasoslovnih zborovanjih. Za eno od njih, za postojnski mednarodni simpozij na temo Človekov poseg v kras (IGU), je 1. 1987 uredil zbornik referatov.
Jubilant se je z učinki ledeniškega preoblikovanja moral spoprijeti že pri študiju visokogorskega krasa, ko je analiziral glaciokraškc pojave. Ko ga je regija z najlepše razvitimi visokogorskimi kraškimi pojavi na Kaninskih podih-zgornje Posočje, pritegnila k širšemu raziskovanju, se je lotil revizije starejših študij o poledenitvi Soške doline. Morebiti največ novega je prispeval s podatki o absolutni starosti nekaterih mladokvartarnih sedimentov in s klasifikacijo poznoglacialnih moren, ki jih je glede na absolutno in relativno višino uvrstil v shemo petfaznega umikanja buehl, steinach, gschnitz, daun in egesen (gl. objave v G V 1980 in knjigi Geomorfologija in geockologija, 1990). Kot organizator prvega zveznega srečanja geomorfologov 1. 1986 v Bovcu je začetnik serije srečanj jugoslovanskih geomorfologov, ki so s svojimi zborniki prispevala k rasti gcomorfološke misli v bivši državi.
Razvojna pot je jubilanta vodila preko krasa in glacialne geomorfologije k splošni geomorfogenezi Posočja, k recentnim procesom (erozija prsti na Vršiču, spodmoli v Bržaniji), k splošni geomorfologiji (relief Triglavskega parka, gričevnata pokrajina v porečju Voglajne in zgornje Sotle) in k geografiji vobče (Vidovska planota. Nepalska Himalaja, Posočje po potresu, ledinska in krajevna imena). Od tu ni daleč do naravovarstva (Slovenija 88, 1989, Dela Oddelka za geografijo št. 8, 1991).
Rojen v družini uglednega pedagoga in ljubiteja narave 13. junija 1933 v Ljubljani, je jubilant obdarjen ne le z ljubeznijo do narave, ampak tudi s potrebo po razdajanju svojega znanja in po organiziranju mladinskega raziskovanja. Sledeč stopinjam očeta Pavla seje že kot gimnazijec klasične gimnazije uveljavljal v taborniški organizaciji. Službovanje na ljubljanski Pedagoški akademiji (1974 -do njene vključitve z imenom PF v univerzo 1. 1984) gaje privedlo med vodilne na tej višješolski ustanovi, saj je bil v letih 1977-1979 njen dekan. 6 let je vodil gradnjo njene nove stavbe.
Na osnovi pedagoških izkušenj in ker je bilo novo mesto s tem povezano, je v Oddelku za geografijo FF prevzel vodenje pedagoške katedre. Kot tak povezuje slovenske pedagoge z madnarodnimi tokovi in organizacijami. Letno organizira podiplomski seminar osnovnošoskih in srednješolskih učiteljev geografije z
imenom Ilešičevi dnevi, referate pa objavlja v novi slovenski reviji Geografija v šoli, ki jo je ustanovil in jo ureja. Pri tem pa še nadalje organizira (ali soorganizira) mladinske raziskovalne tabore. Kot plod tega je izšla daljša študija o dolini Tolminke in Zadlašce. Pedagoška žilica je jubilanta privedla do plodnega sotru-dnika Pionirja oz. “Vesele šole” (kasneje Geje), radijske šole. in med pisce poljudne geografije (o Makaluju, slovenskem alpskem svetu, o dolini Soče itd ). Seveda sc tudi znanstveno-metodičnemu pisanju ni mogel odtegniti (Dela Oddelka za geografijo FF, št. 6, 1989). Še večji prispevek k slovenski geografiji pouka pomenijo geografski učbeniki. Pri nekaterih je soavtor, pri učbeniku Domača pokrajina, geografija, priročnik za geografsko spoznavanje domače pokrajine (MK, 1989) pa jc bil pobudnik in glavni pisec učbenika, ki je med šolniki, žal, premalo poznan.
Še kot profesorju PA so jubilantu obesili celo vrsto predavanj. Na Oddelku za geografijo FF predava geomorfologijo, klimatogeografijo, didaktiko geografije, metodologijo fizične geografije, na mariborski pedagoški fakulteti pa geomorfologijo in didaktiko. Predaval je fizično geografijo na Oddelku za krajinsko arhitekturo FGG in še zdaj vojaško zemljepisjc na FSPN v Ljubljani. Obilica in raznolikost njegovih predavanj ter poljudnih in strokovnih objav priča, da se jubilant ne odteguje družbenim potrebam.
Ni čudno, da je jubilant doživel precej priznanj v obliki vidnih funkcij in odlikovanj. Na FF je bil do 1988 član Izvršnega odbora, po 1990 njegov predsednik in od 1991 predsednik gospodarske komisije. Bilje predsednik Zveze geografskih društev in zdaj jc predsednik Nacionalnega komiteja za geografijo. Kot tak je vodil slovensko delegacijo na svetovnem kongresu v Vašingtonu 1992. Je dopisni član mednarodne komisije za šolsko geografijo in je aktiven v komisiji Spremembe v okolju kraških območij MGZ.
GV nudi seveda premalo prostora, da bi lahko orisali vso jubilantovo delovanje, ki je raznoliko in v seštevku obilno, in vse njegove uspehe, za katere mu čestitamo.
Ivan Gams