α Matematika v šoli ∞ XVIII. [2012] ∞ 005-014 Stili zaznavanja in diferenciacija Tadeja Možina OŠ Dragotina Ketteja Ilirska Bistrica Σ Povzetek V prispevku je predstavljenih nekaj teoretičnih izhodišč o di- ferenciaciji in stilih zaznavanja, zato da bi osvežili strokovno znanje o tem. Sledi primer učne ure pri pouku matematike, v kateri je didaktično-metodična diferenciacija zasnovana na upoštevanju zaznavnih stilov pri učencih. Najprej smo s pomočjo vprašalnika določili zaznavne stile, nato smo učne metode, didaktična sredstva in pristope k poučevanju in uče- nju ustrezno prilagodili. Če otroku omogočimo, da spozna, kateremu zaznavnemu kanalu daje prednost pri sprejemanju in notranji predstavitvi čutnih vtisov iz okolja, bo tudi zaradi tega lahko pri učenju uspešnejši, njegovo znanje pa večje in trajnejše. Ključne besede: stili zaznavanja, diferenciacija, matematika, osnovna šola Types of perception and differentiation Σ Abstract The article presents some theoretical starting points for the differentiation and types of perception in order to enable refre- shment of professional knowledge. It also describes an example of mathematical lesson in which didactic-methodical differenti- ation is based on pupils' styles of perception. With the help of a questionnaire, we first defined the types of perception, matching them to suitable learning methods, didactical materials, and te- Matematika v šoli ∞ XVIII. [2012] ∞ 045-056 Matematika v družboslovnih vedah 046 a Uv od Diferenciacija pouka je eden od pomemb- nejših večdimenzionalnih in večplastnih pojavov, ki ima v prenovljenem programu osnovne šole še poseben pomen in je tudi sistemsko urejen v Zakonu o osnovni šoli (1996; 2006) in v Pravilniku o izvajanju di- ferenciacije pri pouku v osnovni šoli (2006). Diferencirati pomeni, da učni tempo, ra- ven zahtevnosti, načine poučevanja in druge elemente učnega procesa spreminjamo tako, da jih prilagajamo individualnim potrebam učencev, njihovim učnim slogom in intere- som. Diferenciacija je zahteven proces, ki zahteva skrbno pripravo in načrtovanje ter temelji na predhodnih didaktičnih analizah različnih dejavnikov vzgojno-izobraževalne- ga procesa. Namen diferenciacije je optimizirati in racionalizirati izobraževalni proces za posa- meznika ter ga prilagoditi stopnji njegovega kognitivnega razvoja. Učenci se nenehno spreminjajo, spreminjajo pa se tudi njihovi interesi, motivacija, učni (ne)uspeh in vzgoj- no-izobraževalne okoliščine. Z upošteva- njem drugačnosti vsakega posameznika se izboljšujejo tudi njegove vzgojno-izobraže- valne in razvojne možnosti. Vse to pa pogo- juje diferenciacijo (kot pretežno organizacij- ski ukrep, s katerim demokratično usmerjamo učence po njihovih določenih razlikah v obča- sne ali stalne homogene ali heterogene učne skupine, da bi tako šola z bolj prilagojenimi učnimi cilji, vsebinami in didaktično-meto- dičnim stilom dela bolje uresničevala socialne in individualne vzgojno-izobraževalne name- ne; Strmčnik, 1987), ki se vedno znova prila- gaja in postopoma vodi v individualizacijo (kot didaktično načelo, ki zahteva od šole in učitelja, da odkrivata, spoštujeta in razvijata utemeljene individualne razlike med učenci, da skušata sicer skupno poučevanje in učenje čim bolj individualizirati in personificirati, se pravi prilagoditi individualnim vzgojnim in učnim posebnostim, potrebam, željam in na- gnjenjem posameznega učenca ter mu omogo- čiti kar se da samostojno učno delo; Strmčnik, 1987). Diferenciramo oziroma prilagajamo lah- ko vse sestavine in organizacijo vzgojno-iz- obraževalnega procesa, to je: cilje, vsebino, rabo didaktičnih sredstev, čas, organizacijo, didaktične oblike, metodično ravnanje in od- nose med subjekti izobraževalnega procesa. Na odločitev o izvedbi diferenciacije vpliva učitelj na podlagi svojega strokovnega zna- nja, izkušenj, poznavanja modelov, organiza- cijskih oblik in metod, predvsem pa učenci. Upoštevamo njihovo predznanje (formalno in neformalno), kognitivne zmožnosti gle- de na starost, spoznavni stil, učni slog, učni tempo, vpliv spola … Učenci so namreč s Stili zaznavanja in diferenciacija aching and learning approaches. If we enable a child to find out which perception channel he/she favors at reception and inner representation of sensual sensations from surroundings, then he/she will be able to learn more successfully and his/her kno- wledge will be more substantial and permanent. Keywords: types of perception, differentiation, mathematics, primary school 047 svojimi relativno konstantnimi razlikami naj- pomembnejša sestavina učnega procesa. Ne moremo mimo dejstva, da morajo učenci s svojimi razlikami odločilno vplivati na celoten učni potek in da ni mogoče več vztrajati pri zmoti, po kateri se morajo le učenci prilagajati pouku. (Strmčnik, 1987) Kaj in kako bomo diferencirali, je treba skrbno načrtovati in pripraviti. Ta proces je v vseh pogledih zahteven, zato naj temelji na predhodni didaktični analizi vseh sestavin vzgojno-izobraževalnega procesa. Stili zaznavanja Učenci in ljudje nasploh se med seboj raz- likujemo v marsičem. Obstajajo psihološke (sposobnosti, interesi, motivacija, osebno- stne lastnosti …), socialne (družinsko in družbeno okolje), fiziološke (stanje čutil, živčevja, zdravstveno stanje, senzomotori- ka), fizikalne in druge razlike. Vsak človek je individuum in tudi svet okrog sebe vsak dojema na svoj način. Informacije iz okolja sprejemamo preko vseh čutov, enemu ali dvema pa dajemo prednost. Nekateri posamezniki se učijo z glasnim branjem, se o učni snovi pogovarjajo ali jo drugim razlagajo, drugi raje poslušajo, tretji rišejo skice, miselne vzorce, si delajo zapiske. So tudi ljudje, ki se najbolje učijo tako, da ne- kaj delajo, izvajajo, saj za ohranjanje pozor- nosti potrebujejo dovolj gibanja. Tovrstne razlike med ljudmi niso povezane le z ravnijo umskih sposobnosti, temveč gre za kakovo- stne razlike v tem, čemu daje kdo prednost in v kakšnih okoliščinah bolje deluje. Gre za različne stile zaznavanja, spoznavanja in učenja. »Z izrazom stil spoznavanja označujemo razmeroma dosledne in trajne posebnosti posameznika v tem, kako sprejema, ohranja, predeluje in organizira informacije ter na njihovi osnovi rešuje probleme. Stili so izraz širših razsežnosti osebnostnega funkcionira- nja, saj sodelujejo tudi čustveno-motivacijske plati osebnosti. Učni stil je soroden pojem, le da je nekoliko širši in zajema tudi tipične strategije učenja, pa tudi cilje in pojmovanja učenja. Stil zaznavanja pa označuje zaznav- ni kanal – čutilo (vid, sluh, tip, okus …), ki mu posameznik daje prednost pri spreje- manju in notranji predstavitvi čutnih vtisov iz okolja.« (Marentič - Požarnik, 2000, str. 152). »Ljudje se razlikujemo po tem, katerim čutnim vtisom (kanalom) dajemo prednost pri zaznavanju, predstavljanju, učenju in tudi sporočanju. Največkrat gre za delitev na vi- zualni (vidni), avditivni (slušni) in kineste- tično-čustveni stil (čutili vonja in okusa sta v učenje redkeje vključeni).« (Marentič - Požarnik, 2000, str. 153). Nekaj zunanjih (vedenjskih) značilnosti ljudi z različnimi stili zaznavanja (Marentič - Požarnik, 2000, str. 153). Vizualni stil. Posameznik: - uporablja predvsem besede, ki označujejo barve in vidne vtise: ima jasne predstave, uvidi bistvo problema; - je organiziran, sistematičen; - je miren, premišljen; - si zapomni predvsem slikovno gradivo, podobe; - hrup ga manj moti; - težko si zapomni ustna navodila; - raje bere sam, kot da posluša; - stvari urejuje po barvah; - želi pregled, vizijo (na papirju skice, mi- selne vzorce …). 048 Avditivni stil. Posameznik: - uporablja izraze »to mi dobro zveni«, »to je odgovor na vprašanje«; - ima rad predavanja, razprave, razgovore in si veliko zapomni; - pri branju premika ustnice, rad glasno bere; - govori sam s seboj, pri učenju uporablja notranji dialog; - hrup ga moti pri delu; - govori ritmično; - ima rad glasbo; - dobro posnema govorni ton, barvo (na- rečno) melodijo; - vse si zapomni po vrsti, po korakih; - bolje govori, kot piše. Kinestetični stil. Posameznik: - uporablja izraze »imam slab občutek«, »obliva me kurja polt«; - ljudi, stvari, predmetov se dotika, se jim približa; - veliko se giblje, gestikulira; - uči se ob ravnanju s predmeti; - si več zapomni med hojo; - ob branju si kaže s prstom; - bolje si zapomni celovito izkušnjo kot po- drobnosti; - govori počasi; - rad bere »akcijske« knjige; - važnejši mu je dober občutek kot videz (obleke …). Pri večini ljudi gre za kombinacije stilov, vendar je eden prevladujoč. Najpogostejši je vizualni stil. Učitelj ne more podrobno poznati vseh stilov in njihovih različic. Pomembno je, da je za tovrstne razlike občutljiv in da pozna svoj stil. Rezultati v učno-vzgojnem proce- su so najboljši, kadar imajo učenci in učitelj enak stil ali kadar je učitelj dovolj prožen in svoj način dela prilagaja. Pomembni napotki za učitelja (Marentič - Požarnik, 2000, str. 161): - učitelj naj se zaveda značilnosti in posle- dic svojega prevladujočega stila in stila svojih učencev, - upošteva naj značilnosti večinskega stila učencev in se mu prilagaja, - učence naj ozavešča o teh razlikah, jih na- vaja na samoopazovanje, razmislek, jim ponudi načine za spoznavanje lastnega stila, - učence naj spodbuja k izkoriščanju la- stnih prednosti in k sistematičnemu raz- vijanju šibkih področij, - daje naj napotke za domače učenje, ki bodo upoštevali posebnosti stilov (npr. uporaba zvočnih posnetkov snovi, misel- nih vzorcev, učne kartoteke ...). Primer diferenciacije pri pouku matemati- ke na podlagi stilov zaznavanja Ideja za metodično-didaktično diferenciaci- jo na podlagi poznavanja stilov zaznavanja pri učencih je bila podana na enem izmed študijskih srečanj učiteljev matematike v osnovni šoli. Razlike med učenci, ki nare- kujejo potrebe po diferenciaciji in individua- [Slika 1] Plakat v učilnici Stili zaznavanja in diferenciacija 049 lizaciji, lahko identificiramo tudi s poznava- njem njihovega stila zaznavanja. Diferenciacija obsega vrsto strategij, s ka- terimi se učinkovito odzivamo na različne učne potrebe v učni skupini. Učenje učen- cem približamo tako, da jih vključimo v de- javnost, pri kateri se lahko oprejo na svoja močna področja in nagnjenja. Če otrok ve, kateri zaznavni stil pri njem prevladuje, lah- ko s pridom izkoristi njegove prednosti za uspešnejše učenje. a) Ugotavljanje stila zaznavanja v učni skupini Točke I z j a v a 1. Nekaj lažje razumem, če se o tem pogovarjam z drugimi ljudmi. 2. Pri pouku precej pozorno opazujem učiteljev obraz. 3. Pri zapisovanju v zvezek ali pri branju učne snovi uporabljam barve (npr. mar- kerje, naglaševalce besedila, flomastre, barvice). 4. Dobre zamisli se mi porajajo, kadar sem telesno dejaven. 5. Raje imam ustna kot pisna navodila. 6. Raje poslušam besedilo na kaseti, kot da bi ga sam prebral. 7. Bolj kot ustni opis poti, ki jo moram prehoditi, mi ustreza narisan zemljevid. 8. Slabše se odrežem pri pisnih testih kot pri ustnem spraševanju. 9. Ko se učim, ne sedim rad za mizo, ampak si raje izbiram različna mesta (npr. na tleh, na postelji ...) 10. Delam si zapiske, vendar so le-ti nekoliko neurejeni. 11. Z lahkoto razumem in berem zemljevide, preglednice, grafe ipd. 12. Ne morem dolgo sedeti pri miru. 13. Rad delam stvari z rokami. 14. Če nekaj delam, me prižgan radio moti. 15. Kadar se učim, imam rad veliko premorov. 16. Kadar govorim, uporabljam tudi telesno govorico (npr. kretnje). 17. Težko si predstavljam neznane stvari, pojave, naprave. 18. Raje bi takoj začel izdelovati neki izdelek, kot da bi prej poslušal navodila o tem, kako ga narediti. 19. Rad pripovedujem šale in si jih zlahka zapomnim. 20. Kadar berem ali poslušam razlago, si veliko zapisujem. [Slika 2] Katere so vedenjske značilnosti za moj stil zaznavanja? 050 21. Med poslušanjem razlage pogosto delam čačke po papirju oz. klopi. 22. Četudi med ustno razlago ne gledam učitelja, lahko dobro sledim temu, kar govori. 23. Rad ustvarjam modele iz tega, kar se učim. 24. Ko pišem test, si zlahka predstavljam stran v zvezku ali knjigi, kjer je snov, ki sem se jo učil. 25. Raje delam projektne naloge, kot pa pišem spise, povzetke in obnove. 26. Kadar pišem, rad govorim. 27. Ko berem, v mislih ‘poslušam’ besede. 28. Če si pišem, si bolje zapomnim. 29. Pri ljudeh si ne zapomnim dobro njihove zunanjosti, bolje si zapomnim njihove besede. 30. Če si želim nekaj zapomniti, npr. telefonsko številko nekoga, mi pomaga, če si o njej v mislih ustvarim podobo. 31. Če se učim na glas, si snov bolje zapomnim. 32. V mislih si lahko predstavljam tisto, kar berem, poslušam. 33. Raje berem sam, kot da mi bere kdo drug. Točke: 5 - skoraj vedno 4 - precej pogosto 3 - včasih 2 - redko 1 - skoraj nikoli Vir: CPI. Medmrežje: http://www.cpi.si/files/cpi/userfiles/Publikacije/Mapa_ucnih_dosezkov1.pdf (18. 2. 2010) Vprašalnik za ugotavljanje stila zaznava- nja sem uporabila v oddelku 7. razreda (heterogena skupina 16 otrok). Učencem sem najprej njihovi razvojni stopnji pri- merno predstavila teoretična izhodišča. Značilnosti posameznega stila zaznava- nja, spoznavanja in učenja sem v strnjeni obliki predstavila tudi na plakatu. Učenci so pokazali navdušenje za sodelovanje in so z veseljem odgovorili na vprašanja. Vprašalnik za ugotavljanje stila zaznavanja Za ugotavljanje stila zaznavanja je na voljo kar nekaj različnih vprašalnikov, vendar ni vsak primeren za dvanajstletne otroke. Za spodnjega sem se odločila, ker so izjave v njem preproste in učencem razumljive. Tudi sistem točkovanja je preprost. Učenec vsako izjavo ovrednoti s točkami od 1 (če trditev zanj skoraj nikoli ne velja) do 5 (če trditev zanj skoraj vedno velja). Glede vprašalnika sem se posvetovala tudi s šolsko pedagogi- njo, ki se je z mojo izbiro strinjala. Stili zaznavanja in diferenciacija 051 Učenec Vidni tip Telesno-gibalni tip Slušni tip Tip Učenec/ka 1 40 30 28 vidni Učenec/ka 2 44 38 35 vidni Učenec/ka 3 37 32 38 kombinacija vidnega in slušnega Učenec/ka 4 46 28 39 vidni Učenec/ka 5 28 32 29 telesno-gibalni Učenec/ka 6 37 50 33 telesno-gibalni Učenec/ka 7 43 31 35 vidni Učenec/ka 8 35 44 24 telesno-gibalni Učenec/ka 9 41 49 46 telesno-gibalni Učenec/ka 10 34 33 36 slušni Učenec/ka 11 30 35 34 kombinacija slušnega in telesno-gibalnega Učenec/ka 12 29 37 34 telesno-gibalni Učenec/ka 13 37 24 26 vidni Učenec/ka 14 37 37 33 kombinacija vidnega in telesno-gibal- nega Učenec/ka 15 29 24 25 vidni Učenec/ka 16 45 34 34 vidni Razlaga rezultatov po zgornjem vprašalni- ku Točke, ki jih učenec zbere pri izjavah 2., 3., 7., 11., 14., 20., 24., 28., 30., 32. in 33. sešteje- mo ter jih dodelimo vidnemu tipu. Podobno vsoto točk zbranih ob izjavah 4., 9., 10.,12., 13., 15., 16., 18., 21., 23. in 25. do- delimo telesno-gibalnemu tipu. In nazadnje še točke za slušni tip. Dobi- mo jih kot seštevek točk ob izjavah 1., 5., 6., 8., 17.,19., 22., 26., 27., 29. in 31. V spodnji tabeli so prikazani rezultati do- bljeni z izbranim vprašalnikom v skupini so- delujočih sedmošolcev. Ugotovitve Vsak izmed nas izkazuje mešanico vseh treh stilov zaznavanja, vendar pri večini eden pre- vladuje. Seštevek točk, ki je večji od 40, kaže na posebej močno izražen stil zaznavanja. V skupini sodelujočih sedmošolcev je to- rej: sedem otrok vidnega tipa, pet telesno-gi- balnega tipa, en otrok je slušni tip. Pri treh posameznikih sta izrazitejša dva stila hkrati, tako ne moremo govoriti o enem prevladu- jočem. Izid se je v večini primerov ujemal z otrokovo lastno presojo o zaznavnem stilu. Čeprav je bila anketirana skupina otrok šte- vilčno majhna, se je tudi tu potrdilo, da je vi- zualni stil najpogostejši. Učenci so brez težav 052 [Slika 3] Načrtovanje težišča hitro ugotovili tudi, kateri je moj prevladujo- či stil zaznavanja. Ugotovitev, dobljenih z vprašalnikom, ni mogoče neposredno prevesti v napotke za učenje posameznika. Pomembno je, da se zavedamo, da ne gre pri učenju le za kvanti- tativne razlike med učenci (eni se slabše uči- jo, drugi bolje, eni hitreje, drugi počasneje), ampak so med njimi tudi kvalitativne razli- ke, kar pomeni, da se različni ljudje različno učijo in drugače spoznavajo. b) Izvedba učne ure Pri učni uri usvajanja nove učne snovi (Tež- išče trikotnika) sem za usvojitev istega cilja predvidela različne učne poti, delovna sred- stva, pripomočke, navodila, in sicer tako, da bi zadostila vsem trem učnim tipom. Vizualni učenci najučinkoviteje prede- lujejo informacije, kadar vidijo, kaj se učijo (berejo, opazujejo, pišejo). Slišnim učencem ustrezajo ustne razlage, poslušanje navodil. Kinestetični učenci se najbolje učijo, kadar lahko delajo s predmeti, se dotikajo, premi- kajo ali celo hodijo po razredu. V učni uri učenci sledijo istemu cilju (opredeliti in do- ločiti težišče trikotnika), razlikujejo pa se na- čini procesiranja podatkov. Na podlagi rezultatov, dobljenih z vprašal- nikom, sem učence razvrstila v tri skupine. Zaradi različnih pristopov k določanju teži- šča trikotnika sem se odločila za heterogene skupine. V vsaki je bil vsaj po en predstavnik vsakega zaznavnega tipa. Na ta način so se učenci med seboj dopolnjevali, si pomagali in sodelovali. Pozorna sem bila tudi na to, da so bile vse tri skupine učno približno enako močne. Potrebščine za delo: - model trikotnika narisan na kosu lepen- ke, škarje; - delovni list za vsakega posameznika v skupini; - mali prenosni računalnik z nameščenim programom GeoGebra. Učenci so potrebovali še vsak svoje geome- trijsko orodje. Učenec – vidni tip je naglas prebral navodila za delo v skupini – tudi zaradi učencev, ki so slišni tipi. Reševanje prve naloge Učenca – telesno-gibalni tip sta iz lepenke izrezala trikotnik in mu s pomočjo konice svinčnika poiskala podporno točko tako, da je trikotnik miroval v ravnovesni legi. Točko sta označila in poimenovala T. Reševanje druge naloge To nalogo rešujejo vsi učenci v skupini (ne glede na zaznavni tip), saj je temeljni učni cilj te ure trikotniku načrtovalno določiti težišče. Ker je trikotnik na delovnem listu skladen s trikotnikom iz lepenke, učenci preverijo, ali sta točki v obeh primerih identični. Stili zaznavanja in diferenciacija 053 Reševanje tretje naloge Pri risanju trikotnika in njegovega težišča s pomočjo programa za dinamično geo- metrijo GeoGebra se učenci izmenjujejo, si medsebojno pomagajo (drug drugega učijo uporabe računalniškega programa) in opa- zujejo premikanje težišča, če premikajo eno od oglišč trikotnika. Pred koncem učne ure predstavnik skupine poroča. Skupaj oblikujemo povzetke. [Slika 5] Zaslonsko okno programa GeoGebra [Slika 4] Reševanje naloge z računalniškim pro- gramom List z navodili za delo v skupini 7. razred 1. naloga Določanje težišča modelu trikotnika iz lepenke Iz lepenke izrežite model trikotnika. Model nato previdno postavite na konico svinčni- ka tako, da bo stal v ravnovesni legi. Podporno točko, v kateri model miruje, označite s T. Točko T imenujemo težišče trikotnika. Delovni list za delo v skupini 054 3. naloga Določanje težišča trikotnika z računalniškim programom GeoGebra. V programu GeoGebra ( www.geogebra.org ) načrtajte poljuben trikotnik in mu do- ločite težišče. Označite eno od oglišč trikotnika in ga premikajte po risalni površini. Opazujte, kaj se dogaja s težiščem. _____________________________________________________________________ Ali je težišče trikotnika lahko zunaj njegove notranjosti? _____________________________________________________________________ List z navodili za individualno delo 7. razred Določanje TEŽIŠČA trikotnika s pomočjo načrtovanja Težišče trikotnika poiščemo na naslednji način. 1. Poiščemo razpolovišča vseh treh stranic. To naredimo s pomočjo simetral daljice. Dobl- jena razpolovišča po vrsti označimo, na primer: središče stranice c: K središče stranice a: L središče stranice b: M 2. Narišemo daljice, ki povezujejo središče daljice z nasprotnim ogliščem. Daljico, ki povezuje središče stranice z nasprotnim ogliščem, imenujemo težiščnica. Težiščnice smiselno označimo: težiščnica na c: t c (povezuje točko K in oglišče C) težiščnica na a: t a (povezuje točko L in oglišče A) težiščnica na b: t b (povezuje točko M in oglišče B) Kaj opazite?___________________________________________________________ Delovni list za individualno delo Stili zaznavanja in diferenciacija 2. naloga Določanje težišča trikotniku s pomočjo načrtovanja Rešite nalogo na delovnem listu. Načrtujte natančno in po korakih. Primerjajte točko T, dobljeno s pomočjo svinčnika (iz prve naloge), s tisto, ki ste jo do- bili s pomočjo načrtovanja (iz druge naloge). Kaj ugotovite? _____________________________________________________________________ 055 Dopolni: Težiščnice t c , t a in t b se sekajo v točki _____, ki jo imenujemo ___________________. zaznavni kanal je zanj primaren in kateri je tisti, ki mu pomaga preverjati informacije. Na podlagi poznavanja značilnosti svojega stila zaznavanja otrok lažje prilagaja način učenja in posega po učinkovitejših učnih strategijah. Izkazalo se je, da si otroci želijo tovrstnih informacij ter napotkov za učenje. Poznavanje lastnega učnega stila je po- membno tudi za učitelja. Spodbuja ga k samorefleksivnosti o lastnem stilu učenja in načinih poučevanja ter k samoevalvaciji svojega pedagoškega dela. Omogoča mu, da tovrstne različnosti zazna pri učencih in spo- znanja uporabi za učinkovitejše poučevanje. Učne vsebine pri pouku matematike so dovolj pestre in raznolike, da prilagajanje učnih metod in oblik posameznim učnim tipom ne predstavlja posebne ovire. Uči- telj mora seveda vlagati več truda in dela η Sklep Didaktično-metodična diferenciacija je prva, po kateri bomo posegli, da bi vsakemu otro- ku omogočili doseči učne cilje. Šele, če ta pri posamezniku ne prinese pričakovanih rezul- tatov, je smiselno diferencirali na ciljno-vse- binskem področju. Če učitelj upošteva raz- ličnost učencev pri zaznavanju, sprejemanju, procesiranju, razumevanju in predstavljanju učne vsebine ter temu prilagaja didaktične pristope, bodo mnogi učenci dosegli višje cilje, kot bi jih sicer. Ugotavljanje stila zaznavanja pri učencih v sedmem razredu in učna ura, kjer so le-ti z različnimi didaktično-metodičnimi postop- ki in sredstvi sledili istemu cilju, je bila za vse udeležence pozitivna izkušnja. Učenci so dobili priložnost, da na svoje zmožnosti sprejemanja in učenja pogledajo skozi novo dimenzijo. Vsak je izvedel, kateri 056 v priprave na pouk, še posebno da zadosti tistemu stilu zaznavanja, ki ga sam najmanj uporablja. Ker se pedagog z različnostjo v ra- zredu sooča vsak dan, je prav, da svoj reper- toar postopkov, metod in pristopov nenehno širi in s tem zagotavlja upoštevanje enakih možnosti in drugačnosti za vse učence. δ Viri in literatura 1. Heacox, D. (2009). Diferenciacija za uspeh vseh. Ljubl- jana: Rokus Klett. 2. Kramar, M. (2004). Didaktični vidiki diferenciacije pouka. V: Kramar, M. (ur.), Diferenciacija in nivojski pouk v prenovljeni šoli. Ljubljana: založništvo Supra. 3. Marentič - Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS, 1. izdaja 4. Pravilnik o izvajanju diferenciacije pri pouku v osnov- ni šoli (Ur. l. RS, št. 63, 16. 6. 2006). 5. Strmčnik, F. (1987). Sodobna šola v luči učne diferen- ciacije in individualizacije. Ljubljana: Zveza organiza- cij za tehnično kulturo. 6. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o os- novni šoli (Ur. l. RS, št. 60/2006). 7. Zakon o osnovni šoli (Ur. l. RS, št. 12/96). 8. Interno gradivo s študijskih skupin za matematiko v OŠ v šol. letu 2009/2010 9. http://www.cpi.si/files/cpi/userfiles/Publikacije/ Mapa_ucnih_dosezkov1.pdf 10. http://www.geogebra.org Stili zaznavanja in diferenciacija