V spomin Savici
Hočevarjevi
Prejšnji torek smo se na Žalah za vsclej po-slovili od Savice Žagar-Hočevarjeve. Mnogo nas je prišlo, mnogo njenih prijateljev, soborcev, znancev in sodelavcev, mnogo takih, ki smo jo imeli radi in jo spošto-vali. In ko so govorniki tam še enkrat razgri-njali njeno življenjsko pot, omenjali n.jeno požrtvovalnost in skraj-no predanost Partiji, smo mi, ki smo imeli srečo, da smo lahko de-lali z njo v družbeno-političnih organizacijah krajevne skupnosti Gra-dišče, potihoma vse na-šteto še dopolnjevali.
V spominu so nam vstajali mnogi sestanki, ko je pokojna Savica z vso svojo značilno vero v pravilnost naše poti opozarjala na nepravil-nosti, ki jih je polno vsakdanje življenje, ko je živo in polna idej po-magala oblikovati pro-grame naših javnih na-stopov, ali ko se je za-vzemala za to, da bi otroci dobili prostor za igro, za sestanke, za tehnično in kulturno izobraževanje. S pre-pričevalno besedo nas je bodrila k akciji za izboljšanje našega vsak-dana, z lastnim zgle-dom nas je spodbujala k večji dejavnosti in od-govornosti.
In zdaj naše Savice ni več. Sklenjena je njena revolucionarna pot, ne-razumljiva smrt je pre-trgala njeno bogato, plemenitega žrtvovanja polno življenje. Ostali pa so med nami njeni življenjski         principi,
njeni ideali, njena vera v našo svetlo bodoč-nost, kar vse je razda-jala vsakomur, ki jo je bil voljan poslušati in od nje sprejemati. Te-ga smo se zavedli vsi, ki smo se pretekli petek zbrali pri žalni seji kra-jevne skupnosti Gradi-šča. In tiha obljuba vseb nas, njenih sode-lavcev, prijateljev in občudovalcev je bila, da po svojih močeh nada-ljujemo ono, česar Sa-vica ni več utegnUa. Da še z večjo energijo kot doslej strnemo svoje vrste, osveščamo in vzgajamo svojo okolico in pomagamo mladini, ji odpiramo oči, pred-vsem pa, da jo kar najbolj in najhitreje vključujemo v naš vsakdanji utrip.
S tem, menimo, lah-ko najbolj zvesto in konkretno izpolnimo naloge in cilje, za kate-re je izgorevala in iz-gorela naša Savica.
Staša Cvetko