Obzor Zdr N 2003; 37: 61-6 61 PROBLEMI HRANJENJA BOLNIKOV PO MOŽGANSKI KAPI PROBLEMS OF FEEDING AFTER STROKE Alenka Košir, Marija Bohinc UDK/UDC 616.831-005.1:613.2-032 DESCRIPTORS: cerebral infarction; eating; parenteral nutrition Abstract – The article presents the findings of the research on problems occuring in feeding the patients after stroke. The research study was carried out in two old people’s homes by means of inquiries for 62 patients and personnel helping them with their feeding. The goal of the research was to find out kinds and severity of the problems and the attitude of patients towards them. It has been found out that problems with feeding following stroke are a frequent and severe problem, occurring in 76 % of the cases, having also deep psychological and social consequences. ali ne more požirati. Daniels in sod.(1998) so v raziskavi, ki so jo opravili pri bolnikih v akutni fazi, z videofluoroskopskim snemanjem požiranja ugotovili prisotnost disfagije v 65 %. Hranjenje pri takih bolnikih poteka parenteralno – intravenozno ali enteralno po sondi. V fazi rehabilitacije se sposobnost požiranja večinoma povrne. V nekaterih primerih pa so težave trajne narave in hranjenje po sondi ostane oblika hranjenja za vse nadaljnje življenje. Problema pri hranjenju ne predstavlja samo disfa-gija, temveč tudi druge nevrološke motnje, ki so posledice kapi. To so motnje motorike, senzorike, komunikacije, kognitivnih funkcij, čustvovanja in vedenja. Jacobssonova (1998) je v raziskavi ugotovila, da se zaradi teh nevroloških motenj 70 % bolnikov po možganski kapi srečuje s problemi pri hranjenju. Namen raziskave Namen opravljene raziskave je bil ugotoviti, kateri in kako pogosti so problemi pri hranjenju, ki se pojavljajo zaradi prizadetosti po možganski kapi. Predvsem v obdobju, ko ni več mogoče pričakovati bistvenega izboljšanja nevroloških izpadov in so problemi trajne narave, kar zmanjšuje kakovost življenja varovancev. Alenka Košir, viš. med. ses., ZD Škofja Loka, Patronažna služba Mag. Marija Bohinc, univ. dipl. org., viš. med. ses., višja predavateljica, Visoka šola za zdravstvo, Ljubljana DESKRIPTORJI: možganski infarkt; hranjenje; parenteralna prehrana Izvleček – V članku so predstavljene ugotovitve raziskave o problemih, ki se pojavijo pri hranjenju bolnikov po možganski kapi. Raziskava je potekala v dveh domovih za starejše na podlagi anketiranja bolnikov in tistih, ki jim nudijo pomoč pri hranjenju. V raziskavo je bilo zajetih 62 bolnikov po možganski kapi. Cilj raziskave je bil ugotoviti, kateri in kako pogosti so problemi pri hranjenju in kakšen je odnos bolnikov do njih. Ugotovitve raziskave so pokazale, da so težave pri hranjenju po kapi pogost in resen problem, saj so bile ugotovljene v 76 % anketiranih ter da imajo globlje duševne in socialne posledice. Uvod Možganska kap je obolenje, ki vse bolj ogroža sodobnega človeka in skupaj z žilnimi obolenji predstavlja enega izmed prioritetnih zdravstvenih problemov. Bolnikom povzroči različne izgube in pušča vrzel v življenju in osebnostnih interesih (Jacobsson, 1998). Temu primerno se zmanjša sposobnost samooskrbe pri opravljanju življenjskih aktivnosti, med katerimi je tudi aktivnost hranjenja. Težave, ki nastanejo so lahko različne – od popolne nesposobnosti hranjenja, ki se pojavi neposredno po kapi, do komaj opaznih težav ali popolne ozdravitve po rehabilitaciji. Hranjenje je proces, pri katerem živi organizem vnaša s hrano v telo hranljive snovi (Grene, Harry, 1987). Vendar hrana ne zadovoljuje samo naših fizioloških potreb. Obrok hrane je tesno povezan s čustvi (Jacobs-son, 1998), saj nekatera čustva včasih povzročajo željo po posebnih jedeh. Hranjenje in hrana imata za posameznika kulturni in družbeni pomen, ki je povezan s samo-identifikacijo (Jacobsson, 1998). Ta se odraža skozi to kaj, kje in kako pijemo in jemo. Zato lahko težave pri hranjenju, ki se pojavljajo zaradi bolezni in prizadetosti, povzročajo poleg fizioloških tudi psihične in sociološke probleme pri bolnikih. Pri možganski kapi je sposobnost hranjenja najbolj prizadeta v akutni fazi, ko je bolnik letargičen, v komi 62 Obzor Zdr N 2003; 37 Metoda Raziskovalna metoda je bila deskriptivna, raziskovalna tehnika je bila anketa, sestavljena iz 24 vprašanj. Vzorec V raziskavi so sodelovali varovanci iz Doma starejših občanov Ljubljana-Bežigrad in Škofja Loka. V njej so bili zajeti vsi varovanci, ki so utrpeli možgansko kap, in sicer 32 iz bežigrajskega ter 30 iz škofjeloškega doma, skupaj 62 varovancev. Zbiranje podatkov Zbiranje podatkov je potekalo od junija do avgusta 1999 s pomočjo anketnega vprašalnika. Vprašanja so bila razdeljena v tri sklope. Prvi sklop vprašanj se je nanašal na splošne podatke o varovancu: spol, starost, zakonski stan, kraj bivanja, izobrazba, poklic. Drugi sklop vprašanj je ugotavljal stanje po kapi: čas od zadnje kapi, število kapi, nevrološke spremembe neposredno po kapi, kraj zdravljenja, potek rehabilitacije in stanje prizadetosti po rehabilitaciji. Tretji sklop vprašanj je spraševal o težavah, ki so jih imeli varovanci pri hranjenju: o vrsti, okusu in vonju zaužite hrane; o sposobnosti žvečenja, požiranja in zadrževanja hrane v ustih; o sposobnosti priprave hrane na krožniku, vnosu hrane v usta in pitju; o položaju med hranjenjem; o družabnosti med hranjenjem; odnosu do težav in stanju sluznice. Obdelava podatkov Dobljeni podatki so bili obdelani s kvantitativno statistično metodo in prikazani v grafih in tabelah. Pri tem je bil uporabljen računalniški program Excel 98. V 58 % so varovanci samostojno odgovorili na vprašanja. V 38 % so zaradi prizadetosti varovancev podatke o hranjenju dopolnili člani negovalnega tima, v 4 % pa svojci varovancev. Rezultati Splošne značilnosti anketirancev V raziskavi je sodelovalo 62 varovancev iz obeh domov, ki so doživeli možgansko kap. Njihova povprečna starost je bila 79 let. Kar 84 % vseh je bilo starejših od 69 let. Žensk je bilo 41(66 %), moških pa 21(34 %). V 85 % so anketirani prihajali iz mestnega in primestnega okolja in le v 15 % s podeželja. Izobrazbena stopnja anketiranih je bila nizka. Kar 69 % vseh je imelo manj kot srednjo šolo, 16 % srednjo šolo in le 14 % višjo in visoko izobrazbo. Temu primerno je bilo tudi delo, ki so ga opravljali, saj so bili varovanci v 48 % zaposleni kot delavci. V 24 % so opravljali delo na domu, v 15 % administrativno delo in le v 11 % je bilo delo, ki so ga opravljali, intelektualne narave. Podatki o možganski kapi Varovanci so v 73 % doživeli eno kap. Pri ostalih se je kap enkrat ponovila, v 8 % tudi dvakrat ali več. Te-tičkovič (1997) v zvezi s tem navaja podatek, da se cerebrovaskularne bolezni ponavljajo v 9 % na leto in da je tveganje za njeno ponovitev toliko manjše, kolikor hujša je okvara živčnega sistema po prvi bolezni. V času raziskave je pri 77 % varovancev preteklo od zadnje kapi eno leto in več in so že prestali fazo aktivne rehabilitacije. Preostalih 23 % je kap doživelo pred manj kot leto dni, od tega 5 % v zadnjih treh mesecih. Čas, ki je pretekel od dneva kapi, je pomemben za bolnikovo rehabilitacijo. Najpomembnejše je obdobje takoj po kapi, ko se izgubljene funkcije lahko obnovijo in s tem tudi zmanjšajo težave V akutni fazi kapi se je 73 % varovancev zdravilo bolnišnično. Ostali so bili v domski, domači oskrbi ali obravnavani v splošni ambulanti . Varovanci, ki so bili v bolnišnični oskrbi, so tam začeli tudi z rehabilitacijo. Pri 54 % varovancev se je rehabilitacija nadaljevala v domu starejših občanov v okviru domske fi-zioterapije, v 10 % v zdravstvenem domu, pri 16 % pa nikjer. Rehabilitacije na Inštitutu za rehabilitacijo invalidov je bilo deležnih 14 % varovancev, v zdravilišču pa 5 % varovancev. Nevrološke okvare, ki so jih opazili pri varovancih takoj po kapi so bile prizadetost ene strani telesa v 94 %, motnje govora v 44 %, motnje požiranja v 39 %, motnje spomina v 18 %, motnje vida v 6 % in v 3 % prizadetost obeh strani telesa (graf 1). Pri tem smo se osrediščili le na tiste okvare, ki povzročajo probleme pri hranjenju, saj je posledic možganske kapi še več, na primer inkontinenca vode in blata, motnje branja in pisanja. Po zdravljenju in rehabilitaciji so se v 23 % nevrološke okvare izboljšale v tolikšni meri, da so postali samostojni pri opravljanju življenjskih aktivnosti. Pri 66 % vprašanih je kap zapustila prizadetost, zaradi katere potrebujejo pomoč pri opravljanju življenjskih aktivnosti. V 11 % so bile nevrološke okvare in prizadetost tako hude, da ni prišlo do izboljšanja. Težave pri hranjenju bolnikov po možganski kapi Z anketo smo ugotovili, da je imelo težave pri hranjenju 47 varovancev (76 %). Drugih 15 (24 %) je doživelo lažjo kap. Ta ni pustila trajnih nevroloških posledic, ki bi varovance ovirale pri hranjenju. Graf 2 prikazuje, katere in kako pogoste so bile težave, ki so jih imeli vprašani pri hranjenju. Največ varovancev (76 %) je imelo težave pri pripravi hrane Košir A, Bohinc M. Problemi hranjenja bolnikov po možganski kapi 63 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% 94% / 44% 39% s s / 7 18% I s s 6% 3% •-----„ 2% / L—P s <> s ; l—\s> ^_^> / prizadetost obeh strani telesa prizadetost ene strani telesa motnje govora motnje spomina motnje požiranja motnje vida druge motnje Graf 1. Nevrološke okvare, ki so se pojavile neposredno po kapi. na krožniku. Pogoste so bile težave pri prenosu hrane k ustom (45 %) in pri žvečenju (42 %). Požiranje je bilo moteno pri 37 % vprašanih. V 24 % so bili varovanci brez težav. Pri nekaterih je bilo opaziti več težav hkrati. Ugotovili smo, da je vseh 28 (45 %) bolnikov s težavami pri prenosu hrane v usta imelo tudi težave pri pripravi jedi na krožniku. Med težavami pri pripravi hrane je največje povzročalo rezanje hrane (55 %) in odpiranje embalaže (55 %). Težavi sta pri varovancih nastopali hkrati. V 45 % varovanci niso mogli namazati kruha, v 18 % so polivali iz krožnika pri zajemanju tekoče hrane. Varovanci s pasirano hrano in sondo so bili obravnavani posebej. Hrana, ki jo uživajo, je že pripravljena, večina pa se jih ne more hraniti sama. Ob prenosu hrane v usta se je srečalo s težavami 28 varovancev (45 %). Od teh je 17 varovancev (27 %) med prenosom stresalo hrano z jedilnega pribora, 11 80% 60% 40% 20% 0% / 76% A S 45% 42% 37% s s / / / / 24% / / / / ) ) / / priprave prenosa žvečenja požiranja Graf 2. Težave varovancev pri hranjenju. 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% / / / / / 55°/ 55°/ 1 s 0 45°/ 24°/ 0 1 21% 18% 7 s -p s s z1 ' I S * / pripravi ne more ne more ne more poliva pri uživa pasirano sam rezati odpreti mazati zajemanju hrano ali embalaže kruha ima sondo Graf 3. Težave varovancev pri pripravi hrane in rokovanje z njo na krožniku. varovancev (18 %) pa zaradi prizadetosti ni moglo prenesti ne hrane z jedilnim priborom in ne kozarca s tekočino k ustom. 14 (22 %) varovancev je polivalo med prenosom kozarca k ustom. Stresanje z jedilnega pribora je bilo nekoliko pogostejše od polivanja iz kozarca 6 %. Sposobnost žvečenja in zadrževanja hrane v ustih je bila motena pri 26 varovancih (42 %). Pri štirih varovancih je bila prizadetost po kapi tako huda, da niso bili sposobni priprave hrane v ustih in pitja, zato so se hranili po sondi. Število varovancev, ki jim je uhajala med pitjem tekočina iz ust, je bilo višje (17) kot število tistih, ki so med žvečenjem drobili iz ust. Pri žvečenju si je z gibi glave pomagal eden varovanec. Drobljenje in polivanje iz ust je bilo istočasno prisotno pri 9 varovancih. Za ugotovitev možne zmanjšane sposobnosti poži-ranja smo varovance spraševali, ali se jim hrana kdaj »zaletava«. Pritrdilno je odgovorilo 23 (37 %) vprašanih. Najpogostejši vzrok zaletavanja je bil, če je bilo hrane v ustih preveč naenkrat 13 varovancih (21, %) in, če je bila hrana, ki so jo uživali bolj redka ali so bile to tekočine pri 8 varovancih (13 %). Pri treh (5 %) je bilo zaletavanje in pokašljevanje med hranjenjem redno. Pri štirih varovancih (6 %) je bila sposobnost požiranja tako prizadeta, da je hranjenje potekalo po sondi. Pri nekaterih varovancih je bilo ugotovljenih več težav hkrati. Glede na konsistenco je bila hrana, ki so jo uživali, pri 39 varovancih običajne konsistence. Mehko hrano je uživalo 10 varovancev, pasirano hrano 9, sondno hrano 4 in gosto-tekočo hrano nobeden. Sonda, po kateri so se hranili varovanci, je bila pri treh vstavljena skozi nosnico, pri enem pa skozi ga-strostomo. Kakšen je bil vpliv konsi-stence hrane na njen okus in vonj, prikazujeta tabela 1 in tabela 2. Za večino sta ostala okus in vonj enaka kot pred kapjo. Slabši okus hrane po kapi je navedlo 16 varovancev, od katerih je 10 % (4) uživalo navadno hrano in 57 % (12) hrano spremenjene konsistence. Trije varovanci so menili, da je hrana brez okusa. Spremembe vonja po kapi je zaznalo prav tako 16 varovancev (25 %). Od tega je 9 varovancev (14 %) menilo, da ima hrana slab vonj in 7 (11 %), da je hrana brez vonja. Dobljeni podatki so pokazali povezavo med spremembami okusa in voha, saj so tisti, s težavami pri zaznavanju okusa hrane, imeli tudi težave pri zaznavanju vonja hrane. brez 64 Obzor Zdr N 2003; 37 40 30 20 10 34 ¦ 37 S 17 / 14 11 n ^ P s w U / uporablja uporablja drži in prenaša ne more jedilni pribor in prenaša kozarec sam prenesti pribor raztresa kozarec in poliva hrane Graf 4. Prenos hrane v usta. Spremembe ustne sluznice niso bile pogoste. Navedlo jih je 15 varovancev. V 12 primerih kot občutek žeje in suhih ust, v dveh kot problem zastajanja hrane v ustih in v enem primeru obloženost ustne sluznice. Podatki so bili upoštevani samo pri tistih, ki niso navajali vzporednih obolenj, ki sicer povzročajo podobne težave. Tak primer je sladkorna bolezen. Če bi upoštevali spremembe tudi pri teh varovancih, bi bil odstotek tistih z občutkom žeje in izsušenostjo ustne sluznice višji. V raziskavi smo ugotavljali tudi vpliv prizadetosti večinoma ene polovice telesa po možganski kapi, na Tab. 1. Vpliv konsistence hrane na okus. Navadna, Gosta trda Mehka Pasirana tekoča Tekočine Sonda Skupaj Enak okus 35 4 2 0 0 0 41 Slabši okus 4 6 6 0 0 0 16 Brez okusa 0 0 1 0 0 2 3 Skupaj 39 10 9 0 0 2 60* * Dva anketiranca zaradi teže bolezni nista odgovorila na vprašanje. Tab. 2. Vpliv konsistence hrane na vonj. Navadna, trda Mehka Pasirana Gosta tekoča Tekočine Sonda Skupaj Diši kot prej Slab vonj Brez vonja 35 3 1 4 3 3 5 2 2 0 0 0 0 0 0 0 1 1 44 9 7 Skupaj 39 10 9 0 0 2 60* sposobnost sedenja. Ugotovljeno je bilo, da je težave pri sedenju imelo 34 varovancev (55 %). Od teh je lahko 19 varovancev (31 %) obdržalo med sedenjem pokončno držo, če so imeli oporo na prizadeti strani. Drugih 15 varovancev (24 %) se je moralo zaradi velikih težav pri ohranjanju pokončne drže trupa hraniti v postelji. Kako stabilnost pri sedenju in sposobnost ohranjanja pokončne drže vpliva na pripravo in vnos hrane v usta prikazuje tabela številka 3. Težave pri pripravi hrane je imelo vseh 34 varovancev, ki so imeli težave pri ohranjanju pokončne drže med sedenjem. Pri 27 varovancih z zmanjšano stabilnostjo med sedenjem sta bili prisotni obe težavi (priprave hrane na krožniku in vnosa v usta). Z raziskavo smo ugotavljali tudi odnos varovancev in njegove okolice do nastalih težav pri hranjenju in družbe, v kateri se najrajši mudijo med obedovanjem (graf 5). Varovanci, ki so imeli težave pri hranjenju, so v 34 % jedli rajši sami, z drugimi oskrbovanci pa v 26 %. V primerjavi s tistimi, ki niso imeli težav, jim je bila družba dosti manj mar (21 %), saj tega ni navedel nihče brez težav. Varovanci, ki so bili brez težav, so povedali, da radi jedo v družbi domačih in znancev (40 %) in tudi drugih oskrbovancev (47 %). Odgovori na vprašanje o počutju varovancev zaradi težav s hranjenjem so bili skopi. Kar 14 varovancev (30 %) s težavami ni odgovorilo na vprašanje. Da jih težave ne motijo, je izjavilo 16 varovancev (34 %), ki imajo težave pri hranjenju. Ostali so med problemi čustvovanja najpogosteje navajali jezo 6 (13 %) in brezvoljnost 5 varovancev (11 %). Občutek krivde in neprijetnost sta bila manj prisotna (graf 6). * Dva anketiranca zaradi teže bolezni nista odgovorila na vprašanje. Tab. 3. Vpliv položaja med hranjenjem na pripravo in vnos hrane pri varovancih s posledicami po možganski kapi. Stabilen Sedeč položaj Hranjenje sedeč položaj z oporo v postelji Skupaj Težave pri pripravi hrane na krožniku 12 6 1 19 Težave pri prenosu hrane v usta 0 0 0 0 Obe težavi 1 13 14 28 Skupaj 13 19 15 47 Razprava Ugotovitve raziskave potrjujejo, da posledice možganske kapi pogosto povzročajo težave pri hranjenju, saj so bile prisotne pri anketiranih varovancih. V raziskavi na Švedskem je Jacobsso-nova prišla do podobnih rezultatov, ko je ugotovila prisotnost težav pri hranjenju v 70 %. Nekateri varovanci so imeli le eno, večina pa dve ali več težav pri hranjenju. V kolikšni meri so se te pokazale, je bilo odvisno od nevroloških okvar, ki jih je zapustila možganska kap pri varovancu. Košir A, Bohinc M. Problemi hranjenja bolnikov po možganski kapi 65 80% 60% 40% 20% 0% / y y y 7 26% ' ? ima težave y y y y 34% 9% y | nima težav / 40% 47% y ~7 ?1% 13% / y z1 ) | 11% \y / sorodniki in znanci ostali oskrbovanci brez odgovora Graf 5. Družba, v kakršni so varovanci glede na težave med hranjenjem najrajši. 20 15 10 16 14 15 / / / 7 6 5 s 3 3 s" - 7 J I S y J/ ne motijo jeza neprijetnost brez volje brez odgovora brez težav Graf 6. Počutje varovancev zaradi težav s hranjenjem. Ne število, ampak jakost in obseg kapi sta odločala, v kolikšni meri so nastale težave pri hranjenju. Ugotovljeno je, da so vsi varovanci brez težav pri hranjenju imeli neposredno po kapi le eno, največ dve nevrološki okvari. Najpogosteje ugotovljene težave pri hranjenju so bile v zvezi s pripravo hrane na krožniku, vnosom hrane in tekočine v usta, zadrževanjem hrane v ustih in žvečenjem ter požiranjem. Podobne težave je v raziskavi ugotovila tudi Jacobssonova (1998). Težave v zvezi s pripravo hrane na krožniku so predstavljale največji problem pri hranjenju varovancev po možganski kapi, saj so bile najpogostejše. Hemiplegi-ja in hemipareza, ki zmanjšata moč in gibljivost ene od rok, zmanjšata varovančevo sposobnost za pripravo hrane, pri čimer mora uporabljati obe roki. Najpogostejše težave so bile v zvezi z odpiranjem zavojčkov in embalaž, pri mazanju namazov in rezanju hrane. Težavo pa je predstavljalo tudi zajemanje hrane, ko so varovanci zaradi zmanjšane kontrole gibov stresali in polivali mimo krožnika. Popolnoma nesposobni za pripravo hrane so bili varovanci s pasirano hrano in sondo. Ti so doživeli močnejšo kap, zato so imeli večje nevrološke okvare in več težav pri hranjenju. Težave pri vnosu hrane so bile manj pogoste kakor pri pripravi hrane na krožniku. Značilno za varovance, ki so polivali iz kozarca med prenosom k ustom, je bilo, da so tudi stresali hrano z jedilnega pribora. Ker je večina ljudi desničarjev, bi pričakovali, da bodo takšne težave pogostejše pri bolnikih s prizadetostjo desne roke in desne polovice telesa. Vendar so bile to- ze obraznih mišic ne morejo popolnoma zapreti ust, vrstne težave prav tako prisotne pri bolnikih z levostran- kar povzroča izsušenost ustne sluznice in ust. V neka-sko prizadetostjo. Jacobssonova (1998) vidi vzrok za terih primerih pride tudi do zastajanja hrane v ustih, to v nestabilnem položaju zaradi enostranske prizade- kar narekuje poostreno ustno nego. V raziskavi ni bilo tosti. Dobro nadziranje trupa tvori namreč oporno bazo, iz katere lahko premikamo roke (Koltin, Rosen, 1996). Nestabilen položaj telesa prizadene gibalno sposobnost rok in povzroča stresanje hrane med hranjenjem (Jacobsson, 1996). Prav ta ugotovitev lahko razloži, zakaj je stresanje hrane pogosto pri le-vostranski prizadetosti, ko je desna roka, s katero desničarji hrano prenašajo, neprizadeta. Še več: Jacobssonova (1996) trdi tudi, da je nestabilen položaj vzrok težav pri pripravi hrane na krožniku. Ugotovitve v opravljeni raziskavi so bile podobne, saj so se težave pri pripravi hrane pokazale pri vseh varovancih, ki so se hranili v postelji in so potrebovali pri sedenju oporo na prizadeti strani. Varovanci, ki so jedli v postelji in so med sedenjem potrebovali oporo na prizadeti strani, so imeli vsi razen enega težave pri vnosu hrane v usta. To pomeni, da ni bila samo prizadetost roke, ampak tudi nestabilen položaj pri sedenju kriv, da je varovanec hrano med prenosom stresal in polival. Nestabilnost pri sedenju in iskanje opore namreč zmanjšujeta tudi varovančevo osrediščenost, potrebno za pripravo hrane na krožniku in vnos hrane v usta. Nesposobnost zadrževanja hrane v ustih in žvečenja je bila tretja najpogostejša težava pri varovancih po možganski kapi. Pri tem je bilo ugotovljeno, da je uhajanje tekočine iz ust med pitjem pogostejše, kot drobljenje hrane med žvečenjem. Razlog za to je ugotovitev, da je hrano trše in gostejše konsistence lažje nadzorovati kakor tekočine (Lamber, Gisel, 1996). Zmanjšana sposobnost žvečenja in priprave bolusa za požiranje je bila najbolj izrazita pri varovancih, ki so uživali pasirano hrano in hrano po sondi. Zaletavanje hrane, pokašljevanje in dušenje med hranjenjem so znaki, ki kažejo na motnje pri požiranju. V raziskavi so varovanci navajali te težave najpogosteje tedaj, kadar je bilo v ustih preveč hrane naenkrat, kadar je bila hrana tekoča in kadar niso uporabljali pri požiranju posebne drže glave. Spremembe vonja in okusa hrane je navajala skoraj tretjina anketirancev. Večina, ki je omenjala slabše oku-šanje, je navajala tudi spremembe voha. Težave so bile nekoliko izrazitejše pri varovancih, ki so uživali hrano spremenjene konsistence (mehka hrana, pasirana, tekoča hrana po sondi). Jacobssonova (1998) je ugotovila, da so varovanci ob srečanju s hrano spremenjene konsistence in zaradi njenega vonja začutili slabost, ki jih je spomnila na bolezen in spremenjeno življenje. Po možganski kapi nekateri varovanci zaradi pare- sam vseeno 5 0