Nikita, sojenica moja Dragan Potočnik I. V siju kresnic jezdim v potu tvojega orgazma Sojenica moja ko te ljubim na tovarniških zidovih rišeš kričanje mojega srca ko te ljubim rojevaš v meni nov ritem ki lomi moje trpko drobovje ko te ljubim ljubim sok starih hiš skozi asfaltno barvo dežnega plašča na ramenih nedeljskih ostrig Sojenica moja 513 514 Dragan Potočnik II. neobljudeni gozdovi mečejo mreže na obale oceana ko te ljubim Sojenica moja stopaš v drhteči tančici in me zalivaš z belo krvjo svojih semen me dojiš s sladkostjo temnih globin oceana Sojenica moja moje utripanje oceana mehko drsim vate med vlažne stene devetega meseca ko te ljubim v dolgih oceanskih nočeh na krilih galebov Sojenica moja LINI M. ti ki žametno dotikaš moje vinograde ZIMJATIN Tvoje dojke skrivajo obraz nekje med skrinjo majskega hrošča nekje v krvi ptičjega petja in tretji dan bo žrtveni spev potnih teles Tvojih dojk umijem se v pohotno telo in tretji dan ne boš več rodila zato me pokrij pred ogledalom ki pijejo speče brodolomce in tretji dan 515 Nikita, sojenica moja bi zaplodil še lastno uzdo od mraka Tvojih dojk boli boli II. ti ki stopaš v granitne hodnike skozi krila štorkelj prihajaš ko topim besedo so tla v objemu nedeljskega jutra ko nežno drsim so stene mehke in vlažne ko postajaš zvok orlov ko topim besedo v meso ostajajo stene v soku lastnega orgazma kot žrtev na oltarju se ljubiš v pramenu las me izpiješ vsrkaš v znojne stene V dihanju pobesnelih valov V igri gospodarjev neba Ko topim Besedo v Meso III. ti ki prihajaš po desetino umazane so Tvoje solze solze zvezd mojih orhidej kjer se tali jok vdov in kjer luknjasti pajki sedajo v sivo usedlino očesnih jamic 516 Dragan Potočnik umazane solze Tvojega naroda Karantanije izžgana norčavost bosonogih otrok izžgana kot očenaš umazane solze Tvojih zvezd ki padajo na glave in Tvoja pomolzena usta me bodo nekega dne pogoltnila in spet bo kot takrat ko sem ustvarjal svet tema, mraz in vinjak za vinjakom IV. ti ki si senca svetlobe v temi odeta v pleteno haljo tišine Te čutim skozi lastna semena zato me nehaj trgati v pramene zvonika Nočem postati noseča deklica me ljubiš posušeno cvetje ko postajaš božanstvo ki me živiš se sprašujem Ali je Nič Tvoja solza ali sem noseča deklica visoko nad zvezdami kjer se veje nemirno pozibavajo objemaš zrele trave pod težo najinih stopinj Nisem več sam 517 Nikita, sojenica moja V. ti ki skrivaš rogovje votlih deklet postajam golota v prijemanju Tvojih sokov sokov stez plesnivega travnika v rokav nazobčanega triglava sestopaš krhka v siju kresov se zlivaš v ozke žlebove belega vranca v omamni šmarnici glej svojo podobo kako izginja v Danes ko stopaš v Življenje moja Lina M. Zimjatin