Bedno stanje unlcljslva in zahteva po odpomoči. N» j*vn«m fiplošnem shodu itajerskega ueiteljstva ? Gradeu, dne 2. februarja 1907, govoril Karel Gassareek. Po originalu poslovenil — ij — (Dalje.) Na vprašanje po zahtevi kolike vsote — kar se povsod ˇprašuje — odgovarjamo, da bi uračunanje podučiteljskih let ne zahteralo velike vsote, ravnotako bi ne utežilo penzijskega zaklada uračunanje provizoričnih službenih let preveč. Draginjska doklada pa, ki je za sedaj naše edino upanje, ker se tako lahko sklene brez posebnega iskanja in dokazovanja, bi znašala pri šterilu čez 3000 učiteljev in učiteljic naše dežele 600.000 K do 800.000 K, ako se hoče, da je ona primerna potrebam in dostojnosti učiteljskega stanu. Eazdelitev pa si mislimo tako, da dobi vsak član učiteljstva doklado. Glede pokritja pravičnega in času primernega zvišanja HČiteljskih plač se pa že danes zavarujemo, da bi se Ijudstvu reklo: Davke smo povišaii, ker smo povišali plačo učiteljem. Povišanje davkov sledi iz vseh zahtev. — Spodnja Avstrija n. p. pokriva z davki, ki jih je uvedla ob priliki zvišanja BČiteljskih plač, večinoma svoj defieit. Potem bi pač mi učiteljstvo morali siliti nato, da se nakažejo in imenujejo davki natančno po porabi za vojaštvo, uradništvo, duhovništvo, za sodne sluge itd. Kaj pa pričakuje človeška družba od uSitelja? Pričakuje, da on poučuje in vzgojuje mladino v vsem, kar je dobro, lepo in resnično. Ali pa lahko to stori slabo situiran, v bedi živeč učitelj ? Poučuje in vzgoja naj v dobrem — kar mu pa ni dano, t lepem — od česar je izključen, v resničnem — kar se mu sabranjuje. O nalogah šole nekaj iz najmlajših časov. Stari nadvojvcda Badenski se obrača na mladino in postavlja šolsko dolžoost v isto vrsto kot vojaško dolžnost. Podžupan Eckl v Lincu utemeljuje svoj nujoi predlog za izboljšanje učiteljskih plač s sledečimi besedami: BŠola je za Tsako občino eden najvažnejših institutov, ki zasluži popolno pažnjo vseh koiporacij. Njen pomen pa stoji in pada z duhom, ki vlada v nji. Ta duh pa spravlja v šolo učitelj, oziroma učiteljiea. V dobro izobraženem učiteljstvu, ki živi lahko brez posebnib skrbi za obstanek, vidimo najboljši pogoj dobri šoli." Učiteljstvo naj podpira družabni red, to učiteljstvo, ki ga pa zanemarja ista družba. To je pač nemogoča, razumu protivna zahteva. Učitelj naj ljubi svoje ljadstvo, naj ga vodi na duževni in nravni višek, a dobiva od tega le zaničevanje, grenkosti in odklonitev njegovih pravičnih zahtev. Za kaj pa smatra bogat kmet učitelja V —Za berača, ker ni zemljiščni posestnik. Za kaj ga smatra bogat meščan? — Za ubogega najemnika, ki ne more zmagovati večjih troškov. In višji stanovi? — Žalostno dovolj, da predsodki in bahatost ne pustijo, da bi ti imeli boljše mnenje o učiteljskem stanu. Mi pa bomo dokazali po svoj em delovanj u, da smo vrli Ijudje, četudi ne otroci sreče. V prvi vrsti hočemo posedovati tisti zunanji ugled, ki je potreben, da je naša služba uspešna. Mi smo najbrž prvi v državi, ki na prazne časti in dolge naslove nič ne damo že iz tega razloga, ker take reči prepuščamo drugim. Vendar pa nam nihče ne more pripisovati, da bi za svojo službo manj zahtevali kot drugi, čejesplošnouveden red v titulaturah, časteb in vrstah. Mi hočemo glede uvrščanja in glede plače biti izenačeni z nižjimi razredi državnih uradnikov in zahtevamo do izvedbe te zahteve 20% draginjsko doklado. V dveh letih, do obljubljenega saniranja deželnih financ, pa ima nastopiti končna ureditev. Potem je deželni zbor aavarovan pred našimi peticijami. Ue marsikateri učitelj na visoki šoli prevlada na pomenu vse, ki so uvrščeni v državnih uradniških razredih, ako učitelj na srednjih šolah pride z višjimi uradniki v eno vrsto, tedaj pač ni nadutost, če učitelj in uČiteljica ljudskih in meščanskih šol nočeta biti zapostavljena za državnimi uradniki nižjih razredov. Kdor bi se temu smatranju našega položaja zoperstavljal, ta je naš največji sovražnik. Že zakon z dne 14. maja 1869 govori o preskrbi vdov in sirot učiteljev po istem načinu kakor pri državnih uradnikih. Ta točka bi nas že davno lahko opozorila na naše pravo. Glede na politiški šolski ustav je stal učitelj v vrsti dostojanstvenikov — za takratni okoščen 6as velike važnosti. Kakor se običajno reče, se učitelj uvede v urad. On položi uradno prisego. Po šolskem in učnem redu je on v službi kot uradna oseba. Zakaj bi se pa potem on ne smatral kot j a vni uradnik in zakaj bi se on tudi tako ne plačeval? Pri pošti, pri železnici, v raznih drugih uradih delaur adnica. Zakaj bi ne veljala tudi učiteljica, katere izobrazbaje navadno večja, za uradnico? Sicer pa najdemo cele vrste bivših učiteljev v raznih uradih, kjer opravljajo uradniško službo. — Sedaj pa besedo o deželnem šolskem svetu. Deželni šolski svet nima po našem prepričanju samo voditi in čuvati šolstva v deželi, temveč on bi naj bil naravno pribežališfe učiteljstva v stiskah, on bi naj poraagal prvi popraviti škodo pokliea in tu sem spada, da on gleda tudi na osebni dobrobit učiteljstva v posameznosti in v skupnosti, tako kakor uradni predstojnik svojim uradnikom. V onem trenutku, ko ne bo učitelj videl v deželnem žolskem svetu samo velikega kaznilca, v deželnem šolskem svetu velikanskega nBav-bava", ampak svojega najvišjega varuha, svetovalca in prijatelja, je za učiteljstvo in za šolo več doseženo kot si mi mislimo. Tedaj bo vladajoč urad in slušajoče učiteljstvo složna moč brez notranje nasprotnosti, katere delo bo uspešno in plodonosno. Žal, moram reči in vem tudi razsoditi svoj izrek, ni vedno deželni šolski svet pospeševal podložnega učiteljstva tako, kakor bi odgovarjalo blagru šole in učiteljstva. Vem za dobo, ko se je smatralo kot nedostojno prositi ali celo kaj zabtevati od deielnega šolskega sveta. Takrat je bil deželni šolski sret coklja napram našega stanu in razvitku. Verujem pa, da vlada sedaj drugo naziranje na rajvišjem deželnem šolakem roestu. Eazurane in ljubeznive besede deželnega namestnika, šolskega referenta in deželnih šolskih nadiornikov atrjujejo meni to mnenje. Sicer pa imamo mi vsi zaupanje, da bo deželni šolski svet povspeševal naše stremljenje po povzdigi stanu. Hvala vseh učiteljev in učiteljic dežele bo mu zagotovljena. Temelji pa vprašanje o učiteljskih plačah v vprašanju: »Hočemo li splošno ljudsko izobrazbo ali ne? Ko se je imela kultura v oaših pokrajinah zopet ukoreniniti — po buaskih in avarskih navalib —, so deželni koezi takratne nosilce kulture — menihe — obdarovali z velikimi darili. Nikdar bi samostani ne mogli delovati tako uspebapolno, ko bi štedili pri njih ustanovitvi in oskrbi. Dandanes pa je splošna ljudska šola nalogo duhovnih samostanov prevzela v mnogo večji meri. Ali velikodušni mejni grofi in vojvode nimajoneslednikov! Zato tudi ne gre vse v redu. Ideali prenarejajo manjšino v vecino. Mi jim ostanemo zvesti, a ne v tem smislu, da bi moral idealist biti stradalec, ampak v smislu, da se naj bonorira ljudska vzgoja vsaj tako kot dresura konj in psov. Ako jurist računa eno krono za po šabloni napravljeoo pismo — čas dela: 5 minut — je on svoj stan idealiziral, določil je njegovo vrednost. V tem trenutku pa, ko učitelj da uro po 1 K in pri tem porablja svoje duševne moči za malenkostno plačilo, pa on ikoduje ugledu svojega stanu in je nezvest postal idealom. če oficir zabteva za izvežbanje novincev in druge enake stvari najvišjo stanu primerno plačilo, je on svoj stan idealiziral. Učitelji na kadetnicah dobivajo doklade, a vkljub temu ne ostajajo dolgo v tej službi. Učitelj pa je svoje glavno opravilo — izobrazbo moža — na enak način pričel pri otroku. Toda kak razloček v plačilu. Dokler mi dopušč»mo, da se katerokoli duievno delo, ki se zabteva t navadnem življenju, bolje spoštuje in bolje plačuje kot naše — tako dolgo smo 8 svojim idealizmom na krivi poti. Mi bomo imeli idealno šolo in idealno učiteljstvo, če bomo — ne bojte se, da bi rekel: idealno plačani — ne: če bomo le človeku spodobno plačani. Do tedaj pa: Učitelj, idealiat, bodi trd! (Eon«e).