Gosposvetsko polje.
(1414)
Zvonovi doni in bobni pojd                       Zabliska v desnici se Ernestu meč,
in pod vihrajočo zastavo,                           da kmetu z njim službo priseže,
glej, pisane množice radostno vro              na, štiri strani gre zamah  blesteč,
in pesmi slovenske iz src jim teko             z besedo neslišno glasno govoreč:
svečanemu dnevu na slavo.                         Zvestoba me z narodom veže! —
Saj narodu danes je dana oblast,               In kmetov klobuk da knezu napoj
da svojo izvede pravico:                            domače vodice hladeče,
kmet Šotar poveril bo vojvodsko čast        govedo in konja v dar prejme svoj,
Železnemu Ernestu v brambo in last,         a spremstva sijajnega bruhne roj
da čuva z njo dom in resnico!                .    v glasove, gospoda slaveče ...
Ob sveti Gospe, ki vsa v cvetju dehti,       Iz davne davnine pa v isti čas
gospoda se z narodom zgrinja,                   slovanska se prošhst ozira:
molitev iz duše pobožne kipi,                    glej Boruta vojvode blagi obraz,
od ginjenja solzne so Ijudstvu oči,             Gorazda pojavi se viteSki stas,
v njih jasno se solnce utrinja.                    duh dvigne se Hotimira!
In kamenit prestol pripravljen je ze         Nevidne rok4 se spno v blagoslov
na sredi  domačega polja,                          in ustno dobrotno šepeče:
in plemičem burno vzigrava srce                »Čast, bratje, vatujte svojih domov,
in vitezom drzno ostroge zvenče —           da vam nasilje sovražnih  valov
nad rtjimi je naroda volja! —                    ne vzame zvestobe in sreče!« —
E.   Gangl   .