392 Odrezki. Dragi Matija! pozno imamo že jesen, v kteri se je zlasti prejsne dni vse gibalo na polji bogato z mnozimi sadeži obloženem, na kterem se je bito zanrmivo sprehajati, kajti mlado in staro je, spravljaje tukaj in tamkaj veselega serca s plodljivih njiv sadeže raznih rastlin na voz in v kozolce, človeka še bolj razveseljevalo kot spomladno cvetje, ki navadno le pogled oživlja in se urno osoje; gospodarstvo jesensko ga pa s smehljajočo nado navdaja, da toče, slane in družin uim je že v hramih cele kupe zavarovanega živeža, ki ga bo silnega glada v merzli zimi varoval. Jako razveseljujejo človeka o jasnih večerih sprehajajočega z dišečo mervo natlačeni se tresijoči vozovi, za kterimi pridue ženice in čversti kosci koračijo — dijaka pa še bolj zau-ncma naravni hram z drevesa, ki je pa v obče dvojin: za Dolenca je tergatev v vinogradih veselje največe, za Go-renca pa, ko jabelka, hruške, tepke trese, nič ne porajtaje, ako mu kako jabelko na smerček prileti, da le mošt domači serka in rezne in peneče jabelka hrusta. Vem sicer, Matija, da, bivajoč v posredji obeh, ne vživaš enacega veselja; vem pa, da imaš priložnosti, če ravno ne gorenskih in podgorskih, okusne jabelka sploh hrustati; vem tudi, da se ti dobro prilegajo: ne vem pa, če ti pridejo srečne leta perve mladosti tvoje na misel, ko so ti mati iz terga pridši polne žepe jabelk za pol krajcarja natlačili, in si jih skoro cele po ulicah metal? Nič drugači bile so leta, da se je polno debelih obrezkov po tleh valjalo, ker sadja bilo je skoraj da no zastonj; zdaj pa — v dragini so tudi otroci varčni, da še peške spravljajo in prodajajo — da dalje ne bese-dujem, „odrezkiu so v sedanji dobi v časti. Jako gosposko je, pol jabelka zavreči; toraj mislim, da vsled tega tudi mojih „odrezkova ne boš odvergel. Hočem ti jih nekaj poslati, se ve, da se ti sam povabim ž njimi na božične koline; če bi jih pa še drugi vohali in bi jim po kislini dišali, naj si mislijo, da jih s černilom zalite iz černilnika zajemam, pa tebi pošiljam; al častitim bravcom „Novic" 393 boje ne bodo kisle, ampak, če bi kdo s predolgim nosom v nje pogledal, bi se mu utegnile nehotoma kterikrat nosa prijeti. Odrezkom se pa prištevajo razni ostanki živeža, ki se nekterim odveč zdijo; pa kaj se hoče od obrezkov več kot rezino raznega obsega tirjati. Ker ni vsak dan praznik, in ne jemo vsak dan mesnih jedi, ne pridejo vsakrat okusni odrezki v pomije, kar si imaš tudi pri ??obrezkiha zapomniti, ktere ti, nadjatn se, slavno vredništvo „Novica ne bo dalo brozgati, kajti one vže skozi 18 let povzdigovajo domačo omiko v mnogoverstnih razdelkih, napredovaje v jeziku, in bližaje se drugim omikanim narodom. Ponosno korakajo enako v mogočno sobo nalikane gospode, kot v borno kmetijsko bajt oo. Le nekteri, ki hočejo biti (natanko beri) domorodci in celo pospeševavci slovenščine,^) jim svoje vrata zapirajo, pogledavši na kvatre v ptujih sobah po strani njih obraz, ali pa jih celo na drugi strani („e)oquar an sileam?^) z „dumme Slovenija" pozdravljajo, ker taki terdovratoeži ne vejo, koliko spijočih svojih sinov je vže ta zdramila, koliko omike in blagra, koliko naukov, opomino-vanj, mnogoletnih skušinj, pomočkov ljudstvu dala, pa tudi ko iko težav, napotij, over, čerta, krivičnega natolcevanja je ona kot pozno prerojena nedolžna hčer občne matere ravnopravnosti preživeti mogla! Pa nadjam se, da jim ne steješ v zlo, ker jim je po večeru pretečenosti vže jutro sedanjosti prisijalo. Novičua delavnost se pa ne ustavlja na domači meji, ampak se serčno dviga čez najvikše hribove kraljestev iu čez najserditnejše valove morja, pozdravljajo svoje sinove v ptujih krajih, in naznanovaje jim novice iz domačih krajev in raznih dežel. Dogodke ptuje berem na-vadoma le iz „Novicu , kjer je vse važno v kratkem dopo-«vedano, in lej, neverjetno je, koliko časa si s tem prihranim in koliko hitreje dospem po „Novicaha do cilja in konca, ki bi ga sicer še le po dolžin in počasnih ovinkih dosegel, in vendar sem vlani z nekim, ki je več časnikov bral, ravno tako o političnih rečeh kramljal, kot bi bil jaz tiste vne bral. Ta način „Novica se mi v resnici za tiste, ki imajo še druge opravila, ravno tako ugoden zdi, kot se tistim, ki so zavoljo obilosti časa bolj obširnih in posamnih popisovanj vajeni, neugoden zdi! Pa kaj čem o tem dalje pisati; dosti mi je zavednost, da mi boš ti to vse nemudoma poterdil, kajti te poznam iskrenega bravca slovenskih časnikov, ki si slehernega lista o določenih dneh že komaj pričakoval, ko sva bila še soseda v šolskih klopeh. Komaj je na dvoru dopoldne tri četert na deset odzvonilo, si že imel klobuc pod suknjo, io hajd! naravnost v tiskarnico po list. Ob desetih, o spre-menu ure, si bil spet v šolski sobi, kjer se je vse terlo krog lista; vsak ga je hotel brati. Pa kakor je bila letošnja programova opazka vredništvu čudna zastavica, nam je še zdaj zastavica, zakaj ni bilo čuti oglasa zastran slovenščine v Ljubljani med oglasi gosp. Terdinovimi, oglasi iz Gorice, iz Novega mesta in družiti slovenskih krajev; — zastavica nam je, da se je tod rodivnik, dajavuik, to-živnik, mestnik na „cga, emu, emu in druživnik na „omu v nekem razredu podrisoval, kakor je slov. berilo spisano po enaki osnovi in enakih pravilih. To vse smo zvedili po učencu, ki mu smemo terdo verjeti. Pa še eno zastavico, ki naj ti jo, Matija, sam povem: Bil sem o velikih šolskih praznikih na Dolenskem pri svojem duhovnem ujcu nekaj doi. Med obedom se nama je navadno vselej najži-vejši pogovor unel; vmes prikoračiva, kakor je lahko verjeti, do slovenščine, zastran ktere me ujec marsikaj vpraša. Vprašanje to, dragi Matija, bilo bi me v kozji rog vgnalo, kajti slovenščina bila je v večini razredov tretje oko, kar pa si nisem upal naravnost izdati; hvaliti jo mi pa vest je branila. Kaj mi je bilo reči? Resnica peče v lica! Na vpra- *) Tu sem pa ne spadajo, ki so še na stopnji omike, prisluživši si le kaj postrani. Pis. sanje, koliko slovenskih nalog ali „aufgabtf smo v celem letu imeli v našem razredu, ne morem z dobro vestjo nič drugače odgovoriti kakor: „nobenea. — Kaj še, to je laž!* — me neverjetno smehljaje pogleda ujec ter hiti po letnik* — Kaj pa je to-le v letniku pod slovenščino napisano? — me ujec popraša, misleč, da njegova je zmaga. Ko pa ostanem pri besedi „nobene", me vpraša, komu da je več verjeti, ali letniku, kjer je černo na belem, ali pa sami besedi? Takrat, odgovorim, je več besedi verjeti. Želel bi le, da bi bili Vi priča; slišali bi bili, kako so kopico dijakov, ki jih nimam na perste ene roke skoro našteti, vsi drugi grajali in proti nji godernjali, ko je pri priložnosti verlega učnika za nalogo opomnila. Zastavica ta naj k uni o programovi opazki bode prilepnjena! „Ali je vže spet slovenščina na versti?^ — si boš morda sam pri sebi mislil. Koliko papirja je bilo že o nji popisauega! Pomisli le červiča, koliko časa, kako pridno revče v sredi terdega lesa gloda in gloda, preden namen svoj doseže! Čeravno glodanje slišimo, mu vendar, ne glede na škodo, ne znamo pomagati v njegovem delu, da bi mu nasproti vertali in bi na stran ne zagazili; tako tudi slovenščine ne, če je ne razmotamo na pravem koncu. Perva potreba je, da se slovenščiui dajo ne le učeni, temuč tudi domoljubni možje, kterim je v resnici mar, da se narod naš kakor vsak dru