REVIJA GLASBENE MLADINE SLOVENIJE ŠT. 1 / L. XIX /1988-89 VNVfiann 'jirtVZ Moderato LOVE ME TENDER Musič: E. Presley Arr: N. Miletič ^ ||J~] J ?J~~| j~ n -4 FHti t-n r 'f t Vr L Kr VII tih u-j j j i feb 9 ----- © M \ 1 J J -+J=l 0 1 £-4 R=H J| —# ■© *f’ *1 —1 t^r 1 sH= 5? i ® , i® i —JLo[.. -J. .ji ■ * £ ••* -ri i-jj1 V = J,,'5 J -—J— bp ' [J ^ VT Jrr i KfJ =S= —-■ f 7 V 1 ll *(^j—J « nja, v katerem izginja princip ponavljanja in se odpira neprekinjen melodični razvoj, celo ra-, dikalnejši od Schonberga, ki mu je motivično izpeljevanje vendarle eno osnovnih načel. Dejstvo je, da seje Hiiba navezoval na specifičnosti ljudske glasbe Slovaške in vzhodnjaških ’ narodov, kjer je v pojavih intervalov, manjših od poltona, našel impulz za ustvarjanje novih lestvičnih nizov in s tem lastne ultrakromatske glasbe.« , Sledil je moj pripev: »Toda kljub iskanju • oporišč v ljudski dediščini se njegova izvajanja ne vključujejo v tiste poudarjene folkloristične , tendence glasbe 20. stoletja, ki so se pod oznako avantgardnega arhaizma realizirale v nekaterih delih Stravinskega, Prokofjeva in Bartoka. Takšno sklicevanje na izvore v najširših folklornih plasteh se v širšem kontekstu < avantgardnih stremljenj vklaplja v poetiko »prvobitnega«, ki je svojo pozornost usmerjala k primitivni umetnosti, predkolumbijski umetnosti Indijancev, črnskim skulpturam, mitološkim razdobjem narodne zgodovine in tu našla orožje, s katerim je rušila okamenelo umet*. nost. Bela Bartčk je že leta 1905 vedel, kje iskati prvobitno glasbeno dediščino madžarskega naroda. Svojo glasbo je temeljil na značilnih melodičnih motivih ljudskih pesmi in , diatoniki, ki je izhajala iz prastarih lestvičnih nizov. Njegov Allegro barbaro je označil zader tek tistega »poganskega ekspresionizma«, ki ga je z arhaično ekspresivnostjo zvoka najradi-kalneje realiziral Igor Stravinski v Pomladnem obredju. Ta poganskost pa ni brez stičišč s Schonbergovimi najzgodnejšimi atonalnimi kompozicijami, ki so bolj kot s kompliciranostjo zaznamovane s primitivizmom.« Sledil je le še odmev: »Toda Jean, saj se, danes nihče več ne razburja, ko posluša Schonberga ali Stravinskega. Je to res še oznaka PROTI, borbena nastrojenost do publike in ’ tradicije ali je to že medprostor, kjer avantgarda v lastnem izzvenevanju poslednjič nosi svoje ime. Mar ni potem že tradicija?« Jean ni odgovoril. »Zmanjkalo nama je čaja,« sem ugotovila. A najinih razgovorov s tem še ni bilo konec. Beseda je tekla še o estetskem prevrednotenju, modernističnem razkoraku, avantgardni dediščini, iz katere se je razplamtel žareči val neoavantgarde, post-vveberjanski epohi in še o čem. Ko sem ga zadnjič obiskala, mi je dal nasvet: »Čaja nikoli. ne prevri!« Potem sva poslušala Schonberga. Cvetka Bevc 13 GLASBA S FUNKCIJO POLETJE V ŠKOLJKI Kje so vzroki, da filmska glasba v tem ali onem filmu zgreši svoj namen, dasi-prav je dobra ne le kot glasba, marveč celo kot filmska glasba? Piše: Miha Zadnikar Pri filmski glasbi velja, da je nikoli ne kaže le pisati, temveč se je treba pri njej prejkone predajati pisanju kot takemu. Tako je pač, da je stringenca filmske glasbe zagotovljena in predpisana, če je pred tem zakoličen, preten-diran in naštudiran glasbeni plan filma. Nikakor ne bi iskali, kakšno glasbo napisati za film, če konstituant te glasbe ne bi našli že v filmu. Uspešni film redkokdaj prodaja slabosti svoje glasbe. Ali drugače: sama filmska glasba nasploh lahko vso svojo samostojnost proda le skoz prilagajanje filmski sliki in dramaturški tenziji. Za uspeh te samostojne drže, ki mora hkrati zadostiti zahtevam poslušljivosti in sim-biotičnosti s tistim najbolj realnim, kar je v filmski fiktivnosti, z gledljivostjo, obstojata dve poti: »ideologizacijska« in »strokovna«. Že na začetku gre izdati, da je druga samo prva brez navednic, sicer pa gre na eni strani za nenaravno, nacionalno, pretenciozno, zunajfilmsko sprego pristajanja na pretveze, na drugi pa za prodajo glasbe v popolni eksploatatorski odvisnosti zgolj in samo od kvalitete produkcij-sko-distributivnega zastavka. Rodovina Štiglic se je v svoji filmski zgodovini poskusila že v obojem. Oče in ded, France Štiglic, je prisegal na prvo. Če je njegova »ideologizacija« »meščanska« - v tem, da filmsko glasbo v poljubnem smislu, torej kot vsako glasbo, izkorišča za fascinacijo z »novim« medijem, sta sin (Tugo Štiglic) in vnukinja (Kaja Štiglic) v času, ko se največja vseh pretvez lahko le še dela, da je »nova« ali da fascinira, šla k »meščanstvu« kot takemu. Ne gre le za to, da bi očitek letel proti »meščanstvu« v zgodbi (namreč Poletje v školjki v obeh delih, na pomanjkanje subtilnosti in podobnega pri režiranju, marveč na to, da se spet izkorišča na videz vnanje elemente, kakor glasbo, ki zanje ne ve, da delujejo kot primarni, kadar svojo vnanjost ponotranjijo v vodilo formalnega principa. Toliko laže in očitneje, ker je čas filmskih glasbeniških intuitivcev kljub bohotenju mediokratskih, družinskih, privatistič-nih projektov (kakršen Poletje v školjki obeh delov brez dvoma je) definitivno mimo. Glasbo piše danes Jani Golob - tudi za Poletji v školjki - ki je potencialno uspešen skladatelj filmske glasbe, čigar potenca pa se prav spričo posebnosti časa in nekaterih delodajalcev pokaže «g odvisna od filma. Zakaj je Golob filmar? Ker je “JS 1) klasično izobražen konservatorijski -Sj skladatelj (polovica Hollywooda 30. let je o črpala kadre z leningrajskega konservato- «| rija...): 2) praktik-vioiinist (temeljni instru- -1 ment za to, da glasba teče, preteče in odteče S v filmu prav gotovo ni klavir, ampak violina); 3) i£ 14 urednik (ustvarjanje filmske glasbe zahteva pregled nad tvarino, arhivi, historiati in histori-cizmi, filmsko in zunajfilmsko diskoteko); 4) hit-maker (ustvarjanje filmske glasbe zahteva tudi aktivno razmerje do minljivih, trenutnih in kumulativnih hitov, ki se utegnejo pojaviti v tem ali onem filmu, za katerega se piše tudi izvirna glasba); 5) folklorist (nikdar se ne ve, kdaj je treba ustvarjati psihoze nacionalnih oznak junaka, družno z dramaturgijo spopol-njevati karakterizacije okolja, zajemati nevroze anahronističnih form, obsesije z zgodovinsko tematiko); 6) simfonik (simfonični orkester je ne le zasedba koncertnega odra, marveč tudi filmske partiture); 7) komornik (kar je koristno predvsem za poznavanje razmerij do simfonike; komorna glasba je v filmih šaržer, sucus citatnega materiala, njegov večji in boljši del); 8) hitri pisec (hitrost pisanja je pri filmski glasbi elementarni pogoj za kvaliteto). in zakaj je Jani Golob uspešen le potencialno? Obstojita dve sporni točki: 1) Piše povsem po pravilih filmske kompozicije, kar pomeni, da se pojavi na mestih, kjer gledalec pričakuje spremljavo pomanjkanje suspenza. Velja pa, da Poletje v školjki line le da nima suspenza, temveč, šele s tem dejstvom, tudi pomanjkanja suspenza ne premore. Bistvo suspenza je namreč v tem, da proizvede manko suspenza. Z drugimi besedami in preprosto povedano: zgodba nas tako pretenta, da v nadaljevanju ne opazimo njene navadnosti. Golob se oglaša na krajih scenarističnega predaha, ko ni dialoga, ni snemalne naracije, tam torej, kjer ima gledalec prosta ušesa in res lahko kaj zasliši - toda Poletje v školjki II ponuja takšne kraje predvsem kot razglednice teh krajev (v tem primeru Ljubljane) ali fiziognomijo Kajine/Milenine postave. Aktivacija oči pa je slepilo ušesa. Skladatelj kompozicije tako ne more »detonirati«, »tempirati«, ni prostora, ki bi jo razvil. Tako rekoč lahko jo predvaja, ne more pa je predočiti. 2) Ne gre za to, da bi porekli: nikoli bi ne bilo lepo, če bi ne bilo nekaterih filmov, marveč za to, da bi sploh ne bilo lepote, če bi ne bilo filma. Kadar je film nelep, nesubtilen, neadekvaten, nestrukturiran, neproduktiven, ga naredi lepa, subtilna, adekvatna, strukturirana, produktivna glasba še gršega, kakor je. Če je France Štiglic »ideologiziral« s tem, da je pod krinko »žanrske« naveze »partizani & folklora« fasciniral ljudi s tem, da jim je omogočil koncertno glasbo poslušati s filma, mu kaj takega v časih redkih akustičnih naprav v zasebni lasti ni bilo težko. »Meščansko« držo je moral Tugo Štiglic obrniti: fascinirati je moral prav s tem, da so akustične naprave v zasebni lasti vsakdanja reč, filmska glasba pa v rokah dobrega pisca, človeka, ki zna pisati posebej za film. Naivno bi rekli, da je »ideologiziral« tako, da je posnel slab film in vso njegovo slabost pustil vnemar, saj je šlo za reklamiranje Kaje Štiglic. Toda to je očitno in ne vžge. Bistvenejše je tisto, kar je hkrati videti in slišati. Gledamo prizor nemega kina v domačem salonu pri Kajini/Milenini babici. Opremi ga Kajin/Milenin pianizem. Potem zagledamo dekle v družbi, iz offa pa še vedno zveni njena spremljava, zvok k neki družabni prireditvi na starem filmu, prireditvi, ki se ji vsi smejijo in jo komentirajo. Naš komentar tega facta pa je ta, da je na Slovenskem glasba - četudi zapuščenega klavirja - vedno poklic interpretov in ne skladateljev. Zato je Golobova udeležba na Štigličevi »meščanski« iniciaciji, na pravzno-vanju dokončne spolne zrelosti njegove hčere, še toliko bolj travmatična, na filmu pa ima še precej popačeno pojavnost: zmaličeni zvok je komunikacijski medij nerazumljenih, pianino zdolgočasene »meščanske« manire pa lahko začne samevati. Z dvojnim sporočilom: Golobu, da mu prihodnost pisca filmske glasbe ne obeta slavo, aktivirati bo treba »reproduktivno« prakso; »meščanskosti« filma pa z dejstvom, da ga ni bolj »meščanskega« trenutka odraslosti, kakor je subverzivna inicjacija v žensko, ko ni več pianina in še ni svobodnega plesa. »Ideologizacija« Franceta Štiglica je bila komentar k zmagi partizanov in folklore, »ideologizacija« Tuga Štiglica pa razglas pri-puščanja k plesnim uram, zapuščenega klavirja, k ukinitvi horae legalis.. Z razliko, da so subjekti prvega mrtvi in se jih da poljubno objektivirati (mar ni tega z izkoriščanjem filmske glasbe, ki to ni bila, dobro dokazoval!?), drugi pa ima opraviti z živo Kajo Štiglic. Oba vrh vsega počneta to na račun filmske glasbe. Prvi takšne, drugi drugačne. PICCOLO-ESET KAJ »FOLK« DELA S »FOLKOM« »Mene glavica boli...« slovenska ljudska Sklada: Tomaž Rauch Pod vplivom Folkesta v San Danielu v Furlaniji je nastalo tudi tole razmišljanje o »folk« oziroma ljudski glasbi, pa o njenem nastanku, starosti in še o čem. Ljudske glasbe raznih narodov kažejo velike razlike v zasnovi. Vsaj kar se evropskih narodov tiče, lahko vsaj malo ugotovimo, kdaj približno so neke pesmi nastale. Že na prvi pogled lahko pri posameznih pesmih vidimo, ali imajo značilnosti katerega obdobja iz razvoja evropske glasbene kulture ali ne. Vsekakor sta ljudska in umetna glasba na določenih ozemljih druga na drugo močno vplivali. Od tega, koliko je preprosto ljudstvo imelo stika z umetno glasbo, ki se je v zgodnejših obdobjih igrala v visoki družbi, je tudi odvisno, koliko glasbenih elementov je prodrlo v ljudsko glasbo. Kjer so narodi z umetno glasbo imeli najmanj stika, se je ohranila najbolj izvirna in nepokvarjena, zato pa bolj elementarna, ponekod primitivna ljudska glasba. In ravno v tej najenostavnejši glasbi najde sodoben človek največ, celo nekaj »eksotičnega«. Bolj ko je umetna glasba (in tudi zabavna včasih) kompleksna, bolj rabi človek nekaj enostavnega, nekaj, kar bi ga spočilo, razbremenilo. Predpogoj za vse to je seveda vsaj delno poznavanje ali uvajanje v to vrsto glasbe. Če nič drugega, treba jo je vsaj poslušati. Posnetkov raznih »folk« skupin je danes na voljo dovolj, le poiskati jih je treba. In zdaj sem končno prišel do bistva. Namreč: vse te skupine, ki jih je dovolj (v tujini, ne pri nas), morajo seveda imeti svoj kvaliteten pristop k izvajanju ljudske glasbe. Nekatere ohranjajo izvirno vzdušje, druge vpletajo elemente drugih zvrsti, tudi jazza, tu pa tam poberejo še kaj od »narodnozabavnjakov«... Najbolj problematični od evropskih narodov so najbrž Angleži. Čeprav je njihova kvazifolk glasba pred leti med mladino pomenila pravi bum, pa se takrat ni nihče spraševal, kaj sploh je v tej glasbi. Angleži žive ljudske glasbe takrat pravzaprav niso več imeli. Vse kar je bilo ohranjenega, so bili pravzaprav zapisi, rokopisi balad... Nekaj pivskih pesmi je živelo v ozkih druščinah v gostilnah, sicer pa skoraj nič... Mlada generacija je stare zapise po svoje obdelala. Glasbeniki so uporabili svoje znanje, največkrat akademsko izobrazbo, in iz ljudske glasbe je nastala akademska ljudska glasba, ki razen osnove z ljudskostjo nima več dosti skupnega. Pretiran akademizem je glasbi vzel bistveno: življenje. Zaradi teh prvih skupin (med drugim tudi Fairport convention, katerega dva člana Nicol in Sanders sta na Folkestu tudi nastopila), so tudi drugi nadaljevali na isti način, to pomeni uporabo nekaterih tipičnih harmonskih zvez, zasedb, uporabo nekaterih modnih instrumentov, ki jih je mladina v času prebujanja te glasbe uporabljala (predvsem kitare)... Ves britanski folk se je zreduciral na posnemanje pionirjev, šele v zadnjem času je prišlo do nekaterih premikov, ki pa so največkrat le posledica močnega vpliva posameznikov. To sicer ne pelje bliže k ljudskosti, glasbi pa vseeno da vsaj nekaj prepotrebnega življenja. Ravno to je tisto: veliko se jih je že lotilo ljudske glasbe, vendar je bila pri večini ravno izobrazba največja ovira, saj je pri obširnem znanju v glavi že kar težko biti preprost. Druga skrajnost je pretirana preprostost-ta lahko pri nepazljivem pristopu pripelje do enoličnosti, ta pa v dolgčas. Res izvirno glasbo, kakršna še živi med preprostim ljudstvom, ki pa je navadno še odmaknjen od sveta, igrajo navadno v hribovitih predelih evropskih dežel. Lep primer je violinist Melchiade Benni, ki pa je živ dokaz za to, kako se mladina z izvirnostjo ljudske glasbe ne razume preveč. Violinist ima namreč že okrog devetdeset let in v vsej pokrajini niso našli drugega mlajšega izvajalca, ki bi igral kot on. Res pa je, da so ravno takšni posamezniki, kot je Melchiade, edina še živa vez, nekak ohranjen dokaz o glasbi, kakršno so igrali pred relativno dolgim časom. Vse več ljudske glasbe danes ni več prava ljudska glasba, ampak žal postaja tisto, čemur pravimo mi narodnozabavna glasba. Očiten dokaz, kakšen je vpliv te zvrsti na ljudsko glasbo, je ravno harmonika in njena uporaba. To ne velja le za Slovenijo. Tudi v Italiji je ta instrument marsikje zlorabljen, posebej v Furlaniji. Da ne bo nesporazuma, govorimo o uporabi instrumenta v ljudski glasbi. Zakaj se je instrument v tej zvrsti uveljavil, je jasno. En človek je po njegovi zaslugi nadomestil celo skupino. Posamezni avtorji pa so lani pričeli skladati glasbo, v katero so vnašali elemente drugih zvrsti po nekih kalupih, ki naj bi glasbi zagotovili množično poslušljivost. Žal jim je to uspelo. Medijska prezasičenost pa je dosegla, da marsikdo narodnozabavno glasbo istoveti z ljudsko. Zanimivo je, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi z drugimi instrumenti in glasbami celo v nekaterih oddaljenih deželah, na primer v Indiji. Tudi glasba, ki jo mi poznamo kot indijsko ljudsko glasbo, 22 je pravzaprav večinoma narodnozabavna. ^ Vpletanje elementov iz drugih zvrsti v ljud- o sko glasbo je danes že nekaj normalnega. Da U o naših sodržavljanih na Balkanu ne govorim; 7* v njihovo narodno (prav tako le narodnoza- S bavno) glasbo se je pritihotapilo že toliko i£ drugih elementov, da jo lahko imenujemo le še »zabavna«. O naših »Avsenikih in Slakih« pa ne bom več zgubljal besed. Pa še nekaj zelo zanimivega se je pokazalo na Folkestu: boj posameznikov za ljudsko glasbo, za njeno ohranitev, je presegel vse meje nacionalnosti, ki so pravzaprav bile Osnova ljudskih glasb.(?) Vse skupaj je že po1-, dobno gibanju za ohranitev ljudske glasbe.-. Zakaj je stanje tako kritično? Prav gotovo se velik del odgovornosti skriva v medijih. Ti so namreč zaradi svojih tržnih zakonov pokvarili okus poslušalcev, ki niso združljivi z ljudsko glasbo. Vsaj ne na tak način in ne več danes. Je pa še drug problem: danes smo z glasbo ljudje že tako ali tako prezasičeni. Preko radija ljudska glasba izgubi svojo primarno funkcijo. Ravno funkcija je bila do razvoja medijev prednost ljudske glasbe, saj ji funkcije ni bilo treba iskati, ampak je iz funkcije kot take' izhajala. In to so ji vzeli.(!?) Kaj torej lahko pričakujemo? Ali se bo ljudska glasba izgubila? Ali bo ostala le še arhivirana? To najbrž ne, Vsakih nekaj let se pač pojavi kakšna težnja po oživljanju ljudske glasbe. Skoraj neizbežno pa je, da bo ta glasba v večini primerov vedno bolj pokvarjena in vedno manj ljudska. Izjeme bodo lahko le potrjevale pravilo. Mogoče je vse v zvezi z nadaljnjim razvojem ljudske glasbe. Ta vedno živi s časomjn " se mu kljub vsemu prilagaja. Kako se mu bo prilagodila,danes? Vendar dokler bomo na festivalih ljudske glasbe morali poslušati tudi pop pesmice in evergreene v izvedbi ljudskih instrumentov, se ljudski glasbi ne piše posebno dobro. Brez strahu pred zmoto pa je ugotovitev, da je ljudska glasba v Evropi prehodila dolgo pot od najmnožičnejše, do sedaj skorajda elitne glasbe. Kot taki pa ji preti nevarnost, da bo povsem izrinjena iz življenja, če že ni. 15 FONOGRAF INTERPRETACIJA ZA PRIHODNOST Slovenska filharmonija s Pavlom Koganoin v Peti simfoniji Dmitrija Dimitrijeviča Šostakoviča - JUGOTON Slovenski filharmoniki so se odločili ovekovečiti pogosta gostovanja mladega in daleč naokrog priznanega sovjetskega dirigenta šestintridesetletnega Pavla Kogana. in tako je nastala ta, v večih pogledih pomembna plošča. Očitno je rezultat določenega medijskega zorenja (zaenkrat le v Ljubljani), ki zahteva. da snemamo bližnja srečanja visoke umetniške vrste, saj so to dokumenti z dvojno vsebino: tako dosežek dotičnih sodelovanj kot razvijanje samozavesti določenega glasbenega okolja. Najvažnejši pa je konkretni izvajalski učinek, ki nas usmerja k zelo resnemu sprejemanju tistega, do česar sta se Kogan in Slovenska filharmonija dokopala v Peti simfoniji op. 47 v d-molu iz leta 1937. Najmlajši glasbeni plemenitaš iz goslaške »dinastije Kogan«, sin Pavel, potomec enega izmed najmuzikalnejših zakonskih parov. legendarnega Leonida Kogana in Jelisavete Gilels (sicer sestre Emila Gilelsa),ni podedoval le violinističnega daru, temveč tudi dirigentskega, vrednega slave svojega priimka. Njegova interpretacija Pete simfonije je prepojena z rafinirano tankočutnostjo bralca globinskih sporočil Šostakovičevega remek dela, a tudi s prodornim navezovanjem na najboljšo tradicijo dežele, iz katere prihaja. Vsekakor je treba priznati, da je v Sovjetski zvezi postavljen neobhoden slavolok Pete simfonije (in ne samo nje) na dva trdna temelja izvajalskih referenc Jevgenija Mravinskega in Leningrajske filharmonije (na zapisu firme Ari- 16 ola-Eurodisc GmbH iz leta 1978), ter Kirila Kondrašina in Moskovske filharmonije (Melodija S 0909-10). Kot se poda modremu strategu, je Kogan poiskal zlato sredino in se približal obema - Mravinskemu (v prvem stavku) in Kondrašinu (v poslednjem stavku). Pri tem je obdržal dostojanstveno razdaljo za prepoznavanje osebne in posamezne sledi, pri čemer mu je izredno pomagal, pri nas trenutno najboljši, prvorazredni orkester Slovenske filharmonije. Toda pravi izziv pride šele pri odhodu (na Zahod), kjer je že pripravljen Mstislav Rostropovič z Nacionalnim simfoničnim orkestrom iz NVashingtona (DG 2532 076) in z drugačnim konceptom. Dva rojaka, dva godalca, Rostropovič (čelist) in Kogan (violinist) na čelu dveh enakovrednih orkestrov (Američani z malo bolj homogenim godalnim korpusom, Slovenci še boljši v pihalni sekciji) se v zaključku ne ujameta najbolj: se lahko finale Pete odigra relativno »glorifikantno«? Rostropovič že leta govori in tako tudi igra, da je omenjeni finale »triumf za idiote«, ki ne razumejo Šostakovičeve glasbene persi-flaže v tej »posodi z dvojnim dnom« (Kogan se vseeno brez kompleksa priklanja vedrosti Kondrašina, v katerije gotovo tudi določena »glorifikacija«). In kaj sedaj? Kdo ima prav? Po pravici povedano - oba. Rostropovič, prevladujoče tragičen, logično pretaka še poslednjo čašo pelina. Kogan pozorno bere, kar piše v partituri in pri tem mu ne uide važno dejstvo: z instrumen-tacijske točke stališča je finale v Peti največja ploha tutti e con tutta forza (v delu izjemno ekonomičnega razporejanja) - in tu je glasbeni razlog za »glorifika-cijo«. Toda ko bo čas nekoč povsem spral programske sloje anti-stalinistične frustracije, ko bomo bolj poslušali kot pa (sočustvovali (s Šostakovičem, ki se je že preveč natrpel), bo Rostropovič vsaj deloma ostal v plitvinah vehementno opozicionalnih poz in afektacije, medtem ko bo Ko-ganu in Slovenski filharmoniji med relativnimi interpretacijami zasluženo pripadalo višje mesto. Ne samo zaradi finala, temveč tudi zaradi bolj trdožive napetosti Scherza, lepše izpetega Larga ter skupno uravnotežene in poglobljene igre. Torej: ni nam treba čakati, da bi to ploščo okusnega dizajna, dostojne opreme, zadovoljujočih zvočnih lastnosti (tudi za najstrožji kriterij) in korektnega vreza, proglasili za ploščo desetletja v kategoriji domače glasbene reprodukcije. Nenad Miletič INVENTURA DRUAČNOSTI Tri leta druge godbe ’85, ’86 ’87 založba Druga godba 002,003 | TRileta DRUGE GODBE '85’8G’87 f Tako! Pred nami je prikaz prvih treh let delovanja Druge godbe, pa ne založbe, ki je nastala šele pozneje, ampak treh let prireditve s tem imenom.ki je začela delovati v ugodnejših razmerah od sedanjih. Kljub temu najboljše na prireditvi v ničemer ne zaostaja za »obetavnimi začetki«, v kar smo se lahko prepričali tudi letos. Prireditev Druga godba predstavlja glasbene zvrsti, ki jih ne slišimo na. radiu ali na cesti kar tako vsak dan. Čisto jasno, da nam torej tudi kaseta ponuja glasbo, ki ni vsakdanja. Naj kar na kratko naštejem izvjalce: Benjamin Zepheniah, Black roots, Zazou-Bikaye, Taxi Pata Pata, Suonofficina, Beltinska banda. Godci iz Rezije, Nawa ensemble, Mark Izu in Le-wis Jordan, United front, David Moss dense band, Elliott Sharp »Carbon«, Peter Kovvald, Bojan Gorišek, Sakis Papadimitriou in Gyorgy Szabados z orkestrom Makuz. Ne bom ocenjeval vsakega izvajalca posebej, saj je bilo to že večkrat storjeno v času prireditve oz. takoj po nastopih, pa tudi pozneje. Vendar bi rad opozoril na določena dejstva, kot so ta, da je vsaka izvedba tako ali tako enkratna in je že kot dokument vredna poslušanja, posamezniki tudi najverjetneje ne bodo več nastopili pri ns, nekateri posnetki pa so redki v Evropi in celo v svetovnem merilu ter še posebej dvigajo ceno drugogodbeni-ški kompilaciji. Eden takih je prav gotovo Bojan Gorišek s skladbami Satieja in Crumba, da ne govorimo še o izredni izvedbi, ki jo pianist ponuja. Doživetje sta tudi G. Szabados in orkester Makuz, ki na posnetku žal ne prikažeta vseh zvočnih možnosti, prikazanih na koncertu, vendar pa posnetek ponudi lep in izbran reprezenta-tativen vzorec. Posebnost so tudi posnetki izvirnih domačih ljudskih godcev iz Rezije in Beltincev. Tisti, ki so prireditev Druge godbe spremljali od začetka, se bodo ob kasetah spominjali lepih trenutkov, hkrati pa bodo tudi lastniki dokumenta o prireditvah v časih, ko jih je bilo še mogoče dobro in zanimivo organizirati. Še nekaj moramo pohvaliti pri kaseti: razpored skladb oz. izvajalcev niti slučajno ni naključen. Tomaž Rauch MOJ PRVI BACH Ed. Bizjak 8701 Že več izdajateljev Bachovih klavirskih skladb pri nas se je poskušalo spoprijeti s problemi pravilnega izvajanja okraskov v Bachovem času, s prstnimi redi, tempi, idr. Vendar jim kljub dobrim namenom ni uspelo priti do ustrezne rešitve. Milko Bizjak v I. zvezku Moj prvi Bach za 3., 4. in 5. razred glasbenih šol predstavlja Bachove skladbe za glasbeno vzgojo otrok, ki jih je izbral iz Klavirske knjižnice W. F. Bacha. Notne knjižice za Anno M. Bach in iz kothenskega obdobja. Med 25 skladbami najdemo menuete, preludije, poloneze, marše, mu-seto in trio. Pomembna vrednost nove izdaje je v jasnem prikazu izvirnih načinov izvajanja okraskov. Poleg tabele iz Klavirske knjižice W. F. Bacha, izdajatelj nad vsakim okraskom, ki se pojavi v skladbah, izpiše izvedbo posameznega okraska in posebej razloži izjemne načine njihovega izvajanja. FONOGRAF Skladbe so jasno, pregledno in čisto notografirane, brez nepotrebnih, ne-Bachovih dinamičnih in agogičnih oznak. Dodani so edino prstni redi (v redakciji Igorja Dekleve), ki so prilagojeni klavirski igri. Bach je skladbe v notnem zvezku napisal za izvajanje na čembalu oz. klavikordu, danes se večinoma izvajajo na klavirju, ki je tudi edini instrument s tipkami, ki ga poučujejo na slovenskih glasbenih šolah. Glede na možnosti artikulacije, fraziranja, »inčgale« igre, arpeggiranja ter nenazadnje zaradi stilne doslednosti, bi bilo skladbe umestneje izvajati na instrumentu, za katerega so napisane. Organist Milko Bizjak je ob notnem zvezku izdal še kaseto, na kateri izvaja skladbe (v istem zaporedju, kot so v zvezku) na baročnem čembalu. Pri izvajanju skrbno izbere tempo, uporabi določeno artikulacijo, fraziranje, po okusu tudi doda okraske. Kaseta tako ob notnegm zvezku nudi zanimiv zvočni vtis o možnostih izvajanja teh skladb v Bachovem času. Tjaša Krajnc JESUS AND MARY CHAIN - Psychocandy (Blanco y Ne-gro) - jugoton Hrup kot glasba (nič novega, temelji stojijo vsaj tričetrt stoletja nazaj) je ob izidu Psyhocandy doživel vso svojo legitimnost na ravni najširšega pristopa. Jesus and Mary Chain so namreč združili dva navidez popolnoma nasprotna si elementa: »poslu- šljivo« - prijetne melodije, ki jih na plošči srečujemo iz pesmi v pesmi - in »neposlušljivo« - kitarski hrup, ki temelji na efektih. Iz pozicije današnjega gledanja lahko rečemo, da gre za pop, pri čemer ta niti v enem trenutku ne pomeni negativne oznake. Poslušajte in se učite, to je zgodovina osemdesetih! Matjan Novak GASTRBAJTRS - Pot v raj (Helidon) BORGHESIA- Ogolelo mesto (ZKP RTV - FV) Pri Jugotonu, trenutno najbolj eksponirani založbi za izdajo licenčnih plošč, vedno znova presenečajo. Plošča Psychocandy je namreč izšla že tam davnega leta 1985, pravi alter boom se je zaključil šele nekako ob izidu njihove druge plošče Darklands (že pred časom v naših trgovinah), s katero Jezuščki niso nadaljevali začrtane linije. Kaj je pripeljalo Jugoton, da je ploščo izdal tako-rekoč mimo vseh nenapisanih pravil, nam najbrž ne bo nikoli jasno. Kakorkoli že - bravo, eno remek delo svetovne glasbene produkcije sredine osemdesetih je tukaj. Druga plošča Gastrbajtrs je izšla pet let po prvi Ni življenja brez ljubezni in še vedno ohranja njihov tipični plesni funk, le daje na Poti v raj obrušen vseh grobih robov in rudimentarnosti: Namesto tega najdemo v zvoku vrsto podrobnosti, zamikov ali drobnih popačenj, ki pričajo, da je njihov lastni otrok - skupina De-molition group - pustil posledice v glasbi Gastrbajtersov, preden jih je prerasel in iz te plošče naredil tudi labodji spev skupine. Glasba Gastrbajtrsov je zabavna glasba v najboljšem pomenu te besede. Je plesna, toda nikakor ne prazna, brez te zabavne razsežnosti pa bi komajda kaj še ostalo od njenih kvalitet. Zato je morda najbolj tipična nekakšna ležernost in samozadostnost te plošče, ki komajda priča o kakem razvoju zvočnosti Gastrbajtrs v dobi petih let in morda opozarja na dejstvo, da se tisti zabavnoglasbeni idiomi, ki so izključno plesne narave, toliko težje spreminjajo, zato so intervencije vanje pogoj njihovega spreminjanja. Teh pa je premalo, da bi iz solidne in glasbeno zrele plošče Gastrbajtrsov naredile kaj več. Mao Druga velika plošča Borghesie se v principu ne razlikuje od prejšnjih vinilnih izdaj, kajti to je še vedno glasba, ki je v svojem bistvu vezana tudi na vizualizacijo. Borghesia je po duši še vedno video skupina, njen milje pa je performance. Plošče lahko gledamo kot nekakšno redukcijo teh razsežnosti na glasbo samo, kot pokazatelj glasbene prepričljivosti skupine brez obremenjevanja z vizualnimi asociacijami ali pa jo sprejmemo kot sestavni delček v mozaiku Borghesiine podobe. Po ovitku sodeč še najbolj drži zadnje. Glasba na tej plošči je neizbežno razcepljena na energično in ritmično silovost ter na dramatizirano atmosfero, ki bi kaj lahko bila soundtrack. V tem razcepu Borghesia že po definiciji ves čas tudi črpa svoje ideje, zato hočeš nočeš na plošči dobimo sam6 njeno zvočno podobo, ki ni konsistentna. Ogolelo mesto je zrela in dobra plošča narejena po Borgesiini evropski izkušnji in z izrazito sodobnimi studijskimi postopki. Ker pa ji manjka zvočno-subverzivne prodornosti, nikakor ni izjemna. Je le del podobe naše nedvomno najbolj sodobne in v moderni svet najbolj usmerjene skupine. Borg-hesio je pač še vedno treba gledati in ne samo poslušati. V tem je ves problem te plošče! MaO IGOR CVETKO: JEST SEM VODOVNIK JURI (o slovenskem ljudskem pevcu 1791-1858) Partizanska knjiga Kot je prejkone v navadi ob izdajah etnomuzikoloških del pri nas, je pri Partizanski knjigi v po- '** k. polnem zatišju izšel knjižni prvenec Igorja Cvetka Jest sem Vo^ dovnik Juri. Knjiga prinaša vso„ dosegljivo pevsko zapuščino, ki je dokazano delo tega pohorskega »bukovnika, ljudskega pevca in igrca«, najbrže najmoč-,. nejše osebnosti med našimi ljudskimi pevci, kar jih je zgodovinsko izpričanih. V knjigi je zbranih 67 pesmi z vižami ter 17 besedil, katerih viže so se izgubile, Šte-vilne melodične in tudi tekstovne variante, zbrane po precejšnjem slovenskem prostoru, izpričujejo' življenje teh pesmi skozi stoletje in pol. Mnoge pesmi so »ponarodele in prešle v ljudski repertoar«, na Pohorju pa jih pevci sploh štejejo za ljudske, čeprav se mnogi še zavedajo avtorja. »Tovrstnemu bardstvu lahko na začetku prejšnjega stoletja po Evropi v večjem obsegu sledimo (morda) samo še v okoljih, ki so, imela potujoče pevce žive v tradiciji. Ima pa »Vodovnikov fenomen« še dodatno vrednost, ki bi ji težko našli vzporednice. Namreč dejstvo, da je še po stotridesetih letih od njegove smrti pesem, ki se je ohranila takorekoč samo, v izročilu, še tako živa in v takem obsegu med ljudmi, kot je to Vodovnikova pesem na Pohorju. Nabrati po tolikem času toliko še živih in petih viž, od katerih ima vsaka za povrh še vrsto različic, je dogodek, vreden posebne pozornosti. Dokaz torej, da se je Vodovnik res »stopil« s svojimi ljudmi in postal del njihovega kulturnega okolja.« (I. Cvetko) Lepo opremljena knjiga (brez tiskovnih napak najbrž ne gre) prinaša poleg etno(,muziko)lo-škega dela Igorja Cvetka vključno z notnimi zapisi iz arhivov GNI tudi tekstovne analize besedil (pripravila jih je Marjetka Golež) ter mične fotografije pohorskih »naturščikov« in krajine. Zaradi celovitosti pristopa k .za-, nimivi snovi sodi knjiga med pomembna dela, ki zaslužijo prostor v knjižnicah. Zato toliko bolj začudi smešna nizka naklada 3000 izvodov - 2000 prednaročilom navkljub, KoR 17 LJUDSKA GODCA FOLKEST 88 V prikupnem furlanskem mestecu San Daniele (San Denel) nedaleč od dokaj čiste reke Tilment, v mestecu, ki je znano po imenitnem pršutu, se je zadnji julijski vikend končal že deseti festival mladih in starih ljudskih godcev, posameznikov in skupin. V desetih dnevih pred tem pa so se vrstili nastopi še v desetih krajih po Furlaniji. Ob festivalu v San Denelu, kije privabil kakšnih petsto taborečih folk navdušencev, so potekali tudi tečaji, ki k taki stvari obvezno sodijo: tečaji škotskih, madžarskih in emilijanskih plesov, italijanske harmonike in madžarske violine. Nstopi enajstih skupin iz petih držav, ki so se redno zavlekli pozno v noč, sledila pa jim je še obvezna folk žurka do jutranjih ur, so potekali v prijetnem okolju grajskega parka na hribčku, ki kraljuje sredi mesteca. Gledalci pa nikakor niso le gledali in poslušali, ampak tudi plesali, kot se to pri ljudski glasbi spodobi. V prvem petkovem večeru so nastopile tri skupine: Baraban iz Lombardije, avstrijski Li-ederlicht Spiileut in angleška Blovvzabella. Prvi niso pokazali kaj posebej izstopajočega; kot vsi ostali nastopajoči na Folkestu obvladajo razne instrumente (tudi izposojene pri drugih narodih), priredbe pa niso niti res ljudske niti preveč originalne. Sploh pri mnogih folk skupinah zadnje čase lahko opazimo medsebojni vpliv, ki ne priznava več nacionalnih meja. Tega pa ne moremo trditi za Blow-zabello, ki v močni šestčlanski zasedbi igra energično, na noge dvigajočo glasbo, v kateri so elementi folka pojmovani samosvoje, ne tipično stereotipno angleško, temveč sproščeno, s primesmi jazza (uporabljajo tudi dva saksofona). Pevka ima izredne glasovne sposobnosti, zato pa včasih intonančno ni povsem natančna, kar je posledica uporabe alik-votov in falseta. Avstrijska kabaretna folk skupina Liederlicht Spiileut je publiko kar nekaj časa pustila viseti v zraku, saj po enoinpolur-nem premoru zaradi dežja niso vsi vedeli, kam naj jih dajo. Kabarejski pristop - občasno naiven in avstrijsko egocentričen - je v začetku zbujal dvome v glasbeniške sposobnosti. Dvomi so hitro odpadli, Avstrijci so pokazali, da izredno obvladujejo obdelovano snov - ljudsko glasbo skoraj vseh evropskih narodov, celo Makedoncev. Gledalci so se zabavali, nastopajoči pa so uživali in se potili. Blowzabelli, ki je nastopila za njimi, so odlično pripravili teren. Sobotni večer je pričela Istranova iz Kopra. Ne le z izjemno zanimivo glasbeno snovjo, ki jo skupina obdeluje, ampak tudi z izredno izvedbo so fantje dodobra ogreli občinstvo. Za njimi sta odigrali svoje Riccardo Tesi z diatonično. hp' •-•••»nitfo ter mandolinist in v^iinist * hasto ja izvaja č kot po! nobene zveze z ljudsko glasbo (Beatles, Nino Rota...). Pa Malin Head, ki so medlo (kot to zadnja leta počne večina Angležev) predstavili svoj »kvazi folk«, čeprav je bila publika z njimi zadovoljna. Vsekakor pa so brez vsake primerjave ostali madžarski Vizčnto (Vodnar). S pred-stvitvijo glasbe s svoje zadnje plošče Električni pastir so v sapo jemajoči štimungi publiko dobesedno spravili v delirij. Njihova od-štekana glasba, ki jo imenujejo folk tempo-rary, nezgrešljivo črpa iz ljudskega. Ritmično nabito glasbo, ki jo na plošči sicer izvajajo tudi z elektronskimi instrumenti, so v živo izvedli s čisto akustiko, z nekaj posebej prirejenimi instrumenti, iz katerih so izvabljali prav never- Madžarski Vodnar - Vizonto jetne zvoke. Glasba je delovala napol noro, napol mistično umirjeno, efekt pa je bil neverjeten. Izredno! Igrali so še več kot polovico rednega dela nastopa trajajoče dodatke. Preveč glasbe za en sam večer! Po njihovi zaslugi je višek prišel čisto na koncu, zato se je tudi rajanje v noč podaljšalo. V nedeljo so že popoldan v pravem folk vzdušju zaživele loggie in drugi senčni kotički po mestecu. Od povsod je bilo slišati ljudske viže, ob katerih so se vrteli navdušeni plesalci starinskih ljudskih plesov. Zares učinkovit množičen zaključek festivala, ki mu je sledil še zadnji koncertni večer. Najprej sta zaigrala sijajni harmonikar Mario Salvi in mandolinist Luciano Gaetani, ki sta pokazala imenitno uigranost in sproščenost. Za njima smo doživeli pravcato atrakcijo, blizu devetdesetletnega naturščika iz bolonjskih hribov, violinista Melchiade Bennija, ki ga je s kitaro spremljal sin Franco. Nastreljal je celo serijo starih plesov iz svojega ogromnega repertoarja in na plesišču pred odrom kar ni bilo miru. Za tem resničnim doživetjem pa rahlo razočaranje: Simon Nicol in Rick Sanders (Fairport Con-vention) sta nedvomno sijajna glasbenika, vendar je videti, da si Angleži ob pomanjkanju žive tradicije predstavljajo folk zelo po svoje (Gershvvin, Beatli in drugo med že itak vprašljivim repertoarjem). Folkest 88 je zaključila skupina Trencito de los Andes, ki sicer prihaja iz Rima, vendar se več kot pošteno ukvarja z običaji, plesi in glasbo iz andskih dežel, kamor redno zahaja na etnološke študije. V uro in pol trajajočem nastopu, za katerega potrebujejo člani skupine tudi čvrsto fizično kondicijo (plesi, igranje, preoblačenje, menjave glasbil), je skupina kar izčrpano opravila pregled z glasbo povezanih običajev skozi koledarsko leto v daljnih deželah pod Andi. Pridite prihodnje leto še vi, San Denel je blizu! trrr 4x1 LEOŠU V SPOMIN Spomini iz brnskega muzeja Mirna pot vodi do Janačkovega spominskega muzeja v Brnu, nizke hiše z zelenim vrtom, v kateri je skladatelj preživel zadnjih osemnajst, najustvarjalnejših let življenja. V prostorih muzeja so razstavljeni skladateljevi rokopisi, dokumenti, slike, zapiski, skice. V eni izmed vitrin lahko vidimo odlomke iz njegove znamenite opere Jenufa, katere dolgo pričakovani uspeh v Pragi je vzpodbudil takrat že več kot šestdesetletnega skladatelja, da je v zadnjih dvajsetih letih napisal svoja najboljša dela. Vse življenje je odkrival in spoznaval preproste ljudi z Moravske, proučeval in zbiral je ljudske napeve, se poglabljal v način življenja in običaje Moravcev. »Glasovi, melodije človeške govorice, govorice vsakega živega bitja sploh, so vsebovali zame najglobljo resnico. Vidite, to je potreba mojega življenja,« je povedal skladatelj v intervjuju za Literarni svet. Zanimanje za zvočnost narave, njeno prvinskost, melodijo človeškega glasu, je vodilo Janačka stran od romantike, v glasbeni realizem. O moravskih ljudeh pripoveduje tudi opera Jenufa, v kateri je skladatelj dramatično prikazal pretresljivo zgodbo pastorke Jenufe, nezakonske matere, ki svoj mladostni »greh« plačuje s trpljenjem in bolečino, preden končno doživi pravico. Glasba je tesno povezana z dramsko zgodbo, spevne melodije so povzete po človeški govorici. Skladatelj je uporabil tudi stare cerkvene lestvice, nesimetrični ritem in sinkope. V nasprotju s tedanjo evropsko prakso v operi ne najdemo leitmotivov. Janaček je v svoji ljubezni do narave in bogati domišljiji napisal besedilo Lisička zvitorepka, ki ga je uglasbil, in nastala je »živalska opera«. Veliko naklonjenost slovanski glasbi in duhu je Janaček izrazil prav v vseh svojih delih. Posebej svečana je njegova Glagolska maša za soliste, zbor in orkestr, ki se poje v staroslovanščini, ter glasbeno zelo učinkovita simfonična pesnitev Taras Buljba, katere literarna vsebina je povzeta po Gogoljevi zgodbi iz junaških časov ukrajinskih kozakov. Nenadoma me premoti tišina. Ni več slišati glasbe. Zadnji stavek prvega dela cikla Po zarasli poti se je končal s skladbo Čuk ni odletel. Čuk, ki napoveduje smrt? Avgusta je minilo šestdeset let, kar je preminil Leoš Janšček, skladatelj, pedagog, organist, glasbeni urednik, veliki človekoljub z Moravske. Tjaša Krajnc ALI STE VEDELI? Fanny Hensel, rojena Mendelssohn, je bila starejša sestra znanega nemškega skladatelja, pianista in dirigenta, Felixa Mendelssohna Bartholdyja. Razen dobrih poznavalcev glasbene zgodovine redkokdo ve, da je bila izredno nadarjena glasbenica, ki so jo nekateri kritiki imeli za genialnejšo od znamenitega brata. Mlada dama se je odpovedala skladateljski karieri prav zaradi bratovega prepričevanja, da se ženskam ne spodobi ukvarjati z moškimi poklici. Kljub temu je ta pianistka in skladateljica zapustila precejšnje število samospevov, klavirskih del in komornih skladb. V zadnjem času se glasbeni krogi vse bolj posvečajo iskanju pozabljenih in po krivici zapostavljenih glasbenih del in na dan so prišle tudi kompozicije Fanny Hensel, ki doživljajo prve uspehe na koncertnih odrih. Pred kratkim se je munc-henska komorna skupina poimenovala po tej skladateljici: Fanny Mendelssohn- § Ouartett. ‘J| Pa še to: Fanny in njen brat Felix sta ^ umrla istega leta: 1847, ko je bilo njej 42, 5 njemu pa komaj 38. § let. b ANEKDOTA Ko je sodobni češki skladatelj Ernst Krenek (več o njem v rubriki Od vsepovsod) tik pred drugo svetovno vojno emi-griral v Združene države Amerike, je ponesel s seboj svoj drugi klavirski koncert, nabit z disonancami. Ko ga je na avdiciji slišal ameriški založnik, je vzkliknil: »Razmere v Evropi morajo biti res grozne!« MLADE GOSLI violinistka Jelka Glavnik Jelka prihaja z Raven na Koroškem. S svojim igranjem že nekaj časa navdušuje ne le doma, temveč tudi v Avstriji, Italiji in drugod. Letošnja dobitnica študentske Prešernove nagrade Akademije za glasbo je lani na tekmovanju v Fari d’lsonze v Italiji prejela prvo nagrado. Po majskem koncertu, kjer je skupaj z Lidijo Grkman in simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije izvedla Bachov Koncert za dve violini in orkester, sem jo povprašala o njeni poti violinistke. »Starši so me spodbudili, da sem prn čela igrati violino, ko sem bila stara osem let. Toda za pravo igranje me je navdušil Mirko Petrač na Srednji glasbeni šoli. Obenem mi je privzgojil delovne navade, me naučil »uporabljati glavo«, se poslušati in kontrolirati. Sedaj sem že četrto leto študent ljubljanske Akademije za glasbo pri profesorju Dejanu Bravničarju. Moram reči, da pa je bilo delovno vzdušje na srednji šoli dosti boljše, zlasti tisto v razredu in med kolegi. A ne le to. Premalo pozornosti posvečamo komorni glasbi. Jelka Glavnik z veseljem nastopa v komornih zasedbah. Prvič je igrala v klavirskem triu s pianistko Tatjano Ognjanovič in s čelistom Igorjem Mitrojevičem; lani pa je muzicirala skupaj s pianistom Igorjem Bravničarjem in čelistko Petro Ne-uvirt. Pravi, da igranje v takšnem triu ni le veselje in užitek. Včasih zna biti tudi »zabavna zadeva«. Čeravno »gosla« Jelka glasbo vseh obdobij, obožuje baročno glasbo. Predvsem Vivaldija, Tartinija in J. S. Bacha. V načrtih za prihodnost je poleg tega še diploma, kjer se bo postavila z Ravelo-vim »Ciganom«, Paganinijevim »Capric-com« in za dodatek še s kakšno skladbo; ter dobiti štipendijo za Nemčijo ali Rusijo. In seveda igrati še več in še boljše. Tea Selič 19 IZ ŠOLE DVAJSET LET (DOLGIH) LAS Predstava Hair (Lasje) v izvedbi Broadway Musicai Company iz New Yorka je julija večkrat napolnila poletno gledališče Križank v Ljubljani. Takoj po vojni rojena generacija, ki je zdaj v najlepših »srednjih« letih, seveda ne more pozabiti svojega obdobja dolgih las in svojevrstnega mladostniškega uporništva, ki ga ponazarja to glasbeno-sgensko delo. Tudi posamezne pesmi uspešnega musicala mnogim še vedno zvenijo v ušesih in v predstavi je naše občinstvo vidno uživalo. Živahna in obenem zelo preprosta scena, ki skozi vso predstavo ostaja nespremenjena, v tej postavitvi ustvarja le bežen okvir razgibani koreografiji in režiji. Celotno dogajanje je namreč na ramenih mladih pevcev, ki se vsi po vrsti odlikujejo z odličnimi glasovi in sproščeno igro. Še posebej pa je treba pohvaliti živo glasbeno spremljavo pri predstavi. Pet glasbenikov, ki izvajajo glasbeno partituro, se nevsiljivo vključujej v dogajanje na odru. V glasbeni skupini sodelujejo kitarist, bas kitarist, bobnar, pianist in glasbeni vodja, ki igra sintetizator. Tega akademsko izobraženega glasbenika, Angleža Noela Stevensa, smo našli pred predstavo na odru, ko se je vestno pripravljal na nastop. V Ljubljani ip samih Križankah se očitno dobro spozna, saj je tu nastopal že s prejšnjo gostujočo predstavo Jesus Christ Super Star. Rad je pristal na pogovor: »Ansambel, ki ste ga sinoči poslušali in gledali, je musicai Hair naštudiral prav za turnejo po Evropi in smo na poti že celo leto. Skupina je sestavljena iz zelo nadarjenih mladih ljudi, ki poleg tega trdo delajo. Člani so v glavnem izbrani po glasovnih sposobnostih, nekateri so morali opraviti avdicijo, drugi so prišli k nam na priporočilo. Za tak način dela in življenja je namreč poleg talenta potrebna tudi izjemna disciplina, saj smo celo leto daleč od doma, neprestano menjamo kraje in se z avtobusom prevozimo tudi po deset tisoč kilometrov na mesec. Od lanskega avgusta smo predstavo odigrali približno tristodvajsetkrat, skoraj vsak dan smo na odru, včasih imamo tudi dve predstavi v enem dnevu. V glavnem povsod doživljamo ugoden sprejem pri publiki. Seveda ljudje v različnih deželah različno reagirajo, eni bučno, drugi se spet bojijo, da bi s ploskanjem med predstavo kaj pokvarili, a vse reakcije so nam dobrodošle, dokler čutimo, da občinstvo uživa. Težko je tako dolgo nastopati z enim in istim delom. Nekaterim je odveč, meni pa je čisto všeč, predvsem dokler je predstava dobra. Prepričan sem, da je treba z izvedbo odnehati takoj, ko se izvajalci začnejo dolgočasiti, ko postane igra sterilna. Vsi, ki sodelujemo pri tej predstavi, smo že nastopali v musicalih, izredno dobro se ujemamo in to je eden od temeljnih pogojev za uspešno turnejo. Glasba Hair je prijetna in mislim, da ni preveč zahtevna ne za izvajalce in ne za publiko. Mnogo laže se je je lotiti kot na primer Bernsteinove West Side Story, ki smo jo igrali pred tem. Poleg tega pa mislim, da tematika-musicala Hair kljub časovni odmaknjenosti gibanja otrok cvetja in zelenega miru (Green Peace) ostaja (ali pa spet postaja) aktualna, da je blizu tudi današnji mladini. Zdravo in dobro je, da se ljudje lahko zberejo in na neagresiven način protestirajo proti brezumnemu ubijanju in nesmiselnemu umiranju - kdo ne razmišlja o tem tudi danes?« zapisala Kaja Šivic MOJE TELO -MOJi INSTRUMENT v fj Lastno telo lahko uporabiš kot instrument in z njim ustvariš različne zvoke. Poskusi najprej PLOSKNITI! Drži dlani vzporedno in udarjaj ritme le s srednjimi tremi prsti ali pa postavi rahlo vbočene dlani pravokotno eno na drugo. Slišiš zamolkel plosk? Plosk lahko dopolniš s tleskanjem, udarjanjem, trkanjem in drsenjem. Tako si lahko pričaraš preprosto zvočno sliko, popestriš pesem ali pripovedovanje zgodbe. Včasih od veselja topotaš in vriskaš. Poglej, tudi TOPOTANJE lahko vključiš v svoj »lastni instrumentarij«. Udarjaš lahko s celim stopalom, samo s prsti ali s peto. Naredi to čim hitreje. Temu galopu dodaj TLESKANJE z jezikom in že lahko oddirjaš v širni svet! Povabi še prijatelje in pričarajte si dež ali - če vas je veliko - kar nevihto. Kakšno nevihto? Poglej! Roke že znaš uporabljati, Temu dodaj še pihanje, sikanje in šumenje ter razne zvoke na s, f, š, ps, bš...i j Poskusi! Prve kapljice dežja rahlo padajo na tla, (rahlo udarjanje z nohti), zdaj dežuje že močno, lije, lije, vse mokro, (tudi z blazinicami prstov) Toča! Ta ti ropota, kot orehi padli bi na tla. (trkanje) Nevihta je in že grmi, (tudi s pestmi) pride vetrič, vse spodi. (pihanje, šumenje) (Mira Voglar) Naj ti zaupam še to: spremljaš lahko tudi uganke, izštevanke in deklamacije. Vendar ne pozabi, da vsaka pesem ustvari svoje vzdušje. i7rj Prisluhni njenemu notranjemu utripu in izkoristi svoje telo. Če si spreten, se lahko naučiš še POKATI in BRBRATI s prstom po ustnicah ali z ustnicami in TLESKATI z jezikom, zakaj si ne bi izmislil še kaj čisto NOVEGA? Ko se dobro izuriš, poveži različne načine uporabe rok, nog in ust. Postani ustvarjalec zapletenih ritmov, a ne pozabi, da lahko isti ritmični vzorec ponavljaš s spremembami v tempu in dinamiki. Začni zelo tiho in počasi, nato stopnjuj glasnost in hitrost. Za konec se poigraj še z ODMEVOM. Naj tovarišica ponovi tvoj ritmični vzorec, če ji ni uspelo, pa naj se igra s tabo in tvojimi prijatelji »Predstavitev živali« ali »Podajanje izmišljanj«. Tako muziciranje vam bo dalo mnogo veselja in še več novih idej. Veliko uspeha!.. *!' i : ■ t l ,olr. Katja Virant 7J:vr> Besedilo musicala Hair sta pred dobrimi dvajsetimi leti napisala takrat mlada igralca James Rado in Gerome Ragni, ki sta se spoznala na Broadwayu, kjer je James igral Luthra in Jerome Hamleta. Z glasbo je delo uspešno podkrepil organist in skladatelj Galt McDermot in predstava je po nekaj skromnih postavitvah zaradi izjemnega odziva publike in kritike osvojila vse svetovne centre. Londonska premiera je bila septembra 1968 in munchenska oktobra 1968, torej točno pred dvajsetimi leti. / ,.v,, 20 V ŠOLO NOTREDAMSKA ŠOLA Kaj si predstavljamo pod imenom šola? Verjetno tablo, učitelje, ocene, plonkanje, pa spet ocene. Na kaj pa pomislimo, če nas kdo spomni na šolo v preteklosti, na primer pred kakimi stotimi leti? Morda pred nami zaživijo šibe, strogi učiteljevi pogledi, pa jok, privezovanje s pajčevino ob klop in druge take stvari. Nasploh nekaj temnega, nekaj dušečega... In če bi si poskušali predstavljati šolo še v stoletjih prej, tam v poduhovljenem srednjem veku, v času prvih evropskih univerz, bi videli posvečene obraze, ki resno in počasi berejo stare (no ja) rokopise, zbrano rišejo kroge ter računajo razdaljo med krožnicama sonca in lune? Ampak figo: poglejmo si tole sliko iz tistih časov. V zadnjih dveh vrstah klepetajo, raztreseno zrejo skozi okno ali celo spijo. Se v drugi vrsti si eden izmed učencev podpira brado med dremanjem! In to naj bo taka poduhovljena šola? Očitno so naše predstave o takih zadevščinah iz preteklosti precej nezanesljive, zato smo sklenili, da vam bomo letos pisali o vsem, kar je v glasbeni zgodovini do danes dobilo ime »šola«. Videli bomo, da se njihov naziv skoraj nič ne ujema z našimi predstavami o takratnih šolah. Kot prvo smo izbrali »Notredamsko šolo«. Delovala je v istem času kot je nastala slika, ki nas je prej tako presenetila. Gremo torej nekam v srednji vek, seveda v Pariz, kjer še danes stoji znamenita katedrala Notre Dame, po kateri se šola imenuje. Leta 1160 je Maurice de Sully postal pariški škof. Kmalu se je odločil, da bo namesto stare romanske katedrale postavil novo. Temelje so položili 1163, delo samo pa je hitro napredovalo, tako da so glavni oltar posvetili 1182, čeprav je bila celotna cerkev končana šele kakih 70 let kasneje. V prvih letih zidanja katedrale sta dve generaciji pariških skladateljev ustvarili večino skladb, po katerih danes prepoznamo Notredamsko šolo. Glavni graditelji mogočne stavbe - morda najbolj znane od vseh gotskih katedral - so ostali neznani. Poznamo pa imeni dveh osrednjih skladateljev te šole: Leonin in Perotin. Podatkov o njunem življenju skoraj ni. Le-oninovega imena niso našli v nobenem doku- mentu katedrale, niti v dokumentih drugih verskih ustanov v Parizu. Neki »Henricus Leonel-lus laicus« (živel približno od 1163 do 1190), povezan s pariško opatijo St. Victor, je sicer za nekatere znanstvenike pravi Leonin, a dokazanega ni nič, še manj pa njegovo delovanje pri novi katedrali. Pri Perotinu je vse še bolj zapleteno. Če vzamemo, da je njegovo ime pomanjševalnica imena Peter (Perot-inus), je tako veliko kandidatov za njegovo vlogo, da je nemogoče določiti, kateri (če sploh kateri) je bil naš skladatelj. O glasbenih dejavnostih obeh skladateljev izvemo šele iz anonimne razprave iz druge polovice 13. stol. - dolgo po Leoninovi in Perotinovi smrti. Danes avtorja te razprave muzikologi imenujejo Anonimus IV. O njem vemo, da je bil angleški študent na pariški univerzi. K sreči se je zelo zanimal za zgodovinski razvoj. Prav on nam je povedal, da je bil »Magister Leonin« znan kot »največji skladatelj organumov«. Napisal da je Veliko knjigo organumov (Magnus liber organi), ki naj bi jo uporabljali do »Perotinusa magnusa«, najboljšega skladatelja diskanta«, ki pa je skrajšal Leoninove organe ter skomponiral nove in boljše nadomestne odseke (substitutne klavzule). Anonimus IV je dodal, da je v njegovem času v mogočni pariški cerkvi Notre-Dame še vedno bila v rabi knjiga (ali knjige) Magistra Perotina. To je edini zabeleženi namig, zares neznaten, da sta bila Leonin in Perotin povezana s katedralo Notre Dame. Ker študentski zapisi ponavadi niso ravno znameniti po svoji natančnosti, bi bila tudi mnenja Anonimusa IV, čeprav zanimiva, majhne vrednosti, če jih ne bi potrjevali drugi viri. Repertoar Notredamske šole so namreč ohranili številni rokopisci. Dva od treh glavnih virov notredamske polifonije najdemo danes v severni Nemčiji, v kraju VVolfenbuttel. Eden izvira s škotske iz prvih let 14. stol., drugi pa je prišel iz Francije. Najobšimejšega od vseh virov pa hranijo v Firencah. Ta razkošno okrašeni rokopis so, kot kaže, prepisovali v Franciji v 13. stol. za knjižnico kakega mogočneža. Manjši rokopis je še v Madridu, kamor je verjetno prišel iz Toleda. Več odlomkov z notredamskim večglasjem je ohranjenih tudi v različnih drugih evropskih knjižnicah. Niti en rokopis ni označen kot Magnus liber organi, niti ne imenuje nobenega skladatelja. Vseeno pa se njihove vsebine in pričevanje Angnimusa IV nenavadno ujemajo. Tako danes vemo, kako je bil sestavljen Magnus liber organi za časa Leonina ter kakšne spremembe in izboljšave je v skladbe vnesel Perotin. Seveda nas zanima, kaj je bilo tako pomembnega v tej zbirki, oz. kaj je ta Notredamska šola sploh novega prinesla, saj bi jo kruta zgodovina, ki ljubi le novosti, sicer že zdavnaj zavrgla. To so bile tedaj prve večglasne skladbe, ki jih lahko z zanesljivostjo pripisujemo enemu samemu avtorju. In če vemo, da se je dvoglasje že nekaj časa utrjevalo, nam bo jasno, da so hoteli v tem času slišati še kaj bolj raznolikega. Leonin je v skladbah tako že jasno ločil odseke (imenovane klavzule), kjer je pod razgibanim zgornjim glasom lahkotneje tekel vodilni glas, od odsekov (imenovanih organum purum), kjer je vodeči glas tekel uspavano počasi. Hkrati pa je takrat melodija prvič potekala v vnaprej določenem izrazitejšem ritmu, ne da bi pri tem upoštevala ritem besedila. To je prvič skušal izraziti tudi zapis, ki pa ni bil natančen tja do 1250. Perotin je nato vse dolge spodnje tone skrajšal, saj so bili sicer kar predolgi za petje med bogoslužjem. Klavzule so postale še bolj razgibane, tako da so jih kmalu izvajali samostojno. Vsakemu glasu so dodali nato še svoje besedilo In rodil se je motet. Perotin je namreč število samostojnih glasov povečal tudi na tri ali štiri. Seveda ne smemo sklepati, da sta Leonin in Perotin ustvarila vso notredamsko polifonijo ali da je celoten repertoar delo notredamskih skladateljev. Skladanje dvoglasnih organumov se ni končalo z vznikom organumov za tri in štiri glasove in tudi Magnus liber so lahko dopolnjevali petdeset ali šestdeset let. Tako kot so se arhitekturne značilnosti notredamske katedrale pojavljale v cerkvah od Cipra do Švedske, je tudi njena glasba potovala od, Toleda, v Španiji do St. Andrevvsa na Škotskem. Tuji centri so prevzeli pariški repertoar s prav malo spremembami in lokalnimr dodatki. Pariz je namreč tako nadvladal skladanje večglasja, da je vsa glasba poznega dvanajstega in vsega trinajstega stoletja, katere izvor je bil kjerkoli drugje po Evropi, videti samo kot »obrobna«. Zato lahko torej ustvarjanje Leonina in Perotina (pa tudi njunih neznanih učencev) imenujemo »šola«, pa čeprav brez klopi, učencev in celo morda učiteljev (I). Matjaž Barbo 21 .^ronoerj , mml PISMA Dragi bralci in dopisniki, spodobi se, da vas v prvi številki, ki žal pomeni konec brezskrbnih počitnic in začetke šolskega, leta, prisrčno pozdravim in povabim k ponovnemu sodelovanju. Vsi vemo, da vpo- - letnih mesecih nikomur ni do tega, da bi sedel in pisal proste spise, zato se v mojem predalu seveda ni znašlo nič novega. A nič ne de, -nekaj zanimivih sestavkov je ostalo še od lani in pra\/ pri njih si lahko ogledamo, na kakšne načine se lotevamo pisanja o glasbenih temah. ■ Najpreprostejše pisanje je poročilo, ki je lahko [ bolj ali manj natančno in zahtevno. Spomladi nam je poročilce o glasbeni novici iz Trbovelj poslala osnovnošolka Biba. ZASAVSKI SIMFONIČNI ORKESTER Slovenski Glasbeni mladini sporočam, da imamo v Zasavju SIMFONIČNI ORKESTER. Vodi ga Joža Zupan. V orkestru sicer manjka nekaj glasbenikov, a ta prazna mesta zapolnijo glasbeniki iz drugih krajev. Na tokratnem koncertu nam je orkester zaigral nekaj znanih in manj znanih skladb, nastopili pa so tudi gostje, mladi zasavski glasbeniki. Najbolj sta me pritegnili sestri pianistki, ki sta zaigrali štiri ročno. Razen pihalnih godb v Zasavju nismo imeli nobenega orkestra. Kar odleže ti, ko slišiš prelivanje violinskih zvokov, ne pa samo tistih pločevinastih. Torej Zasavski simfonični orkester poživlja našo glasbeno kulturo. V orkestru so pretežno mladi glasbeniki, privlačen pa je tudi zaradi dirigentke Jože Zupan. Mislim namreč, da ni veliko simfoničnih orkestrov, ki bi jim dirigirala ženska. »1BA KUŽNIK Trbovlje Pri poročilu gre predvsem za osnovno informacijo, lahko pa pisec doda tudi svoje vtise ali celo kritične misli. Proti koncu lanskega šolskega leta nam je Urška iz Tolmina poslala imeniten sestavek o uspehih tamkajšnje glasbene šole, ki je primer dobro napisanega poročila z osebnim razmišljanjem in vtisom. £•', v PO SREČANJU Z JUGOSLOVANSKO GLASBO V TOLMINU Številni uspešni nastopi, ki jih redno organizira glasbena šola, so postali del tolminskega vsakdana, tako da smo že kar pozabili na čase, ko je bilo tovrstne kulturne dejavnosti ma[p.- ?a razcvet bogate dejavnosti gre zahvala predvsem tovarišu Pavlu Kalanu, ki je od februarja 1979 predstojnik glasbene šole in je s kolektivom izboljšal možnosti delovanja. Vsakoletni vpis v šolo je prevelik, zaživeli so zunanji oddelki, poglablja se sodelovanje z zamejsko glasbeno šolo v Špetru Slovenov... Razveseljiva novost je pouk solopetja, ki ga poučuje tovarišica Majda Luznikova. Da deluje glasbena šola uspešno in spodbuja 22 " ustvarjalnost učencev, dokazuje vedno več mladih, ki nadaljujejo študij glasbe, in med katerimi so nekateri že uspešni glasbeniki. Pred kratkim smo lahko prisluhnili večeru jugoslovanske glasbe, ki je postal na tolminski glasbeni šoli že vsakoletna prireditev. Čeprav je šola majhna in precej odmaknjena, zaradi česar ima kadrovske težave, je bila zasedba pestra (Orffov instrumentarij, ansambel harmonik, skupina kljunastih flavt s kitaristi, pevci...) in izvajalci odlično pripravljeni. Obiskovalci smo vedno znova presenečeni nad tekočim potekom. Točke si sledijo v logičnem zaporedju, povezane z zanimivim besedilom, učenci so sproščeni, vedri, pa vendar z velikim čutom odgovornosti. Še vedno smo polni vtisov in, kakor kaže, bo treba nastop vsaj delno ponoviti. URŠKA BIZJAK Tolmin Dogajanja, ki ga želimo preliti v besedo, se lahko lotimo tudi čisto osebno, poetično. To je seveda težje in treba je imeti vsaj malo daru, a brez vaje nam tudi z njegovo pomočjo ne bo uspelo. Vzgojiteljica in glasbenica Mojca, ki skoraj vsako leto zahaja v istrsko mestece Grožnjan, ima svojevrsten, neposreden in slikovit slog pisanja. Njen opis grožnjanskih doživetij je žal predolg, da bi ga v celoti objavili, a tudi delčki bodo popestrili našo stran. SKRIJ ME V SVOJO DLAN, GROŽNJAN Ko si še zelo mlad in so ti pasti sveta še skrite, se ti lahko zgodi, da v imenu, glasu, stiku zaslutiš nekaj silno lepega... nekaj, kar te potem preganja še deset let, dokler se končno ne naveličaš lastne obotavljivosti in si rečeš: »Grem!« Prtljaga: nekaj cunj v morskih in peščenih barvah, indijanski mokasini, ti sam, okarina in violina. Smer: jugovzhod, cilj: Grožnjan... Slednjič prispem v prastaro kamnito mestece na visoki vzpetini - mala ponosna trdnjava nam bo naslednje tri tedne dom.. Kdo smo pravzaprav in odkod...? Po narodnostih smo precej pisana druščina in prve dni, ko se šele učimo sporazumevanja, prihaja do prav zabavnih prizorov. Recimo takrat, ko Beograjčanka Ljilja v pogovoru z Avstrijci in Španci po nekajminutnem klatenju z rokami obupano izjavi: »I don’t understand you, majke mi!« Čemu smo prišli sem in kaj nas tu čaka? Garanje in uživanje. Kadar nismo na vajah, nas je najti vsepovsod: na kamnitem zidu, ki obdaja mesto, v gaju balvanov ali pa v kateri od številnih galerij... pa saj segam predaleč naprej. Rekla sem: garanje in uživanje. Glasba je čudovito lepa in strašna, biti moraš ves njen, ne dopušča polovičarstva! O, kako se mučiš prve dni na vajah, zlasti če že dalj časa ne igraš aktivno! Dokler končno ne začutiš, da si doma, da piješ bistro vodo iz izvira, da se ti vedno bolj kopiči zlato v strunah in v duši... Tako nekaj lepega, silnega in živega je, čutiti se eno s tistim, kar imaš najraje na svetu. Igrati Mozarta, Handla, Sibeliusa, Honeg-gerja... Glasba na vodi - zvenenje med bilkami in med kamni, strastna meditacija, poletna pastorala... Del naših vibracij je ostal med tistimi rastlinami in kamni in cvetovi morja in neba. Del pa še naprej odzvanja v nas. Tu sem spoznala, da me ima violina rada. MOJCA MALOVRH Ljubljana Objavljeni trije sestavki so silno različni in tudi avtorice so različnih starosti. Vendar sem prepričan, da ste v njih marsikaj izvedeli in se tudi kaj naučili. Želel sem vas namreč z njimi spodbuditi k pisanju in vas povabiti, da mi opišete svoje dogodivščine v zvezi z glasbo, da mi napišete, kaj počnete pri šolski glasbeni vzgoji, kaj vam ugaja in česa pri njej pogrešate, da mi napišete tudi, česa bi si želeli v tej reviji in česa ne. Tem je torej več kot dovolj. Vseh pisemc bom vesel, najboljša pa bom letos predlagal za nagrado, zato ne pozabite pisma podpisati s polnim naslovom. Vas pozdravljavaš urednik. 1 FIRBEC SESTAVIL morc LOMCVVCA irreJEVA- wjevoj?iu w*pou>- JfoelKICA Z LOlcOfi IZbEUVA-LECG06M. It CKE- ,10 >Jt UPRAV*/* EMOTA V FRANCIJI oietm ZA)neic. ArVT. Otu AKA tA mi MO GUMICA ZA&RJ- SANJ6 mu/i M-kOHOL bAT. \z 49. ^TOl.CFCE-WAWbo) LJVt>fkA KI ?Vg LIKA TlLAVCKL. wen Po&o6A ZAČMrSGH rn&ze m 5 TA+JOV*-*^JA —- ueviKMt- snooiaic (ŽEMfcA oenkAi SORONUIK ČIM* V2IC.UK iLAVXr> LArOKMlK. ctrre (ka/jitno) Hofcl ?OTOH6C DAtrtAT-OH ŽfK.lfie^A IM6K/OTK vnmo IUUHJE-vrvo i ne- ***** LISTNATA t>KY«A 0& VOH MT. OUJtMA ZA VIRe- vitico ■mtM« JETTfUSOli ZAMET SUKA* aftAFIK. C?MH) iMCJftOUi yoi»e \u I>0&ATfcDV 1A K *(/♦# UJAHKA ITAtlJAU rovec- fJJAKO* »i?avE Anre«? V(?pltWI MOTIV CkLAVM ličilu ctevoj> S ic£ava v Hin/M-AJI HEfLCČ- aovcc ILZklVfc AMfRIŽkO kJuncA waK /w>i/vt>e ftSEHIOM AVTORJA V£ZWIK ► IVO rtETK IC pesmiM oče STA** MAMA Srea^o OH61I6 • Rešitev 8. križanke 18. letnika: (vodoravno) saniteta, Ivan-grad, Msta, ali, ft, Rl, id, orhideja, nos, rias, If, pir, Jirasek, Alan, Oreada, Pskov, lorber, western, osnova, sodelavka, ras, AK, kresilo, Meta, TO, la, TAM, Rapid, Etna, etos, Oto, osamitev, poni, vik, serenada, rida, Ken, Tasso, or, tn, ponos, omara, lady. Nagrade: Med dvajsetimi rešitvami, ki ste nam jih poslali, je žreb izbral Petra MAROVIČA iz Ljutomera in Bogdana URBANCA iz Ljubljane, ki bosta prejela ploščo zbora APZ Tone Tomšič. Razpis za reševalce ugank: V tem šolskem letu je stran, ki jo je uredništvo imenovalo FIRBEC, bolj pisana. Križanka, ki bo v vsaki številki namenjena enemu od naših kantavtorjev, obsega le pol strani, poleg nje pa so tu še tri »zaguljena vprašanja« in rebus z glasbeno temo. V uredništvu bomo po dve nagradi namenili izžrebanima reševalcema križanke, po dve pa reševalcem vprašanj in rebusa. Nagrada za izžrebane reševalce je kaseta Dost mamo. Rešitve nam pošljite na naslov REVIJA GM, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, do ponedeljka, 24. oktobra. TRI ZAGULJENE 1. Gotovo ste gledali film Amadeus, ki se tako presunljivo konča ob zvokih Mozartovega REOUIEMA. Znate našteti vsaj še dva skladatelja, ki sta napisala glasbeno delo s tem naslovom? 2. Pogosto gledamo na televiziji reklamo za Belton, pri kateri lepo pobarvane tipke klavirja »igrajo« znan klavirski koncert. Veste, čiga-. vega? 3. To vprašanje je težje in zahteva malo glasbenega znanja. V omenjeni reklami je napaka, ki bi si je avtorji reklame ne smeli privoščiti. Pri enem' od tonov se premakne napačna tipka. Ste opazili, katera? (Za pravilne odgovore na to vprašanje bomo izžrebali posebno nagrado!) (1) NAŠ |KANTAVTOR ROPOTARNICA TEKMO- VANJE PIANISTOV 19. mednarodno tekmovanje Glasbene mladine bo potekalo v Beogradu med 20. marcem in 1. aprilom 1989 v kategorijah klavir in klavirski duo. Udeležijo se ga lahko pianisti katerekoli narodnosti, ki na dan začetka tekmovanja še ne bodo dopolnili starosti 30 let (v kategoriji klavirski duo 35 let). Informacije o zahtevanem programu in prijavnice dobite pri Glasbeni mladini Slovenije, Kersnikova 4, Ljubljana. Rok za prijave je 31. december 1988. POVERJE- NIKOM Spoštovani mentorji in poverjeniki, zavedamo se, da ni preprosto v začetku šolskega leta izpolniti vseh nalog, ki vas pričakajo. Zato v£is prosimo za potrpljenje in dobro voljo. Kot vse druge revije mora tudi naša v tiskarni še pred tiskom prve številke natančno povedati, kakšna naj bo naklada. Zato vsem tistim, ki ne pošljete do predvidenega roka ne odpovedi in ne novega naročila, pošljemo isto številko izvodov kot lani. To seveda ne pomeni, da vas skušamo v karkoli prisiliti, a mnogi še zbirate naročila ali pa morda našega obvestila o letošnjem letniku, ki smo ga poslali prav vsem šolam v Sloveniji, po nesreči niste dobili v roke. Zato seveda prosimo, da uredništvu sporočate vse spremembe - lahko tudi po telefonu (061) 322-570 - da se dogovorimo. Najbrž se vam bo mnogim cena letos zdela visoka, a spet smo čisto na repu mladinske pe- riodike. Glejte, malo večja fotografija pri fotografu stane kar 3.000 dinarjev, pa tudi več. Kako naj potem cela revija z okrog 50 fotografijami bo cenejša od 1000 din? Kljub izdatni pomoči Kulturne in Izobraževalne skupnosti Slovenije ne gre drugače - posamezen izvod za individualne naročnike je v prvem polletju 1.200 din, za šole pa le 1.000 din. Prve štiri številke torej stanejo 4.000 din za šolsko mladino. Seveda se za plačilo naročnine priporočamo čimprej, ker nam bo omogočala izhajanje. KVIZ GMS -GODALA Zaradi zahtevne teme in želje vseh sodelavcev, da bi bila snov čimbolje predstavljena, se je Glasbena mladina Slovenije na svoji konferenci konec marca odločila, da akcijo prestavi na jesen in zimo. Načrt je takle: V oktobru bo strokovna služba GMS vsem osnovnim šolam poslala natančno obvestilo o poteku kviza in o tekstovnem in slušnem materialu ter o ceni. Proti koncu novembra bo material na temo Godala izgotovljen in ga bodo po pošti prejele vse šole, ki ga bodo naročile z naročilnico. Tekmovalni del kviza bo marca in aprila. Tokrat se je ljubljanska televizija odločila, da bo o poteku kviza posnela več krajših režiranih oddaj, za finale pa bo dala na razpolago enega svojih večjih studiev. POSLUŠAJTE ODDAJI GM Tudi letos sta na valovih ljubljanskega radia na sporedu dve oddaji o dejavnosti Glasbene mladine. Na prvem radijskem programu lahko vsako drugo sredo poslušate oddajo IZ DELA GLASBENE MLADINE, ki ima informativno naravo in se po- sveča novostim o uspehih mladih glasbenikov in akcijam Glasbene mladine. Oddaje bodo na sporedu 12. in 26. oktobra ter 9. novembra od 14.20 do 14.45. Na drugem programu pa je v večernih urah vsak drugi petek oddaja DRUGA GODBA REVIJE GM. Ta prinaša predvsem zahtevnejše članke posamezne številke revije in jih ilustrira z glasbo. Te oddaje lahko poslušate 14. in 28. oktobra ter 11. novembra od 22.15 do 22.45. NAPOVEDUJEMO Z jesenjo so se vrata prav vseh kulturnih hramov na stežaj odprla in večeri so prepolni prireditev, posebej v Ljubljani. Nekaj pomembnejših skušajmo na kratko predstaviti: 14. oktobra bodo ob 20. uri simfoniki RTV odprli svojo sezono v CD pod vodstvom dirigenta Nanuta in s solistom, mladim blestečim grškim violinistom Leonidom Kavakosom. (Intervju z njim obljubljamo v 3. številki naše revije.) 14. oktobra ob 20.30 bo v srednji dvorani CD zanimiv mu-sical z naslovom ROCKY HOR-ROR SHOW v produkciji ŠTUK Maribor in CD. 17. oktober zvečer je namenjen uživalcem afriškega etno-popa. V organizaciji CIDM in CD bo v veliki dvorani nastopil MA-HLATHINI s skupino MAHO-TELLA OUEENS. Afriški glasbe-nikiso nastopili tudi na Wembley-ski prireditvi za Mandelo. 20. oktobra bo orkester SF nastopil v okviru modrega abonmaja pod vodstvom Uroša Lajovica in s solistom, mladim pianistom iz Novega Sada Aleksandrom Madžarjem. (Tudi njega vam bomo skušali v naši reviji posebej predstaviti.) 3. novembra ob 19.30 bo v mali dvorani SF v organizaciji Glasbene mladine Slovenije nastopil eden najboljših jugoslovanskih kitaristov Istvan Romer, ki ima za seboj uspehe na nekaterih mednarodnih tekmovanjih in imenitne kritike s koncertov, še posebej iz Londona. 9. novembra pa bosta v Ljubljani kar dva zanimiva komorna koncerta - v SF bo v okviru Festi-valovega abonmaja nastopil Gruzinski godalni kvartet, v mali dvorani CD pa bo prvi koncert iz cikla ANTOLOGIJA SLOVENSKE VIOLINSKE GLASBE, ki ga v tej sezoni pripravljata violinist Tomaž Lorenz in pianistka Alenka Šček Lorenz. KASETE ZALOZBE DRUGA GODBA Pri založbi Druga godba so doslej izšle naslednje kasete z zanimivo in raznovrstno glasbo, kakršne ni moč dobiti na nosilcih zvoka pri naših velikih založnikih: DG 001 BELTINŠKA BANDA/LJUDSKA GLASBA IZ PREKMURJA - ljudske pesmi in plesi, kakor jih igra ena najstarejših godčev-skih skupin pri nas. Cena 7.000,-din DG 002 in 003 TRI LETA DRUGE GODBE - dvojna kaseta z dvema urama izbora najzanimivejšega in najboljšega iz Druge godbe v letih 1985, 1986 in 1987; v štirih »tematskih« sklopih: reggae in afropop, etnična glasba, improvizirana glasba in sodobna »resna« glasba. Cena kompleta 12.000,-din DG 004 DOST MAMO! - posnetki z zaključnega koncerta Druge godbe 88, najboljšega reggae koncerta doslej pri nas izvajalci, z Mačka B, Kendell Smith in Robotiks. Cena 7.000,-din Kasete lahko naročite na naslov: Glasbena mladina Slovenije, Kersnikova 4, Ljubljana. Dostavimo po pošti s povzetjem: cena + poštnina. NAROČILNICA Naročamo kasete založbe Druga godba kaset DG 001 Beltinška banda ___________kompletov kaset Tri leta Druge godbe (DG 002 in 003) ___________kaset DG 004 Dost mamo! Kasete pošljite na naslov: __________________________________ a 7.000, a 12.000, a 7.000, Datum: Podpis: 24 WHEN THE GIRL IN YOUR ARMS IS THE GIRL IN YOUR HEART Musič: Tepper - Bennett Like An English Vals Arr: N. Miletič v >V #|— XH|I- -1 JI, it ^ ji • r 1 ^ * r. ,3 *• 9 F ^ ^ ^ F-1 = J ..... /V_ . TT iv v M. ^ gl.... a,--y - j j j |f ?J J ,71,1 f* . a 3 ■ X If- ■ -j- ^ i— | vf’f f ’ T. ! ff 1 2.. ^ j ' VII t-i& ~..t- ti H?P K '-± J ?r i -_ r.5^:: g- :X ' ? _1 l£) ?f F p P i? repttitirn* e fioi C 0-i B l ¥ v 'V II ri 'A , JlrJ. S p -71-----------------Ž~ 7» P P R fr iv I n,,-j ,rVJ yj=^i v 1 * I ^ ■ - Ir l*x P T7 P F C OD/! lV 4 Vil V *5f >JT3. 'd i k: -4