Leto 1926.
Izdaja: Župni urad v Tržiču.
Za julij.
CERKVENI GLASNIK
..................................mikih........................V V	ЧГ	................................................iiiiimi-
I izhaja zadnji teden v mesecu j	ZUP^4I«I^) I Posamezna Številka stane 2 Din.|
Ali biva Bog T
Nekoč pri vojakih pride k meni tovariš — italijanski filozof — profesor in pravi: >;Ali ti res veruješ, da eksistira lioK?« »Seveda verujem«, mu odgovorim, »kaj ti tega ne veruješ?« »Saj Boga ni«, mi nato odgovori. »Če si tako prepričan. da ne eksistira Bog« — mu odgovarjam — »potem moraš to kot inteiigent znati dokazati«. »Tega pa ni mogoče dokazati, da ni Boga«, mi nato odgovori in me dalje vpraša: »Pa li moreš dokazati, da biva Bog?« »Prav laliko«, mu odgovorim, »ta se da tako jasno pokazati kakor je dvakrat dve štiri«. »Sem radoveden na ta dokaz«, mi smeje odvrne in šla sva k tabli in za nama češki inžener, ki je poslušal najin razgovor.
In začnem takole dokazovati: »To priznaš, da vse, kar biva. mora imeti zadosten razlog za bivanje? In da nobenega bitja ni, če ni zadostnega razloga za bivanje? Med bitjem in nič je gotovo razlika, in to, kar učinja, da se bivajoča stvar razlikuje od nič, je ravno razlog za bivanje reči. Da eksistira človek, mora biti razlog za njegovo bivanje, sicer bi ga ne bilo; da je ta kreda, ki jo držim v rokah taka. kakor je in da eksistira, mora biti za to pač jazlog, ker sicer bi j« ne bilo.« »To vse priznam«, mi odgovori. »Dobro«'mu dem nato. »Torej mora bit'i tudi za bivanje sveta — to je svetovja sploh .r— zadosten razlog za bivanje, ker sicer bi sveta sploh ne bilo. Ali to priznaš?« »Tudi to priznam«, mi odgovori. »Zadosten \ razlog za bivanje sveta pa je ali v svetu samem, ali pa v kakem drugem bitju.« »Tudi to je res«, mi odgovarja. »V svetu pa zadostnega razloga za bivanje ni, to se pravi: svet ne more biti sam od sebe, ker je omejen, ker se razvija, ker je odvisen od prejšnih oblik.« »Ne«, pravi nato, »svet je sam od sebe, v svetu vlada večni razvoj, ena oblika se razvija od druge in tako se vrši v krogu to razvijanje neprestano in zato ne potrebujemo nobenega Boga«. »Se motiš,« mu odgovarjam, »tak krogotok in razvoj sveta je nesmisel. I^rej si priznal, da mora biti za bivanje sveta zadosten razlog, ker bi sicer sveta lie bilo. Sedanja oblika svetovja gotovo ni sama od sebe, v njej ni razloga za bivanje.« »Seveda ne«, mi odgovori, »razlog za bivanje sedanjega sveta je v prejšnji obliki svetovja.« »Dobro, v sedanji obliki sveta ni torej razloga za bivanje, naredimo krog, ki predstavlja sedanji svet in pri njem ničlo, ki znači, da v njem ni razloga za bivanje. Pojdimo sedaj v duhu nazaj lOO.OOO let, oblika tedanjega svetovja je sicer razvojna matica sedanjega sivetovj'a, toda za se nima v sebi razloga za bivanje, ampak zopet kaže, da se je razvila iz prejšne oblike — napravimo zopet krog, ki predstavlja tedanjo obliko svetovja in pri njem ničlo, ker v njem ni razloga za bivanje, pojdimo nazaj zopet lOO.OOO let in zopet 100,000 let — povsod isto — napravimo neskončno velik krog krogov, ki predstavljajo posamezne oblike svetovja, a v nol)enem ni razloga za bivanje sveta. 8X0 = 0. Neskončnokrat nič je nič. To je jasen račun! Kaj to pomeni? To pomeni, da sveta sploh ni, če ni enega bitja, ki bi imelo razlog za bivanje samo v sebi, ki bi l)ilo samo od sebe in to je Bog. Ce bi Boga-iiitja, ki je samo od sebe. ne liilo. bi sploh/ ne moglo eksistirati nobeno bitje. Ali ne |)riznaš tega?« In tovariš bogotajec je olimolknil, gledal nti račun S X O = O in nazadnje tiho odgovoril: »Ne, jaz Boga ne priznam.« Sedaj se je pa oglasil inžener. matematik in je začel debatirati s filozofom: »Pa zakaj ne priznaš tega? Saj ne moreš drugače kakor pritrditi, račun je čist« pravilen,
jaz sem matematikar in moram reči: račun je pravilen. Bog mora bivati. Kar priznaj, tu se boriš proti pameti, če tega ne priznaš!« In tovariš bogotajec,je žalostno odkimal'z glavo in rekel: ».laz tega ne morem priznati, ker bi sioer moral postati — klerikalec, tega pa nočem in zato tudi Boga ne priznam.« Reče in tiho odide od table.
Zakaj П'. priznavajo nekateri Boga? Ne radi tega. ker bi se bivanje božje ne dalo dokazati ali ker bi priznanje Boga nasprotovalo razumu, ne. to ni vzrok bogotajstva. ampak skvarjena volja, ki se bori celo proti jasrtemu spoznanju. Dobro ve, če priznam Boga, ga bi moral tudi moliti, spolnjevati njegove zapovedi, sploh: moral bi drugače živeti, tega pa ne maram in zato raje Boga tajim, kakor da bi spremenil način svojega grešnega življenja. Ker nočejo pustiti greha, zato bo-gotajci ne priznavajo Boga.
Naj navedem za bivanje Boga še drug, bolj jasen dokaz.
Kjer koli je kako gibanje, mora biti n'eka sila. kii je to gibanje povzročila. Če komu kamen prileti v glavo, ga je morala gotovo zalučati kaka sila; da se voz pomika po cesti, mora biti kaka sila, ki ga vleče; da se železnica pomika dalje, mora biti sila lokomotive, ki ga vleče za seboj; da se kamen sproži iz gore in drvi v dolino, mora biti siila — to je težnost — ki ga vleče v dolino proti središču zemlje. To je jasno, kot beli dan, da ni nikjer nobenega gibanja, kjer bi ne bilo kake site, ki tisto gibanje povzroča.
Svetovje se giblje, je v gibanju. Naša zemlja se vrti okrog soinca s hitrostjo skoro 30 kilometrov na eno minuto — to je mnogo tisočkrat hitreje kot pa topovska kroglja iz topa, s solncem vred leti naša zemlja v neiznTernem svetovju zopet s hitrostjo ca 30 km na sekundo, milijđnkrat večji svetovi kot je naša zemlja ali pa solnce drve v svetovju s silno brzino po
50 in 100 km na sekundo-že milijone let--Kdo jim je dal to
gibanje? Na vsak način se same od sebe niso začele gibati te mase, ker mrtva materija se sama od sebe ne more gibati. Kakor se mal kamen ne more začeti sam od sebe gibati, brez kake sile. tako še veliko manj velikanska nebesna telesa. Tako mora biti izven teh svetovnih teles neka neizmerna sila. ki je vse to svetovno giibanje povzročila, ki je vsemu dala gibanje in ta sila je — Bog!
K. Pire:
Podružnica Sv. Ane In $t. Anska dolina.
Zaj4;m]jiv« jt, kar piše ntiš kronist Pcliarc o tačasnili do-Kodkili pri sv. Ani.
2. avKnstai 1813 sc je \"ojska pričela. Avstrijski komandant liiille je imel Klavni stan v Celovcu. Mratncozi so postavili na Ljubelj za stražo le 20 mož, katere so Avstrijci dne 24. avKusta prcKnali in zasedli prelaz. Ker so Mrancozi mirovali do 5. sepiembia, so imeli Avstrijci dovolj časa, da so sc pripravili na sovražni naskok. Na zadnjili ridali Ljubelja so posekali sto let stare bukve in z njimi cesto utrdili, vrh gore pa postavili iz železne rude in kamenjevja 4 čevlje visoke palisade. 9. septembra so se poniaknih Francozi iz glavnega stana do Operovtove kajže. Avstrijci so pa zasedli sv. Ano. Dne 10. septembra je francoski general Belotti razvrstil svoje
Str. 2.	„CERKVENI GLASNIK"
moštvo v tri kolone. Prvo proti sv. Ani, drugo na desno čez Gradašarjevo kočo po ridah proti vrhu hriba, tretjo pa na levo na Zelenico. Zadnja je bila najslabša. Ob eni popoldne je dal znamenje na juriš. Avstrijci so se streljaje počasi umaknili do vrha Ljubelja. Ko so dospeli do utrdbe, so se komaj 100 mož broječi na zadnji ridi razdelili v dve vrstii. Ko so naprej prodirajoči Francozi prišli v bližino, je vstrelila prva vrsta, potem se pa umaknila za drugo vrsto. Ko je ta streljala so pa zadaj vnovič basali. To so najmanj šestnajstkrat ali pa še večkrat ponavljali. Centrum vodeči adjutant Belottijev je padel med prvimi. Ti ki so jurišali na desno so največ trpeh, ker na golih ridah niso imeli nikakega kritja. Vrh Zelenice se je vdala cela kompanija avstrijskim lovcem. Na Ljubelju ni bil ranjen noben Avstrijec, ker so siovražne krogle previsoko čez gla\ o frčale. Ob poltreh je bilo vse pri kraju. Francozi so bežali, vendar so pa imeli toliko časa, da so svoje mrtvece v grmovju zakopali, kajti Avstrijci so bili preslabi, da bi mogli sovražnika zasledovati.
Kaj se je pozneje godilo in kako so Francozi svoje ranjence odvažali skoz Tržič, smo pa že v januarjevi številki Cerkvenega glasnika na strani 7 leta 1925 poročali.
Po sklenjenem miru so se kmalu vse vojskine grozote pozabile, promet čez Ljubelj se je zopet oživel 5n cerkvica se je popravila v stanje, kakor jo še dandanes poznamo.
Tržičani cerkvice nič kaj pogosto ne obiskujejo, je pač preoddaljena. Križev ledeii ob prošnji procesiji in pa nedeljo po sv. Ani se ondi zberejo, drugače jo pa obiščejo le božje-potniki, ki so hodili na (llinje na Koroškem, oziroma zdaj po vojski, ki hodijo v nadomestilo za Glinje k sv. Ani počastit sv. Valentina, kojega slika se je postavila lansko leto v stranski oltar.
Zvonenje v tihi podružnici ni bilo nikoli kaj posebno, vsaj kolikor se da posneti iz še ohranjenih zapiskov.
Leta 1771 so si Šentanci omislili nov zvon, ki je tehtal 577 funtov. Veljal je 375 gold., za blagoslovljenje so plačali 6 gold., za tehtanje pa 40 krajcarjev. Vlit ga je Jan. Jak. Sa-massa v Ljubljani. Leta 1838 sta bila v stolpiču dva zvonova. Eden je tehtal 3 stote, drugi pa eden stot. Vredna sta bila 180 goldinarjev.
Svetovna vojska je pobrala še te zvavcc k molitvi. Zdaj jih nadomeščata dva jeklena zvonova, katerih večji je bil nov 1. 1924.
Kar se notranje oprave cerkve tiče. so bili leta 1888 prenovljeni vsi trije altarji. Delo je veljalo 250 gold. Delal je Matevž Dežela iz Idrije, plačah so pa ljudje in cerkve.
Leta 1900 so se omislili novi svečniki za stranska altarja za 356 gold. Zvonik je dobil nov omet, cerkev pa je bila od znotraj in zunaj pobeljena, kar je veljalo 240 kron. Baron Born pa je ob svojih stroških pustil pokriti vso cerkev z me-cesnovimi deskami.
(Konec.)
Oznanila za mesec julij.
2. Prvi petek v mesecu, ob 6. sv. maša г blaKoslovom.
4.	6. iied. po Binkoštih, prva nedelja v mesecu, ob 6. uri skupno sv. obhajilo za moške. Pop. siiod za 3. red.
5.	Sv. Ciril ill Metod, ob 6. orglana sv. maša.
8. Sv. Elizabeta, patrona Mlizabetiie konference.
11.	7. ned. po Binkoštih, slovesno praznovanje sv. Cirila in Metoda, slovanskih apostolov, ob 10. peta sv. maša z blagoslovom. Pop. shod za dekliško Marijino družbo.
Ta dan prejmejo udje apostolstva sv. Cirila ni Metoda pod navadnimi pogoji poiwlen odpustek.
12.	Sv. Herinagora in Fortiinat, patrona ljubljanske škofije, ob 6. je farna sv. maša.
16. Marija Devica Karmelska. Ob 6. sv. maša za žive ude karmelske bratovščine. Popolni odpustki za vse vernike pod navadnimi pogoji vselej, kiidar obiščejo od opoldan 15. julija do polnoči 16. julija župno cerkev in molijo po namenu sv. očeta. Udje škapulirske bratovščine pa prejmejo lahko
Štev. 22.
danes ali kdaj v osmini popolne odpustke pod navadnimi pogoji.
17.	Sv. Aleš, ob 6. sv. maša za Dolince.
18.	8. neU. po Binkoštih, služba božja po navadi, ob 10. sv. maša za škapulirsko bratovščino, pop. po litanijah je darovanje za karmelsko škapulirsko bratovščino. Popoldan pred krščanskim naukom bo sprejem novopriglašenih udov v karmelsko škapulirsko bratovščino.
19.	Ob 5.30 bile in slovesna sv. maša za mrtve člane karmelske škapulirske bratovščine in nato na pokopališču libera za iste.
25.	9. ned. po Bink.. god sv. Jakoba ap.-. po 6. sv. maši skupno sv. obhajilo za dekliško Marijino družbo. Pop. ura mohtve.
26,	Sv. Ana, patrona ženske Marijine družbe, ob 6. sv. maša za družbo s skupnim sv. obhajilom, ob 10. sv. m. pri Sv. Ani.
Mesečna šolska spoved za vse deklice v soboto 17. jul.. za dečke 24. julija in naslednjo nedeljo po osmi sv. maši skupno sv. obhajilo.
Tržiški vzorniki.
Jozelnova Franca in nje sestra Jeia (Frančiška in Fva Vevar).
Radovedni kakor vsi otroci smo tudi mi svoj čas vtikali svoje vedečne noske v vse. kar nam je prišlo na pot, naj nas je zadevalo ali ne.
Tako smo tudi enkrat zašli pri Potratnjekovih (zdaj Nežnjekovih) v pritličju na desno v sobico, ki nas je silno zanimala. Dasi je bil solnčen dan je prihajala svetloba le za-ternnelo skozi proti pokopališkem zidu obrnjeno majhno okence. V sobici ste stali ob steni druga poleg druge dve postelji, na koncu majhna miza in skriiijii. Na drugi strani peč, vrata in še ena skrinja. Čisto navadna oprava, ki 'bi nas prav nič ne zanimala, ko bi ne bili zapazili na stenah nebroj svetih podob vsake velikosti. Tik ena pri drugi so bile pobešene po stenah.
Kar začujemo iz postelje pri oknu prijazen glas, ki nas je vabil naj se približamo in povemo, čigavi smo. Nič se nismo obotavljali in stopili bližje. Toda prizor, ki se nam je nudil, nas je naravnost osupnil.
Na postelji je na pol sedela, na pol ležala priletna ženica, ki je neprestano z glavo migala. Sključene noge in roke so se pa tresle kakor ob hudi mrzlici. Spustili smo se v pome-nek in kmalo zvedeli, da je v osodepohii noči od 29. na 31). marca 1811. kot dvanajstletna deklica spala na podstrešju. Kar jo zbudi nenavadno prasketanje in ko odpre oči, zagleda ves prostor poln dima in žgoči plameni so švigali proti njej. Hotela je vstati in bežati, toda noge so ji odjiovedale in zgrudila se je nazaj na ležišče. Toliko je zmogla, da je glasno klicala na pomoč, dokler niso prihiteli domačini in jo rešili grozne smrti. Toda živčevje je vsied strahu preveč trpelo, napadla jo je božjast, ki navzlic vsem mogočim zdravilom ni odnehala. Revci se je sicer um razvijal, tudi telo je rastlo, vendar pa je bila nezmožna za hojo in nesj)os()'bna za katerokoK delo. Celo pri jedi so jo morali drt gi pitati. Dokler je oče živel in tudi pozneje, ko je bila mati vdova je bilo že še, a ko je po materni smrti 1831. I. ostala revica sama z Jefo, jima je pa huda predla. Jefa je bila sicer močna in bi se sama kaj lahko preživela v službi, toda hrome sestre ni hotela popustiti in tako sta obe pomanjkanje trpele. Jefa je šole pometala in pri sosedih opravljala dninarska dela. Največje njih dobrotnice so pa bile Dolinke, ki so prišedši v nedeljah v cerkev po službi božji počivale pri Jozelnievili in jim zato prinašale v dar razna živila.
Vse to in še mnogo druzega nam je pripovedovala uboga Franca, in vsi prevzeti smo hiteli domov, koder smo pripovedovali materi o bedi, ki smo jo pravkar videli.
Seveda so mati takoj nudili zdatno pomoč in ker so delili podporo po nas otrocih, se je razvilo med nami in Jozelno-vimi neko prijateljsko razmerje, ki je trajalo dokler nismo od-
Stev. 22.
„CERKVENI GLASNIK"
Str. 3.
rasli in odšli od doma. Za to prevdarno ravnanje, s katerim so nam mati takorekoč igraje kazali resnobo in siroščino življenja in nas navajali k usmiljenju do bližnjega, sem jim še danes hvaležen. Vsaj sem že takrat uvidel, da imajo tudi reveži srce, kakor mi in da imajo od sveta ločeni čestokrat plemenitejše nazore led življenja kakor posvetnjaki. Umevno, da mi je bilo vedno v največjo radost, kadar sem smel ponesti »Ženici« kak milodar. Posebno od tedaj odkar sem zvedel, kaj je vreden en sam »bogplačaj«.
To je pa takole prišlo: Nesel sem Franci kakor ob vsaki peki hlebček svežega, še gorkega kruha. Domov se vračajoč srečam gospoda župnika, kateremu hitim po tedanjem običaju roko poljubit. On me pa jame izpraševati, od kod in kam in tako je zvedel, da sem hodil po poti vsmiljenja.
Kaj pa je rekla ubožica, ko si ji izročil dar? »Bog plačaj«. Ali veš koliko je vreden en »Bog plačaj«? Ne? Pa ti jaz povem.
Nekoč je poprosila uboga žena nekega mesarja za košček mesa, da bi skuhala bolnemu možu malo juhe. Mesar ošabnež se brani, dati zastonj blago, ker ga pa žena le nadleguje, pa zapiše na listek »Bog plačaj« in jjoloži listek na tehtnico. V drugo stran pa majhen košček mesa, misleč, da bo tehtnica takoj potegnila na stran mesa. A glej čudo! Listek je težji in težji, bolj ko doklada na drugo stran meso! Iz tega vidimo, da je dobro delo usmiljenja več vredno, kakor vse posvetno blago. Tako je pristavil gospod župnik. Jaz sem si pa lep nauk za celo življenje zapomnil.
Pa ne le radi »Bog plačaj« smo radi hodili k Jozelnovim, ampak tudi še posebej zato, ker je bilo njih obnašanje tako pohlevno in boguvdano. Nikoli niste tarnale, nikoli kazale kako nejevoljo. Pa v govorjenju kako ste bile previdni! Za novice se Franca že celo ni čisto nič zmenila, da bi pa bližnjemu s kako besedo škodovala, tega pa Bog varuj! Govorila je rada toda le o Bogu in svetih rečeh, ali pa se je skušala z nami v nedolžnih šalah.
Če pomislimo, da ste bili sestri revnega stanu, nevešči v branju in pisanju, ter živeli daleč od posvetnega trušča, bi se morali čuditi, od kod ta umerjenost, ko bi ne vedeli, da je vse to prihajalo od pazljivega poslušanja božje besede.
Vsako nedeljo in praznik so namreč Franico prenesli za rana v cerkev in jo posadili v klop, koder je ostala cel dan. dokler ni bila končana zadnja služba božja. Le opoldne so jo prenesle za par minut na pokopališče, da je on d i povžila svoje skronmo kosilce. Vse pridige in krščanske nauke je pazljivo poslušala in med tednom premišljevala ter o slišanem tudi drugim rada pripovedovala.
Tako so minjevala leta. trpljenja pa le ni bilo konec. Še povečalo se je! .lefa je namreč na vodenici za smrt zbolela. Od hude vodenice so ji noge silno zatekle, tako da je koža na nogah popokala, in je iz ran neprenehoma voda tekla. Za nobeno delo več zmožna, je v znožju Franične postelje presedela, dokler jo ni Bog k sebi pokUcal. Pokopali so jo na zgornjem pokopališču ne daleč od njenega stanovanja. Usmiljena oseba ji je postavila lesen črn križ z originelnim napisom: »Tukaj počiva Jefa Veverca. 20 let sem pometala šole. Vi otroci, ki skačete po grobeh. zmotite zame en Očenaš in eno Cešeno Marijo!«
Kaj pa Franica. ki je zgubila svojo postrežiiico? Hudo. prav hudo se ji je zgodilo! Zapuščena je ležala, ljudje so se jo naveličali postregati in morala je v ubožno hišo, kjer Je po dolgem trpljenju vdana v voljo božjo konečno zapustila žalostno dolino solz. Ko so jo polagali na mrtvaški oder, so našli pri njej v rutici zavito perišče starih desetič. Revica si je to malenkost takorekoč pri ustih pritrgala, da bo imela kaj za pogreb.
Naročajte „Cerkveni Glasnik"!
Razno.
Kip presv. Srca Jezusovega smo postavili v soboto 5. junija in v nedeljo 6. junija je bil pri prvi sv. masi blagoslovljen. Ob tej priliki se je vsa župnija posvetila presvetemu Srcu Jezusovemu. Župljani — posebno moški, katerih nedelja je bila isti dan — so v obilnem številu prejeli sv. zakramente. Kip je delo ljubljanskega kiparja Ivana Pengov-a. Delo je originalno in umetniško ter splošno ugaja; originalen in prav prikladen je tudi podstavek, v katerem je udelan relikvarij z ostanki sv. Margarete Alacoque, ki ga je daroval tržiški rojak gospod Kragelj, župnik v Framu. Dobil ga je ob času svojega romanja v Lurd in Pa ray le Monial 1. 1924. Originalna listina, s katero se izpričuje izvirnost teh ostankov se v prevodu glasi sledeče: »Škofija Antum. Samostan Mar'ijinega Obiskanja v Paray le Monial. Podpisani duhovni upravitelj Marijinega Obiskanja v Paray le Monial, kjer počiva sveto truplo sv. Margarete Marije Alacoque, device in redovnice tega samostana, potrjujem in 'izpričujem po posebni pooblastitvi, podeljeni po gospodu škofu iz Antuma, Chalon in Macon, da so bili avtentični deli pepela goriimenovane svete Margarete Marije položeni in spoštljivo spravljeni v rehkvanij iz pozlačenega bakra v ovalni obliki, opremljen v sprednjem delu s steklom, zaprt z rdečo svileno vrvico in zapečaten s pečatom imenovanega samostana, enkrat vtisnjen na rdeči španski pečatni vosek.
Temu v dokaz sem izdal predstoječo listino v potrdilo, da se predloži krajevnim prcdstojništvom in sem jo podpisal in zapečatil s prej imenovanim pečatom.
Paray le Monial. 20. maja 1924.«
Gospodu župniku Kragelj-u se prav iskreno zahvaljujemo za lepo darilo, ki bo v kras naši župni cerkvi.
Kip sam je stal Din 7743, nabranega denarja dosedaj je Din 6173. V pokritje primanjkljaja je pri kipu nastavljena pu-šica.
Društvo lirščanska šola podružnica Tržič je imelo 7. junija svoj letni občni zbor v Našem domu. Podalo se je poročilo predsedstva, kanonik Škcrbec pa je predaval o pomenu krščanske šole. V 1. 1925. je intela podružnica 17 članov. V odbor so bili izvoljeni sledeči člani: Načelnik: Janez Majer-šič, namestniik: Andrej Tišler, tajnik: Franc Kogoj, njega namestnik: Lovro Tomazin, blagajnik: Martin Slapar, njegov namestnik: Ignacij Zupan.
Službo organista je 25. junija nastopil Leopold Mejač, absolvent orgl'arske šole v Ljubljani.
Romanje na Sv. Višarje je priredila naša župnija 27. in 28. junija, to je v nedeljo in pondeljek na Vidov dan. Tz Tržiča smo odšli v nedeljo ob 5.19 zjutraj, na Jesenicah smo za okrog dve uri pretrgali vožnjo^ in smo imeli tam v župni cerkvi sv. mašo s petjem, nato smo se ob 5.45 zopet odpeljali proti italijanski meji in v Trbiž, kamor smo prišli s precejšno zamudo ca. ob 12.15. V Trbižu smo imeli kratek počitek in čas za kosilo, nato smo odrinih ob 2. pop. proti Sv. Višarjem, Na Sv. Višarje so prišli prvi nekoliko čez peto uro, večina nekoliko pred šesto, zamudniki pa šefe proti osmi uri zvečer. Na Sv. Višarjah smo imeli v nedeljo ob 7. zvečer pridigo in pete litanije, po litanijah so trije duhovn'iki spovedovali, zjutraj smo imeli ob 6. sv. mašo s pridigo, pred mašo skupno sv. obhajilo, po maši zajterk, ob 7.30 smo se vsi zbrali še enkrat v romarski cerkvi, kjer smo zapeli še nekaj nabožnih Marijinih pesmi in nato smo točno ob 7.45 odšli iz Sv. Višarij. V Trbiž smo nazajgrede prišli, kar jih ni zadaj ostalo pod goro pri chian-tiju, okrog polu desetih. V Trbižu smo imeli dovelj prilike za razne nakupe in okrepčila. Največ smo odnesli iz Italije dežnikov in — chiantijal No — pa to moramo reči, da ni bifo nikjer opaziti, da bi ga bil kdo imel toliko pod kapo, da bi bil izgubil Višarske odpustke, vsi udeleženci pa so bili videti prav dobre volje, abstinentje in ljubitelji dobre kapljice. Ob 12.40 smo se odpeljali iz Trbiža v Jugoslavijo in smo srečno dospeli brez kake nezgode v Tržič oh 16.50.
str. 4.
.CERKVENI GLASNIK"
Štev. 22.
Udeležencev romanja )c bilo 296 in sicer iz domače župnije 239. iz kovorske župnije 22, iz Loma 11, iz kriške župnije 11, iz Podbrezij 3, iz Leš 3, iz Diipelj 6 in eden iz Novega mesta . Železniška uprava narn je šla zelo na roko, posebno pa g. postajenačelnik v Tržiču in oba gg. sprevodnika, za kar naj jim bo izrečena v imenu romarjev iskrena hvala. Železniško ministrstvo nam je po posredovanju gg. ministra Puclja in poslanca Serneca dovdiilo polovično vožnjo po vsej progi od Tržiča do državne meje, gospa de Comelli nam je oskrbela pa * pri italijanskem železniškem ministrstvu 30% znižanje voznine po italijanskih železnicah. Železniška uprava nam je dala na razpolago 6 vozov, s katerimi smo se cefo pot vozili tja 5n nazaj prav zk)žno. Tudi italijanske oblasti nam niso delale nika-kih sitnosti.
Duhovna stran našega romanja se je izvršila prav lepo, zlasti pri slovesu iz romarske cerkve se je lahko videlo, kako veliko tjubezen in zaupanje ima naše ljudstvo^ do Matere Božje! Ob slovesu so imeli romarji v velikem številu solzne
oči--
(jmotna stran romanja je pa tako izpadh:
Dohodki:
268 romarjev je vplačalo po 50 Din Din 13400.— za pevce je plačal pevski fond . . Din 1000.— lM)vračito stroškov en udeleženec_Din_20.—
Skupno dohodkov	Din	14420.—
Stroški:
Železnica .........Din	11909.60
Caj na Jesenicah.......Din	520.—
Stroški za potno dovoljenje in dr.	Din	1700.—
Skupaj stroškov Din 14229.60 Ostanek Din 190.40 se je izročil župni cerkvi za kip Srca Jezusovega v zahvalo za srečno izvršeno romanje.
Praznoverje! Dobil sem pismo kot 42. v vrsti sledeče vsebine: »Prepišite to pismo devetkrat in ga odpošljite devetim osebam v 24. urah. potem čakajte devet dni in dočakati
boste veliko srečo, sicer vas pa doleti nesreča--!« Seveda
nisem prepisal pisma in tako st je pri meni ustavila »nesreča«! No pa take se prav nič ne Ixjjim! Da se dobe še danes ljudje, ki nasedejo takim praznoverskim zablodam, je pač žalostno; pa kakor kaže seznam naslovov oseb, ki so pismo prepisavale, so ti praznoverni krogi bolj med takozvano »inteHgenco«! Admirali, plemiči, juristi, uradniki in uradnice itd. No res žalostna inteligenca!
Spomini Izza dijaških let.
Angeljska nedelja — Šoštaršč auflog — Svetinje lete.
AiiKcIjska nedelja, oli kok s lepa! бс dons, k imam sive vase. se te veselim, če s spovnem, kok je bvo v mvadoste! Pa zakaj tud ne! Sej je jesen to naj levš cajt cevga leta. Ani pravjo, da je spomvad lepa.
Ovbe no! Koker an otrok kse zmlrej cmare pa joka. Poletje je cajt deva, kakor je lioli že v paradiž reku; »U pot л sojga obrosa boš jedu soj krli!« .lesen je pa cajt za uživanje, spomin na nebesa! Kamer pogledaš se t jabuka pa lirušče na-sprot smejajo z derves. Zato imam pa tud ta cajt to naj rajše.
Angeljska je biva pa še zato kirkrat bel gnamna, ker je imu šoštarsk cunft tisto nedeljo soj auflog. Takat so ksele udinvale, jungerče frajšpreliale jen špetire poglilivale. Tak težek dev je pogirvov an mav pokrfčave, ta mvad folk še mav /vo velik.
Soštaršč lierberg je bi v takat za sv. Andreja cerkujo pr I^leničarjo. Bel to mvad, pa naroden folk je pa tud po drujeli uštarljali hodu. Tok se) tud perajmovo, de smo mi štcdentje per Ciželno s tako kampo ukep trčie. Mi smo za mizo sedele, Tomba je pa na citre špiljov. K ga je imu že mav poli kapo, je biv seveda Slovene. Zato je prepevov li citram: Sem slo-
venska dekica, Minka mi je ime. Sem obrosa bistrga, hrabro imam srce itd.
Čej to pev je biv glih prov aufgelegt. Če gaj pa mav več imu, je pa mškutar gratov, poke! je pa pev: Hodi vom
Dachstein ab----Če gaj bo pa še an fraki, poj sej pa za-
čev prdušate pa upite: »Olles is aus, Olles isnaus!«
No, zej je biv še gemitleh, zato je slovenšč prepevov. Bel mau gemitleh je biv pa tist ta mav štedent, k je že takat pr Udamuljneko zavelj »svetin« štenkov. Zej je pa spet začov to staro pesem gonite. Tomba je biv hiter u luft pa upu ^ »Olles is aus, olles is aus!« Pa tud šuštaršče ksele so pomagale in so se zanjga potegnile, pa začel neke j namigavat, de smo šac na Ckovem svet podteknile. Zato smo to mavmo štedent hiter usta zamašle. pa vse potentale. Aden moj začev prpovdvat, kva so svetine. Al še nis nkol biv pr ofro, al nis še nkol vidu, de gspod fajmošter dajo svetino kušente, kaj? To so kosti — ostane od svetnikov. U usak cerku so tače svetine. Sam to ni res deb svetine po luft ferčale. Res se vid učaseh okl sv. Urenca, in po Malem Šmarno, de se zvzde utrinajo, to navaden Idje pa misijo de so to svetine.. To pa ni res, to so bab je uraže! Vse gre po natirleh pote. M isle I smo de bo s tem Tomba potovažen, al smo se zmotile. Začev je oh mizo tlečt in upite: »Tok, toko, zej so pa svetinje uraže! .
Use h____! Olles is aus, olles is aus!« Ker so ae tud šoštar-
šče ksele začel umes mešate, smo se pa zbal za naše lirfte in smo jo hiter iz uštarije poplozale. Rajš smo šle na Zavret in tam premišljeval koko se bomo nad tem Idem niašvale.
Med tem cajtam se j pa po Tržič toresavo in pivo, de sej kar kadivo, razgrajavo se je, de cev večer in cevo noč ni bo po trgo gmaha.
Furtnaprej se slišov petje: »Moja lubca je Štajerka — jest sem pa Kranjc — vona je šparovna — jest sem pa pjanc.«
Čer je pa kašna punca stanvava, so pa še štanterle na-redle pa pele: »Na Dolenjsčem je fletno — so nišče gore — so fletna dekleta — pa lepe žene. — Na Peinščem mam ano — na Kranščem pa dve — pa Penika je gorše — koker Kranšče obe.«
To so pa pele zavle pemščeli sovdatov, k so ble leta zeksezehcek po Pimontezaršče vojske nekaj cajta per nas ajnkvartirane. Pa tist je ana storja sama zase, če Boh da. jom per an druj legnat ankat povedov.
Dons nas gre samo auflog am. k' so ga poganjale cevo noč, tok de ni neč čudenga, čej biv druh dan kapital plav-montog.
ležeš, keb vi vidle tiste skuštrane gvale jen zelene obro-se. k so se v sameh cvitah pa birtošeh po gas vačile, tok ste kuj hiu.
Šele preče povdan so majhn sami k seb peršle. Pa kaj, kjem je biv kuj lieruš u misleh. Popovne so bi i pa spet tač. koker ponoče.
Za Virjam na Bučarjave pristale so se grdobe valjale. Neč ni pomagavo, de jeh je hodu gspod Bučar konc vrta čez vodo zmirjat. Belj ket jeh je fluhtov, belj so upile:
»Latorija, latorija, piderumpumpelaksa!
Latorija, latorija piderumpumpum!«
To b iiiiev telk pomenite, koker: Viktorija, Viktorija al zmaga. Al zmaga nad gspodam al nad šnopcam, to pa na vem. Ajgentleh nad šnopcam gvišen ne, ker jeh je do večera feleli do fermenta premagov, tok de so koker nuiše v postlc počepale, l-'okel je imu Tržič šele gmah preh nime.
Tistga dne popovdan je bva pa v kofeliavzo vse ana druga drušna zibrana.
Same to velče gvale. Dons be rekle intelegenca je bva vkep. Takat sos pa same rekle »hotvole«, to, gmejn folk pa neč, sam prkvanov se jem ј6.
Kofehavs je biv takat tam. čer dons gspod dohtar Hav-lina bovjiiče cajta.
(Dalje prill.)
Odgovorni urednik Matija Skerbec.
Za .Zadružno tiskarno* Srečko Magolič v Ljubljani.