44 Slovstvo. Prav tako ljubeznivo nam slika poljskega svetnika sv. Stanislaja Kostko, f 15. vel. srpana leta 1568. Z zvesto udanostjo do mogočne Avstrije opisuje dokaj obširno življenje zveličane karmeličanke Margarite (Marjete) od križa, ki je bila habsburškega rodu, porojena 23. prosinca 1. 1567. na Dunaju in umrla 5. mal. srpana 1. 1633. v Madridu. Oče ji je bil cesar Maksimilijan II., mati pa Marija, hči cesarja Karola V. Prav tako domoljubno piše o sv. Štefanu, ogrskem kralju, f 15. vel. srpana leta 1038., o njegovem sinu sv. Emeriku, fl. 1031. in o ogrski kraljični sv. Elizabeti, f 19. listopada leta 1231. Navedeni vzgledi naj pričajo, da knjiga ne bode budila in močno pospeševala v čitateljih samo zaupanja do Marije in njenega prečistega ženina, ampak da jim bode prav tako tudi množila ljubezen do narodnosti svoje, da bode v njih krepila slovansko zavednost in utrjevala zvestobo do Avstrije, Mariji in sv. Jožefu bogo-ljubno udane presvetle habsburške vladarske rodovine. Stvarnih napak v tem snopiču nisem opazil. »Neskončna« ljubezen sv. Leonarda Mavriškega (str. 236) je seveda hiperbola. Kar se čita o sv. Luki,x) vsemu ne pritrjujem. Tudi moramo pomisliti, da je pisal sv. Luka svoji deli po božjem navdihnjenju. O jeziku v knjigi se je v ocenah prejšnjih let dovolj pisalo. Trditi pa smem, da je v tem snopiču dokaj pravilen; le tu pa tam je opaziti še kakšna maroga; n. pr.: »valati se« m. valjati se; »lesketeč« m. leskeč ali lesketajoč. Reka "VVeicbsel ni »Višnja«, ampak Visla; nemški Tiibingen ne Tibinj ali Tibinja, ampak Tubinga, prislov torej tubinšk, ne »Tibinjsk«. »Karmeli-tarice« sedaj, ko jih imamo na Selu pod Ljubljano, slovenski bolje nazivljamo »Karmeličanke«. Na koncu knjige je postavila družba sv. Mohorja rajnemu pisatelju in gorečemu častilcu Matere Božje in sv. Jožefa primeren spomenik: doprsno podobo njegovo in popis Volčičevega življenja, delovanja in pisateljevanja iz spretnega peresa P. Florentina Hrovata (str. 252—271). Popis ta nam kaže plemenito srce rajnega Volčiča in neutrudljivo. mnogostransko njegovo delavnost. Čudimo se, kje je dobil goreči dušni pastir, pa za poljedelstvo in vrtnarstvo vneti gospodar toliko časa, kako si je vedel ohraniti zbranost duha, da nam je natančno izpolnjujoč stanovske dolžnosti, sestavil jeden in trideset večjih in manjših del, ki so in bodo v veliko korist Slovencem. — Prebiraj, mladina slovenska, večkrat ta životopis! Uči se od rajnega Volčiča, kaj premore gorečnost, marljivost, zvesta poraba časa in pa ljubezen do Boga in do bližnjega! Dr. Jos. Lesar. 3. »Občna zgodovina« za slovensko ljudstvo. Spisal Josip Stare, kr. profesor višje realke v Zagrebu. Izdala in založila družba -1) Kako naj pišemo in govorimo: Luka, e, Luka, ata, ali Lukež, eža ? Vse tri oblike so kolikor toliko udomačene. Poročevalec. sv. Mohorja 1891., XV. snopič, str. 400—475. — S tem zvezkom je postavljena streha veličastnemu poslopju, katero je po dolgih 18. letih na literarnem polju srečno dovršil gosp. prof. Stare. Le čestitati moremo vsem Slovencem, posebno pa pisatelju, da se mu je vkljub mnogim zaprekam in težavam delo tako izvrstno obneslo. S Staretovo zgodovino se moremo pokazati pred drugimi narodi in reči: To je naše! Pisana je knjiga primerno sedanjim razmeram, v katerih je zagledala beli dan. Namenjena je namreč ljudstvu, in zato treba lahkega poljudnega zloga in umevnih besedij. Pri vsem tem jo je pisatelj dobro zadel. Vendar pa ni nikdar popolnoma prezrl znanstvenega stališča. Nekateri oddelki se posebno odlikujejo z jasnostjo in temeljitostjo, n. pr. opisovanje za Slovence važnih dogodeb burnega 1848. leta. Včasih bi si pač človek želel drugačne razdelitve, kakor jo je izbral g. pisatelj, ker ga je natančna razdelitev po državah pri-morala, da je nekaterim važnim dogodkom nasledke prej opisal nego vzroke. Tako je n. pr. v tem zvezku poprej opisana rusko-turška, kakor pa srbsko-turška vojska, dasitudi je poslednja dala povod prvi. Kakor poprejšnji zvezki, tako je pisan tudi ta v pravem katoliškem in slovenskem duhu ter v gladki in prijetni besedi, da se čita kakor povest dobrega pisatelja. Kot male hibice naj omenim k str. 482, da se je denarno stanje na Italijanskem le na videz nekaj zboljšalo, namreč dokler so imeli kaj glodati na ugrabljenih cerkvenih posestvih, da se je pa precej potem to stanje grozno shujšalo. Bolj prav bi bilo rusko reko na str. 518 imenovati Črno, kakor pa Černajo, ker je »aja« tudi v ruskem le imenovalnikova končnica, ki se preminja po sklonih. Na str. 470 bi bil rajši zapisal »razdelila« mesto »razprtila se je«, kar vendar le pride od »part«, in na str. 473 naj stoji: »venčavno« m. »venčano darilo«. Večjih stvarnih ali jezikoslovnih napak nisem našel. — Ker so v tem zvezku v celoto zbrani in zanimivo opisani dogodki, katere smo odrasli Slovenci strmeč in z gorkim sočutjem sprem-ljevali, ko so se — kakor se nam zdi — ravnokar vršili, ni dvoma, da se bode posebno ta zvezek zgodovine z največjim veseljem prebiral letošnjo zimo po kmetih in v mestih. Slovenskim dijdkom pa bodi Staretova zgodovina v prostih urah pravi: »Vade mecum«. — Ali bi ne bilo dobro, ko bi se kaka tako spretna roka, kakor je Staretova, sedaj lotila spisati za ljudstvo obširnejo zgodovino slovenskega naroda? Ant. Koblar. Knjige „Matice Slovenske1' za leto 1891. Za leto 1891. je izdala »Matica Slovenska« tri knjige: 1. »Letopis«, 2. »Zgodovina Novega Mesta«, 3. »Pegam in Lambergar« (Povest). 1. »Letopis Matice Slov. za 1. 1891.« Uredil Anton Bartel. Založila in izdala »Matica Slovenska«. V Ljubljani. Natisnila »Narodna Tiskarna«. 1891. 8°. Str. 358. Cena 1 gl. 20 kr. — Kakor drugi letniki, tako je tudi ta bogato založen z znanstvenim blagom. Prav zato je „DOM IN SVETi« 1892, štev. 1. 45 pa tudi nemogoče kritikovatiknjigo ob kratkem;1) v teh-le vrsticah podajemo samo nekaj mislij o teh spisih. — »Enklitike v slovenščini«. Oblikoslovje in skladnja. Napisal dr. Matija Murko. Ta razprava je temeljita, opira se na obširno raziskovanje zgodovinsko in dijalektologično. Pisatelj bode prihodnje leto nadaljeval to razpravo. — »Doneski k historični slovenski dia-lektologiji.« Spisal Vatroslav Oblak. Pisatelj obdeluje: a) italijansko-slovenski besednjak Gre-gorija Alasie da Sommaripa, iz leta 1607. ter priobčuje njega najvažnejše oddelke; 6) ukaz briksenskega škofa Joana do slovenskih pod-ložnikov bleškega okraja iz 1. 1642 ; c) (dodatek) »Truberjev katekizem z dvema izlagama od 1.1575.« Poslednji oddelek utegne zaradi raznih besedij najbolj zanimati čitatelja. — »Premo-gova tvorba v obče, posebej pa nje izobrazba na slov. Štajerji.« Spisal M. Cilenšek. O tem spisu bi radi obširneje poročali, ker je dosti umeven in ga bode marsikdo rad čital; upamo, da bode ugajal. — Dragocen je zlasti spis gospoda S. Rutarja: »Prazgodovinske in rimske izkopine po Slovenskem 1. 1890.« Iz tega poročila in iz prejšnjih se sedaj lahko pouči vsakdo, kako napreduje preiskovanje starin na slovenskih tleh. Po pravici strmi sedanji rod, ko vstajajo iz grobov pristni spominki prejšnjih narodov. Zaradi mnogih vrlin spisa bi želeli, da bi ne bilo v njem nekaj jezikovnih nedostatkov, katere smo že v tem listu zavračali, n. pr. prav imeti, začudene oči, obljuden kraj; vendar nam h krati ugaja, da se pisatelj izogiba novotarijam. Jako primerne, dasi preproste, so štirinajstere male slike. — Prav tako nam vrlo ugaja Ivana Šubica spis: »Barve in njih uporaba v orna-mentiki.« Ne samo, da je v njem dobro razložena teorija barv, ampak spis razkazuje tudi porabno stran, ki je za sedanji vsestranski napredek v umetelnosti in v obrtih jako važna. — »f Prane Miklosich.« S tem naslovom je napisal g. dr. Murko kratko spomenico velikemu učenjaku in dopolnil življenjepis, ki ga je objavila »Matica Slovenska« 1. 1883. — Za spisi je »biblijografija slovenska«, katero je sestavil gospod Ivan Tomšič. Sestavljalec pravi, da se je ravnal po danih nasvetih. Na koncu knjige so tajnika gosp. E. Laha poročila o »delovanji Ma- *) Tu se nam zdi potrebno, da čitatelju v obče povemo nekaj o ocenah. Dolgost ali kratkost ocene ni (sama na sebi) znamenje, da je spis dober ali slab, zakaj I. ocenjajo razni ocenjevalci različno, 2. je potreba ali prilika za opazke pri raznih spisih. različna in 3. se je treba ravnati po prostoru. Zlasti urednik mora paziti na poslednjo mejo. Večinoma zahtevajo pisatelji, da naj se spisi ne krajšajo in ne preminjajo, zato se mora urednik glede na prostor ravnati po okoliščinah. — To smo opomnili, da bi koga ne žalili, ako izpregovorimo o dobrem spisu v kratki oceni. Umevno je pa tudi, da ni dovolj prečitati samo jedenkrat in naglo tak spis, kakoršen je n. pr. Murko v, ako ga hočeš kritikovati, marveč treba ga obdelovati polagoma: vendar pa večina čitateljev pričakuje urnega poročila. V takih slučajih bodemo navadno pozneje in o priliki obdelovali kritično važne spise. — Uredn. tiče Slovenske« in pa imenik udov, katerih je bilo 2157, a 1. 1890. samo 2082. Vsekako je ta prirastek veselo znamenje, ki priča, da Slovenci zaupajo društvu, in da je poslovanje njegovo natančno in skrbno. Upamo pa, da bode to število še dolgo rastlo. Pisatelji pa ne smejo pozabiti, kar čitajo v »Pozivu«: »— je želeti, da bi izbrali take predmete, ki ugajajo potrebam naroda slovenskega ter zaradi svoje splošne za-nimljivosti prijajo večini Matičnih društve-nikov.« Posebej jezikovni spisi naj bi se ozirali na to večino in bili čimdalje bolj porabni. Dr. F. L. 2 »Zgodovina Novega mesta.« Sestavil Ivan Vrhovec, c. kr. profesor. V Ljubljani, 1891. Založila »Matica Slovenska«. Tiskala »Katoliška Tiskarna«. Str. 308 + 8. Cena 1 gld. — Med »Matičnimi« knjigami za 1. 1891. nas je prav posebno razveselila ta zgodovina. G. pisatelj nam je tukaj podal mnogo pojasnila, da umevamo bolje težavno zgodovino slovensko. Novomeščani pa se sedaj lahko ponašajo, da imajo obširno in lepo opisano življenje in delovanje svojih prednikov, s čimer se ne more ponašati nobeno drugo mesto daleč na okrog. A ni bilo malo delo, katero je imel g. pisatelj, predno je zbral iz tolikih virov, kakor jih našteva spredaj v knjigi — in kar je najvažneje: iz peterih arhivov na Kranjskem — velikansko gradivo. Stvar je bila težavna tudi zato, ker so do naših dnij skoraj vsi kranjski zgodovinarji, tudi oče Valvasor, vpletali pripovedke med pristne zgodovinske dogodke in tako močno pokvarili obraz domače zgodovine, naslednikom pa delo obtežili. Treba se nam je zatekati k prvotnim virom, namreč k listinam, ki leže še po arhivih, ter razvozlavati zamotane niti. Ta mučni posel pa je za Novo Mesto opravil vestno, kolikor so mu dopustile okoliščine, g. prof. Vrhovec. Zato mu bodo hvaležni vsi prijatelji domače zgodovine. Seveda s tem ni rečeno, da bi bilo najnoveje njegovo delo na vse strani dovršeno in popolnoma brez hib; tega si gotovo g. profesor sam ne domišljuje. Sto in stokrat si je najbrže želel kako stvar bolje pojasniti, ali, izmišljavati si ni hotel; živih prič kosti so strohnele, mrtve priče, pisma, so zgorele, ali pa se še niso vzdignile iz prahii, in tedaj mu je bilo treba vezati dobljene ostanke, kakor veže prazgodovinar čre-pine od izkopane žarnice. Prav v stiski je bil pisatelj, kakor se vidi, pri vrsti novomeških pro-štov. Prepričal se je, da so letnice v Valvasorju zelo površne. Tudi »Catalogus Cleri Dioecesis Labacensis« nam vsako leto podaje iste pomote. Zadel je tedaj že pri prvem proštu. Jakobu Turjaškem, na težavo. Valvasor je pristavil jedno suho letnico: 1510. »Catalogus« pravi, da je isti proštoval od 1. 1493 do 1512. G. Vrhovec pa je iz drugih okoliščin posnel, da je Turjaški to službo opravljal k večjemu do 1. 1509. A še ta letnica, kakor sem se pred kratkim prepričal, ni prava, ampak mnogo previsoka. Pove nam namreč izvirna listina v videmskem nadškofijskem arhivu, da so dolenjski duhovni prosili že 17. aprila 1.1499. patrijarha, naj jim za nad-dijakona Slovenske Marke potrdi novomeškega dekana Mihaela Sterleckerja, ker je umrl prost