Janez Keber
Nekateri semantični vidiki in motivi prehoda osebnih imen v občna imena v slovenščini
Avtor v svojem referatu obravnava nekatere semantične posebnosti in motive nastanka slovenske deonomastične leksike in frazeologije. V ta namen je izbral ime Janez in nekaj značilnih kategorij deonomastične leksike.
In bis study the author deals with some semantic specialties and the motives behind the development of Slovene onomastic lexicon and phraseology. For this purpose he has selected the name Janez and a few characteristic categories of onomastic lexicon.
Slovenska izimenska leksika in frazeologija sta do zdaj najbolj celovito zajeti v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), tematsko in v imenskih geslih pa sta obravnavani v mojem Leksikonu imen,1
Leksikon imen je izšel leta 1988, zadnji - peti zvezek SSKJ pa leta 1991. Kot član skupine avtorjev SSKJ sem se leta 1989 udeležil IV. jugoslovanske konference za leksikografijo in leksikologijo v Zagrebu z referatom Izimenska leksika in frazeologija v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Ta referat je vsebinsko zelo blizu diskusijski temi okrogle mize v VIII. sekciji onomastičnega kongresa v Trieru (Stand und Perspektiven der wortgeschichtlichen Behandlung von Deonomastika in der Lexikographie)-.
' Raziskovanje izimcnske (deonomastične) leksike in frazeologije, tj. dconomastlkc, ki je tudi v svetovnem merilu dokaj mlada panoga imenoslovja in leksikologije, že po svoji naravi terja interdisciplinarnost: leksikološko-imenoslovnemu se morata nujno pridružiti vsaj etnološki in zgodovinski pristop. Prispevek z gornjim naslovom je nekoliko predelano in z opombami opremljeno besedilo referata, ki sem ga v nemščini prebral na mednarodnem onomastičnem kongresu v Trieru v Nemčiji 17. aprila 1993. Za kongres so izdali samo zbornik povzetkov referatov. Ker pa je za imena, kot tudi priimke in vse, kar je v zvezi z njimi, pri nas veliko zanimanja, sem se odločil za objavo v slovenščini.
2 Kongresa, ki je bil organiziran v devetih delovnih sekcijah in je trajal od 12. do 17. aprila 1993, se je udeležilo okrog 400 imenoslovcev z vsega sveta.
V svojem prispevku bom predstavil nekatere semantične posebnosti in motive nastanka slovenske izimenske leksike in frazeologije. V ta namen sem izbral ime Janez in nekaj značilnih kategorij izimenske leksike v slovenščini.
Večina slovenskih rojstnih imen je skoraj popolnoma enaka imenom pri drugih evropskih krščanskih narodih. Šele v zadnjih sto letih so se pri nas uveljavila nekatera staroslovenska, slovanska in zaradi intenzivnega priseljevanja po drugi svetovni vojni zlasti južnoslovanska imena. Ta nova imena so pustila v slovenski izimenski leksiki in frazeologiji le redke sledove. Iz prvotno literarnega imena Črtomir (iz črt »sovraštvo, odpor- ali črtiti »sovražiti« in mir) izhaja npr. glagol črtomiriti »vesti se kot Črtomir, biti kot Črtomir- (Glej F. Govekar, Slovan 1912, 243: ...nismo ga, tj. A. Aškerca, čuli črtomiriti). Pomen in izvorni motiv tega glagola razumemo, če poznamo Prešernovo pesnitev Krst pri Savici. Glavni junak pesnitve se najprej bojuje proti pristašem krščanstva, po porazu svoje vojske pa se da krstiti.
V slovenskem in drugih evropskih jezikih obstajajo številne dvostranske in večstranske izimenske vzporednice. Te dokazujejo, da sta slovenski jezik in slovenski imenski fond del evropskega jezikovnega in kulturnega prostora.
Slovenski imenoslovec in leksikolog vsekakor ne more mimo šaljivega izraza (kranjski) Janez v pomenu »Slovenec« in »slovenski fant«. Izraz izhaja verjetno iz vojaškega jezika. V stari Avstriji je bil namreč kranjski Janez »vojak 17. pešpolka«. Tudi v bivši jugoslovanski vojski so Slovence šaljivo poimenovali z imenom Janez. Sorodno ime Ivan pomeni »Rus« v ruščini, v angleščini pa izraz John Buli »tipični Anglež, tipični Angleži«. Analogno se z imenom John tvori izraz John Chinaman v pomenu »tipični Kitajec, tipični Kitajci«. Ustrezno poimenovanje v nemščini je der deutsche Michel, medtem ko izraz Michel pomeni »naiven človek«. Motivi nastanka omenjenih poimenovanj narodov so precej enostavni. V določenem času in v ustreznih pogojih se je najbolj znano in najbolj pogosto in rabljeno ime posplošilo v poimenovanje naroda ali dobilo še druge pomene, npr. »človek« idr. Pomen »človek« ima slovensko ime Janez npr. v pregovoru Kar se Janezek nauči, to Janez zna »kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih«. Ime Janez tvori z imenom Micka (klicno ime za Marija, prim. nemško Mizzi!) imenski par Janez in Micka v pomenu »fant in dekle« (npr. v ljudski pesmi: Janez in Micka Sla sla v Kranj po picka). Slovenskemu imenskemu paru v angleščini ustreza Jack and Jill »fant in dekle« (prim. še pregovor a good Jack makes a good Gill dobesedno: dober mož naredi dobro ženo, čemur v slovenščini ustreza pregovor Kakršen mož, takšna žena).
Oblika imena Janez Žane tvori rimani izraz Žane iz Ljubljane, ki pomeni po J. Glonarju (Slovar slovenskega jezika, 197, 340) »prebivalec predmestja«.
Pomembno skupino izimenske leksike tvorijo živalski nazivi, npr.: anžon »sadni črv« (iz imena Anžon »velik Janez«; prim. tudi tončič »sadni črv« iz imena Anton); marko »plešoči medved «(iz imena Marko, tudi v hrvaščini; v drugih jezikih obstajajo izrazi iz imen Mihael in Martin, npr. v ruščini: Miška, Mišuha, Mihail Ivanovič Toptygin »medved«; v poljščini marcin »grobijan, medved« itd.); pikapolonica, tudi polönica (iz pika in imena Apolonija, Polona, Polonica); smrdojerica, tudiusrana Jerica, ta usräna Kätrca »vodeb, smrdokavra, Upupa epops« (iz smrdeti in imena Jerica, ki je manjšalnica iz Jera, Gera, Gertruda); tomažek »zelena rega« (iz imena Tomažek, ljubkovalne oblike od Tomaž).
Semantično in besedotvorno sta zanimiva izraza pikapolonica in smrdojerica. Imenski sestavini -polonica in -jerica sta v teh izrazih posplošena nosilca lastnosti, ki jih izražata prvi sestavini: »žuželka s pikami« in »ptica, ki smrdi« (Prim. tudi bolj splošno zoološko poimenovanje smrdokavra!)1.
Po predstavi »žuželka s sedmimi pikami« so nastali nazivi za pikapolonico: nemško Siebenpunkt, latinsko Coccinella septempunctata, češko slunečko sedmitečne, slovaško lienka sedmobodä. V slovaškem izrazu lienka sedmobodd izhaja prva sestavina lienka verjetno iz imena Helena. Enako lahko domnevamo za ruski izraz alenka »pikapolonica«, ki pa pomeni še »majski hrošč«, medtem ko rusko alena pomeni »sadni črv« in »brezvoljen človek«. Nemški izrazi Marienkäfer, Marienwürmchen, Frauenkäfer »pikapolonica«, slovensko božji volek1, božja kravica »pikapolonica«, rusko bož’ja korovka »pikapolonica«, hrvaško mara, bubamara »pikapolonica«, angleško lady-beetle, ladybird »pikapolonica«, špansko mariquita, vaca de san Anton »pikapolonica« kažejo na drugačno predstavo, in sicer na božjo mater Marijo, na Boga ali na sv. Antona, s pomočjo katerih naj bi ta žuželka odločala o usodi človeka.5
Naslednja obsežna skupina slovenskih izimenskih izrazov so imena mesecev. Ta se praviloma tvorijo iz svetniških imen, ki so v koledarju v določenem mesecu. V slovenščini je tako vsak mesec poimenovan z enim ali več izimenskimi izrazi. Ta imena so izčrpno obdelana tudi v posebnemu uvodnem poglavju Leksikona imen. Tu bom podal samo nekaj tipičnih primerov: gregorščak »marec« (iz 'gregorski mesec, nemško Gregoriusmonat); jurijevščak »april«(iz 'jurijevski mesec, nemško Georgiusmonat; Marijin mesec »maj« (prim. nemško Marienmonat, špansko mes de Maria, italijansko mese mariano) in šentlipovšek »maj« (iz 'šent- + filipovski mesec; glej tudi hrvaško filipovščak); šentjanževec »junij« (iz'šent- +Janžev mesec, nemško Sankt- Johannismonat) in ivanšček »junij« (iz 'ivanski mesec); jakobščak, jakopovščak, jdkobnik, šentjakobnik, šentjakobski mesec »julij« (iz 'jakobski mesec, Jakobov mesec, šentjakobni mesec, nemško Jakobsmonat).
Ta imena mesecev se v slovenskem in hrvaškem jeziku tvorijo po značilnem besedotvornem vzorcu: pridevnik svetniškega imena + mesec. Druga sestavina izraza (tj. mesec) se navadno zamenja s sufiksi-jak, -ik, -ec, npr. jakobski mesec - jakobščak, jakobni mesec -jakobnik, šentjanžev mesec -šentjanževec. Navedeni besedotvorni vzorec je produktiven in se uporablja tudi pri tvorbi drugih mesečnih imen, besed in priimkov, npr.: jesenščak »september« (iz 'jesenski mesec), rožnik »junij« (iz 'rožni mesec), vinščak »oktober« (iz "Vinski mesec); slovarščak »leksikograf« (iz 'slovarski delavec); priimki Dolinšek (iz'dolinski prebivalec, prebivalec Doline), Podgoršek (iz 'prebivalec Podgorja) itd. Podobne tvorbe so tudi v kašubskem jeziku,
3 Med najbolj znanimi živalmi, ki smrdijo, je diliür v primeri smrdeti kot dihur »zelo smrdeti«. Izraz dihur se sicer povezuje z glagolom dchniti »smrdeti«, enako kol zadah, zadahcl, zadahniti. Z glagolom smrdeti pa se povezujejo narečne sopomenke izraza dihur: smrdäk, smrdet, smrduh, smrduhar.
1 Ta pomeni tudi »muren», preneseno »pohleven, mevžast človek», npr. ironično Ne bodi tak božji volek!
5 O tem, kakšno je to odločanje pikapolonice, glej K. Štrekelj, SNI’ IV, 437-438, št. 7981-7986! V teh pesmih so razen že omenjenih še trije nazivi za pikapolonico: vräzej (tj. »vedeževalec«, iz vraziti •vedeževati»), šibrica, mavrica.
npr.: vojcehovi »april« (iz ’vojcehovi mesgc), marcinski »november« (iz *marcinski mesgc). Slovenski sufiks -šek je lahko tudi patronimičen, npr. Kebršek (tj. prvotno »sin Kebra«), Kramaršek (tj. »sin Kramarja), Medvešek (tj. »sin Medveda«),
Iz mnogih znanih ter zdaj ali nekdaj zelo razširjenih imen so se v različnih jezikih razvili nazivi komičnih in negativnih likov. To velja tudi za slovenska imena Jakob, Janez, Jurij, Gabrijel, Filip, Pavel, Pepe, Elizabeta, Marija, Jera, Neža (pomeni izrazov so povzeti po SSKJ);
jaka »neiznajdljiv, nespreten človek«;
jänez »nekoliko neroden, neiznajdljiv, preprost fant«;
jür, jüre, jiirček »nekoliko naiven, nespreten človek«;
jelšč »neumen človek, norec« (narečno iz Gabri-jel; prim. rusko Gavrik »naiven človek; norec; majhen otrok«);
lipe »naiven, nespreten moški« (iz Fi-lip; prim. priimka Lipej, Fila); pavliha »tipična slovenska komična figura«, tudi »šaljiv, nabrit, hudomušen človek« (iz Pavliha »velik Pavel«; tudi pavlišek, pavlišec, pavlüha; prim. priimek Pavliha; leta 1870 naslov slovenskega satiričnega lista na Dunaju - urednik F. Levstik);
pepe, pepček »naiven, nespreten človek« (iz imena Pepe, to pa iz italijanskega Giuseppe, kar je slovensko Jožef; prim. tudi frazeologem imeti koga za pepčka »koga za norca imeti, norčevati se iz koga«);
avša »neumna, nespametna ženska« (glej tudi pridevnik avšast »neumen, nespameten«, narečno avšar »neumen, nespameten človek«; iz *Alsa, skrajšane oblike iz imena Elizabeta, izpričano 1354 v Trstu: Auxa uxor Crismani; prim. še hrvaško kajkavsko Jalža). Druga skrajšana oblika iz imena Elizabeta je slovensko Špela, ki je nastala prek oblik Elspet, Špeta. Izraz Špela pomeni »bogomolka« in »mlado, navihano dekle«. Angleška vzporednica k avša je cousin Betty »slaboumen človek«);
micka »ženska, dekle« (iz imena Marija; prim. nemško Mizzi in zgoraj Janez); mila jera »malodušen, neodločen človek; kdor (rad) joka« (iz pridevnika mil in imena Jera; prim. tudi izraz sirota Jerica »sirota brez staršev«);
neža »pomehkužen človek« (verjetno iz imena Neža -tako I. Koštial, Življenje in svet 11, 1937, 382 - ki je skrajšana oblika imena Agneza, in morda z ljudskoetimološko naslonitvijo na pridevnik nežen).
Zelo zanimiva so tudi slovenska izimenska poimenovanja za smrt, npr. matilda, Krampov Matija, Krämpova Katra. Izraz matilda najdemo v frazeologemih: srečati, poljubiti matildo »umreti« (Več o tem glej v mojem članku Srečati, poljubiti Matildo ali matildo?, Glasnik slovenskega etnološkega društva 1993, 33/3-4, 95-97!), matilda ga je pobrala »umrl je«, matilda ga je povohala »bil je blizu smrti«. Izraz matilda se je pojavil med drugo svetovno vojno. Uporabljali so ga, enako kot izraz mrtvaška raglja, slovenski partizani v pomenu »strojnica«. Nemške strojnice so bile za slabo oborožene partizane zelo nevarne. Od velike nevarnosti pa je do smrti pogosto samo majhen korak. Motiv nastanka za izimenski izraz matilda je torej očiten. Naziv za strojnico je postal sinonim za smrt. Še bolj očiten je motiv nastanka dveh slovenskih narečnih izrazov: Krampov Matija, Krampova Katra »smrt« (Gorenjska, ustni podatek dr. Dušana Čopa). Dve znani imeni se povezujeta s pridevnikom krampov, ki izhaja iz besede kramp. Imeni Matija in Katra sta tu nosilca dejavnosti, ki je povezana s kopanjem (groba), s smrtjo. Podobne motive nastanka lahko odkrijemo tudi pri
nemških poimenovanjih smrti: Hans (Mors), Ripperlhans, Hein, Graus-Pauli. Prav tako pri ameriško angleškem poimenovanju John Fate in staročeškem kost na td Johana.
Razen izraza matilda izhaja iz druge svetovne vojne tudi slovensko narečno poimenovanje (obirsko koroško narečje) hitlarica »smrt», ki očitno povezano z Adolfom Hitlerjem. V istem narečju obstaja še en naziv za smrt, in sicer v frazeologemih iti gor k Janezu »umreti« in Janez že kliče »smrt je blizu«. Ta Janez je sv. Janez, farni patron v kraju Ebriach na Koroškem (Glej L. Karničar, Der Obir-Dialekt in Kärnten, 155, 159!). V narečju Ljubljane (Vižmarje) pa je smrt poimenovana celo s priimkom in imenom: Gajzerjeva Lenčka, npr. Pol pa pride Gajzerjeva Lenčka »potem pride smrt« (ustni podatek dr. Vlada Nartnika).
Po imenih in njihovih različicah in oblikah so poimenovani tudi različni predmeti, npr. posode:
slovensko narečno neža (tudi nežica, nežka) »velika lesena ali lončena posoda za vino« (tako v SSKJ 111,129; po A. Brezniku, Cvetje 19, 200, prvotno »ilovnat vrč s podobo sv. Neže«, glej še isti, Slovarski navržki, DiS 17, 1904, 256, J. Trdina- J. Logar, ZD XI, 1958, 426, M. Makarovič, Slovenska kmečka kultura, Kmečki glas 6. 9. 1972, 16, itd.);
Štefan »dvolitrska steklenica za vino; velik lončen vrč« (npr. dati za Štefan »v družbi plačati pijačo«; glej SSKJ IV, 1105 in gradivo za SSKJ!);
narečno dolenjsko urban »steklenica, ki drži štiri ali pet litrov« (Glej SSKJ V, 296! Motiv poimenovanja je možno iskati v dejstvu, da je bil sv. Urban I. zavetnik vinogradov, po N. Kuretu, PLSI, 322, gorski svetnik, a tudi vremenski napovedovalec - god 25. maja).
Motiv poimenovanja teh slovenskih posod še ni zadovoljivo pojasnjen, poleg že povedanega pa je zelo verjetna domneva, da imamo tu opraviti z jezikovnim tabujem pivskega jezika (Glej I. Pirkovič, Naši razgledi, I960, 419!). Tudi v drugih jezikih obstajajo izimenska poimenovanja posod, npr.: Aristotle = Rhyming Slang “bottle”, lush Betty = American Slang “whisky bottle”, Donald = Part, “glass of whisky”, jaimito = span. umg. “kleine Flasche Bier”; Jaime = “Flasche”, Johnie = Part, “half glass whisky”, Karline = Rotwelsch “Schnaps- Laberflasche”, Ohrhansel = Rotwelsch “Krug” itd. (K. Sornig, Jack and Jill reconsidered, GLS 1975, 2, 158).
Iz slovenskih imen Gregor, Lovrenc in Mihael so nastali izrazi, ki pomenijo »preprost žepni nož z majhnim rezilom«: gregorec, lövrek, mihälek, mihec. Z zadnjima izrazoma se lahko primerja nemško Michl »žaga« (Wiener Galerie = Burnadz) in Michel (Rotwelsch) »meč, nož« (K. Sornig, prav tam, 157).
V vsakem jeziku so zelo specifični izrazi iz imen, ki so nastali kot rezultat različnih besednih iger in rim, npr.:
kätrca »Renault 4« (po navezavi na francosko quatre »štiri« in ime Katarina -Katrca);
lenart »lenuh« (po navezavi na pridevnik len, na narečno lienar »lenuh«, na glagol lenariti in na ime Lenart).
V ljudskih pesmih, pregovorih in v vsakodnevnem govoru lahko najdemo rime k posameznim imenom, npr.: revček Andrejček »revež, iz katerega se vsi norčujejo«; Janez - Banez; Kakršna matka, takšna Katka. Mojškra Klara ponoči šiva, podnevi para. Lenka za lenarti brenka »lenuhinja išče lenuhe«. Iz imen Luka in Matija je
ljudskoetimološko nastal šaljiv izraz lukamatija -lokomotiva*. Ime Jaka pa se rima v naslednji ljudski pesmi:
Moj šocej je Jaka,
Pod uto me čaka,
Za Žakelj me cuka,
De moka vun smuka.
To je kratek pregled specifične slovenske izimenske leksike in frazeologije z njunimi semantičnimi posebnostmi in izvornimi motivi, iz katerega lahko ugotovimo, da se v deonomastiki odražajo lastnosti, posebnosti in velika preoblikovalna sposobnost slovenskega jezika pri sprejemanju izvorno tujih imen. Prav tako je mogoče ugotoviti, da so pri posameznih slovenskih svetniških nosilcih imen nastali specifični odnosi z ljudsko folkloro, z ljudskimi pesmimi, običaji itd. Raziskovanje izimenske leksike in frazeologije je zaradi tega zelo pomembno tudi za potrjevanje in dokazovanje identitete vsakega naroda.
Zusammenfassung
Einige semantische Aspekte und Motive des Übergangs von Personennamen zu Appellativa im Slowenischen
Im Referat stellt der Verfasser die spezifischen slowenischen Appellativa deonomastischer Herkunft dar, erklärt ihre Semantik, versucht die Motive ihrer Entstehung zu entdecken und erwähnt einige produktive Suffixe, mit denen Appellativa gebildet worden sind. Er beginnt mit der Benennung (kranjski) Janez in der Bedeutung »der Slowene*. Dann stellt er einige Kategorien deonomastischer Lexik dar, und zwar die Benennungen für
a) Tiere (z. B. anžon, marko, pikapolonica, tomažak),
b) Monate (z. B. gregorščak »März*, jurijevščak »April«, Marijin mesec, šentlipovšek »Mai*, šentjanževec, ivanšček »Juni*);
c) komische und negative Figuren (z. B. jaka, janez, jure, jelšč, lipe, pavliha, pepe, micka, milajera, neža, avša)\
č) den Tod (z. B. matilda, Krampov Matija, Krampova Katra)-,
d) Gegenstände (z. B. die Gefasse: neža, Štefan, urban; einfache Taschenmesser:
gregorec, lovrek, mibalek, mihec).
Der Verfasser eiwähnt auch einige Appellativa und Namen, die als Resultat verschiedener Wortspiele und Reime (im Volkslied) entstanden sind (z. B. katrca »Renault 4», lenart »der Faulenzer*, fanez-Banez).
Aus der Darstellung der spezifischen slowenischen deonomastischen Appellativa kann man konstatieren, daß sich in denen die Eigenschaften und Besonderheiten der slowenischen Sprache, der slowenischen Denkart, der slowenischen Kultur und materiellen Kultur reflektieren.