PRIROČNIK ZA ŠTUDIJ IN STROKOVNO PISANJE
(Miran Hladnik: Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja, Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti, Ljubljana, samozaložba 1990)
Hladnikova knjiga Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja je napisana za študente slovenske književnosti, da bi uspešno študirali književnost, se vključevali v seminarsko delo in na koncu študija napisali diplomsko nalogo, na katero bi bili ponosni.
Če bruc na slovenistiki že od začetka ni prav voden, gotovo zapravi veliko časa, ki mu ga bo pozneje, ko se bo treba prebijati od izpita do izpita, zelo zmanjkovalo. Miran Hladnik ostro ločuje srednješolski način učenja od visokošolskega študija: »Od učenja je treba preiti k študiju, od reproduciranja odpredavanega na komorno (kabinetno) produkcijo samostojnih literamovednih izjav. Študiram takrat, kadar imam do snovi aktiven odnos, ko se mi kakšna teza zazdi sumljiva, ko z avtorjem teze polemiziram ali se nad njim tudi navdušujem, ko me zagrabi, da sam poiščem konkreten primer za avtorjevo abstraktno trditev.« (Str. 24.) Podobno se tudi zavzema za prehod od »brezobličnega« osnovnošolskega ali srednješolskega prostega spisa k visokošolskemu žanrskemu pisanju: povzetku, referatu, analizi ali interpretaciji, kritiki ali recenziji, diplomski nalogi. Žanri nastajajo glede na obravnavano tematiko, naslovnika in namen sporočanja. Ni pa knjiga, ki popisuje način študija in pisanja na slovenistiki, primerna samo za študente slovenskega jezika in književnosti; tudi izkušen slovenist, ki se ukvarja s pedagoškim ali znanstvenim delom, bo v njej našel marsikakšno idejo za študij, raziskovanje in pisanje ali se zavedel kakšne slabosti svojega dela.
V začetnih poglavjih je razčiščeno veliko nejasnih pojmov: razlika med literaturo, beletristiko, književnostjo in slovstvom, med poetiko in retoriko, med verzologijo, naratologijo in tematologijo, med literarnozgodovinsko in literarnoteoretsko paradigmo idr. Podani so nasveti, kako naj študent porabi svoj čas za poslušanje predavanj, udeležbo v seminarjih in proučevanje primarne in sekundarne literature, to je literature ali leposlovja in literature o literaturi. Izpit je predstavljen kot neizbežna stresna situacija, hkrati pa je opozorjeno tudi na možnost, da zavzet študent pri izpitu odpre nov problem, ki postane enako vznemirljiv za študenta in profesorja. V tem primeru se vloge zamenjajo in debata postane enakopravna.
Kot dokaz samostojno opravljenega raziskovanja se šteje referat ali diplomska naloga. Navedeno je veliko nasvetov, kako se izbira predmet raziskovanja, izpisuje gradivo, postavlja in zavrača teze, oblikuje navedke (citate) in opombe (fusnote), izpopolnjuje rokopis in nazadnje poskrbi za njegovo razmnoževanje. Opozorjeno je tudi na številne nevarnosti: da se izbere preširoka tema in izgublja v naštevanju, da se pri obravnavanju sugestivnega avtoria zapade v njegov način izražanja, da se piše nabuhlo namesto slogovno nevtralno. Predstavljene so tudi možnosti za uporabo računalnika pri shranjevanju podatkov, urejanju besedila in razmnoževanju.
Za Hladnikov Praktični spisovnik lahko rečemo, da je polprogramiran; vsebuje namreč vprašanja ali naloge in z odgovarjanjem nanje ali z njihovim izpolnjevanjem uporabnik knjige lahko preskuša, koliko znanja je osvojil. Z navadnim branjem niti ni mogoče presoditi kvalitete knjige; šele po duhovni razgibanosti mladih ljudi v seminarju se lahko oceni, koliko je učinkovita.
Poleg pohval bi vendarle rad izrekel tudi nekaj pomislekov. Čudno se mi zdi, daje med univerzitetnimi učitelji taka razlika v presojanju pomembnosti branja za študij. Miran Hladnik na slovenistiki meni. da študent dobi 50 % informacij z branjem (str. 43), Leopoldina Plut-Pregelj na pedagogiki pa, da študent porabi za branje samo 16 % svojega časa (Učenje ob poslušanju, str. 11). Eden od njiju se najbrž moti. Kdo neki?
Med branjem Hladnikove knjige sem se čudil bistrosti razpravljanja in lahkotnosti izražanja, na nekaterih mestih pa me je dušila velika količina bibliografskih in drugih podatkov. Morda bi se dala ta množina podatkov zmanjšati ali oddvojiti od razpravljanja.
Knjiga popisuje, kakšno bi strokovno pisanje moralo biti. Zanimivo pa bi bilo videti tudi, kako izvirni in prodorni so pisni izdelki študentk slovenistike v resnici. Že zaradi besede spisovnik v naslovu bralec pričakuje tudi vzorce strokovnega pisanja, vsaj kakšen sinopsis, povzetek, analizo, recenzijo ali odlomek iz obsežnejšega besedila.
176
Odkar nimamo več zaupanja v enciklopedično kopičenje osebnega znanja, tudi pri nas izhaja čedalje več matemagenskih ('ki rojevajo učenje') in metodoloških knjig: Poti do znanja Vida Pečjaka, Učenje ob poslušanju Leopoldine Plut-Pregelj, Projektno učno delo Helene Novak, Tehnika in metodologija strokovnega pisanja (Zavod za statistiko), Pristop k znanstvenemu delu (Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo). Hladnikova knjiga uspešno tekmuje z njimi, posebno zato, ker je omejena na ozko strokovno področje, konkretna, enotna in prežarjena z osebno zagretostjo. Avtor je kar preveč skromen in ne računa na veliko zanimanje: knjigo je izdal v tako majhni nakladi, daje že pošla. Upajmo, da bo kmalu prišlo do ponatisa.*
France Žagar Pedagoška akademija v Ljubljani
177