Obrazi iz življenja na kmetih. Spisala po češki Božena Nemcova. Poslovenil France Cegnar. V CELOVLU 1862. Natisnil Janez Leon. Daraus siehst du, dass die Armen nicht so gaaz elend sind, wie wir uns denken; sie haben wirklich mehr Paradies, als wir uns einbilden und selbst beaitzen. Gutzkow, Ritter vom Geiste. Itf.lV-S- X %a o 030O0^ 5 2-O c 1 Davno, davno je uže, kar sem poslednjikrat gledala mili, mirni obraz, ljubila bledo, nabrano lice, zrla v modro ok6, ktero je oznanovalo toliko dobrote in ljubezni; davno je uže, kar so me zadnjikrat blago¬ slovile stare njene roke! — Zdaj ni več dobre starke! Počiva uže davno v hladnej zemlji! Ali meni ona ni umrla! — Njeno obličje se je preživo vtisnolo v mojo dušo, in dokler bodem živa, ostane v njej! — Da bi bila velika umetnica v malariji, vse drugače bi te oslavila, mila babica! ali ta medli, s peresom načrtani obraz — ne vem, ne vem, bo li komu ustregel! Pa ti si večkrat rekla: „Na svetu ni človeka, ki bi ustregel vsem ljudem. “ Dosti, da se najde le nekoliko bravcev, ki bodo o tebi s tacim veseljem brali, s kakoršnim jaz pišem. I. Babica jo imela sina in dve hčeri. Starša hči je bivala mnogo let, do možitve, pri rodbini v Beču. Na to je šla mlajša na njeno mesto. Sin, rokodelec, bi 1 * 4 je uže sam svoj gospodar in priženil je hišo v mestu. Babica je prebivala v pogorskej vasici, na sleskej meji; živela je zadovoljno v malej hišici z ostarelo Betko, ki je bila njena vrstnica in služila uže njene rodi¬ telji. Ni samovala v svojej hišici; vsi vaščani so jej bili bratje in sestre, ona jim je bila mati in sveto¬ va vk a, brez nje niso krstili, ne poročili, ne pokopali. Nenadno je zdaj prišel babici od starše hčere iz Beča list, v kterem je pisala, da je njen mož v službo stopil k necej kneginji, ki ima velika posestva na Češkem, in sicer le nekoliko milj od pogorske vasice, kjer je prebivala babica. Ravno se odpravlja tje z rodovino, njen mož pa bode na selu le po leti, ko bode tudi gospa kneginja tam prebivala. Konec lista je prisrčno prosila, da bi so babica za vselej k njim preselila, in živela pri hčeri in vnucih, ki se je užž veselijo. Babica je plakala; ni vedela, kaj bi počela. Njeno srce je hrepenelo k hčeri i vnukom, kterih še poznala ni; stara navada jo je vezala z malo hišico in dobrimi prijatelji. Ali kri ni voda, hrepenenje je zma¬ galo staro navado, babica se je odločila za preselitev. Hišico z vsem, kar je bilo v njej, izročila je starej Betki in pristavila: „Ne vem, kako mi bo tam všeč in ali ne umrem tukaj med vami." Ko je necega dne voziček pred hišo obstal, naložil je na-nj voznik Vaclav babičino pomalano skrinjo, kolovrat, brez kterega ni mogla biti, košek, v kterem je bilo čvetero čopastih piščet, vrečo z dvema pisanima mačkama, in pa babico, s ki je plakala, da pred-se ni videla. Blagoslov milih prijateljev jo jo spremljal na novi dom. S kakim veseljem so jo pričakovali na Starem belišči! Tako je imenovalo ljudstvo samotno poslopje v prijetnej dolini, kjer je zdaj prebivala ProŠkova gospd, babičina hči. Otroci so tekali vsaki hip na cesto gledat, ali še ne gre Vaclav, in pravili so vsacemu, kdor je mimo šel: „Danes pride naša babica!" Sami med seboj pa so vedno popraševali: „Kaka pa je babica?" Poznali so več babic; njihne podobe so jim bile pred očmi, pa vedeli vendar niso, kterej bi bila njihna babica podobna. Poslednjič se približa voziček biši. „Babica uže gre!“ razlegalo se je po hiši; gospod Prošek, gospa, Jerica z dojenčkom v naročji, deteta in dva velika psa, Sultan in Grivec, vse je vrelo na vezena vrata pozdravljat babico. Z voza je stopila žena v belej peči, v selskej obleki. Otroci so obstali, vsi trije skupej, ali od babice niso oči obrnoli. Oče jej stiska roko, matijo s solzami v oččh objemlje, ona pa jo plakaje ljubi na obe lici. Betka jej podaja malega dojenčka; babica se mu smehlja, pravi mu zlato dete ter ga prekriža. Potem se je ozrla na druga deteta ter jih klicala s prisrčno besedo: »Zlata moja deteta, moji ljubčki, kako sem po vas hrepenela!" Ali otroci so pobesili oči in stali, kakor bi bili primrznjeni; še le na materini opomin so podali babici cvetoča svoja lica, da jih je poljubila. Ali niso se mogli razbrati! Kako pa, ta babica je bila vsa drugačna od vsik, ki so jih kdaj videli; take babice 8 še svoje žive dni videli niso! čudno so jo gledali Kamor koli je stopila, krog in krog nje so skakali ir ogledovali jo od nog do glave. Čudili so se črnemu kožuhu z dolzimi gubami na hrbtu, nabranemu zelenkastemu rašu, širocemu slecu; všeč jim je bila rudeča, s cveticami preprežena ruta, ktero je imela babica na sebi pod belo ruto; seli so na tla, da bi mogli dobro videti rudečo rožo na belih nogovicah in Črne čevlje. Tonček je skubil barvene lise na žimnatej torbi, ktero je imela babica na roči, in Jožek, starši njegov brat, pazljivo je vzdigal babici beli, z rudečimi pasi vtkani predpasnik, ker je otipal pod njim nekaj trdega. Imela je pod njim velik žep. Jožek bi bil tudi rad vedel, kaj je v njem, ali njegova sestrica, Barbka, pahnola ga je strani šeptaje mu: „Čakaj, jaz te zatožim, da hočeš babici seči v žep!“ To šeptanje pa je bilo preglasno — slišalo se je za deveto steno. Babica je to opazila, nehala je govoriti s hčerjo, segla v žep rekoč: „No, le poglejte, kaj imam tukaj!" In izložila je na krilo molek, star nožek, nekoliko krušnih drobtin, kos tkanine, dva konjika in dve punici iz medene potice. Poslednje reči so bile otrokom ; ko jih je babica otrokom dajala, govorila jim je: „Se nekaj vam je babica prinesla!“ in jemala je iz torbe jabelka in pirhe, odvezala mačkama vrečo in piščeta izpustila iz koška. To je bila radost, to je bilo skakljanje! Babica je bila naj¬ ljubša babica!" To ste mejmašne mački lepe, čveterobarvne, te lovite prav vrlo miši; koristne ste 7 v hiši. Piščeta so prav krotka, in ko si jih Barbka privadi, bodo za njo skakljala, kakor mladi psički!" govorila je babica, in otroci so zdaj prašali za to in uno, nič več se niso sramovali, in bili so uže babici dobri tovarši. Mati jim je velevala, naj dade babici mir, da se oddahne, pa ta je rekla: „Pusti nam to veselje, Terezka, veseli smo, da se imamo!" in otroci so slušali babico. Eden jej sede na kolena, drugi stoji za njo na klopi, in Barbka stoji pred njo in jej gleda v obraz. Ta se čudi, da ima babica kakor sneg bele lasč, drugi, da ima babica nagrbane roke in tretji pravi: „Pa babica, vi imate le štiri zobč!" Babica se na¬ smeje, gladi Barbki temnorujave laso in govori: „Ker sem stara; ko boste vi stari, boste tudi inaki!“ ali otroci ne morejo umeti, da bi mogle bele, gladke njiline rokč kdaj tako nagrbane biti, kakor rokč stare babice. Babica si je precej v prvej uri srca svojih vnukov osvojila, pa bila jim je tudi vsa vdana. Gospod Prošek, babičin zet, kterega do zdaj še po obrazu poznala ni, pridobil si je njeno srce na prvi pogled z milo svojo prisrčnostjo in lepim obrazom, v kterem je bila vtis¬ njena dobrotljivost in odkritosrčnost. Le ena reč jej je bila pri njem na poti in sicer ta, da ni umel češkega. Ona pa, dasi je nekdaj nemški umela, pozabila je uže davno. In vendar bi se bila tako rada z Ivanom pogovarjala! — Ivan je tolažil babico s tem, da češki ume; zdaj je čula babica, da se dom£ govo¬ rita dva jezika. Otroci in služabniki so nagovarjali gospoda Proška po češki in on jim je odgovarjal po 8 nemški, kar so tudi umeli. Babica se je nadjala, di bo sčasoma tudi umela, do tistibdob pa si pomagala kakor bo mogla. Svoje hčere babica skoro ni več poznala; videli je še vedno pred seboj veselo selsko deklico in tu j< našla tiho in resno' gospd, v gosposkej obleci, z mest nimi običaji! To ni bila njena Terezka! Babica je precej videla, da je hčerina domačnost vsa drugačna od une, ktere je bila ona do zdaj navajena. Prve dni so jo radosti in nepričakovano veselje jako oma¬ mile, ali pozneje se jej je začelo tožiti na novem domu, in ko ne bi bilo vnukov, kmalo bi se bila v svojo hišico vrnola. Gospa Terezka je imela sicer nektere gosposke želje, ali zarad teh ni mogel nihče na njo rarzčti, ker je bila prav dobra in vrla gospa. Svojo mater je srčno ljubila i nerada bi jo bila od sebe pustila, uže zato, ker je bila v gradu kastelanka in razun matere tudi ni imela nikogar, komur bi bila mogla zaupati dom in otroke. Ni jej bilo tedaj milo, ko je opazila, da se materi toži, in to je precej opazila in uganola, kaj je babici. Necega dnč reče gospa Terezka; „Jaz vem, ljuba mati, da ste dela navajeni, da bi se vam tožilo, ako bi ves dan le z otroci se pečali. Ali hočete presti? imam na izbi mnogo prediva; imeli bomo dosti lanu, ako se na polji dobro obnese. Najljubše bi mi pa bilo, ako bi se pečali malo z gospodinstvom, če vam ni težavno. Ves čas gubim s tem, da gledam po gradu, šivam itt 9 kuham in vse drugo moram prepuščati tujim ljudem. Prosim vas tedaj, bodite mi na roke in delajte vse tako, kakor vam se ljubi." „To ti z veseljem storim, da ti le ustrežem; veš, da sem tacega dela vajena", odgovori babica popol¬ noma vtolažena. In še ta dan je šla na izbo gledat, kako je s predivom, in drugi dan so prvikrat videli otroci, kako se prede na kolovrat. Prvo, kar je babica v gospodinstvu prevzela, bila je peka. Ni mogla videti, da dekla z božjim darom tako brez vsega spoštovanja ravna, naj bo v niške ali iz nišk, v peč ali iz peči, še blagoslovi ga ne, kakor bi imela kamen v roči. Ko je babica kvas postavila, blagoslovila je z gnjetalom niške, in ta blagoslov je ponavljala, kadar koli je testo v roke vzela, dokler ni bilo kruha na mizo. Tudi zijala ni trpela blizo, „da ne bi božjemu daru dal urokov", in Tonček, ko je prišel v kuhinjo, kadar je kruh pekla, nikoli ni pozabil, da ima reči: „Gospod Bog blagoslovi! Kadar koli je babica kruh pekla, imeli so otroci praznik. Vselej so dobili češpljeve ali jabelčne hlebčke, sar se popred nikoli ni zgodilo. Ali morali so se lavaditi na drobtine paziti. ^Drobtine morajo na )genj", rekla je babica, ko je pometala z mize ostanke n jih na ogenj metala. Ako je ktero dete mrvilo :ruh na tla, in je babica to opazila, precej mu je ikazala drobtine pobrati ter je govorila: „Na drobtino e ne sme stopiti, da ne jokajo duše v vicah." Tudi jej li bilo prav, ako je videla, da se kruh od kraja ne 10 reže in rekla je: „KJor se prepira s kruhom, prepira se tudi z ljudmi." Jožek je prosil, da bi mu babica urezala skorjo po strani, ker jo rad jč; ali babica tega ni pri.volila rekoč: „Ali nisi slišal, ko se hleb po strani reže, režejo se petč Gospod Bogu? Bodi si uže, kakor hoče, izbirčen ne smeš biti" — in Jožek se je moral odvaditi izbirčnosti. Ako je kak košček kruha ostal, tudi drobtine, ktere so puščali otroci, spravljala je babica v žep; ako je šla na vodo, pometala jih je ribam; ko je bila zunej z otroci, mrvila jih je mravljam ali ticam v lesu, z eno besedo, ona je gledala na vsak ostanek in vedno opominjala; „Spoštujte božji dar, brez njega je gorje, in kdor ga ne spoštuje, tega božja šiba kaznuje!" Ako je detetu kruh iz roke pal, moralo ga je polju¬ biti, kakor da bi prosilo odpuščanja; celč grahovo zrno je pobrala babica, ako je kje ležalo ter ga spoštljivo poljubila. Vse to je babica tudi otroke učila. Ce je na poti ležalo gosje perč, precej je babica na-nje pokazala rekoč: Poberi ga, Barbka!" Barbka se je večkrat polenila in izgovarjala: „Ali, babica, kaj pa je za eno peresce?" Pa babica jo je pokarala: „Pomisli, deklica, pridruži se drugo k druzemu in bode jih več; vtisni si v glavo prigovor: Dobra gospodinja mora za perč čez plet skočiti." Proškova gospa je imela v svojih sobah pohišno opravo po novej šegi: babici pa ni bila všeč. Zdelo se j e J j e > da človek na mehkih stolih z izrezljanimi slonili težko sedi, da mora imeti strah, da ne bi s6 11 zvrnol, in ako se nasloni, da ne bi slonila zlomil. Na zofi je sedela le enkrat; ko je na-njo sela in so se udala peresa, prestrašila se je starka tako liudo, da je zakričala. Otroci so se jej smijali, sedali na zofo in gugaje se na njej klicali babici, naj le pride, saj se ne pogrezne; ali babica ni prišla, le govorila je: „Pojdite se solit, kdo bi sedel na takej gugalici, to je le tako za vas." Na svitle stole in skrinje se je bala kaj postaviti, 3a ne bi se lesk pokazil, in steklenjak, v kterem je bilo toliko mnogovrstnih otročarij, stal je le v pohuj¬ šanje v sobi, tako je trdila babica, Otroci so zelo radi )koli njega skakali in navadno kaj naredili, da jih je nati ostro karala. Vendar je rada sela za klavir, ko e pestvala Nežko, ker seje razplakano dete utolažilo, ,ko je počasi taste pritiskala. In Barbka je včasih ičila babico z enim prstom igrati: „To so konji, to 0 konji", in babica je kimala z glavo, pela in vselej iristavila: „Kaj si ljudje vsega ne izmislijo!" Človek 1 mislil, da je tiča notri zaprta; to dom' kakor vrgolenje. Babica v to sobo nikdar ni stopila, če ni trebalo. Co ni imela zunej ali doma nič opraviti, najrajša je 3dela v svojej kamri, ki je bila med kuhinjo in sobo x posle. Njena kamra je bila po njenem okusu opravljena, ri velikej peči je bila klop in zraven stene postelja; •i peči za posteljo pomalana skrinja in zraven druge ene Barbkina postelja, ker Barbka je spala tudi tukaj. V sredi je stala lipova miza s podnožjem, in nad njo je visel od stropa golobec, podoba svetega Duha. V kotu pri oknu je stal kolovrat s preslico in predivom na koželu, na žeblu je bilo vreteno, na steni nekoliko svetih podob, nad babičino posteljo sveto razpelo s cveticami ovenčauo. Na oknu je zelenel muškat in brzkavka in v platnenih vrečah so bila vsakovrstna semena, lipovo, bezgovo cvetje, kamilice in take reči, babičina lekarnica. Za vrati je visel kositarjev kotlič s kropilno vodd. V miznici je bilo babičino šivanje, zvezek svetih pesem, križev pot, nekoliko vrvic za kolovrat, kreda svetih treh kraljev iu svečnična voščenica, ktero je babica vedno pri roči imela in v hudem vremenu užigala. Na peči je bilo netilo s kresalom in žveplenkami. V sobi so sicer imeli netilne klinčke, ali babica ni hotela nič opraviti imeti s to plentano rečjd. Poskusila jih je enkrat, ali kdo vč, kako se je zgodilo, užgal se jej je pred¬ pasnik, kterega je imela uže pet in dvajset let, in toliko da ni pri tem zaduščla. Od te dobe ni vzela več klinčkov v roke in si je napravljala netilo; otroci so jej znašali starega platna in delali žveplenke. Ko je imela babica zopet navadno kresilo, legla je brez skrbi. Otrokom je bilo to tudi ljubo, vsaki dan so prašali babice, ali ne potrebuje žveplenk, da bi jih napravili. Ali najbolj všeč je bila detetom v babičini kamri pomalana skrinja. Rada so gledala na rudeče poma- lanej skrinji modre in zelene cvetice z rujavimi peresci, 13 modre lilije in rudeeerumene tiče med njimi; še bolj pa so se veselila, če je babica skrinjo odprla. In bilo je v njej tudi kaj videti! Od znotrej je bil pokrov ves nalepljen s podobami in molitvami, samimi darovi z božjih potov. In v njej je bil predaleč in v njem kake reči! Rodovnice, hčerina pisma z Dunaja, majhen platnen žep, poln Srebrnjakov, ktere so babici v poboljšek poslali njeni otroci; ali Srebrnjakov ona ni izdala, ampak v svoje veselje shranila. Lesena škatla, v njej pet vrvic, na njih granatje in srebrna svetinja s podobo cesarja Jožefa in Marije Terezije. Kadar je to škatlo odprla, in to se je zgodilo vselej, kadar so jo prosili otroci, vselej je rekla: „Lejte, mili otroci, te granate mi je dal rajnki vaš ded, ko sva imela poroko, in ta tolar sem dobila iz roke cesarja Jožefa. To je bil vrl gospod, Gospod Bog mu daj večno luč! Ko umrjem, bode vse to vaše", pristavila je vselej zapirajo škatlo. „Ali babica, kako pa je bilo, da vam je cesar dal ta tolar, povejte nam to!" vpraša Barbka. „Le spomnite me tega, pa vam povem", odgovori babica. Še je imela babica v predalu dva stara molka, nekaj trakov in med temi vedno kakih sladeic za otroke. V skrinji je bilo babičino perilo in obleka. In vsi ti raši, predpasniki, poletna oblačila, opleČja (životi) in rute so bile lepo zravnane; zgorej ste bile dve bele oglavnici s petljo zadej. Tu niso smeli r\ otroci nič iztikati, ali ko je bila babica dobre volje, 14 vzdignola je vsako reč posebej in razkladala: „Lejte, deteta, to kanafasko imam uže petdeset let, to krilo je nosila vaša prebabica, ta le predpasnik je toliko star, kolikor vaša mati, in vse je še kakor novo. In vi ste svojo obleko tako naglo potrgali! To je, ker ne veste, kako težko je za denar! Lejte, ta svilna suknja je veljala sto ranjšev in takrat so bankovci kaj veljali.“ in tako in še več je govorila babica in otroci so jo tiho poslušali, kakor bi vse dobro umeli. Proškova gospa je sicer hotela, da bi se babica preoblekla, kakor je mislila, v pripravnišo obleko; ali babica ni premenila na sebi ne najmanjšega robca ter je rekla: „ Gospod Bog bi moral mene, staro ženo, kaznovati, ako bi se po šegah svetd pačila. Za me niso take novačine, stari moj razum bi jim bil sovražen.“ Ostalo je tedaj pri starem. Kmalo so se v hiši ravnali vsi po babičinih besedah; vsaki jo je imenoval babico, in kar je babica rekla in storila, vse je bilo dobro. II. Po leti je vstajala babica ob štirih in po zimi ob petih. Najpred se je prekrižala in poljubila sveto razpelo na klokčevej kronici, ktero je po dnevi pri sebi nosila, po noči pa pod vzglavje devala. Ko je vstala v božjem imenu in se oblekla, pokropila se je z blagoslovljeno vodo, vzela kolovrat, prela in jutranjo 15 pesem pela. Starka je imela uže prav malo spanja, ali ker je vedela, kako je sladko, privoščila ga je drugim. Dobro uro potem, ko je vstala, zaslišala se je hoja, zaškripale so te ali une duri in babica se je prikazala ua pragu. V tem Času so začele gosi gagati v gosnjaku, prasci kruliti, krave mukati, kokoši 8 perutami plahutati, mačke so primijavkale, od kodar si bodi, in se okoli nje plazile. Psa sta gledala iz pasjakov, raztezala se in skakala k babici; akobi se ne bila branila, zares podrla bi jo bila in vrgla jej iz rok pehar, v kterem je imela zrnje za perutnino. Babica je imela vso to žival prav rada in ta njo. Bog vari, ko bi bila videla, da jo kdo muči in ako bi bil le črv. „Kar je človeku škodljivo ali koristno in se mora ubiti, v božjem imenu, ubijte, ali nobene živali ne mučite“, govorila« je večkrat. Ali otroci niso smeli gledati, kadar so kuretnino klali, ker bi se jim žival smilila in bi zato ne mogla poginoti. Enkrat pa se je hudo raztegotila na oba psa, Sultana in Grivca, in jeza jo bila tudi pravična! Pro- kopala sta neko noč v gosnjak in raztrgala deset rac, lepih, rumenih, kterim je bilo življenje tako milo. Babica je roke nad glavo vila, ko je zjutraj duri odprla in s tremi ostalimi racami iz hleva izpustila gosaka, ki je strahti gagal, kakor bi plakal za pomorje¬ nimi mladiči, ktere je izvalil namesti nestanovitne matere potepulje. Babica je imela v sumu roparko kuno, ali po stopinjah se je prepričala, da sta psa to storila. Psa, zvesta varha! Babica svojim očem ni vero- 16 vala. In še sta priskakala k njej in z repom migala, kakor bi se nič ne bilo zgodilo, in to je babico najbolj raztegotilo. Strani od mene, zločina! Kaj so vama storile race? Ali sta lačna? nista ne; iz golega napuha sta to storila! Strani od mene, nič več nečem vaju videti!" Psa sta repa stisnola med noge in vlekla se v pasjdk, babica pa je pozabila, da je še rano, Šla je v sobo pravit hčeri svojo žalost. Gospod Prošek je mislil, da so tatje pokrali v kamri, ali da je Barbka umrla, ko je videl solzno, bledo babico v sobo priti. Ko je pa čul vso zgodbo, moral se je smijati! Kaj mu je bilo za par rac! On jih ni dal valiti, on ni gledal, kako so prikljuvale iz jajc, kako lepo je, ko po vodi plavajo, ko glavico v vodo potapljajo in z nožicami po vodi pluskajo. Gospodu Ivanu je bilo le za nekoliko pečenk! Vendar je pravici zadostil; vzel je bič, šel je dajat psoma zasluženo plačilo. Babica si je ušesa tiščala, ko je slišala zunej pretepanje in cviljenje, ali mislila je: „Plačilni dan je zadej, naj to pomnita!" Ker eno ali dve uri psov ni bilo iz pasjdka, morala je gledat iti, ali jima ni prehuda pela! „Kar je, to je, in vendar je le neumna žival!" govorila je v pasjak gledaje. Psa sta začela cviliti, žalostno sta je gledala, plazila se po trebuhu k njenim nogam. „Kesata se, kaj ne? Lejta, tako se godt nepridnežem! Pomnita to! Psa sta to pomnila. Kadar koli so gost' ali race po dvoru racale, raje sta oči od njih obrnola, ali odšla, in tako sta se popol¬ noma spet z babico sprijaznila. 17 Ko je babica napasla perutnino, zbudila je dekli, ako ste še spale; ko je šest odbila, stopila je k Barb- kini ijostelji, položila jej roko na čelo — to neki dušo najpred probudi — in šeptala: „Vstani, deklica, vstani, čas je“, pomagala jo je obleči in šla potem gledat k družim otrokom; ako se je ta ali uni še na postelji ' valjal, malo ga je udarila po hrbtu in opominjevala: „Kviško, kviško, petelin je uže devetkrat dvor obšel ' in ti še spiš, ali te ni sram?“ Pomagala je deteta umivati, ali napravljanje jej ni šlo od rok. jMogla ni pomniti vseh gumbov, zaponk in prevez na obleki; kar bi imelo biti spredej, dela je navadno zadej. Ko so bili otroci napravljeni, pokleknola je ž njimi pred podobo križanega zveličarja, prekrižala otroke, molila očenaš in potem jih je peljala k zajtriku. Kadar v hiši ni bilo posebnega opravka, sedela je po zimi v svojej kamri za kolovratom, po leti pa z vretenom pod lipo na dvoru, ali na vrtu, ali je šla z otroci na sprehod. Pri tem je nabirala zeli, ktere je domd sušila in za potrebo shranjevala. Vzlasti do sv. Ivana krstnika je nabirala zeli' o jutranjej rosi, ker te so neki najboljše. Ako je kdo zbolel, precej je imela babica kako zdravilo pri roči: grenko deteljo za pokvarjeni želodec, repiček za bolezni v grlu i. t. d. Zdravnika nikdar ni klicala. Tudi je nosila neka ženska s Krkonoških gor zdravilne zeli v hišo in to žensko je imela babica v posebnej skrbi in je vselej mnogo od nje nakupila. Babic«. O 18 Žena travaricaje prišla vsako jesen v istem času, in bilo je takrat na Starem belišču gostovanje: gostili so jo noč in dan z vsim dobrim. Vsako leto so dobili otroci od ženske čmeriko za kihanje, hišna gospa različnih dišečih kadil in mahii, in vrhi tega je pra¬ vila ženska otrokom ves večer o Rebercolu, kako zvita buča je on, in kake reči počenja po gorah. Popisovala je detetom grozo, ko gre Rebercol k svojej kneginji Katinki, tje na Katinčino goro, kjei ona prebiva. Ali ta kneginja ga ne trpi dolgo pri sebi, čez nekoliko časa ga spet odpodi, in zato ot tako joka, da vsi gorski potoki čez bregove udarijo. Ali ko ga k sebi kliče, leti k njej tako hitro in s tako radostjo, da vse, kar mu je na poti, poruje, polomi in seboj odnese. Gozde podira, kamenje meče z vrhov, strešja odkriva, z eno besedo : na poti, po kterej leti, po božjem dopuščenji vse poruši. Travarica je prinesla vsako leto istih zeli in istih pravlic; ali otrokom so bile vedno nove in veselili so se žene. Ko so se prikazali na loki podleski. govorili so med seboj: „No, zdaj pa kmalo pride pogorska žena“, in ako je nekoliko zapoznčla, rekla je babica: „Kaj se je neki ženi pripetilo? morebiti jo je Gospod Bog z boleznijo obiskal, ali je celo umrla?" Govorili so o njej, dokler je spet ni bilo v hišo s košem na hrbtu. Večkrat je šla babica z deteti na daljše sprehode, ali do lovčeve hiše, ali do mlina, ali v les, kjer so tiče ljubeznjivo pele, kjer je bila pod drevesi mehka 19 mahovina, kjer je raslo toliko zvončkov, trobentic, podleskov, zlatih korenov. Teh je detetom znašala bleda Viktorica, ko je videla, da iščejo cvetic in da jih vežejo v kitice. Viktorica je bila vedno bleda, njeno oči so gorele kakor živa ogla, črne lase je imela vedno razpletene, nikdar ni imela oprane peče in nikoli ni govorila. Kraj gozda je stal velik dob, tam je stala Viktorica cele ure i srpo vpirala oči' doli v jez. V mraku je hodila k zatvornici, sedevala na brunu z mahom obrasenem, strmela v vodo in pela do pozne, pozne noči, „Ali babica", vprašali so otroci, „zakaj pa Viktorica nema nikoli oprane peče, še v nedeljo ne? in zakaj nikoli ne govori?" „Ker je zmešana!" „1 kaj pa je to, zmešana?" vprašali so otroci. „1 nu, zmešan je, kdor nema uma." „In kaj dela, kdor nema uma?" „Na primer, kar dela Viktorica: nikdar ne govori, hodi po samoti, biva po leti in po zimi v gozdu." „In tudi po noči?" vprašal je Tonček." „Tako je; do noči prebiva pri jezu, potem pa . hodi v jamo spat." „In se ne boji vešč i ne povodnega možd?" pra- šali so zelo zavzeti otroci. n Ali zdaj ni več povodnega možd", odgovorila je Barbka, „to so oče rekli." Po leti jo malokdaj prišla Viktorica k hiši prosit, po zimi pa je hodila vrani enako; potrkala je na vrata ali na okno in da je le roko stegnola in dobila kruha 2 * 20 ali kaj druzega, zopet je molče odšla, Ko so otroci videli na snegu krvavi sled njenih nog, tekali so za njo in klicali: „Viktorica, pojdi k nam, mamica ti da čevlje, lahko pri nas ostaneš!" ali Viktorca-se še ozrla ni in tekla je v les. V poletnih krasnih večerih, ko je bilo nebo jasno in so lesketale zvezde, rada je sedevala babica z otroci zunej pod lipo. Dokler je bila Nežka majhna, držala jo je na kolenih, Barbka z dečkoma pa je stala pri njej. To ni moglo drugače biti; kadar je začela babica kaj pripovedovati, morali so jej v obličje gle¬ dati vsi, da bi jim nobena beseda ne ušla. Babica jim je pripovedovala o svitlih angelih, ki tam gori prebivajo in luči ljudem prižigajo, o an gelih varhih, ki varujejo otroke na vseh potih življenja, ki se vesele, ako so pridni, in jokajo, ako niso poslušni. Otroci so se ozirali v jasno nebo, kjer je migljalo v najkrasnejih barvah tisoč in tisoč zvezd, malih in velicih, prelepo lesketajočih. „Ktera izmed teh zvezd pa je moja?" vprašal je necega večera Jožek. „To le Gospod Bog vč. Le pomisli, bi-li bilo mogoče najti jo izmed teh tisoč in tisoč zvezdic?" odgovorila je babica. »Čigave pa so te krasne zvezde, ki tako lepo leskečejo?" vpraša Barbka. /Tistih, ktere Bog posebno ljubi, izvoljenih božjih svetnikov, ki so mnogo dobrega storili, Gospod Boga nikdar ne razžalili", odgovori babica. 21 „Ali, babica 11 , vprašala je zopet Barbka, ko so zadoneli od jeza žalostni glasovi nevjemajoče pesmi, „ima tudi Viktorica svojo zvezdo?“ „Ima jo, ali zakaljena je; zdaj pa pojdite, da vas položim, čas je spat iti“, pristavila je, ker se je uže mračilo. Molila je ž njimi: „Pojdimo spat, Bog je zlat, pojdimo gledat, kaj devica Marija dela: angele napaja, duše v sveti raj posaja." Potem jih je pokro¬ pila in v posteljo položila. Mali so precej pospali, ali Barbka je večkrat poklicala babico in prosila, da bi k njenej postelji sela: „Sedite k meni, babica, ne morem zaspati", in babica je. vzela vnučino roko in začela z deklico moliti in molila je, dokler ni vnuka oči zatisnola. Babica je bodila ob desetih spat, to je bila njena ura, to je čutila na oččh. Do te dobe je končala svoja opravila. Preden je legla, pogledala je, ali je vse dobro zaprto, sklicala je mački in ji na izbo zaprla, da ne bi prišle v spavnico i ne zadušile spečih otrok j pomorila je v peči vsako iskro, pripravila na mizo kresilo in luč. Ako se je bilo bati hudega vremena, pripravila je svečnično voščenko, v belo platno zavila hleb kruha in devaje ga na mizo govorila poslom: „To mo slušajte, najprvo, kar človek o požaru k sebi vzame, bodi kruh, pa se ne zmoti," „Ali, babica, saj no trešči", odgovorili so posli; pa s tem so še le prav zadeli. „Le Gospod Bog je vsemogočen, kaj morete vi vedeti. Previdnost nikjer ne škoduje, to pomislite." 22 Ko je bilo vse opravljeno, pokleknola je pred sveto razpelo, molila, pokropila še enkrat sebe in Barbko z blagoslovljeno vodo, položila pod vzglavje klokeevo kronico in zaspala v božjem imenu. III. Ko bi potoval človek, navajen hrupnega življenja velicih mest, skoz dolino, kjer stoji osamelo poslopje, v kteremje živela Proškova družina, mislil bi: „Kako morejo ljudje tukaj leto in dan živeti? Jaz bi tukaj prebival le, kadar rože Cveto. Za Boga, kako veselje more tu biti! In vendar je bilo tukaj prav veliko radosti po zimi in po leti! Pod nizko streho je prebivala zadovoljnost in ljubezen, ktere so le dogodbo časi kalile, na primer odhod gospoda Proška v prestolno mesto ali kaka bolezen v hiši. Poslopje sicer ni bilo veliko, ali bilo je prijazno. Okoli oken, na vzhod obrnjenih, ovijala se je vinska trta, pred okni pa je bil vrtec, poln rož (šipkov), vijolic, resed, salate, peteršiljke in druge zelenjave. Na severnovzhodnej strani je bil sadovnjak, in za njim se je prostirala loka tje do mlina. Velika stara hruška je stala pri hiši in razgrinjala veje čez streho, skodlami pokrito, pod ktero je gnjczdilo mnogo lastovic. Sredi dvora je stala lipa in pod njo klop. Na južno- zapadnej strani so bile manjše gospodarske stavbe in za temi gošča tje do jeza. Dve poti ste držale mimo 23 hiše. Kolovoz navkreber ob reki k Riesenburškemu. dvoru i na Rudečo goro, ali dol k mlinu in dalje ob reki k najbližnjeinu mesticu kratko uro hoda. Ta reka je divja Upa, ki dere s Krkonoških gor, bobni čez skale in strmine, vije se po ozkih grapah do ravnine, in teče potem brez ovčr do Laba med zelenima bre- goma, izmed kterih je eden visok in z različnim drevjem obrasten. Pred hišo, mimo vrtiea, bila je uglajena steza preko struge,'ktero je napeljal mlinar od jeza na mlin. Od hiše je bila položena brv čez strugo preko pečnice in sušivnice. Jeseni, ko so bile lese polne češpelj, jabelk in hrušk, tekala sta vedno Jožek in Tonček čez brv; ali pazila sta, da ju ni videla babica. Ali vse to je bilo zastonj: da je le prišla babica v sušivnico, precej je videla, koliko češpelj je zmanjkalo in kdo je prišel na nje. „Jožek, Tonček, pojdita scm!“ kli¬ cala je vrnovši se. „Meni se zdi, da sta mi češpelj priložila na leso?“ — „Ne, ne, babica“, tajila sta otroka in zarudela. „Ne lažita!“ grozila jima je babica, „ali ne vesta, da vaji Gospod Bog sliši!“ Dečka sta molčala in babica je uže vse vedela. Čudila sta se, kako babica precej vč, ko sta kaj napčnega storila in kako moro to biti, da jima vse na nosu poznd. Zato pa si tudi nista nikdar upala tajiti jej kaj. Poleti, kadar je bila huda vročina, slekla je babica do srajce otroke in peljala jih v strugo kopat; ali voda je morala biti le do kolena, sicer se je bala, da ne bi utonili. Časi pa 24 je sela ž njimi na klop, ki je bila postavljena za to, da so laže plakali perilo, in dovolila jim kopati nožiče in igrati se z ribicami, ki so švigale po vodi kakor strele. Nad vodo so visele temnolisnate olševe veje; otroci so radi lomili vejice, metali jih v vodo iu gledali za njimi, kako jih voda dalje in dalje drvf. „Vejice morate metati daleč v vodo: kadar jih mečete blizo proda, zadržuje jih vsaka travica, vsaka koreninica, in dolgo dolgo bi trpelo, preden bi prišle k cilju",učila jih je babica. „Pa kako potem, babica, ko priplava vejica k jezu, ali bo mogla dalje?" rekel je Tonček. „More", trdil je Jožek, „ali ne veš, kako sem unidan vrgel vejico v vodo ravno pred zatvornico, sukala in sukala se je, pa kar naglo je splavala po rakah na kolesa, in preden sem pritekel unstran mlina, bila je uže v potoku in plavala proti reci." „Kam pa potem plava?" vprašala je Nežka. „Od mlina plava k Žliškemu mostu, od mosta pod stenami k požiralu, od požirala čez jez okoli Barvir- skega griča k pivovaru; pod skalo se vije med velicim kamenjem k šoli, kamor boste prihodnje leto hodili. Od šole plava čez jez k velicemu mostu do oboku in žje službe, in oni, ki so bili na poti k velikej maši, pozdravljali so se vzajemno. Tu pa tam so postajali, popraševali drug druzega, kako je kaj, kaj je novega v Žernovu, kaj v mlinu. Po zimi je šel le malokteri Zernovec v mestno cerkev, ker je bila pot po strmem pogorji nevarna; po leti pa jih pot ni strašila, posebno mladih ljudi ne. V nedeljo dopoldne je vse mrgolelo k mestu po potu skozi loko. Tu počasi koraka starka v kožuhu iu poleg nje starec, opiraje se na palico; resje star, ker ima glavnik v glavi, in tako se nosijo le dedje. Žene v belih pečah, možje v kučmah ali visocih vidrovkah ji prehitajo in hit6 čez dolgo brv na rebro. Z gore pa stopajo skakljajoče deklice enako srnam, in za njimi se drve krepki mladenči enaki jelenom. Tu se 35 zablisne skoz drevje bel našopirjen rokav, tu ostane na grmu rudeč, od pleč viseč trak, tu se pokaže dečkova vezena kamižola in poslednjič se prikaže na zelenem travniku vsa vesela družba. Prišedši domu slekla je babica pražnjo obleko, oblekla kanafasko in sukala se po hiši. Po obedu je najrajša sela, položila Barbki glavo na kolena, da jej je iskala živih las in brbala po glavi, ki jo je zelo srbela. Navadno je med tem zaspala, ali nikdar ni spala dolgo. Ko se je probudila, vselej se je čudila, daje zaspala, rekoč: „Iu še tega ne vem, da so se mi oči zaprle! * Popoldne je hodila z otroci v mlin; to je bilo uže tako pogovorjeno ; otroci so se tega zelo veselili. Mlinarjevi so tudi imeli hčerko, ki je bila vrstnica ■ Barbki; imč jej je bilo Lenčka, in dekle je bilo mar¬ ljivo in veselo. Pred mlinom med lipama je stala poddba svetega Ivana Nepomuka; ondi je sedela v nedeljo po južini mati mlinarica, časi tudi Žernovska botra, ki je bivala na pogorji, in pa Lenčka. Oče mlinar je stal pred njimi, igraje se s tobačnico, in ženama kaj pravil. Ko so zagledali babico z otroci ob strugi, tekla jiin je Lenčka naproti, in oče mlinar, ki je imel spet brezpetnike, zavihane hlače in sivo suknjo na sebi, stopal je počasi za njo s Žrnovsko botro. Mati mlina¬ rica pa je tekla v mlin, da otrokom kaj preskrbi, da bodo mirni. In še preden so otroci prišli, uže je stala iniza, bodi si pod oknom, na vrtu, ali na otoku, 3 * 36 po zimi pa v hiši; na mizi so bili dobri kolači, kruh, med, sirovo maslo in smetana, in na zadnje je prinesel še oče mlinar v košku ravno natrganega sadja, ali mati mlinarica pehar posušenih jabelčnih krhljev in češpelj. Kave in enake pijače takrat še ni bilo med ljudstvom. „To ste vrli, babica, da ste prišli", rekla je mati mlinarica in primaknola stol; „jaz ne vem, ko bi v nedeljo k nam ne prišli, ne mogla bi prebiti. Zdai pa jejte, kar nam je Bog dal,“ Babica je malo jela, tudi je prosila, da bi otrokom ne dajali toliko, ali tolsta mati mlinarica se je nasmi- jala: „Vi ste stari, ne čudim se, da mnogo ne jeste; ali otroci, ah moj Bog, ti imajo račje želodce! Prašajte naše Lenčke, kadar hočete, vselej vam poreče, da je lačna." Otroci so se nasmijali in potrdili, kar je rekla mati mlinarica. Ko jih je mati mlinarica dobro obložila, šli so za skedenj; tam ni bilo treba babici za-nje skrbeti, tam so žogo bili, konja in take in enake igre igrali. Čakali so jih ondi uže drugi, vselej isti tovarši, šestero otrok, med kterimi je bil drug mimo druzega manjši, enako piščalam v orglah. Ti otroci so bili iz sušiv- nice nad krčmo; njih oče je hodil z lajno okoli; mati jih je redila in cedila in služila za živež. Niso imeli druzega premoženja, razun teh šest pandurov, tako jih je oče mlinar imenoval — in to malo muzike. Vendar ni bilo videti uboštva ne na otrocih, ne na lajnarju in njegovcj ženi; otroci so imeli lica, da so se 37 jim delale jamice, in marsikteri dan je tako dobro dišalo iz sušivnice, da so se mimo hodečim skomine delale, in kadar so otroci z mastnimi lici iz hiše prišli, ugibali so sosedje: „Kaj neki pri Kodernovih pečejo?“ — Nek dan je prišla Lenčka od Koderna in povedala materi mlinarici, da jej je dala Kodernovka kos zajca in bil je tako dober, da nikakor ne more povedati, prav kakor mandeljni. „Zajca“, mislila si je mati mlinarica „kje pa so ga vzeli? Koderna vsaj ni tatinski lovec; tu bi se opekel. “ Prišla je v vds Cilka, najstarše Kodernovo dete; to dekle je imelo kaj pestovati, ker so imeli vsako leto kaj malega. Mati mlinarica je vprašala: ( ,Kaj dobrega stepa danes jeli? — I nič, le podzern- ljice", odgovorila je Cilka. — „Kaj nič, le podzem- Ijice ? in vendar je rekla Lenčka, da jej je dala vaša mama kos zajca, da je bil tako dober?" „1 mama, to ni bil zajec, to je bil kos mačke. Oče je dobil mačko na Rudečej gori, bila je tolsta kakor polh, mama je njeno mast scvrla, in oče se bo ž njo mazal. Kovačiča mu je to svetovala, ker je začel kašljati, da ne dobi sušice.“ »Bog nas obvari, ti jedd mačke!" zavpila je mati mlinarica ter od studa plunila. „Ah, da bi vedeli, mama mlinarica, kako dobra je! veverice pa so še bolje. Oče prinese časi tudi vran, pa te nam ne dišč. Unidan smo imeli dobro; dekla na pristavi je gos zadušila, in dali so jo nam. 38 Za meso nam ni sile; včasih dobimo ovco, včasih tudi prase, če dobi vrtljaje in ga mora gospodar ubiti; kadar pa pri tem ni blizo očeta, oni to . . . .“ Mati mlina¬ rica je segla deklici v besedo, rekoč: „Pojdi, pojdi, fej te bodi, kako se mi studi! — Lenčka, ti nesramna deklica, da mi nikoli več ne ješ zajca pri Kodernu! Brzo se mi umij in ničesar se mi z roko ne dotikaj!“ Tako govore pahnola je mati mlinarica Cilko skoz vrata. Lenčka je plakala, trde materi, da je bil zajee dober, ali mati mlinarica je vedno pluvala. Prišel je oče mlinar in ko je čul, kaj se je zgodilo, zatočil je tobačnico v roči, zamežikal in rekel: „Kaj se tegotite, mama, kdo vč, od česa bo deklica tolsta! Kdo se bo o tem prepiral, kaj komu diši! Kdo vč, ali se še sam ne povabim na dobro veverico!" ^Molčite mi o tem, oče mlinar, no brbljajte!“ jezila se je mati mlinarica, in oče mlinar je mežikal z očesom in smijal se. Ne le materi mlinarici, studilo se je tudi množim drugim ljudem od Kodernovih kaj vzeti, ali se njihnih rok dotaknoti, in to le zato, ker so jeli mačke n vsakovrstne reči, kterih bi noben človek ne jel. Proškovim otrokom pa je bilo to vse enako, naj jed<5 Kudernovi fazane ali vrane, da so le hodili za skedenj ž njimi igrat. Verno so jim dajali kolačev in kar so imeli, da so le veselje vživali. Cilka, desetletna deklica, vtaknola je malemu dečku, kterega je pesto¬ vala, kos kolača v ročice, položila ga v travo in igrala 39 z druzimi, ali je plela iz bik dedkom kape in deklicam koške. Ko so se naskakali, vrnola se je vsa truma na dvor in Lenčka je povedala materi, da so vsi zelo lačni! Mati mlinarica se temu kar nič ni čudila, in nahranila je vse, tudi te, kterih usta so se jej gnjusila. Oče mlinar pa jo je vselej dražil in govoril, ko so se prignali otroci: „Jaz ne vem, kake težave imam na prsih; kako, Cilka, ali nemate domd košček zajca, mogla bi—“ — Ali mati mlinarica je vselej izplju¬ nila in šla preč, in babica je očetu mlinarju žugala in govorila: „Kak dražljivec ste pa vi, oče mlinar; ako bi bila jaz mati mlinarica, pri mojej kokoši, spekla bi vam tolsto vrano z graboml* — Oče mlinar je zatočil tobačnico, zamežikal in šaljivo se nasmijal. Ko so sedeli stari na vrtu, pridružil se jim je navadno tudi veliki hlapec, in pravili so, kaj so gospod zjutraj in pri velikej maši z leče govorili, kdo je bil oklican, za koga so molili, s kom se je kdo pred in po maši sošel; potem se je obrnola govorica na letino sploh in posebej, na povodenj, sušo, viharje in točo, govorilo se je, kako se beli platno, kako gre s tkanjem in kako se lan godi in končali so o Kramo- lenskih tatovih in o sodbi. Veliki hlapec je bil zelo razgovoren; ali na večer, ko so začeli v mlin voziti, moral je v mlin, spominjaj e se prigovora: »Kdor pred pride, pred melje' ; oče mlinar pa je šel gledat, kako je kaj pri krčmarjevih, in botre so ostale same ter si rekle Še eno in drugo. 40 Po zimi so sedeli otroci skorej vse popoldne za pečjo; peč je bila velika, za pečjo je spala dekla, in Lenčka je imela tukaj vse svoje igrače in donde. Ko so se otroci tukaj zbrali, bilo je vse natlačeno, in spodej na klopi je sedel še domači veliki pes. Tu so otroci vsako nedeljo kako dondo omožili. Dimnikar je bil za ženina in Nikolaj za duhovnega gospoda. Potem so jeli, pili in plesali in pri tem je večkrat kdo psu na nogo stopil, da je zacvilil in zalajal in družbo v hiši v pogovoru motil. Mati mlinarica je kričala otrokom: »Prosim vas, vi otroČdji, ne poderite mi peči, jutri bom pekla!" Za pečjo je bilo zopet tiho: otroci so roditeljkali. Mladi mami je prinesla štorklja dete; Nežka, ki ni umela pripravljati gostije, morala je biti za babico, in Tonček in Jožek sta bila za botra in dali so detetu ime Janezek. Zopet je bilo gostovanje, bilo je jedi brez števila, in pes je bil tudi gost, da bi se spet sprijaznili. Janezek je naglo rasel, oče ga je dal v šolo in Jožek je bil učitelj in ga je učil zlogovati. Ali le eden učenec, to ni šlo, vsi so morali se učiti in sklenoli so: „Sol- kajmo!" Hodili so tedaj k Jožku v šolo, ali nobeden ni prinesel naloge; gospod učitelj se je razjezil in vsak je dobil dve po roči; prebili so to, ker ni bilo drugače, ali psu, ki je bil tudi učenec, in kar nič ni znal in je le smrčal za pečjo, prisodil je učitelj razun dveh po nogi še to, da se mu obesi črna deska na vrat, in tako se je tudi zgodilo. Obesili so mu na vrat desko, kosmatinec je skočil izza peči na tla 41 in grozno tulil, ter je trgal raz sebe sramotivno zna¬ menje. Mlinski hlapec se je prestrašil in skočil s klopi, oče mlinar je zažugal s tobačnico v roči in vskliknol: „Mrežo na ribe, sak na rake, če pridem jaz na vas“ in zatočil je tobačnico v roči in nasmijal se, pa tako, da niso videli otroci. »Gotovo je to naš porednež storil!' menila je babica; ^najbolje, da gremo domu, sicer bi otroci še mlin narobe ohrnoli." Ali mlinarjevi so jej branili; ni še vsega povedala o francozkej vojski in o treh potentatih. Babica je poznala vse tri, imela je mnogo skušenj, poznala je vojaški stan in vsakdo jej je veroval. „In kdo so bili ti trije ledeni možjč, ktere je poslal Rus na Bonaparta?" vpraša babice mlinski hlapec, lep, vesel mladenič. »Ali si ne moreš domisliti, da so bili to trije meseci: januar, februar in rnarc?" odgovoril mu je veliki hlapec. »Na Ruskem je taka zima, da morajo ljudjč na licih kožuhe nositi, sicer bi jim zmrznoli nosovi. Francozi niso mraza navajeni; ko so tje prišli, vsi so zmrznoli. In Rus je dobro vedel, da bo to tako, zato jih je zadrževal. Ah, ta je kos !“ »In cesarja Jožefa ste vi poznali?" vpraša babice nekdo izmed meljačev. »Kako pa, saj sem ž njim govorila, saj mi je sam dal ta trdi tolar", reče babica in vzame v roko na granatih obešeni tolar. 42 „1 prosim vas, kako pa je bilo to, kje vam ga je dal ? prašajo množi. Otroci za pečjo so potihnoli in slišavši to prašanje, priskakali izza peči in prosili babice, da bi povedala, ker tega še niso čuli. „Ali mama mlinarica in oče mlinar sta to uže slišala", odgovori babica. „Lepo povest človek rad dvakrat in kolikorkrat si bodi posluša in kar nič se ne dolgočasi, povejte, povejte", reče mama mlinarica. „Nu, pa vam to povem, le sedite, otroci, in lepo tiho bodite." Otroci so seli in molčali, kakor bi bili mutasti. „Kadar so zidali novi Ples (Jožefov grad), takrat sem bila nedorasla deklica. Jaz sem iz Olešnice; veste, kje je Olešnica?" „Kako pa, vemo, vemo, za Dobruško, na gori, na Sleskej meji, ne?“ oglasi se veliki hlapec. „Ondi, ravno ondi. Soseda nam je bila vdova Novotna, ki je prebivala v malej hišici. Delala je volneno odejo in živela od tega; kadar je imela dosti zaloge, nesla jo je v Jaromir ali v Ples na prodaj. Pokojnej mojej materi je bila velika prijateljica, in mi otroci, kolikokrat na dan smo bili pri njej! Naš oče je bil boter njenemu sinu. Ko sem bila uže za delo, govorila mi je Novotna, kadar sem k njej prišla: „Pojdi, sedi za statvo in uči se, to ti bode kdaj kori¬ stilo. Kar se človek v mladosti nauči, od tega v starosti živi! Bila sem za delo kakor črv, nikjer me ni trebalo priganjati; slušala sem in kmalo se tega 43 rokodelstva tako naučila, da sem ga prav dobro znala. V tej dobi je bival cesar Jožef prav pogosto v novem Plesu; povsod se je govorilo o njem; kdor gaje videl, ponašal seje s tem, da ne vem kaj." Nek dan, ko je šla Novotna z delom, prosila sem doma, naj me puste ž njo, ker bi rada videla Ples. Mama je videla, da je botra težko obremenjena in zat<5 rekla: „Le idi, odnašaj botri." Drugi dan za hlada sve šle in prišle še dopoldne na loko pred Ples. Ležalo je ondi mnogo lesa na kupu; šele sve na-nj in obuvale se. Botra je rekla: „Kam bi zdaj jaz, uboga reva, to obleko najpred nesla?" O tem je prišel od Plesa nek gospod naravnost proti nama. V roči je imel nekaj piščali podobnega; to je zdaj pa zdaj na oči pritisnol in počasi se okoli sukal. Poglejte no, botra, spregovorim, to je kak muzikant, na piščal piska in k muziki sam pleše!" „Preprosta deklica, to ni piščal, to ni muzikant, to bode kak gospod, ki ogleduje zidanje, večkrat ga vidim tukaj hoditi. Ima nekako cev, v kterej je steklo in skoz to gleda; in tako se neki daleč vidi. Vse vidi, kje in kdo kaj dela." .Ali botra, je-li naji videl, ko sve se obuvale?" vprašam jaz. „Nu, kaj je na tem? saj to ni nič hudega", smijala se mi je botra. Med temi besedami je prišel gospod k nama. Imel je na sebi sivkasto suknjo, majhen klobuk na tri ogle, zadaj mu je visela kita s 44 pentljo. Gospod je bil mlad in krasen, kakor bi ga namalal. „Kam idete? kaj nesete?" vpraša in obstoji poleg naju. Botra je rekla, da nese v Ples delo na prodaj. »Kako delo?" vpraša spet, „Volneno odejo, gospodič, morebiti bi vi kaj kupili", rekla je Novotua, razvezala naglo povezek in razložila odejo po lesu. Bila je prav jaka žena, ta botra, pa kadar je prodajala, takrat je bila grozno zgovorna. »To dela tvoj mož, ne?" vpraša gospod. „ Delal je, delal, zlati gospodič, ali o želvi je minolo uže dve leti, kar je dodelal. Vzela ga je sušica. Jaz sem časi za statve sela, naučila se tkati, in zdaj mi je to koristno. Vedno pravim Majdaleni: Le uči se, Majdalena, kar se naučiš, tega ti vojska ne vzame." „Ali je to tvoja hči?" vpraša zopet gospod. „Ni moja, botrina je. Ali časi mi pomaga. Ne spodtikajte se nad njo, ker je majhna, za to pa je krepka in za delo dobra, kakor blisk; to odejo je ona celo sama naredila." Gospod me je potrkal na ramo in prijazno me pogledal; svoje žive dni še nisem videla tako lepih modrih oči, bile so kakor plavice. „In ti nemaš otrok?" obrne se gospod k botri. „Imam sina”, odgovori botra, „dala sem ga v Eihnovo, da se kaj nauči. Bog mu daj dar svetega Duhd, uči se igraje, lepo poje na koru, rada bi tedaj kako petico za-nj izdala, da bi bil duhoven." „In kaj, ako ne bo hotel biti", reče gospod. 45 „Ali bode, gospodič, Jurček je dober mladenič!* odgovori botra. * „Jaz pa sem med tem vedno piščal gledala in mislila si, kako pa tu skozi kuka ta gospod. Ali on mi je moral to na nosu poznati, kar naglo se je, obrnol k meni in rekel: „Ti bi rada vedela, kako se vidi skoz daljnovid, ne?" Jaz sem zarudela in še oči nisem mogla povzdig- noti, botra pa je rekla: „Majdalena je mislila, da je to piščal in da ste vi muzikant. Jaz pa sem jej povedala, kdo ste.“ „A ti to veš?“ posmijal seje gospod. „1, jaz ne vem, kako se vam pravi, ali vi ste eden izmed njih, ki hodijo sem gledat ljudi, in skozi to cev jih ogledujete, kaj ne?" Gospod se je smijal, da so je za trebuh držal, in odgovoril: „No, mati, poslednje ste zadeli. Hočeš skoz to cev pogledati, pa poglej", obrnol seje k meni, ko se je jako nasmijal, in lepo mi je pritisnol cev na oči. To sem vam, Ijudjč božji, čudna čuda videla; videla sem v Jaromiru ljudem ravno do okeD, in natanko opazila, kaj vsakdo dela, kakor bi bila poleg njega stala, in še daleč po polji sem videla, kaj ljudje delajo, videla sem jih ravno pred seboj. Hotela sem dati cev tudi botri, da bi pogledala, ali ona mi je rekla: „Kaj pa misliš, meni starej ženi ne bi pristo- valo, da bi se igrala." „Ali to ni igrača, to je k potrebi, mati", reče gospod. 46 „Naj le bode, ali metli bi bilo to nespodobuo", rekla je botra, i nikakor ni' hotela pogledati. Meni je prišlo na misel, ali ne bi mogla skoz to cev videti cesarja Jožefa, in gledala sem na vse strani, in ker je bil gospod tako prijazen, povedala sem mu, koga bi rada videla. „ Ali ti je toliko za cesarja, ali ga imaš rada?" vpraša me gospod. „Kako ne bi ga imela", odgovorila sem mu, „kor ga vsakdo zarad njegove dobrote in vrednosti hvali. Saj vsak dan molimo za-nj, da bi dal Bog njemu i njegovej materi dolgo in srečno vladanje." Gospod se je jako nasmijal in rekel: Ali bi rada govorila ž njim?" „Bog obvari, kam pa bi oči dela?" odgovorim. „Saj se tudi mene ne sramuješ, in cesarje človek, kakor jaz." „To pa vendar ni vse enako, gospodič", oglasila se je botra; „cesar je cesar, in to če kaj reči. Cula setn, da mraz in vročina spreleti človeka, ki se ozre cesarju v oči. Naš župan je ž njim uže dvakrat govoril, in to tako rekel." „Vaš župan gotovo nema dobre vesti, in zato se ne sme nikomur prosto v oči ozreti", odgovori gospod in nekaj na majhen list zapiše. Ta listek da botri in reče, naj gre v Ples v založnico, i na ta listek se jej plača odeja. Meni je dal ta srebrni tolar rekoč: „N4 ta penez v spomin, da ne pozabiš cesarja Jožefa in njegove matere. Moli za-nj, molitev vročega srca je 47 Bogu mila. Ko pridete domu, lahko rečete, da ste govo¬ rile s cesarjem Jožefom!" — Izrekši to naglo odide. Pokleknole sve in od strahu in veselja nisve vedele, kaj delave. Botra me je začela karati, da sem bila tako predrzna, ali sama ni bila nič menj predrzna. In kdo pa bi bil to mislil, da je to cesar. Tolažile sve se s tem, da ga vendar morebiti nisve razžalile, ker naji je obdaroval. V založišči so plačali Novotni trikrat več za odejo, nego je zahtevala. Medve sve naravnost domu tekle, in ko sve na dom prišle, ni bilo konca govorice in vsi so zavidali naji. Mama mi je dala tolar prevrtati, in od te dobe ga nosim na vratu. Uže marsikdaj se mi je dosti huda godila, in vendar ga nisem od sebe dala. •— Škoda, večna škoda, da tega gospoda zemlja krije!* Tako konča babica povedko in vzdahne. „Da, škoda", potrdili so ostali. Otroci, spoznavši zgodbo o tolarju, obračali so ga na vse strani, in še le zdaj se jim je zdel imeniten. Babico pa so od te dobe vsi še bolj častili, ker so zvedeli, da je govorila s cesarjem Jožefom. — V nedeljo zvečer se je počel v mlinu uže nov teden. Meljači so dovažali v mlin, kolesa so začela malo po malo ropotati, včliki hlapec je hodil po mlinu, skrbno paze, kje bi bilo kaj storiti, mali hlapec je tekal prepevaje sem ter tje, od meha do meha, in oče mlinar je stal pred mlinom, pozdravljal z veselim 48 licem svoje ljudi, ki so mu dajali zaslužek, podajaje jim tobaka za nos. Mama mlinarica z Lenčko je po leti spremljala babico do krčme. Ako je bila ondi muzika, postale so nekoliko pri plotu, kjer se jim je navadno pridružilo nekoliko boter, ki so gledale plesavce in plesavke. Noter ni bilo mogoče priti, vse je bilo natlačeno; še Zalka, ko je nesla ol na vrt, kjer so gospodje sedeli, morala je poliče nad glavo nesti, da bi jih ne pobili. „Lejte gospode" ; govorila je mlinarica, obrnovši se proti vrtu, kjer so sedeli grajski gospodje in hoteli zadrževati Zalko, kadar koli je k njim prišla, „lejte jih! To menim, to je deklica, take pač ne najdete! Ali nikar ne mislite, da jo je Bog vam ustvaril, da bi mu svet skazili!" „Nič se ne bojte, mama mlinarica, da bi se Zalka v te zatelebala", menila je babica. „Ta jim pokaže, kje je pot na cesto." — Prigodilo se je tako. Eden izmed teh gospodičev, ki je imel devet vatlov dolg nos, šepetal je deklici nekaj na uho, ali ona ga je s smehom zavrnola: „Poberite kopita, poberite, go¬ spodič, ne kupimo!" Skočila je v vežo in z veselim licem podala roko v trdo desnico visocega mladenča, pustila, da jo je objel in se zasukal ž njo, neslišaje klica: n Zalka, natoči, natoči!“ Ta jej je milše, nego grad z vsemi gospodi in zakladi", nasmijala se je babica, rekla gospej mami lahko noč in šla z otroci domu. 49 V. Vsacih štirnajst dni ali vsake tri tedne, ko je bil ravno lep dan, rekla je babica: „Danes pojdemo na prejo k lovcu. “ Otroci so se veselili od jutra do časa, ko je babica vzela vreteno in šla. Za zatvornico je držala strina pot navzdoli k mostu, za mostom pak med topoli do Eiesenburga. Babica pa je raje šla pod brdom poleg reke do pile (žage). Nad pilo je bil gol vrh, na kterem je rasel visok lučnik, kterega je Barbka rada brala. Za pilo so je dolina vedno bolj stiskala in reka v tesnejšej strugi hitreje tekla čez velike skale, ktere so jej na poti ležale. Na bregovih so rasle jele in smreke, ki so s svojo senco skoro vso dolino temnile. Skoz to dolino so šli otroci z babico do razvalin RiesenburŠkega gradu, ki so molele izmed temnih dreves in bile z mahom obrastene. Blizo gradil, nad starim obokom, pod kterim je človek lahko tri milje daleč pod zemljo šel, kamor pa nobeden ni mogel zarad mokrote in spridenega hlipa, stal je mostovž s tremi visocimi podolgovatimi okni. Kadar je bila gospoda na lovu, južinala je tukaj. K temu mostovžu so se obrnoli otroci, lezli so na strmo brdo kakor kozč. Stara babica je težko plezala za njimi, na desno in levo sepoprijemala dreves. iiNo, vi ste mi jo naredili, toliko da še diham', rekla je prišedši na vrh. Babic*. £ 50 Otroci pa so prijeli babico za roke, vedli jo do mostovža, kjer je bil prijeten hlad in lep razgled, in posadili jo na klop. Na desnej strani mostovža so gledali otroci grajske razvaline; pod gradom se je vila v polkrogu dolina, ktero so na zgornjem in zdoljnem koncu zapirala z jelami obrastena brda. Na enem brdu je stala majhna cerkvica. Sumeča voda in tičje petje je oživljalo oboli in okoli nemo tišino. -"'Uožek se je spomnil silnega Ctibora, pastirja Kiesenburškega gospoda; tam doli na loči je bilo, kjer ga je gospod prestregel, ko je nesel na rami s koreninami izpuljeno jelo, ktero je v grajščinskem lesu ukral. Ko ga je gospod prašal, kje jo je vzel, narav¬ nost mu je povedal. Gospod mu je to odpustil, in poklical ga v grad rekši, naj vzame seboj vrečo, da mu dd toliko živeža, kolikor ga nese. Ctibor se ni šalil, vzel je ženi devet lahti dolgo blazino in šel v grad, kjer so mu jo napolnili z grahom in prekajenimi kračami. Ker je bil tako močen in odkritosrčen, zato se je prikupil vitezu, in ko je kralj pozval v Prago plemenitnike na bokovanje (turnir), vzel ga je seboj. Ctibor je zmagal svojo močjo nemškega viteza, kterega ni mogel nobeden ugnati, in kralj gaje povzdig- nol v viteški stan. Otrokom je bila ta povedka kaj všeč, in od dobo, kar so jo slišali od starega ovčarja, bila sta jim grad in loka zanimivša. „In kako se pravi ondi, kjer je cerkvica, babica?' vpraša Tonček. 51 „Na Bušinu. Ako nam Bog zdravje da, poj- demo tudi še kdaj tje, a tje bo pot!" odgovori babica. „In kaj se je ondi pripetilo, babica?' vpraša N^žka, ki bi bila poslušala babico od zora do mraka. „Oudež so je tam zgodil. Ali ne veste, kar je pravila Urška?" „Nie ne vemo. Povejte nam vi, lepo vas prosimo", naganjali so otroci, in babica se ni dala dolgo prositi. „Sedite lepo na klop in ne obešajte se na okno, da doli ne padete i vratu ne zlomite. Za tem vrhom in za temi lesi so vasi Turin, Litobor, Slatina, Mečon, Bušin, te vse so bilo v starih časih vlastnina necega viteza, kteremu so rekli Turinski, in prebival je na Turinu v svojem gradu. Ta gospod je imel gospo in hčerko, lepo deklico, ali bila je, roditeljema v veliko žalost, mutasta." „Neki dan se je ta deklica sprehajala po gradu in tu jej pade na misel, da bi pogledala, kaj delajo jagnjeta v Bušinskem dvoru, in koliko so zrasla, od kar jih ni videla. — Moram vam povedati, da takrat še ni bilo tukaj te cerkvice in ne vasi, bila je le pri¬ stava, kjer je prebivala družina Turinskega gospoda, m kjer se je njegova čeda gojila. Krog in krog je hil les in v lesu mnogo divje zverine. Turinska hčerka je bila mnogokrat na pristavi, ali vselej seje z očetom tje peljala; mislila je v svojej blagosti, da tje pride, ako le tje poteče. Šla je tedaj, 4 * 52 šla je, kamor so jo peljale oči; mislila je, pot je ena kakor druga; bila je še mlada, nerazumna, kakoršni ste vi. Ko je pa uže dolgo bodila, in še ni videla bele pristave, začelo jo je pogrevati; mislila si je, kaj porečeta oče in mati, daje utekla iz gradu, spre- jetel jo je strah, in vruola seje nazaj. Ali kadar je človeka strah, lahko zajde, posebno tako dete. Zgre¬ šila je deklica pot, ni prišla ne domii, ne na pristavo, zabredla je v gosti les, kjer ni Lilo več poti, in uže se je mračilo. Se le zdaj je videla, daje zašla!" „Laliko si mislite, kako jej je bilo! — Vam bi vendar ne bilo tako hudo, ker slišite in govorite, ali deklica ni govorila, ne slišala. Blodila je sem in tje, pa s tem je še bolj zablodila. Poslednjič je bila uže lačna in žejna, bolele so jo tudi noge, ali vse to ni bilo tako grozno, kakor strah, kterega je imela deklica zarad noči' in divje zverine; stiskala jo je tesnoba, da so bosta oče in mati na-njo jezila. Prestrašena in razplakana je prišla nenadoma k nečemu studencu; ker je bila žejna, pokleknola je i napila se; ko se je pa krog sebe ozrla, videla je dve gladke poti. Ali vedela ni, na ktero bi se obrnola, ker jo je blojenje prestrašilo i naučilo, da vsaka pot ne drži domii. Tu se je spomnila, da njena mati, kadar je v strahu in bojezni, vselej v svojo kamro gre in moli; pokleknola je tedaj deklica na zemljo in molila, da bi jo Bog iz lesa izpeljal." >^daj začuje kar naglo čuden glas, šume in zvoni jej v ušesih bolj in bolj, jasneje in jasneje, 53 deklica ni vedela, kaj se godi, kaki glasi so to; začne se strahu tresti in plakati, hoče uteči — alt glej, po poti iz lesa priteče k njej bela ovca, za njo druga, tretja, Četrta, peta in šesta in vedno več in več družili, dokler je bila vsa čeda na studencu. Vsaka ovea je imela na vratu grilce (kraguljce), ki so zvonili in deklica jih je slišala! Te ovce so očetove, tu teče ovčarjev beli pes, in tu sem gre ovčar Jernej in deklica zakriči': „Jernej!" in hiti k njemu. Vzra- doval se je Jernej, ko jc slišal, da deklica govori in sliši, vzel jo je v naročje, nesel jo na pristavo, do kterc ni bilo daleč. Ondi je bila Turinska gospd, silno žalostna; niso vedeli, kam se je zgubila hčerka in kaj se je ž njo zgodilo. Razposlali so po losa vse ljudi, tudi oče je iskal iu gospa je čakala na bolej pristavi: Ne morete si misliti, kako veselje je imela mati, ko je prinesel Jernej hčerko in vrhi tega še ozdravljeno. Ko se je vrnol tudi oče in jima je hči vse povedala, namenila sta roditelja na tem stu¬ dencu v božjo zahvalo cerkev sezidati. In to sta tudi storila. Cerkvica, ki jo tam vidite, to je ista cerkvica, in studenec isti studenec, iz kterega je dete pilo in na kterem je molilo, ko je ondod blodilo. Ali deklica je uže davno davno umrla, in Turinski gospod je umrl in Turinska gospa; umrl je tudi Jernejček in grad na Turinu je razvalina." „Kam pa so prešle ovce in pes?' vpraša Tonček. 54 „Tudi psa ni več, stare ovce so poginole, mlade so zrasle in imele jagnjeta. Tako je na svetu, mili otroci, eden odide, drugi pride," Otroci so obrnoli oči v dolino, videli so v mislih viteze jezditi, deklico bloditi — in lej! kar hitro prijezdi iz lesa gospa na krasnem konji preko doline in konjuh za njo. Gospa ima črno jopo, dolga siva suknja jej visi čez stremena, na glavi ima črn klobuček, od kterega veje zelen zavoj okoli čruih las. „Babica, babica, vitežnja, poglej!" vskliknejo otroci. „1 kaj vam je na misel prišlo, kje so vitežnje? To je gospa kneginja 1 *, reče babica, ozrši se skoz okno. Otroci so se skoraj jezili, da to ni bila vitežnja; kakor so mislili. „ Gospa kneginja jezdi k nam gori!" vpijejo vsi. „Kdo v6, kaj vidite; kako bi mogel konj tu sem", reče babica. „ Zares, Orland je kakor mačka; le poglej!" vzklikne Jožek. „Pusti me, nečem gledati. Gospodo čudno reči vesele", odgovori babica, drže otroke, da ne bi pali z okna. Ni trpelo dolgo in kneginja je bila gori. Lahko je razjahala, vrgla dolgo suknjo čez ramo in šla na mostovž. Babica je vstala in ponižno pozdravila kneginjo. „To je Proškova rodovina?' vpraša kneginja, ozrši se na otroke. 55 „Da, milostljiva gospa!" odgovori' babica. „Ti si jim gotovo babica?" .Tako je, milostljiva gospa, mati njihne matere." „To so ti na veselje, imaš zdrave vnuke. Ali pa slusate vi, otroci, svojo babico?" vpraša kneginja otrok, kteri niso od nje oči obrnoli. Na njeno pra- šanje pašo pobesili oči, šeptaje: .Slušamo!" „No, prebiti je še, časi uže — ali kaj se Loče, tudi mi nismo bili bolji", reče babica. Kneginja se nasmeje; vidč na stolu košek jagod, vpraša zopet, kje so jih otroci nabrali. Babica brzo pomigne Barbki rekoč: „Idi, deklica, daj jih milostljivej kneginji. Kavno med potjo so jih nabrali otroci, morebiti jih želi milostljiva gospa. Ko sem bila mlada, jela sem jih tudi rada, ali kar mi je dete umrlo, nobene še nisem v usta vzela." „In zakaj?" vpraša kneginja in vzame košek jagod od Barbke. „To je tako med nami, milostljiva gospa, ko umre materi dete, mati ne jč do svetega Ivana Krsnika ne Češenj ne jagod. Pravijo, da hodi Devica Marija po nebesih in daja to sadje malim otrokom. Kterega otroka mati pa se ne zdrži in to sadje jč, temu govori Devica Marija: „ Vidiš, ljubo dete, tebi je malo prišlo, mati tijepojela." Zato se vzdržujejo matere tega sadja. No, in ktera se zdrži do Kresa, vzdrži se tudi po Kresu", pristavi babica. Kneginja je držala v prstih jagodo, sladko, rudečo, kakor krasne njene ustne, ali pri babičinih besedah 56 jo je nehote položila v košek nazaj, rekoč: „Zdaj ne morem jesti, in vi, otroci, ne bi nič na pot imeli." „1 to nič ne di, gospa kneginja, le jejte, ali vzemite jih domu s koškom, ini si naberemo druzih', reče hitro Barbka in brani se koška. Jemljem tedaj vaš darek“, nasmeje se kneginja prisrčno otrokom, „jutri pa pridite po košek v grad in babico pripeljite seboj, umete?" Pridemo, pridemo", zatrdijo otroci, kakor takrat, ko jih je zvala mama mlinarica v mlin. Babica je hotela nekaj odgovoriti, ali to bi ne bilo nič pomagalo, kneginja se je babici lahko poklonila, nasmijala se otrokom in stopila z mostovža. Košek je podala konjuhu, sela na Orlanda in zgiuola med drevjem, kakor krasna prikazen. „Babica, jaz se veselim gradu! Oče pripoveduje, da ima ondi gospa kneginja krasne podobe!" reče Barbka. „A, in ondi imajo papigo in ta govori, čakajte, babica, to se boste čudili!" zavpije Jožek in dleskne z roko ob roko. Mala Nežka pa ozrši se po sebi reče babici: „Jaz ne pojdem v tej obleci, kaj ne, babica?" „Za božji čas, da tega otroka nisem gledala! Ti si lepa, kaj si delala?" prekriža se babica, ko vidi, kako se je dete pomazalo. , Jaz ne morem za to, Jožek me je paknol, pala sem na jagode", odgovori malo dete. 57 „Vi dva se vedno pulita. Prav, prav je rekla gospa kneginja, da sta kakor škrata. Zdaj pa pojdite, pojdemo k lovcu. Ali to vama pravim, dečka, ako bosta še tako poredna, kakor sta bila danes, nič več vaju ne vzamem seboj", žuga babica. „Pridna bova, babica", obetata dečka. „Bomo videli", odgovori' babica, stopaje za otroci po lesnej stezi proti lovcu. Niso še daleč šli med listovitimi drevesi in zagle¬ dali so belo lovčevo hišo. Pred hišo je bil zelen, ograjen, z lipami in kostanji nasajen prostor, in pod drevesi so bile klopi in mize. Po travi so šetali pavi, o kterih je babica rekla, da imajo angelsko perje, vragov glas in tatinsko hojo, potem truma grahastib, krmežljavih pegatek; beli zajčki so sedeli v travi, nastavljali ušesa in razbegavali se na vsak glas. Lepa srna z rudečim trakom okoli vrata je ležala pred hišnimi vrati in nekoliko psov je skakalo po dvoru. Precej, ko so jih poklicali otroci, veselo so zalajali, pritekli k njim, obskakovali jih in skoraj od samega veselja na tla podili. Tudi srna je prišla, ko jo je poklicala Barbka, in z modrim svojim očesom tako milo gledala otroka, kakor bi hotela roči: „Ah, ti si tukaj, ki mi nosiš slaščice, bodi pozdravljena!" Barbka jej je morala to na očeh brati, ker naglo je segla v torbico in podala srni kos žemlje, ktero je srna vzela •n potem za otroci šla. „He, kaj pa ima ta tropa!" zakliče nekdo, in zdajci stopi iz hiše lovec v lahkej zelenej suknji in 58 »domačej kapi na glavi. „No, to so mili gostje", oglasi se zagledavši babico; Bog vas sprimi — le bliže! Hektor, Diana, Amina, strani! Se grmečega Boga bi ne bilo slišati", zareži' na pse. Babica je šla v hišo, pred ktero so iz zida moleli jelenovi rogovi. Na steni je viselo nekoliko pušek, ali precej visoko, da otroci niso mogli do njih. Babica se je zelo bala puške, dasi ni bila nabita, in rekla je, ko seje lovec smijal: „Kdo more vedeti, kaj se mu zgodi, nesreča ne spi!" — „Res je", odgovori lovec, „če Bog hoče, tudi motovilo poči." Babica ni jemala lovcu za zlo, ker se je časi malo šalil, da le pričo nje božjega imena ni po nepo¬ trebnem imenoval, in da ni klel ; tega babica ni mogla slišati, precej si je zatisnola ušesa, rekoč: „No, čemu je tega treba, umazani jezik — človek bi vas pokropil." Lovec je rad imel babico in zato se je pričo nje varoval, da ni zadel na vraga, kteri mu, kakor je rekel sam, na jezik sili. „Kje pa imate botro?" vpraša babica, ko je stopila v hišo in je ni bilo notri. „Le sedite, precej jo pokličem; veste, ona vedno kje brska, kakor koklja med piščeti", odgovori lovec in gre klicat ženo. Dečka sta obstala pred skrinjo, v kterej so leske¬ tale puške in lovski noži, in deklici ste se igrale s srno, ki je prišla ž njimi v izbo; babica pa je na prvi pogled opazila prijazno, čisto pometeno in snažno sobo ter rekla: „Res je, naj pride človek sem v nedeljo ali 59 v petek, vedno je vse kakor zrcalo", in ko je zagledala prejo, ki je ležala povezana in zaznamovana na Čelesniku* stopila je k njej in jo pogledala. Med tem so se odprla vrata in stopila je v izbo gospd, še precej mlada, v čistej domačej obleki, v belej peči, na roči je imela malo, zlatolaso hčerko. Srčno je pozdravila babico in otroke, videlo se je na jasnem in prijaznem njenem licu, da je resnično vesela. „Kropila sem platno. Vesela sem, letos bo belo kakor sneg*, rekla je lovčiea, izgovarjaje se, ker je niso v hiši našli. n To je marljivost", odgovori babica, »kos na belišči, in tu preja za tkalca! To bo platno, da bi pisal po njem! Da ga vam le dobro stke in da vas ne goljufa. Ali ste zadovoljni s tkalcem?" „1 to veste, mila babica, promeniš tkalca, a tata ne“, odgovori lovčiea. „E, ve ženske, rad bi vedel, kako bi vas tkalec goljufal, vse imate na prstih prešteto", nasmeje se lovec. „Zdaj pa sedite i ne stojte, da nam spanja ne unesete." nagovori babico, ki ni mogla od preje. Saj se tako ne mudi", odgovori mu babica, vzame za roko malo Anico, ktero je lovčiea k čelesniku posta¬ vila, da ne bi pala, ker je še le shodžvala. Ko je domača gospa od duri odstopila, prikazala sta se za njeno obleko dva zagorela dečka, eden rumenolas po materi, drugi črnoglav po očetu. Priska- kala sta sicer z materjo do duri, ali ko se je mati spustila v pogovor z babico, nista precej vedela, kaj 60 bi otrokom rekla, začela sta se sramovati in skrila za materino obleko. „Kaj pa vidva, paglavca", sprego¬ vori oče, „je to lepo, skrivati se za mamo, ko imata goste pozdraviti? Brzo podajta babici roko!* Dečka sta naglo stopila k babici in jej podala roki; babica ji je obložila z jabelki. „Tu imata in igrajta se, drugikrat pa se ne sramujta; dečkom ni lepo, držati se za materino suknjo", govori babica in dečka sta pobesila oči in gledala jabelka. „Zdaj pa hajdi ven!" ukaže oče; pokažita dete¬ tom čuka in vrzita mu šogo, ki sem jo danes ustrelil; pokažita jim ščeneta in mlade fazane. Ali da ne razbegata perutnine kakor jastrebi, sicer vas —." Tega pristavka pa otroci niso več slišali, da je oče le rekel: „Hajdi ven!" pa so zdirjali skoz vrata. „To je dir in dej!" smijal se je lovec, ali videti je bilo, da mu ta dir in dej ni nevšečen. „Otročaji so kričaji, nemirna kri!" reče. babica. „Da bi dečka le tako divja ne bila. Ali verje¬ mite, babica, ves dan me strah spreletava. Pa lovinah letata, na drevesa plezata, kozlece prebračata, obleko trgata, da je groza. Boga hvalim za to dobro deklico, to je dobra ura", odgovori lovčica." ,,Kaj hočete, mila botra, kakoršna mati, take hčere, kakoršen oče, takošni sinovi", reče babica. Domača gospa se nasmeje in poda možu hčerko, da jo malo popestuje ter reče: „Le da prinesem kaj na mizo, precej pridem." 61 „Dobra žena", reče lovec, ko je zalopnola duri, greh bi bilo, reči jej kaj, da bi se le vedno ne bala, da ne bi se dečka pobila; kak deček je to, v kterem ni ognja?" „Kar je preveč, ni s kruhom dobro, ljubi boter, ko bi jim človek vse dopustil, po glavah bi bodili", oglasi se babica, dasi se ni vselej teh besed držala. Ni trpelo dolgo in vrnola se je gospodinja s polnima rokama. Hrastovo mizo je pregrnola z belim prtom, dela na-nj porcelanaste pladnje, nože, ki so imeli platnice iz srnjakovih rogov, prinesla jagod, kolačev, smetane, kruha, medu, surovega masla in ola. Gospodinja je vzela babici vreteno iz rok, rekoč: „Zdaj nehajte presti, babica, vzemite. Urežite si kruha, namažite. Surovo maslo je danes vmeteno, ol ni slab. Kolači niso ravno predobri, spekla sem jih danes le tako po nameri, ali kadar kaj človeku nepričakovano pride, diši mu. Jagod vi ne jeste, ali otroci jih radi jedd, ako se jim polijejo s smetano." Tako je ponujala lovčica, narezala kruha in ga mazala surovim maslom in medom. Kar naglo se je babica na čelo dlesnola, kakor bi se bila česar spomnila'in rekla: „To je stara, pozabljiva glava! Lejte no, še na misel mi ni prišlo, da bi bila vam povedala, da smo na mostovžu govorili z gospo kneginjo." „Ni čuda, otroci človeka z vpitjem vsega pre¬ motijo", reče lovčica, lovec pa je precej prašal, kaj jim je gospa kneginja povedala. 62 „Ne pravite, babica, dokler se ne vrnem", prosila je gospodinja; moram po otroke, da bi malo po¬ sedeli." Otroci so med tem sem ter tje skakali, in lovčeva dečka, Franček in Jernejček, povsod najprva in sta vse pokazala. Stali so ravno pred hišo na travi in mala Aminka jim je kazala svojo umetnost, preska- kovaje palico in prinašajo v zobeh reči, ktere so jej metali, ko se je prikazala mati in k južini klicala. „Sedite lepo pod drevo, jejte i ne mažite se preveč!" opominjala je in razkladala jim jedila na mizo. Otroci so seli in okoli njih postavili se psi prežč jim v zobe. Kadar se je vrnola gospodinja v sobo, prosila je babice, da bi povedala o gospej kneginji, in babica je povedala vse od besede do besede, kako je bilo na mostovžu. Vedno pravim, da ima dobro srce", oglasila se je lovčica. „Kadarkoli sem pride, vselej praša, kaj delajo otroci, in malo Anico poljubi na čelo. Kdor ima rad otroke, tak je dober človek. Ali služabnici jo raznašajo, kakor bi kdo vč kaka bila." „Bodi —• Bog nas varuj — vragu dober, s peklom ti poplača", oglasila se je babica. „Da, da, babica", odgovori lovec, „resničen je ta prigovor. To je moja beseda, ne mogli bi si bolje gospč želeti, ako ne bi imela okoli sebe tacih strežajev, ki jo šuntajo in jej lažejo. Ti posli niso za druzega na svetu, le za to, da Bogu čas kradejo. Ko tako 63 to vse, ljuba babica, na svetu opazujem, kolikokrat si mislim: da bi šli vsi — rakom žvižgat! — Kako ne bi človeka jeza zgrabila, ko pomislim, da ima tak cepec, ki ničesar ne umč, ki ni za nie na ljubem sv.etu, le za to, da za vozom stoji kakor lipov bog, ali v izbi čepi, da ima toliko, kolikor jaz; da vee velja, nego jaz, ki moram v dežji, v blatu, v snegu bresti po lesih, noč in dan se ruvati s tatinskimi lovci, m za vse to porok , biti in vse oskrbljevati. Nemam se nie potožiti, zadovoljin sem, ko mi pa pride tak prevzetnik sem i nos viha, primaruha, tu bi ga, pri mejkuš — ali zastonj se je srditi." In lovec vzame kozarec in jezo poplakne. „Ali pa gospa ve vse to, kar se godi' in zakaj si ne vzame nobeden srca in jej ne pove, ako se mu godi krivica?" vpraša babica. „Kosmata kapa, kdo se rad speče? Jaz govorim mnogokrat ž njo, in mogel bi reči eno in drugo, ali vselej si mislim: France, molči, da se na-te ne zvrne. In poslednjič, ako bi mi ona ne verjela in prašala viših, in tu imate, po vsem bi bilo. Ti godejo vsi e no. Govoril sem ž njo pred nekterimi dnemi, bodila je po lesu s tujim knezom, ki zdaj tukaj biva. Srečala sta nekje Viktorico in prašala mene o njej, kneginja se je nje vstrašila." „In kaj ste jej rekli? vpraša babica. „1 no, kaj sem rekel, rekel sem, da jo z uma, da pa nikomur nie žalega ne stori." „In kaj je na to rekla?" 64 Sela je v travo, knez je sel k njenim nogam, in meni sta velela, da bi sel in povedal jima o brezumnej Viktorici, in kako se je zgodilo, da je um zgubila." „In ti si rad povedal, ne?" nasmijala se je gospodinja. „To veš, žena, kdo ne bi rad slušal krasne gospč. Naša kneginja sicer ni več tako mlada, ali presneto je krasna gospd. Kaj sem hotel, moral serh po¬ vedati." „Vi ste tiček, ljubi boter; dve leti sem uže tukaj, in obetate mi to vse natanko povedati, kako se je prigodilo Viktorici, in vendar še ne vem, le tako nekaj som in tje. Nisem krasna gospa, ne morem vam velevati, tega jaz nikoli ne zvem, kaj ne?" „Oh, babica, vi ste mi ljubša od najkrasneje gospe na svetu, ako vam je ljubo poslušati, pri tej priči vam povem to dogodbo, ako le hočete." „ Kadar boter hoče, dobro se odreže, to je resnica", nasmijala se je babica. „Ako je botri všeč, primem vas za besedo. Star Človek je podoben otroku, in otroci, kakor sami veste, radi poslušajo povesti." „Jaz nisem še stara in vendar rada poslušam. Le povej, ljubi mož, le povej, hitro nam poteče čas", reča gospodinja. „Mamica, prosim te, daj nam kruha, kar koščka več nemarno", oglasil se je na vratih Jernejček. „To ni mogoče, kam bi bili otroci vse deli!" čudi se babica. „Polovico so pojeli, polovico dali psom, srni in vevericam; to je vselej tako. Ah, jaz imam pekel 2Ž njimi", vzdahne gospodinja i na novo kruha nareže. Ko je gospodinja otroke zunej preskrbljevala in malo hčerko na prsi položila, natlačil si je lovec pipo. „Moj pokojni, Bog mu daj večno luč, imel je tudi to navado; preden je začel kaj pripovedovati, moral je pipo natlačiti", reče babica, in žar blazega spomina se j e j v očesu utrne. „Tega jaz ne vem, možje, kakor bi se bili zmenili, vsi imajo to ostudno navado", reče gospodinja, zasli- fiavši med vrati babičine besede. „Le ne delaj se, kakor bi tega ne imela rada, sama mi iz mesta tobak nosiš", odgovori lovec, zapalivši si pipo. „1 no, kako je pomagati! Ako hoče človek odi vas dobrega očesa, mora po vaših mislih delati. Povedi tedaj", reče gospodinja, sedši z vretenom k habici. „Prav, poslušajte!" Izrekši to, zakadi lovec prvi oblak proti stropu; položi navskriž noge, nasloni se Da stol in začne o Viktorici pripovedovati. — VI. Viktorica je kmečka hči iz Žernova. Njena roditelja sta uže davno pokopana, ali brat in sestra J e j živita še danes. Pred petnajstimi leti je bila Babic«. £ S6 Viktorica Se kakor roža; blizo in daleč jej ni bilo $nake. Urna kakor srna, marljiva kakor bučela, nihče' ne bi si bil mogel želeti lepše neveste. Taka deklica, jn če ima še doto, no ostane pod polovnikom, to so samo ob sebi ve. Tudi o Viktorici se je govorilo po vsej okolici in snubači so si podajali duri. Očetu in materi bi bil marsikteri po volji, ta in unije bil pre¬ možen gospodar, in hči bi si bila dobro postlala, kakor pravijo, ali ona tega ni hotela ume ti; le temu je dala dobro oko, kdor je najbolje plesal, in še to le pri muziki. časi je očeta nevolja prijela, da hči snubce tako lahko¬ miselno odbija, zarežal je na njo, naj si enega izbere sicer jej sam poišče ženina, kterega bo morala vzeti. Deklica pa se je spustila v jok, prosila, naj je od doma ne poženejo, da ni še nič zamujeno, da je še le v dvajsetem letu, da se še ni namladovala, in Bog uže vč, kdo jo dobi in kako jej pojde. Oče je imel deklico zelo rad, in ko je slišal take tožbe, storilo se mu je milo, in gledaje v krasno njeno lice, mislil si je: „Ti imaš še dosti časa, ti najdeš še dosti snubcev." Ljudjč pa so vse drugače mislili; govorili so, da je Viktorica ošabna, da čaka, da pridejo s kočijo po¬ njo; prorokovali so, da, kdor visoko leti, nizko sede, kdor preveč zbira, zbirek dobi in take in enake reči. V tem Času so stali v vasi vojaki lovci; eden izmed njih je začel hoditi za Viktorico. Ako je šla * cerkev, šel je za njo, v cerkvi je stal gotovo blizo 67 nje, in ne da bi bil v oltar obrnjen, oziral se je le 1 va-njo; sploh, kamorkoli je šla, povsodi jo je sprem- > Ijal kakor senca. Ljudje so govorili o njem, da ni prav 1 pri pameti, in Viktorica je rekla, kadar je šla med 1 tovaršice in je bila govorica o njem: „Kaj neki ta 1 vojak za menoj postopa? Se govori ne, kakor mora. ' Bojim se ga. Mravljinca me, kadar mi je blizo, in 1 zvrti se mi v glavi, kadar me pogleda." „Te oči,", rekel je vsakdo, „ne obetajo nič do- 1 brega; po noči se mu neki celo svetijo, in te črne obrvi, ktere so nad njimi kakor krokarjeve peruti ' raztegnjene in prerastene, to je očitno znamenje, da J ima hude oči." Nekteri so ga milovali, rekoč: „Moj Bog, kdo pa more za tako hibo, ker se je ž njo rodil. In take oči imajo moč le do nekterih ljudi, vsacemu se jih ni bati." Pri vsem tem so se prestrašile sosede, kadar koli je kako dete pogledal in naglo pritekle ga drgnot z belo ruto, in kadar koli je kako dete v vasi zbolelo, vselej so govorili: „Uroke ima, črni lovec gaje pogledal." Poslednjič so se ljudje privadili tega temnega obraza, in med deklicami se je celo čulo, da bi ne bil tako grd, ako bi bil prijazniši. Sploh pa je bila njihna misel: „Kaj s tako čudnim človekom! Bog vč, kdo in odkod je; morebiti še človek ni; skoraj ti se človek pred njim prekrižal in rekel: Gospod Bog z menoj in hudoba od mene! Saj no pleše, ne govori, 116 P°j e ; pustimo ga!" In pustile so ga. Ali čemu je bilo vse to! Lahko so govorile: pustimo ga, ker za njimi ni hodil; ali Viktorica je imela pekel ž njim. S* 68 Uže je nerada hodila, kamor jej ravno ni trebalo, da bi se le ognola oči, ki so jo vedno spremljale, Uže se ni več veselila muzike, ker se je vselej iz kacega kota v krčmi temno obličje na-njo obračalo; uže ni več hodila tako rada na prejo, ker je gotovo vedela, ako ne sedi v izbi, pa stoji zunaj pod oknom črni lovec, in deklici je mrla beseda na jeziku i nit se jej trgala. To jej je bilo britko. Vsakdo je opa¬ zoval na njej neko promembo, nihče pa ni mislil, da bi bil lovec tega kriv; imeli so ga za bebca in mislilo se je, da ga pušča Viktorica za seboj postopati, ker si ne ve pomagati. Necega dne pa je rekla Viktorica tovaršicam: „To vam povedam, deklice, ko bi precej zdaj snubec prišel, vzamem ga, naj bo ubog ali bogat,’ lep ali ostuden, ako bi bil le iz druge vasi.' 1 „Kaj ti je na misel prišlo? Ali ti domd, ni dobro, da tako bledeš, ali se ti med nami toži?" odgovori dekleta. „Tega nikar ne mislite. Ali ne morem tukaj Strpeti, dokler tukaj ostane ta črni vojak. Ve tega še misliti ne morete, kako me ta človek muči in jezil Uže ne morem v miru spati in moliti, povsod me njegove oči spremljajo", toži plakaje Viktorica deklicam. „Ali, čapka, zakaj pa mu ne prepoveš za teboj postopati? Zakaj mu ne rečeš, da ga ne moreš trpeti,, da ti je trn v peti?" svetovale so jej deklice. ,,Ali nisem tega storila? Nikdar nisem ž njim govorila; kako bi ga nagovorila, ko me spremlja 69 kakor senca? Poročila pa sem mu po njegovih tovarŠih.“ „No, in ni poslušal?" vprašajo deklice. „Se ve, da ne; odgovoril je, da mu nema nihče nič poročati, da sme hoditi kamor hoče in h komur hoče. Sicer pa mi nikdar ni rekel, da me ima rad, naj mu tedaj ne poročam, da ga nečem!" (I Lejte, zarobljenca!' jezč se deklice, kaj pa misli? To bi mu imele poplačati." „Le s tacirn nič no začenjajte, mogel bi jo vam zasoliti", svare previdneje. Čiri čari, kaj nam more storiti? Za to bi moral imeti kaj tacega, kar smo na telesu nosile, ali kaj tacega nobena izmed nas od sebe ne dd, in od njega tudi ničesar ne vzamemo, čemu tedaj strah? — Nič se nikar ne boj, Viktorica! me bomo vedno s teboj hodile, enkrat uže splačamo tega vraga", kriče po- gumnise deklice. Ali Viktorica se je boječo krog sebe ozrla in nevtolažena pri teh besedah vzdahnola: „Da bi me tega križa rešil! Kar je Viktorica deklicam razodela, ni ostalo skrito, naglo se je razneslo, celo čez polje do druge vasi. Za nekoliko dni je prišel nek postrežljiv človek i, *z sosednje vasi v hišo Viktoričinega očeta. Govorilo se je o tem in unem, sem in tje, preden jo pravo sprožil, da bi ta in ta sosed rad sina oženil, in da bi 70 ta sin rad Viktorico vzel, da so ga naprosili, naj gre prašat, ali smejo priti snubit, ali no. „Potrpite malo, poprašam Viktorice; naj vam ona odgovor dd. Kar se mene tiče, jaz 'poznam Šima in njegovega sina Antona, i ne ugovarjam; imajo dobro kmetijo", reče stari proscu in odide v kamro klicat hčer, da se ž njo pogovori. Ko je Viktoriea to slišala, rekla je brez vsega pomišljanja: „Naj pridejo!" Oče se je čudil, da se je tako hitro udala, prašal je je, ali pozna Antona, da zastouj ne hodijo; ali Vik- torica je ostala pri svojej besedi in rekla še očetu, da dobro pozna Antona Šimljevca, da je vrl mla¬ denič. „Mene to veseli", reče oče, „kakor si postelješ, tako bos spala, V imenu božjem, naj pridejo." Ko je oče moža odpravljal, prišla je mati k Viktorici V kamro, prekrižala jo in jej srečo voščila ter rekla: Najbolj me tolaži, da ne prideš k svekrvi, ne k zalvi, da bodeš sama svoja gospodinja." ,,Mama, jaz bi ga vzela, ako bi imel dve svekrvi "i odgovori Viktoriea. „No, to je tim bolje, ker se imata tako rada." „Ne to, mama, dala bi besedo tudi druzem« vrlemu mladeneu." „Prosim te, kaj neki govoriš, uže dosti se jih J« oglasilo, pa nobenega nisi hotela." „Takrat še ni hodil za menoj vojak s zlimi očmi , žepta Viktoriea. 7f „Kaj li bledeš; kaj govoriš o vojaku, kaj ti je do njega, naj počenja, kar hoče, pusti ga; ta te saj od doma ne odžene?" „Da, mama, ta, le ta, žalujem, jokam, nikjer nemam miru in pokoja", zaplaka dekle. „In zakaj mi tega uže popred nisi povedala? šla bi bila s teboj k botri kovačici, ta zna pri tacih rečeh pomagati. Le pusti to, jutri pojdem k njej", tolaži mati hčerko. Drugi dan je Šla mati s hčerko k starej kovačici. Ona vč mnoge reči, kterih druži ljudjč ne vedč. Akoi se komu kaj zgubi, ako krave ne molzejo, ako kdc od koga uroke dobi, za vse pomaga kovačica, ona vse ugane. Viktorica je kovačici vse odkritosrčno pove¬ dala kako in kaj. In ti nisi nikdar ž njim govorila, ne ene besedice?" vpraša kovačica. „Ne ene besedice." „Ali ti ni dal, ali ne poslal po vojacih kaj za jelo, jabelka ali malega kruhka?" „Nič, botra, nič! Drugi vojaci ne držč ž njim, on je vedno zelo imeniten in kar živi, Čuden samotar. Tako so povedali pri nas." ,To je pravi čarovnik", trdila je kovačica, „ali nič se ne boj, Viktorica, jaz ti uže pomorem, zdaj šo ni hudo. Prinesem ti jutri nekaj, in to boš vedno na sebi nosila. Zjutraj, ko pojdeš iz kamre, nikdar ne žabi pokropiti se in vselej reci: „Bog z menoj, hudoba od mene! Ko pojdeš na polje, nikoli se ne 72 ozri, nikoli se ne oziraj krog sebe, in Če te vojak nagovori, ne poslušaj ga, in ako bi govoril kakor angel. On more tudi z besedo urediti; raje si precej ušesa zatisni. Pomni to. Ge ti ne bode v nekterih dneh bolje, pa poskusimo kaj druzega, le pridi zopet k meni." Viktorica je šla domu z veselo mislijo in nadjala se, da jej bode spet tako dobro in lahko, kakor nek¬ daj. Drugi dan je prinesla kovaeica nekaj v rudeeej cunjici zašitega in obesila je to deklici sama krog vratu ter velela, da bi tega ne dala od sebe i nikomur ne pokazala. Na večer, ko je žela travo, opazila je sicer, da ne daleč tam pod drevesom nekdo stoji, čutila je, da jej kri v lice stopa, ali premagala se je in ni se krog sebe ozrla, in ko je nažela trave, hitela jo domd, kakor bi jej bilo za petami gorelo. Tretji dan je bila nedelja. Mati je pekla kolače, oče je šel vabit gospoda učitelja i nekoliko starih sosedov na malico, po vasi pa so si na ušesa pravili; „Pri Mikšu bo naroka." Popoldne so prišli v hišo trije možje v pražnjej ■obleki, dva sta imela rožmarin na rokavih. Gospodar jih je na pragu pozdravil in družina zadaj stoje jim je rekla: „Bog daj dobro srečo!" „Bog daj", odgovori govornik za očeta in sina. Ženin je stopil poslednji čez prag, in zunaj so sa culi ženski glasovi: „Tone je brhek mladenič, glavo nese kakor jelen, in kako krasno kito rožmarina im* 73 na rokavu. Kje ga je neki kupil?" in moški so temu odgovorili: „Kaj je na tem, lahko glavo visoko nosi, ker odvede iz vasi najlepše dekle, najboljo plesavko, dobro gospodinjo, in vrhi tega še bogato. Ta ima srečo!" Tako so mislili po vasi tudi mnogi roditelji, in mrzčlo jim je, da si je Viktoriea izbrala ženina iz druge vasi, da jej ni bil ta ali uni dober, čemu taka naglica, take muhe in to in uno, kakor je to uže pri tacih reččh. Do večera je bila zaroka sklenjena. Učitelj je spisal ženitno pismo, priče in roditelja so ga podkri- žali, imena je pristavil boter in Viktoriea je podala Tonetu roko obetaje mu, da bo v treh tednih njegova žena. Drugi dan so prišle tovaršice srečo voščit, in kadar je šla Viktoriea na vas, vselej so jo pozdravljali: Bog ti daj srečo, nevesta! Ali kadar so jej mladenči govorili: „Škodatebe, zakaj pa nas zapustiš, Viktoriea?" stopile so jej solze v oči. Nekoliko dni je bila Viktoriea veselša, in kadar je morala iti na vas, ni jej bilo tesno, kakor popred, dokler še ni imela škapulirja od kovačice i ni še bila nevesta. Zdelo se jej je, da je ves strah od nje pal, •n hvalila je za to Boga in kovačico, ki je tako dobro svetovala. Ali ta njena radost ni dolgo trpela. Necega dne proti večeru je sedela na vrtu s ženinom. Govorila sta o prihodnjem gospodarstvu •n o svatbi. Pa kar naglo je umolknola, oči je upirala 74 pred-se na grm in roka se jej je tresla. „Kaj ti je?" vpraša ženin čud 6 se. „Poglej med te veje, ali ondi nič ne vidiš?" šepta Viktorica. Ženin se je tje ozrl in odgovoril: „Jaz ne vidim nič, in kaj si ti ondi videla?" „Zdelo se ini je, da naji je črni vojak gledal", tiho šepta nevesta. „Le počakaj, temu posvetim 1 “ zakriči Tone, kviško skoči in vse progleda, ali zastonj, nikogar ni bilo. „ Jaz mu tega ne prizanesem, da bi še za teboj postopal, še zdaj, dobro mu jo zasolim!* jezi se Tone. „Ne začenjaj ž njim kacega prepira, Anton, prosim te, veš, vojak je vojak. Sam oče je bil na Rudečej gori, in bil bi kaj za to dal, ako bi ga bil tamošnji poveljnik iz naše vasi vzel, ali on je rekel, da tega ne more storiti, ako bi tudi hotel, in da ni nič hudega, ako hodi vojak za dekletom. Oče je ondi med vojaki slišal, da je neki iz zelo bogate hiše, da se je sam zapisal v vojake, in da sme iz vojaščine stopiti, kadar hoče. Dobro bi naletel, ako s tacim kaj začneš." Tako je govorila Viktorica Tonetu, in on jej je dal besedo, da pusti v miru vojaka. Viktorica pa je imela od tega večera spet prešnje težke čase, in dasi je zaupljivo Škapulir na srce stisnola, kadar so bile blizo nesrečne oči, vendar ni nehalo nepokojno biti. Viktorica je šla zopet h kova- čici sveta iskat. „Jaz ne vem, to je morebiti uže 75 šiba, s ktero me Bog tepe, da mi nič ne pomaga to, kar ste mi dali. Sej sem vas zvesto poslušala 11 , reče Viktorica. „Le pusti, deklica, le pusti, jaz mu uže posvetim, in ako je sam antikrist. Ali popred moram od njega dve reči' imeti. Dokler si ju ne preskrbim, čuvaj se ga, kolikor le moreš. Prosi angela varba in moli za tiste duše v vicah, za ktere nobeden ne moli. Ce kako rešiš, prosila bo za te.“ „To je najhuje, botra, da uže ne morem v miru moliti*, plakalo je dekle. „Vidiš, vidiš, deklica, zakaj si odlašala, dokler te je hudobna moč prevzela. No, ali Bog dade, da premorem tega vraga.* Viktorica se je premagovala, kolikor je mogla; vroče je molila, in ako so jej hotele misli na druge reči' uiti, brzo je pomislila na Gospodovo trpljenje, na devico Marijo, da bi se znebila te zle moči. Ovaro- vala se je en dan, dva dni; tretji dan pa je šla po detelje na konec očetovega polja; hlapcu je velela, naj hitro za njo pride, ker se s žetvijo podviza. Šla je tje, lahko in urno, kakor srna, da so ljudjč postajali, gledaje za njo, kako lepa je. Tako je odšla, domii pa jo je pripeljal hlapec na zelenej detelji, bledo, ranjeno. Nogo je imela obvezano s tankim, belim platnom, in morali so jo z voza v hišo nesti. »Mati Božja s Svete gore!* tožila jo mati, „dekle, baj se ti je zgodilo?" 7o „Zabola sem trn globoko v nogo, zlo se mi je storilo. Nesite me v kamro, pojdem leč!" prosi Viktorica. Nesli so jo v posteljo in oče je precej tekel po kovačico. Kovačiča je prihitela, kakor bi bilo gorelo, in ž njo truma nepovabljenih boter, kakor je to uže navada. Ta je svetovala lapuh, druga golščec, tretja za uroke, četrta kadilo; kovačica pa se ni dala motiti in devala je na oteklo nogo krompirjevega soka. Poslala je vse preč, rekoč: da hoče sama pri Viktorici ostati in da bo kmalo vse dobro. „Povedi mi, deklica, kako je bilo, ti si se pre¬ strašila? In prosim, kdo pa ti je obvezal nogo s to belo, mehko ruto? Jaz sem jo skrila, da je niso videle te zijalke", govorila je previdna kovačica, devaje jej nogo v posteljo. „Kam ste jo deli, botra?" naglo vpraša Vik¬ torica. „Imaš jo pod vzglavjem." Viktorica je segla po ruto, ozrla se na krvave lise, na všito ime, kterega še poznala ni in lice se jej je spreminjalo. ^Deklica, deklica, ti mi nisi po všeči, kaj imam o tebi misliti?" „Mislite si, da me je Bog zapustil, da sem zgubljena na vse veke, da mi ni pomoči." „Morebiti ima vročnieo, da tako blede?" mislila si je botra in dela jej roko na čelo, pa čelo je bilo mrzlo in tudi rokč so bile mrzle, le oči so jej gorele 77 in strmele na ruto, ktero je z obema rokama pred seboj držala. „Čujte, botra", začela je tiho, „ali nikomur nič ne povejte, vse vam povem. Ta dva dni ga nisem videla, saj veste, koga menim — ali danes, danes mi je od ranega jutra v ušesih zvonelo: Idi po detelje, idi po detelje! kakor bi mi bil kdo šeptal. Vedela sem, da je to kaka skušnjava, ker on tam zelo rad biva, sedčva pod drevesom blizo polja, na brdu; in vendar mi ni dalo miru, da sem vzela rjuho in koso. Na poti mi je prišlo na misel, da sem sama sebi zlodelnica, ali v ušesih mi je vedno šeptalo: Le idi, idi po detelje, kdo vč, ali bode ondi, kaj bi se bala, za teboj pride Tomaž. Tako me je gnalo na polje. Ozrla sem se pod drevo, nikogar ni bilo tam. No, ker ga ondi ni, pa je uže dobljeno, mislila sem, vzela koso in hotela kositi. Zdaj mi je na misel prišlo, da bi skusila svojo srečo, hotela sem poiskati čvetero- peresne detelje in mislila: Ako je najdeš, srečna boš z Antonom! Iščem, iščem, čudo, da nisem na detelji oči pustila, pa našla je nisem. Zdaj me nekaj premoti, da se ozrem na brdo, in koga vidim ondi pod drevesom — vojaka! Naglo se preč obrnem, pa v tem bipu stopim na trn, ki je ležal pri poti, in ranim si n °go. Nisem zakričala, ali zabolelo me je, da so mi °ci stemnele in pala sem na zemljo. Kakor v sanjah sem videla, da me je nekdo v naročje vzel in odnesel. Bolečine so me izdramile; na potoku je klecal vojak,, močil v njem belo svojo ruto in spiral mi rano. 78 Moj Bog, mislila sem, kaj bode s teboj, zdaj ne moreš tem očem uiti; najbolje, da se va-nje ne ozreš!“ Dosti so me bolečine mučile, v glavi se mi je še motalo, pa črhnola nisem, ne oči odprla. Položil mi je roko na čelo, prijel me za roko, mene je mraz tresel — ali molčala sem. Potem me je spustil in začel mi v obraz vodo pluskati, vzdignol mi je glavo; kaj mi je bilo početi, morala sem oči odpreti. — Ah, mila moja botra, te njegove oči so na-me zasvetile, kakor božje solnce; morala sem svoje oči pokriti! Ali kaj mi je vse to pomagalo, ko me je začel nago¬ varjati! — Ah, vi ste imeli prav, mila betra, da čara tudi z glasom; meni neprenehoma doni v ušesih njegov glas, njegova beseda; rekel mi je, da me ljubi, da sem njegova sreča, njegovo nebo!" „Kako pregrešne besede, to je peklenska past! Kteremu človeku bi take besede na misel prišle! —■ Nesrečna deklica, kaj si mislila, da si mu verovala!" tožila je botra. „Bog, kako ne bi verovali njemu, kteri vam pravi, da vas ljubi!" „Le prazne marnje, nič druzega, le gola sleparija! Hoče te z uma dčti." „Tudi jaz sem mu to rekla, ali on je za Boga in svojo dušo prisegel, da me je uže ljubil, ko me je prvikrat videl in da me le za to ni ogovoril in tega ne povedal, ker me ni hotel priklenoti na nesrečno svojo osodo, ktera ga povsod preganja in mu no pusti sreče vživati. Ab, jaz več ne vem, kaj mi jo 79 vse povedal, uže to me je do solz ganolo. Vse sem mu verovala, rekla mu, da sem se ga bala, da sem se iz samega strahu zaročila; povedala sem mu, da nosim na srcu škapulir, in ko ga je zahteval, dala sem ga mu“, reče Viktorica. „Ah, ti moj Odrešenik", žalovala je kovačica, »ona mu da reč, ki jo je ogrela na svojem srcu! Uže si v njegovej oblasti, Bog ti iz njegovih krempljev ne pomore, čisto te je očaral." „On je rekel, da so ti čari — ljubezen; naj nič druzega ne verujem “, odgovori Viktorica. „0, o ljubezen; jaz bi mu povedala, kaj je ljubezen; ali zdaj je vse zastonj, kaj si vendar storila! To je pravi volkodlak; zdaj ti bode kri iz telesa pil, m ko ti vso izpije, zadavi te, in tvoja duša še po smrti ne bo imela miru in pokoja. In kaka sreča te je čakala 1" Viktorica se je botrinih besed prestrašila, pa kmalo spet rekla: „Zdaj je vse zastonj, jaz pojdem z a njim, in ako bi me v pekel peljal. Vse je zastonj. Pokrijte me; mrazi me!" reče po kratkem molku. Botra je navalila na-njo, odeje, kolikor je je bilo, ali Viktorico je vedno mraz tresel i nobene besede ni y eČ spregovorila. Kovačica je imela Viktorico prav rada, in dasi se je na-njo raztegotila, da je dala škapulir od sebe, vendar se jej je zelo smilila deklica, o kterej je menila, da je zgubljena. Od vsega tega, kar jej je Viktorica povedala, ni nikomur nič razodela. 80 Viktorica je ležala od tega dne kakor mrtva. Ni govorila, le blela je v vročini nerazumljive besede, zahtevala ni ničesar, pazila ni na nikogar. Kovačiča se ni ganola od nje in vso svojo umetnost poskušala, da bi deklici pomogla. Pa vse zastonj; roditelja sta bila vsak dan žalostneja in ženin je vsak dan otožniši od nje hodil. Kovačiča je odmajavala z glavo in si mislila: „To ni samo ob sebi; kako bi moglo biti, da bi jej ne pomagala nobena reč, ktere so tolikim pomagale. Vojak jo je očaral, to je to!" — Take misli je imela po dnevi in po noči, in ko je po nakljuebi enkrat po noči pogledala skoz okno in videla na vrtu zagrnjenega moža, kteremu so proti njej obrnjene oči' svetele, kakor živo oglje — ona vsaj se je na to rotila — bila je prepričana, da je resnična njena misel. Imela je tedaj veliko veselje, ko je necega dne Mikeš novico domii prinesel, da so dobili lovci ukaz k odhodu. „Zastran mene naj vsi tukaj ostanejo, da pa ta odide, ljubše mi je, nego bi mi kdo sto zlatov podaril. Tega nam je vrag na vrat prinesel. Meni se vse zdi, kar je pri nas, da Viktorica ni, kar je bila, in da jo je vendar le očaral!" rekel je oče, in mati in kovačica ste mu pritrdile. Ali kovačica j® upala, da se obrne vse na dobro, ker je vragova mož odvrnjena. Vojaki so odšli. To noč je bilo Viktorici tako hudo, daje hotela kovačica po spovednika poslati; ah proti jutru jej je odleglo in čez nekoliko dni je 81 postelje vstala, Kovačiča sama je okrevanje pripiso¬ vala temu, da se je Viktorica vragove moči iznebila, vendar je rada slišala, ko so ljudje govorili: „Ta kova- čica, to je umetnica, ako bi nje ne bilo, ne tlačila bi več trave Viktorica." In ko je to tako povsod slišala, verovala je naposled uže sama, daje res deklico otela. Ali ni bilo še vse dobljeno. Viktorica je bila sicer uže po konci, hodila je tudi uže na dvor, ali vsacemu se je zdela vsa promenjena. Kar nič več ni govorila in nihče jej ni bil več mar, oči so jej zatemnčle. Kovačiča pa je tolažila vse, to uže mine i ni se jej več zdelo potrebno bdeti pri njej; sestra Marija je spet ž njo spala v kamri, kakor popred. Prvo noč, ko ste bile deklici same, sela je Marija k Viktorici na posteljo in praŠala jo z ljubeznjivo besedo — bila je jako dobra duša — zakaj je tako čudna in ali kaj pogreša ? Viktorica seje vanjo ozrla, ali odgovorila ni nič. „ Vidiš, Viktorica, jaz bi ti rada nekaj povedala, ali bojim se, da bodeš huda." Viktorica je odmajala z glavo in rekla: „Le povej, Marija!" „Na večer, preden so vojaci odšli", začela je Marija; jedva je to izgovorila, popala jo je Viktorica za roko i naglo prašala: „ Vojaci so odšli? kam?" „Preč, kam — tega ne vem." „Hvala Bogu!" vzdahne Viktorica in leže v posteljo. Babic*, £ 82 »Poslušaj, Viktorica, pa ne jezi se na-me; jaz vem, da nisi mogla trpeti črnega vojaka in da mi za zlo vzameš, da sem ž njim govorila." „Ti si ž njim govorila?" naglo zopet praša Viktonea in vstane. (I I nu, kako pa sem mu mogla odreči, ker me je tako lepo prosil; ali kar ozrla se nisem va-nj, bala sem se ga. On je večkrat hodil okoli hiše, jaz pa sem vselej utekla, dokler me ni na vrtu zatekel. Dajal mi je neke korene in prosil, da bi jih tebi kuhala, da ti pomorejo; jaz pa sem mu rekla, da nič od njega ne vzamem, bala sera so, da ti ne dd cepetca. Ko pa nisem nikakor hotela vzeti korena, rekel je: ,Tedaj mi stori vsaj to dobroto in poroči Viktorici, da odidem, pa nikdar ne pozabim tega, kar sem obetal; naj tudi ona ne pozabi, da se bova zopet videla! 4 To sem mu pritrdila, in zdaj ti to poročam. „Ali nič se ne boj, saj on več ne pride in imela boš mir", reče Marija. ( ,Dobro, Marija, dobro, ti si pridna; lepo si poro¬ čila. Idi zdaj spat, idil reče na to Viktorica in jej pogladi okrogle rame. Marija jej uravna vzglavje, vošči lahko noč in leže. Zjutraj, ko seje Marija prebudila, bila je Viktori- eina postelj uže prazna. Mislila je Marija, da je morebiti šla v izbo k navadnemu svojemu delu, ali ni je bilo v izbi, pa tudi na dvoru ne. „Kam je neki šla?' popraševali so drug druzega preiskavši vsa kota. Hlapca so poslali k ženinu. Ker je pa nikjer ni bilo, 83 in ko je prišel iz sosedne vasi' ženin in tudi o njej ni vedel, prišla je Še le kovačica z besedo na dan, rekoč: „Jaz mislim, da je utekla za vojakom !" „To ni res!" kričal je ženin. „Vi se motite!' menila sta roditelja; „saj ga ni mogla trpeti; kako bi bilo to mogoče!" „No, to je tako i nič drugače", trdila je kovačica in pravila nekaj od tega, kar je bila povedala sama. Tudi Marija je začela praviti, kar je sestri sinoč razodela i naposled, ko se je vse odkrilo, jasno je bilo vsem, da je šla Viktorica za vojakom, ker se ni mogla iznebiti tajne vragove moč/, ki jo je prevzela. „Nikar je ne dolžimo, ona za to ne more; da bi se mi bila le popred razodela, kadar je bilo še mogoče pomagati. Ali zdaj je prepozno, on jo je očaral, in dokler bo hotel, mora za njim hoditi. In ako bi vi za njo šli in jo na dom priveli, zopet mora za njim', tako je govorila kovačica. „Jaz vendar pojdem za njo, naj bo uže, kakor bodi. Morebiti si dd dopovedati, bila je vedno tako dobra deklica' 1 , menil je oče. „Jaz pojdem z vami, oče!" oglasil se je Tone, ki je vse poslušal, kakor bi se mu bilo sanjalo. »Ti ostaneš domd", velel jo krepko kmet. „Ko ja Človek jezen, ne premisli, kaj dela, lahko prideš v luknjo ali v belo suknjo. Kaj bi to koristilo; dosti si skusil z nami v poslednjem času, ne delaj si večib bolečin. Ona ti žena ne more več biti, izbij si jo iz glave. Ako hočeš čakati, k letu ti dam Marijo, ona 6 * 84 je kakor dobra ura. Rad bi te imel za sina, ali silil te ne bodem; delaj, kakor ti razum veleva." Vsi so jokali, oče pa jih je tolažil: „Ne jokajte, vse je zastonj; ako je ne dovedem domu, moramo jo priporočiti Bogu." Oče si je vzel nekidiko rajnšev za popotnico, odkazal domačim opravila in šel na pot. Po poti je popraševal povsodi, ali niste videli take in take osobe, popisoval je hčer od nog do glave, ali nihče take ni videl. V Jožefovem' gradu so mu povedali, da so šli lovci v Gradec, v Gradcu pa so mu rekli, da je prišel Črni vojak k druzemu oddelku in da je hotel od vojaščine slovo vzeti. Kam je prišel, tega mu ni mogel povedati lovec, ki je, popred prebival v Mikševej hiši, s kterim je oče govoril. To pa je trdil, da Viktorice nihče ni videl. Svetovali so mnogi, naj gre na ured, to bode najbolje, ali kmet ni hotel na uredu nič opraviti imeti. rr Z uredom nečem nič začenjati", reče, „ nečem, da bi mi jo domri prignali kakor vlačugo in s prstom za njo kazali. Te sramote jej ne storim. Naj uže bode, kodar koli, povsod je v božjih rokah, brez božje volje jej ne izpade las z glave. Ako se vrne, naj se vrne, ako ne, bodi Bogu izročena. Razvpiti je nečem po svetu." Pri 'tem je ostal. Lovca je poprosil, naj poroči Viktorici, ako jo vidi, ali od nje kaj sliši, da je je oče iskal, in ako hoče domu, naj jej priskrbi za dobro besedo in plačilo človeka, ki jo domu popelje. Lovec 85 je rekel, da vse stori, ker je imel pri njem dobre čase, in kmet se je vrnol domu, vtolažen v svojem srcu, daje storil, kar je bilo mogoče. Vsi so jokali za Viktorico, dajali za maše in molitve, ali ko je minolo pol leta, tri četrti leta, in še ni bilo od nje ne slulia ne duha, spominjali so se je, kakor mrtve. Preteklo je tudi leto! — Necega dne so prinesli ovčarji novico v vas, da so videli v grajšoinskem lesu žensko, ki je tolika in ima tako črne lase, kakor Viktorica. Hitro so tekli Mikševi v les, vse pretaknoli v njem. ali o takej osobi ni bilo nikacega sledu. Bil sem takrat prvo leto lovski pomočnik tukaj pri svojem predniku, pokojnem tastu. Tudi mi smo slišali o tem, in starec mi je rekel, ko sem šel drugi dan v les, naj pazim, ali bi ne videl take in take osobe. In zares še tisti dan sem videl sedeti žensko z razčesanimi lasmi na pogorji, ravno nad Mikševim poljem pod dvema jelama, ki si zapletate veje. Poznal sem popred Viktorico, ali v tem zanemarjenem, divjem stanu jo nisem mogel spoznati. In vendar je bila ona! Njena obleka je bila gosposka, in morala ja biti lepa nekdaj, zdaj pa je bila_ vsa raztrgana. Na n jej sem videl, da je mati! — Šel sem tiho in hitel domu k svojemu starcu. On pa je šel v Zernov to povedat. Roditelja sta britko jokala in rajša bi bila slišala, da jo je Bog k sebi vzel. Pa kaj je bilo. početi! Dogovorili smo se, da bodemo pazili, kam bodi, kje spi, da bi jo ukrotili. Necega dne proti 86 večeru je prišla v Žernov do domačega vrta. Sela je pod drevd, objela kolena z obema rokama, oprla se z brado na-nju, in tako je sede'a gledaje vedno na isto mesto. Mati je hotela k njej pristopiti, ali ona je naglo kviško planola, preskočila plot in v les pobegnola. Moj starec je rekel, da bi jej položili jedi in kaj obleke kraj lesa k jelama, morebiti kaj vzame, in Mikševi so precej prinesli, kar se jim je potreba zdelo. Jaz sam sem to (je položil. Drugi dan sem šel gledat — manjkalo je kruha izmed jedi, in izmed obleke suknje, modrica in srajce. Vse drugo je bilo še tretji dan ondi. Pobral sem to, da ne bi odnesel kdo, ki ni bil povabljen. Dolgo nismo mogli zapaziti, kje prenočuje, dokler nisem jaz zvedel, da spi v jami pod tremi jelami — morebiti so ondi kdaj kamenje lomili. Vhod je z grmovjem tako zarasten, da bi ga neizvedenec nikakor ne našel in še ga, je z vejami zadelala. Enkrat sem v jamo zlezel. Eden ali dva človeka imata ondi prostor, in Viktorica nema tam ničesar, le malo suhe stelje in mahu. To je njena postelja. — Znanci i njena rodbina, in posebno njen oče in Marija, ki je bila uže Tonetova nevesta, pazili so na-njo zdaj tu zdaj tam, radi bi bili ž njo govorili in jo v hišo priveli, ali ona se je povsod ljudem umikala in po dnevi jo je le malokdo videl. Ko jo prišla necega dne zopet k očetovej hiši in ondi sela, tiho je k njej stopila Marija in prosila je z ljubeznji- vim glasom: ,Pojdi, Viktorica, pojdi z menoj v kamro 87 spat; uže davno nisi z menoj spala; toži se za teboj meni in vsem. Pojdi z menoj!' Viktorica se je ozrla na-njo, pustila, da jo je prijela za roko, dajo je peljala do veže; pa kar naglo se je iztrgala in zbežala. Koliko dni je potem niso več videli pri hiši! Neko noč sem stal na preži, na pogorji nad Starim beliščem; mesec je svetil, kakor bi bil dan. Tu vidim iti Viktorico iz lesa. Roke je imela pod prsi sklenjene, glavo pripognjeno in tekla je tako lahko, da se mi je zdelo, da se zemlje ne dotika. Tekla je iz lesa naravnost proti jezu. Uže popred sem jo mnogokrat videl na vodi sedeti, ali na brdu pod velicim dobom, in zdaj mi tudi to ni bilo veliko mar. Ko sem pa dobro pogledal, videl sem, da je nekaj v vodo vrgla in slišal sem je tako divja se zasmijati, da so se mi lasjč vzdigdli. Moj pes je začel grozno tuliti. Jaz sem groze trepetal. Viktorica pa je potem na bruno sela in pela; umel nisem nobene besede, ali napev je enak pesmi, s ktero matere otroke vspdvajo : Aja, tutaja, Dete sladkd, Angel iz raja Zibal te b<5 — Aja, tutaja! Pesem je tako žalostno donela, da sem se zarad tesnobe težko na mestu držal. Dve uri je sedela in pela. In od te dobe je vsak večer do noči na jezu 88 in vedno poje to pesem. Zjutraj sem to povedal svojemu starcu, in ta je precej uganol, kaj je v vodo vrgla — in tako je tudi bilo. Ko smo jo zopet videli, bila je uže promenjena. Mati se je prestrašila tega in tako tudi drugi, ali kaj je to pomagalo! Neza¬ vednost greha ne dela! — Počasi se je navadila hoditi tudi pred naša vrata, posebno kadar jo je glad silil; ali kakor dela zdaj, enako je delala tudi takrat; prišla je, stopila k steni in druzega nič. Ali moja žena — takrat je bila še deklica — dala jej je brzo kaj jesti; molče je vzela in pobegnola v les. Kadar grem v les in jo srečam, pomolim jej kruha, vzame ga; nlto bi pa hotel ž njo govoriti, uteče i ne vzame ničesar. Cvetice posebno ljubi; ako nema šopka v roči, ima ga v nedrih, če pa vidi kako dete, ali če kam pride, razda jih. Ali ve, kaj dela, komu je to jasno? Sam bi rad vedel, kaj se v njenej glavi godi, pa kdo to odkrije, ona —■ težko kdaj! Ko je imela Marija s Tonetom svatbo in so se peljali k poroči na Črno goro, prišla je k hiši Viktorica. — Bog ve, ali po naključbi, ali je o tem slišala. Imela je v roči cvetice; ko je prišla pred prag, raz¬ tresla jih je po dvoru. Mati se je spustila v jok, prinesla jej kolačev in kar so dobrega imeli, ali ona se je obrnola in zbežala. Oče je zarad tega močno žaloval; imel jo je rad. Tretje leto je umrl. Jaz sem bil takrat v vasi. Tone in njegova žena sta jokala in prašala me, ali nisem videl Viktorice. Radi bi jo bili priveli v hišo, ali vedeli 89 niso, kako. Oče ni mogel umreti in vsi so sodili, da mu ona dušo vzdržuje. Sel sem v les iskat je, in mislil sem jej to povedati, naj uže ume ali ne. Sedela je pod jelami, jaz grem mimo nje, ko bi ne bilo nič, in da bi je ne splašil, govorim: „ Viktorica, tvoj oče umira, pojdi, pojdi domu.“ Ona se za to ni zmenila, kakor bi ne bila slišala; mislil sem si, vse jo zastonj, in šel sem to v vas poročat. Se sem na pragu z Marijo govoril, ko zakliče nek posel: „Viktorica gre zares na vrt!“ „Tone, pokliči botro in skrijte se, da je ne splašimo!" rekla je Marija in šla na vrt. Krnalo je molče pripeljala v izbo Viktorico. Igrala se je s trobenticami, in ni od njih obrnola krasnih, pa motnih črnih oči. Marija jo je peljala kakor slepo miš. V izbi je bilo vse tiho. Na enej strani postelje je klečala mati, pri nogah edini sin; stari je imel roke na prsih sklenjene, oči proti nebu obrnjene, bojeval se je s smrtjo. Marija je privela Viktorico k postelji; umirajoč se je ozrl po vseh in razlilo se mu je po licu nebeško veselje. Hotel je roko vzdignoti, a b ni mogel. Viktorica je morebiti mislila, da kaj boče, dela mu je v roko trobentice. Še enkrat se je umirajoč na-njo ozrl, vzdahnol — in dušo pustil. Prinesla mu je srečno zadnjo uro. Mati je začela plakati, in ko je Viktorica slišala toliko glasov, strmd se je ozrla in planola skoz duri. — Ne vem, ali- je bila potem še kdaj v rojstnej Svojej hiši. Teh petnajst let, kar tukaj v lesu prebiva, 90 slišal sem jo le enkrat govoriti. Tega do smrti ne pozabim. Šel sem proti mostu; po cesti so peljali grajski hlapci drva, čez loko vidim iti Zlatoglavca. To je bil grajski pisar, deklice so mu dale ta priimek, ker si nemškega njegovega imena niso mogle v glavo vtisnoti, in ker je imel zelo lepe lasč, dolge, zlate barve. Bil je Nemec. Šel je čez loko, in ker je bilo vroče, odkril se je in šel gologlav. Zdaj kaj naglo, kakor bi bila iz neba pala, treščila je od nekod Viktorica va-nj, vrgla se mu v las6, začela ga trgati in pestiti, kakor bi bil možiček iz medene potice. Nemec kriči iz vsega grla, jaz tečem z brda, ali Viktorica je le strahovito divjala, grizla ga v rokč, in vsa razjarjena na vse grlo kričala: „Zdaj te imam v pestčh, ti gad, ti vrag! Jaz te raztrgam! Kam si dal mojega mladenČa, ti vrag! vrag, nazaj mi ga daj !“ in tako je razbesnela, daje ohripela, daje ni bilo umeti. Nemec je ni umel, bil je ves omamljen. In midva bi ne bila ž njo nič opravila, ako bi ne bilo hlapcev. Ko so videli to ruvanje, pritekli so na loko, in še le zdaj smo jej ubozega pisarja iz rok iztrgali, Ko smo jo pa hoteli prijeti, iztrgala se nam je z vso močjo, pobegnola v les in letelo je iz lesa na nas kamenje in proklinjanje, da so se oblaki tresli. Potem je nisem videl mnogo dni. Nemec je od tega zbolel in Viktorice se tako bal, da je kraj zapustil. Deklice so se mu posmeho¬ vale, ali kaj za to? Kdor uide, ostane na dobičku, 91 tudi brez njega bo polje rodilo. Tožilo se nam ni še po njem. No zdaj, babica, imate vso povest o Viktorici, kakor sem jo slišal, nekaj od pokojne kovačice, nekaj od Marije. Kaj se je sicer zgodilo, kdo to vč, ali moralo se je zlo goditi, in kdor ima to dušo na duši, težko nosi! — Babica si je obrisala solzno lice in rekla s prijaznim nasmehom: „Lepa hvala vam, naj vam povest dobro de. To se mora reči, da ume boter pripovedovati kakor pismouk, človek bi ga poslušal in poslušal in zraven pozabil, da je solnce za gorami," Pri teh bese¬ dah je pokazala babica senco, ki se je v izbi delala in odložila vreteno. „Le malo potrpite, da perutnini naspem zrnja, da vas morem Čez brdo spremiti", prosi lovčica, in babica je rada počakala. „In tudi jaz pojdem do mosta z vami, moram še v les", reče lovec, vstajaje iž za mize. Lovčica je hitela po zrnja, in kmalo seje zaslišal na dvoru glasen klic: „na put, put, put, put!“ in perutnina se je od vseh strani zgrinjala. Najpred je priletela truma vrabcev, kakor da bi njih bil kdo klical. Lovčica je rekla: „No, vi ste najpridniši!* ali vrabci se za to še zmenili niso. Babica je stala na pragu in držala otroke pri sebi, da ne bi plašili perutnine, ktero je ona z velicim veseljem gledala. Koliko je bilo tu drobnjave! Bile so sive gose s goščeti, race z račeti, črne turške race, 92 krasne kokoši domače odreje iii tirolke na visocih nogah, čopaste z velicim grebenom. Pavi, pegatke, pure s puranom, ki je bavdral in se vozil, kakor bi bilo na njem kdo ve kaj, golobje, domači in čopasti. Vse to se je steklo, skakalo za zrnjem, stopalo si na noge, drug je skakal čez druzega, ali spodlezel ali prelezel, kjer se je dalo, in vrabci, ti vlačugarji, ko so imeli polne želodce, skakali so čez bedaste gosi in race. Blizo so sedeli domači zajčki, privajena veverica je gledala otroke s kostanja in kakor kodeljo rep kviško držala. Na plotu je sedela mačka in s poželjivimi očmi' vrabcev prežala. Srna so jo dala Barbki po glavi česati, psi pa so tiho okoli otrok sedeli, ker je imela lovčica šibo v roči. Ko pa se je črni petelin pognal za gosko, ki mu je kljunola zrno izpred njega, in je goska tekla mimo Hektorja, ni se mogel več držati in blapnol je po njej. »Lejte ga!" kričala je gospodinja, ^starega osla, kako se hoče igrati. Tu imaš pameti!" in švignola je po njem. Hektor seje kazni sramoval pred mlajimi svojimi tovarši in ulekel se s prihuljeno glavo v vežo. Babica pa je rekla: „Da bi bil le sin bolji od očeta!" Hektor je bil oče Sultanu, ki je babici toliko krasnih rac podavil. Perutnina je bila nakrmljena in spravljala se jc na gredi. Otroci so dobili od Franca in Berte krasnih pavjih peres, lovčica je dala babici jajc od tirolek, vzela Anico v naročje, lovec je vzel puško na ramo, 93 poklical Hektorja in odšli so iz prijazne hiše. Tudi srna je šla ž njimi kakor psiček. Pod gričem je rekla lovčica vsem lahko noč, vrnola se z otroci, na mostu je podal gospod lovec Habiči zagorelo desnico in šel v les. Jožek je dolgo za njim gledal in rekel Barbki: „Ko bom jaz malo veči, pojdem z lovcem in hodil bom tudi na prežo." „Ali morali bi s teboj še koga poslati, ker se bojiš gorske žene in divjega možd", posmijala se je Barbka. „1 kaj pa ti veš“, tegotil seje Jožek; „kobodem veči, ne bodem se bal!“ In babica, grede mimo jeza, ozrla se je na mahoviti panj in zamišljena v Viktorico, vzdahnola: s Uboga deklica!" VII. Drugi dan dopoldne se je motala babica z otroci skozi duri. „Da se mi boste spodobno obnašali", opominjala 3 C mati, spremljaje jih čez prag; „da se mi v gradu mcesar ne dotaknete in gospej kneginji lepo polju¬ bite roko.“ „Bomo uže skušali, da se prav obnesemo", zago- tavlja babica. Otroci so bili rožam podobni in tudi babica je imela pražnjo obleko: mezlanko zagorele barve, kakor 94 sneg bel predpasnik, lepo pečo, na vratu granate s tolarjem. Pod pazuho je nesla dežnik. Zakaj ste vzeli dežnik? dežja ne bode, jasno je kakor ribje oko", meni Proškova gospa. „Clovek je brez roke, ko nema kaj držati; to je uže moja navada, da moram kaj nesti", reče babica. Zavili so okoli vrtiea na ozko stezico. „Le lepo drug za družim, da ne porosite v travi hlač. Ti, Barbka, idi naprej, Nežko peljem jaz, ona ne umč gledati na pot“, veli babica, prijemaje za roko Nežko, ki se je z veliko zadovoljnostjo ogledo¬ vala. Na vrtu je skakala Čopa, Nežkina kokoš, ena tistih Štirih, ktere je babica iz pogorske vasice otrokom prinesla. Babica jo je privadila, da je zobala otrokom iz rok, in kadar je znesla jajce, pritekla je k Nežki po košček žemlje, kterega jej je deklica od južine hranjevala. „Idi k mamici, Čopka, jaz sem ti pustila tam žemlje, jaz idern k gospej kneginji", kliče Nežka kokoši;, ta pa, kakor ne bi umela, skakala je naravnost k njej in hotela jej krilo kljuvati. „Ali ne vidiš, avša, da imam belo obleko? Všššl* odganjala jo je deklica, ali kokoš ni hotela od nje dokler je ni babica z dežnikom po peruti udarila. Šli sodnije. Zdaj, gorjč! nova nezgoda je grozil* belej obleki. Po brdu priskaeeta oba psa, prebredeta vodo, ne bregu se malo otreseta i na skok sta bil* pri babici. 95 i „Tudi vidva, šembranca, kdo je po vaji poslal! Urno se mi poberita!" jezi se babica ter jima žuga. i Ko sta psa slišala babičin jezen glas in videla v. roči nameijen dežnik, ostrmela sta in mislila: Kaj pa ima i to biti? Tudi otroci so jima žugali in Jožek je pobral kamen, hotel ga v psa vreči, ali kamen je pal v strugo. Psa sta veselo skočiia v vodo, da bi mu kamen pri¬ nesla, ker sta menila, da hočejo otroci ž njima igrati, i in ko sta ga dobila, začela sta veselo otroke obskako- i vati. Otroci so kričali, skrivali se za babico, in babica ■ si ni vedela pomagati. „Jaz pojdem domu in pokli- i čem Jerico“, meni Barbka. — Ne vračaj se, to ne i prinese sreče na pot.i“, odgovori babica. Zdaj je k i sreči prišel oče ndinar in psa odpodil. — „Kam pa ! greste, na svatbo ali v gostje?" vpraša mlinar in zatoči i tobačnico med prsti. — „Ni tako, oče mlinar, gremo le v grad', odgovori babica.— „V grad, to je pa uže kaj. Kaj boste ondi?" čudil se je oče mlinar. — . n Go spa kneginja nas je poklicala", odgovorč otroci, iu babica je precej povedala, kako se je sošla z gospo kneginjo na mostovžu. — Oče mlinar v nos natlači tobaka in reče: „No, le pojdite, ali Nežka mi mora povedati, kaj je ondi videla. Kaj pa ti, Jožek, če te gospa kneginja praša, kam ščinkovec z nosom seda, t* tega no veš, lej?" — „Saj ona tega ne vpraša", meni Jožek, in dalje teče, da bi ga oče mlinar ne dražil. Oče mlinar je namežknol, pozdravil babico in sel k jezu. 96 Pri gostivnici so se igrali Kodrnovi otroci, delali mline in Cilka je pestovala. „Kaj tu delate?" vpraša Barbka. — „Nič“, odgovore ter gledajo lepo opravljene otroke. — „Veste kaj, mi gremo v grad" začne Jožek. — Hm, kaj pa je to", roga se Lovre. — „Ondi bomo videli papigo!" reče Tonček. — Ko bom jaz velik, videl jo bom tudi; oče mi je rekel, da pojdem po svetu", odgovori zopet poredni Lovre, ali drugi deček, Vaclav in Cilka rečeta: n O, da bi mogli tudi mi tam pogledati!" — „Molčita, molčita, jaz vama nekaj pri¬ nesem", reče jima Jožek, in povemo vama, kako je ondi bilo." Naposled je prišla babica z otroci do gaja, kjer jih je gospod Prošek uže čakal. Grajski gaj je bil vsacemu odprt, tudi ni bil daleč od Starega belišča, ali babica je redko z otroci tje zahajala, posebno kadar je ondi bivala gospoda. Čudila se je sicer lepim napravam, prekrasnim cveticam, nepoznanim tujim drevesom, vodometom in zlatim ribicam v ribniku; rajše je hodila z otroci na loko, ali v les. Ondi so se smeli po volji valjati po inehkej zelenej zemlji; ondi so se smeli pripognoti k vsakej' cvetici, trgati si jih in spletati v kitice in vence. N 3 polji sicer niso rasle pomeranče in citrone, ali tu p* tam je stala črešnja ali drobnica, bile so polne sadju in smel gaje vsakdo trgati, kolikor je hotel. V lest pa je bilo borovnic, gob in orehov polno in polno. Vodometov ni bilo, pa rada je postajala babica z otroci pri jezu. Gledali so, kako šumč valovi čez jez, kako 97 se nazaj zaganjajo, pršč v tisoč in tisoč kaplic, ki spet nazaj padajo, kako se val v penečem kotlu vali in peni in zopet tiho dalje plava. Nad jezom ni bilo nobene zlate ribe, privajene na krušne drobtine, ali kadar je babica tje prišla, segla je v žep, vsula drobtine Nežki v predpasnik in ko so jo otroci peljali k vodi, priplavalo je iz globočine mnogo rib. Najbolj na vrh so prišli srebroleski klčni in hlapali po drobti¬ nah, med njimi so se vozili jadrni pršelji z dolžim hrbtom, zadaj se je lesketala tenka mrena z dolzimi čelustmi; viditi je bilo tudi trebušnatib karpov in polzkoglavib jegulj. Na loči so srečavali babico ljudje in jo pozdrav¬ ljali: B Hvaljen bodi Jezus Kristus", ali „Bog daj dober dan." Nekteri so postajali, prašali: „Kam pa, babica? Kako je kaj? Kaj delajo vaši?“ in precej je od njih kaj zvedela. Ali v gradu? Ondi ni bilo nikacega reda! Tu je tekal kak oslecan strežaj, tu hišina v svilnej obleci, tu gospod in ondi spet gospod, in vsak je nosil glavo više, nego mu je zrasla in hodil kakor pavi, kteri sami so imeli pravico po travniku šetati. Ako je kdo 'zmed njih pozdravil babico, rekel je mimo hitč: „Gu- ten Morgen", ali „Bon jour", in babica je zarudela *n ni vedela, ima-li reči: „Bog daj“, ali ,.na veke.“ Mnogokrat je rekla doma: „Ondi v gradu je pravi Babilon! Pred gradom sta sedela dva oslecana strežaja, na vsakej strani vrat eden, na levej je držal na Babica. ^ 98 kolenih sklenjene roke, in dolg čas prodajal, na desnej je imel na prsih zložene rokč in Bogu v okno gledal. Ko je prišel Prošek k njima, pozdravila sta ga po nemški, vsak z družim glasom. Prednja soba je bila vložena z belimi mramorjevimi ploščami in na sredi je stal krasno izdelani biljar. Ob stenah so stale na zelenih rarainorjevih stalih bele podobe mitologičnili osob iz gipsa. Cvetera vrata so držala v izbe h gospodi. Pri enih je sedel v naslanjaču strežaj v črnem fraku in —- spal. — Do te izbe je peljal Prošek babico z otroci. Ko je strežaj zaslišal bojo, odprl je oči ; zagledavši Proška, pozdravi ga in praša, kaj ga je privelo v grad. „Gospa kneginja je želela, da jo moja svekrva z otroci danes obišče. Prosim, gospod Leopold, oglasite je", reče Prošek. Strežaj Leopold je napel obrvi, zganol z ramama in rekel: „Ne vem, ali jej dd k sebi, ker je v svojem kabiuetu in dela. “ Vstal je in gladko šel skoz duri, pri kterih je sedel. Naglo se je vrnol; pustil odprta vrata in milostljivo pokimal, naj vstopijo. Prošek se je vrnol in babica je stopila z otroci v krasno dvorano. Otrokom je zastala sapa, nožiče so jim polzele po tlaku, ki je bil gladek kakor led. Babici se je zdelo, da je v začaranem gradu, mislila si je, ali sme stopiti na vezena rakna in rekla: „To je večna škoda.* Pa kaj je bilo početi, povsod so ležala in strežaj je tudi po njih hodil. Peljal jih je skoz kon rtno dvorano in knjižnico v kabinet h knežinji; vračaje se do svojega naslanjača, mrmral je med zobmi: „Ta gospoda ima 99 čudne želje; da bi človek stregel starej babi in otrokom!" V kabinetu so bila svitlozelena, zlatom vtkana zagrinjala, enaka so bila pregrinjala na vratih in na edinem oknu, ki je bilo skoraj toliko, kakor duri. Po stenah je viselo mnogo večih in manjših obrazov, ki so bili samo podobe. Oknu nasproti je bila leva iz sivo, črno in belo pisanega mramorja, na njej ste stale goltani (vazi) iz japanskega porcelana, in v njih se bile prekrasne cvetice, ki so vonjavo po vsem kabinetu širile. Na obeh straneh so bili kovčegi iz drazega lesa, krasno izdelani, in na njih so stale različne reci, imenitne po umetnosti ali dragocenosti; tudi so bile prirodnine, školjke, korale, okamnine i. t. d. To so bili sami spominki od popo- tvanj in darovi dražili osob. V enem kotu pri oknu jo stala Apolonova podoba iz kararskega mramorja, v druzem prosta, pa prav umetno izdelana pisna miza. Za mizo v temnozelenem, žametom prevlečenem naslan¬ jaču je sedela kneginja v bel oj zjutrajnej obleci. Ravno je položila pero iz roke, ko je babica z vnuki skoz vrata stopila: „Hvaljen bodi Jesus Kristus!" pozdravila je kneginjo ter se. jej poklonila -—• Na veke! R°g sprimi, stara, tebe in otroke!" odgovori kneginja. ~~ Otroci so kar ostrmeli, ali babica je le mignola inf Precej so šli gospej kneginji roko ljubit. Ona jih je poljubila na čelo in posadila na krasne stole, žametom preprežene in zlatom oslecane, rekla babici, naj sede. 7 * 100 „ Hvala, milostljiva gospa, nisem trudna", izgovarjala se je babica, in to le zato, ker seje bala sesti na stol, da bi se jej ne spodrsnol ali se ne polomil. Gospa kneginja pa je naglo velela: „Sedi, sedi, stara!" in babica je pregrnola z belo ruto stol in pazljivo sela, rekoč: „Da ne odnesem spanja milostljivej gospej.“ Otroci so stali kakor bi bili prirastli, oči pa so metali od ene reci do druge; kneginja se je na-nje ozrla nasmejala se in prašala: „Ali je vam tukaj všeč? — „Da" pokimali so vsi kmalo. — „To je gotovo, ti bi tukaj delali, in ne dali bi se prositi, da bi precej tukaj ostali", odgovori babica. — „In ti bi tukaj ne bila rada?" praša babice kneginja. .Kakor v nebesih, tako je tukaj, ali vendar ne bi liotela tukaj prebivati", odmaja babica z glavo. — „In zakaj ne?" vpraša kne¬ ginja ter sč čudi. „Kaj pa bi tukaj delala ‘ Gospo- 1 dinstva tu nemate, s prejo ali kolovratom ne bi se mogla tukaj pečati, kaj bi pa počenjala?" „1 ne bi hotela v starosti brez skrbi živeti in zlajšati si na stara leta?" —- „To uže pride poprej ali pozneje, da bo solnce nad mojo glavo vshajalo in zahajalo in ja« brez skrbi spala. Dokler pa živim in mi Bog zdravje ohrani, spodobno je, da delam. Lenuh sam sebi čas krade. In celo brez skrbi ni noben človek; tega tare to, unega drugo, vsakdo nosi svoj križ, le da vsak pod njim ne omaga \ odgovori babica. Zdaj je odgrnola bela ročica težko pregrinjalo na vratih, in pokazalo se je ljubeznjivo lice mlade deklice, ovito svetlorume- nimi kiticami. „Smem?" vpraša z milim glasom. 101 „Sto]>i bliže, Hortenzija, najdeš milo družbo", odgovori kneginja. V kabinet jo stopila komtesa Hortenzija, ktero je odgojila kneginja, kakor se je govorilo; bila je šibka in ne še dorastla. Imela je prosto belo obleko, nesla na roči bel slamnik, držala v prstih kitico cvetic. „Ab, kako mili so ti otročiči!" vsklikne, „gotovo so Proškovi, od kterih si mi prinesla te dobre jagode?' Kneginja je potrdila. Komteza se je pripognola, dala vsacemu otroku cvetico, eno babici, eno kneginji in poslednjo je vtaknola sebi za pas. „To je tako lepa cvetica, kakor vi, milostljiva gospica", reče babica in cvetico povonja. „Bog vam jo obrani, milostljiva gospa", pristavi, obrnovši se h kneginji. — „To so tudi moje najslaje želje", reče kneginja in poljubi v jasno čelo miljeno gojenko. — „ Ali smem otročiče malu odvesti?" vpraša komtesa kneginje in babice; kneginja je prikimala, babica pa je menila, da bodo milostljivej gospici nadležni; „deeka sta kakor živo srebrd, in Jožek, ta je še le pravi.“ Ali Hortenzija se je nasmijala, podala roki otrokom, prašala jih: nHoeete z menoj?' — Hočemo, hočemo", razveselili so se otroci in prijeli njenih rok. Poklonivši se kne- gmji in babici, šla je ž njimi skoz vrata. Kneginja pa je segla po srebernem zvončku, ki je bil na mizi, j n pozvonila; pri vratih se je prikazal strežaj Leopold ln stal kakor bi bil lesen. Kneginja mu je velela, naj napravi mizo v dvorani in dala mu nekoliko 102 pisem, da jih dalje odpravi. Leopold se je priklonil -in šel. Ko je govorila kneginja s strežajem, ozirala se je babica po stenah v kabinetu. „Ti moj Bog!" rekla je, ko je odšel strežaj, „kako prečudna oprava in obrazi! Ta le gospa je tako opravljena, kakor pokojna Halaškova, Bog jej daj nebesa! Ta je imela tolike pete, toliko krilo, za pasom je b'la tenka, da bi se bila zlomila in na glavi je nosila čop. Njen mož je bil svetovavec v Dobruški, in ko smo časi tje na božjo pot prišli, videli smo jo v cerkvi. Naši mladenei so jo imenovali „makovo gospo", ker jo bila v tej obleci s poštupano glavo kakor mak, kadar se razvije. Pravili so, da je to- franeozka šega." — „Ta gospa je moja babica", reče kneginja. — „No, zakaj pa ne; lepa gospa je", odgovori babica. — „Na desnej ta je ded, na levej oče", pravi zopet kneginja. — „Lepi ljudje; milostljiva gospa je vsa očetu podobna. In kje pa je gospa mati?" — „Tam le je moja mati in sestra", odgovori kneginja, pokazavši podobi nad pisnim kovčegom. — „Lepa gospa, veselje jo je gledati", meni babica; „ali sestra ni podobna na materi, ne očetu; to je časi uže tako, da se otroci vržejo po kom iz daljne rodbine. Ali ta mladi gospod tukaj mi jo znan, pa ne morem se spom¬ niti odkod." — „To je ruski car Aleksander') naglo odgovori kneginja, »tega ti nisi poznala." — „Pač da, kako ne bi ga bila poznala, stala sem od njega 103 jedva dvajset korakov. Ta je bil krasen človek, dasi je tukaj mlajši, vendar sem ga precej spoznala. Ta in cesar Jožef, to je bil lep par." Kneginja pokaže na nasprotno steno, kjer je visela doprsna podoba v naravnej velikosti. „Cesar Jožef!" udari babica z roko ob roko, »kakor bi živ pred menoj stal. Lejte no, kako lepoto imate tukaj. Tega si nisem mislila, da bom danes videla cesarja Jožefa. Tog mu daj večno luč, bil je dober gospod, posebno ubozim ljudčm. Ta le tolar mi je dal z lastno roko”, reče babica, vzemši tolar iz neder. Gospej kneginji je bila všeč babičina prostosrčnost in dobre opazke, in izrekla je željo, da bi povedala, kdaj in kje jej je cesar ta penez daroval. Babica se ni dala prositi in povedala je gospej kneginji, bar smo uže pri mlinarju slišali. Gospa kneginja se je temu srčno nasmijala. — Ko je to tako babica po izbi gledala, opazila je podobo kralja Friderika. »To je pruski kralj!" vsklikne, »tega mogočnika sem dobro poznala. Pokojni moj Juri je služil v pruskej vojski in jaz sem prebivala petnajst let, na Sleskem. Jurja še iz vrste ni poklical in obdaroval ga je. Kad je imel velike možč, in moj Juri je bil največi mož v vsem polku in zrastel kakor sveča. Nisem mislila, bom za njim v grob gledala j človek kakor skala in davno je uže v večnosti, in jaz sem še tukaj", vzdahne starka in solza jej oblije nabrano lice. »Je-li pal tvoj mož v boji", vpraša kneginja. »Ne prav, ali za strelno rano je umrl. Ko je počil hrup na Poljskem, in je pruski kralj z Kusom tje planol, bil je naš polk 104 v tej vojni. Tudi jaz sem Sla tje z otrokoma in tretjega sem rodila na polji. To je Ivanka, kije zdaj v Beču, in morebiti je zato tako pogumna, ker se je od rojstva morala vsega privaditi, kakor vojak. To je bila nesrečna vojska. Iz prve bitve so mi Jurja na nosilih v tabor prinesli. Krogla iz kanona mu je odbila nogo. — Odrezali so mu jo. Jaz sem mu stregla, kolikor sem mogla. — Ko je nekoliko ozdravel, poslali so ga zopet v Niso. — Bila sem vesela, mislila sem, da bo prebolel, da pohabljenca ne obdrže in da se bomo smeli na Češko vrnoti. Ali nada me je prevarila. Naglo je začel hirati, iu bilo ni sveta ne pomoči, moral je umreti. Vsako petico sem dala za zdravila, pa vse ni nič pomagalo. Mislila sem takrat, da zgubim um, da mi srce žalosti poči. Ali človek mnogo pre¬ trpi, milostljiva gospa! — Ostalo mi je troje sirot, imela nisem beliča, le malo borne obleke. V polku, v kterem je Juri služil, bil je desetnik Lhotski, in ta je bil Jurju najbolji prijatelj, ta se je mene usmilil, preskrbel mi statve, ko sem rekla, da znam tkati, in vse drugo, česar je bilo pri tem potreba. Bog mu plačaj! Prišlo mi je prav, kar sem se mlada od pokojne svekrve naučila. Delo mi je šlo izpod rok, in kmalo sem poplačala Lhotskemu dolg in' še sem 2 otroci mogla živeti. Moram reči, da so bili ondi v mestu vrli ljudjč, ali meni seje vendar tožilo; od te dobe, kar ni bilo več Jurja, čutila sem se tako za¬ puščeno in osamelo, kakor hruška na polji. Zdelo se mi je, da bi mi bilo bolje doma, nego na tujem, iu 105 potožila sera se Lhotskemu. On mi je odgovarjal in obetal, da gotovo dobim penzijo in da poskrbi kralj za moje otroke. Jaz sem bila za to hvaležna , ali vendar sem se namenila na dom vrnoti. Tudi m i je bil nemški jezik na poti. Dokler smo bili v Kladsku, bilo mi je dobro, tukaj sera bila kakor domz mesta, iz tiste velike hiše, na kterej je lev." — »Moraš reči, iz gostilnice", poduči babica otroka. „Pojdeš tudi ti za procesijo?" vpraša Barbka kom- tese. —. „Kako pa, da pojdem", potrdi in sedši v travo, pomaga ravnati babici in Barbki cvetice. — „Ti, gospica, nisi bila še nikdar za družico o svetem telesu,?" praša Barbka. — »Nikdar; ali kadar sem bivala še pri svojej gojiteljki v Florencu, bila sem na Madonin 124 praznik za družico, nesla sem Materi božjej venec iz rož." — „Kdo je ta Madona?" — „Madono imenujejo v Italii Mater božjo", odgovori komtesa. •—- „In je milostljiva gospica iz Italije?" „To je ondi, kjer so naši vojaci?" vpraša babica. — „Da; ali v tem mestu, od kodar sem jaz, v Florenci niso. Tam pletejo iz režene slame te krasne slamnike, ki jih imate. Ondi raste po polji rajž in turšica, na brdib sladki kostanj in oljike, ondi so cipresovi in lavorovi gaji, krasne cvetice, jasno, modro nebo.“ —- „Ab, jaz uže vem! to je tisto mesto, ktero imaš namalano v svojej izbi, ne, gospica? V sredi je široka reka, in na reci ob bregu stoji mesto. Ah, babica, ondi so krasne hiše in cerkve! Na drugej strani so samo vrtje in male hišice, in pred neko hišico se igrajo deklice in med njimi sedi stara gospa — to je gospica Hortenzija s svojo pestino, ne gospica? Ti si nam to povedala, ko smo bili v gradu." — Gospica ni precej odgovorila, zamislila se je, njene roke so mirno ležale na kolenih, čez nekaj hipov pa globoko vzdahne: „Oh, bella patria! Oh, čara amica!" in v krasnih očeh se jej solza posveti. ,Kaj si povedala, gospica Hortenzija?" vpraša radovedna Nežka, prijazno se k njej stiskaje. Hor¬ tenzija je naslonila glavo na dekličino glavico in solze so jej lile po licih na kolena. „MilostIjiva gospica se je spomnola svoje domovin« in svojih prijateljev", reče babica; „tega vi otroci se ne veste, kako je to, ko mora človek zapustiti mesto, kjer je odrasel. Če se mu pozneje tudi dobro godi, 125 vendar ga ne more pozabiti. Tudi vi kdaj to skusite. In milostljiva gospica ima gotovo ondi rodbino?" — „Nemam na svetu nikake rodbine, da bi vedela", odgovori žalostna komtesa ; „moja dobra pestina, moja prijateljica Ivanka biva v Florencu in po tej in po domovini se mi dostikrat toži. Ali obeta mi kneginja, dobra moja mati, da se kmalo zopet tje vrnem." — „In milostljiva gospica, kako vas je kneginja tako daleč našla?" vpraša babica. — „Gospa kneginja je dobro poznala mojo mater, bile ste prijateljice; moj oče je bil v bitvi pri Lipsii hudo ranjen, in ko se je bil vrnol na svoj grad pri Florencu, umrl je čez nekoliko let za to rano; Ivanka mi je to večkrat pravila. Mati je zelo žalovala in tudi umrla. Zapustila sta mene, malo siroto. Ko je to gospa kneginja zvedela, prišla jo tje in bila bi me seboj vzela, ako bi me Ivanka ne bila ljubila kakor mati. Pustila meje pri njej, dala jej v roke grad in kar je bilo v njem, in ona me je gojila in učila. Ko sem zrasla, vzela me je gospa kneginja k sebi. Ah, jaz jo prisrčno ljubim, tako kakor bi ljubila svojo mater!" — „Saj tudi vas gospa kneginja ljubi tako, kakor vlastno svojo hčerko", odgovori babica; r,dobro sem to videla, ko sem bila v gradu, in to je gospej prav lepo. — Da, da ne pozabim milostljivej gospici povedati o Kodrnovih. Ko jim je Barbka denarje dala, čudo da niso od radosti do stropa skakali; ali ko je dobil starec službo grajskega poljaka in se mu je dvojna plača dala, tako so se čudili in veselili, 126 da ne morem povedati. Do smrti ne prestanem za gospo kneginjo in gospieo moliti." — „Za to imajo tudi tebi hvalo vedeti, babica, za dobro tvojo besedo", odgovori gospica. — „1, milostljiva gospica, kaj bi vse to bilo pomagala; ako bi ne bila dobra beseda pala v dobro zemljo, blagoslova bi ne bila rodila", reče babica. Kitice so bile povezane, babica se je vzdignola z otroci na pot proti domu. f ,Tudi jaz pojdem do razpotja z vami", reče gospica, vzemši za uzdo konja, ki se je pasel. „Hočeta-li, dečka, posadim vaji na konja, vsacega nekaj Časa?" Dečka sta veselo posko¬ čila, in Jožek je bil, ko bi mignol, na konju. — „Kak gizdalin je to!" meni babica, gledaje, kako smelo se Jožek vede. Tonček se je tudi držal, kakor bi se ne bal, ali do ušes gaje oblila rudečica, ko ga je gospica na konja posadila in še le potem je bil pogum niši, ko se mu je Jožek začel smijati. Tudi malo Nežko je komtesa posadila na Poninka, ali šla je zraven nje in jo držala; deklica je bila vesela; dečka pa sta se jej smijala, da sedi gori kakor klop, kakor opica, in kdo ve, kaj sta še na-njo kričala, da ji je morala babica svariti. Na razpotji je gospica sama zajahala belca, spustila modro krilo čez stremena, pripela si črni klobuček, pomignola še enkrat otrokom z bičem, in ko je zaslišal konj glasno povelje „avanti!" zadirjal je ž njo med drevesi navkreber kakor lastovka, Babica z otroci pa je počasi stopala proti Staremu •belišču. 127 Drugi dan je bilo krasno jutro, nebd jasno kakor ribje oko. Pred hišo je stala kočija, na kočii Jožek in Tonček v belih hlačah, rudečih suknjah, z vencem na roči. Gospod Prošek je hodil okoli krasnih konj, trepal ju po lesketajočih kiticah, česal gosto grivo in pregledaval z umetnim okom konja in opravo. Naglo je stopil pod hišno okno in zavpil: „Ali ste napravljeni, ali ne? Ali bo uže kaj!" — „Prčcej, oče, precej!" začuli so se znotraj glasi. To precej pa trpi še precej hipov, in naposled so prišle iz hiše deklice, med njimi Lenčka, za njimi Proškova gospa, babica, Jerica in Urška. „Pazite na vse, glejte za perutnino!" govori babica. Sultan se je hotel Nežki prikupljati, privohal je do venca, kterega je imela v roči, ali ona je vzdignok roki in babica gaje odgnala, rekoč: „Ne vidiš, glumec, da je Nežka družica!" »Kakor angela ste", reče Jerica Urški, ko ste deklici na voz selo. Gospod Prosek je sel na sedalo zraven kočijaža Vaclava, vzel vajete v roko, dlesknol z jezikom, konja sta mignola z ušesi, vzdignola glavi in voz je zdrčal proti mlinu, ko bi ga bil veter nesel. — Psa sta so pognala za njim; ko jima je pa gospod požugal, vrnola šta se spet, čmerno legla na solnce pred P r % in naposled začela smrčati. Kako krasno je v mestu! Ob hišah zelene veje ln mlaji, šotori postavljeni kakor gaji. Po cesti in v sih potih je potreseno zelenje. Na štirih krajih stojč oltarji, drug od druzega krasneji. Na trgu pri podobi svetega Ivana Nepomuka, pod zelenimi lipami leži 128 ovenčan možnar, okoli njega stoji mnogo drevesec. — „S tem bodo streljali;" reče otrokom Prošek. — „Ali jaz se bom bala!" skrbi Nežka." — „1 kaj bi se bala, to tako poči, kakor bi padel s sklednika lonec", tolaži jo Lenčka. Tako treskanje je cula Nežka mnogokrat doma, to jo je tedaj upokojilo. Kočija obstane pri velikej hiši, na kterej je viselo kazalo z belim levom in velikim grozdom. Na prag je stopil boter Stanički, vzel z glave žametovo kapo z velicim čopom in veselo pozdravljal. Botra v srebrnej zavijači in kratkej svilnej snkuji se je ljubeznjivo smehljala, in ko se je hotela mala Jelica za njo skrivati, prijela je za roko njo in Nežko, posta¬ vila ji pred-se in govorila: „No, pokažite se, kakor je spodobno!" — „Kakor dvojčka", sodi babica, Deklici ste se spogledale, pa spet oči sramožljivo pobesile. Stanički je prijel Proška za pod pazuho, obrnol se proti hiši in sili! druge, da bi šli ž njim: ( ,Preden se začne procesija, povemo ktero pri kozarcu vina", veselo pristavi. Proškova gospa je šla, babica z otroci pa je zunej ostala in govorila gospodi: „V> imate še dosti časa, ker pojdete z gospodo, jaz bi pu pozneje ne prorila skoz ljudi do cerkve. Ostanem tukaj z otroci." In ostala je ž njimi na pr*gu. Kmalo sta zavila okoli ogla iz ulice dva dečka v rudecib kamižolkab, za njima zopet po dva in dva, in Jožek ^ zakriči: „Uže gredo,!" — „Nežka in Helenka", opo - ' minja babica, „ko pojdete za procesijo, glejte p<^ noge, da ne padate. Barbka, pazi ti malo na-nji- 129 Vidva dečka, gledajta, da s svečami ne napravita kvara. Molite v cerkvi in pri oltarjih, da bi imel Bog veselje z vami!" Med tem opominjevanjem je prišel učitelj s šolsko mladino. — »Bog vas sprimi, gospod učitelj; privela sem vam tudi te paglavce, potrpite z malimi!' nagovori babica starega učitelja.— ,Uže prav, babica, potrpeti moram tudi s temi, begajo kakor ovce, veliki in mali“, smeje se učitelj vredovaje dečke k dečkom, deklice k deklicam. Babica je ostala v cerkvi pri vratih med starimi sosedami, otroci so se razvrstili okoli oltarja. Pozvo¬ nilo je, ljudje so hrumeli v cerkev, cerkvenec je pri¬ nesel kmečkim dečkom prižgane voščenice, mali zvonček je zacingljal, duhovniki so pristopili k oltarju — začela se je maša. Deklice ste sldenole ročice in gledale dolgo na oltar; ko ste sc pa dosti nagledale, začele ste se ozirati na levo in desno, in zdaj ste zagledale ljubeznjivo komtesino obličje, ki je sedela zgoraj na pomolih. Morale ste se jej nasmijati, kako pa. Ali za komteso je sedela mati in tudi oče je "»di stal, in ta je deklicama resno požugal, naj se obrnete k oltarju. Nežka tega ni razumela, ona se je tndi očetu nasmijala, Barbka pa jo je prijela za krilo J ' n šepetala: „Gledi na oltar!" — Bilo je povzdigovanje. Duhovnik je vzel v toke sveto telo, ljudje so začeli na koru: „Jagnjo božje, Kriste usmili se!“ in zvonci so začeli žvonkljati. Spredaj so šli otroci, kmetje z užganimi svečami, ovenčane deklice so potresale po poti cvetje. Za njimi Babica. 9 130 duhovniki, mestni starašine, gospoda vse okolice, za temi mestno in kmečko ljudstvo sploh; med temi babica.' Prapori različnih rokodelstev so vihrali nad ljudskimi' glavami, vonjava od kadila, dreves in cvetic se ja širila, zvonjenje je donelo po zraku. Tisti, ki niso mogli iti k procesii, stali so na pragu ali pri oknih, da bi videli procesijo. Kaka paša očem, ta pisani provod! Kaka oprava! Kaka krasota! Tu nališpani otroci, tu krasni duhov¬ niški ornat, tu gospod v fraku po šegi, tu pošten, sosed v pedesot let starej suknji, tu junak v vezenej kamižoli, starec v suknji dopetaei. Prosto ali krasno opravljene gospč poleg nališpanih, košato oblečenih. Meščanke v zlatih in srebrnih zavijačah, seljanke v belih pečali in srebrnih pasih, deklice v šapljih in rudečih rutah. — Kakor je vsakdo po kazalu poznal, da je bila Staničkova hiša gostilnica, tako je -bik obleka teh ljudi kazalo njihovih misli, pa tudi njihovega stanu. Poznal se je bogatin in obrtnik od urednika, kmet od osobenika in po obleci se je videlo, kdo s« drži starih navad in običajev, in kdo se po svetu pači, kakor je rekla babica. Pri oltarjih je babica vedno gledala, da j« prišla blizo otrok, da bi bila pri roči, ako bi se kaj pripetilo. Ali vse se je dobro izšlo. Samo pri vsakem strelu se je stresla Nežka in pri vsacem prvem poku zamašila si ušesa in zaprla oči. Po obhodu je babica otroke zbrala in peljala jih v gostilnico, pri kterej je uže čakala kočija- 131 sa Prišla je tudi Zalka iz cerkve in babica jo precej a. ' nagovori, da bi šla ž njo: f) Naši ostanejo tu pri m kosilu, imave dosti prostora". — „Rada bi šla z vami, j« pa tudi z otroci rada", odgovori Zalka, in njeno oko so je palo na vrsto mladenčciv, ki so stali na pokopališči h, in čakali deklic, da bi jih domu spremili. Eden je bil med njimi kakor smreka, imel je prijetno obličje in i milo ok6. Zdelo se je, da z očmi nekaj išče in ko so .se po naključbi njegove oči z njenimi srečale, zaru- Qi dela sta obA. — Babica je peljala Helenko h gospej ej botri, in gospa botra je precej zadržala otroke in 10 babico in prinesla pečenja in vina. Ker ni hotela b. Zalka v gostilnico iti, kjer je sedela samo gospoda, v prinesla jej je babica pijače v vežo, ali mnogo urniši in °d babice je bil šibki mladenič. Zmuznol se je v il, gostilnico, dal si naliti sladke rozolije in nazdravil la Zalki. Deklica se je branila, ko je pa mladenič skoro ;a žalostno rekel: „Tedaj ti nečeš od mene sprejeti s, zdravice?" vzela je naglo kupico in napila mu na so zdravje. Zdaj je prišla babica in morala sta oba tudi ;n °d nje piti: „Kakor nalašč si prišel, Jakob", reče babica in prijazno se nasmeje; „uže sem skrbela, je jrteremu izmed mladenčev bi rekla, da bi z menoj »j šel; bojim se voziti s tema divjima konjema, kadar v m z menoj Ivana ali kacega razumnega človeka, a Kočijaž Vaclav predrzno vozi. Pojdi z menoj!" — »Prav rad“, reče Jakob, zasuče se na peti in hiti a plačat. — Otroci so se poslovili s Heleno, botro in i. roditeljema, ter seli v kočijo; Zalka je prisela, Jakob 9 * 132 je skočil k Vaclavu na sedalo in pognali so: „Vidite ; z Jakoba, kak gospodje!' 1 klicali so mladenči, ko ji g; mimo njih drdrala kočija. — „To menim, imam sl ] s čim ponašati!" vzklikne Jakob in ozre se na voz. a i Mladenič pa, ki jo Jakoba dražil in bil njegov naj, m milši tovarš, vrgel je kapo v zrak ter zapel: „Kajj( tc ljubezen? — sladka bolezen — strele lete — v tvoji g, sreč." — Druzega v kočii niso umeli, ker so konji j n hitro proti domu dirjali. m „Ali ste pa lepo molili?" vpraša babica otrok ra —„Jaz sem molil, ali mislim, da Tonček ni molil“i ni oglasi se Jožek. „Ne verjemite mu, babica, vedno b sem očenaš molil, ali Jožek me je drezal in ni miroval g, na poti!" odgovori Tonček. — „Jožek, Jožek, •> j( nepobožni mladinec, letos ti bo moral sveti Nikolaj & liže šibo prinesti!" obrne babica resno oko na dečka, ki „In na rojstni dan ne dobiš vezila, počakaj!" groS pi Nežka. — „Saj je res, o kresu je njegov rojsten dan“ m oglasi se Zalka. — „In kaj mi daš za vezilo?' bi vpraša Jožek, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. " pi „Slamnato povreslo, ker si tako razposajen", smej* oi se Zalka. — „Tega nečem", pomrkne mu lice, 11 ro otroci se mu smejajo. —■ „Kaj pa ti dobivaš 2» se vezilo?" praša Barbka Zalke. — „Nič, te navade *n nami ni, ampak le med gospodo. Enkrat pa se® pi dobila vezilo od necega preceptorja, ki je bil v grad* tt pri oskrbniku. Saj ga imam tukaj v bukvah", i* vzela je iz bukev zložen list, na ktereni je bilo voščil*" v verzih pisano; okoli in okoli je bil namalan vene* to 133 lte iz rož in potočnic, z iglami naboden. „Shranila sem J* ga, ker mi je venec všeč, saj voščila ne urnem." — 81 „Kako, ali ni češko?" praša babica. — „Češko je, w ali grozno učeno; poslušajte, kako se začenja: .Usliši a j. me, draga krasotica, Ladina gojenka!" Prosim vas, J ( to je špansko in take glume so vseskozi. Jaz nisem V gojenka, še imam, hvala Bogu, mamo; ta človek je '"J 1 imel iz teh knjig ves zahomotan um." — .Tega si ne smemo misliti, mila deklica, bil je človek zrelega °k razuma, v šolah podučen, tak se uže tako povsod z našim razumom ne ujema. Ko sem bila še v Kladsku, J® bival je med nami tudi tak mojster pismar, njegova iva ' gospodinja — taki pismarji se ne ženijo radi — hodila tj je časi k nam in pripovedovala nam o njem, kako °b] čudna prikazen je. Ves dan je v bukvah ril, kakor ;ka. krt; ako ne bi mu bila rekla Suzanka: Gospod, ros pojdite jest, ves dan bi ne bil jel. Suzanka ga je in ■ morala vsake reči spomniti, ako bi je ne bilo, molj ^ ga bili sneli. Vsak dan je šel eno uro na sprehod, "j P* vselej sam, ni ljubil družbe. Enkrat, ko je nej* odšel, skočila sem k Suzanki, ona je ljubila sladko , i* tozolijo, in jaz, dasi mi to žganje ni mar, morala z ® Sem joj željo izpolniti in • popiti kupico. Ali vselej cneo mi j e govorila: „Naš stari tega no sme vedeti, on se® pije le vodo, samo nekaj kapljic vina kane va-njo; •ad* meni vedno pravi: Suzanka, voda je najzdravša pijača, , i® a ko ostaneš vedno pri vodi, bodeš zdrava in srečna jčil in j az g ; mislim: Res je dobra, ali meni tudi en®rezoljica, diši. Tako ostaneš živa kakor tiča; jed in 134 pijača, to ni nič, samo da človek živ ostane. On ima želodec s knjigami napolnjen, lepa hvala za tako hrano. — Tako je Suzanka vedno svojo trdila. Enkrat me je peljala tudi v njegovo izbo; svoje žive dni še nisem videla toliko knjig, kolikor tam, cela skladalnica je hilo nakopičenih. — No, lejte, Majdalenka, govorila mi je tedaj, to-le ima naš starec vse v glavi; čudim se, da se mu ni še glava zmešala. — Ako ne bi mene bilo, ki ga čujem kakor majhno dete, Bog ve, kaj bi nže od njega bilo. Jaz moram imeti razum povsod, 01 ga nema nikod, le v teh registrih. In sveto potr¬ pežljivost moram ž njim imeti. No, ali enkrat se je nad knjigami tudi raznosil in skakal, kakor bi ga B pes popadel, ali Črhnol ni, da se mi je smilil. Ali časi je potreba zarežati, kadar ž njim ni več prebiti. Pomislite, Majdalenka, imel je v tej izbi prahu kakor na cesti, in pajčin povsod, kakor v starem zvoniku; i» mislite, da sem smela priti z metlo? — Ne. P 3 mislila sem si: čakaj, dobim te; kaj mi je bilo za-nj, ali šlo je za mojo kožo; moja sramota, ako je prišel kdo k njemu in videl tak red. Poprosila sem enkrat znanega gospoda, pri kterem se on najraje drži, da bi ga zadržal, in med tem sem povsod vse umil 11 ! pometla, da je bilo komu podobno. In lej te - Majdalenka, kak človek je to! še poznal ni, da J e umito, še tretji dan ne. Pač da se mu je zdelo, d» je v izbi svitleje. Primaruha, da bi ne bilo svitleje- Tako mora človek s tacimi čudnjaki ravnati. Vselej, kadar sem prišla jaz k njej, ali 0113 135 k nam, imela je kaj o starcu tožiti, ali za ves svet ne bi se bila od njega ločila. Enkrat pa jo je v strah pripravil. Šel se je spet sprehajat in srečal onega znanca, ko je šel na Krkonoške gore. Nagovoril ga je, naj gre ž njim, ker se meni brzo vrnoti, in mili gospod je šel ž njim tak, kakoršen je bil. — Snzanka čaka, čaka, gospoda ni; prišla je noč, njega le ni. Pritekla je k nam vsa proplašena, plakala je in imeli smo ž njo kaj opraviti. Zjutraj še le je zvedela, da je odšel; to je počenjala in srdila se na-nj, da je bilo groza. Se le šesti dan je prišel, ali ona mu je vsak dan kuhala južino in večeijo. — Ko je bil domd, pritekla je k nam in povedala: No, lejte, to je tako, ko sem ga prijela, odgovoril mi je: No, no, ne kričajte, šel sem se šetat in pomudil se na Snezki, zato nisem mogel precej priti. Enkrat nam je prinesla nekaj knjig in povedala, da je to njen starec spisal, naj beremo. Pokojni moj Jurije znal dobro brati, bral je tedaj, ali mi nismo tega prav nič umeli; tadi verze delati, pa še teh nismo umeli, to vse je bilo visoko učeno. Suzanka pa je rekla: ,No, to je zato, ker se mu v glavi meša!" Ali ljudjč v mestu so ga zelo čislali, in vsakdo je govoril, da njegov razum pre¬ sega naš um," „Jaz sem kakor ta Suzanka", reče Zalka; „prav n *Č ne maram za učenosti, kterih ne morem umeti. No slišim lepo prepevati in vas, babica, pripovedovati, to mi je ljubše od vsega modrovanja. — Ali ste slišali Pesem, ktero je zložila Meta s Črne gore?" — „Mila 136 deklica, meni posvetne pesmi več ne gredo po glavi, tudi se več mnogo ne menim zanje; uže so mirioli tisti časi, ko sem za pesmico na vtis tekla, zdaj pojem le pobožne", odgovori babica. „Kaka pa je, Zalka?" prašate Lenčka in Barbka. — „No, počakajte, uže vaji naučim, začenja se: „Drobna tiča priletela, na drevesu je zapela." — »Moraš mi jo danes, ko k vam pridem, zapeti", obrne se Jakob na voz. —• (( Ce hočeš, dvakrat. Bile smo na tlaki na grajščinskem travniku, prišla je tudi Meta, in ko smo počivale pod brdom, reče Joštova Anica; »Meta, zloži nam pesem 1" — Meta je malo pomislila, pa se je nasmijala in začela peti: „ Drobna tiča priletela, na drevesu je zapela: deklici zaljubljeni, lice dan na dan bledi! Anica pa se je zato skoraj razjezila, mislila je, da to na njo let/; to veste, da ima Tomaža, da je nevesta. Ko pa je Meta zapazila, da jo je to speklo, brzo je zložila drugo vrstico in jo obrnola na dobro: »Molči, molči, drobna tiča, ne uganjaj šal, lažnica; imam zorna ličica, pa sem ti zaljubljena! prav prav všeč nam je bila in napev je bil tako lep in mil! Zernovske deklice bodo poslušale, one je še ne znajo", reče Zalka. Lenčka in Barbka ste poskušale novo pesem, ko je voz drdral mimo grada. Pred vrati je stal najmlaji strežaj v črnej obleki, suh mladenič sredne postave; z eno roko je gladil črno brado, palec druge roke je imel v zlatej verižici, ki mu je krog vratu visela, da so se mu videli na prstih svitli prstani. 137 Ko je ropotala kočija mimo njega, zasvetile so mu oči kakor mački, ko vidi vrabce ; prijazno se je nasmijal Zalki in pomignol jej z roko. Ali ona se je jedva na-nj ozrla in Jakob je nevoljno potisnol vidrovko na oči. Rajša bi videla črta, nego tega Italijana", reče Zalka. „Uže spet preži, da bi šlo nekoliko deklet samih in da bi planol med nje kakor jastreb." — „No, unidan somu v Žlici prah iz hlač iztepli", začne Vaclav; ,,prišel je tje k muziki in vrinol se precej k najlepšim deklicam, kakor bi ga bile klicale, in tepec ne ume nobene besedice češki, samo, esky olka, mam rid*'), to je precej znal." — — „To tudi meni venomer blebeti, ko hodi na pivo“ r seže mu v besedo Zalka, „in ako bi mu desetkrat zapored rekla: Jaz ne maram za vas, vendar se ne odkrižam te more. — No, mladenči so mu dobro prah iz hlač iztepli, in ako ne bi mene bilo, tri solnca bi bil videl." — „Naj pazi, da jih kje drugej ne zagleda", reče Jakob in pokima z glavo. Koeijaž je obstal pred krčmo: „Zdravi", zahvalja se Zalka, podi roko Jakobu, ki jej pomaga iz kočije. — „Še eno besedico", zadržuje jo babica; r ne veš, kdaj pojdejo Žernovei in kdaj Črnogorci v Svatono- vice?" „Morebiti kakor drugekrate: Črnogorci ffled Šmarnimi mašami in Žernovei na prvi praznik *) Heska holka (lepo dekle). 138 Matere božje po kresu. „Jaz pojdem tudi." — „Tudi jaz pojdem", meni babica. —• „Jaz pojdem letos tudi s teboj", smeje se Barbka. — „Jaz tudi", pristavi Lenčka. Drugi otroci so rekli, da tudi pojdejo, ali Barbka je ugovarjala, ker tri milje hodd ne morejo iti. Zdaj je švignol Vaclav po konjih in dirjala sta proti mlinu, kjer so odložili Leneko in kjer je oddala babica nekoliko materi mlinarici namenjenih vencev. Ko so se pripeljali domu, pritekla sta jim Sultan in Grivec z velicimi skoki naproti, in od veselja nista mogla mirovati, da imata spet babico domL Babica pa je hvalila Boga, da so srečno domu prišli, šla je stokrat rajša peš, nego se vozila, zdelo se jej je, da si mora vrat zlomiti na tem vozu s tako divjima konjema. Jerica in Urška ste na pragu čakale: „Kaj pa vi, Vaclav, kje imate venec?" vpraša zgovorna Jerica kočijaža, ko je babica z otroci v izbo odšla. —■ „1, deklica, to sem uže davno pozabil, kje sem ga pustil", šaljivo se namuzne Vaclav, ter voz na cesto obrne. — „Ne govori ž njim", prime Urška za obleko Jerico; „veš, da ne vč, kaj blede, kaj se on meni za praznike!" Smejč se švigne Vaclav po konjih ter jima izdirja izpred oči. Zelene vence je obesila babica med okna in po svetih podobah, lanske pa je izročila ^božjemu ognju." 13 & IX. V babičini kamri je kakor na vrtu ; kamor se človek ozre, povsod je polno rož, resed, bezga in druzega raznega cvetja in med temi polno naročje hrastovega listja. Barbka in Lenčka pletete kitice, in Cilka vije velik venec. Na čelesniku *) pri peči sedi Nežka in dečka in na glas govorč voščila. Prišel je večer pred svetim Ivanom krstnikom; drugi dan bo očetov god, domač praznik. Na ta dan je pozval Prošek v gostje vse najljubše prijatelje, to je bila uže taka navada. Zato je bilo tako gibanje po vsej hiši. Urška je drgnola in pometala, da bi nikjer ne ostalo trohe prahu; Jerica je parila perut¬ nino, gospa pekla kolače, in babica pogledavala zdaj k peki, zdaj v peč, zdaj k perutnini, povsod je je trebalo. Barbka je prosila, da bi babica poklicala Jožka, ker ne miruje, in ko je bil zunej, tožile ste Jerica in Urška, da se jima pod nogami plete. Tonček je hotel, da bi ga babica poslušala, Nežka se je držala njenega krila, prosila kolača, na dvoru so kokodakale kokoši in silile na gredi: „Križ božji, vselej ne morem vsem povsod služiti!“ govori uboga *) Ta beseda ima po Slovenskem razne pomene. Na Go- renskem se tako imenuje klop pri peči na srednjem oglu. 140 babica. Kar naglo zakliče Urška: , Gospod gre domu!" — Pletačice se zaprč, gospa pospravlja, kar ima skrito ostati, in babica veleva otrokom: „Nikar očetu vsega ne izbleknite!" Oče pride na dvor, otroci mu teko naproti, in ko jim vošči oče dober večer in praša za mater, obstoje, kakor bi bili okamneli; niso vedeli, kaj imajo reči, da ne bi skrivnosti razodeli. Ali Nežka, očetova ljubljenka, ide precej k njemu, in ko jo vzame v naročje, šepetd mu: „Mamica peče z babico kolače; jutri bode tvoj god.” —- „No, le poča¬ kaj", sežeta jej dečka v besedo, „ti dobiš, ker si to povedala", —in tečeta povedat mami. Nežka se zarudl, v strahu sedi na očetovej roči in naposled se v jok spusti. „Nikar ne plakaj', govori oče, „saj jaz uže vem, da bo moj god in da peče mama kolače." — Nežka si obriše z rokavom solze, ali strahom se ozira na mater, ktero peljeta dečka. Ali vse to se je poravnalo in dečka trdita, da Nežka nič ni ovadila. Ta skrivnost pa vse tri tako peče, da oče sliši in ne sme slišati, vidi in ne sme videti. Barbka mora pri večerji na-nje paziti iu drezati jih, da čisto vsega ne razodeno, in Jerica se jim posmehuje, da regljajo kakor srake. Naposled je vse opravljeno in oskrbljeno in vonjava od peciva se poleže; dekli ste legle, sarnd babica še tiho po hiši hodi. Zapira mački, gasi iskre po pečeh in spomnivši se, da je gorelo tudi v pečnici, da bi mogla ondi še kaka iskra tleti, ne veruje svojej skrbljivosti in gre še tje gledat. 141 Sultan in Grivec sedita na klopi. Ko zagledata babico, ozreta se va-njo, kakor bi se čudila: v tem Času ona ne biva zunaj. Ko ji pa pogladi po glavi, začneta se dobrikati in okoli nje skakati: „No, uže spet sta prežala na miši, kosmatinca. To vama je dovoljeno, samo v hlev ne silita", govori jima mimo grede. Psa skočita za njo. Ona odpre pečnico, pazljivo brska z grobljo po pepelu, in ker ni nič živega, zapre peč in se vrne. Pri klopi stoji visok brast, po širocih njegovih vejah poseda po letu perut¬ nina. Babica se je ozrla med veje in zaslišala zgoraj vzdihljej, tiho šepetanje in šumljanje. „Nekaj se jim sanja", reče in dalje gre. — Kaj jo je spet na vrtu zadržalo? Ali posluša ljubeznjivo petje dveh slavcev v vrtnem plotu? ali neskladno Viktorčino pesem, ki žalostno od jeza doni? ali se je babica zagledala na loko, kjer brli toliko kresnic, teh živih zvezdic? — Pod brdom nad loko se vzdiguje lahek oblaček v vednem motanji. To ni megla,’ pripovedujejo ljudje, in morebiti tudi babica veruje, da so v teh prozornih srebernosivih odejah zagrnjene gorske žene, in gleda na loko, ki se prostira proti mlinu. Ondi od krčme je pritekla na loko ženska postava, ogrnjena v belo prteno rjuho. Tiho stoji, vleče na uho, kakor srna, kadar iz gostega lesa priteče na širo polje na pašo. Nič ne sliši, razun ubranega slavčevega petja in zamolklega ropotanja mlinskih koles in Šepetajočih valov pod temnimi olšami. Prikazen ovije belo ruto okoli desnice m trga cvetice, odtrga devet cvetic in ne dveh enacih. 142 Ko jih poveže, prikloni se ter otrese roso; ne ozre se ne na levo, ne na desno ter hiti nazaj v gostilnico. „To je Zalka, splete si kresni venec; mislila sem si, da ima rada tega mladenča“, reče babica in ne obrne od nje oči. Ni je več videla in še je stala v globocib mislih! Videla je pred seboj loko, videla pogorsko selo, nad seboj bledo luno in migljajoče zvezde — to je bila ista luna, iste zvezde, večno krasne, nesta- rajoče — ali ona je bila takrat mlada, živa deklica, ko je na kresni večer natrgala devet cvetic za osodo- polni venec. Kakor bi se to zdaj godilo, tako je čutila babica strah, kterega je imela, da bi je nihče ne srečal in jej sreče ne odnesel. Vidi se v svojej kamri, vidi se na loki, vidi na postelji pisano vzglavje, pod ktero deva poviti venec. Spominja se, kako vroče je molila, da bi jej dal Bog sanje, da bi se jej pri¬ kazal tisti, kteremu seje njena duša udala. Zaupanje, ktero je imela na osodni venec, ni je prevarilo; videla je v sanjah visoeega moža z jasnim, milim pogledom — tistega, kteremu enacega na svetu ni bilo. Nasmeje se babica temu detinskemu hrepenenju, s kterim je pred solnčnim vshodom tekla na vrt, da bi vrgla venec čez jablano in ga pretekla ter zvedela, ali svojega Jurja kmalo dobi, ali ne. Spominja se, kako je- na vrtu vsbajajoče solnce na plačočo zasijalo, plačočo zato, ker je venec daleč od jablane pal in tedaj ni bilo upanja, da bo Juri kmalo njen. — Dolgo stoji babica v mislih, nehote sklene rokč, mirno, zaupljivo ok6 obrne k migljajočim zvezdam, in iz 143 ust jej pride tiho prašanje: „Kje pase bova videla, Juri?" Zdaj zaveje starki lahek vetrič na bledo lice, kakor bi jo poljubil duh pokojnega moža. Starka se zavč, prekriža se in dve solzi jej padete na sklenjene rokč. Čez nekaj hipov tiho v hišo odide. Otroci so gledali skoz okna, kdaj roditelja pri¬ deta; bila sta v mestu v cerkvi. Oče je dal ta dan za sveto mašo, in babica je dala za molitev vseh Ivanov njene rodbine, začenši od prvega rodu. Krasni venec, voščilo, darovi — vse je ležalo na mizi pri¬ pravljeno. Barbka je nagovarjala zdaj tega, zdaj unega, pa iz same naglice ni vsega povedala in morala je z nova začeti. Babica je imela dela polne roke, ali zdaj pa zdaj je odprla vrata, pogledala v izbo in opominjala: „Bodite pridni,, ne počenjajte kaj nap- Čnega!" ter je spet zaprla. Kavno je šla babica rezat petršilja na vrt, ko priteče Zalka čez brdo in nese nekaj v ruti zavitega. „Bog daj dobro jutro, babica", pozdravi z veselim, zarudelim licem, da se je babica na njo ozrla. — „Ti si rudeča kakor bi se bila na cveticah naspala' , govori babica ter se nasmeje. — „Uganoli ste, babica, inpje vzglavje je iz samih rož", odgovori Zalka. — »Ti bunčica, nečeš umeti, ali naj bo uže tako ali tako, da bo le dobro, ne deklica?" — „Da, da babica", potrdi Zalka, ali ko ugane, kaj babica mčni, zarudi Se malo. — , ( Kaj P a tukaj neseš?” — „Nesem vezilo Ivanu; vedno ima veselje z našimi Čopastimi golobi, prinesla sem mu par mladih, da se ju nagleda.' 1 — 144 „Ali kaj si škodo delaš, saj tega ni bilo treba", mdni babica. — „Rada sem storila, babica; jaz imam otroke rada, in otroci imajo tudi s tacimi rečmi veselje, tedaj jim to pustim. Ali zdi se mi, da vam še nisem pove¬ dala, kaj se je predsinočnjim pri nas pripetilo. “ — „Včeraj je bilo pri nas kakor v ajdovej setvi, še govoriti nismo utegnoli, ali vem, da si mi hotela nekaj povedati o tem Italjanu. Tedaj povedi, pa ob kratkem, čakam naših uže iz cerkve, in gostija bo, da nikoli take", izpodbode babica Zalko. — Pomislite, td, pote¬ puh, ta Italijan, hodil je k nam vsak dan na pivo; — to bi ne bilo nič hudega, gostilnica je za vsacega človeka, — pa ne, da bi kakor pošten človek za mizo sedel, pometal je kakor metla po vsem dvoru, lazil celo v kravji hlev; kamorkoli sem se obrnola, povsod mi je bil za petami. Očetu je to mrzčlo, ali poznate ga, dober človek je, ne reče rad žal-besede, ne odganja rad gostov, posebno grajskih ne. Zanašal se je toraj na-me; jaz sem Laha nekolikrat dobro obrala, ali on se je držal, kakor bi mu bila Bog ve kako sladko govorila, in vem, da ume češki, če tudi ne zna govo¬ riti. Venomer je trobil svojo: „esky olka, mam rad", roke k meni spenjal, celo poklekal je pred-me.“ — „To je budalo!" reče babica, — „In to je uže tako, babica, ti gospodje, ti vam tako tvezejo, da vas ušesa bole; kam bi človek prišel, ako bi jim veroval; take reči mi še v glavo ne gredo. Ali ta Italijan se mi j e pristudil. PredvČeranjim smo grabile na loči in prišel jo tako po naključbi tudi Jakob tje — (babica se je 145 tej naključbi nasmijala) — govorili smo to in uno, povedala sem tudi, kak križ imamo s tem Italijanom. — „No, pusti to, poskrbim uže jaz, da k vam ne bo več zahajal." — -Ali, da očeta ne razžalite", odgo¬ vorim, ker poznam Žernovske mladenče, to so presneti navihanci. — Zvečer je zopet prišel ta ljubi Italijan ; pa čez nekoliko hipov za njim so prigrmeli mladenči; bili so štirje, med njimi Jakob in njegov tovarš Tomaž — poznate Tomaža, ne? Dober junak, vzame Joštovo Anico, mojo tovaršico. Bila sem vesela, da so prišli, kakor bi mi kdo novo obleko dal. Letim vesela točit in vsacemu napijem. Talijan se je zelo kislo držal, ali njemu nikdar ne napijem ; pes ga vedi, da bi človeku kaj ne dal. Mladenči so seli za mizo in začeli kartati, pa le na videz, pri tem so se vedno Italijanu spakovali. Vitkovec je rekel: „Poglejt.e ga, gleda kakor miš iz moke, drži' se kakor bi kislo tepo ribal!" —Tomaž spet na to: „Jaz ga vedno gledam, ali si od jeze ne odgrizne nosa. Mnogo bi ne imel opraviti, sega mu uže do brade!" — Tako je to *lo; Italijan je od jeze obraz spreminjal, kakor puran, ali erhnol le ene ni. Naposled je vrgel denarje na mizo, pustil pivo, Šel in še pozdravil nikogar ni. Jaz sem naredila križ za njim, mladenči pa so rekli: „Ako bi bil mogel nas s pogledom probosti, po nas bi bilo.' Ko je odšel, šla sem po svojih opravkih; to veste, bar mama boleha, opira in zavira se na-me vse. Tudi mladenči so šli. — Uže je bilo krog desetih, bo sem šla v kamro spat. Začnem se Slačiti, kar BaMc«. 10 146 potrka nekdo na oke.ee: tolk, tolk, tolk. Mislim si, gotovo je Jakob, morebiti je kaj pozabil, on vselej kaj pozabi; jaz mn večkrat pravim, da še glavo pri nas pusti!" — .0, saj jo je uže pustil", prikima babica na te besede. „ Vržem ruto na se", dalje pripoveduje Zalka z nasmehom, in grem tiho okence odpirat; in ugonite, kdo je bil? — Italijan!" — Zalopim okno in od studa pljunem. Ali on me je začel prositi in govoriti, in ve, da ga nič ne urnem, in podajal mi je zlate prstane s prstov. Raztegotim se, vzamem golido vode, stopim k oknu in govorim: „Izpred okna, ti pokveka, išči si gospice tam pri vas, no tukaj, sicer te krstim!" Malo se je umaknol od okna, ali zdaj so skočili izmed grmovja mladenči, popali ga za roke in zamašili mn usta, da ni mogel kričati. „Počakaj, italijanski Italijan, zdaj bova plesala", oglasi se Jakob. Jaz pa prosim Jakoba, naj ga ne tep<5, in zaprem okence — prav za prav le priprem, nisem se mogla utrpčti, da ne bi gledala, kaj bodo ž njim? Strahopetec je, zajčje srce ima, trepeče mu, kakor klopotec." —■ „Našvigajmo ga s koprivami", zakriči' eden. — „Namažimo ga smol- njakom", drugi. — „Ne tako, določi Jakob, „ Tomaž, ti ga drži, in vi dva pojdita z menoj! — Odtekd. Čez malo hipov se vrnejo, prineso drog in smolnjaka. (( Mladenči, izujte mu čevlje in potegnite z nog nogo- vice", veh' Jakob. Mladenči so precej slušali; ko j« začel brcati, nagovarjali so ga kakor zlega konja: „Haho, mali, haho!" — „Ne dobiš podkev, ne boj se", reče mu Jakob; ^namažem ti samo noge, da laže 147 domu poteČeš!" — »Samo zdrav duli dobčs", smeje se Tomaž; „ker smrdiš kakor dihur. — Ko so mu namazali nogč, kakor bi čevlje imel, položili so mu kol na pleči, roke raztegnoli in privezali ga na kol, kakor na križ. Italijan je hotel kričati, ali Tomaž mu je položil dlan na usta in držal ga, kakor v kleščah. „Tacim lenuhom, kakoršen siti", reče, „ne škoduje gnjati malo nategnoti, sicer se ti žile skrčijo." .Mladenči", govori spet Jakob, „zvežite mu čevlje, obesite jih mu čez rame, in peljem ga na cesto; naj oddirja, od kodar je pridirjal." — „Počakajte, damo mu kitico na suknjo, da bi se precej videlo, ! 'da ide od dekleta", reče Vitkovec, utrga koprivo in bodečo nežo in pripne mu to na frak. — „Tako, zdaj imaš, prav lep si, dobil si darove!" smeje se Jakob; primeta ga s Tomažem za pod pazuho in z vrta ga peljeta. Na hip je pritekel Jakob še k okencu povedat, kako jezen je bil junaček in kako je s kolom tekel. — „Ali kako ste ga zapazili", vprašam Jakoba. ~~ „1 nu, hotel sem ti voščiti lahko noč, rekel sem tedaj mladenčem, naj me počakajo pri mlinu in postal fla vrtu. Tu zapazim, da po brdu dol nekdo prav po tatinski stopa in smukne k tvojemu oknu. Ko sem 8 a spoznal, šel sem tiho z vrta po mladenče. Tako lepo priliko smo dobili! Meni se zdi, da ga to Spodbode, da te večkrat obišče." — Včeraj sem se tej Pokveki ves dan smijala, ali zvečer je bil pri nas Ponočni čuvaj Kokošar, on je pri nas vsak dan, tJ d g e napije, in kar vč, skok o ta. Ta nam je 10 * začel praviti, kako je prišel Italijan po noči domii. „To so bili nekteri zreli tiči, ti so ga izdelali in začel ga je popisovati, da je bilo groza; to veste, da je napravil konja iz komarja. „Psi so na-nj lajali, tako grozen je bil, in moja žena ga je morala do jutra drgnoti, da mu jo smolnjak izmila. Dal je nam srebern tolar, da bi v gradu nič ne povedali in grozno se je zaklel, da so bo tem mladenčem odmaščeval." Zato se bojim za Jakoba; pravijo, da so Italijani zli ljudje. In še to je povedal Kokošar očetu, da bodi Italijan k oskrbnikovej Marijane!, in da mislijo stari, ker ga ima gospa kneginja rada, da mu da morda dobro službo v grajščini in da more potem hčer vzeti. No, in lejte, babica, Jakob pojde k letu v grad za hlapca, da mu ne bo treba v vojaščino; to veste, kako to bodi, ako bi Italijan zdražbe delal; oskrbnik ga ne vzame in ostane na cedilu. Vse to sem premislila in nič me ne veseli, kar so mladenči storili; — denašnje sanje so me sicer potolažile, ali kaj to pomaga! Kaj pra¬ vite vi, babica?“ -— „Modro niso storili mladenči, ali dajmo mladosti razum, posebno če se je ljubezen vplcla. Moj J tiri je tudi tako šalo napravil in trpel za to." — „Knj pa je storiti, babica?" — I nu, more¬ biti ne bi hotela te reči s prošnjo poravnati; o p rl ' liki uže povem. Pa spozabile sve se, in zdi s« mi, da slišim konjska kopita; to so uže naši. Pojdivo' Moram premisliti vse, kar si mi povedala, morebm. najdem svet", reče babica čez prag stopajo. Otroci začuvši Zalkiu glas, priteko v vežo, in ^ Jožek dobi krasne golobce, vrže se deklici ok°b 149 vrata in jo v velicej radosti tako stisne* da jej ostane na belem grlu rudeča lisa. Golobe bi tudi bil najraji sam precej v golobnjak nesel, ako bi ne bila Barbka vskliknola: „Uže so očka tukaj ! Prišla sta v kočii na Staro belišče tudi oče mlinar in lovee. Prošek je bil v družbi dobrih prijateljev in mile rodovine, ktero je tako prisrčno ljubil, pa v letu tako malo pri njej bival, bil je zelo ganjen, in ko je začela Barbka srečo Voščiti, polile so ga solze. Ko so videli otroci očeta in mater in babico plakati, zastala jim je beseda in spustili so se tudi v jok. Jerica in Urška, ki ste na pragu poslušale voščilo, zakrile ste si oči z modrima zastoroma in plakale druga bolj od druge. Oče mlinar je točil tobačnico v roki, kakor mlinsko kolo, lovec je brisal ob rokav krasni lovski nož (bil je v velike.j paradi), da bi zakrila, da se jima je milo borilo; Zalka pa je stala pri oknu in prav nič se ni solz sramovala, ali oče mlinar k njej pristopi, s tobač¬ nico potrka na njeno ramo in šepeta: „Lej, ti si misliš, Maj bodo meni tako srečo voščili 1" — „ Vi, oče mlinar, morate vedno človeka dražiti", odgovori deklica in solze otre. S solzo v očesu ali z veseljem in zado¬ voljnostjo v srcu stopi Prošek k mizi, nalije kozarec vina: „Na zdravje vsem!" reče ter izprazni prvi koza¬ ke. Na to so pili vsi na zdravje gospodarju in kmalo 80 jim veselja lica žarela. Jožek je bil najsrečniši: dobil je od lovca dva domača zajčka, od gospč mame velikanski kolač, z vsemi dišavami namazan, ker tace ga je rad jedel, od babice eno izmed dvajsetič, 350 ktere je imela v skrinji v žepu, in vezilo od roditeljev. Po južini jo nenadoma prijahala na vrt gospa kne¬ ginja s komteso, in ko so jej šli naproti pozdravit jo Prošek in gospa s babico in otroci, dobil je Jožek od komtese krasno knjigo, v kterej so bile razne živali namalane. „Prišla sem gledat, Ivan, kako se danes vezuješ?' prijazno reče kneginja svojemu konjuhu. „Pri mojej rodbini in v družbi dobrih prijateljev mi je vedno dobro, svitla gospa", odgovori Prošek. — „Kdo je pri ‘ tebi?" -—- Moja soseda, mlinar s svojo rodovino i» Kiesenburški lovec." — „Ne zadržuj se pri meni; vrni se med nje, saj jaz precej odjezdim." —- Prošek se je poklonil, ni si upal zadrževati svoje gospodinje ali prostosrčna babica je precej začela: „1 to bi bili lepo, da bi milostljivej gospej kneginji in milostljive gospici še kolača ne ponudili. Idi, Terezka, idi; prt nesi; kar pride nenadoma, pride dobro. Barbka, teci po košek, naberem nekoliko češenj. Morebiti bi milost¬ ljiva gospa radi malo smetane ali vina?" Ivan ® Terezka nista vedela, kaj bi počela, bala sta se, da b> ta prosta ponudba gospe kneginje ne žalila, ali ni bil 0 tako, s prijaznim nasmehom je skočila raz konj^ podala uzdo Ivanu in sedši na klop pod hruško rekb : „Vaša gostoljubnost mi je draga, vendar nečem, da t> ! goste same pustili, naj pridejo k nam.' Proškova žena je odskočila, Prošek je privezal konja za drevo, prinesel mizo na vrt, in za njim J® prišel lovec ter se nizko priklonil, in oče mlinar * 151 velicimi ceremonijami; ko ga je gospa kneginja pra- šala, kako je kaj z mlenjem, ali daje mnogo užitka, bil je v svojem življu in se tako osmelil, da je kne¬ ginji tobaka ponudil. Ko je vsacega prijazno kaj poprašala, vzela je od Proškove gospč kolača in od babice kupico smetane. Otroci so med tem tiščali v Jožka, ki jim je kazal svoje živali, in komtesa je stala med njimi, veselila se ž njimi vred in odgovarjala jim srčno rada na vsako prašanje. „Mamica, pogledite, to je naša srna!" vsklikne lovčev Bertik materi, ko jim je Jožek kazal srno, in materi in otroci so pripognoli glave k bukvam. „Sultan! to je Sultan!" vsklikne Tonček, in ko je na ta klic Sultan med nje priskakal, kazal mu je Jožek v knjigo, rekoč: „ VidiS, to siti!" Tudi je bil tam velikanski slon, kterega se je Nežka ustrašila; bil je konj, krave so bile tam, zajčki, veverice, kokoši, zelenci in kače, ribe, žabe, metulji, jagnjeta in mrav¬ ljinci; to vse so otroci znali, in babica je. rekla, ko jo videla škorpijona in kačo: „Kaj vendar ljudjč vsega oe narode, še merčez malajo.* Ko je pa mati mli¬ narica botela videti hudega zmaja, kteremu iz goltanca ogenj šviga, rekla je komtesa, da take zven’ ni, da je le izmišljena pošast. Ali oče mlinar jo to slišal, zatočil tobačnico v prstih, zamežknol in rekel: „1, mi lostljiva gospica, to ni izmišljija, tacih strupenih hudih zmajev z ognjenimi jeziki je dosti na svetu, ali štejejo Jib k človeškemu rodu, zato jih ni med temi nedolžuimi 152 živalmi." Komtesa se je nasmijala, mama mlinarica pa krcnola očeta mlinarja po prstih ter rekla: „Preveč besedi, oče mlinar!" Kneginja je govorila potem z lovcem in Ivanom o tem in unem, in prašala naposled, je-li v okolici mnogo tatinskih lovcev. „imfun še dva taka tička; bili so trije, ali najbolj glumpastega sem nekolikokrat kaznoval, zdaj sedi domd; ali ta dva sta presneto zvita, ni jima mogoče do živega, razun če jima svinca med rebra vlijem. Lesni ogleda mi sicer to vedno veleva, ali treba je pomisliti, preden človek človeka iz ljubezni do zajca pohabi." „Nečem, da bi kdaj kaj tacega storili", reče kneginja. „ Jaz tudi mislim, da zarad te male stvarce milost¬ ljiva gospoda ne uboža, in na veliko zver se v lesn ne upa tatinski lovec." „Slišim pa, da mi ljudje zelo kradejo po gozdih? 4 praša kneginja. „1 nu“, reče lovec, „jaz služim milostljivej gospodi uže dobrih par let, ali škoda, ktero so ljudje ta čas v gozdih storili, ni velika. Govori se mnogo; na pri¬ mer, jaz bi -lahko vsako leto nekoliko dreves posekal in prodal ter rekel, ako bi mi z računom ne šlo: ukralo se je. Zakaj bi si pa na vest nakladal laž ia goljufijo? Jeseni, kadar hodijo ljudje po stelje in ubogo ljudstvo po drv, vselej sem blizo, grmim, da se gozd trese, da bi se bali in kvara ne delali; ah 153 pa morem staro ženo na pol ubiti, ako malo debelejšo suhljad vzame, nego kdo drug?^ Zarad tega bo mi¬ lostljiva gospoda enako živela, mislim si, in ubogo ljudstvo se tudi oživi in reče: Bog stokrat povrni. Vsega tega nemam za kvar.“ „Prav tako", potrdi kneginja. „Vendar morajo biti tod okoli nekteri hudobni ljudje. Predsinočnjira je šel Pikolo iz mesta in v fazantnici so ga hoteli okrasti; ko se je pa branil in kričal, pretepli so ga, ' da je obležal; do zdaj je bolehen. Tako se mi je povedalo. * .To se mi ne zdi verjetno, svitla gospa", odmaja z glavo Prošek. .Svoje žive dni nismo slišali, da bi bili razbojniki v fazantnici, ali kje blizo okoli", oglasita se lovec 111 mlinar. „Kaj se je moralo tu zgoditi?" praša babica in bliže stopi. Lovec jej pove. „Ta je bosa", reče babica in vpre golo roko na bok: .Ali se ne bojf \ ®oga. Povem jaz to drugače milostljivej gospej.“ l'> začela je praviti, kar je Zalka zjutraj razodela. •iNe, da bi morebiti hvalila, kar so mladenči storili, ali kaj pomaga, vsak berač brani svojo mavho. Ako bi bil kdo tega veternjaka videl po noči stati pod dekletovim oknom, razneslo bi se. bilo to, kakor bi z leče oznanil, iu deklica bi zgubila dobro imč in srečo; teklo bi se: „E, kaj ta, gospodje so k njej bodili, ni 2a nas.* Deklica pa se boji, da bi se jim ta človek ne odmašČeval", pristavi babica. 154 „Nič naj se ne bojč, jaz uže to poravnamreče kneginja; na to je pomignola komtesi k odhodu, Obe ste prijazno pozdravile družbo in odjahale proti gradu. (/ To je resnica, da bi se malokdo upal govoriti i gospo kneginjo tako, kakor naša babica", meni Proškova gospa. „1 časi je laže govoriti s cesarjem nego s pisarjem,4 in dobra beseda trebi steze in poti. Ako ne bi bila povedala, kdo v6, kaj bi bilo iz tega prišlo", reče babica. r Jaz vedno pravim, da je ta gospd slepa in gluha, tako jej lažejo", meni lovec, vračaje se v izbo s Proškom jn mlinarjem. Na večer je prišel Koderna, in ko so zaslišali otrocij lajno, začeli so s Zalko, Jerico in Urško plesati. Tud šampanjca so pili, gospa kneginja ga je poslala gospo-; darju, da bi pili na njeno zdravje. Pa tudi Viktorij niso zabili, babica je nesla, ko se je zmračilo, dobro večerjo k jezu na mabovito bruno. Drugi dan za rana je tožila babici mama mlina¬ rica, da je bil oče mlinar silo zgovoren in da je bil* vsa cesta njegova, ali babica je s smehom odgovorila I mama mlinarica, saj je to le enkrat v letu, in cerkvice, kjer bi enkrat v letu ne bilo pridige. 155 X. Po Zernovskem brdu navkreber koraka pet roma- ric; te. so: babica, mama mlinarica, Zalka, Lenčka in Barbka. Prve dve imate bele peči na glavi, nad čelom kakor streha razpete; deklice imajo okrogle slamnike. Zalka in starše ženi so podpasane in neso na hrbtih male cule, v kterih imajo živež. „Meni se idi, da slišim petje", reče Zalka, ko so prišle vrhi griča. — Jaz tudi slišim." — „Jaz tudi”, oglasite se deklicij; „stopite hitrejše, babica, da nam ne odidejo", izpodbodetc babico in hočete se v tek spustiti. „1 vč bobke, ker vojvoda o nas ve, ne pojde brez nas", reče babica, in deklici ste mirno šle z druzimi. Na Vrhu je pasel ovčar ovco in uže od daleč pozdravljal. „Ne bo dežja, Jože?" praša mama mlinarica. „Bodite brez skibi, dva dni se vreme ne spremeni. Molite tudi zame Očenaš. Srečno!" — „Bog daj, bomo." — »I, babica, kako pa Jože vč, kdaj bo dež in kdaj lepo vreme?" praša Barbka. — „Pred dežjem lazijo črviči iz zemlje in narivajo kupčke, črni škorpijoni lazijo izmed drv, kuščar se pa skriva; pajek bi lastovke letajo prav nizko. Ovčarji so ves božji dan zunaj, in kadar nemajo kaj delati, gledajo te živali, kako živč in se hranijo. Najholša moja pratika so gore in podnebje. Po jasnih gorah in po barvi na nebu poznam, kdaj bo lepo, kdaj deževno vreme, kdaj pride veter, toča in sneg", reče babica. 156 Pri Žernovskej cerkvi stoji mnogo romarjev, mož, žen in otrok, rnarsiktera mati seboj nese dete v plenicah, ker ga je obetala Materi božjej, da bi mu zdravje ali srečo izprosila. Vojvoda Martinec stoji na cerkvenem praga, njegova visoka postava sega izmed vse množice, tako da more z enim pogledom vse sebi izročeno krdelo pregledati. Ko zagleda babico in te, ki so bile ž njo, reče: „Zdaj smo vsi, napotimo se tedaj. Popred pa molimo Oeenaš za srečno pot." Romarji so pokleknoli I pred kapelo, molili, in vaščani, stoječi na vasi, molili so ž njimi. Po molitvi so se pokropili z blagoslovljeno , vodo, ne kdo izmed odrastlih je vzel veliko razpelo,na ktero je Tomaževa nevesta obesila venec in Zalka darovala rudeČ trak. Možje z vojvodom so stopili okoli raz¬ pela, za njimi žene po starosti. Ali niso se še ganoli, še so naročale gospodinje to in uno, gospodarji opominjali mladino, naj pazi ognja in doma, otroci nadlegali: „Prinesite nam odpustkov", babice prosile; „Molite za nas Ceščeno Marijo." Zdaj je zapel Mar¬ tinec s krepkim glasom: „Marija rožni cvet!" potniki so vsi kmalo vmes zapeli, mladenič je više vzdignol ovenčano razpelo in množica se je valila za njim po cesti k Svatonovicem. Pri vsakem razpelu ali kapeli so obstali, molili Očenaš in Vero na čast in hvalo božjo, molili pri vsacem drevesu, na ktero J e pobožna misel podobo device Marije obesila, pri vsa¬ cem znamenju, kjer seje kaka nesreča pripetila. Barbka in Lenčka ste dobro pazile na Martinca in pele z druzimi vred. Ko so pa prišli na Orno 157 goro, začela je Barbka prašati babice: „ Prosim vas, babica, kje je bil Tnrin, od kodar je bila neraa deklica?" — Ali zdaj ni zadela dobro, babica je odgo¬ vorila: „Ko greš na božjo pot, moraš imeti misli pri Bogu i ne smeš misliti na druge reci. Pojte ali tiho molite." — Deklici ste spet nekoliko hipov pele, ali zdaj so prišli v les, kjer so bile še v travi rudeče jagode; škoda bi jih bilo pustiti, deklici ste jih tedaj obirale, pri tem pa sta se jima potlačila slamnika in pomečkale suknji, in spet je bil posel ž njima. Naposled ste se spomuole brešna v žepu in kos za kosom iž njega jemale; babica in mama mlinarica ju niste opazile, bile ste vse v pobožnost vtopljene, ali Zalka, idoe z Anico, ozrla se je časi na-nji in ji pokarala: „Vedve ste prav za božjo pot in veliko zaslužka si pridobite, to je gotovo", nasmeje se jima. '— Na večer so dospeli romarji pred Svatonovice in obstali pred mestom; ženske so se obule, popravile nekoliko sv. jo obleko, in potem so šli v mesto. Najpred se obrnoli pod cerkev k studencu, ki teče v sedmih curkih izpod drevesa, na kterem je podoba Matere božje. Pri tem studencu so pokleknoli in molili; na tfl je vsak iz studenca pil in trikrat pomočil oči in lica. Ta čista, mrzla voda, to je čudodelna voda, njena moč je tisoč ljudem zdravje povrnola. Od studenca 80 šli romarji navkreber k razsvitljenej cerkvi, iz ktere so donele razne pesmi, ker so bile prišle procesije °d raznih strani, in vsaka procesija je imela drugo Pesem. „ Ah, babica, tukaj je krasno!" šepeta Barbka. 158 „Kako bi ne bilo, poklekni in moli", svari jo babica. Deklica poklekne k starej, ki je glavo do tal pobesila in srčno molila k presvete) božjej porodnici, ktere podoba se jo lesketala v oltarju sredi in nožih prižganih sveč, okrašena z venci in kiticami, kterih največ so darovale neveste in ženč, da bi se najsve¬ tejša Devica milo ozrla na njihovo ljubezen. V drazera ogrinjalu ,so viseli krasni lišpi, darovi tistih, ki so ohromeli, pomoči svojim nogam iskali in je našli. Po opravljenej molitvi je prašal vojvoda zakristana, kaj ima storiti, in potem peljal svojo ovčice na prenočišče, Preskrbeti jim ni mogel nič; kakor lavstovke, ko spomladi priletč in posedejo stara svoja gnjezda, tako so šli tudi romarji tje, kjer so nahajali leto za letom prenočišče, sicer ne bogate večerje, ali prijazen obraz, kruha, soli' in posteljo. Mama mlinarica in babica ste ostale pri oskrbniku premogov; tu so bili stari ljudjč, babica je rekla „iz starega svetd", in zatd jej je bilo pri njih kakor domd. Ko je oskrbnikova žena zvedela, da so prišli Žcrnovski romaiji, šla jih je čakat proti večeru na klop pred hišo, da jih pod streho vzame. Preden so šli spat., razložila je gospo¬ dinja inami mlinarici svoje zaklade, cele kupe platna, kanaf-.za in preje, ktero je skorej vso sama naprela in leto za letom množila: „Komu, ljuba gospa, vse to pripravljate, ker ste hčer uže omožili?" praša mam* mlinarica. — „ Ali imam tri vnuke, in to veste, platno in preja je stanoviten zaklad.“ — S tem je bila mam* mlinarica popolnoma zadovoljna; ko pa pristopi gospod 159 oskrbnik, reče: „No, mama, uže spet razkladate; pojdem oklicat na trg?" — „Oh oče, to je kakor usnje, iz tega ne bo trga, petdeset let ne." — To pa je bilo opravnikovej ženi žal, da ni mogla babici s čim boljim postreči, nego s kruborn, ker babica je živela ob kruhu in vodi, kadar je bila na božjej poti. Taka navada jej je bila sveta, in njej se ni dalo nič ugovarjati. Mami mlinarici je bilo tudi prav prijetno prenočišče pri oskrbniku, in ko je legla na pernice, ; re kla je z veliko zadovoljnostjo: „Mila posteljica, kakor bi človek v sneg legel.“ Zalka in Anica ste bile pri nekej vdovi, osobe- uici; spale ste nad stropom, kjer je bila jima gospo¬ dinja postlala. Bile bi na kamnu tudi sladko spale. •Ali to noč niste ostale nad stropom, zlezle ste po gredžh na vrt. ,,Ali ni tukaj stokrat lepše, nego gori; vrt je najna kamra, zvezdice Dajife sveče, in zelena trava najne pernice", reče Zalka, ogrne suknjo la leže pod drevo. — „ Tukaj bove spale, mila deklica”, odgovori Anica in leže poleg nje. — Ali le poslušaj, stara Brojka smrči, kakor bi deske rčzal“, posmeje se. — „Da, neznansko je sladko pri njej spati! d', tovaršica, kaj misliš, ali prideta zjutraj?" praša deklica, obrnovši se k svojej tovaršici. — „ Kako ne bi Prišla*, zagotavlja Anica. Tomaž bo tu, kakor bi na konju pridirjal, in da bi Jakoba ne bilo, tega ne rorjatnem, saj te ima rad.“ — „ Kdo ve, tega mi še »■koli ni rekel." — „In čemu bi tega bilo treba; to se »Že samo vidi; jaz tudi ne vem, ali mi je Tomaž kdaj 160 rekel, da me ima rad, in vendar se imava uže davno rada, in uže je prišlo do svatbe." — »Kdaj bo svatba?" — »Oče nama hoče dati hišo in iti v kočo; ko si jo postavi, bode svatba ; okoli svete Katarine. Lepo bi bilo, ako bi imele obe kmalo poroko." — I jemenasta, ti govoriš, kakor bi uže bila roka v rokavu, ali to je še za gorami." — „Kar ni, more biti; Milavčevi bodo veseli, če se Jakob k vam priženi, iti tvoj oče bi dobil vrlega sina, boljega ne morete v hišo dobiti, pa si ga tudi ne moreš iskati. Kar je res, to je res, Jakob je najlepši mladenič v vsej vasi in županov« Lucija bi morebiti jokala za njim." — „ Vidiš, to je tudi kamen, ki nam na poti leži", vzdabne Zalka. -* »Deklica, to je več, nego kamen, kaj meniš, da Lucija malo velja, ta je dosti važna uže sama n« sebi, in oče jej pridčne na vago Še žep trdih križakov.‘| — „To je še veče gorje!' — »Kaj pa si glavo ubijam, naj bo uže oče župan, ni še Bog, in Lucija z vsemi križaki ti vendar vode ne skali. Saj ima! Jakob zdrave oči. — »Ali, če se to na-nj zvrne, i" če ga ne vzamejo v grad, moral bo v vojaščino." —• »Ne misli tacih reči, ko bode oskrbnik temno gledal, zamažejo se mu oči, umeš? — »To bi uže bilo, ab vselej to tako ne gre. Res je, ponoči pred kresoo se mi je sanjalo, da je Jakob k meni prišel in tedaj bi se imela vzeti, ali sanje so sanje, in babica pravi, da vražam ne smemo verovati, ampak treba je Bog" prepustiti, kaj z nami stori." — »Saj ni babica evaO' gelij." — »Jaz verujem babici kakor svetemu pismo. 161 ona človeku odkritosrčno svetuje, in vsakdo pravi, da je modra žena; kar ona reče, to je sveta resnica." — „Saj tudi jaz tako mislim, ali stavim sto na eno, da je verovala to, kar mč, ko je Lila mlada. Stari ljndjč so uže taki, naša mama pa vedno toži: sedanja mladina išče le veselja, plesa in veselic, razuma pa nema, kolikor je za nohtom črnega. Tega za njenih let ni bilo, ali jaz vem za gotovo, da naša prebabica za las bolja v mladosti ni bila, in ko bove me babici, bove tudi tako pele. Zdaj pa se poročive v varstvo Materi božjej in zaspive", pristavi Anica, zavije se v suknjo in precej potem, ko seje ozrla Zalka v njeno lice, bila je uže na unem svetu. Nad stropom je tudi še vspavala ena izmed žen, bi so tukaj spale, svoje dete, ki se pa ni dalo upo¬ kojiti. „Slišite, mati, ali je dete vsako noč tako nepo- kojno?" praša druga, probudivši se iz spanja. — „Da, uže štirnajst dni vsako noč. Kuhala sem mu, kar je kdo svetoval, maka, janeža, vse zastonj. Kovačiča je rekla, da so mu udarile kraste iz glave na čeva. Obe- tola sem ga na božjo pot k Materi božjej, bodi si, da ou odleže, ali da ga Bog k sebi vzame." —Po o- Žite ga zjutraj pod studenčeve curke, da se voda trikrat Čez-nj pregrne, to je tudi mojemu otroku pomoglo", letuje žena, obrne se na drugo stran in zaspi. Zjutraj, ko so si pred cerkvijo zbrani romarji toke podajali z navadnimi besedami: „odpustimo si", tar so šli pred prestol device Marije, začula sta se Zalko in Anico dva znana glasa: „Bodi tudi nama Babica. 11 162 odpuščeno. “ — Iti brez spovedi dajeve vama odvezo', odgovori Anica podavši roko Tomažu; Zalko je rude- čica oblila, ko je Jakobu roko podala. Mladenča sta stopila med romarje, ktere je Martinec vodil in šla z druzimi v cerkev. Po božjej službi so šli vsi v kopel se kopat, in stareji možje in žene so si dajali kupice staviti; to je bilo treba. Po kopeli so kupovali odpustke. Mama mlinarica je nakupila obilo svetih podob, kronic in raznih druzih darov. Imam mnogo otrok, nosijo v mlin, vsak gleda, da bi mu dala odpustkov", reče babici. Poleg babice je stala stara Brojka, rada bi bila kupila klok- čevo kronico, ali ko je rekel prodajavec, da velja pet grošev dobrega denarja, žalostno jo je spet na stran položila, rekoč, da je draga. — „ Draga pa draga", razpalil se je prodajavec; „menda, žena, svoje žive dni niste imeli klokčeve kronice v roči. Kupite medene potice!" — „1 nu, oče, druzemu ne bo draga, ali meni je, ker imam le eno desetico." — „Za to ne kupite klokčeve kronice", reče prodajavec. — Brojka je šla, ali babica je stopila za njo in rekla jej, naj pojde ž njo k druzemu prodajavcu, ki prodaja blago prav poceni. In lejte! ta prodajavec je prodajal vse pod nič, kakor je babica sama hotela tako, da Brojka za desetico ni dobila le klokčeve kronice, temuč tudi svetih podob in druzih odpustkov. Ko so pa od pro¬ daj avca šli, reče Barbka: „Lejte babica, vi ste temo prodajavcu doplačali, kolikor je bilo premalo; saj sem dobro videla, kako ste pazili, da ne bi videla Brojka. 163 — „Ker si videla, vidi, ali ne povej nikomur; kar daje desnica, no sme vedeti levica“, odgovori babica. — Zalka je kupila srebern prstan, na kterem sle bile goreče srci; tudi Jakob si je precej kupil tak prstan, na kterem ste bilo sklenjene roki. Vse te odpustke so si dali romarji blagosloviti, in blagoslovljeno kro¬ nico, prstan, podobo ali knjigo je vsak hranil, kakor svetinjo. Ko je bilo vse to opravljeno, zahvalili so se romarji svojim gostiteljem, molili Se enkrat na čudo¬ delnem studencu, priporočili se varstvu Matere božje in napotili se proti domu. V Retinskem lesu, blizo devetih razpel, na studencu so počivali; kdor je bil žejen, stopil je k studencu, in ko so videli, da Zalka daje Jakobu iz dlani piti, hodili so k njej, da bi jim tudi dala, kar je ona rada storila. Na to so stari v travo seli, pravili, kaj in zakaj je kdo komu odpust¬ kov nakupil, in govorili o procesijah, ki so tje prišle. Deklice so se razšle po lesu trgat cvetic za vence, in ntladenei so popravljali veliki grob in lesena razpela na njem. — „ Povedite mi, Anica, zakaj je tukaj teh devet razpel?" praša Barbka, pletč Anici kitice za ve uec, kterega je vila. — „Poslušaj, jaz ti to povem. Ne daleč od tod je star grad v razvalinah, pravi se Da Vizemburku. V davnih časih je bival na tem S ra du plemenitaž, ime mu je bilo Herman. Imel je ra d deklico iz neke vasi ne daleč od tod. Hodil je 2a njo še nekdo drug, ali za tega ni marala, dala je besedo Hermanu. Imela je biti svatba. * Na jutro 11 * 164 tega dne je prišla k Hermanu mati in prinesla mn rudečih jabolk ter ga prašala, zakaj je tako zamišljen, in on je odgovoril, da sam ne vč. Mati ga je prosila, naj doma ostane, da je imela hude sanje, ali on je na noge skočil, „z Bogom mati!" in skočil na belca. Ali belec ni hotel ž njim čez prag; mati ga je spet pro¬ sila: „Sin, ostani domd, to je slabo znamenje, kaj hudega se ti naključi"; ali on ni slušal, spodbodel je konja in jezdil čez most. Belec se je spenjal in ni hotel dalje, in mati ga je v tretje prosila; ali Herman ni nič maral, šel je po nevesto. In ko so jezdili 8 svatbe in na to-le mesto prišli, planol je na nj s svojimi tovarši uni mladenič, ki je za nevesto hodil. Začela sta se bojevati protivnika, in Herman je' bil ubit. Ko je to nevesta videla, zabola si je v srce nož, svatje so ubili tega protivnika in tako je v tem boju devet ljudi' poginolo. Pokopali so vse v en grob in postavili jim v spomin devet razpel. Od te dobe so ta razpela vedno popravljajo, in ko poletnega časa tu mimo hodimo, obešamo vence na-nje in vsak moli Očenaš za njihove duše." Tako je dokončala Anica; stara Brojka pa, ki je ondi gob iskala in povest poslušala, obrnola je glavo in govorila: „To ni tako, Anica; Herman je bil plemenitaž z Litoborškega, ne z Vizemburškega gradu, in nevesta je bila iz Svatovnic. In bil je ubit, preden je prišel k nevesti, z drugom starašino; nevesta ga je čakala, ali ne dočakala. Seli so za mizo, in zdaj je zazvonilo mrliču; nevesta J e trikrat vprašala mater, komu zvoni, mati si je vedn* 165 izmišljala, da zvoni temu, da zvoni unemu, dokler ni neveste peljala v kamro, kjer je ležal ubiti Herman. Ko je to videla nevesta, probola si je srce. Pokopali so tukaj vse. Tako sem jaz to slišala", dokončd Brojka. — „Kdo more to razsoditi, ktera izmed naju prav pripoveda, ker se je to zgodilo v starodavnih časih. Naj pa bo uže tako ali tako, dosti zlo, da je bilo. Bolje, ako bi se bila mogla vzeti in srečno živeti.' — „Tako pa bi nihče o njih ne vedel, ne bi se jih spo¬ minjali, ne venčali jim groba", oglasil se je Tomaž, popravljaje jelovo razpelo, ki seje podrlo. „In kaj to pomaga, jaz bi vendar ne bila rada tako nesrečna nevesta", mčni Anica. — „0, jaz tudi ne", reče Zalka, gredč iz lesa s pletenimi venci. — „1 nu, jaz bi si tudi ne želel, da me na poročni dan ubijejo", reče Jakob, vendar pa je bil Herman srečniši od njegovega nasprot¬ nika. Zelo je moral biti žalosten, ko je videl, da to, ktero je ljubil, drug na dom pelje. Zato treba, da za tega bolj goreče molimo, ker je umrl v grehu in nesreči, Herman v sreči in božjej milosti. Deklice ovesijo vence na razpela, razsteljejo ostale cvetice po grobu, z mahom obrastenem, in po molitvi se vrnejo k romarjem. Kmalo potem prime vojvoda Za palico, mladenič za razpelo in prepevaje se napo- hj° romarji proti domu. Na razpotji, ne daleč od Zftrnova, čakajo jih domači ljudjč, ker so zaslišali Petje in v daljavi videli frfrati rudcče trakove. Otroci Za grme materam naproti, ker ne morejo dočakati edpustkov. : Uže preden jo prišla procesija v vds, 166 trobili so dečki na nove trobente, piskali na piščalke, skakali z lesenimi konji: deklice so nosile pirnice, koške, podobe in srčka iz medene potice. Po molitvi v cerkvi se zahvalijo romarji svojemu vojvodu, mla¬ denič postavi sebi izročeno razpelo v cerkev, venec s trakovi ovesi na oltar, in tako se vsi razid<5, vsak na svoj dom. Ko podaje Zalka Anici na razhodu roko, ozre se ta na srebrni prstan, ki je Zalki na roči lesketal, nasmeje, se in reče: „To ni tisti, kterega si kupila?’ — Zalki stopi kri v lice ali preden odgovori, pošepeta Jakob Anici: „Ona mi je dala srce, jaz njej roko.” — Dobra mena; Bog daj srečo", reče Anica. Pri lesenej podobi pod lipami pri mlinu sedi Proškova rodovina in oče mlinar; vsak liip se ozirajo na Žernovsko lirdo. Čakajo romarjev. In zdaj, ko j® solnce poslednje žarke na grič pošiljalo in vrbe širokih hrastov in visokih jesenov zlatom oblivalo, zabele v senci pritličnih vej bele peče, in slamniki se naglo' spreminjajo med zelenjem. „Uže gredč!" vzkliknejo; otroci, ki so se venomer na brdo ozirali, in vsi trije leto čez brv, ki je držala čez reko proti pogorji. Proškovi in oče mlinar, ki toči tobačnico v roki in 1 obrvmi treplje, grcdč za njimi, babici in materi mh- narici naproti. Otroci ljubijo in obskakujejo babico, kakor bi je uže leto in dan ne bili videli, Barbka se hvali roditeljema, da je kar nič nogč ne bolč. Babica spra¬ šuje otrok, ali so seje kaj spominjali, in mati mlinaric 3 praša očeta mlinarja: „Kaj je novega?' — „Cerk- venec seje obesil. To je bila reč! mila mati mlin 3 ' 167 rica“, odgovori oče mlinaf s prav resnim obrazom. — „0d vas človek nikdar resnice ne zve“, zasmeje se mati mlinarica in krene očeta mlinarja po roči. — „Kadar ste domd, draži vas, kadar ste od doma, toži se mu, da nikjer nema pokoja", reče Proškova gospa. — „To je liže tako, botra, možje nas le takrat cenijo, kadar nas pogrešajo." — To in tako govorč, in pripo¬ vedovanja ni bilo konca. Ta božja pot je bila prebi- vavcem male doline, dasi ni bilo daleč v Svatonovice, vendar leto za letom tako imenitna, da je bilo dobrih štirnajst dni o njej kaj govoriti. Ako je pa kdo iz sosedstva v Vamberice šel, govorilo se je o tem četrt leta poprej in četrt leta poznejše in o božjej poti v Mariino Celje govorili so ljudje vse leto. XI. Gospa kneginja odide, ž njo komtesa Hortenzija, odide tudi oče, in žvrgoleče lastovice zapuščajo gnjezda in strehe. Na Starem belišču je bilo prazno, kakor bi bilo pogorelo; mati je plakala, in ko jo vidijo otroci plakati, plakajo tudi. „No, Terezka, ne plakaj", govori babica; .kaj vse to pomaga; saj si vedela, kaj čaka, ko si ga vzela, tedaj moraš potrpežljiva biti. — In vi, otroci, molčite; molite za očeta, da mu Bog da zdravje in da se spomladi zopet k nam vrne." — »Ko priletč lastovke; ne?" praša Nežka." — „To je“, potrdi babica, in deklica si solze otrfe. 168 Tudi okoli belišča začenja biti žalost in tišin«. Les se razsvetleva; ko je šla Viktorica iž njega i dolino, videli so jo uže od daleč. Pogorje orutneneva, veter in valovi odnašajo grmičem suho listje, Bog ve i kam; vrtna krasota je shranjena v kamri. V vrtičn cveto še astra, trobelika in paludnica, na loči za jezom podleski, in po noči hojevajo ondod vešče. Kadar se gre babica z otroci šetat, ne zabijo otroci papir¬ natih pozojev, ktere na vrhu spuščajo. Nežka teka za njimi, steza se po grmih, kamor se je ktera nit prijela. Barbka nabira z babico rudečih jerebik in trnulj, ktere je rabila za lek, ali trga šipke za domačo potrebo, ali trese oskurše, iz kterib dela Nežki korale za roko in vrat. Rada sedeva babica z otroci na vrhu nad gradom; od zgorej gledajo v dolino na zeleni travnik, kjer se pase grajska čeda; vidijo celo mesto in grad na majhnem gričku sredi doline, in lepi park okoli njega je. pod njihovimi nogami. Zelene veternice*) so zaprte, na pomolih ni več cvetic, rože okoli belili kamuenih držajev so uveuole, po vrtu ne hodijo osle- cnui strežaji in gospoda; ampak delavci pokrivajo smrekovimi vejami lehe, na kterib ni več pisanih cvetic. Morajo gospej oko razveseljevati, da se zopet k njim vrne ; redka tuja drevesa, ogoljena zelene obleke, povijajo slamo, vodomet srebrnimi cevmi krijo z deskami -*) Veternica, geuftcrfliigel; ta beseda je krog Loke sploh v rabi. 169 n mahom, in zlate ribice so se poskrile na dno ribnika, kterega površje, sicer tako cisto, krije listje, žabji okraki in zelena prevlaka. Otroci se ozirajo doli, i -spominjaje se dneva, ko so s Hortonzijo po vrtu šetali, v sobani jeli; kako krasno je bilo takrat vse to! mislijo si: »Kje koli je ona sedaj!" Babica pa rada gleda na nasprotno Zliško stran, čez vasi, zverinjake, gaje, ribnike in lese, preko Novega mesta, Opočna do Dobruške, kjer biva njen sin, in za DobruŠko, med gore, kjer stoji' mala vas, v kterej ima toliko milili prijateljev. In kadar oči obrne na vskod, stoji pred njo krasen srp Krkonoških gor od dolzcga Hejšovin- skega hrbta do Snežke, v oblacih zavite in snegom pokrite. Kažeč na Hejšovino, govori babica otrokom : »Tam mi je znana vsaka steza, tam med temi gora ni stoji Kladsko, kjer se je vaša mati rodila, tam so Vamberice in Varta, v le-anih krajih sem živela neko¬ liko srečnih let." Zamisli se. Barbka pa jo premoti sprašanjem: „V Varti sedi Šibila na mramorjevem konju, ne?" — „Pravijo, da v Varti na nečem griču. Sodi neki na mramorjevem konju, sama iz mramorja ■zsekana, in drži proti nebu vzdignjeno roko. Ko neki vsa v zemljo zleze, da se jej še prsti ne bodo videli, tedaj so izpolni njeno prerokovanje. Moj oče je rekel, dajo je videl, in da je bil konj takrat uže do prs v zemlji." — »In kdo je bila ta Šibila?" praša Nežka. — Bila je modra žena, ki je prorokovala prihodnje reči.“ — »Kaj pa je prorokovala?" vprašata dečka. ‘ »To vam sem uže povedala", reče babica. — 170 „Pozabili smo uže." — .Tega ne smete pozabiti." — „ Babica, jaz se še spominjam", reče Barbka, ki je babico prav pazljivo poslušala; .lejte, Šibila je prero¬ kovala, da pride nad češko zemljo mnogo nadlog, da bodo vojske, lakota in kuga; najhuje pa bo takrat, ko ne bo hotel poznati oče sina, sin očeta, brat brata; ko ne bo nič več veljala ne beseda, ne prisega; in kadar bo tako liudo, neki da bode češka zemlja na konjskih kopitih raznesena." — Dobro si zapametila, Ali Bog vari, da bi kdaj tako bilo", vzdahne babica. Barbka kleči' pri babičinih nogah, sklepa roke na njenih kolenih, vpira jasne oči' v resno babičino lic« in zopet praša: „Kako je pa tisto prorokovanje, ki ste ga nam povedali, veste, o Blaniških vitezih, o svetem Vaclavu in svetem Prokopu?" — „To je prorokoval slep mladenič", odgovori babica. — »Ali, babica, mene je časi tako strah, da vam ne morem povedati, lejte, vi bi tudi ne želeli, da bi bila češka zemlja na konjskih kopitih raznesena?" — lt Blaženo dekle, kako bi mogla take nesreče želeti, saj vsak dan molimo za blagor češke zemlje; saj je ona naša mati. No, in ali hi hladnokrvno gledala mater v pogubo padati? Kaj hi vi počeli, ako bi vam hotel kdo mater ubiti?" ^Kričali bi in plakali”, oglasita se dečka z Nežko." „Vi ste otroci", nasmeje se babica.— „Braniti bi J° morali, ne, babica?" reče Barbka in oko jej zažari.-" „Tako, deklica, tako, to je pravo, krik in jok nič « e pomaga", reče starka in položi roke vnuki na glavo. — „Ali, babica, mi smo mali, kako bi mogli potna' 171 gati ?*' mčni Jožek, ki mu mrzi, da ga babica za malo sodi. — „Ne veste, kaj vam sem pravila o malem Davidu, ki je pogubil Golijata? Lejte. tudi mali mnogo more, ako trdno upa v Boga — pomnite to. Ko dora- stete, pridete v svet, spoznate zlo in dobro, zapeljavali bodo vas, pridete v skušnjavo. Pa se spominjajte svoje babice, kar vam je govorila, ko je z vami bojevala. Lejte, jaz sem zavrgla dobro življenje, ktero mi je pruski kralj obetal, in raja sem izbrala nadlogo, nego da bi bila dala otroke potujčiti. Ljubite tudi vi češko zemljo, kakor mater svojih upov, bodite jej dobri otroci, in ne izpolni se prorokovanje, kterega se bojite. Jaz ne učakam, da vi dorastete, ali nadjain se, da se boste spominjali babičinih besed", govori babica s trepetajočim glasom. „Jaz jib nikdar ne pozabim", šepeta Barbka in zakrije lice med babičine koleni. Dečka molče stojita, ne umeta babičinih besed, kakor jih umč Barbka; Nežka pa, priplezavši k babici, reče z jokajočim glasom: „Ali babica, vi ne umrete, kaj ne, da ne?" — „Vsemu na svetu pride svoj čas, mila deklica, tudi mene pokliče Bog", odgovori babica Nežki, ter jo vroče k sebi pritisne. Za Lip vsi utih- no j° J babica se zamisli, otroci ne vedo, kako začeti. ^ a j zaslišijo nad seboj fofotanje, in ko oči po¬ mignejo, vidijo v zraku frčati trumo ptic. „To so divje g°st", reče babica; teh nikdar ne lett mnogo skupej, ena rodovina, in letč v posebnem redu; pogledite, J'’e letč pred druzimi, dve za njimi, vse druge druga poleg druge, na daljavo ali širjavo, le da se časi v 172 polkrog zasučejo. Kavke, vran e, lastovke letajo v velicih trumah, nekoliko jih leti naprej, te iščejo poči¬ vališč družim, zadaj in na straneh leti straža, ki varuje v nevarnosti samic in mladičev; ker srečavajo sovražne trume, in začne se boj." — „Ali, babica, kako pa se morejo bojevati, ker nemajo rok, da bi mogle držati meč i puško?" oglasi se Tonček.-— „Te se bojujejo po svoje s prirojenim orožjem. S kljuni se sekajo in s perutmi se bijejo tako ljuto, kakor ljudjč z ostrim orožjem; časi jih v tacih bojih mnogo po¬ pada.* — „To so glumpaste", reče Jožek, — „1 no, mladenček, ljudjč imajo um, in vendar se koljejo za malo in za nič, da se pokoljejo', odgovori babica, vstane s klopi in podviza se z otroci domu. „Pogledite, solnce je na zahodu, zahaja v zamok, jutri bo dež“ ; obrnovši se pa k goram, pristavi: „in Snežka imazdstavo." — „Ubogi gospod Sluga, ta spet trpi, ker mora hoditi po lesih", miluje ga Tonček. — „Vsak stan ima svoje težave, in kakoršnega si kdo izvoli, prenašati mora hudo z dobrim, ako bi tudi za glavo šlo", reče babica. — „Jaz bom vendar lovec m z veseljem pojdem k Slugi", oglasi se Jožek in spusti v zrak pozoja, teče z vrha v dolino in Tonček za njim, ker se začujejo zvonci kravje čede, ktero pastir z loke domu žene. Otroci se razveselč lepih krav, posebno teh, ki so prve in nosijo na rudečih remenio bronaste zvonce, ki ima vsak drug glas. Vidi se ji®> da umejo to zvonjenje, ponosno z glavami otresajo* da zvonci bingljajo in milo žvenkljajo. Ko jih Nežka ( 173 ugleda, začne peti: „Zvonci pojejo glasno, kravice domu gredo", in vleče babico z griča; babica pa se ozre po Barbki, ki stoji še na vrhu. Ona se je zagle¬ dala na nebd, na kterem se kažejo na zapadu naj- krasneje podobe. Tu se vzdiguje svitla, čedno vpo- dobljena orjaška kopa izza temne gore; tu dolgi lesi; tu majhni vrhi in na njih gradovi in cerkve; tu na ravnini tenki stebri, zbočena vrata, podobna povodnim stavbam, zapad je obrobljen z rudečim žarom v zlatih hieroglifih. In te kope, lesi in gradovi ginejo, in delajo se na njihovem mestu še čudniše podobe. Deklici je to tako všeč, da pokliče babico gori; ali babica neče Se enkrat na grič, pravi, da nema več mladih nog, in deklica mora iti za druzimi. O vseh Svetih rano gredd otroci babici kakor po j navadi naproti in govore s potjo : „Danes nam prinese. I babica iz cerkve sveč." „In babica prinese sveč in reče: „Ker ne morem iti na pokopališče molit za duše, prižgemo sveče doma." ■— Tako se spominja duš z otroci vsako leto dorad. Na vernih duš dan zvečer prilepi goreče sveče po mizi, pri vsakej ime- : nuje dušo, za ktero jo je prižgala. Naposled jih še nekoliko prilepi, pa ne imenuje nobene duše ter govori: »Te pa naj gorč za tiste, kterih se nihče ne spominja." — „Babica, tudi jaz eno užgem za nesrečno svatbo v Hrtinskem lesu?"— „Užgi, užgi, deklica; naša molitev jim bo morebiti mila." In Barbka prižge še eno svečo, babica poklekne z otroci k mizi in molijo vsi, dokler sveče gore. „Večna luč naj jim sveti, naj počivajo v miru", 174 dokonča babica molitev, otroci pa morajo reči: „aroen." Teden po vernih dušah oznanuje babica otrokom, ko jih budi, daje prišel sveti Martin na belem konju. Otroci naglo poskačejo s postelj, tekajo k oknu — in glej, povsod je vse belo. Na pogorju ni nobenega zelenega lista, ne na vrbah ob reki, ne na olšah ob potoku. V lesu so le jele in smreke zelene, ali njihove veje so se pod težkim snegom pobesile. Na oskuršu, ’ ki stoji blizo hiše, in na kterem visi še nekoliko zmrznjenih strokov, sedi vrana, in perutnina na dvoru tiho stoji' in se čudi tej novoti. Le vrabci veselo ; skakljajo po snegu in pobirajo, kar je kokošim ostalo. , Mačka, vračaje se z lova, otresa se pri vsakej stopinji in naglo skoči na peč. Psa pa, mokra do kolen, gonita se veselo po snegu. „Sneg, sneg, to je dobro, vozili se bomo na seneh“, zavriskajo otroci, pozdravljaje zimo, kterajim je prinesla zopet druzega veselja. Sveti Martin jim prinese dobre rožičke, in po svetem Martinu imajo v hiši perjevke. Ali predice so jim mnogo ljubše, ker imajo pri preji več svobode. Ko sedejo perjevke v kuhinji okoli dolge mize in navalč na mizo visok zagreb perja, kakor val snega, odžene babica Nežko in dečka od mize. Vendar se prigodi, da se Jožek enkrat vmes vrine in pade v zagreb; lahko je pomisliti, kako seje udelal. Od te dobe govori babica, da malih ni varno jemati za mizo. Se vč, da navadno ne smejo k mizi, -ne pihati, ne z vrati luskati, precej so karani. Edino 175 veselje pri perjevkah so pravlice in pripovedke o strahovih in grajskih stražnikih, o veščah in ognjenih možeh. V dolzih meglenih večerih, ko prihajajo per- jevke in predice iz koče in večkrat iz ene ali druge vasi, sliši se časi: Tu in tu je strašilo; in ko se začne o tem govoriti, ni konca ne kraja, ker vsaka v6 kaj tacega. Tudi Kramolenski hudodelci, ki so bili spo¬ mladi v ječo vtaknjeni, in so na zimo domu prišli — ljudje so govorili, da so prišli iz šole, ker se neki vsak ' lahko kaj nauči — dajo večkrat ljudem priliko, da imajo kaj govoriti. Od teh pride govorica na hudodelce sploh, ■n potem se govori o grajščinskih čuvajih ali lesnih tatčh. Otroci sede kakor mutci, še sopejo skoraj ne, za ves svet ne bi šli skoz vrata, tako »se boje. Zato pa babica nema rada, ko take reči pripovedujejo in c asi take besede ustavi. Po svetem Martinu je v mestu sejm; Proškova gospa gre z Jeri o in Urško nakupit posode in različnih Potreb za zimo. Otroci ne morejo dočakati matere, ker jim je vselej prinesla igrač in medene potice, in babica vsako leto dobi volnene nogovice, copate in Sest vrvic za kolovrat. Ko jih spravlja v škatljico, govori Jožku: „Ako bi tebe ne bilo, bila bi dosti ena." k^ežka dobi to pot leseno desko, na kterej je abe- ce da. „Ko pride jutri gospod učitelj, začneš se učiti; ® a J se neznansko dolgočasiš, kadar se drugi učč. In ker si se naučila očenaš in pesmice, naučiš se tudi abece", reče mati. Deklica od radosti poskoči in precej pazljivo črke progleda; postrežljivi Tonček se 176 ponudi, da jo nauči: i, e, a, o, u; ali ona skrije abe- cednico za hrbet in reče: „Od tebe se nečem učiti, ti tega ne umeš tako, kakor gospod učitelj." — „Za božji čas, da ne bi umel abce, ker berem iz knjige", tegoti se deček. — „Ali v knjigi to ni tako", zavrne ga deklica— „Jej, jej, ti si bedasta!" ploskne deček z rokama. — „No jaz, ti si- 1 , pokima Nežka z glavo in gre z abcednico k luči. Ko se ta dva o učenosti prepirata, dela Jožek v kuhinji Sultanu in Grivcu kon¬ cert, trobi na trobento in bobna na boben, kterega mu je mati s sejma prinesla. Psema’ ne more ta godba posebno prijetna biti, dvigavata gobca, Sultan laje in Grivec tuli, daje gr( za poslušati. Babica s hčerjo v kamri pospravlja nakupljene reči, zaslišavši pa to muziko, priteče, ko bi jo kdo podil: „Mislila sem si, da je to ta zanikrnik, na tebi ni dlake dobre, deček! Ali molčiš!" Jožek vzame trobento iz ust, pa ko bi ne bil slišal, kar jo babica rekla, spusti se v smeh, rekoč: „Le pogledite, kako huda sta psa, ker jim * 1 delam muziko ! 11 — „Ako bi imela psa um, rekla bi ti, tako muziko naj kozel posluša, umeš? Precej to odloži! Zares, ako boš tako razposajen, rečem letos svetemu Miklavžu, naj ti šibo prinese", žuga babico in ga požene v izbo. — „No, to bo lepa reč, v mestu so pravili, da je nakupil sveti Miklavž poln voz darov, in da bo letos obilo nosil; se vč da le tistim, ki so poslušni!* oglasi se Urška, zaslišavši med vrati babi¬ čine besede. Ko pride drugi dan učitelj, približa se Nežka s svojo abecednico in sede k drugim; dobro 177 pazi, in ko mine ura, priteče zelo zelo vesela k babici in pove, da poznd uže vse črke v prvej vrsti in precej jih babici imenuje, pove tudi znamenja, kakoršna jim je gospod učitelj prisodil, da si jih dobro v glavo vtisne. Mati in babica ste ž njo zadovoljne, vzlasti, ker jih že drugi dan poznd; zato pa jih češče babici kaže in zahteva, da jo babica posluša; naposled jih tudi babica kakor vnučka pozna. „Lejte no", reče, »svoje žive dni nisem mislila, da bi se še kdaj mogla abece naučiti, in zdaj na stare dni se mi je to pripe¬ tilo. I nu, ako hoče biti človek z otroci, mora biti sam otrok." Necega dne prileti Jožek v izbo in kriči: i,Otroci, otroci, pojdite gledat, babica je prinesla iznad ,2 be kolovrat!" „Je to tako čudo?" kara mati otroke, Vl de, da so vsi skoz duri ženo in ž njimi tudi Barbka. Kes je, da ni čudo, ali mati ne pomisli, koliko veselja J e babica s kolovratom v izbo prinesla. S kolo¬ vratom hodijo predice na prejo, in ž njimi krasne Pripovedke in vesele pesmi. Matere sicer ne mi¬ kajo ne pripovedke, ne pesmi; ona raja sedeva v svojej izbi in bere v knjigah iz grajske knjižnice, in ko babica reče: „Povedi tudi nam kaj 12 teh bukev", in mati kaj povč, to ne mika ne otrok, ae druzih tako, kakor življenje na Dunaju, kadar 2 ®čne o tem pripovedovati; to je vsem všeč, in pre¬ sne govorč: „To mora biti k ras ni v tacem mestu", °tr°ci pa mislijo: Ko dorastemo, pojdemo tudi tje P°gledat! Ali najljubše je vsem, razun matere, če Babic*, J2 178 začne babica pripovedovati basni o deklicah s zlatimi zvezdami na čelu, o knezih in kraljičih, zakletih v leve in pse, ali celo v skale, o oreških, v kterih so bile zložene cele drage obleke, zlatih gradovih in morjih, v kterih prebivajo prasne morske deklice. Mati ne opazi, da se je Barbka med vezenjem zamislila in skoz okno gledala po golej rebri in zametenej dolini, da bi zapazila ondi rajski vrt, grad iz dragih kamenčkov, tiče ognjenih barv, gospe, kterim zlati lasje okoli glave vej6, in da se jej jo zamrzla reka promenila v sinje morske valove, po kterih se zibljejo krasne morske deklice v koralnih školjkah. Sultanu, ki raztegnjen na tleii leži, ne sanja se o časti, ktero mu dečka večkrat dajeta, imevši ga v mislih za zakletega viteza. — In kako milo je v izbi, ko mrak nastane! Urška zapre veternice, v peči pokajo smol¬ nata polena, sredi izbe postavijo visok leseu svečnik, v železne njegove roke vsade goreče luči, in krog in krog postavijo klopi in stole predicam; babica vrh tega navadno pripravi pehar krhljev in češpelj za oslinek. Kako hrepenč otroci, da bi brzo vežen« duri zaškripale in prikazale se predice na pragu- Ker takrat, kadar so imele priti na prejo predice, babica ni začela pripovedovati, dokler se niso sošle. Ccz dan prepeva adventne pesmi. Dokler otroci še ms« dobro poznali babice, njenih dobrih in slabih ut mislili so, da jim mora in mora streči s pravljicam 1, Ali babica jih šembrano hitro odpravi. Bodi si, d* jim začne praviti o pastirju, ki je imel tri sto ovec 111 179 gnal jih je na pašo, prišel k brvi, kije bila tako ozka, da ovce niso mogle čez drugače, nego druga za drugo. „Zdaj moramo počakati, da bodo vse čez", pristavi in umolkne; ko se kmalo potem otroci oglasž: „Babiea, ali so uže čez?" odgovori ona: „1 kaj vas napada, dve dobro uri bo trpelo, preden bodo vse Čez. Otroci so uže vedeli, kaj to pomenja. Bodi si, da spet začne : „No, ker ne morete strpeti, pa povem. Mislite si, da imam sedem in sedemdeset mavh, in v vsakej mavhi drugo povedko; iz ktere mavhe hočete povedko, da vam jo povem?" — „Naj bo iz desete", zakličejo otroci.—- Tedaj iz desete; v desetej mavhi je ta-le povedka: Bil je kralj, imel je na peči valjar, na valjarju mačko; poslušajte, dolga bode." In spet je po povedki. Najhuje pa je, kadar babica začne o rudečej kapi. Tega otroci ne morejo slišati, precej uteko; pri vsakej drugej povedki bi mogli babico sprositi, pri tej pa kar črhnoti ne smejo, ako nečejo slišati ponavljanja lastnih besed. Ker vidijo, da ni drugače, čakajo potrpežljivo predic. Vselej pride Zalka najprva, z a njo Jakob, potem Kodrnove Cilka, Jeričine in Urškine tovarsice, Časi tudi mati mlinarica in Lenčka 'a lovčeva gospa, in enkrat na teden Zalka seboj pri¬ pelje mlado Tomaževko, za njo pa navadno Tomaž Pride. Preden se ženske ogrejejo in za kolovrate sedejo, govori se o tem in unem. Ako se je kterej aomd kaj novega prigodilo, ako je ktera kako novico slišala, govori se o tem; če je praznik, in ž njim kako »arodna navada ali vraža združena, vse to daje priliko 12 * 180 h govorici. Na večer pred svetim Miklavžem precej praša Zalka Nežke, ali je uže nastavila na okno copate, ker Miklavž uže okoli hodi. „Nastavi ba¬ bica, ko pojdem spat', reče deklica.— ,Ne nastavljaj malih svojih copat, reci babici, naj ti posodi velike", svetuje Zalka. — „To ne gre", oglasi se Jožek; tako bi bili mi prekanjeni." — Saj vam Miklavž le palico prinese", draži ga Zalka. — „Saj Miklavž uže sam ve, da ima babica še od lani shranjeno, in da nas nikoli ne tepe", odreže se Jožek; babica pa mčni, da bi Jožek večkrat šibo zaslužil. Praznika svete Lucije so se otroci bali. Bila je vraža, da hodi to noč Lucija okoli; to je bila dolga, razmršena žena, in bali so se otroci, da bi jih ne vzela, ako niso poslušali. „Strah je v sredi votel, ob krajčk ga jia nični", govori' babica, in nema rada, če kdo otroke straši; ona uči: „Ne bojte se ničesa, le jeze božje;" tudi jej ni prav, ako jim kdo vraže razklada, ker tudi oče ne trpi' pravljic o povodnjem možu, praproti, veščah, ognjenih možčh, ki se večkrat pred človeka postavljajo, kakor škopnik, kterim se p* mora človek za tako svitlobo na poti lepo zahvalili in družili tacih in enacih reči' — tega ona ne unič, ker je bila vera va-nje uže v njej vkoreninjena. b)na meni, da je vsa narava navdahnjena z dobrimi m hudobnimi duhovi; veruje tudi, da Bog hudobnega peklenskega duha na svet pošilja, da skuša pravien® ljudi; vse to ona veruje, ali ničesa se ne boji, h er ima v srcu trdno, stanovito zaupanje v Boga, ki i® 8 181 v oblasti ves svet, nebo in pekel, brez Čigar volje Človeku ne pade las z glave. To zaupanje si priza- 1 deva tudi v otroška srca vtisnoti. Zato brzo zavrne Urško, ki začne na dan svete Lucije praviti o belej ženi, rekoč, da Lucija le po noči vpije. Najbolj to ume Jakob, on vedno dečkoma izrezljava sem', pluge, vozičke, ali jima dela smolenice, in dečka se ne ganeta od njega. Ko se govori o kacem strahu in se Tonček k njima stiska, reče mu: „Nič se ne boj, Tonče, na črta vržem križ, na straha kol, pa ji izmlativa." To je dečkoma všeč, in z Jakobom bi šla kamor koli, bodi si o polnoči; babica kima in govori; „1 nu, kaj se hoče, mož je vendar le mož!" — (l To je res, in Jakob se ne boji ne vraga, ne gospoda oskrbnika, ki je huji od vraga", reče Zalka. — „No, kako pu“, poprime besedo babica, ker govorimo o gospoda oskrbniku, ali se nadjaš službe v grajščini?" — »I mislim, da iz tega nič ne bo, od dveh strani se •ni zavira, in plete se v to mnogo zlih ženskih, in te ®e izpodkopljejo." — „Ej, ne govori tako, morebiti se to še poravini', reče žalostna Zalka. — „Želel bi, kakor ti, ali ne vem. Oskrbnikova liči mo grozno sovraži, ker smo Italijanu tako zapeli. Ona si ga je obetala; ali ko mu je gospa kneginja naglo slovo dala, skazila se je vsa osnova. Vedno očetu na Ušesa trobi, naj me ne vzame v grajšeino. To je ena; druga je županova Lucija. Ta si je izmislila, da bi J f 'j bil kralj v predpustnej igri, in ker jej te časti uisem privolil, tegotil se bo župan, in ko, dade Bog Pomlad, mislim, da zapojem: „Kaj maramo mi, ki 182 smo fantje mladi, vojakov pomanjka, pa pojdemo mi“, in Jakob začne peti, pojo tudi deklice, le Zalka se spusti v jok. „No, molči, deklica, do pomladi je daleč, kdo v6, kaj Bog da", tolaži jo babica. Zalka si sicer oči otre, ali vendar jo žalostna. „Ne misli - tega, morebiti vendar oče to kako poravnd", reče Jakob, prisedši k njej. — „In zakaj bi jej ne mogel biti kralj brez kakoršne koli zaveze ?* prača babica. — „Pač, da, babica, nekteri mladenči bodijo k dvema, trem deklicam, in vendar lo eno vzamejo, in deklice delajo tudi tako. Jaz Tli ne bil Lucii prvi gizdalin, in ne mogel bi tudi poslednji biti; ali pri nas se ni slišalo, da bi mladenič vzel dve dekleti, obe kmalo in kadar gre za kralja, toliko je, kakor bi šel k poroki." — „ Tedaj si prav storil, da si odrekel", pritrdi babica. — „Kaj je Lucijo prijelo, da ravno tebe hoče, kakor bi ne bilo dosti drugih mladenčev v vasi', tegoti se Zalka. — „Oče mlinar bi rekel: vsak človek ima svoje muhe" posmeje se babica. Pred božičnimi prazniki se vrste povedke in pesmi z govorico o kolačih in poticah, kako belo moko ima ktera, ali mnogo masla vmesi, deklice pripovedujejo o drožeb, otroci pa se vesele potic, streljanja, jaslic in kolednikov. XII. Bila je navada pri mlinarjevih, pri lovcu in na Starem belišči, da kdorkoli je prišel na Sveti dan in o godek, dobil je jčsti in piti do sita, in ako bi ne 183 bil nihče prišel, na cesto bi bila šla babica iskat gosta. Kako veselje pa je imela takrat, ko je iz nenada prišel pred Svetim dnevom iz Olešnice sin Gašper in bratranec. Pol dneva radosti plaka in vsak hip hodi od poprtnjaka v hišo, da se nagleda sina, da praša bratranca, kaj dela ta ali ta v Olešnici, in vedno otrokom ponavlja: „Le pogledite tu-le strička, ves je podoben vašemu dedu, le vzrasel ni tako." — Otroci ogledujejo strička od nog do glave, od vseh strani in všeč jim je posebno zato, ker na vsako besedo lepo odgovarja. Vsako leto se hočejo otroci postiti, da bi videli zlato prasfe; pa nikoli se ne zgodi; volja je dobra, ali mes 6 slabo. Na Sveti dan je vsak, kdor koli si bodi, obilo obdarjen, tudi letečina in živina dobi poprtnjaka, in po večerji vzame babica košček od vsacega, kar je bilo za večerjo, polovico pomeče v potok, polovico zakoplje v vrtu pod drevd, da bi voda čista in zdrava ostala in zemlja obilo rodila; vse drobtine pa vrže na ogenj, da ne bi škodoval. Za hlevom trese Jerica bezeg in govori: „ Tresem, tresem bez, povej mi ti pes, kje je moj mili dnes“; 1 >n v izbi vlivate deklici svinec in vosek in dečka spuščata svečice v orehovih lupinah na vodo. Jožek skrivaj suje skledo, v kterej je voda, da plusne, in lupine, ki pomenjajo ladije življenja, splavajo od kraja v sredo. Gledaje to, kliče veselo! j^Gledajte, jaz pridem daleč daleč po svetu!" — ,,Ah, mili deček, ko prideš na prod življenja, med krnice in pečine, ko bodo valovi ladijo tvojega življenja premetavali; 184 spominjal se bodeš klavrno tihega pristana, od kteregs si odplul", ■ reče tiho mati in prekolje, dečkovo jabelko „na srečo“ v enake polovici. V jedru so peške, tri čisto zdrave, dve pa neizrejene in piškave. Vzdahne, odloži ju in prekolje drugo jabelko za Barbko, in vide spet zatemnelo jedro, reče: „Tedaj ne bo ne ta, na uni popolnoma srečen!" Prekolje ga še za Tončka in Nežko in v teh so zdrave peške v štirih lušinah. Ta dva morebiti, misli mati; ali Nežka jo izbudi iz misel tožeč, da jej ladija neče plavati od kraja in da skoro sveča pogori. „Saj tudi moja ugaša in ni prišla daleč", reče Tonček. Med tem zopet nekdo trkne na skledo, voda plusne in v sredi plavajoče ladji potonete. (/ Lejta, lejta, vidva pred nama umerjeta!“ zavpijeta Nežka in Tonček. — „To je le zato, ker sva bila daleč, odgovori Barbka, in Jožek pritrdi, mati pa žalostno gleda ugasnjene sveče in misel se polasti njene duše: ni-li morebiti ta nedolžna otročja igra preroštvo bodočnosti? — . „AIi nam Bog kaj pri¬ nese?' 1 prašajo skrivaj otroci babice, ko začno z mize pospravljati. — „Tega jaz ne morem vedeti, poslu¬ šajte, ali ne zazvoni", reče babica. Otroci stopijo k oknu in menijo, da mora iti Bog okoli hiše, in da jih zasliši. — „Kaj ne veste, da zdaj ni Boga videti in ne slišati?" reče babica. „Bog sedi v nebesih na svitlem prestola in pošilja darove pridnim otrokom po angelih, kteri jih prinašajo na zlatih oblačili. Nič ne boste slišali, le majhen zvonček.* Otroci gledajo v okna, pobožno babice slušaje. O tem se 185 zabliska skoz okna svitel žar in zunaj začne zvonček peti. Otroci sklenejo roke, Nežka pa tiho šepeti: ^Babica, ta svitloba je bila Bog, ne?“ —Babica pri¬ trdi; zdaj pa mati v izbo stopi in povč, da je v babi- Činej kamri Bog prinesel. To je skakljanje, to je veselje, ko vidijo osvetljeno, okrašeno drevesce in na njem krasne daril Babica sicer ni poznala te navade, na kmetih tega ni bilo; ali bila jej je po srcu; davno pred božičem uže misli na drevesce in ga pomaga hčeri krasiti. V Nisi in v Kladsku je sploh ta navada; ali še pomneš, Gašper? bil si takrat, ko smo tam bivali, uže krepek mladenič 1 *, reče babica sinu, tjehavši hvaliti otrokom dari in sedši k peči poleg sina. — „Kako ne bi pomnol; to je lepa navada, io prav imaš, Terezka, da se je držiš; otrokom ostane v dobrem spominu v truda polnem življenji. Tega dneva se človek še na tujem najraji spominja; jaz sem to skušal mnogo 16t, ko sem bil na tujem. Večkrat je bilo pri mojstru dosti dobro, ali vedno sem si mislil: da bi pač sedel pri materi in imel kaše z ®edom, svinjine, makove juhe in graha in zelja; vse to dobre jedi vam bi za to dal." — „Naše jedi", nasmeje se babica: »ali si uže pozabil suhega sadja? —• •To veste, da sem ga najraji imel; v Dobruški mu pravijo muzika. Nekaj druzega pa sem se domislil, kar smo vsi radi poslušali." — „Uže vem, kaj misliš; Pastirsko koledo; to je tudi tukaj; počakaj, kmalo jo 2a enješ', reče babica in ne izgovori še dobre, ko so °glasi zunaj pod oknom pastirski rog. Najpred se 186 začuje pastirska koleda, potem pa pesem: ^Poglejte, čudo se godi — kaj mora nek to biti —• svitloba je o polnoči — kaj mora pomeniti itd." — „Prav imaš, Gašper, ako ne bi slišala te pesmi, ne pretekli bi mi prazniki tako veselo", reče babica z veseljem poslušaje, In odide in dobro obloži' pastirja. Na svetega Štefana dan gresta dečka koledovat k mlinarju in lovcu ; ako bi ne bila prišla, mislila bi bila mati mlinarica, da se jo na-nju strop vdrl, in sama bi bila na Staro belišče pritekla. Bertik in Franček pa za povračilo prideta doli koledovat. Drugi dan pa je ženskim bud dan. Bila je tepežnica s koledo. Proškovi rano vstanejo in se napravijo; pa uže se za vrati glas čuje: „Jaz sem mali kolednik", in zdaj nekdo na vrata potrka; Jerica gre odpirat, ali odpira previdno,* morebiti sta dečka, ker je bilo gotovo, da nobeden znanec tepeškanja m prizanesel. Oče mlinar je najprvi izmed vsili prišel k prav po hinavski voščil vesele praznike, pod suknje pa imel skrito brezovko; pa kar naglo zamcžkne, potegne šibo in začne ženske napletati. Vsi dobe* tudi gospodinjo, Nežko in babico šlene po krilu rekoč, | „da bi bolh no redile." In kakor vsak drug kolednik, j dobi tudi oče mlinar jajce in jabeiko. „Kaj otroka, kake sta koledovala?" praša oče mlinar dečkov. „To sta pridna, sicer se jima neče s postelje, denes pa, ko sem vstala, bila sta uže v izbi, da bi me tepežkala", žaluje Barbka, in oče mlinar in dečka se jej smejeta. Pride tepežkat tndi gospod lovec, in Jakob in Tomaž, s kratka, ve® 187 i. dan ni miru, in deklici, ko zagledate mladenče, pokrijete e , gole rame s zastori. i. Božični prazniki mind; otroci uže med seboj li govord, da pridejo sveti trije kralji, da pride gospod ). učitelj pisat na duri svete tri kralje in koledovatj m po svetih treh kraljih praznujejo predice še le •t .dolgo noč. * Na Starem belišči in pri mlinarju to n ni bilo tako, kakor v vasi, kjer je bilo mnogo mladine; a tam so volili kralja in kraljico, bila je muzika, naredili 'i so preslico in povesmo nasadili nanjo. Na Starem tališču pripravijo dobro večerjo, predice se zberd, e poje se in jd in pije; in ko se kar nenadno oglasi ! z a vrati lajna, zaend v kuhinji plesati. Pride tudi s Tomaž, oče mlinar in lovec, pride še nekoliko druzib, 8 111 ples je gotov. Kuhinja je bila z opeko vložena; ■i a b deklice tega ne gledajo, in kterim je žal čevljev, 1 Pišejo bose. r ,No, kako pa, babica, mogli bi z menoj I krilo malo provetriti?" zamežkne oče mlinar, prišedši II v izbo, kjer so sedeli stari, in stopivši med plcsavce i m plesavke v kuhinjo, kjer je bila tudi babica, da i J e gledala malih, ki so se pleli sredi kolobarja s Sul- tunom in Grivcem. „1 mili oče mlinar, bili so časi, ■i ta nisem nič marala, bilo bi, da sem imela polno nogo 0 tavavih žuljev, da sem le plesala. Da sem se le v ‘i tačroi ali po leti na podu prikazala, uže so kričali * Hladenči: „MajdaIena je tu, zaigrajte poskočnico! > Bajdi, in Majdalena se je zasukala, da je bilo kaj. ^ Ali zdaj, ti mili moj Bog, enaka sem dimu nad streho." 8 .Zakaj neki ne; vi ste še kakor prepelica, 188 babica; še bi se mogli zavrteti", meni oče mlinar in zatoči tobačnico v roči. — „Tu-le je plesavka, oče mlinar, ta se zna sukati kakor vreteno", smeje se babica, vzemši za roko mlado Tomaževko, ki stoji za mlinarjem in posluša pogovor. Veselo vzame mlada žena očeta mlinarja za roko in reče Kodrni, naj zaigra prav počasi. Kodrna, držč v enej roči kos prosen- jaka, v kterega od časa do časa vgrizne, začne lajnati, in hočeš nočeš, oče mlinar mora v kolobar; mladina mu začne ploskati, da pride tudi mati mlinarica iz izbe gledat, kaj se je tu dogodilo. Ko pa pristopi, vzame jo Tomaž na ples, in tako tudi stara kri malo poskoči; babica pa se očetu mlinarju smeje. — 1» jedva je bilo po „dolgej noei“, uže spet je bila veselica pri mlinarju; zaklali so prasfe, pekli klobase, in pri tem so morali biti prijatelji s Starega belišča in gospod lovec; oče mlinar pošlje sem' ponje. Pozneje je bila ta veselica pri lovcu in nazadnje pri Prošku.^ Necega dne pridejo igravci. Kodrnov Vaclav je kralj Dioklecijan, gospa Dorota njegova sestra Lida, dva dvornika sta sodnika, dečki, morebiti iz Zernova, p a rabelj in njegovi hlapci. Hlapci in dvornika neso | mošnje za dan. Pred Proškovo hišo je bila drsalka, tam igravci obstojč in se malo podrsajo; gospa Dorota jih skesano gleda in mraza trepeče. Sili sicer, da b 1 šli, ali kaj, ker je ne slušajo, odgovarjajo le s kepa® 1 ’ in med drsanjem kepa drug druzega. Naposled idej 0 v hišo, pred ktero psa hudo lajata, otroci pa z veseljem sprejmd. K peči odložč obleko 111 mošnje. Imajo preprosto obleko; gospa Dorota bratove čevlje, čez svoje krilo belo zagrinjalo, ktero jej je Lenčka posodila za vratom korale, belo pečo in krono iz papirja. Dečki imajo čez obleko bele srajce, za pasom pisane rute, kape iz papirja. Dio¬ klecijan ima tudi krono in plašč, mlinaričin vezen nedelj in zastor, kterega mu je iz drage volje posodila. Ko se malo ogrejejo, stopijo sredi izbe in začn6 uganjati burke. Otroci so jih sicer vsako leto slišali, ali vselej so jim bile močno všeč. Ko pa kralj Dio¬ klecijan, pagan, obsodi gospo Doroto, kristjano, da ima umreti pod rabeljuovo roko, vzemč jo hlapci pod pazuho in odvedo na morišče, kjer jo čaka rabelj z , golim mečem in z grozno hladnokrvnostjo zavpije: 1 ,6ospa Dorota, poklekni pred menoj -—- nič se mojega meča ne boj — le skloni glavo junaško — odsekam ti jo korenjaško! u Gospa Dorota poklekne, pripogne glavo, in rabelj jej odbije z glave krono, ktero hlapci pobero. Na to se vsi poklonijo, gospa Dorota si uopet dene krono na glavo in stopi v kot za vrata. »Lej te no, kako to otroci lepo umejo, da je lepo ' poslušati u , oglasi se Urška. Tudi babica jih zelo pohvali, in ko prejmejo lepih darov, zagrme igravci skoz duri. Za poslopjem progledajo, kaj so dobili; živež kralj razdeli precej, ali denarje potisne v svoj žep, ker on, uredovavec vse družbe, ima sam to pra- v ico, pa nosi tudi sam stroške in odgovornost. Po takej poštenej razdelitvi se spuste igravci k Riesen- berku. Proškovi otroci mnogo dni to ponavljajo in 190 prevažajo Doroto. Le mati ne more umeti, kako more komu taka budalija všeč biti. Pride zadnji pustni teden, in v nedeljo prispejo iz mesta lepe šeni, konja imata kraguljce, ki na dvora tako zazvonč, kadar se konja premakneta, da vrana, zimska prebivavka v Proškovem pažu, naglo zleti na oskurš in kokoši in vrabci čudno gledajo, misleč si morebiti: „Za božji čas, kaj pa bode to!“ Prišli so po Proškovo rodovino, da bi šla na pust k botru Staničko v mesto. Ali babica ni hotela iti, rekoč: „Kaj hočem tam, pustite me domi; jaz nisem za gospodo." Sta- ničkovi so bili vrli, priljudni ljudje, ali ker je bila tam gostilnica, shajali so se različni gostje iz vseh krajev, in to ni bila družba ponižnej babici. pridejo zvečer domu, pripovedujejo otroci babici, kaj so imeli dobrega, prinesli so jej kolačev, hvalili s# lepo muziko, ki so jo slišali in povedali, kdo je tam bil. — „Ugom'te, koga smo še videli?" reče Jožek. — „Nu, koga pa?" babica na to. — „Kupca Vlaha, ki k nam hodi in nam prinaša smokev. Ali vi bi ga n® bili poznali; ni bil tako umazan, kakor kadar k nam pride; oblečen je bil kakor knez in imel je zlato verižico pri uri." — .Kjer je obilnost, tam je presilnost". reče babica in pristavi: „saj tudi vi ne hodite m«® ljudi’ v obleki, v kterej se domtt valjate; človek J e dolžen družbi in sebi, da hodi v čistej obleci, kadar mu je mogoče." — Ali on mora biti bogat, ne? 1 menijo otroci. — „Ne vem, nisem štela njegovih denarjev, mogoče, zna dobro prodajati." — 191 Pustni dan pridejo z veličina vpitjem šeme, pred njimi sam pust, ves povit z grahovico, kakor medved. Pri vsakej hiši utrga z njega gospodinja nekoliko slam in jih shrani. Te slame s pusta so dajali go¬ sem v gnjezda, ko so začele valiti, da bi dobro sedele. Pusta pokopljejo in ž njim končajo pustne vese¬ lice. Babica prepeva za kolovratom postne pesmi in pripoveduje otrokom, kadar so k njej seli, o Kristovem življenji in trplenji, Prvo postno nedeljo obleče črno obleko. Dan se daljša in solnce vedno bolj greje, topel veter jemlje sneg po brdu. Kokoši spet veselo brskajo po dvoru; kadar se gospodinje snidejo, pogo- varjajo se, kako kokoši nes6 in vale; gospodaiji pri¬ pravljajo pluge in brane. Ako je hotel lovec od une strani iz lesa na Staro belišče, ni mogel več naravnost čez reko, led je pokal iu po malo je skril za skriljo slovo jemala, kakor je oče mlinar govoril, ko je bodil k zatvornici gledat in večkrat z babico na oglu hiše postal. Mine pepelnična, kvatrna in prvopostna nedelja. Na sredpostno sredo pa so morali žganci na mizo priti; to je bilo uže tako. Urška je uže od jntra dečkoma pravila, da bodo opoldne pri mlinarju babo žagali, ravno takrat, ko pridejo žganci na mizo. Otroci so bili zelo radovedni in spet je bilo dosti govorice in smehu. — Peto, smrtno (tiho) nedeljo zavesele se otroci: „Danes bomo nosili Smrt“, in deklici rečete: „Danes je najna koleda!' —Babica naredi Nežki leto, na ktero je vee dni nabirala 192 izpihana jajca, obesi ga jej na vrat, naveže vmes rodečih trakov, da bi se veselila. Deklici greste koledovat. Opoldne se zbero vse deklice pri mlinarju, kjer so napravile Smrt. Cilka povezuje slamo v snop, na kterega je dala vsaka deklica kako odelo; kolikor lepša je bila Morena, toliko veče bahanje. Ko je bila opravljena, vzemo jo dve deklici pod pazuhe, ostale se uvrstč dve po dve in grede od mlina proti jezu žalostno prepevajo za njima: „Smrt nesemo iz vasi — novo leto do vasi." Starša mladina gre dalje za njimi, dečki pa Moreno smešnimi burkami obska- kujejo in hočejo jej strgati kapo; ali deklice jo bra¬ nijo. Prišedši k vodi naglo slečejo Smrt in med velicim kričanjem vržejo v vodo slamuati snop. Potem se zbero dečki z deklicami in začno po vrsti prepe¬ vati: „Smrt plava po vodi — novo leto k nam H® — z rodečimi pirhi — rumenimi kolači. “ — Na t0 začnd deklice: „Leto, leto, leto •—- kje si tako dolg« bilo — na studencu v vodi — umivalo sem roke, noge. — Viola, roža cvesti ne more — če jej Bog ne pomore." — In zopet zapoj6 dečki: ,,Sveti Peter iz Kima — pošlji bokal vina — da bi se napili ; in Boga hvalili." —- „No bliže, kolednici", zakliče Proškova gospa, poslušaje na hišnem oglu mladino; „vina vam ne damo, ali kaj druzega, da boste veseli.' — Mladina gre z domačima deklicama v izbo, 1° Zalka in ostali za njimi, rado vaj e se in prepevaj« ž njimi. 193 Na cvetno nedeljo je zopet veliko veselje. Uže prej ta dan je prinesel lovec iz lesa polno naročje mačic in bršlina, sedel sredi izbe in dečkoma povezal butari in lepo ju okinčal z bršlinom ; mati je prinesla pozlačenih orehov in šišk, rudečih jabolk in pomorane ter jih navezala na butari. To je bila lepota, to je bilo skakljanje in veselje!— Barbka v nedeljo jutro rano vstane, teče na reko natrgat marjetic, ki so uže cvele; kakor bi vedele, da jih je ta dan treba, misli Barbka. Ko gre z babico k velikemu opravilu, nesete jih blagoslovit obedve, vsaka polno pest, in dečka kaj ponosno tekata s krasnima butarama, ali vso pot med babico in materjo, da bi jima kak drug deček ne udribnol po butarah, kar bi bila velika škoda. Na veliko sredo, ko je sprela babica zadnje povesmo » kolovrat nesla na izbo, zakliče Nežka; „Oh je, uže gre kolovrat na izbo, babica bo prela na vreteno!" —■ »Ako Bog da, na zimo ga zopet prinesem" odgovori babica. — Na veliki četrtek so vedeli otroci, da bodo Jeli samo medeno jedi. Na Starem belišči niso imeli jmčel; ali oče mlinar je poslal sat medu vselej, kadar jo bueele progledaval. Oče mlinar je bil bučelar in imel je mnogo ulov; rekel je tudi Prošku, da mu Podari roj, kadar bodo bučele rojile, ker je večkrat slišal od babice, da bi ničesar tako ne želela, kakor m®, dajma človek veselje, ko vidi bučele, te marljive delavko, ves božji dan letati iz ula pa zopet v ul. „Barbka, vstani, zdaj zdaj posije solnco!" budi babica na veliki petek rano vnučko, leliko jo primai ®*l»ica. 13 194 za čelo. Barbka je imela leliko spanje, precej se probudi. in videvši babico pri postelji, sporrme se, da je sinoo prosila, naj jo zbudi k jutranjej molitvi. Skoči s postelje, obleče, suknjico in dene ruto za vrat ter gre z babico. Babica zbudi tudi Urško in Jerici) in reče: ( ,Otroke pustimo, ne umejo še tega, bodemo pa mč za-nje molile." Ko so zaškripala vežčna vrata, precej se oglasi perutnina in živina in psa skočita iz pesnjdkov. Babica živali odpravi, rekoč: ^Potrpite, da odmolimo!" Ko se Barbka na babičin opomin v strugi umije, gredd na brdo molit devet Oecnašev in Čaščenih Marij, da bi jim Bog dal vse leto čisto telo; tako je bila navada. Stara babica poklekne, pobožno sklene nagrbane roke čez prsi, mirno svoje oko obrne proti rudečej zarji, ki je napo¬ vedovala solnčni vshod. Barbka poklekne poleg nje, Čvrsta, rudeča kakor roža. Tudi ona časi pobožno moli, časi pa obrne jasne, vesele oči proti vsbodu po lesih, lokah in brdih. Kalni valovi mirno šepetajo in nosijo še seboj sneg in led; v globelih na pogorji tudi še leži sneg, ali sem ter tje zeleni uže trava; zgodnje cvetice uže cveto, drevesa in grmi brstč, narava se probuja k veselemu življenju. Rumena zarja ugaša na nebu, izza gor više in više prisvitajo zlati žarki in zlate drevesom vrhe; počasi se pripelje solnce v vsem svojem veličastvu in razlije svojo lu® po vsem pogorji. Nasprotna stran jo še v senci, za jezom pada megla niže in niže i nad meglenimi valovi na griču nad pilo klečč ženske iz pile. Le pogledite, 195 babica, kako krasno solnee vsliaja", reče Barbka, vsa zamaknjena v nebeško svitlobo, „ko bi pač zdaj klečale na Snežki!" —Hoeeš-li Boga iz srca prositi, temu je mesto povsod; krasna je vsa Gospodova zemlja', odgovori babica, prekriža se in vstane. Ko se ozrete, vidite nad seboj, na najvišem vrhu Viktorico na dre¬ vesu slonečo. Kodrasti, od rose mokri lasjč se jej | ovijajo krog lic, oblečena je neredno, grlo ima razga- ] Ijeno, črne, v divjem ognji plameneče oči vpira preko | solnca, v roči pa drži liže razcvelo trobentico. Ne zdi se, da babico vidi. ( ,Kod pa je ta ubožica spet hodila", miluje jo starka. „Pogledite, kje koli je uže našla trobentico! — „Nekje vrh lesa — ona tam stakne vsak kot." — Jaz jo poprosim, da mi dade cvelico", wče deklica in steče na vrh. Zdaj se probudi Vikto- nca iz svojih misli in naglo k odhodu obrne; ko pa Barbka zakliče: t ,Prosim te, Viktorica, daj mi to cvetico, obstoji, oči pobesi in dd jej trobentico. Potem pa 'se vzdigne in spusti kakor strela po pogorji ^°!i. Barbka priteče k babici. „Uže davno je ni bilo P° živeža", meni babica. — „1 včeraj, ko ste bili v ce rkvi, bila je pri nas; mamica jej je dala kruha in ^rugo jedi', odgovori Barbka. — „Zdaj po leti bo Jožici spet bolje; ali Bog vd, ona je, kakor ne bi •fflela čuta. Vso zimo le v lehkoj obleci, bosa, vedno °staja krvavi sled po snegu za njo, in ona se za to kar nič ne meni. Kako rada bi jej bila lovčeva gospa vsak dan tople jedi dala ter jo nasitila, pa saj 116 vzame nie, le košček peciva. Uboga stvar!“ —■ 13 * 196 „Morebiti ni mrzlo v njenej votlini, babica, sicer bi kam drugam šla; saj smo jo mnogokrat prosili, naj ostane pri nas.“ — „Lovec je rekel, da je v tacih podzemeljnih votlinah po zimi toplo, in ker Viktorica nikoli v gorko izbo ne pride, da mraza ne čuti tako, kakor mi. To uže Bog tako dela; on pošilja angele varhe otrokom, da jib varujejo vsega zla, in Viktorica je tudi ubogo dete", govori babica v hišo gredč. Sicer je opoldne donelo zvonjenje od Zernovskega vrha iz cerkvenega zvonika; deties pa tečeta Jožek in Tonček s klepetci na vrt in ropotata, da vrabce na strehi odplašita. Popoldne, gre babica z otro i v mesto k božjim grobom molit in snidejo se z mamo mlinarico in očetom mlinarjem.. Mama mlinarica pelje babico v kamro, pokaže jej poln pehar pirhov, kolednikom namenjenih, dolgo vrsto kolačev in tolste bravine. Poda tudi vsacemu otroku potice, babici pa ne, ker je vedela, da ona od včlikega četrtka do vstajanja od jutra do mraka nič ne. jč; ona sama se jo tudi na včliki petek postila, ali rekla, da ne bi prebila ostrega posta, kakor babica. „Vsak po svojej včsti, mila mama; jaz mislim, če ima biti post, naj bo post. 11 Ko pa je progledala umetnije mlinarjeve mame in to in to pohvalila, pristavi: „Mi bomo pekli jutri, pri' pravljeno imamo uže vse; denašuji dan pa je molitvi posvečen." Taka navada je bila v Proškovej lii°b ker so babičine besede vse veljale. Na veliko saboto pa je v Proškovej hiši uže zgodaj na jutro kakor v mravljišču; v izbi, v kuhinji, na dvoru, pri peči, povsod 197 se gibljejo marljive roke, in h kf.erej ženskej koli se obrnejo otroci s svojimi rečmi, vsaka reče, da ne vč, kje jej glava stoji; tudi Barbka ima toliko posla, da pozabi te in une reči. Zato pa je bilo zvečer v hiši uže povsod vse v redu, in babica, Barbka in mati gredo k vstajanji. Ko pa v razsvetljenej, s pobožnim ljudstvom napolnjenej cerkvi iz vseh grl zadoni veli¬ častna pesem: „Zveličar gre iz groba — v vezžh je smrt, trohnoba -—■ velikonočno jagnje bil — za mč je drago kri prelil! Aleluja!" tu prevzemo deklico močna čutila, srce se jej širi, žene jo ven, ven v širni prostor, kjer bi mogla iz polne duše zavriskati. Ves večer jej srce kipi in ko jej vošči babica lehko noč, objame jo Barbka in spusti se v jok. „Kaj ti je-, zakaj plakaš?“ praša babica. — „Nič mi ni, babica, veselje imam v srcu, da moram plakati", odgovori deklica. Iu babica se pripogne, poljubi vnučko na čelo in poboža jo po licu, pa ne spregovori nobene besedice. Poznala je svojo Barbko. Veliko nedeljo vzame babica k blagoslovu v cerkev seboj kolač, vina in pirhov. Ko pa to domov prinese, razdele se blagoslovljene reci; vsak ■zmed domačih dobi kos kolača in jajca in malo vina. Perutnina in živina dobi tudi kolača, kakor o božiču, da bi dajala d6mu rada in dober užitek za klajo", govori babica. 198 XIII. Pomlad naglo nastopi; ljudje uže delajo po polji, na rebri se solneijo kuščarji in kače, kterih so vselej strašijo otroci, kadar gredo na vrli nad grad violic in šmarnic iskat; babica pa jim govori, da se jih ni treba bati, ker do svetega Jurja nobena žival nema strupa, da so sme v roko vzeti, in pristavi: „ali kadar je solnce uže visoko, pa imajo strup." — Na loči za jezom cveto marjetice, zlatice, na brdu plave podleski in rumeno trobentice. Otroci nabirajo mladega listja za juho; kopriv nosijo goščetem, in kadarkoli gr® babica v hlev, obeta Liski, da skoro pojde na pašo. Drevesa se kaj naglo odevajo z listjem, komarji se veselo igrajo v zraku, škrjanec. se dviga pod oblake; -otroci slišijo, ali redko kdaj vidijo malega pevčka, poslušajo tudi kukavico in kriČd v les: »Kukavica, povedi nam, koliko let bomo živeli?" Časi zakuka, Časi pa ne, in Nežka se tegoti, da nalašč neče zakukati. Dečka učita Nežko zvijati vrbove piščalke; kadar p 3 jej neče piščalka piskati, dolžita jo, da ni prav govo¬ rila, kadar jo je zvijala. Ve deklice še piščalk ne umete zvijati", smeje se Jožek. — „To ni naša rec; ti pa ne znaš takega-Ie klobuka splesti. 1 " odgovori Barbka, kažoč iz bik s plet en klobuk. Jim, to & ua vsakdo!" pokima z glavo dečekT — „Jaz znam, ti P* ne", smeje se Barbka in gre delat še opravo in gospo iz bezgovega stržena. Jožek pa naloži šib Nežki n a 199 kolena in govori: »Poslušaj in glej, kako to storim", in začne viti piščalko in govori: »Cela, cela — sve¬ tega Jurja pela;“ — Piščalka je zvita, dobi pisk in lepo pišče. Tonček pa meni, da nikakor ne pišče tako lepo, kakor Vaclavova sviralka, ne ljubi se mu več delati piščalk in naredi si iz protja voziček, vpreže se va-nj in začno dirjati po loči in psa za njim. Barbka &&. sestri opravljeno dondo, rekoč: „Na, ali nauči so sama to delati; kdo bode s teboj igral; ko začnemo mi v šolo hoditi, ostaneš sama." — »Babica bode pri meni", odgovori deklica, na obrazu pa sc jej vidi, da se te samote ne veseli, pa ker jej ostane babica, da jej ostane vse. Zdaj pride oče mlinar mimo, poda Barbki pismo in reče: »Tecite ž njim k mami, recite, da je bil mali hlapec v mestu in da so mu ga na pošti dali." .'— „To je od očka!" zakličejo otroci in domu teko. Proškova gospa z veselim licem bere pismo in prebravši ga povč vsem, da pride oče sredi maja z gospo kneginjo. Kolikokrat pojdemc šo spat?" praša Nežka. — „Okoli štirdosetkrat" reče Barbka. »Oh je, tega še dolgo ne bo" — žaluje deklica. — »Veš kaj", svetuje Tonček, »jaz naredim štirdeset čar na duri, in vselej, ko zju¬ traj vstanem, eno zbrišem." — »Stori to, čas ti poteče", smeje se mati. Oče mlinar gre od jeza in postoji. Na licu se mu bere skrb, ne namuzne se, ne zamežkne, tobačnico drži v oci, ali ne toči je, le časi z dvema prstoma va-njo seže: »Veste kaj novega, ljudje božji? reče v izbo stopivši. »Kaj seje zgodilo?" prašate babica 200 in gospa, obe kmalo, vidč, da oče mlinar ni, kakoršen sicer. — „Imeli bodemo gorsko vodo." — „Bog ne daj, da bi bila nagla in huda", reče prestrašena babica. „Bojim se tega", odgovori mlinar ; imeli smo uže mnogo dni gorke vetrove, na to se je ulil dež v gorah ; meljači, ki so od tam prišli, pravijo, da so se neki uže vsi potoki čez bregove ulili in da sneg naglo kopni. Letos, mislim, ne bo dobro. Jaz pojdem zdaj precej domu, in naglo spravimo zlemu gostu vse S pota. Svetoval bi, da tudi vi poskrbite; previdnost nikjer ne škoduje. Opoldne pridem pogledat. Pazite, kako voda raste — vi pa, mali otročiči, ne hodite k vodi", pristavi oče mlinar, uščipne Nežko v lice in odide iz hiše. Babica gre gledat k jezu; na straneh jeza ste graji iz hrastovih debel, med kterimi raste praprot. Na grajnih stenah vidi babica, da se ja voda narasla; najniže stoječa praprot je uže v vodi, Polena, rušo in drevesne veje nosi kalna deroča reka Čez jez. V skrbeh se vrne babica domu. Ko nosi voda ledeno skrili, prigodi' se rado, da se nakopičijo ob jezu in divja voda poslopja zatopi; povsod ja strah, ko se začne led kopičiti; mlinarjevi vedno stoje na straži, da se odvrne nesreča, ako bi bilo mogoče, in pretrgajo ledene skrili. Ali gorskej vodi ni hrambe- Kakor na divjem konju pribuči z gor, vzame seboj vse, kar je na poti, jezove raztrga iu bregove razkoplje; podere drevesa in posuje poslopja, in vse to v takej naglici, da se ljudjč še razbrati ne morejo. Zato tudi svetuje skušena babica precej, ko domu pride, naj se 201 znese na breg vse; kar se je tudi precej zgodilo. Zdaj pride lovec, ki je gredo iz lesa pri pili uže slišal, da pride velika voda, in pazil, kako reka raste. „Otroci vam bi le na poti bili, in ako bi hudo prišlo, kaj ž njimi? seboj jih na breg vzamem", reče in gospodinja rada privoli v njegovo ponudbo. Odnaša in pospravlja se, perutnino odžend na pogorje in Lisko k lovcu. „In vedve idite zdaj za otroci", reče babica hčeri in Jerici, ko je bilo vse strnjeno; „jaz ostanem tu z Urško. Pride-li voda do hiše, pojdive na hrib, in take nesreče morebiti Bog ne dopusti, da naju bi vzela s hišo vred; nismo tako nizko, kakor mlinarjevi, ti ubožci so na hujem." Proškova gospa dolgo neče privoliti, da bi mati tam ostala; ali ker si ne dd dopo¬ vedati, mora pustiti. „Da vama psa ne pobegneta", opazi iz hiše grede. — „Ne boj se tega, ta dva dobro vesta, kje si poiščeta pribežališča, ne skrbi za nas." In zares sta Sultan in Grivec babici vedno za petami in ko sede z vretenom v roči k oknu, skoz ktero se je videlo na reko, ležeta k njenima nogama. Urška, navajena vednega iskanja, pomivanja in pometanja, cisti prazne hleve, da ima kaj dela, pa ne misli, da bodo morebiti čez uro uže zatopljeni in zaliti. Po¬ mrači se, voda le še raste, struga je uže polna, loka za jezom 'uže pod vodo, in kjer niso vrbe na poti, vidi babica skoz okno, dasi hiša nizko stoji in je breg reke visok, kako se valovi pode. Odloži vreteno, sklene r °k6 in začne moliti. Tudi Urška pride v izbo. „Voda buči, da je človeka groza poslušati, žival se skriva, 202 kakor bi čutila, da se nesreča bliža, še vrabca ni videti", govori' brišoč police pri oknih. Zdaj se začuje konjsko kopito, po velikej cesti od jeza pridirja jezdec, postoji pri hiši in kriči. „Otmite se, ljudjč, voda gre!" skokoma odiija ob bregu k mlinu, od mlina proti mestu. „Bog pomagaj, zgurej je hudo, poslali so vest“, reče babica in obledi. Vendar Urški govori, naj se ne boji; gre še enkrat gledat, ali še ni nevar¬ nosti, in ali voda še ni čez bregove udarila. Pri reki najde očeta mlinarja. Ima visoke, čez kolena zavihane čevlje in povč babici, da voda uže lije čez bre¬ gove in iz struge. Prideta tudi Jakob in Kodraš ponujat se babici v pomoč, da sama v hiši ne ostane; ali babica pošlje Kodrna domu. Vi imate otroke, ako bi Bog dopustil nesrečo, bilo bi to na mojej vesti. Ima-li kdo pri meni ostati, naj ostane Jakob, njemu to lepo pristova, in v gostilnici ga ni treba, tam 151 strahu, da bi jim voda do hleva prišla." Kazidejo s«’- O polnoči poslopje uže v vodi stoji. Po Žernovskem bregu hodijo ljudje s plamenicami; tudi gospod lovec pride na brdo pred poslopje, in ker je vedel, da babica ne spi, kliče in brlizga, da pozve, kako je. Jakob se mu oglasi iz izbe skoz okno, da bdi; naj Proškov* gospa in mati ne skrbite; na to lovec odide. Zjutraj se le se vidi, da je vsa dolina pod vodo. V izbi morajo uže po deskali hoditi, in Jakob uže s težavo pribrede na brdo k perutnini, voda se s tako silo žene, da je čudo, da m" nog ne izpodnese. Po dnevu pridejo lovčevi gledat. K° otroci vidijo hišo v vodi in babico hoditi v izbi po de -kabi 20 » spuste se v jok in vek, da jih je bilo težko utolažiti. Psa gledata s pomolov in ko ju Jožek pokliče, rada bi bila doli skočila, ako bi ju Jakob ne bil držal. Pride Kodrna, pripoveduje, kako pokoneevanjo je zdolej. V Žlici je neki vzela voda dve hiši; v enej je bila stara žena, ki ni hotela poslušati poslove svaritve, naj se otme; pomoč pa je prišla prepozno. Mostove, brvi, drevesa pobira voda, s kratka vse, kar jej je na poti. Pri mlinarju so v zgornjih izbah. — Zalka pride gledat, >»ko bi mogla z vodo okroženim prinesti gorke jedi, ali ni mogočo, in ko se smeli Jakob prizadeva prebresti k njej, sama ga prosi, naj ostane, kjer je. Dva dni trpi ta strah; tretji dan še le začne voda vpadati. Kako gledajo otroci, ko sc vrnejo od lovca! V ogradi je vse polno plavja, v vrtu visok a&plav, sem ter tje globoke jame, vrbo in olše so do polovice zavite v plavje. Klop jo odtrgana, hlevci izpodkopani, pesnjaka odnesena. Dečka gresta z Nežko gledat za poslopje. Imeli so tam zasajena drevesca, ktera so pred letom iz lesa prinesli in ktera jim je zasadila babica, deklicama breze, in dečkoma jelo. Stoje še nepoškodovana. Pod hruško so postavili malo hišico, naredili krog nje vrtec in plot, strugo in na 11 jej mline, ki so so vrteli, kadar je deževalo in so je struga z vodo napolnila. Bila jo tam tudi pečica, v ktero je vsajala Nečka iz gline omesene kolače in potice. Ali od vsega tega kar sledu ni več. „Otročaji'', n asmeje se babica, ko sliši, kako žal jim je tega, »kako bi se mogla braniti vaša igrača srditej 204 povodnji, ki podira stoletna drevesa in trdna poslopja!" V kratkem času posuši solnce polje, loko in poti, veter raznese naplave, trava še lepše zeleni; kvar se poravni in malo spominkov ostane od pogubne povodnji; le ljudjč o njej dolgo govori. Lastovice spet prileti; otroci jih veselo pozdravljajo, nadjaje se, da kmalo pride lovec Sluga in za njim oče. Bilo je na večer svetega Filipa in Jakoba. Ko babica s kredo svetih treh kraljev na hišnih, veženih, hlevnih in kurnikovih durih, na vsacih tri križe naredi, gre z otroci na goli grajski vrb. Dečka neseta na ramah stare metle. Na vrhu je uže Zalka, Jakob, vsa mladina s pristave, iz mlina, tudi Lenčka. Kodr- nov Vaclav in njegovi bratje pomagajo Jakobu smoliti metle in drugi delajo grmado iz polen in dračja. Noč je krasna. Gorak vetrec ziblje zeleno setev in raznaša cvetično vonjavo iz loga in cvetočih vrtov po vsem vrhu. V lesu kriči sova, na visokej topoli pri cesti žvižga kos in iz grmičev v logu doni ljubeznjiva slavčeva pesem. Zdaj ko bi trenol švigne plamen na Zliškem griču, malo hipov potem na Zernovskon vrhu, in po brdih začenjajo migati in švigati veči 111 manjši plameni. In dalje po Nahodskih in Novomeških vrhih gore in plešejo luči. Tudi Jakob prižge smolnato metlo, vtakne -jo v grmado, ki stoji v malo hipih v ognju. Mladina začne vriskati, vsakdo popade osmo- Ijeno metlo, zapali in nosi jo kolikor more visoko ter kriči; »Leti, čarovnica, leti!" Potem se uvrsti in začni z gorečimi plamenicami plesati, deklice se drže 205 za roki in sučejo okoli goreče grmade; ko začne razpadati, razgrebejo ogenj in začno čezenj skakati, kolikor ktera more. „ Poglej te, ta-le stara Čarovnica mora najviše leteti!" zakriči Jakob, popade metlo in jo zadrvi tako, da leteč zazvizda, visoko zleti in pade skoro tje k zele¬ nemu žitu, kjer stojč gledavci. — „Od te iskre letč!" zakriči mladina, navalivši se na iskrečo metlo. Dečki ploskajo pohvalo. Tudi s Žeruovskega in Žliškega vrha se glasi vrisk, smeh in petje. Bliskajo se ljudje okoli rodečega ognja kakor fantastične prikazni; zdaj pa zdaj izmed njih srede skratek v zrak skoči, potrese v zraku ognjeno glavo, da tisoč isker od nje spiši, in med vriskanjem spet na tla pade. „Lej, lej, ta je visoko letela!" zakliče Lenčka, kažoo s prstom na drnovski vrh. Neka žena pa jo prime za roko opo- ln ’ n j a j e .> noj ne kaže čarovnic, da je ktera v prst ne »streli. Dže pozno se vrne babica z otroci domu. „Babica, »n čujete nič?" šepeta Barbka in ustavlja babico sredi cvetočega vrta blizo hiše, „kakor bi nekaj šumelo." — »Nič ni, vetrec igra s perjem', odgovori starka in Pristavi: r Ta veter je dober." — „Zakaj ?" — „Zato, ker drevesa maje. Pravijo, kadar se cvetoča drevesa ljubijo in objemljejo, da bodo polna, 1 * — ( ,Ah, babica, to je škoda, zdaj ko se zaend češnje, jagode, ko bodo l » veselo, bomo vse dni morali sedeti v šoli", reče °*ožno Jožek. — „To ne more biti drugače, deček; v edno ne moreš domd biti, ne vedno igrati. Zdaj, 206 vam nastanejo druge skrbi in druge radosti.* — „1 jaz bom rada hodila v šolo", reče Barbka, „le po vas, babica, se mi bo tožilo, ker se ves dan ne bodeve videle!" — „Tudi jaz bom pogrešala vas, mili otroci; ali kaj vse to pomaga; drevce cvete, dete raste; drevo odcvita, sad odpad i, dete odraste, roditeljema ubegne. Tako to Bog hoče. Dokler je drevo zdravo, rodi sad; ko pa vsahne, poseka se in na ogenj vrže, božji ogenj ga spepeli; s pepelom se potrese zemlja, iz ktere izra- stejo zopet druga drevesa. Tudi babica dokonča svoj tek, in položite jo v večno spanje", pristavi babica tiho. Na vrtu v grmu začne slavec peti; otroci govore, da je to njihov slavec, ker pride vsako leto v grm na vrt in gnjezdo naredi. Od jeza zadoni žalostna Viktoričina: Aja tutaja. Otroci hočejo še zunej ostati, ali babica jih nudi domii: „Ne veste, da so. jutri začne šola in treba bo zgodaj vstajati; pojdite spat, da mama ne bo huda", reče in prisili enega in druzega čez prag. Drugo jutro med kosilom uči mati otroke, razun Nežke, ki je še spala, kako se imajo učiti, gospod učitelja poslušati, kako se imajo na poti vesti; daja jim same dobre nauke, da otroke jok sili. Babica jim pripravi živeža: „Tu imate vsak svojdelež", reče in dene na mizo tri velike krajce kruha, „tu imate vsak svoj pipec, ki vam sem jih hranila; vidiš, Jožek, ti bi ga bil uže davno izgubil, in zdaj ne bi imel s čim kruha režati*, reče vzemši iz žepa tri pipee z rudečim rožjem. In naredi v vsak krajec jamico, namaže surovega masla va-njo ter jo spet zadela; dene 207 prvi krajec v Barbkino žimnato mošnjico, druga dva v dedkova usnjena žepa. Kruhu pridene še suhega sadja. Najedši se spuste se otroci na pot. ff Idite tedaj z Bogom in ne pozabite, kar vam sem rekla", opominja mati še na pragu. Otroci poljubijo materi rokd in oči se jim zalijejo. Babica ne reče z Bogom, ! ampak spremlja jih" skoz vrt, in Sultan in Grivec gresta tudi ž njimi. „ Dečka, poslušajta Barbke, ko vaji-opominja: ona je starša od vaju", volova babica. »Ne bodite na poti razposajeni, ne prepirajte se. Ne Bedite v šoli zastonj, sicer se boste ■ pozneje kesali. Vsacega lepo pozdravite; voz in konj se ogibajte. Ti, Tonček, ne objemaj kje kacega psa; nekter je irjodljiv, ugriznol bi te. Ne lazite k vodi, ne pijte vroči. Ti, Jožek, da mi ne poješ kruha pred obrokom, 'n ne nadlegaš družili. Zdaj pa z Bogom; zvečer vam pridem z Nežko naproti." — „Ali, babica, no Pozabite nam južine pustiti od vsacega, kar skuhate', Ptosi Jožek. — „1 hodi, trapeč; kako bi pozabili", toameje se babica, prekriža otroke, ter se hoče vrnoti; a ^> spomne. se še nekaj: „Ako bi utegnolo priti hudo VjMne, ali mislim, da ga ne bode, ne bojte se, idite Mio svoj pot, molite, ali ne hodite pod drevo, ker v ? r evo rado trešči, umete?" — „Umemo, babica, to nam J e Uže očka povedal." — „No, tedaj hodite z Bogom, 111 lepo pozdravite gospoda učitelja." Potem se babica “fglo obme, da ne bi vide.li otroci solz, ki so jej posili zalivale. Psa sta obskakovala otroke na velike s k°ke, misleča, da gresta ž njimi na sprehod; ali Jožek 208 jima je povedal, kam pot drži', in pognal ji nazaj. Na babičin klic se vrneta, ali še se ozirata, ali ju nobeden ne pokliče. Ozirala se je tudi babica, in še le, ko je videla, da so otroci čez most zavili, kjer jih je uže Lenčka čakala, šla je brez obotavljanja domu. Bila je ves dan nekako zamišljena, bodila po biši, kakor bi česa iskala. Ko je kukavica v izbi na uri štiri odkukala, vzame vretence pod pazuho in reče Nežki: Pojdi, deklica, pojdive šolarjem naproti; počakavejib pri mlinarju.' 1 Šle ste. Pri lesenej podobi pod lipama je sedela mama mlinarica; oče mlinar in nekoliko meljačev pa jo tam stalo. „ Greste mladini naproti, ne?“ zakliče mlinarica uže od daleč; „čakamo tudi naše Lenčke. Sčdite k nam, babica!" Babica sede. „Kaj imate novega?" vpraša očeta mlinarja m drugih. — „Ravno tu pripovedujejo, da morajo ml* - denči ta teden k vojaški nabiri", oglasi se nekdo izmed meljačev. — „No, Bog jim pomagaj", reče babica. — »Da, mila babica, zopet bo dosti joka; mislim, da Jakobu prede", reče mama mlinarica. „Tako je to, ko človeka svet veseli", zamežkue oče mlinar ter se namuzne; „ako bi tega ne bilo, bil b> svoboden, ali ta plentana županova Lucija in zlobna oskrbnikova liči ste. mu posvetile." — „Morebiti to njegov oče poravna", meni babica, „saj tega se J e Jakob nadjal, ko mu je o božiču oskrbnik službo odj rekel." — „1 nu", začne nekdo izmed meljačev, ,,stari oče bi sto ali dvesto za to dal." — Dve sto, prijatelj, to je premalo", reče oče mlinar, „in toliko ne mor® 209 dati; njegov zaslužek ni velik, in toliko otrok. Najlaže bi si pomagal, ako bi hotel županovo Lucijo; ali vsako oko ima svojega malarja. Jaz vem, ako bo moral Jakob k nabiri, in bo imel še na izvoljo, raji bo vojak, nego županov zet.“ „1 nu, križ je križ", pokima nekdo izmed meljačev, „kdor Lucijo dobi, ne bo mogel reči, Bog me ne tepi, tepen bo dosti." — „Meni se najbolj smili Zalka", reče babica, „ta bo počenjala!" — ,Kaj dekle", zamežkne oče mlinar, „malo zajoka iu zastoka, pa je; Jakobu bo huje!“ — „To je res, kdor ni rad vojak, vojaški klobuk mu je težak, nazadnje pase venuar le privadi, kakor vsak drug. Vem dobro, # če mlinar, kako je to; pokojni Juri, Bog mu daj nabesa, moral se je bujega navaditi, in jaz ž njim ; ali nama je bilo to drugače, in Zalki je to tudi drugače. Jurju je bilo pmivoljeno ženiti se; vzela sva se in V> živela. Zdaj pa to ne more biti; in ni se čuditi, da Jakob ne gre rad, ako se pomisli, da se morata 'tirnajst let čakati! No, morebiti se vendar kako naredi, da temu uide", pristavi starica, in kar naglo ,e jej obraz razvedri, ker je zagledala od daleč otroke, d' pa, opazivši babico, spustili so se v tek. — „No, črička, nisi lačna?" praša oče mlinar, ko ga je hčerka Pozdravila. „Kako pa da sem, očka, in vsi smo ac ni, saj nismo južinali", odgovori.—- „In krajec kruha, ‘Alji, kolači, to je bila dobrota." zamežkne oče ®bnar in zavrti tobačnico. — „Kako pa, očka; to ni nfeaka južina", nasmeje se deklica. — „Tako daleč !te šli in toliko se učili; ali ni res, otroci, da se glad ®*bica. 14 210 oglasi?" nasmeje se babica in vzetnsi vreteno pod pazuho pristavi: „Pojdimo tedaj, da vas nasitim, da ■ mi lakote, ne umrete." — Voščili so si lahko noč. ( Lenčka je še povedala Barbki, da bo jutri zopet na i mostu čakala, in stekla za materjo v hišo; Barbka se ^ t je obesila babici za roko. „Povcdite mi tedaj, kako j vam so je godilo, kaj ste se v šoli učili in kako ste J se vedli?" praša babica s potom. — „Veste, babica, jaz sem ,ponkaufser', oglasi se naglo Jožek, skakljaje pred babico. — „Prosim te, deček, kaj je to?" praša babica. — „ Veste, babica, to je tisti, kdor sedi v klopi na konci, da pazi drugih, ki v istej klopi sede, i" vsacega zapiše, kdor se lepo ne vede", po fe Barbka. — „Meni se zdi, da tacemu pri nas pravijo ogleda, ali paziti je moral vedno najpridniši in nap poslušniši deček izmed vseh v klopi, in gospod učitelj ga ni precej za ogleda postavil." — „Saj nam J® Koprivnikov Tonček očital, ko smo šli iz šole, da »8 bi z nami gospod učitelj tako ravnal, ako bi ne bili Proškovi", žaluje Barbka. — „Tega si ne mislite", reče babica, „gospod učitelj vas od drugih ne bo raj 1 imel; ako ne boste poslušni, kaznoval vas bo, kako' Tončka; on to le zato dela, da si boste prizadevali .1 te časti vredni biti. da radi v šolo hodite, in da bosi* na vedno pridni. Kaj pa ste se učili?" — „Diktando'i odgovori Barbka in dečka. — „Kaj je to prav prav?' — „Gospod učitelj nam narekava iz knjigjl mi pa pišemo, in potem moramo to prestavljati 11 nemškega v češko, iz češkega v nemško." —■ tO' 211 d .a e. la se ;o te ia, :) e ,sa •p in ve ‘J 0 *j' elj j« ne jili 3 I : ■aj' tor ■ali st* o‘i 1'3 & it It r nmejo otroci nemški?" praša babica, ker je imela pri vsem lastno svojo misel, in rada vse na drobno pozve- dela, kakor kneginja. „1, babica, nobeden ne ume ! nemškega, le mi malo, ker smo se uže domd učili in nas očka po nemški nagovarja; ali to nič ne de, Če ne umejo, da le dobre naloge prinašajo", razklada Barbka. — No, kako pa bi jih pisali, ker nemški toliko znajo, kolikor zajec na boben?" — „Saj so dosti kaznovani, ker jih ne pišejo dobro; gospod učitelj jim dela čare v črno knjigo, ali pa morajo stati na sra¬ motnem mestu; časi dobe po roči, ali pm nosijo črne deske na vratu. Denes bi bila tudi imela priti v črno knjigo županova Anica, ki poleg mene s^di; ona nemške diktande nikdar ne ume. Tožila mi je opoldne, ko smo pred šolo sedeli, da ne ume naloge spisati. strahu ni mogla jesti. Jaz sem jej torej to spisala m ona mi je zato dala dva sladka sirčka." — „Tega P a hi no bila smela vzeti", reče babica. — „Saj sem 16 branila, ali ona je rekla, da ima še dva; bila je z do vesela, ker sem jej nalogo spisala in obetala je, d* mi vsak dan kaj prinese, da bi jej le s to nemščino Pomagala. Zakaj bi jej tega ne storila, lejte?" — ■Pomagati jej smeš, ali delati ne; sicer se tega ne mmži.“ — B I kaj pa je? saj ni, da bi morala to znati; to s e učimo le zato, ker gospod učitelj hoče." — „Ker S° s pod učitelj hoče, da bi iz vas kaj bilo, in Čim več 5 mete, tem iaže boste na svetu živeli. In nemški Jozik je vendar le potreben; lejte, jaz se ne morem 2 Va šini očetom razgovarjati." — r Ali očka vas vendar 14 * 212 dobro umejo, in vi očka, in ne govorite nemški. V Žlici pa govore le češki, zato ne more Anica umeti nemškega; rekla je, ako se bo hotela naučiti, da pojde med Nemce. Gospod učitelj pa neče drugače. In babica, nikoli se ne nauči deklica nemške diktande, to je težko; da bi češki bilo, oh da, to bi šlo kakor očenaš.“ — „1 nu, ker vi še nemate razuma o tem, morate poslušati in se radi vsega učiti. Ali sta pa dečka slušala?" „1 da, le Jožek se je začel z dečki trgati, ko je gospod učitelj iz šole odšel, celo po klopčh so skakali. Jaz pa sem mu rekla.“ „Ti si mi rekla, ti, jaz sem nehal sam, ko sem slišal gospoda učitelja!" — „Lepe reči slišim; gledati imaš na druge, in sam rogoviliš ; kaj je to ?" reče babica. — ,1, babica", oglasi se Jožek, ki je do zdaj molčali kažč Nežki velik kos sladiča in zlato peno, ki jo je kupil v šoli od necega dečka za krajcar, ba¬ bica, to so razposajeni ti paglavci v šoli, da je groza- Da bi videli, oni skačejo po peči in gonijo se, ® oglede tudi ž njimi." — „1 za božji čas, kaj pa pravi gospod učitelj ?" „To se godi, kadar gospod učitelj iz šole odide. Ko ima priti, naglo poskačejo na svoj* mesta, polože rokč na klop in tiho so." — „Pored- noži", odgovori' babica. — „In deklice se tudi z don- dami igrajo v šoli, saj sem to dobro videl', reč® Jožek. — „Vi ste kakor živo srebro, da mora imeti gospod učitelj z vami sveto potrpežljivost", odgovoi* babica. Otroci so povedali še mnogo o šoli in kak® se jim je na poti godilo; to je bila prva njihova 213 i< ti le s 0! ir ». ia ri 10 u ll i5 1, ri in s tem so se ponašali, kakor bi se bili iz Pariza vrnoli. (/ In kje imaš sladka sirčka, ali stoji pojeli?“ praša babica, da pozve, kaj so otroci jeli, ker je imela skrb za njihovo zdravje. — „Enega smo sneli, dru¬ gega sem hotela prihraniti za dom; ali ko sem pisala na desko, izmaknol mi ga je Koprivnik iz torbice. On sedi za menoj. Ako bi mu bila kaj rekla, nabunkal ki me bil, ko smo šli iz šole; to je navihanec!" Babica lega ni otrokom pritrdila, ali sama si je mislila: Saj tudi mi nismo bili boljši. Otroci so dobro vedeli, da je babica prizanesljivša, nego mati; ona je pri marsikterej otročjej napaki oko zatisnola, ni branila, ako je bila časi Barbka malo nagajiva; zato so tudi ta ji vse zaupali njej, nego materi, ki je po svojej °strejšoj natori vse ostrejše sodila. i. n XIV. Bilo je nekoliko dni po prvem maji, bil jo četr- tek; otroci niso imeli šole, in so pomagali babici na 8 'rtcu zalivati cvetice in trto, ki je uže po zidu zelenela. >' so tudi zalivat svoja drevesca; imeli so sploh ta i- četrtek mnogo opraviti, ker uže tri dni Barbka ni o P re gledavala svojih dond, in dečka nista mogla pre¬ ti Va jati konjičev in vozičev, puške in meči so ležali v ;i kota. Tudi v golobnjaku nista bila. Zajčke je krmila 0 ^ežka. V četrtek se je moralo vse storiti, kar se ) zamudilo. Ko jo babica cvetice zalila, pustila je 214 otroke na igro, sela na rušnato klop pod plavi bezeg in začela presti, kar hipec ni mogla brez dela biti, Bila je žalostna, ni prepevala, ni opazila črne kokoši, kije prišla skoz odprto vrzel na vrtec in začela po lelii brskati, ker jej nihče ni branil. Siva goska se je pasla pri plotu, rumena goščeta so vtikala glavice v plot, radovedno gledaje na vrtec; babica je prav rada imela goščeta, ali zdaj jih še zapazila ni. Na koliko strani so njene misli begale! Prišla je vest z Dunaja od Ivana, da ne pridejo sredi maja, da je komtesa Hortenzija hudo zlolela. Ako jej Bog zopet zdravje da, morebiti pride kneginja še na grajščino, ali gotovo to še ni. Gospa Terezkajeplakala, ko jo prišlo pismo, plakali so tudi otroci. Tončekje imel na durih še samo nekoliko čar izbrisati, in zdaj tako naglo je bila vsa tolažba zastonj. In ta dobra, mila Hortenzija, da bi morala ona umreti, to jim ni šlo v glavo : pri nobenej molitvi niso opustili oče- naša moliti za njeno zdravje. Ali otroci so e® kmalo spet potolažili; še menj je govorila vedno molčeča gospa Terezka, in kadar koli je babica k njej v izbo prišla, našla je objokano. Nagovarjal 8 jo je tedaj, naj hodi prijateljice obiskavat, da se p re ' moti: babici je bilo vselej ljubo, kadar je Terezk* kam šla, ker je predobro videla, da se hčeri v osamelej hiši mnogokrat toži, in da bi raja živela s hrupu 1 ® svetom, kterega je bila mnogo let navajena. V za¬ konu je bila srečna; ali to zlo je bilo pri tem. da J e moral Ivan največi del vsacega leta v Beču prebivati, in ona v strahu in stiski ni mogla brez njega bit'- 215 l In zdaj ne bi ona imela videti moža in otroci ne i, očeta, morebiti vse leto. „Za življenje — življenje", i, reče si babica. Z Ivanom je hotela priti Ivanka, 0 druga babičina hči, mater obiskat, nje se razveselit, e ž njo se posvetovat, ker se je imela rnožiti. Zelo se 1 je babica uže veselila, in zdaj je splavala vsa nadeja. « Skrbelo jo je pa tudi za Jakoba, ker je moral k ) vojaškej nabirk Jakob je bil brhek, odkritosrčen i mladenič; Zalka js bila vrla deklica; babica je imela i obd zelo rada, želela je, da se vzameta in govorila: i »Kjer najde slika priliko, tam je blagor in sam Bog se veseli tacega zakona!" Ali tudi tej radosti je I grozila težka rana; Jakob je šel za rana z druzimi k nabili. Vse to je hodilo babici po glavi, in zato je bila žalostna. „Babica, le pogledite, Čopa tu brska. Počakaj, h avša! Vššš!" oglasi se Barbka, in babica povzdi- gnovši glavo, vidi kokoš teči z vrtca in na lehi skopano jamo. — „To je para; kako hitro je prišla! Vzemi grablje, Barbka, in poravnaj lebo. Lejte no, in tudi gosi so tukaj. Kličejo me, čas je, šle bi rade na gredi; spozabila sem se malo. Moram jim iti po zrnja." Izrekši to, odložila je babica vreteno in šla krmit perutnino. Barbka je ostala na vrtcu in poravnavala kbo. Zdaj je prišla Zalka. „Si sama tukaj?' vpraša P°gledavši čez plot,— „Le dalje, babica pride precej; fla je krmit perutnino", odgovori Barbka. — „Kje pa J 6 mama?" — „Šlaje v mesto obiskat botro; to veš, ®ama joka, ker očeta morebiti letos ne bo; zato babica 216 rada pošilja mamo, da se malo premoti. Mi vsi smo se zelo očeta veselili, in komtese tudi; pa vse nam je izpodletelo. Uboga Hortenzija!" Izrekši to, pokleknola je Barbka z enim kolenom na mejo, oprla komolec na drugo koleno, pokrila obraz z dlanjo in zamislila se. Zalka je sela pod bezeg, sklenjene rokč položila na kolena, glavo pobesila na prsi. Bila je zelo otožna, oči' je imela od joka zatekle. — „To mora biti huda bolezen, ta vročnica; če ona umre, ah, moj Bog! Zalka, ti nisi imela nikoli vročnice?* praša po kratkem molku Barbka. — „Nikoli, vse žive dni nisem bila bolna", žalostno odgovori Zalka. Se le zdaj jo ja Barbka dobro pogledala in opazivši njeno promenjeno lice, kviško planola, skočila k njej prašaje: „Kaj ti je? So vzeli Jakoba?" — Zalka ni odgovorila, ali hudo je zajokala. Zdaj se je vrnola babica: „So se uže vrnoli?" praša naglo. — „Ne še", obrne se Zalka, ali vsa nadeja je zastonj. Lucija se je neki zarotila, Če ona ne dobi Jakoba, da tudi moj ne bode. Kar ona hoče, to župan stori; on je ž njo strašno prevze¬ ten, in gospod oskrbnik stori mnogo županu po volji- Oskrbnikova gospica ne more pozabiti, da je Jakob njenega milega osramotil; še vedno kuha želč, in se marsikaj je, mila babica, kar mi upanje podira." „ Ali saj je bil Jakobov oče na uradu, in kakor slišim, nesel je seboj par lepih zlatov; tedaj je vendar šo upanje." — „ Res je, to je edino naše! upanje ; ker so g* poslušali, da morebiti vendar pomagajo, ali zgodilo seje už« večkrat, da so poslušali, ali ne pomagali; rekli so s kratka, da to ni šlo, in človek je moral biti zadovoljim"—^Morebiti 217 se Jakobu- to ne pripeti; iti ako bi se pripetilo, mislila bi, da bi njegov oče zbral podkupnino, tvoj oče pa ostalo privrgel, da bi Jakoba pošteno odkupila, [imeli bi poskrbeti." — „To je res, ali ako je vmes, mila babica. Denarji, kijih je stari za Jakoba dal, ti so uže tam, in moj oče nema več gotovine, nego je potre¬ buje za vsakdanje potrebe; in bodi si, da ima Jakoba tudi dosti rad in da mi naposled ne brani vzeti ga; vendar bi mu ljubše bilo, ako bi mu zet v hišo kaj prinesel, nego oduesel. In bodi si tudi, da bi hotel denarja poiskati, Jakob je ponosne natore, neee od mene nič vzeti; ne dal bi, da ga moj oče odkupi.' — „0n si morebiti misli: ,Nevesta bogata je rada rogata 1 , in tega se vsak ponosen mož ogiblje, mila deklica; to bi mu pa ne bila pomoč v neeast. Sicer pa, čemu so besede o reči, ktere morebiti ne bo treba, in ako bi je trebalo, tudi se opravi." — Skoda, velika škoda, 'da se je to zgodilo s tem Italijanom; takrat sem se smijala, zdaj pa jokam", reče Zalka. „Ako bi toga ne bilo, prišel bi bil Jakob v grad, dve leti bi tam bil služil in oprostil se vojaščine. To me najbolj žuli, da sem tega sama kriva." „Blažena, zakaj bi sebe dolžila; kakor bi tu-le ta maijetica za to mogla, ako bi je hotelo obč imeti *n prepirale se za njo? Tako bi morala tudi jaz sebe dolžiti, da sem zakopala pokojnega v enako nadlogo; °kolnosti so bile skoraj enake, kakor pri tebi. Mila [merka, koliko ljudi um zapusti, kadar se jih polasti Jnza, sumljivost, ljubezen ali kakoršua koli strast? 218 Ako bi Slo za življenje, v tem hipu jim nič ni mar. In kaj pomaga vse to, tudi najkrepostniši človek ima slabosti." — „Babica, vi ste lansko leto o Proškovem godu rekli, da je vaš pokojni nekaj enacega zagrešil, zarad česar je trpel, in zdaj ste zopet to omenili; jaz sem pozabila, kakor na lanski sneg, prašati vas od te dobe, povedite mi to zdaj. Cas poteče, prinese druge misli, in tu pod tem bezgom se prav dobro sedi", prosi Zalka. — „Naj bo", reče babica; „ti, Barbka, idi in pazi na otroke, da ne pojdejo k vodi!" Barbka odide, babica začne: „Bila sem uže dorasla deklica, ko je začela Marija Terezija vojsko s Prusom*). Cesar Jožef je z vojsko udaril k Jaromirju, in Prus se je postavil na meji. Po vsej okolici je stala vojska, tudi po vaseh. V naŠej hiši smo imeli nekoliko prostakov in enega višega. Bil je ta človek lahke misli, izmed tistih, ki menijo, da lehko precej vsako dekle v svoje mreže ujemo, kakor pajek muho. Jaz sem ga naravnost odbila ; ali on ni nič maral za moje besede, odtresel jih je, kakor roso. Ko beseda ni nič pomagala, zagra¬ dila sem do sebe vsako pot tako, da se nikdar nisva sama srečala. To veš, kako je to, da mora dekle tolikrat na dan teči na polje, na travnik, da odidejo domači in samo puste, s kratka, da ni navada, ne potreba, da bi kdo deklice varoval, da se mora varo¬ vati sama, in tako najde zapeljivec dosti prilike svo- *) Spor o bavarskem nasledsvu 1777. 219 jerau namenu. Ali Bog me je varoval. Po trave sem hodila v ranili urah, ko ie še vse spalo. Jaz sem od mladosti zgodaj vstajala; mati mi je mnogo¬ krat rekla: „Kdor rano vstaje, temu kruha ostaje; rana ura, zlata ura.“ Trdila je prav; ako bi tudi druzega dobička od tega ne bila imela, gotovo pa veselje. Ko sem prišla zjutraj na vrt ali na polje, in videla travo lepo zeleno, porošeno, srce se mi je smijalo. Vsaka cvetica je stala kakor gospica, s po¬ vzdignjeno glavico, bliskctajočimi očesci. Povsod se je širila vonjava, od vsacega listka, od vsake travice. Ptice, te male ubožice, frfetale so nad menoj in s petjem Boga hvalile; sicer je bila povsod sveta tišina. Ko je pa začelo solnce izza gor vstajati, bilo mi je vselej, kakor bi v cerkvi stala; prepevala sem si in delo mi je šlo igraje izpod rok. Neko jutro žanjem, kilo je na vrtu; tu slišim za seboj: „Bog daj dobro jutro, Majdalenka!" Ozrem se, hočem reči: „Bog daj!" ali strahu nisem mogla spregovoriti, srp mi je Pal iz roke." — „To je bil tisti viši, ne?" seže jej Zalka v besedo. — „Le malo potrpi", govori dalje babica; „to ni bil viši, sicer bi srpa ne bila spustila. Te je bil strah od veselja. Juri je stal pred menoj! floram povedati, da ga tri leta nisem videla. To veš, da je bil Juri sin naše sosede, tiste Novotne, ki je kila z menoj, ko sve s cesarjem Jožefom govorile?" — ^a, to vem ; tudi ste mi povedali, da se ni izučil za gospoda, ampak za tkalca." — »No, da, tega jc bil n jegov stric kriv, mladenič se je igraje učil; kadarkoli 220 je šel oče v Rilmovo, vselej so ga hvalili. Ob nedeljah, ko je bil doma na vakancah, prebiral je sosedom sveto pismo namesti mojega očeta, kije bil tudi dober bravec, in tako mu je to šlo, da je bilo veselje poslušati; Novotna je govorila: „Kakor bi ga uže slišala pridi¬ gati." Mi vsi smo ga čislali, kakor bi bil uže po¬ svečen ; kodar je ktera kaj dobrega imela, poslala mu je, in ako je rekla Novotna: Ali moj Bog, s čim vam povrnemo', odgovorile so: „Ko bo Juri gospod, dade nam blagoslov." — Midva sva skupej rasla; volja enega bila je volja druzemu; ali ko je prišel na druge, tretje vakance, nisem bila več proti njemu tako smela, sramovala sera se; in ko je za menoj na vrt bodil in po sili mi pomagal travo odnašati; delala sem si greh iz tega, da mu dopuščam; očitala sem mu, da to ni za gospoda; ali on se mi jo smijal; koliko vode še v morje izteče, preden bo pridigoval! To je tako, ■Človek obrača, Bog obrne. Ko je bil na tretjih va¬ kancah, kaj naglo je poročil Jurjev stric iz K'adska, naj k njemu pride. Ta stric je bil tkalec, tkal je krasno tkanino in prislužil si par lepili zlatov; spomnol se je Jurja. Botra ga ni hotela pustiti; ali oče sam j e j j e prigovarjal, naj ga pusti, da je to lehko na njegovo srečo, in očetov brat ima vsaj nekoliko pra¬ vice do njega. Sel je, botra in moj oče sta ga spre¬ mila do Vamberic. Ona sta se vrnola; Juri je tam ostal. Tožilo se je po njem nam vsem, meni in botri pa najbolj, le da je ona o tem govorila, jaz pa tega nisem nikomur razodela. Stric je rekel, da bo skrbel 221 za-nj, kakor za svojega sina. Botra je tedaj mislila, da hodi v Kladsku v šolo; veselila se je tedaj, da prejme skoro prvi duhovski red, ali prosim — Juri je prišel čez leto domu in bil — izučen tkalec! Botra je jokala, da je bilo groza; ali kaj je bilo početi; Juri je je prosil in rekel, da ni imel poklica za duhovski stan, če tudi bi se bil rad dalje učil. Ali stric ga je pregovoril, opominjal mu, doklej bi se moral truditi in prah brisati po šolah, preden dobi kos kruha; pri- govaijal mu je, naj se prime rokodelstva; to mu dade kmalo zaslužek, delavec je kruhovec, in toliko bolje mu pojde, ker je sicer učen. S kratka, Juri se je dal pregovoriti, učil se tkalstva, in ker se je vsake reči i z vso ljubeznijo poprijel, naučil se je tudi kmalo tkanja. I V enem letu so jo izučil in stric ga je poslal po svetu 1 na preskušnjo, in sicer najpred v mesto Berolin k svojemu znancu, ker seje imel še v delu vtrditi. Juri P« je poprej še nas na Češkem obiskal. Takrat mi ja prinesel ta-le molek izVamberic." Izrekši to, izvedla je babica iz neder klokčev molek, kterega je vedno pri sebi nosila; nekaj hipov gaje užaljeno gledala, potem pa, polju- bivši ga, spravila in dalje govorila; „Moj oče ni vzel Juiju za zlo, ker si je izbral rokodelstvo, pogovarjal je Novotno, naj si k srcu ne jemlje, da jo je nadeja prevarila. „Kdo ve, čemu je to dobro", pravi; pu¬ stite ga, kakor si je postlal, tako bo spal. Naj si tudi piskre veže, da le svoje delo ume in ostane pošten, dober človek; pa je vreden take časti, kakor kteri gospod koli! Juri je bil vesel, da se boter ni jezil nn-nj, ker ga je rad imel, kakor lastnega očeta. Tudi 222 Novotna si je dala dopovedati — kako pa bi si ne dala; saj je bil njen otrok, ki ga je ljubila; ni mogla tedaj želeti, da bi nesrečen bil v svojem stanu. Juri je ostal pri nas nekoliko dni, pa je Sel po svetu in tri leta ga nismo videli in celo nič o njem slišali do tega jutra, ko je pred-me stopil. Precej sem ga spo¬ znala, četudi se je zelo spromenil • zrasel je nena¬ vadno, pa kakor sveča, da bi težko bilo enacoga najti. Stopil je k meni, prijel me za roko in prašal, zakaj sem se ga tako ustrašila? .Kako ne bi se ustrašila.“ odgovorim, „ker si prišel, kakor bi bil z neba pal. Odkod si prišel in kdaj?" — »Naravnost iz Kladska; stric se boji, ker tam povsod mlade ljudi v vojaščino love, da bi me ne ujeli; poslal me je, jedva sem se iz tujih krajev vrnol, na Cesko in misli, da se morebiti tukaj laže skrijem. Prebil sem se srečno čez gore, in tu sem. s — „Ali, za božji čas“, rečem, da te le tukaj ne ujemo; kaj pravi mati?" — »Nisem je še videl. Ob dveh po noči sem dospel. Nisem hotel matere buditi. Mislil sem si, ležeš na travo pod Majdalenino okno, ona je rana, počakaš, da vstane, pa pojdeš, in legel sem na zeleno blazino. Zares, o tebi ne govorč zastonj po vasi: Proden škrjanec zažvrgol/, Majdalena s travo domu hiti. Dam' se še le, in ti uže žanjcš. Videl sem te na studencu se umivati in česati, in težko sem se zdržal, da nisem k tebi pristopil; ko si p 3 molila, nisem te hotel motiti. Ali zdaj mi povej, če me še imaš rada?" Tako je govoril; kaj druzega sem 223 mogla reči,- nego fla ga imam: saj sva se vedno rada imela od mladosti; in svoje žive dni mi ni prišla misel na druzega. Malo sva se pogovorila, pa je šel Juri v kočo k materi; jaz pa sem šla povedat očetu, da je prišel. Oče je bil moder mož, ni mu bilo ljubo, da je prišel Juri v tako nevarnem času. „Ne vem“, reče, „ali tu uide belej suknji; kar je mogoče, storimo, da ga prikrijemo; le nobe¬ nemu ne povedite, da je tu." — Navotna, če tudi je bila zelo vesela, imela je vendar velik strah, ker je bil Juri med novince vpisan, pa jim je pete odnesel, da nihče ni vedel, kje je. Tri dni je sedel skrit na griču v senu. čez dan je bila mati pri njem, na večer sem se zmuzavala tudi jaz k njemu, in tu sva se to in uno pomenila. Tako sem se bala za-nj, da sem hodila vse dni kakor zgubljena ovca, in pozabila se ogibati višega, tako, da sem mu prišla nekoliko- krat pred oči. On je morebiti mislil, da se mu hočem sladkati in začel precej staro pesem peti; dala sem se ogovoriti; tudi rnu nisem bila tako mrzla, kakor poprej, ker sem se bala za Jurja. Kakor pravim, Juri je bil skrit; razun mene, njegove matere in mojih roditeljev nihče ni vedel za-nj; tretji večer idem iz koče, malo delj se zadržim pri Jurji; povsod je bilo Uže vse tiho in precej temno; tu mi viši pot zapre. Zasledil je, da hodim zvečer k botri, in me na vrtu Cf >kal. Kaj mi je bilo poče-ti? Morala sem zakričati; Juri na griču bi bil vsako glasno besedo ume], ali 224 bala sem se ga poklicati. Zanašala sem se na svojo moč, in ker viši ni poslušal lepe besede, začela sva se s pestmi biti. Ne smej se, deklica, ne smej se, ne gledi, kakošna sem zdaj; nisem bila sicer velika, ali krepka; moje roke, navajene težkega dela, bile so utijene. Lebko bi se mn bila ubranila, ko bi ne bil začel v tegoti groziti in proklinjati. Zdaj se je pokazal Juri in kakor strela skočil med naji, in zgrabil ga za goltanec. Slišal je proklinjanje, pogledal iz skrivališča, v mraku me je spoznal in brzo doli skočil; čudo, da ni vratu zlomil. Ali kaj je on to pomislil; ne maral bi bil, ako bi bila grmada pod njim gorela. — „Je to spodobno, pošteno deklico po noči tukaj napadati, gospod?" kričal je Juri. Jaz sem ga nago¬ varjala, prosila, naj pomisli, v čem je; ali on je držal gospoda kakor v kleščah, in ves gnjeven se tresel. Vendar si je dal dopovedati. V drugem času in na drugem mestu bi se bila drugače pomenila, ali zdaj ni tema časa; tedaj čujte in pametujte. Ta deklica je moja nevesta; če jej vprihodnje ne daste miru, zapojeva drugo. Zdaj pojdite !“ Na to je vrgel gospoda čez plot, kakor gnjilo bruško; mene pa je prijel okoli vratu in rekel: „Majdalenka, spominjaj -se mene, pozdravi mamo in ostanite zdravi; ta bip moram ubegnoti, sicer me zasačijo. Ne bojte se za me, poznam vsako stezo in gotovo se prebijem do Kladska, in kakor tako skrijem. Prosim te, pridi v Vamberice na božjo pot, tam se bova videla!" — Preden sem se zavedela, kje je uže bil! Tekla sem precej Novotnej •225 povedat, kaj se je zgodilo; šle sve k nam; vsi smo bili, kakor brez glave. Vsacega šuma smo so pre¬ strašili. Viši je razposlal vojake na vse poti, ker ni poznal Jurja; mislil je, da je iz drugega kraja, in da ga kje zasači; ali on jim je srečno pete odnesel. Ogibala sem se gospoda, kolikor sem mogla; on pa so ni mogel drugače maščevati, le črnil me je po vasi, kakor nepošteno deklico. Poznali so me vsi, nič ni opravil. K sreči je prišel ukaz, naj se vojska dalje pomakne. Prus je udaril Čez meje. Ali iz vse te vojske ni bilo nič; kmetje so jej rekli, „kolačeva", Ker so se domu vrnoli vojaci, ko so pojeli kolače." „in kaj so je zgodilo Juijui"' vpraša Zalka pazljivo poslušaje. — „Do pomladi nismo nič o njem zvedeli, ker v teh nemirnih časih ni hodil nihče po svetu. Bili smo, kakor na trn j i. Prišla je pomlad — ® še nič; šla sem na božjo pot, kakor sem Jurju pritrdila. Slo je več znanih, in naši so jim dali mene ta skrb. Naš vojvoda je bil mnogokrat v Kladsku, ln moj oče mu je naročil, naj me tje pelje, on je vedel ta m za vsak kot. Ostanimo pri Gregorki, da se malo okrepčamo, reče vojvoda, ko smo prišli v mesto. Šli smo v malo krčmo v predmestji. Pri Gregorki so ostajali vsi, ki so s Češkega prihajali; ona je bila iz našega kraja. Takrat se je v Kladsku še povsod ^eski govorilo, in to je uže tako, da se ljudje, ki so doma 12 istega kraja, radi vidijo. Gregorka nas je z velicim 'Oseljem sprejela, morali smo v njeno izbo. „Le sedite, Jaz pridem precej, le malo vinske juhe vam prine- 15 226 sem", reče in naglo odide skoz vrata. Moje srce je bilo kakor v kleščah; vesela sem bila, da bom Jurja videla; ali bala sem se, da se mu je morebiti kpj zgodilo, kar se nisva videla. Zdaj naglo zaslišim zunej znan glas pozdravljati Gregorko in njo vskliknoti: „Le notri, Juri, notri so romarji s češkega!" Dari se naglo odpro, notri stopi Juri; ko ga pa zagledam, otrpnem, kakor bi mo bila strela zadela. Bil je v vojaškej obleci. Meni se je stdmilo pred očmi! Juri mi je podal roko, objel me in skoraj jokaje rekel: „Lej, Majdalenka, jaz sem nesrečen človek; jedva sem se naučil rokodelstva in odtresel, kar ni bilo za me, uže imam spet nov jarem na vratu. Z dežja sem utekel in prišel pod kap. Ako bi bil ostal ua Češkem, služil bi vsaj svojega cesarja; zdaj pa moram služiti tujega." — „Za Boga, prosim te, kaj pa si storil, d* so te vzeli?" rečem. —■ „1 nu, draga, mladost je norost. Nisem veroval skušenemu stricu, ko sem od vas pobegnol; povsod se mi je tožilo, vse mi je bilo zoperno. Bel sem neko nedeljo s tovarši v krčino> nisem maral za noben ugovor. Pili smo, da smo se opili; zdaj pridejo v krčmo novinski lovci." — „T‘ potepuhi", seže mu v besedo Gregorka, ki je ravno juho prinesla; „ako bi bil Juri pri meni, nič ne bi se mu bilo zgodilo ; jaz tukaj ne trpim njihovih goljufij in sleparij, saj stric drugam ne hodi, nego k Gregork', I nu, človek ima vest, ta mladi svet — i nu, kaj j e početi, ker nema razuma. Ali nič ne marajte, Jufi 227 i vi ste lep mladenič, naš kralj ima rad velike vojake, l ne pusti vas dolgo brez žene." — „Naj bo to uže, i kakor hoče", začne Juri, „kar je, to je. Mi nismo i bili pri pameti; lovci so nas v mrežo ujeli, in ko sem se streznil, bila sva vojaka, jaz in Lebotski, najmilši i moj prijatelj. Mislil sem, da si glavo odtrgam, ali i kaj bi to koristilo. Stric je tudi dosti tožil, naposled pa je začel misliti, kako bi se dala ta reč vsaj polajšati, ako ne odvrnoti. Šel je h generalu in izprosil, da sem tukaj ostal, da bodem skoro desetnik, i — to si še povediva. Ne delaj mi zdaj težkega srca; vesel sem, da te vidim." —- Morala sva sc tolažiti, kakor teko. Pozneše me je peljal Juri k stricu, ki je bil »nji vesel. Zvečer je prišel tudi njegov tovarš Le¬ botski, vrl človek. Saj sta ostala z Jurjem prijatelja lo smrti. Oba sta uže v večnosti, in jaz sem šo tukaj." „Vi se niste več domu vrnoli, ne, babica? stric »as je pridržal?" zdramila je Barbka, ki se je uže 'Javno vrnola, babico iz misel, v ktere se je bila vto- pila v spominu tistih blaženih hipov, ko sta se z kurjem sošla. — „1, ni bilo drugače. Dovolitev b možitvi, to je bilo to, kar mu je stric še priskrbel. jJamo čakali so, da pridem tje. Juri je zvečer odšel, jaz sera ostala čez noč pri stricu. Bil je dober starček, ®°g mu daj nebesa! Drugo jutro zgodaj je pritekel “Tii in dolgo sta se s stricem o nekej reči pogo¬ varjala. Potem je stopil k meni in rekel: „Majda- e nka, povedi odkritosrčno, na svojo vest, ali imaš 15 * 228 mene tako rada, da bi z menoj tudi težave prenašala, očeta in mater zapustila?" Jaz odgovorim, da ga imam. „Kerjetako, tedaj ostani tukaj in bodi moja žena“, reče, prime me za glavo in poljubi me. Nikdar me ni poljubljaval, te navade med nami ni; ali od samega veselja ubožec ni vedel, kaj dela. „Pa kaj poreče mama, kaj poreko naši?" odgovorim in srce se mi je treslo od radosti in tesnobe. -— „Kaj poreko; saj imajo naji radi, saj ne bodo hoteli, da bi se mu¬ čila.' — „Ali, moj Bog, Juri; vendar naji morajo roditelji blagosloviti." — Juri ni nič odgovoril, ali stric je pristopil k nama, poslal Jurja ven in rekel: „Majdalenka, ti si pobožna deklica, všeč si mi; vidim, da bo Juri srečen, da se mu zastonj po tebi ne toži. Jaz bi^mu branil, ako bi bil on drug človek; ali on ima svojo glavo. Ako ne bi mene bilo, obupal bi bil, ko so ga vzeli; skušal sem ga potolažiti, in sicer s tem, da sem mu dobil dovolitev k ženitvi. morem ostati na laži. Na Češko ne srač, in ko bi j 1 spet domu šla, kdo ve, ali bi te naši ne pregovorili' Ko bosta poročena, pa pojdem s teboj v Olešnico, i® roditelja ti blagoslova ne odrečeta. Romarjem daffl° pismo. Pojutrnjem bosta poročena v vojaškej kapebi jaz bom nadomestoval vajne roditelje in jemljem si 1° na svojo vest. Majdalenka, pogledi me, imam gl aV ° kakor sneg belo; misliš, da bi kaj storil, kar ne bj mogel pred Bogom zagovarjati?" Tako mi jo govor' stric in solze so mu lici oblile. Udala sem se. J url ’ čudo, da od veselja ni uma zgubil. Nisem imela vc il 229 , obleke, le to, k« je bilo na meni. Juri mi je i brzo kupil suknjo, krilo in granate za poroko. Drugo i mi je priskrbel stric. To so ti granatje, ktere mam f še zdaj, mezlanko podleskove barve in sivo krilo. 1 Romarji so odšli; stric jim je dal pismo, da tam neko- i liko dni ostanem, in da ž njim pridem; nič druzega s »i pisal ter menil: „Bolje bo, da si to sami povemo, i Tretji dan zgodaj je bila poroka, vojaški duhovnik • oaji je poročil. Gregorka je bila teta, Lehotski drug, > njegova sestra družica, strie in še en močan priči, i sicer ni bilo nikogar pri poroki. Gregorka nam je : napravila gostijo, in tako smo ta dan v božjem strahu i m veselji praznovali, spominjajo se svojega doma. Gregorka je dražila Jurja pri mizi, vedno mu govo- 1 „ Vi, vi, ženin, zares še poznam vas ne; to ni i feti otožni Juri; ali ni čudo, da vam lice gori!" — : Govorilo seje to in uno, kakor je to uže navada. Juri ; je hotel, da bi precej pri njetn ostala; ali stric tega 1 a ' dopustil, dokler se ne vrneva s češkega in z Vam- heriške božje poti. Za nekoliko dni sva šla v Olešnico, 1 J® in stric. Kako so se čudili, da sem poročena; kako 1 l e mati jokala, da je Juri vojak, tega ne morem popi- i ®ati. Moja mati je rokč lomila in venomer tožila, da )° zapustim, idem na tuje za vojakom, da so mi lasjč bajali. Oče pa je umno in modro rekel: „Naj bo toneč tega, kakor si si postlala, tako boš spala. Matase rada, naj skupej živita; ti, mati, veš, da si 2ar ad mene tudi zapustila očeta in mater, in to je ®amen vsake deklice. Kdo more za to, da je Jurja 230 zadela ta nesreča. Služba tam tudi ne trpi' dolgo; ko to tlako prebije, lebko pride k nam. In vi, botra, umirite se; Juri je moder mladenič, in tožilo se mu ne bode, za to je uže poskrbel. Ti, Majdalenka, ne plakaj, Bog ti daj srečo; s komur si šla pred oltar, da bi s tem šla v grob." Tako me je blagoslovil oče in polilo so ga solze. Materi ste tudi plakale. Moja mati, svoje žive dni skrbna za vse, imela je glavo polno. „To je tvoja pamet", karala me je; „nema tam ne perila, ne oprave, ne obleke, in omoži se. Kar stojim na svojih nogah, nisem videla tacih ljudi." — Dali so mi primerno doto, in ko sem imela vse v redu, rrnola sem se k Jurju in do smrti ga nisem zapustila- Ta nesrečna vojska, ako bi je ne bilo, Jel,ko bi še živel. Vidiš, da vem, mila deklica, kaj jo veselje in kaj je žalost; da vem, da je mladost — norost”, dokonča babica položivši z mirnim nasmehom suho roko na okroglo Zalkino ramo. „ Mnogo ste skusili, babica, ali bili ste vendar srečni; dosegli ste to, kar je srce želelo. Ako bi vedela, da bodem tudi jaz po toliko britkostib srečna, rada bi jih nosila, bodi si, da moram Jakoba tudi štirnajst let čakati", reče Zalka. — ^Prihodnost je v božjej roči. Kar bo, to bo, temu se ne ogneš, deklica, , in najbolje, da se udaš v božjo voljo!" — „Kako ali človek se vselej ne more spametovati, in jokal 9 bodem, ako mi Jakoba vzemo. Ž njim mi odide vs® veselje, brez njega mi je edina podpora strta." "" „Kako govoriš, Zalka, ali nemaš očeta?"— „1 231 dobrega očeta, ohrani ga Bog, ali star je in nadložen, Uže letos me je nagovarjal, da hi se omožila, da bi kdo njegovo breme prevzel; kaj počne, ako Jakoba vzenid? Iti jaz vendar druzega ne vzamem, in če se vsi na glavo postavijo ; delala bom kakor črna živina, da oče ne bode mrmral, in če to ne pojde, ne bom so možila. Ah, babica, vi ne verujete, kake težave imam v krčmi! Ne mislite na delo, Bog obvari, to mi ni težko, ali to, kar moram mnogokrat poslušati, to mi mrzi'.“ — „In si ne moreš pomagati?" — „rrosim vas, kako? Kolikrat sem uže rekla očetu: „Lejte, oče, tako in tako je to, ne trpite tacih gostov" ; ali on nikomur ne reče rad žalbesede, ne odgnal bi rad gostov, in zato mi vedno govori: „Prosim te, dekle, teci kar hočeš, le nepriljudna ne bodi, da gostov ne odženeš; veš, daje to naš zaslužek." — Ne smem biti nepriljudna in osorna ; sem-li priljudna, nakopljem *i zopet na glavo, kakor vselej, grdili jezikov; vesela, tadopčva, kakor sem vedno bila, težko še bodem; kaj bi tedaj počenjala? Ako bi bili uže kaki bahači, bnialo bi jih izmetla; ali gospod oskrbnik in pisar iz gtajščine, to sta nadležna gosta, teh imam poln želodec. Sramujem se vam povedati, kako me ta stari kozel Plezava, in kakor bi mu nekdo šepetal, naj si priza¬ deva, da mi Jakoba iz glave spravi, ker ve, da je moj branitelj; menda se boji, da bi se mu zgodila taka, kakor Italijanu. Vede se, kakor bi hotel županu ustreči, se vč, in za hčer se maščevati; ali slepar misli le na se. Oče se ga boji in uboga mati, te 232 veste, kakor bi je na svetu ue bilo, več leži, nego bodi; te ne morem s tako rečjo nadlegati. Ko bi bila omožena, vse to bi bilo drugače; kadar nisem mogla koga trpeti, le Jakobu sem rekla, in ako ga ni mogel odgnati, pazil je, da me Se neprijazno pogle¬ dati ni mogel. Ah, babica, da bi mogla vam pove¬ dati, kako me ima on rad, in jaz njega; ali to ni mo¬ goče", in deklica opre komolca na kolena, skrije lice v dlan in umolkne. Zdaj tiho stopi Jakob na vrtec, da ga nobeden ne zapazi. Krasno njegovo lice je mračila žalost in kalila mu bistre oči; črnkaste lase, ki so se mu poprej vihali okoli čela, imel je ostrižene, namesti visoke vidrovke,vojaško kapico, za njosmrekovo mladiko. Barbka se je Jakoba prestašila, babici so pale roke na kolena, v liceje obledela in tiho zašepetala: „Bog ti pomagaj, mladenič!" — Ko je pa Zalita glavo vzdignola, in Jakob roko jej dal in zamolklim glasom rekel: „Jaa sem vojak, čez tri dni moram v Gradec!" omedlela je in mu v naročje pala. XV. Drugi dan, ko je Sla babica otrokom, kakor po navadi, naproti, bila je prva njena beseda: „UgonitCi otroci, kdo je pri nas?" Otroci se malo zavzemo, ne pride jim precej na misel, ali kmalo vsklikne Barbka: „ Lovec Sluga, ne, babica?" — „ Zadela si, i n 233 pripeljal je seboj svojega sinka." — .1 je! to sem vesel, tecimo k njemu!" vsklikne Jožek in se v tek spusti in Tonček steče za njim, da jima torbici od boka odskakujete. Babica kliče, naj gresta, kakor ljudjč, in ne skačeta, kakor zver, pa kje sta dečka uže bila. Skoraj brez sape butita v izbo: mati ji hoče karati, ali lovec Sluga stegne po njiju dolge svoje rokč, vzdigne tega in unega, objame in v lice ji poljubi. „In kaj sta vse loto počenjala, kako sta se imela?' prala z debelim glasom, ki je v malej izbi močno bobnfel. Dečka ne odgovorita brzo, svoje oči upirata v dečka, ki je bil v Barbkinih letih in stal poleg lovca Sluge. Bil je lep mladenič, ves očetu podoben, dasi njegovi udje niso bili le tako jedrnati, kakor očetovi; lica jo imel cvetoča, in z oči mu je blisketalo zgoli detinsko veselje. „ Aha, vidva gledata mojega dečka! no, le pogladita ga, in sezite si v roke, da boste dobri tovarši. To je moj Orel." Tako govorč pred se postavi sina, kise nič ni sramoval, in dečkoma roka podajal. Zdaj je prišla Barbka z babico in Nežko. „No, in tu vidiš Barbko, o kterej vam sem domd pravil, da mi vselej prva pride voščit dobro jutro, kadar tukaj preno¬ vam. Letos pa, kakor vidim, je to drugače; hodite uže v šolo, in toraj mora Jožek zgodaj vstajati z Barbko. In kak > vam je všeč v šoli, ali no bi raji Bodil po lesu, Jožek? Lej, moj Orlek mora z menoj Ua prežo, na goro; znal bo kmalo tako streljati, Bakor jaz", izprašuje in pripoveduje lovec, krog Bterega so otroci stali. — „0, ne govorite tega", K ’ . 1 284 reče babica; „Jožek se rad straši in bo hotel videti Orlovo puško.* — „Nu, zakaj pa ne, naj jo pogleda; idi Orlek, prinesi mu jo, saj ni nabita." — „Ni ne, oče, poslednji strel sem zapalil, kakor ves, na kanjo", reče deček. —„In ustrelil si jo, s tem se smeš pohva¬ liti. Idi, pokaži jo dečkoma." Dečka sta veselo z Orlom iz hiše stekla, babici pa ni dalo miru: da si je Sluga trdil, da je Orlek pazljiv, morala je iti za njimi. „In 'tebi je ime, kakor tiču?" praša Nežka Orla, ko so bili zunaj in sta Jožek in Tonček gledala ustreljeno kanjo. — „Meni je pravo ime Avreli' 1 , posmeje se sinek Nežki; ali očetu je všeč imenovati me Orel, in tudi meni je to ljubo; orel je lep ptič Naš oče je nekdaj ustrelil orla." — „To menim', leče Jožek, „jaz ti pokažem orla in mnogo zveri, imam namalane v knjigi, ki sem jo lani na rojstni svoj dan dobil, pojdi z menoj." To izgovori vsi vleč® Orla v izbo in mu brzo knjigo prinese. Orlu so bile živali prav po všeči, in lovec Sluga je tudi * veseljem list za listom progledoval. „Tega lani ni* 1 imel?“ praša Jožka. „To mi je dala komtesa rojstnega dne, ,n Zalka mi je prinesla par golobov in lovec zajčke, babica mi je dala dvajsetieo, roditelja novo obleko!' hvali se Jožek. — „Ti si srečen mladenič*, začne lovec Sluga, gledaje v knjigo, in opazivši lisico, ® a ' smeje se : „Kakor živa, čakaj, pasja dlaka, tebi mo¬ ram posvetiti!" — Tonček, misli, da to velj a namalanej, Čudno pogleda lovca, ali lovec Sluga reče z nasmehom: „Ne boj sc, tej lisici nič ne storim, ali nekej v gorah, kterej je podobna; to moramo vščipnoti, dela nam mnogo kvara." — »Morebiti jo Peter ujame, jaz sem ž njim pasti nastavljal, preden sva odšla", mdni Orlek. — „1, deček, lisica je desetkrat bolj zvita, nego Peter; ima duh in sluh, da bi človek še mislil ne, in sicer je bila uže enkrat v pasti. Mi ha, nastavili smo jej pečenke, mislili smo, da jo moramo imeti; bila je lačna, in pasja noga, kaj mi je storila? pojela je pečenko, odgrizla si ujeto nogo in ušla. Zdaj jo težko dobim, škoda človeka zmodri, in lisica, za res, > tako je prebrisana, kakor človek", pripoveduje lovec zapored liste prebiraje. — „Saj pravi prigovor: zvit kukor lisica", reče babica." — „Tu je orel, tu!" vskliknejo dečki, kaže krasno, za plenom letečo ptico z razpetima perutama. — „Prav tacega sem ustrelil; bil je krasen ptič; skoraj mi je bilo žal za njim; ali kaj se hoče, take prilike človek vsak dan ne najde. Zadel sem ga dobro; in to je prva reč; žival se ne sme mučiti." — „To pravim tudi jaz", oglasi se zopet babica. — „Ali se vam ne smili žival, oče lovec? jaz ne bi megla nobene živali ustreliti", reče Barbka. — „Pa zaklati jo morete", nasmeje se lovec, „in kaj je bolje, ako žival ne vidi nevarnosti In kar na hip pade, ali, ako jo poprej z lovljenjem razbegate, s pripravami uplašite, in potem še le zako- Ijete, mnogokrat tako nerodno, da vam pol živa pol mrtva uteče." — „Mi ne koljemo perutnine", odgovori Barbka, „ampak Urška, njej se ne smili, in precej je .236 mrtva." — Šo nekoliko hipov so gledali otroci živali in poklicala je inati k večerji. Sicer so izpraševali otroci lovca Sluge o gorah, hoteli so vedeti, ali more¬ biti ni zablodil v Rebrcolov vrt, in to in uno; zdaj pa so popraševali za poredoma le Orla, poslušali ga in se zelo čudili, ko jim je mladi deček pravil o nevarnostih, ktere je z očetom uže prebil, o zverinah, ktere je uže ustrelil; ko jim je popisoval orjaške snežne zamete, ki ležč po gorah, ki zasipajo cele vasi, da ležč pod njimi, kakor bi bile pokopane, in ljudjč, ako hodijo na vrh, morajo skoz dim¬ nike hoditi in vsakdo si mora od svoje hiše pot delati. Ali vse to Jožka ni prestrašilo: še vedno si je želel, da bi bil uže tolik, da bi mogel iti k lovcu Slugi. „Ko bodeš ti pri nas, pa dadč mene oče za promembo kRiesenburškemulovcu, da poskusim tudi laže lovstvo." — „To je škoda, da te ne bo domd", tožil je Jožek. — „Ne bode se ti tožilo, imam še brata in sestro; brat Anzel je tolik, kakor ti, in sestra Marinka te bo rada imela", reče Orel. Ko so na dvoru sedeči otroci poslušali Orlove povesti in proti luči gledali skoz kristale, ktere jim je prinesel, poslušal je Sluga babice, ki je pravila o povodnji in razlagala vse novice, ki so se to leto prigodile. „In je rodovina mojega brata na Riesenburku zdrava?' vpraša lovec. —»Da, zdrava", odgovori Proškova gospa. „Anica lepo raste; dečka hodita v šolo na Črno goro; imata bliže tje, nego v mesto; čudno je, da lovca še ni tukaj ; rekel je, da pride vas pozdravit, ko pojde na prežo. Zjutraj je bil 237 tukaj in prinesel mi poročilo iz grajščine, da je prišlo iz Beča pismo. Šla sem brzo v grad in zvedela, da je komtesa prebolela, da kneginja morebiti o žetvi na štirnajst dni semkaj pride, potem pa v Florenco odide. Upam torej, da naš oče tukaj ostane čez zimo; kneginja neki ne vzame spremstva seboj. Po koliko letih bova spet delj časa skupej!“ Uže davno Pro- skova gospa ni toliko govorila, davno uže ni bila tako vesela, kakor ta dan, ko je dobila veselo novico, da njen mož pride. „Hvala Bogu, da je gospica prebolela, bila bi večna škoda te mlade, dobre duše. Vsi smo Boga prosili za njeno zdravje; še včeraj je tukaj Kodrnova Cilka zarad nje jokala.“ — nima tudi za kaj plakati", nični Proškova gospa. Lovec Sluga praša, kaj s tem nični, in babica mu pove, kako je bilo v gradu, ko je bila tje povabljena; pri tem pa je le komtesi pri¬ pisovala to, kar je storila za Kodrnovo rodovino. .Jaz »em slišal, pravi lovec, da je komtesa hči" — Zdaj potrka nekdo na okno. — „To je boter, poznam ga po trkanji, le notri!" zakliče precej glasno Proškova gospd. — „Ljudje imajo hudobne jezike", reče babica j »a lovčevo prašanje; „kdor po solncu hodi, senca l ga spremlja, to ni drugače; — kaj je za to, naj bo čigar hoče." — Riesenburški boter stopi v izbo, in oba lovca se srčno pozdravita. „Kaj vas je zadrževalo, da vas doslej ni bilo?" praša babica, boječa se oziraje na puško, ktero je lovec na žebel obešal. — „Imel som preljubega gosta, gospoda oskrbnika, prišel je po -238 drv; prodal je svoj delež, zdaj bi rad imel uže spet za naprej drv, in hotel bi Človeka v goljufijo zapeljati. Ta bi bila lepa. Precej sem videl, da ima kaj tacega na srcu; govoril je, kakor bi mčd lizal. Ali povedal sem mu, kar mu gre! Tudi sem ga pičil za Jakoba; žal mi je za tega mladenča in tudi za Zalko. Denes zjutraj sem spil tam polič ola, skrbel sem, kako bo s to rečjo. To ima na vesti ta saprabolt " — lovec se lopne po ustih, spomnovši se, da sedi' pri babici. — „Kaj se je zgodilo?" praša Sluga, in razgovorila ba¬ bica mu je povedala, da so Jakoba na vojsko vzeli, in kako se je to zgodilo. — „Tako je na tem svetu, kamor se človek obrne, povsod nahaja nadloge in britkosti, med velieimi in malimi, in kdor jih nema, dela si jih sam 1 ', reče Sluga. — „V nesreči in nadlogi se očišča človek, kakor zlato v ognji. Brez žalosti ni radosti. Ako bi vedela kako, rada bi poniogla deklici, ali mogoče ni. Mora za zdaj trpeti, kakor more. Najhuje jej bo jutri, ko Jakob odide.' 1 „ Tedaj uže jutri pojde", čudi se lovec; „no, tem je sila. Kam pojde?" — „V Gradec." — „Imava tedaj isto pot, le da jaz pojdem s plavci na plavčici po vodi, on pa po suhem." — Dečki so pritekli v izbo. Jožek in Tonček sta kazala lovcu kanjo, ktero je Orlek ustrelil, Orlek pa je očetu povedal, da so bih ■pri jezu, in da je tam videl brezumno Viktorico. , Je Se živa ta osoba?" praša Sluga. — „Da, uboga, bolje bi jej bilo pod zemljo, nego na zemlji , odgovori babica. , Ali uže hira in stara se; malokdaj 239 jo slišimo še peti, le v svitlih nočeh." — , r Ali pri jezu vendar le sedčva in strmi v vodo, mnogokrat do polnoči' in delj", odgovori' lovec. „Včeraj sem šel mimo nje, lomila je vrbove mladike in metala jih v rado; bilo je uže pozno. „Kaj tu delaš?" vprašam. Ona molči; prašam je drugič, zdaj se v me ozre, lasvete se jej očesa; mislil sera, da v mč skoči; ali morebiti mo je poznala, ali jej je kaj na misel prišlo, »brnola se jo spet k vodi in metala vejico za vejico te jez. Nikdar človek ž njo nič ne opravi. Smili se mi, želel bi, da jo reši smrt tega tožnega življenja; ali ko ne bi je videl sedeti pri jezu, ko ne Uslišal, ko stojim na preži, njene pesmice; pogrešal bi nečesa, tožilo bi se mi", reče lovec, kanjo v roči drže. - „ Cesar se človek navadi, težko se odvadi; navada je železna srajca", reče Sluga, devaje užgano gobo f kratko drateno pipico, in ko nekolikrat zaporedoma pu ne dim proti stropu, dalje govori: „Naj bo uže človeka, zveri ali reči. Tako sem tudi jaz navajen, ksdar grem na pot, tč-le pipe; moja mati je iz enake l °bak pila, kakor bi jo videl sedeti na klopi pri pragu." — „Kaj pravite, vaša mati je tobak pila!" vsklikne barbka čudč se. — „V gorah mnogo ženskih tobak P'je, vzlasti starke, le da pijč namesti tobakovega Perja krompirjevec s primešanim višnjevim listjem. “ — '*Ne mislim, da bi to dišalo", reče lovec in zapali b*di pipo, ali pomalano porcelanko. — „Imam tudi "ektera mesta v lesu rad", začne zopet Sluga, „na bterih nehotč postajem; priljubila so se mi, ker me 240 spominjajo, bodi si ktere osobe, ali milih in nemilih dogodeb mojega življenja. Ako bi manjkalo na teh me stih lo enega drevesa, le enega grma, pogrešal bi jih. Na nekem mestu vrhi propada stoji osamela smreka, staro drevč; na enej strani sezajo njene veje nad globok propad, v njegovih razpoklinah raste sem ter tje praprot ali brinje, in spodej šumi potok čez skalovje od slapa do slapa. Ne vem kako je to, da sem vselej zablodim, kadar me kaj tišči, ali kaka nesreča zadene. Tako je bilo, ko sem hodil za svojo ženo in mislil, da je ne dobim ; roditelja sta jej bra¬ nila, in še le pozneje privolila. Tako je bilo, ko mi je umrl najstarši sin in ko sem pokopal staro mater. Vselej sem šel od doma, bodil brez namena, nisem gledal ne na levo, ne na desno, in brez volje so m e nesle nogo v čudopoluo dolino, in ko sem stal nad propadom pri temnej smreki, ko sem gledal pred seboj gorske vrhe, druzega nad drugim; bilo mi je, kakor bi se mi od .srca kamen odvalil, nisem se sramoval solz. Ko sem objemal razpokano smrekovo deblo, zdelo se mi je, da je življenje v njem, da ume mojo žalost; veje so nad menoj šumele, kakor bi z menoj zdihale in hotele mi tožiti o enacej britkosti." Slug* je utihnol, velike oči obrnol v luč, ki je na mizi gorela, iz ust se mu je zakadil, namesti besed, p 10 *' stropu lebdk dim, kterega so spremljale njegove mišk „Za res, človeku se časi zdi, kakor bi dre¬ vesa živela", reče Kiesenburški lovec. „Vem to P° skušnji. Nekdaj — uže je nekoliko 16t — kazal sem 241 drevesa, ki se imajo posekati. Logar ni mogel iti, Jaz sem Šel k drvarjem gledat. Drvarji pridejo in Wejo najpred posekati krasno brezo; nobene hibe ni kilo na njej, lepo je stala, kakor gospa. Zagledal tem se v njo, in tu se mi je zdelo — smešno je to, ali tako je bilo — kakor bi se mi k nogam priklanjala, kakor bi me z vejami objemala, in na uho mi je šepe¬ talo: „ Zakaj mi hočeš vzeti mlado življenje, kaj sem t 1 storila?" Zdaj je zazvenela ostra pila po koži in drezala jej deblo. Ne vem, ali sem zakričal, samo to Wm, da sem hotel ustaviti drvarje, da ne bi dalje (rezali. Ko so me pa čudno pogledali, sram me je |kilo, pustil sem jih pri delu in utekel iz lesa. Celo tr ° sem blodil, in vedno se mi je misel vrivala, da ® e breza prosi, naj jej ne vzamem življenja. Ko sem se naposled premagal in na mesto vrnol, ležala je na ^1', noben list ni trepetal na njej, ležala je kakor ®rtvo truplo. Polastilo se me je kesanje, kakor bi k>l koga ubil. Koliko dni sem bil ves pobit, ali niko- ®'U' nisem nič povedal, in ako bi sc ne bila denes keseda o tem sprožila, nikdar bi tega ne omenil.“ — nTudi meni se je nekdaj enako godilo", začne Sluga ! debelim glasom: „Imel sem dati zver gosposki, jdem na lov. Tu mi pride srna na oko. Lepa žival, *akor bi jo izmislil. Veselo se je ozirala in pasla P° lesu. Smilila se mi je, ali mislim: nisi-li bedak, ^tnu j e t 0 ? Strelim, ali roka se mi je tresla; zadel Sen » bežečo, pala je, ni mogla uteči. Pes se je pognal P r °ti njej; ali jaz sem mu branil in nisem dal, da bi Bukie,. 10 242 jo bil mučil. Šel sem k njej in ne morem povedati, kako britko, žalostno in proseče seje ta žival v me ozrla, Vzel sem nož in zabol ga jej v srce; stresli so se jej udje in bila je mrtva. Jaz pa sem se spustil v jok in od te dobe — no, kaj bi se tega sramoval" — ,Oče neče streljati na srno*, naglo reče Orlek. — „Prav si povedal. Kadar koli merim, vidim pred seboj ranjeno srno, njene žalostne očf, bojim se, da ne bi zgrešil in zver le ranil; takrat raji ne sprožim." — »Imeli bi sam6 zle živali streljati, dobrih pa ne, teli i je škoda", oglasi se Tonček, ki se jo skoraj solzil. — i „Nobena zver ni tako dobra, da bi ne bila tudi zla, I in tudi ni nobene tako zle, da bi ne bila tudi dobra, i kakor je to pri ljudeh. Zmota je, če mislimo, da mora 1 zver, ki ima lepo, mirno lice, tudi dobra biti, in da ] je zla, ktera nam ni po srcu. Na svetu je večkrat i lice daleč od resnice. To je uže tako, da človek tisto, i reč, ki mu ni mar, laže pogreša, in za njo tako ne žaluje, n kakor za tisto krasno, ki mu je draga, in zato marsikdo l unej ni pravičen . . Bil sem nekdaj v Gradcu, ko sta ji bila dva hudodelca na smrt obsojena. Eden je bil I e _P k Človek, drugi pa grd, nepriljuden, čuden. Prvi ] 6 « ubil svojega tovarša, ker ga je imel na sumu, da t mu je milo izneveril. Drugi je bil iz našega kraja; s šel sem ga prašat v ječo, ko je bil uže obsojen, ^ ne želi kaj poročiti domačim, da mu to iz srca raj k d e h it a a it ‘i o .a P i« 1» H d il, zdravljal? Jaz ne vem za nikogar. 1 ' Obrne se o J mene, skrije obraz v dlan, e.n hip tako posedi, pa poskoči, postavi se s prepredenima rokama pred me prašaje: ,,človek, ali mi storiš, kar želim?" — ^Storim, iz srca rad“, odgovorim in podam mu roko. V tem tipu je oblila njegovo obličje neznana britkost, da bi til za-nj vse storil; njegovo lice je zgubilo vso mrz- kobo, oznanovalo je le britkosti in čute. Moral mi je dobro videti v srce, ker mi je roko naglo podal, , stisnol jo in s trepetajočim glasom rekel: „Ako bi mi bili mogli pred tremi leti roko tako podati, ne bil ti tukaj. Zakaj se nisva srečala? zakaj so me sreča¬ vali samo ljudjč, ki so me v prah metali, ki so moje lice zasmehovali, ki so me s pelinom in želčem pojili! Mati me ni ljubila, brat meje izgnal, sestra se meje sramovala, in ta, za ktero sem mislil, da me ima rada, aktero sem življenje zastavil, kterej bi bil za edin icsmehjej zvezde z neba iztrgal, zarad ktere mi je lilo tolikokrat žal, da nemam deset življenj, da bi ?t podaril njenej ljubezni: ta mi je osle kazala, in sem hotel slišati iz njenih ust, kar so vsi govorili, •trala in izgnala me je skoz duri, kakor psa; in ta Adni človek je jokal, kakor dete. Kmalo je otrl s °lz6, prijel me za roko in šepetal: „Ko pridete v trgovski les, idite v Čudopolni dol; nad propadom s *°ji samotna smreka, tej nesite moj pozdrav, in uje- dam*j, ki krog nje letajo, in visocim goram. Pod. *) Ujeda, 5Raitbtooge(, na Gorenskem v rabi. 16 * 244 njenimi vejami sem spaval cela leta, njej sem povedal, kar nobeden ne vč, pod njo nisem bil taka reva, bil sem —" Umolknol je, sedel spet na klop in ni vež spregovoril, ni me več pogledal. Žalosten sem šel od njega; ljudje so grajali, preklinjali tega grdeža, da je vreden smrti, da mu hudoba iz oči gleda, da neče spovednika in nobenega druzega videti, da ljudem jezik kaže, in da ide k smrti, kakor v gostje. Lepega so milovali, pulili se za pesem, ktero je zložil v ječi, in vsakdo je želel, da bi ga pomilostili, ker je le zarad sumljivosti ustrelil tovarša; uni pa je neki iz gole hudobije ustrelil deklico, ki ga ni nikdar razžalila, i neki da je ljudi moril. Tako sodi vsak po svojem nagibu; vsaka glava ima svojo misel; vsacemu očesu je reč drugačna; zato jo tudi težko resnico zadeti: to-le je tako, in ne sme biti drugače. Le Bog pozna svčt, on vidi v najskrivnejše dno človeškega srca m ga sodi; on ume jezik svoje živali, njemu je sviti® kronica vsake bilke, on vč pota vsacega žužka; kamor on vel), tje buče vetrovi, njegov prst kaže pota deročim rekam." Lovec je umolknol, pipa mu je ugasuola; njegovo oko se je krasno svetilo, njegovo obličje J e bilo podobno gorskej dolinici, osvitljenej žarkom jesen¬ skega solnca, v kterej je pa še dosti zelenja in cvetic, naj si na vrhih tudi sneg leži. Vsi so se zagl e ‘ dali v lovca Slugo, dokler se babica ne oglasi: „P raT ste rekli, lovec Sluga, prijetno vas je poslušati, kakor gospoda na leči. Ali čas je otrokom lčč: vašega sinka je pot utrudila, vas tudi; jutri si povemo več." 245 , „Daj mi, Orlek, to kanjo za cuka, čemu bo tebi?" I roče lovec, vzemši puško na ramo. — „1 prav rad." ; — „Midva jo k vam jutri zgodaj prineseva", prosila l , sta dečka. — „ Ali ne pojdeta v šolo ?“ — „Za jutri sem ! j jima odpustila šolo, da se naradovata gosta', i I reče mati. —„No, jaz pustim tudi moja korenjaka dorni, da boste imeli dober dan. Pridite tedaj; Iehko noč! Zdravi!" —Prijazni brat dolinar, kakor mu je lovec Sluga nekdaj rekel, segel je prijateljem v roko, poklical Hektoija, ki je bil Orleku posebno všeč, in »el skoz duri. Zjutraj, preden so se otroci oblekli, stal je Orlek uže na plavčici, s ktero so k bregu pripluli. Po južini je šel Sluga z dečki k lovcu, babica z Barbko in Nežko pa h krčmarjevim, Jakobu slovo dat. Krčma je bila natlačena, bili so tam očetje in ■aatere odhajajočih novincev, tovarši, sestre in znanci. Daši je drug drugemu srce dajal, dasi krčmarjevi in Zalka niso nehali točiti, dasi je tudi Jakob pri pipi pomagal, če tudi so mladenči prepevali različne y ojaške in vesele pesmi, da hi se hrabrili. vendar v se to nič ui pomagalo; nobeden se ni opil, kakor tokrat, ko so šli k nabiri. Takrat so si pripeli zelenih smrekovih brsti na kape, nemilo vriskali, pili, pre* pevali, da bi zatopili in oglušili strah in bojezen. ® a j je imel tudi najravnejši, najlepši mladenič še neko¬ liko upanja. Tolažila jih je dekliška žalost, roditeljska ljubezen, ktcra v tacih hipih, kakor vroča reka, skrita )’ dnu zemlje, na vrh spuhti; ponosni so bili, ko so l‘li znanci livalili: „0h, ta se ne vrne, tak mladenič — ‘ 246 vzrastel kakor sveča — ves kakor bi ga vlil — s tacimi vojaci imajo veselje. “ S tacimi sladkimi kapljami je krotila nečemurnost nagli napoj, h kteremu jih je prisiljena dolžnost žapeljavala; in to, kar je sladilo zdravim, lepim mladeneem to britko pot, to jo je gre¬ nilo tistim, kterim ni bilo treba imeti strahu, kteri so vedeli, da imajo telesne hibe; mnogoter nečemurnik jih je pa zato tako težko nesel, da bi bil raji vojak, nego poslušal zaničevanje: »Za teboj no bo plakala mati, saj ne prisežeš na boben, nisi, da bi te za psom vrgel"; ali: ^Mladenič, ti boš konjik, imaš noge, kakor vol roge!" in enake zabavljice, s kterimi so jih zbadali. Babica je prišla do krčme, ali v izbo ni šla, ne zato, ker je bilo zatulilo' v njej ; ali težka, mračna žalost, ki je trla srca vsem, in javila se na licih, kakor mogla, to jo je strašilo. Ona je čutila, kako je žalostnim materam, izmed kterih je ta v nemej bolečini voki lomila, una tiho plakala ali glasno tožila; kako J e deklicam, ktere se sramujejo svojo žalost odkriti in se vendar s suhim očesom ne morejo ozreti na bledo mladenče, ktere pijača le še bolj raztoževa, in k° hočejo peti, glas jim zastaja. Ona je čutila, kako J® očetom, klavrno za mizo sedečim, ki o ničem ne govori)) o ničem ne mislijo, ampak le o tem, kako si vpri- hodnje nadomeste marljive mladenče, ki so jim bdi desna roka. Kako ne bi se jim za njimi tožilo, kako ne bi jih pogrešali! — Babica je sela z otroci na vrt. Nekaj hipov potem pride Zalka, objokana in bled®, kakor zid. Hotela je govoriti, ali na prsih jej J® 247 ii kamen ležal in grlo je imela kakor bi bilo zadrgnjeno; e ni mogla besedice spregovoriti. Naslonila se je na e deblo cvetoče jablane. To je bila tista jablana, čez 0 ktero je o kresu venec vrgla. Preletel jo je, in zdaj, !• ko se je imela spolniti njena nadeja, da bo z milim 1 zvezana, morala se je ločiti. Zakrila si je lice z belim t zastorom in začela se glasno jokati. Babica jej i ni branila. Prišel je Jakob. Kam je prešlo to cve- i »če lice, to živo oko! Kakor bi ga bil iz kamena i iztesal. M0IČ6 je podal babici roko, molče je objel ' miljeno deklico in potegnol iz nedrij vezeno ruto, kakoršno dd vsako dekle svojemu mladenču v zna¬ menje, da ga ljubi, in otiral si oči. Nista si pravila kako globoka je njuna žalost, ali ko je zadonela iz kreme pesem: Pet čevljev merim, palcev pet, Adio, ljub’ca, starši, In z Bogom, vi tovarši! Dopolnil sem devetnajst let, In čvrste sem postave Od nog do glave, °kjela je Zalka strastno svojega mladenča in jokaje akrila lice na njegovih prsih. Babica je vstala, po tau se jej je ulila solza, tudi Barbka je plakala. Stariča je položila roko na Jakobovo ramo, in rekla kostnim glasom: »Vodi in tolaži te Bog, Jakobi Prenašaj voljno, kar moraš, in ne bode ti težko. Ako “°g dž, da se spolni moj namen, ne bosta dolgo ločena,. I 248 Upajta. Ti deklica, ker ga imaš rada, ne trgaj mn srca svojimi tožbami. Z Bogom!" Izrekši to, prekri¬ žala je Jakoba, stisnola mu roko, naglo seobrnolain peljaje deklico za roko, šla domu s sladkim upanjem, da je tolažila žalostne. Ljubečima je v srce pala babičina beseda, kakor rosa na venčči cvet in zbudila ji k novemu življenju; objemala sta se pod cvetočo jablano, s ktere je veter cvetje otresal in ga po njili nasipal. Pred krčmo so zaropotala kola, ki so prišla po vojake, z dvora se je slišal klic: „Jakobi — Zalka!" — Ali nista ga slišala. Bila sta objeta, kaj jima je bil mar svet, drug v drugem je objemal ve* svoj svet. — Popoldne se je poslovil tudi Sluga s prijaznimi gostitelji. Proškova gospa je naložila, kakor po navadi, očetu in sinu polne žepe brešna. Dečka sta dala Orleku spominkov, Barbka trak za klobuk; babica ja svetovala Nežki, ko je prašala, kaj ima dati, naj da cvetico, ktero jej je podarila komtesa. ,,AH vi st« rekli, da jo bom nosila za pasom, ko bodem velika , reče deklica. „Tako lepa je!“ — „To, kar ti je mil« in prijetno, moraš dati milemu gostu, ako ga hoces počastiti. Daj mu jo, deklicam pristova, da darujejo cvetico. Nežka pripne lepo cvetico Orleku na klobuk¬ ih, mila Nežka, ne vem, doklej ta cvetic* , svojo krasoto obdrži'; Orel je divji ptič, vse dni k 14 po skalah in vrhih, v dežju in vetru", reče Slu o* i Nežka obrne prašaje oči' v Orla. „Ne skrbi, oce i reče deček zadovoljno gledaje darek, „saj jo bo® 249 dobro branjeval o delavnici!], ko bom hodil po go¬ rah, le o praznicib se bodem ž njo ponašal, in tako ostane vedno lepa." — Nežka jo bila tega vesela. Nobeden ni mislil, da je oua sama tista cvetica, po kteivj Orlek bode tožil, ktero si odnese na snežne gore, kjer jo bo v lesnej samoti ljubil in varoval v svoje veselje, da bode njena ljubezen luč in blagor njegovega življenja. XVI. Bilo je uže po duhovih praznicib, ktere je babica »zelene" imenovala, morebiti zato, ker je z brezjem okrasila vso hišo, znotraj in zunaj, tako, da so bili pri mizi in v postelji vsi med zelenjem. Bilo je uže po sv. telesu in po kresu. Slavec ni več prepeval v grmu, lastovke so sprevajale mladiče izpod strehe, na peči so ležala poleg mačke medmašna mačeta, ktorim se je Nežka rada dobrikala. Čopa je uže vodila odrasla piščeta, in Sultan in Grivec sta spet vsako noč skakala za mišmi v vodo, in zato so stave predice govorile, da na klopi pri Starem belišču straši povodnji mož. Nežka je gonila z Urško Brezo na pašo, bodila z babico po zeli, ali je sedela poleg njo na dvori pod lipo, s ktere je babica uže cvetje sušila, ’n brala nabiei iz knjige. I na večer, ko ste šle otro¬ kom naproti, zavile ste po ovinku čez polje; babica J® ogledovala lan, rada se ozirala po širokem grajščin- 250 skem polju, kjer je bogato klasje naglo rumenelo, in veter po njem valove delal; ni mogla od njega oži obrnoti. Govorila je Kodrnu, ki jej se je rad pridne žaval, ko je po polji hodil: „Veseli se človek tega božjega blagoslova, Bog odvrni hudo vreme!" — „Ua, imamo veliko soparico", reče Kodrna in obrne oži proti nebu. Ko so šli mimo grah a, ni pozabil natrgati Nežki v zastor mladih strokov, in vselej si je vest s tem tolažil, da hi tudi kneginja temu nič ne rekla, ker ima babico in otroke zelo rada. Barbka je dona- šala sestri sladkega lesti ali sladke smolo, ktere je za krajcar kupila, ali od deklic dobila, ker jim je delala nemške naloge. Ko je prodajavka blizo šole razložil* češenj, skoraj vsak dan jih je za krajcar kupila. eo šli domu skoz dobovje, nabirali so jagod; Bartt* je naredila iz brezove skorje kozol in ga vselej sestro napolnila; in ko jagod ni bilo več v dobovjii nabirala jih je v travi in pozneje borovnic in prinašal* lešnikov. Babica pa je nosila iz lesa gob in učil* otroke zdrave ločiti od strupenih. S kratka, bilo ,1 e zadnje dni meseca julija, in prve dni avgusta J® imela priti kneginja in oče, in tudi so se veselil' otroci, da bodo šolo nehale. Proškova gospa je imel* uže spet cele dni v gradu opravkov, da bi v nobene® kotu ne ostalo prahu, in vrtnar si je moral truditi n* vrtu, da je pazil na vsako leho, ali mu cvetica rasttj kakor sam hoče, da je progledoval trate, ali ni kter* travica hitreje zrasla od drugih, da jo precej pristriže da preišče grmič za grmičem, ali niso morebiti po* 8 251 n bile plevice kako koprive, da jo izruje in čez plot il vrže. Povsod so delali priprave na gospejin prihod, i- Veselili so soje mnogi, kterim je z gospo tudi zaslužek a prišel; mnogim je mrzelo in oskrbnikovi so vsak dan i, glavo za ped ponižavali, in ko se je po gradu govo- i rilo: „jutri pridejo", tako se je ponižal gospod i oskrbnik, da se je celo na ponižen pozdrav inlatiču t zahvalil, cesar nikdar ni storil po zimi, ko je bil , prva osoba v gradu. Babica je želela gospej kne- • ginji vsega dobrega in molila za-njo vsak dan; ako bi pa ' i ž njo ne bil prišel zet, ne bilo bi jej veliko mar, naj jo vidi, ali ne. Ali zdaj je babica gospe kneginje težko pričakovala, imela jo nekaj na srcu, kar pa nikomur ni razodela. Prve dni avgusta se je začela malo po malo žetev, in gospa kneginja je v resnici precej prve dni prišla z vsem spremstvom. Oskrbnikova gospiea je čakala Italijana, pa precej so jej povedali, da ga je pastila gospa kneginja v prestolnem mestu. Proškova gospa od veselja ni vedela, kaj bi počela; otroci so zopet imeli milega očeta; babici je vendar lice malo z atemnelo, ker ni videla priti z Ivanom hčere Ivanke. Prinesel pa je zet list, v kterem jo je hči in tudi teta Porot oj a s stricem vred stokrat pozdravljala in pisala, ^ zarad stričeve bolehnosti ne more priti, in ne bilo bi ljudomilo pustiti teto samo, da gospodinji in streže bolniku. — Pisala je, da je ženin vrl človek, da je ‘ota zadovoljna, da ga vzame, in da jim hoče o sv. Katarini svatbo napraviti; dale tega Čaka, da babica 252 dovoli. „ Ko se vzameva, prideva, da bo le mogoče, na češko, da nama daste materin blagoslov in da spoznate mojega Jurja, kteremu pa Jura pravimo. On tudi ni Ceh, ondod nekod od turških mej je; ali dobro ga boste umeli, jaz sem ga naučila Češki naglo, prej, nego Terezka Ivana. Eada bi bila vzela Čeha; jaz vem, da bi bilo vas to bolj veselilo, ali, mama, kaj pomaga, srcu se ne da velevati; meni so je prikupil ta moj „krohot." Tako se je pismo končalo. Terezka je pismo prebrala, Ivan je poslušal in rekel: „Kakor bi jo slišal, to veselo Anico, vrla deklica je, in Jura je dober človek, poznam ga, prvi pomagač je pri stricu, kjer je Anica; kadar koli sem tje v kovačnico prišel, bil sem vesel Jurja. Mož kakor hrust, in de¬ lavec, da mu kmalo ni para." -— „Ali ene besede, Terezka, nisem razumela ; tu doli nekje, to mi še enkrat beri", in babica pokaže na konec pisma. — „To je krohot, ne?" — „Kaj je to, prosim te?“-~ „Tako pravijo na Dunaju Hrvatom." —- „Tako je to tedaj. No, Bog jej daj srečo! Ali kdo bi to mislili iz kakih krajev se ta dva človeka sostaneta. In J se mu pravi, kakor pokojnemu očetu!" — S temi besedami je zgenola babica list, otrla si solzo iz očesa in šla ga spravit v skrinjo. Otroci so bili neizrečeno srečni, ker so imeli doma milega očeta; niso se mogli dosti nagledati, in drug pred drugim se je trga* j za besedo, da bi očetu povedal, kar se je to let° pripetilo, kar mu je pa uže iz materinih pisem znano bilo. , Ali ostanete pri nas vso zimo, ne, oče?" P ras * 253 'D 'O i. i s' ii a r a i ) i ljnbeznjivo Nežka ter mu gladi brado, kar jej je bilo vselej jako prijetno. — „1 ne, oče, ko bode seninec, da nas popeljete na krasnih seneh in da obesite na konje kraguljce? Gospod boter iz mesta je enkrat po zimi po nas poslal; bili smo tam z mamo; babica ni hotela iti, ali to je bila vožnja in zvonjenje! Vsakdo iz mesta je pritekel gledat, kdo se pelje", pripoveduje Jožek; oče pa ni mogel odgovoriti, ker je uže spet Tonček začel: „ Veste-li, oče, da bom lovec? Kadar ostanem iz šole, pojdem k Slugi v gore in Orel pojde na Riesenburk." — „Uže prav, le poprej se lepo uči v šoli", nasmeje se oče, pustivši dečku svobodno misel. Prišla sta tudi prijatelja, lovec in oče mlinar pozdravljat milega gosta. Hiša se je oveselila; tudi Sultan in Grivec sta skakala z nenavadno radostjo Hektorju naproti, kakor bi mu hotela povedati novico. Gospod ja je imel rad; tepena nista bila od tiste dobe, kar sta race strgala, in kadar koli sta mu prišla naproti, pogladil ju je po glavi. Babica je tudi rekla, gledaje njuno veselje, da žival dobro vč, kdo jo ima rad, in ta tega dolgo ne pozabi. „In je pa komtesa zares zdrava?" praša lovčica, prišedši z otroci pozdravljat botra. — ,, Pravijo, da je, ali jaz mislim, da ni. Nekaj jo mora tiščati. Bila Jo svoje žive dni tenka in nežna, zdaj je je pa sam tah, in oči' ima, kakor bi bila uže na unem svetu. Plakal bi, kadar jo vidim, ona je angel. Gospa kneginja je zelo žalostna, in kar je komtesa zbolela, Prestale so v našej hiši vse veselico. Prav pred 254 boleznijo so jo mislili zaročiti z nekim grofom. Iz bogate hiše je, gospa kneginja in roditelja so si dobri, in zelo žele te zaveze. — No, ne vem" pravi Prošek, in neverno z glavo odmaje. — „In kaj pravi grof?" prašajo ženske. — »Kaj bi rekel, mora biti zadovoljili in čakati, da deklica preboli; in ako umre, obleče se lehko v črno, če jo ima v resnici rad." — „Neki, da hoče s kneginjo na Laško iti." — „In ima gospica grofa rada?" praša babica. — „Kdo more to vedeti, Ce nema druzega na srcu, bilo bi mogoče, lep človek je“, odgovori Ivan. — „Se ve, pa le, če jej drug ni bolj všeč", reče oče mlinar in pomoli Prošku odprto tobačnico, „kdo se bo o tem prepiral, kaj je komu po srcu." To je bila najljubša njegova prislovica. „Tu-le naša točarica bi biia uže pod kapo, in n® hodila bi tako poparjena, ako bi jej zlomki ne bili vzeli tega, kar je imela rada", reče mlinar in natlači tobaka v nos, ko ga je uže vsem podal, ter zamežkne Zalki, kije tudi tam bila. „Miloval sem vaji, ko mi je to Terezka pisala", reče Prošek", ozrši se na bledo deklico; »ali se j 0 pa Jakob užo privadil svojega stanu?" — ,,Kaj hoče, ubožec! Mora se privaditi, dasi mu je dosti težko", odgovori’ Zalka, ter se obrne proti oknu, da solze zakrije. — „To verujem", oglasi se lovec: „Zaprto ptiča, bodi si v zlato kletko, lčs mu bo vendar milši. —- „Vzlasti, če samica tam za njim toži", p°' mežkne mlinar na stran. — „ Jaz sem bil tudi vojak", začne Prošek; nasmehljej mu je zaigral okoli lepil* 255 'z ust, iti modre oči je obmol na Terezko. Tudi ona i, soje nasmijala ter rekla: „Ti si bil junak, ti!“ — „Le nikar se ne smej, Terezka; ko si hodila gledat " ua okop s teto Dorotejo, kako ekserciram, obedve n ste jokale." — „In ti z nama", nasmeje so Terezka. e Takrat pa se nisi sraijal, ne ti, ne jaz, ampak tisti, a kteri so naji gledali." — „Moram potrditi", pravi a dobrosrčni gospodar, „da mi ni bilo čisto nič do tega, , ali me ima kdo za babo ali za junaka — te časti nisem ; iskal. Vseh štirnajst dni, kar sem bil vojak, zdihoval i sem in jokal, kaj malo jel in spal, tako da sem bil i sam svoja senca, ko so me spustili." — „Tedaj ste kili le štirnajst dni vojak — no, Jakobu bi tudi ugajalo, ako bi se mu šteli dnevi zaleta", pravi mlinar. — „Saj bi jaz ne bil žaloval, ako bi bil vedel, da si dober prijatelj prizadeva, da me oproste, in da hoče krat za me iti. Prišlo je to samo od sebe. Bratu jo všeč vojaški stan in tudi mu bolje pristova, nego meni. Ne mislite pa, da sem babež. Ako bi trebalo braniti rodovine in domu, bil bi v prvej vrsti. Nu, vsi ljudjč si nismo enaki; temu je všeč ta, unemu un stan. Ne, Terezka?" Izrekši to, položi Prošek roko Terezki na ramo in pogleda jej prostosreno v oči. — „Da, da, Ivan, vi pristovate le med nas", odgovori babica za hčer, in vsi jej v duhu pritrdijo, ker so poznali nežno gospodarjevo srce. Ko so se prijatelji razšli, zmuzne se Zalka v babičino kamro in potegnovši iz neder pismo, ki je bilo z vojaškim gumbom zapečateno, šepetd: ,Od Ja- 256 koba !“ — »No, to je lepo, kaj piše?" odgovori babica, razveselivši se z deklico vred. Zalka odpre pismo in bere počasi: »Draga moja Zalka! Stokrat te pozdravljam in poljubljam. Ah, moj Bog, kaj to po¬ maga! raji bi te le enkrat v resnici poljubil, nego stokrat v pismu; ali tri milje hodA je med nama in k tebi ne morem. Jaz vem, da mnogokrat na dan misliš: Kaj koli Jakob dela? Kako mu je? Delati imam dosti, pa kako je to delo; telo je pri delu, misel pa vedno drugej. Hudo je. Ako bi še svoboden bil, kakor Vitkov Tone, morebiti bi se mi priljubil vojaški stan; tovarši se privajajo in s časom jim ne bo nič težkega. Tudi jaz se vsega učim, vso po¬ trpim ... ali nič me ne veseli; ne morem se priva¬ diti in vsak dan mi je teže . . . Od zora do mraka mislim na te, mila moja golobica, in ko bi le vedel, da si mi zdrava, ko bi dobil le en pozdrav od tebe, bil bi miren. Ko stojim zunej na straži in vidim ptice letati na vašo stran, vselej mislim, zakaj ne g°‘ vore, da bi nosile tebi moja poročila; ali še raje bj bil sam ptič, slavček, da bi k tebi Ičtal. — Ali ti Proškova babica nič ni povedala? Kaj jc kok mislila, ko je rekla, da morebiti ne bova dolgo ločena? Ne ves? Kadar mi je najhuje, vselej se spominja® njenih poslednjih besed: in kakor bi me Bog navdal, tako me krepi upanje, da bo ona svetovala, kaj ,n kako je storiti. Ona ne govori brez premislika. Pošlji mi nekoliko vrstic, da se potolažim, naj ti jih kdo napiše; piši mi vse, veš? Ali ste spravili s en " 257 1 v lepem vremenu V In kako je s žetvijo? Tukaj se je žetev uže začela. Ko vidim hoditi kosce na travnik, vse bi od sebe vrgel in pobegnol. Prosim te, ne hodi sama na tlako; jaz vem, spraševali te bodo, težili ti srce — ne hodi. In ta postopač, ta pisar —“ „Kako je nespameten, boji se, da bi jaz more- ■ biti" —jezi se Zalka, ali brzo dalje bere: „ne dal bi ti mini. Le Tomaža se drži; prosil sem ga, naj ti bo desna roka. Pozdravi njega in Anico. Pojdi tudi k našim in pozdravi jih ; tudi vaše stokrat pozdravljam, 'n babico in otroke in vse znance in prijatelje. Imel bi ti še toliko povedati, da ne bi šlo na takošen kos j papirja, s kakoršnim bi se lehko Žernovsko brdo »krilo, ali uže je čas iti na stražo. Kadar po noči stojim na straži, prepevam si pesem: »Polnoč ura bije " brez števila zvezd na nebu sije." Pela sva jo •isti večer, preden sva se ločila; ti si med petjem jokala. Da, za Boga, tolažile so naji zvezdice, ali sam Bog ve, ali naji bodo še kdaj tolažile. Z Bogom 1 Zalka zgane pismo in prašaje gleda babici v lice. — «No, lebko si vesela, vrl mladenič je; pozdravi ga, na j zaupa v Boga; ni bilo še tako hudo, da bi ne lilo spet dobro; tudi njemu solnce prisveti. Da bi I* pa za trdno povedala: tako in tako je to, tega ne toorem, dokler nemam gotovosti. Na tlako pa pojdi, kadar bo treba, želim, da podaš kneginji venec pri žetvinej v aselici; saj ga jej nobena druga ne podd, ako boš kadila ti na grajščinsko tlako." Babica. 17 258 Zalko so te besede zelo potolažile in rekla je, da bode babičin svet popolnoma slušala. —Kar se je bil Ivan vrnol, prašala ga je babica nekolikokrat, kdaj je gospa kneginja doma, kam hodi, da seje Prošek čudil. „Babica ni bila nikdar radovedna, kaj se godi v gradu, kakor bi gradil ne bilo; zdaj pa prala in poprašuje. Kaj koli hoče?" — Ali babica tega ni povedala, prašati pa je niso hoteli, toraj tudi niso nič zvedeli, če tudi jih je radovednost pekla kakor živo oglje, i Čez nekoliko dni je šel Prošek s ženo in otroci v mesto ; hotel jim je napraviti vesel dan. Urška in Jerica ste šle na polje, babica je varovala doma. Sela je z vretenom na dvoru pod lipo, kakor je bila navajena. Premišljevala je nekaj, še pela ni; časi odmaje, časi prikima z glavo, poslednjič pa reče, kakor bi bila kaj sklenola: „To, to storimo." Zdaj zagleda komteso, ki gre doli po brdu okoli sušilnice in stopi na brv. Belo je bila oblečena, na glavi je imela okrogel slamnik; lehko, ko vila, stopala je doli po poti; jedva so se dotikale zemlje njene nožiče, stisnjene v atlasovc čeveljce. Babica naglo vstane ter jo z velicim veseljem pozdravi; ali srce jo zaboli, ko se ozre deklici v bledo lice, ki je pričalo velik mir, pa tudi velike bolečine) da se mu je morala smiliti, kdor jo jo pogledal. „Ste sami, in tako tiho je tukaj V" praša Hor- tenzija, ko je babico srčno pozdravila. — „ Santa, sama, šli so v mesto; otroci se ne morejo očeta nagle - dati, ker ga dolgo niso videli", pravi babica, brišoč zastorom pomito klop, da gospici reče, naj sede. 259 ,Da, res dolgo, tega sem, jaz kriva." — I, kaj še, milostljiva gospica; kadar 13og človeku bolezen pošlje, kako si more pomagati? Milovali smo vas vsi in molili, milostljiva gospica, da bi vam Bog zdravje povrnol. Zdravje je največe dobro na svetu, in človek ga ve prav ceniti še le tedaj, ko ga zgubi. Skoda bi bilo vas, milostljiva gospica, vi ste mladi in milost¬ ljiva gospa kneginja bi zelo žalovala. — „To je res", vzdahne komtesa in položi, sklenjene roki na krasno vezano knjigo, ktero je na kolenih imela. — „Vi ste bledi, milostljiva gospica, kaj vam je? praša babica, milo vaj e deklico, ki je pri njej sedela, kakor živa žalost. —- „Nič, babica“ odgovori gospica, in se sili na smeh, ki je pa še bolj srčne bolečine odkrival. Babica se ni upala več prašati, ali opazila je, da gospica ni samo na telesu bolna. Potem začne komtesa popraševati, kako se je vsem v malej hiši godilo; ali so se otroci morebiti tudi nje spominjali. Vse to je babica rada povedala in tadi popraševala, kako se ima gospa kneginja in kaj dela. „Gospa kneginja seje peljala k lovcu", odgovori komtesa; „jaz sem jo prosila, naj me tukaj pusti, da dolino načrtam in vas obiščem. Gospa kneginja pride sem po me." —• .No, to je, kakor bi jo Bog poslal", Uraduje se babica; moram iti po čist zastor, človeka Pezdiije vsega zapraši. Počakajte, milostljiva gospica, Precej se vrnem!" Izrekli to odide babica v hišo iu ni bilo dolgo, in prišla je v čistem zastoru, v čistej ruti na glavi in krog vratu, ter prinesla pogače, medu, 17 * 260 surovega masla in smetane. Morebiti si želite, milost¬ ljiva gospica, košček krulia odrezati; denes je pečen, Ali pojdive na vrt, tam je zelenejše. Lipa daje sicer senco, jaz pod njo rada sedim, uže zato, ker vidim okoli sebe perutnino grebsti, tekati in koracati." — „Tedaj le tukaj ostanive, dobro se tu sedi', seže jej v besedo kointesa in jemlje prinesene jedi. Kar nic se ni branila; urezala sije kruha, jela in pila; vedela je uže, da bi babici ne bilo ljubo; ako bi nič ne vzela. Zdaj pa je odprla knjigo in pokazala babici, kar je narisala. „1 moj Bog, to je vsa dolinica nad jezom, loka, pogoije, les, in lejte no, tudi Viktorica je tukaj*, vsklikne babica čude se. — „V tej samoti je ona pravna svojem mestu. Srečala sem jo na pogorji, zelo je opešala, Ali jej ni mogoče pomagati?" praša vsmiljena deklica. — „Ah, milostljiva gospica, telesu bi se dobila pomoč, ali kaj pomaga, ker ni prve reči, uma. Njena duša seje zmešala; kar dela, dela, kakor bi se jej sanjalo. Morebiti je to milost od Boga, da jej je vzel spomin na bolečine, ki so morale v resnici grozne biti; ako i)i se zopet zavedela, morebiti bi v obupu še svojo dušo pogubila, kakor — no, Bog jej odpusti, ako je grešila, hudo se pokori", pretrga babica svojo besedo in obrne list. Nov čudež! „Moj Bog, to je Staro belišče, dvor, lipa — to sem jaz, otroci, psa, vse; lejte no, kaj sem dočakala! Ko bi to naši videli!“ vsklikne babica ter za vsako besedo malo preneha. „Jaz nikdar ne zabim ljudi", pravi komtesa, „ki so mi dragi, in risam si jih, da se mi njihove 261 t- podobe živejše v dušo vtisnejo. Tako tudi rada črtam ], na papir kraje, kjer sem vživala mile dni, da mi t ostanejo v milem spominu. In ta dolinica je lepa. n Ako privolite, babica, rada vas namalam, da bodo imeli - otroci spominek.' 1 Babica je zarudela, odmajala z I glavo, in se pomišljala: „Mene, staro ženo, to bi ne i bilo pristojno milostljivej gospici," — „Le dovolite, babica, ko boste spet sami doma, pridem sem in vis namalam; storite to vnukom, da bodo imeli vašo podobo.“ — »Ker tako hočete, milostljiva gospica, naj bo', odgovori babica; „ali prosim, da nobeden ne zvč; reklo bi se, da je babica ničemurua. Dokler Živim, ni jim treba podobe; ko mene več ne bo, naj se zgodi, kar si bodi.“ Gospica je privolila. — „Pa kje se je milostljiva gospica tega naučila, svoje žive dni še nisem slišala, da bi ženske malale?" praša babica, preobrnovši zopet nov list. »V našem stanu se moramo mnogih in mnogih teci učiti, da si moremo dolgčas kratiti. Meni I je malarstvo jako všeč", odgovori gospica. — „Lepa ' teč je to", meni babica, gledaje namalano podobo, ki je bila knjigi le priložena. Na podobi je bila z dre¬ vesi obrastena skala, na ktero so se zaganjali morski i valovi. Na skali je stal mlad mož, držal v roči cvetico in oziral se na morje, na kterem se je videla ladija 2 nadutimi jadri. — „Ali ste tudi to namalali vi, milostljiva gospica?" praša babica. — „Nisem ne, to podobo mi je dal malar, ki je bil moj učitelj", šepeta gospica. — „To je morebiti on sam?" — Komtesa 262 ne odgovori, rudečica jej lice oblije, vstane. „Zdi se mi, da gospa kneginja uže gre." Babica je precej ugonola, uže je vedela, kaj je gospici. Gospe kneginje še ni bilo. Komtesa zopet sede, in babica začne po nekterih ovinkih govoriti o Zalki in Jakobu, razodene komtesi, da bi zarad tega rada govo¬ rila z gospo kneginjo. Komtesa pohvali njeno misel, in obeta prošnjo podpirati. Kneginja se je vrnola, prišla je po stezi, prazna kočija se je pripeljala po cesti. Prisrčno pozdravi babico. Hortenzii poda kitico, rekoč: „Ti ljubiš gvozdike. S potjo sem jih natrgala." — Komtesa se prikloni, poljubi kneginji roko, vtakne kitico za pas. — „To so solzice,,, reče babica, ozrši se na kitico. -—• .Solzice?" čudite se gospi. — „D a , solzice Marije device. Tako-le se govori' o teli cveticah: Ko so Krista judje na Kalvarijo peljali, šla je Marija devica za njim, če tudi jej je srce pokalo. Ko ja videla na poti krvavi sled Kristovih ran, britko je zapis¬ kala, in iz teh solz in sinove krvi neki so pognal® take cvetice po poti na Kalvarijo", pravi babica. — »To so tedaj cvetice ljubezni in bolezni", reče kne¬ ginja. — „Ljubeči ne trgajo drug druzemu solzi®! mislijo, da bi morali plakati", začne zopet babica ter poda kneginji steklenico smetane in ponižno prosi, naj jo za ljubo vzame. Kneginja babici ne odreče. „Ljubi Bog“, dalje govori babica", vedno imamo zarad česa plakati, ako bi tudi solzic ne trgali; za ljubeznijo hodi radost in žalost. Ako sta ljubeča srečna, nalivajo jima drugi ljudje peliuovca." — „Draga kneginj«) babica bi rada prosila za dva ljubeča, dovoli jej, p r0 ' 263 sim te; draga kneginja pomozi!" Komtesa sklene roke in proseč gleda kneginjo. — „Govori, starica, jaz sem ti uže rekla, da se obrni do mene, da rada dovolim tvojo prošnjo; vem, da ne bodeš prosila za nevredne", reče kneginja ter gladi goste lase ljubej gojenki in prijazno gleda babico. — „Ne drznola bi si, milostljiva gospa, ako bi mislila, da nista vrc.lna." In babica začne praviti o Zalki in Jakobu, kako je prišel v vojake ; le to je zamolčala, da gospod oskrbnik vedno za deklico postopa. Ni mu hotela škodovati več, nego je morala. „To je tista deklica in tisti mladenič, ki sta imela s Pikolom razpet' „Da, milostljiva gospa." — „Je li tako lepa, da se moški za njo pulijo?" -— „Deklica kakor jagoda, milostljiva gospA; o žetvinej veselici prinese venec, takrat jo boste videli, milostljiva gospa ! Žalost res nič ne pridA lepoti; kadar ljubezen deklico muči, precej poliesi glavico, kakor vela cvetica. Zalka je zdaj le senca nekdanje Zalke, ali le ena besedica jo oživi, da bode krnalo spet, kakoršna je bila. Milost¬ ljiva gospica je tudi bleda, ali Bog dade, ako ugleda svoj dom in to, kar je njenemu srcu milo, da jej lica zacveto, kakor roža", pristavi babica nalašč, in besede, „kar je njenemu srcu milo“, izgovori tako živo in krepko, da seje deklica do ušes zarudela. Kneginja se bistro ozrč na komteso in potem na babico, ali ta se je držala, kakor bi nič ne bilo; hotela je kneginje tega le opomnoti, za drugo jej ni bilo. „Ako ima na srcu srečo te deklice, skrbela bo sama za drugo, misli 264 si babica sama pri sebi. Kneginja nekoliko hipov molči, potem vstane, položi roko babici na ramo in reče z ljubeznjivim glasom: „Za ljubeča poskrbimo; ti pa, starica, pridi jutri ob tem času k meni, “ pristavi tiho. — „Mila kneginja", pravi komtesa, devaje knjigo pod pazuho, „babica je privolila, da jo namalam, ali hoče, da to skrito ostane, dokler bo živela. Kako to počnemo?" — „Pridi le v grad, starica, Hortenzija te namala, in podoba ostane pri meni, dokler boš živela. Malala ti bo tudi vnuke, in to podobo boš branila ti, babica, da boš imela spominek, kadar ti odrastejo . 4 Tako je razsodila kneginja, poklonila se prijazno in sola s Hortenzijo v kočijo. Babica pa je šla v hišo, vesela v svojem srcu. XVII. Jutro je bilo soparno; kdor je mogel, stari in mladi so delali na polji, da se spravi vsaj to, kar je bilo požetega. Gospodarji so morali tudi po noči delati, da zadoste svojemu gospodarstvu in tlaki. Solnce je pripekalo, da je zemlja pokala pod pekočimi žarki. Ljudje so se potili, cvetice so venolo, ptice nizko letale, živina je sence iskala. Uže od jutra so se delale kope na nebu, s početka majhne, sive, belkaste, sem ter tje raztresene; če je više vstajalo solnce, bolj so se množile, valile, vzdigale, sprijemale, puščaje za seboj dolge repe, temnele in temnele — in o poldne je bilo vse nebo proti zapadli zakrito s črnimi, 265 težkimi oblači, ki so se proti solncu valili. Stra¬ hom so se ozirale žnjice proti nebu; če tudi so nžo težko sople, vendar so hitele s žetvijo, kolikor se je dalo, naj pisar kriči ali ne, naj priganja ali ne. Vpitje je bilo uže tako njegova lastnost, da ne poza¬ bijo ljudje, da jim ima tudi on kaj zapovedovati, in da ga imajo spoštovati. Babica je sedela na klopi pri pragu, boječe se ozirala na oblake, ki so viseli uže nad hišo. Dečka in Nežka so igrali za poslopjem, ali bilo jim je tako vroče, da bi dečka bila vse pometala s sebe in v strugo poskakala, ako bi jima bila babica privolila. Sicer vedno glasna in kakor živo srebro nemirna Nežka je zevala, ni hotela več igrati in naposled je zaspala. Tudi babica je imela 1 težke oči. Lastovke, so nizko letale, skrivale se celo v gnjezda; pajek, kterega je babica zjutraj gledala, kako muho opreda in davi, skril se je v pajčino, perutnina po dvoru se jo v hlad stiskala, psa sta ležala pri babičinih nogah in hitro sopla iti jezik iz ust mo¬ lila, kakor bi bila prišla z divjega lova. Drevesa so stale tiho, noben listek ni trepetal. Prišel je Prošek s ženo iz gradu. „Ljudje božji, grozen vihar se bliža, ali so vsi doma?" praša gospodinja uže od daleč. 1 Platno z belišča, perutnina, otroci, vse se je spravljalo in nosilo v hišo; babica je položila na mizo hleb kruha, pripravila hudourno svečo, okna zaprla. Vse je bilo kakor mrtvo, solnce so zakrili oblaki. Prošek je stal na cesti in se oziral krog sebe. V lesu pod drevesom je videl stati Viktorico. Kar naglo je potegnol veter, 266 blisk je švignol po črnem oblaku, zamolklo je zagrmelo. „ Ljubi Bog, ta osoba stoji pod drevesom!" reče Prošek in začne klicati in mahati, da bi šla izpod drevesa na drugo stran. Viktorica pa je pri vsakem blisku plosknola z roko ob roko in se glasno zasmijala; za gospoda Proška se še zmenila ni. Začele so padati debele kaplje, bliski so švigali po črnih oblačili, grom je bobnel, vihar strašno tulil. Prošek je šel v hišo. Babica je užgala hudourno svečo, molila z otroci, ki so pri vsacem blisku in gromu obledeli. Prošek je hodil od okna do okna in gledal ven. Lilo je, kakor bi se bil oblak pretrgal, nebd je bilo vedno odprto, blisk je švigal za bliskom, kakor bi se goreče kače j o nebu vile. Na hip nastane tišina — zdaj spet zablisne plavorumena svitloba križem po nebu in — tresk! — ravno nad hišo. Babica je hotela reci: „Bog se usmili!" ali beseda jej ostane aa jeziku; Proškova gospa se prime mize, Prošek obledi, Urška in Jerica padete na kolena, otroci se v jok spustč. Vihar se je na to polegel, kakor bi bil s tem treskom jezo ohladil. Slabše in slabše se je čulo grmenj®) oblaki so se razganjali, menili barvo in uže spet so se kazale med sivimi oblaki jasnice (probleski). Nehalo seje bliskati, dež je ponehal, vihar se odtegnol. Kaka promemba zunej! Zemlja še kakor ? medlevicah počiva, udje se jej še tresejo in solnce gleda na njo še z rosnim, ali žarečim očesom; sem ter tje je še na njegovem licu oblaček, ostanek strast¬ nega srda. Trava, cvetice, vse je na zemljo potlačeno, 267 po potih teko potoči, v strugi jo voda skaljena, drevesa otresajo tisoč in tisoč kapelj, lesketajočih po zelenej svojej obleci. Ptice letajo zopet po zraku, gosi in race se vesele v lužah in potočili, ktere jim je ploha nalila; kokoši skačejo po žužkih, kterih zopet dosti po zemlji gomzi, pajek lazi iz pajčevine; vse žive stvari hit& uživat novo življenje in veselje. Prošek gre iz hiše, obide poslopje — in tu, lej! strela je razklala staro hruško, ki je svojimi vejami toliko let streho krila. Polovica je je ležalo na strehi, polovica se je k tlam klanjala. Ta stara drobnica uže mnogo let ni rodila, in njen sad ni bil dober; ali imeli so jo radi, ker je 6treho od pomladi do zime zelenjem krasila. Tudi na polji je škodovala ploha ; ali ljudje so se vendar veselili, ker ni bilo veliko kvara; huje bi bilo, ako bi se bila toča vsula. Popoldne so se uže spet potje posušili, oče mlinar je šel k jezu v brezpetnikih, kakor je bila njegova navada, babica ga je srečala grede v grad. Povedal je, da mu je ploha na vrtu nekoliko škodovala, ponudil babici tobaka, prašal je, kam gre, in ko je slišal, da gre v grad, šel je svojo pot in babica tudi svojo. Strežaj Leopold je moral imeti ukaz, naj babico kneginji uvede, ko pride, ker precej brez obotavljanja in pomislika, ko je v prvo izbo stopila, odprl je duri malega salona, kjer je sedela kneginja. Bila je sama. Bekla je babici, naj sede k njej, in babica lehko sede. „Tvoja prostodušnost in odkritosrčnost mi je Vrlo draga, verjamem ti s polnim zaupanjem in mislim, 268 da mi naravnost poveš, kar te bom prašala", začne kneginja..— „Kako pa, milostljiva gospa, le prašajte", reče babica, ne mogši misliti si, kaj hoče kneginja vedeti. — „Ti si včeraj rekla: ako pride gospica na svoj dom in zagleda to, kar je njenemu srcu milo, da jej lica zacveto. Te besede si tako živo in krepko izrekla, da se mi je Čudno zdelo. Ali sem se motila, ali si to nalašč tako rekla?" Tako govore se bistro ozira babici v lice. Stariče to ni premotilo. Malo pomisli, pa odkritosrčno reče: „NalaŠč sem tako rekla; kar mi je bilo na mislih, prišlo mi je na jezik; hotela sem, da milostljiva-gospa te besede premisli. Časi je beseda o pravem času in na dobrem mestu", odgovori babica. — „Ali ti je to komtesa rekla?* pozveduje kneginja. — „Bog varuj; milostljiva gospica ni izmed tistih, kakor vidim, ki solze na ulice nosijo, ali kdor je sam skusil, ta ume. Človek ne more vselej utajiti tega, kar ga boli', jaz sem ugonola sama." —- „Kaj si ugonola, kaj si slišala? Povej mi; nisem rado¬ vedna, ampak skrbna za dete, ktero ljubim, kakor bi moje bilo. To me sili, da pozvedam to skrivnost*, britko pravi kneginja. — „Lehko povem, kar sem slišala, ni nič hudega; tudi se nisem zarekla, da bom molčala", reče Stariča in povč, kar je slišala o komtesi- nej zaroki in bolezni. Misel rodi' misel", pristavi, „kar človek od daleč gleda, zdi se mu drugače, nego v bližini in vsaka glava ima svojo misel; svoja glava, svoj svet. Tako je prišlo, milostljiva gospa, tudi meni na misel, da bi morebiti milostljiva gospica ne vzela rada grofa, morebiti bi ga le zato, reče lovec, „ko je vihar potihnol, v les gledat, ali m 271 kake škode; prišel sem na vrh k zapletenima jelama, I veste, k tistima, ki stojite nad Viktoričino jamo, videl sem ondi pod vejami nekaj ležati. Zakličem — vse. tilio, pogledam gori, od kod so se vzele te veje; obe jeli ste bile na unej strani, kakor bi jima veje od vrha do tal s skorjo vred odbil. Naglo odmečem veje, pod njimi leži Viktorica, ubita. Potipljem jo, bila je uže mrzla. Na levej strani je imela od rame do pete osmojeno obleko. Mislim, da se je veselila nevihte — ona se je vselej smijala, kadar seje bliskalo — daje tekla na vrb — od jel je lep razgled — da je ondi sela, kjer jo je smrt ugrabila." — „Kakor našo iraško' 1 , pravi babica. — „In kam ste jo deli? — »Nesel sem jo domu, ker je od oudot najbliže do mojo hiše; jaz sam jej napravim pogreb, če tudi se njena todbiua vpira. Bil sem v Žernovu, oznanil tara to zgodbo. Nisem mislil, da jo tako naglo zgubimo. Tožilo se mi bode za njo!" pravi lovec. Med tem začne v Žernovu mrliču zvoniti. Prekrižali so se — začeli moliti. Zvonilo je Viktorici. „Pojdimo je gledat", prosijo otroci roditeljev in babice. — „Pridite jutri, ko bo napravljena ležala", reče lovec, slovo vzame in žalosten odide. — „No, Viktorica ne bo več k nam hodila, ne bo več prepe¬ kla pri jezu; uže jo v nebesih!" govore otroci idoč h svojim opravkom, in babice še o komtesi no prašajo, tako so se prepali. — „Da, gotovo je v nebesih, dosti Je na svetu pretrpela", misli si babica. 272 Novica o Viktoiičinej smrti se je naglo razširila po vsej dolini, kakor bi jo bil veter raznesel; vsakdo jo je poznal, vsakdo miloval in jej zato smrt privoščil. Vzlasti tako smrt, kakoršno Bog le malo komu pošlje. Poprej so jo milovali, zdaj blažili. Ko je šla babica drugi dan z otroci v grad, da bi jih komtesa narisala in namalala, začela je gospa kneginja tudi o Viktonci govoriti. Ko je komtesa slišala, kako radi so jo imeli pri lovcu in na Starem belišču, rekla je, da namala lovcu in Proškovim take podobi, kakoršno je babica videla, na kterej stoji Viktorica pod drevesom. „Ona bi rada vsacega razveselila, preden odide; vas vse bi rada seboj vzela", nasmeje se gospa kneginja. •— kje, je boljo, nego med ljudmi, ki imajo nas radi; m je-li ktero veselje veee od tega, veseliti druge?" reče babica. Otroci so se zelo veselili svojih podob — o babi¬ ci nej ni vedel nihče — veselili so se tudi darov, kterc jim je komtesa obetala, ako bodo mirni, in sedeli so, kakor bi bili okamneli. Babica je veselo gledala, kako se pod umetno dekličino ščetko miljeni obrazi vedno bolj in bolj oživljajo, in sama je opominjala otroke, kadar koli jih je premotila otročja navada: „Sedi, Jožek, ne premikaj se, da te milostljiva gospica dobro vpodobi. Ti, Barbka, ne krči nosa, kakor zajček, komu bi bila potem podobna. Tonček, ne vzdigaj ram, kakor gos peruti, kadar jej pero izpade." — k° se je pa Nežka tako izpozabila, da je kazalec v usta vtaknola, karala jo je babica, rekoč: „Sramuj se, taka 273 I donda, da bi si leliko uže kruha urezala; morala ti ga bom s poprom potresti." — Komtesa je imela veliko veselje z malanjem in večkrat se je otrokom nasmijala. Bila je vsak dan bolj rudeča, babica je menila, da milostljiva gospica ni podobna roži, ampak pobarva¬ nemu iablanovemu cvetju. Bila je tudi veselša; bistriSe in krasniše se je svetilo njeno oko; vsaeemu se je milo nasmijala, z vsacim je govorila le o tem, « čemur je znala, da ga veseli. Časi se ozre na babico, v ok6 jej stopi solza, vrže ščetko od sebe, prime babico sa glavo, poljubljava jej nabrano čelo in boža bele lasč. Zdaj se pripogne do njene roke, ter jo poljubi. Tega se babica ni nadjala in držala se, kakor bi jo poparil. „Kaj delate, milostljiva gospica, to meni ne gre!" — »Vem, kaj delam, starica, kako hvalo sem vam dolžna, vi ste bili moj angel! “ in komtesa poklekne b nogam stare babice. — „ Tedaj vas Bog blagoslovi, °aj dade vam srečo, kakoršne si želite sami", reče babica, položivši svoje roke klečečej deklici na čelo, belo, kakor lilija čisto čelo. „Molila bom za vas I 1 ® za gospč kneginjo. Ona je jaka, vredna gospd!" Lovec pride drugi dan po vihaiji na Staro belišče 'o pravi, da lebko idejo Viktorice gledat. Proškova gospa ni mogla videti mrliča, ostala je toraj domd. blama mlinarica je imela strah, ali kakor je oče mlinar brez prizanašbe rekel, bala se je, da bi se jej Viktorica Po noči ne prikazala. Zalka je bila v gradu na tlaki; orliče ni šel z otroci in babico razun Lenčke. S potjo So si trgali cvetice, in z domačega vrtca so vzeli seboj Babica. 28 274 resed; dečka sta vzela svete podobe, ktere jima ji babica s Svatonovske božje poti prinesla, babica molek Lenčka jo nesla tudi podob. „Kdo bi bil to mislil, da bodemo pripravljali pogreb?* pravi lovčica, pozd» vivši babico na pragu. — „Vsi smo, kakor kaplja m veji; zjutraj vstauemo, ali ne vemo, če zvečer ležemo', odgovori’ babica. Srna priskače in vpre oči v Nežko; lovčeva dečka in psi jih obskakujcjo. „Kje pa leži!* praša babica, stopivši v vežo. — „V hišici na vrtu", odgovori lovčica, prime Anico za roko in pelje goste v hišico na vrt. Znotraj je bila hišica, ki je imela le eno okno, vsa zelenjem olepšana, v sredi na razkovili brezovih deskah je stala prosta odprta truga, in v njej je ležala Viktorica. Lovčica jo je oblekla v belo srajco, čelo jej ovila z gvozdikami, pod glavo nastlala zelenega mahu, roke sklenola pod prsi, kakor jih je rada držala, dokler je živela. Truga in pokrov sta bila ovita zelenjem, pri glavi je gorela luč, pri nogah je bila blagoslovljena voda v posodici, in v njej za kropilo pšeničen klas. Lovčica je vse sama tako napravila in preskrbela; večkrat na dan je pogledala v sobo, uže se je tega privadita; ali babica, stopivši k trugi, prekrižala je umrlo, pokleknola poleg nje na tla in molila. Otroci so vse tako storili, kakor ona. — „No, povedite mi, ali je vam to všeč, ali smo vse dobro napravili?" skrbljivo praša lovčica, ko je babica oi molitve vstala. — „Več cvetic in podob jej nismo dah, kor sem vedela, da jej tudi vi radi daste kak darok v grob." — „ Dobro ste napravili, botra, dobro", pohvali 275 babica, gospodinjo. Loveica je vzela otrokom cvetice in podobe in razložila jih okoli rajnice. Babica je ovila s kronico okrcal,) roko umrli in gledala jej dolgo v obraz. To ni bil več divji obraz! Orne, ognjene oci so bile zaprte, njih svit je ugasnil. Temni, zmršeni lasje so bili počesani, in okoli čela, mrzlega kakor kamen, vil se je rudeč venec, kakor pas ljubezni. Obličje se jej ni divje zatezalo, kar jo je v jezi grdilo; ali na ustnah se je zibala zadnja misel — bridek smeh — kakor bi bila ž njo vred v strahu umrla. „Kaj te je vendar bolelo, ti ubogo srce? Kaj so ti ljudje storili?" reče babica s tihim glasom. Zdaj ti nihče več ne povrne tega, kar si trpela; kdor je kriv, Bog ga bo sodil, ti si v svitlobi in pokoju.' ,Kovačiča je hotela, naj jej denemo trsak pod glavo, moj mož pa je dčl mahu; le tega se bojim, da nas ne bi ljudjč opravljali, vzlasti njena rodbina, ker smo jo vzeli v skrb, in le kakor tako opravili “, skrbi lovčica. — »Pomalana truga nič ne pomaga. Mila botra, nie nikar ne skrbite; naj ljudjč govorč, kar bočejo. Po smrti bi zakopali človeka v zlato, živega pa še ne prašajo: Človek, kaj ti je? Le pustite jej to zeleno vzglavje, saj je petnajst let na takem ležala. Izrekši to vzame babica kropilo, ter jo trikrat pokropi od glave do nog z blagoslovljeno vodo; prekriža jo, Ukaže otrokom, naj tudi tako store, in tiho zapusti Trtno hišo. Za Riesenburgom v prijetnej dolini, pri Bušenskej cerkvici, ktero je dal nekdaj Turinski gospod zato 18 * 276 sozidati, ker mu je nema hčerka ozdravela, ondi j( pokopališče, ondi so pokopali Viktorico. Na njei grob je vsadil lovec jelo. „Ta je po zimi in po letu zelena, in ona jo je imela rada", reče babici, ko sli o Viktorici govorila. Viktorica je ostala ljudem \ spominu, če tudi ni več donela njena „aja tutaja" od jeza, če tudi je bila jama prazna in jeli polomljene: Viktoričiao nesrečno ime je donelo po okolici mnogo let v žalostnej pesmi, ktero je zložila Zernovska Meta. XVIII. Komtesa je shranila babičino podobo, in babici izročila njenih vnukov podobe, kterih sta bila rodi¬ telja zelo vesela, najbolj pa babica. Komtesa je vedela v podobo življenje vdehnoti, in res je bilo, kar je rekla babica vsacemu, komur jih jo kazala — in morali so jih videti vsi znanci —: kakor bi bili živi, le da bi usta odprli in govorili." Še čez leta, ko vnukov ni bilo več domd, govorila je mnogokrat: „Med prostim ljudstvom sicer ni navada, da bi se dajali malati, ali prazno to ni. Jaz sicer dobro pame¬ tim, kakošni so bili; ali pridejo leta, človeka spomin i zapusti; podoba se izbriše iz misli. Zdaj pa je veselje, ko lehko podobe pogledam." Vozili so poslednje pšenične stavke z grajščin- skega polja. — Ker so vedeli, da gospa kneginja ne misli dolgo v grajščini ostati, ker pojde s komteso v 277 Italijo, postavil je gospod oskrbnik žetvino veselico zadnje dni o žetvi. Zalka je bila najlepša deklica vse okolice in prav ljubeznjiva; babica je zadela, zvo- lili so jo, da podd gospej kneginji venec. Za dvorom je bil velik prostor, nekoliko je bilo s travo poraste- nega, nekoliko velicim slamnatim kopam odmenjenega. Na trato so vsadili mladenči visok drog, okrašen zelenjem, trakovi, vihrajočimi rudečimi rutami, ki so bile podobne praporčkora. Med zelenjem je bilo polno poljskih cvetic in bogatega klasja. Okoli kop so posta¬ vili klopi, iz vej spleli šotore, okoli okrašenega droga tla strdili za ples. „Babica, babica", reče Zalka, „vi ste me ves čas tolažili, jaz sem le v vašej besedi živela; Jakobu sem poslala polno naročje upov; imamo uže žetvino veselico, in še ne vemo, kaj nam je upati. Povedite mi, prosim vas, ali je šla tolažba le po hosti, ki ste mi jo kazali, da so laže odvadiva?" — „Ne bilo bi modro, vaji zato tolažiti, blažena deklica. Kar sem rekla, pri tem ostane. Jutri se lepo obleci, gospa kneginja ima to rada. Ako bom živa in zdrava, pridem tudi jaz tje gledat, ako me boš prašala, lebko ti povem resnico", odgovori babica deklici ter se nasmeje. Ona je vedela, kaj so Jakobu namenili, in ako bi kneginji ne bila zatrdila, da bode molčala, ne bila bi odlašala oteti Zalke iz žalostnih misli. Vsi, ki so bodili na tlako, zbrali so se drugi dan na zelenej trati s grajskimi služabniki in služabni¬ cami. Na voz so naložili snopja, vpregli s trakovi Oališpaue konje, en mladeneč je stopil za konje, na 278 snopje pa je sela Zalka in nekoliko deklic; ostala mladina seje uvrstila v parih okoli voza, stari za njo. Kosci so imeli kose, ženske srpe in grablje. Vsaka je imela za pasom kitico iz klasja, plavic in drugih poljskih cvetic; mla- denči so si nakitili klobuke in kape. Hlapec je pččil z bičem, pognal konje, kosci so zapeli in prepevajo se pomikali proti gradu. Pred gradom je voz obstal, deklice so stopile z vozd; Zalka je vzela na rudečej ruti ležeči venec iz klasja, drugi so so uvrstili za njo in prepevaje šli v prvo izbo, kamor je kneginja ob enacem času stopila. Zalka se je strahu tresla in oblila jo je rudečica; s pobešenim očesom in jecljajo¬ čim glasom je govorila gospej voščilo na bogatej in sreenej žetvi, voščila tudi bogat pridelek v prihodnjem letu ter s poklonom položila gospej venec k nogam. Mladenči vzdignejo klobnke in vskliknejo gospej, da bi dolgo živela in zdrava bila. Kneginja se jim lepo zahvali in ukaže oskrbniku, naj jih pogosti. „Mila deklica, tebi pa sem za voščilo in venec posebno hvaležna 44 , reče Zalki vzemši venec krog vratu ; „ vidim daje vse v parih, le ti si sama; morebiti se ti najbolje zahvalim, Če ti poiščem plesavca!" Nasmeje se, odpre duri v salon in notri stopi Jakob v kmečkej obleci. ( ,Jezus Marija, Jakob ! 14 vsklikne deklica, in v veselem strahu bi se bila na tla zgruzila, ako bi je mladenič ne bil pod pazuhi prijel. Kneginja tiho odide v salon. „Pojdite, pojdite", izpodbada Jakob, „gospa kneginja neče zahvalo -4 , m 279 ko se bili zunej, kviško vzdigne polno mošnjo in reče: „To mi je dala milostljiva gospica, da vam razdam. Vzemi, tovarš, in razdaj sam!" pristavi ter poda de¬ narje Tomaža, ki je strmč gledal Jakoba in ž njim vsi drugi. Še le za gradom zavriskajo iz polnega grla, in Jakob objame prisrčno svojo deklico in pripoveduje vsem, da se ima kneginji zahvaliti, da so ga oprostili. „in babici", pristavi Zalka; ( ,ako bi nje ne bilo, nič bi ne bilo." Šli so na ples. Prišli so med nje tudi urednici s svojimi rodovinami, Proškovi, lovčevi in mlinarjevi; babica pa je prišla najprva; gnalo jo jo tje veselje, da bi videla dva človeka, ki se imata rada. Čudo, da je Zalka in Jakob nista objemala. „Meni se ne zahvaljujta, jaz sem le spomnola, gospa kneginja je pomagala, Bog je dal svoj blagoslov." — „Ali vi, babica", grozila je šaljivo Zalka, „vedeli ste včeraj, da je prišel Jakob, da je pri Vaclavu skrit, in niste povedali!" — „Nisem smela. Sicer bi bila imela ti mojej besedi zaupati, da ga boš kmalo videla. Pomni, deklica: kdor čaka, dočaka; potrpežljivost železna vrata prebije. Godba, vrisk, petje in smeh je donel okoli okra¬ šenega droga. Gospodje pisarji so plesali s kmečkimi deklicami in uredniške hčere se niso sramovale sukati se s selskimi mladenči; ti in uiie so hvalili plesavke in plesavce. Obilnost ola, sladka rozolija, ples je ogrel glave vsem, in ko je prišla gledat gospa kne¬ ginja s komteso in je mladina pred njo zaplesala naroden ples, vrha je dospelo veselje, zginola je vsa 280 bojeenost; kape, klobuki so letali v zrak, vsakdo ji kričal: „Naj dolgo živi naša gospa kneginja!" Pili in pilo se je brez prestanka na njeno zdravje. Kne ginja in komtesa ste bile vesele, govorile s tem it unirn nekoliko besed; komtesa je voščila srečo k mo žitvi tudi Zalki, ko jej je ta roko poljubila, nagovo rila očeta mlinarja in lovca; ljubeznjivo ste se obrnole k babici, zarad česar je oskrbnikovo gospo in gospico taka jeza zgrabila, da ste kar obledele; niste mogle trpeti babice, ker jima je vse naklepe razdrla. Ko so pa začeli zbadati pisarje in gospoda oskrbnika za mizo sedeči očetje, ki so ga uže pod kapo dobili, in ko je nekdo med njimi polič popal, da gospej kneginji napije, pa začel se jeziti, ker mu je Tomaž branil: takrat ni bilo več kneginje tam. — Odpeljala se je nekoliko dni po tej veselici s komteso v Italijo; kom¬ tesa je dala pred odhodom babici krasne granate za Zalko k poroki. Babica je bila upokojena, vse se je sošlo po njenih željah. Le ena skrb jo je še težila, pismo hčeri Ivanki. Terezka bi bila to uže opravila, ali ne tako, kakor je želela babica. Zato je necega dne poklicala Barbko v svojo kamro, zaprla se in pokazavši na mizo, kjer je bila pripravljena pola papirja, črnilo in pero, govorila vnuki: „Sedi, Barbka, bodeš pisala teti Ivanki." — Barbka sede, babica k njej, da bi videla na papir, In začne narekavati: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!" —• „Ali, babica, seže v besedo Barbka, pisma se tako ne začenjajo, zgorej se ima napisati: mila Ivanka." • 281 „Kaj še, deklica, tvoj preded in tvoj ded sta vselej tako, in jaz otrokom nisem nikoli drugače pisala. Stopiš-li h komu na prag, najpred pozdraviš. Tedaj le začni: Hvaljen bodi Jezus Kristus! Stokrat te pozdravljam in poljubljavam, mila hčerka Ivanka, in poročam ti, da sem, hvala Bogu, zdrava. Malo me sicer kašelj nadlega, ali ni čudo, ker kmalo bom imela osem križev na glavi. To je lepa starost, mila hčerka, in Boga mora hvaliti, kdor je v teh letih tako zdrav, kakor sem jaz; slišim tenko, vidim dobro, lehko bi še zaplate prišavala, ako bi tega Barbka za me ne delala. V nogah sem tudi še dosti trdna. Upam, da tudi tebe in Dorotejo to pismo zdravo najde. Iz tvojega pisma sam zvedela, daje stric bolan; to mi je žal; ali upam, da bolezen ne bo dolgo trpela. On boleha večkrat in prigovor pravi: Kdor pogosto ječi, dolgo mu ne za¬ zvoni. Pišeš mi tudi, da se misliš možiti, in zahtevaš, da privolim. Mila hčerka, ker si uže po svojem srcu izbrala, imam samo to roči, naj ti dade Bog dobro srečo, naj blagoslovi vaji, da živita po božjej volji in svetu v prid. Zakaj bi ti branila, ker je Juri dober Človek in ga imaš rada; ne bom živela ž njim jaz, ampak ti. Mislila sem sicer, da vsaj ti izbereš Ceha; najbolje se pogaja, kar je iz domačega kraja; ali ni li bil namenjen, ne karam te. Vsi smo otroci enega nčeta, ena mati nas živi, moramo se tedaj ljubiti, če tudi nismo rojaci. Pozdravi Jurja, in če vama Bog idravje da, in sta si za življenje poskrbela, in ni kacega sadržka, pridita nas obiskat. Otroci se uže tetke 282 vesele. Bog vam vsem daj zdravje in blagoslov. Z Bogom!” — Barbka je morala pismo babici prebrati, potem ste ga zgenole, zapečatile, in babica ga je spra- i vila v skrinjo, da ga sama na pošto dd, ko pojde v cerkev. — Nekoliko dni po- sv. Katarini proti večeru se je sošla v krčmi mladina, deklice in mladenči. Okrašena je bila vsa hiša, znotraj in zunaj: duri so bile oven¬ čane s zelenjem, v izbi je bila za vsako podobo zelena vejica, zagrinjala pri oknih kakor sneg, in pod, kakor miza. Dolga lipova miza, zaktero so sedele družice, cvetoče kakor gvozdike, bila je pokrita z belim prtom in polna rožmarina in belih in rudečih trakov. Dru¬ žice so prišle venec vit. Najlepša med njimi je bila Zalka, mlada nevesta, ki je sedela med njimi v kotu za mizo. Oprostili so jo vseh domačih opravil in' v skrb izročili burkežu in teti. Za burkeža je bil romarski vojvoda, Martinec, in za teto babica. Tega ni mogla Zalki odreči, če tudi so je ogibala tacib javnih prilik. Mati mlinarica je namčstvala stare gospodinjo, ktero so noge bolele; Kodrniea s hčeijo Cilko jej je pomagala. Babica je sedela med družicami, in dasi ni imela nič viti in vezati, vendar sta bila njena pomoč in njen svet povsod potrebna. Nevesta je vezala trakove na krasne rožmarinove kitice drugu m starašini, mlajša družica je vila venec nevesti, starsa ženinu, in druge vsaka svojemu mladenču. Ostali rožmarin so vile v kitice svatom; delale so kitice 12 rožmarina in petljo celo konjema, ki sta imela nevesto 283 voziti, da jima okrasijo glavi in opravo. Nevestino oko je ožarila ljubezen in radost, kadar koli je pogle¬ dala lepega ženina, ki je hodil okoli mize z mladenči, izmed kterili je vsak večo svobodo imel, govoriti s svojo milo, nego on z nevesto, v ktero se je le časi hrepe¬ neče ozrl. Za nevesto je skrbel drug, in ženin se je moral držati starše družice. Vsem je bilo dovoljeno veselje, prešernost, petje, šale, kar se je vzlasti od burkeža zahtevalo; le nevesta in ženin nista smela kazati svoje radosti. Zalka je malo govorila, sedela je in oči vpirala v mizo, na kterej je bil raztresen zelen rožmarin. Ko so pa začele viti svatovski venec starše in mlajše družice, in vsi zapeli: „Golobica, kod si mi letala, Ah letala, Da si belo perje umazala, Umazala" — zakrila je nevesta obraz z belim zastorom in spustila se v jok. Ženin jo pogleda, tesno mu je pri srcu in praša druga: „Zakaj tako plače? — „To veš, ženin", odgovori mu ta veselo, „ veselje in žalost spita v enej postelji, zato večkrat drug druzega zbudi. Le pusti, denes žalost, jutri radost." — Po tem se jo vrstila pesem za pesmijo, smešne in resne; prepevala se je blažena mladost, lepota in ljubezen, hvala samskega stanu; naposled pa so začeli prepevati mladenči in deklice, kako svet je zakonski stan, ko se dva ljubita, kakor grlice, ko v miru živita, kakor zrnca v enem 284 klasu. V hvalne njihove pesmi pa se vedno vtika burkež s smešnimi besedami. Ko začno peti o zakonske)' edinosti in spravi, naznani, da zapoje solo, kterega dene na čisto nov brus: „Jaz sam sem ga na svitlo dal ia v temi natisnol“, pristavi. — „ Tedaj zakrokajte!“ kričd mladenči, „da slišimo, kaj znate." Burkež stopi sredi izbe in začne smešnim glasom, ki mu je bil na svatbi tako prirojen, kakor resni na božjej poti: ( ,Preljubi zakonski stan, Oj, kako si ti voljdn! Ce pravim jej: skuhaj mesd, Neslanega soka mi da; Ce pravim: zabeli z mastjd, Zabeli mi z mlačno vodo. Preljubi zakonski stan, Oj, kako si ti voljdn!" „Ne damo za pesmico s pevcem vred piškavega oreha!" zakliknejo deklice in brzo same zapojč, da bi mladenčetn skazile veselje, ki so hoteli, naj burkež dalje poje. Med vednim petjem in smehom so povezalo kitice, splele vence. Potem vstanejo izza mize, pri¬ mejo se za rokž in vrte se v kolobarju zapojd: Zdaj je to storjeno, To je že gotovo, Pecivo spečeno, Venci so poviti. 285 Zdaj stopi mati mlinarica skoz duri in prinese z drugimi ženskimi vred polno roke jedi. Oče mlinar in burkež prineseta pijačo. Seli so zopet za mizo, na kterej ni bilo več rožmarina, ampak stale so na njej jedi. Mladenči so seli k družicam, ženin med staršo j družico in teto, nevesta med druga in mlajšo družico, ktera jej je jedi rezala in jih pred njo pokladala, kakor starša družica ženinu. Burkež je vedno mizo obskakoval, družice so ga pitale, pa tudi obirale; ali morale so tudi vsako šalo požreti, če je bila tudi debela. Ko so naposled vse sklede z mize spravili, prinesel je burkež tri sklede na mizo za dar nevesti. V prvej je bila pšenica, ktero jej poda z voščilom, da bi ,Rodo¬ vitna bila' 1 ; v druzej je bilo nekoliko pepela, name- ' šanega s prosom, kterega je morala nevesta izbrati, l da bi so vadila „potrpežljivosti"; in tretja skleda je bila „tajna", čisto pokrita. Nevesta sicer ne bi smela preradovedna biti, imela je vzeti skledo, ali ne pogle¬ dati va-njo; pa ktera bi bila to prenesla, tudi Zalki ai dalo miru; ko je nihče ni gledal, privzdignola je robec bele rute, s ktero je bila skleda pokrita in — rrrr — skrit vrabec je izletel pod strop. „Vidiš, mila levesta", reče babica in potrka jo po rami, ( ,tako je [ o s preradovednostjo. Človek bi raji umrl, nego ne lozvedaval, kar mu je skrito, in če pod ruto pogleda, ■endar nič ne ujame." Do pozne noči je ostala mla- lina skupej, ker so po večerji še plesali. Ženin in rug sta spremila teto domu in jej prigovarjala, naj jutri a rana zopet pride. 286 Zjutraj so bili dolinarji in Žernovci rano po konci. Nekoliko jih je šlo v cerkev, nekoliko le za mizo in na ples, in tisti, ki so domi ostali, niso se mogli utrpeti, da ne bi šli gledat svatbe, o kterej se je uže več nedelj govorilo, kako krasna bode, in da se popelje nevesta v cerkev v grajskej koČii in z grajskima konjema, da bo imela drage granate na vratu, vezen bel zastor, rudece krilo in višnjevo suknjo; vse to so Žernovci uže vedeli, morebiti preden je nevesta na to mislila. Vedeli so vse na drobno, koliko in kake jedi bodo na ženitvanji, v kterem redu pridejo na mizo; koliko srajc, koliko rjuh ima nevesta, kaj za doto dobi; vse so vedeli, kakor bi jim bila popisala. Da ne bi šli gledat take svatbe, da ne bi videli, kako nevesti venec stoji, koliko solz prelije, kako bodo svatje opravljeni; to bi se nikomur ne moglo odpustiti. Tu je bilo zopet mar¬ sikaj za njihovo zgodovino, o tem se je govorilo najmenj pol leta; kako bi se kaj tacega v nemar puščalo! — Proškovi in lovčevi, ki so se zamudili na Starem belišči, morali so preriti skoz nastavljeno ljudstvo, ko so prišli do krčme. V kremi so bili uže zbrani nevestinijsvatje; oče mlinar je bil našopirjen, kakor bi ga iz škatlice vzel, Čevlji so se mu svetili, kakor luč, in v roči je držal sreberno tobačnico. Bil je nevestin priča. Mati mlinarica je imela svilno obleko, pod podbradkom so se jej lesketali drobni biserji, na glavi je imela pozlačen šapelj. Babica je imela tudi 287 pražnjo obleko, na glavi belo pečo. Družic, mla ilenČev burkeža ni bilo v krčmi, šli so po ženina v Žernov • pa tudi neveste ni bilo v izbi, bila je skrita 7 kamri. Zdaj poči na dvoru krik: ,Uže gredo, uže gredo!" od mlina seje začul klarinet, piščal in gosli. Pripeljali so ženina. Med geldavci vstane šepfet: „Gle- dite, gledite!" in bezdli so drug druzega. .Joštova Jerica je mlajša družica, Brojčeva starša. Se ve, ako bi bila Tomaževka še deklica, nobena druga bi ne bila starša družica." — .Tomaž je ženinu za pričo!" — „Pa kje je Tomaževka, ni je videti?" — .Pomaga nevesto napravljati. V cerkev ona ne pojde, uže vsak dan pričakuje", govore med seboj žene. „Nu, nevesta lehko precej za plenice poskrbi, saj ne bo nobena druga za botro, one ste druga druzej desna roka." — »To se vč.“ — „Ali, lej, lej, župan tudi gre! to je čudno, da so ga povabili; saj je bil on kriv, da so Jakoba v vojake vzeli!" prašali so zopet. — „No, župan ni tako hudoben človek; Lucija ga je našuntala, gospod iskrbnik je prisolil, ni čudo. Prav je storil Jakob, ako ga je najbolj kaznoval; tega mu ne splača, in Lucija, ona od jeze poči." — „Saj je tudi uže zaro- :ena", ozval se je drug glas. — „Kako je to mogoče, iaj tega nisem še cula?" oglasi se zopet druga. — (Predvčerajšnjim se je zaročila s Smoletovim Janezom." — „Saj uže davno za njo hodi.“ — ^Morebiti ga po- )rej zato ni hotela, ker je mislila, da dobi Jakoba." — „Prav korenjak je ženin, presneto, veselje ga je ;ledati!“ — „Krasno ruto mu je dala nevesta; to je 288 gotovo, ta veljd nekoliko petič", menijo zopet ženske. Tako in enako so govorili na dvoru, ko jo ženin v hišo šel in ga je gospodar na pragu s polno steklenico pozdravil. Ko ženin nevesto iz kamre izpelje, kjer je morala jokati, stopila sta pred roditelje, kterim je burkež govoril dolg govor, zahvaljal se za odgojitev in, prosil blagoslova. Vsi so jokali. Po blagoslovu prime drug nevesto pod eno pazuho, mlajšo družico pod drugo, ženin prime staršo družico, priče se pridru¬ žijo starašini, družice mladeneem, vsi v parih, le burkež stopa pred njimi čisto sam. Stopijo iz hiše, posadd se v kočijo in na voze, ki so jih čakali. Družice mahajo z rutami in pojd, mladenči zapoj d vmes, le nevesta tiho joka in se ozre časi na drugi voz, kjer je sedel ženin s pričama in starašino. Gledavci se razidd in izba ostane nekoliko hipov prazna; le stara mati sedi pri oknu ter gleda za odhajajočimi in moli za hčerko, ki je uže več let za njo gospodinjila in s sveto potrpežljivostjo prenašala njeno nevoljo, ktero je pripisovala neozdravljivej, dolgo trpečej bolezni. Kmalo so mize sostavili in pokrili; kamor je človek pogledal, povsod je videl kako kuharico ali deklo. Prva osoba pa, kterej je bilo vse zaupano, bila je mlada Tomaževka. Skrb, namestvati staro mater, vzela je iz srca rada na se, kakor je to storila mati mlinarica, , ko so venec vili. Ko so se svatje iz cerkve vrnoli, I pozdravil jih je gospodar zopet na pragu s polnim vrčem. Nevesta se je preoblekla in seli so za mize. Zgorej je sedel ženin z nevesto, drug je skrbel za j 289 družice, ki so mu na svojih pladnjih stregle in naj¬ bolje kose dajale. Burkež mu je očital, da mu je dobro, kakor turškemu carju v Carigradu. Babica je bila tudi vesela in je z marsiktero osoljeno besedo ji odbila burkeža, ki je imel povsod ušesa, v vse se ( j vtikal in povsod se vrival. D orna bi babica ne bila I dala nobenega graha na tla stresti; ko so se pa začeli svatje metati s pšenico in grahom, vzela je tudi ona polno pest in vrgla v ženina in nevesto, rekoč: „Da bi vaji tudi Bog tako obsipal z blagoslovom." — Saj < se grah in pšenica nista pohodila; babica je dobro ’ vedela, da ju krotki golobje pod mizo poberd. Gostovanje je minolo ; marsiktera od pijače težka glava je sem ter tje kimala, vsak gost je imel prod II seboj za dom pripravljenih kolačev, in kdor bi si jih ne bil priskrbel, gotovo bi jih mu bila Tomaževka 1 naložila; sramota bi bilo priti š svatbe brez kolačev. Saj je bilo vsega dosti; kdor je šel mimo krčme, dobil je jedi in pijače; vsi otroci, ki so prišlioglarit, nesli so domu polne roke peciva. Po gostii so v jabelko pobirali za nevestino zibel, in nevesta se je strašila, ko | so jej celo križaki v naročje padali. Mladenčem pa, I ki so nosili vodo v skledah in bele otirače deklicam | podajali, da roke umijd, vrgla je vsaka družica penez ft v vodo. Nobena se ni hotela osramotiti, in zato se je lesketalo v vodi samo srebro ; vse to so mladonči drugi dan zaplesali in zapili. Potem se je šla nevesta zopet preoblačit, pa tudi družice, ker imel se je začeti ples. Babica je porabila • n 290 ta čas in domu odvela otroke, ki so se gostovali i Zalkinej kamri; sama se je morala vrnoti k svatom ker pozno po noči so stavili nevesti šapelj in pri ten je je bilo treba. Vzela je z doma šapelj, kterega jt s hčerjo Terezko kupila nevesti; to je bila njen? dolžnost, ker je bila za teto. Ko so se uže vsi dc sita naplesali in je nevesta uže težko sopla, ker ž njo je moral vsakdo plesati, in ako bi se bil tudi le enkrai zasukal,* pokimala je babica ženam, da je polnoči, ds je nevesta zdaj njihova. Začno se za njo nekolike prepirati in vleči jo k sebi; ženin in drug sta se vpi rala, naj nevesti ne razdero krasnega venca, ali vse zastonj; žene se je polaste in jo odpeljo v kamro. Deklice pojo pred vrati žalostnim glasom, naj si ne da vzeti zelenega venca, če ga jej vzemo, nikdar več ga jej ne povrnejo. Ali vse je bilo zastonj. Uže je sedela nevesta na stolu, uže jo je razpletala Tomaževka, uže je ležala cvetična krona s zelenim vencem na mizi in babica je držala v roči oslecan šapelj. Nevesta je plakala, ali vse ni nič pomagalo. Žene so prepevale, vriskale; le babica je bila resna, časi je preletel mirno njeno lice blag nasmehljej, oko jej je rosilo, ker spomnola seje hčere Ivanke, ki morebiti tudi svatbo praznuje. Nevesta je imela uže šapelj na čelu, lepo jej je stal in mlina¬ rica je trdila, da je v njem, kakor mešancigar. „In zdaj pojdem k ženinu; ktera izmed vas ga hoče dra¬ žiti? 0 praša babica. — „Najstarša", odgovori mati mlinarica. — ^Počakajte, jaz mu eno poiščem", naglo 291 reče Tomaževka, beži ven in pripelje mu staro predico, ki je v kuhinji pomivala. Vrgle so jej belo pečo Čez glavo, teta jo prime pod pazuho in vede k ženinu, da bi jo kupil. Ženin bodi krog nje in jo ogleduje, da dobi priliko, pečo jej vzdignoti; vidi staro, nagr- bano, vse pepelnato lice. Poči smeli; ženin neče take neveste; teta odide ž njo iz izbe. Pripelje mu drugo. Ta so zdi ženinu in burkežu všečniša; uže jo hočeta kupiti, ali zdaj burkež resno vsklikne: „E, kaj mislite, kdo bo kupaval mačko v vreči!“ vzdigne jej pečo, in pokazalo se jima je tolsto lice matere mlinarice, ki izpod čela šaljivo pogleda burkeža. — „ Kupita jo, kupita, ceno jo vama dam“, namežkne oče mlinar ter vrti tobačnico v roki, pa počasi, bodi si, da je bila težka, bodi si, da je imel nevkretne prste. — „Le molči, oče mlinar“, smeje so tolsta mati mlinarica, B denes bi rad prodal, jutri še raji kupil. Kdor rad zbada, rad ima. “ — Do tretjega rado gre. Tretja je bila šibka, visoka nevesta. Burkež je dajal za njo staro dutko, ali ženin je brzo srebra nasul in jo kupil. Žene prigrmč v izbo, stopijo v kolobar, vzemč ženina med se in veselo zapojo : „Zdaj je to storjeno — to ježegotovo—nevesta poročena— pojedena pogača.“ Nevesta je zapala ženam. Za denarje, ktere je ženin za njo dal, gostile so se drugi dan dopoldne žene, ko so prišle posteljo prestiljat, in tudi pri tem je bilo mnogo petja in šal. Burkež jo govoril, da prava svatba mora osem dni trpeti, in to je bilo tudi pri bogatinih navadno. Vili so vence pred svatbo, obhajali svatbo, 292 prestiljali postelj, gostovali se na nevestinem, poten spet na ženinovem domu, zapivali nevestin venec : tak< je pretekel ves teden, preden sta se mogla mladf zakonska oddahnoti in reči: „Zclaj sva sama," Nekoliko tednov po Zalkinej možitvi je prejeli’ Proškova gospa pismo iz Italije, v kterem je liišins pisala, da vzeme komtesa Hortenzija mladega malarja, nekdanjega svojega učitelja, da je presrečna, da cvete zopet kakor roža, in da je gospa kneginja zarad nje čisto potolažena. — Zaslišavši to veselo novico, pokima babica z glavo ter reče: „Hvala Bogu, vse to se je dobro končalo!* * * * Ni namen tega spisa, slikovati življenje mladih ljudi, ki so okoli babice živeli; tudi nečem čitatelju dolzega časa delati s tem, da ga vodim od lovca k mlinu in spet nazaj po dolinici, v kterej je bilo življenje vedno enako. Mladina je rastla in dorastla; nekteri so ostali doma, pomožili se in poženili; roditelji so jim prepuščali posestva tako, kakor na dobu stari list odpada, kadar mladi poganja. Nekteri so zapustili tiho dolinico, iskali drugod svoje sreče, kakor seme, ktero veter odveje ali voda daleč zanese, da na tujem bregu, v daljnem logu korenine zasadi. Babica ni zapustila male dolinice, kjer je našla nov dom. Z mirno mislijo je gledala, kako vse okoli 293 nje raste in cvete, radovala se sreče drugih ljudi, tolažila žalostne, pomagala, kjer in komur je mogla, in ko so jo vnuki za redom zapuščali, odleteli, kakor lastovke izpod strehe; ozirala se jeza njimi z mokrim očesom in se tolažila; ^Morebiti da Bog, da se zopet vidimo.“ In videli so se. Vsako leto so hodili domu obiskavat svojih, in stara babica je z veselim očesom .gledala, ko sta mladeriča pred njo obraze sveta, raz¬ kladala, odobravala njihove, živim duhom osnovane naklepe, rada odpuščala mladostne zmote, kterih jej niso skrivali; oni pa so radi poslušali babičine skušnje in svete, če tudi se niso vselej po njih ravnali; spo¬ štovali so babičino besedo in nrave. Odrastle deklice so zaupavale babici svoje skrivnosti, tajne svoje in vzdihe, vedoče, da najdejo prizanašbo in dober svet. Tudi mlinarjeva Lenčka je pri babici našla pribeža¬ lišče, ko jej je oče mlinar branil ljubiti ubozega, pa lepega mlinskega hlapca. Babica je vedela postaviti mlinarju glavo na pravi konec, kakor je sam rekel; in ko je še čez leta njegova hči vedno srečna bila in ižitek množila marljivost njegovega zeta, ki je očeta slinarja spoštoval in ljubil, večkrat je govoril mlinar: , Babica je imela prav, za uboziin hodi Bog s pušico. “ Jtroks mladih žen je ljubila babica, kakor bi njeni muki bili ; saj so jo tudi le babico imenovali. Tudi ;ospa kneginja, ko je prišla dve leti po Zalkinej nožitvi na grajščino, ukazala je precej babico k sebi dicati, 'ter jej plačoč pokazala krasnega dečka, spomi- ek na komteso, ki je eno leto po možitvi umrla in 294 zapustila žalostnemu možu in kneginji to dete. Babica je zmočila svojimi solzami svilno odejo, ko ga je v naročje vzela; na misel jej je prišla mlada, dobra, lepa njegova mati, ali podajajo ga kneginji v naročje, govorila jo z mirnim glasom: „Ne plakajve, Bog jo je k sebi vzel, za njo ni bil ta svčt, zato jo je Bog od tod poklical. On ljubi vzlasti tistega, kterega k sebi pokliče, ko je najsrečniši! In milostljiva gospa ni osirotela. “ Ljudje še vedeli niso, kako so babica stara in peša, le ona sama je to čutila. Večkrat je govorila Nežki, ki je bila uže lepa deklica, kažoČ staro jablano, ki se je leto za letom bolj sušila in redkejše zelenela: „ Med ve sve enake, pojdeve v istem času spat." In neko pomlad ozelenč vsa drevesa, le stara jablana stoji žalostno brez zelenja. Morali sojo izkopati in požgati. Babica je to pomlad zelo kašljala, ni mogla več v mesto v božjo hišo. Eoke so se jej bolj in bolj sušile, glavo je imela, kakor sneg belo, glas je prihajal slabši in slabši. Necega dne razpošlje Terezka pisma na vse strani, da bi se otroci sošli. Babica leže, ni mogla več vretena držati. Lovčevi, mlinarjevi, krčmar¬ jevi so hodili vsak dan prašat, kako je babici; ni jej odleglo. Nežka je ž njo molila; vsako jutro, vsak večer je morala babici praviti, kako je na vrtu in vrliču, kaj dela perutnina, kaj Liska; morala je babici preštevati, v koliko dneh ima lovec Sluga priti. „ More¬ biti pride ž njim Jožek", govorila je pri tem. Spomin jo je zapuščal. Večkrat je poklicala Nežko za Barbko, 295 in ko jo je Nežka spomnola, da Barbke ni domd, spom- nola se je in vzdeknola: *Se ve, da je ni, ne bora je več videla. In, je-li srečna?" Ali babica je doča¬ kala vse. Prišel je Prošek in ž njim učenec Tonček in liči Ivanka: prišel je sin Gašper, in s Krkonoških gor je pripeljal stari Sluga krepkega mladenča Jožeta ; prišel je tudi Orlek iz gozdarske šole, kamor ga je gospa kneginja dala, ker je opazila, da bo umen logar. Babica je prištevala tudi njega svojim vnukom, ker je opazovala rastočo ljubezen med njim in Nežko im poznala plemenito njegovo srce. Vsi so prišli k babici; naj prva izmed vsili pa je bila Barbka, prišla je s slavcem vred: slavec se je naselil v svojem gnjezdu pri babičinem oknu, Barbka je ostala v babičinej kamri, kjer je nekdaj stala njena postelj, kjer ste skupej poslušale ljuboznjivo pesem bližnjega pevčka, kjer jo je babica zjutraj in zvečer blagoslavljala. Bile ste zopet skupej, donela je k njima zopet ista pesem, migljale so jima iste zvezdice, po kterih ste se nekdaj ozirale—te same roke so počivale na Barbkinej glavi, lila je to ista glava, ali druge misli so se v njej rodile, n druge čute so gojile solze, ktere je. videla babica :daj teči po licu miljene vnuke: to niso bile one lolzice, ktere je z milim smebljejem otirala z rožnega ica takrat, ko je deklica še v malej posteljici spavala. L’e so le rosile, ali kalile niso oči. Babica je dobro iutila, da so ure njenega življenja preštete, zato j g se uredila, kakor dobra, modra gospodinja. Najpopred e je spravila z Bogom in svetom, in potem razdelila 296 malo svoje premoženje. Vsakdo je dobil spominek. Vsacemu, kdor je k njej prišel, dala je dobro besedo; vsacega, kdor jo je zapustil, pogrešalo je njeno oko, in ko je odhajala tudi gospa kneginja, ki jo je s Hor- tensiinim sinom obiskala, dolgo je za njo gledala, vedela je, da je na svetu ne bo več videla. Poklicala je k sebi tudi nemo žival, kokoši in psa; pogledala jih in trpela, da jej je Sultan roko lizal. „Skrbite za-nje", govorila je Nežki in deklama ; „ vsaka živalje hvaležna če jo ima Človek rad. - Urško pa je poklicala k sebi in jej naročila: f ,Radar umrem, Urška—vem, da ne bo več dolgo, zdelo se mi je denes po noči, da je Juri po me prišel — kadar umrem, ne pozabi tega povedati bučelicam, da vam ne pomro. Drugi bi morebiti to pozabili. - Babica je vedela, da Urška to stori, ker je verovala, česar drugi niso verovali, in bi tedaj leiiko pozabili o pravem času to storiti, če tudi bi radi storili, babici za ljubav. Drugi dan, ko so se otroci sošli, na večer je babica mirno umirala. Barbka je govorila molitev za umirajoče; babica je ž njo molila, pa kar naglo so jej zastala usta, oko je ostalo vprto na sveto razpelo, ki je viselo nad posteljo, sapa je zastala, plameneč njenega življenja je ugasnol kakor luč, ko jej olja zmanjka. Barbka jej zatisne oči, mlada Jakobova žena odpre okno, da duša svobodno odleti. Urška se ne mudi med piskajočimi, teče k ulnjaku, kteregajeoče mlinar babici pred nekterimi leti postavil, potrka na’ 297 panj in trikrat zakliče : „Bučelice, bueelice, babica nam ie umrla !“ in se le zdaj sede na klop pod bezeg in ame plakati. Lovec gre v Žornov, da veli mrliču svoniti; sam se je ponudil k tej službi. Bilo mu je esno v hiši, moral je ven, da se more zjokati: „ Tožilo ie mi je za Viktorico, kako pa pozabim babice !“ govori potjo. Ko zaklenka zvoninoznanuje vsemu ljudstvu: ,da ni več babice", zaplaka vsa dolinica. Ko se tretji dan za rana vij<5 mimo gradri po- ;rebci, kterih je bila dolga vrsta, ker vsakdo, kdorje >abico poznal, hotel je za pogrebom: odgrne bela roka ežka zagrinjala in gospa kneginja se prikaže pri knu. Dokler jej ne zginejo izpred oči pogrebci, ;leda žalostnim očesom za njimi, spustivSi pa zagrinjala, jloboko vzdihne: „Srečna žena!" . 20 NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA 00000289322