Glavna urednica / Editor-in-Chief Mirjam Milharcic Hladnik Odgovorna urednica / Editor-in-Charge Marina Lukšic Hacin Tehnicna urednica / Technical Editor Irena Destovnik Mednarodni uredniški odbor / International Editorial Board Synnove Bendixsen, Ulf Brunnbauer, Aleš Bucar Rucman, Martin Butler, Daniela l. Caglioti, Jasna Capo, Donna Gabaccia, Jure Gombac, Ketil Fred Hansen, Damir Josipovic, Aleksej Kalc, Jernej Mlekuž, Claudia Morsut, Ihklas Nouh Osman, Nils Olav Řstrem, Lydia Potts, Maya Povrzanovic Frykman, Francesco della Puppa, Jaka Repic, Rudi Rizman, Matteo Sanfilippo, Annemarie Steidl, Urška Strle, Kristina Toplak, Adam Walaszek, Rolf Wörsdörfer, Simona Zavratnik, Janja Žitnik Serafin Lektoriranje / Proofreading Jana Renée Wilcoxen (angleški jezik / English) Irena Destovnik (slovenski jezik / Slovenian) Oblikovanje / Design Anja Žabkar Prelom / Typesetting Inadvertising d. o. o. Izdala/Published by ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije, Založba ZRC / ZRC SAZU, Slovenian Migration Institute, Založba ZRC Tisk / Printed by Birografika Bori d. o. o. Naklada / Printum 150 Naslov uredništva / Editorial Office Address INŠTITUT ZA SLOVENSKO IZSELJENSTVO IN MIGRACIJE ZRC SAZU p. p. 306, SI-1001 Ljubljana, Slovenija Tel.: (+386 1) 4706 485; Fax (+386 1) 4257 802 E-naslov / E-mail: mgliha@zrc-sazu.si Spletna stran / Website: https://ojs.zrc-sazu.si/twohomelands http://twohomelands.zrc-sazu.si ©2021 avtorji/authors in/and ZRC SAZU Revija izhaja s pomocjo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Urada vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu / Financial support: Slovenian Research Agency and Government Office for Slovenians Abroad Ljubljana 2021 Revija Dve domovini • Two Homelands je osrednja slovenska znanstvena revija, namenjena objavi izvirnih znanstvenih in strokovnih clankov, ki obravnavajo razlicne vidike migracij. Revijo je leta 1990 ustanovil Inštitut za slovensko izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra slovenske aka-demije znanosti in umetnosti in izhaja dvakrat letno v slovenskem in angleškem jeziku. Vsi clanki so dvojno anonimno recenzirani. The journal Dve domovini • Two Homelands is dedicated to publishing original scientific articles about various aspects of migration. The journal was established by the Slovenian Migration Institute of the Slovenian Academy of Sciences and Arts Research Center (ZRC SAZU) in 1990 and is published twice a year in Slovenian and English. All articles are subject to double-blind peer review. Povzetki in indeksiranje / Abstracts and indexing: FRANCIS (Sociology/Ethnology/Linguistics of Francis), IBZ – International Bibliography of Periodical Literature, IBR – International Bibliography of Book – Reviews, Sociological Abstracts, IBSS – International Bibliography of the Social Sciences, MSH-Maisons des Sciences de l’Homme, SCOPUS, Social SciSearch, Journal Citation Reports/Social Sciences Edition. Letna narocnina 18 € za posameznike, 28 € za institucije. Annual subscription € 18 for individuals, € 28 for institutions. Master Card / Euro Card and VISA accepted. Narocila sprejema / Orders should be sent to: Založba ZRC, p. p. 306, SI-1001 Ljubljana, Slovenija Fax: (+386 1) 425 77 94; E-mail: zalozba@zrc-sazu.si VSEBINA / CONTENTS TEMATSKI SKLOP / THEMATIC SECTION Zgodbe migrantk, ki niso obstale pred zidovi/ Stories of Women Migrants Who Were Not Stopped by Walls JERNEJ MLEKUŽ Deklina zgodba? Zgodbe migrantk, ki niso obstale pred zidovi A Handmaid's Tale? Stories of Women Migrants Who Were Not Stopped by Walls 7 JAKA REPIC Podobe o Branislavi Sušnik med Slovenci v Argentini: Migracija, življenje v Paragvaju in povezave z domovino Images of Branislava Sušnik among the Slovenians in Argentina: Migration, Life in Paraguay, and Connections with the Homeland 11 MARIJA MOJCA TERCELJ Zamolcana znanstvenica: Doprinos dr. Branislave Sušnik k raziskovanju staroselskih kultur Paragvaja The Overlooked Researcher: The Contribution of Dr. Branislava Sušnik to the Research of the Indigenous Cultures of Paraguay 27 KRISTINA TOPLAK Med ustvarjalnostjo in migracijami: Biografski portret umetnice in begunke Bare Remec Between Creativity and Migration: Life Course of Artist and Refugee Bara Remec 45 ANA JELNIKAR Marija Sreš, misijonarka, ki je postala indijska pisateljica: K novim smerem proucevanja misijonskih sester Marija Sreš, the Missionary Who Became an Indian Writer: Toward New Trends in Researching Women Missionaries 63 CLANKI / ARTICLES JELKA ZORN Evropski mejni režim: Tihotapljenje ljudi in paradoks kriminalizacije solidarnosti The European Border Regime: People Smuggling and the Paradox of the Criminalization of Solidarity 81 ROK ZUPANCIC, DENIS PREMEC Odnos prebivalstva ob slovenski državni meji do priseljencev: Študija obcin Kostel in Osilnica The Attitudes of People Living at the Slovenian State Border Toward Immigrants: A Case Study of the Municipalities Kostel and Osilnica 99 ELA PORIC, ALEŠ CRNIC Reprezentacije islama in muslimanov v slovenskih osnovnošolskih ucbenikih Representations of Islam and Muslims in Slovenian Primary School Textbooks 117 URŠKA STRLE Identitetne transformacije v migracijskih procesih: Prelivajoca se pripadnost Kanadcanke slovensko-italijanskih korenin Identity Transformations in Migratory Processes: The Fluid Belonging of a Canadian with Slovenian-Italian Roots 135 KNJIŽNE OCENE / BOOK REVIEWS Anna Mazurkiewicz (ur.), East Central European Migrations During the Cold War: A Handbook (Miha Zobec) 155 STORIES OF WOMEN MIGRANTSWHO WERE NOT STOPPED BY WALLS ZGODBE MIGRANTK, KI NISO OBSTALE PRED ZIDOVI THEMATIC SECTION DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 53 • 2021 https://doi.org/10.3986/dd.2021.1.01 DEKLINA ZGODBA? ZGODBE MIGRANTK, KI NISO OBSTALE PRED ZIDOVI Jernej MLEKUŽ| PRED ZIDOM Deklina zgodba je, kot vecina bralk in bralcev dobro ve, distopicni roman Margaret Eleanor Atwood (2017; vecini bolj znan kot TV-serija). Glavna junakinja, dekla Odfre­da, ki živi pri poveljniku in njegovi ženi, se sme enkrat dnevno sprehoditi do trgovin s slikami na izveskih namesto napisov; ženske ne smejo vec brati. Enkrat mesecno mora leci na hrbet in upati, da jo bo poveljnik oplodil, v casu upada rodnosti so dekle cenjene le, ce rojevajo. Ceprav je bil svet, v katerem so živele junakinje pricujocega sklopa, drugacen od distopicnega sveta dekle Odfrede, pa vse naše junakinje pove­zuje nekaj skupnega. V romanu se dekla veckrat ustavi pred zidom. Junakinje tega sklopa pocnejo nekaj podobnega – stojijo pred zidovi. In prav tako kot dekle Odfre­de tudi glavnih junakinj pricujocega sklopa zidovi ne ustavijo. ONKRAJ ZIDU Zgodbe migrantk, ki spregovorijo v pricujocem sklopu, govorijo o družbah, kulturah, skupnostih, ki so jim migrantke pripadale. A govorijo tudi o tem, kako so v teh druž-bah, kulturah, skupnostih izstopale. Bile so, kot lahko beremo v objavljenih clankih, zavedne pripadnice svoje narodne skupnosti, a so hkrati s svojim delom tudi prese-gale nacionalne okvire in z zanimanjem in naklonjenostjo spoznavale, odkrivale in raziskovale nove nacionalne, nadnacionalne in druge prostore. Bile so precej drugac­ne od vecine vrstnic. Niso živele vlog mater, gospodinj, kraljic doma, temvec pred­vsem vloge antropologinj oziroma raziskovalk staroselskih ljudstev (dr. Branislava Sušnik), slikark (Bara Remec) in misijonark ter pisateljic (Marija Sreš). Tudi kot antro­pologinje, slikarke, misijonarke in pisateljice niso bile »tipicne« (karkoli že ta sumljivi pridevnik pomeni) predstavnice svoje poklicne vrste, temvec so bile, kot boste brali, »drugacne« antropologinje, slikarke, misijonarke in pisateljice svojega casa. Z razkri­vanjem odstopanj naših junakinj bi lahko še nadaljeval, a to boste, bralke in bralci, v prispevkih brali sami. | Dr. znanosti, znanstveni sodelavec, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana; mlekuz@zrc-sazu.si, https://orcid.org/0000-0001-6918-1194 Jernej Mlekuž Sklop, ki je pred vami, obeležuje 100-letnico rojstva dr. Branislave Sušnik. Nastal je v ciljnoraziskovalnem projektu »Dr. Branislava Sušnik in sodobniki – ambasador­ji slovenske znanosti v Južni Ameriki« (ARRS, V6-1925) in raziskovalnem programu »Narodna in kulturna identiteta slovenskega izseljenstva v kontekstu raziskovanja migracij« (ARRS, P5-0070). Prispevkoma o življenju in delu slovenske antropologinje v Paragvaju smo dodali še zgodbi v Argentini živece slikarke Bare Remec in misijo­narke ter pisateljice Marije Sreš, ki je velik del življenja preživela v Indiji. Enkratne zgodbe žensk so tako v skupni družbi zasijale v novih oblacilih. Raziskovanje ženk, tudi migrantk, ki so s svojima delom in delovanjem izsto-pile iz anonimnih zgodovinskih množic, jih pa ne moremo strpati v problematic­no kategorijo »velikih ljudi«, ki so se odlikovali pri ustvarjanju politicno relevantne zgodovine, ni novo.1 Ce se omejimo samo na slovenski prostor in le na nekatere ženske, ki so bile vsaj del svoje življenjske poti tudi migrantke: pisateljica Zofka Kve­der (Poniž Mihurko 2003; Tucovic 2006), radijska voditeljica in ena vidnejših oseb­nosti slovenske skupnosti v Avstraliji Mariza Lican (Cebulj Sajko 2005), publicistka in društvena voditeljica ter organizatorka med Slovenci in Slovenkami v ZDA, Marie Prisland (Milharcic Hladnik 2007), slikarka Ivana Kobilica (Strle 2018) in še katera. Odkrivanje pomembnih žensk, ki so s svojima delovanjem in življenjem rušile ali vsaj rahljale trdnost velikih zgodb (na udaru je bila predvsem patrilinerna zgodba), lahko razumemo kot nekakšno nadaljevanje ženskega emancipacijskega projek­ta, ki ženske vpisuje v zgodovino in splošno vednost (glej Verginella 2004b: 8). To razkrivanje izstopajocih žensk je lahko vec kot le emancipacijski projekt. Je tudi spoznavni, epistemološki projekt. Po Perryju Andersonu (2012) nam pri raziskovanju zgodovine vec kot pravila po­vedo anomalije. Anomalije namrec govorijo tudi o pravilih, medtem ko pravila govo­rijo le sama zase. Ali, z drugimi besedami, ženske, ki so prestopale zidove, ne govorijo le o svetu na tej strani zidu, temvec tudi o svetu onkraj zidov. Ceprav že od antike sledimo ženskim prikazom preteklosti, jim vse do 20. stoletja ni uspelo postati del obce zgodovine. V 20. stoletju so ženske zacele pocasi vstopati v zgodovino kot pomembne vladarice, plemkinje, redovnice, slikarke idr. Do zgodovinskega vpisa manj vidnih žensk, na primer kmetic in delavk, je prišlo v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, ko se je pod vplivom marksisticnega zgodovinopisja povecalo zanimanje za zgodovino nižjih razredov. (Verginella 2004a: 8) Deklina zgodba? Zgodbe migrantk, ki niso obstale pred zidovi LITERATURA Anderson, Perry (2012). The Force of the Anomaly. London Review of Books 8, 3–13. Atwood, Margaret Eleanor (2017). Deklina zgodba. Ljubljana: Mladinska knjiga. Cebulj Sajko, Breda (2005). Mariza Lican: Sledi življenja izseljenke. Dve domovini / Two Homelands 21, 143–162. Milharcic Hladnik, Mirjam (2007). Marie Prisland – her Role in Preserving Slovenian Culture and Tradition Among Slovenian Migrants in the United States. Dve domo­vini / Two Homelands 25, 229–248. Poniž Mihurko, Katja (2003). Drzno drugacna: Zofka Kveder in podobe ženskosti. Ljub­ljana: Delta. Strle, Urška (2018). V preseku mobilnosti in socialnih mrež: Biografska skica Ivane Ko­bilca. Dve domovini / Two Homelands 48, 147–163. Tucovic, Vladka (2006). Zagreb, Ljubljana, Praga: Korespondenca Zofke Kveder in nje­ne hcere Vladimire Jelovšek. Dve domovini / Two Homelands 23, 77–99. Verginella, Marta (2004a). Suha pašta, pesek in bombe: Vojni dnevnik Bruna Trampuža. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstvenoraziskovalno središce. Verginella, Marta (2004b). Zgodovina žensk ali ženska zgodovina? Ženske skozi zgo­dovino: Zbornik referatov 32. zborovanja slovenskih zgodovinarjev. Celje, 30. sep­tember–2. oktober 2004. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 7–11. DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 53 • 2021 https://doi.org/10.3986/dd.2021.1.02 PODOBE O BRANISLAVI SUŠNIK MED SLOVENCI V ARGENTINI: MIGRACIJA, ŽIVLJENJE V PARAGVAJU IN POVEZAVE Z DOMOVINO Jaka REPIC| COBISS 1.01 IZVLECEK Podobe o Branislavi Sušnik med Slovenci v Argentini: Migracija, življenje v Paragvaju in povezave z domovino Clanek predstavlja življenje in raziskovalno delo Branislave Sušnik, ki se je po drugi svetovni vojni najprej izselila v Argentino in nato v Paragvaj, kjer je delovala na raz­iskovalnih podrocjih jezikoslovja, antropologije in kulturne zgodovine staroselskih ljudstev. Osredotoca se na analizo njenih migracijskih izkušenj, povezav z domovino, predvsem pa na podobe, ki so se o njej kot izseljenski znanstvenici med Slovenci v Argentini izoblikovale v tisku. KLJUCNE BESEDE: Branislava Sušnik, slovenska diaspora v Argentini, Paragvaj, izseljenska znanstvenica ABSTRACT Images of Branislava Sušnik among the Slovenians in Argentina: Migration, Life in Paraguay, and Connections with the Homeland The article presents the life and research of Branislava Sušnik, who fled Slovenia after World War II, emigrating first to Argentina and eventually to Paraguay. In Paraguay, she worked in ethnolinguistics, anthropology, and the cultural history of Paraguayan indigenous peoples. The article mainly analyzes her migration experiences, her connec­tions with the homeland, and particularly the images of Branislava Sušnik as a migrant scientist constructed in the publications of the Slovenian diaspora in Argentina. KEYWORDS: Branislava Sušnik, Slovenian diaspora in Argentina, Paraguay, migrant scientist | Dr. etnologije, izredni profesor za kulturno in socialno antropologijo, Filozofska fakulteta Univer­ze v Ljubljani, Aškerceva 2, SI-1000 Ljubljana; jaka.repic@ff.uni-lj.si, https://orcid.org/0000-0003­2009-4369 — Clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa »Slovenske identitete v evrop­skem in svetovnem kontekstu« (P6-0187). Raziskovalni program je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. Prav tako je clanek rezultat Ciljnega raziskovalnega projekta »Dr. Branislava Sušnik in njeni sodobniki« (2019–2020), ki ga je na predlog Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. Jaka REPIC UVOD Branislava Sušnik je po drugi svetovni vojni kot begunka zapustila Slovenijo in se v Paragvaju uveljavila kot raziskovalka in direktorica Etnografskega muzeja Andrés Barbero v Asunciónu. Kot »izseljenska znanstvenica« v domovini dolgo ni bila znana, dobro pa jo je poznala povojna slovenska skupnost v Argentini, z njimi je vsaj na zacetku delila podobne življenjske izkušnje. V Argentino se je preselila leta 1947. Po štirih letih se je preselila v Paragvaj, kjer se je do smrti leta 1996 poklicno udejstvo­vala v etnolingvistiki, antropologiji, muzeologiji, arheologiji ter kulturni in kolonialni zgodovini paragvajskih staroselskih ljudstev. Clanek obravnava migracijske razsežnosti življenja in raziskovanja Branislave Sušnik, tj. družbenopoliticni kontekst njene migracije, begunsko izkušnjo, odnos z domovino in s slovensko skupnostjo v Argentini, predvsem pa podobe, kot so se o njej oblikovale v slovenskem tisku v Argentini. O njej je pisalo že nekaj avtorjev, a do zdaj še nihce ni sistematicno in kriticno obravnaval njenih povezav s sloven-sko diasporo v Argentini. Pricujoci clanek te povezave in oblikovanje podob o njej obravnava s stališca »izseljenske znanstvenice« in »raziskovalke indijanskih plemen« (Debeljak 1976a). Podobe o njej so, vsaj kjer zadeva protikomunisticno držo, razloge za begunstvo, (ne)vpetost v izseljensko družbeno okolje in zunanje interpretacije in-timnih povezav z domovino, vpete v diasporicni ideološki okvir. Branislavo Sušnik clanek umešca v vecplastne migracijske kontekste. V prvem delu na kratko predstavi njeno biografijo, predvsem razloge, ki so pripeljali do povojne emigracije. Nadalje obravnava begunsko izkušnjo, selitvi v Argentino in Paragvaj, kjer je našla raziskovalno svobodo in se strokovno uveljavila. Kljub odmiku od slovenske skupnosti v Argentini je ohranjala stike s posamezniki, v njihovem tisku objavila nekaj znanstvenih del in se v zavest diaspore zasidrala kot izseljenska znanstvenica. Sloven-ska diaspora si je Branislavo Sušnik prisvojila, v njej oblikovane podobe pa še vedno zaznamujejo splošno poznavanje njenega življenja in raziskovalnega dela v Paragvaju ter s tem sooblikujejo interpretativni model, v katerem se vzpostavlja sodobno razu­mevanje njenega življenja, ce ne celo sodobna mitologija o njeni osebnosti. Metodološko clanek temelji na analizi znanstvenih del Branislave Sušnik, ki so izšla v slovenskem tisku v Argentini, objavljenih intervjujih ter drugih clankih o njej. Temeljno gradivo analize je slovenski tisk v Argentini, predvsem letni zborniki caso­pisa Meddobje in Zborniki Svobodne Slovenije, casopis Svobodna Slovenija in druge pomembnejše publikacije, kot so Vrednote, Misijonski zbornik, Zgodovinski zbornik in Katoliški misijoni. Analiza omenjenih publikacij razkriva, da je bila Branislava Sušnik obcasno vpeta v slovensko skupnost (npr. Debeljak 1958; 1976a; Mizerit 2018), pred­vsem v petdesetih letih 20. stoletja tudi zaradi objav znanstvenih del ali predavanj (Sušnik 1953; 1954a; 1954b; 1959; 2018). Naštete publikacije clanek obravnava s kritic­no distanco, po eni strani so temeljno ideološko orodje diaspore, po drugi strani pa bogat vir, ki so ga upoštevali drugi avtorji, ko so pisali o Branislavi Sušnik (npr. Telban 1993; Mislej 1998; 2007; Rijavec 2000; Saksida 2012; Peris 2014). Podobe o Branislavi Sušnik med Slovenci v Argentini: Migracija, življenje v Paragvaju in povezave z domovino BRANISLAVA SUŠNIK OD BEGUNSTVA DO RAZISKOVANJA STAROSELCEV V JUŽNI AMERIKI Branislava Sušnik se je rodila 28. marca 1920 v Medvodah. Že v mladosti se je njena družina preselila v Polje pri Ljubljani, kjer je oce Jože Sušnik delal kot poveljnik žan­darmerijske postaje. Obiskovala je drugo državno realno gimnazijo Poljane v Ljub­ljani, kjer je kot profesor pouceval tudi etnolog Niko Kuret. Kuret je že v gimnaziji opazil njen dar za zgodovino in jezike ter jo navdušil za zgodovinske in etnološke teme (Mislej 1998: 275). Po gimnaziji se je leta 1937 vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študirala zgodovino in prazgodovino. Študij je leta 1942 zakljucila z diplomskim delom Evropa in azijska prazgodovina in bosansko-turška etnologija (Rijavec 2000: 15). Obenem je obiskovala predavanja na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je nanjo mocno vplival Ehrlich Lambert, zagovornik dunajske kulturnozgodo­vinske šole in difuzionisticne teorije kulturnih krogov. Leta 1942 naj bi na Dunaju doktorirala pri Wilhelmu Schmidtu, a je to precej dvomljivo.1 Leta 1943 je obiskovala predavanja na Biblijskem inštitutu v Vatikanu. Med izobraževanjem se je usmerjala v azijske jezike in kulture, a jo je pozne­je življenjska pot zanesla v Južno Ameriko. Tine Debeljak, eden glavnih literarnih ustvarjalcev v slovenski skupnosti v Argentini, je njeno življenjsko pot razložil skozi ideološki okvir diaspore in z globalnimi politicnimi spremembami ter s širitvijo komunizma po drugi svetovni vojni: »Vzhod, za katerega se je z velikim študijem pripravljala v Rimu, se je zaprl, odprl pa Zahod. Namesto med azijske Indijce in Kitaj­ce, kamor je bila namenjena in si pripravljala jezikovno znanje, jo je usoda pripeljala med južnoameriške Indijance v Paragvaj.« (Debeljak 1976a: 300) Razlogi za njeno migracijo po drugi svetovni vojni so bili politicni, izhajali pa so celo iz osebne travme. Že na zacetku vojne je odporniško gibanje ubilo njenega oce­ta: »Njen oce, Jože Sušnik, vodja žandarmerijske postaje v Devici Mariji v Polju, je padel med prvimi žrtvami komunisticnih morilcev. Že 18. avgusta 1941 ga je, vprico hcerke, ustrelil Albin Grajzer. Po Grajzerju […] se še danes imenuje cesta v Vevcah.« (Mizerit 2018: 3) Življenjska pot Branislave Sušnik je bila med vojno neposredno vpeta v ideološki boj, zato naj bi vse življenje nasprotovala komunizmu in drugim avtoritarnim reži-mom (Peris 2014: 21). Debeljak je celo zapisal, da je njen oce »padel kot prva žrtev revolucije v Sloveniji« (Debeljak 1976a: 300). Takšna oznaka se sicer veckrat pojavi v slovenskem tisku v Argentini (npr. Debeljak 1976b: 2; Meddobje 2009: 225; Svobodna Slovenija 7. 10. 2010: 1), pa tudi pri avtorjih, ki so te vire povzemali (npr. Peris 2014: 21). Vec o njeni izobrazbi glej Mislej 1998; 2007; Rijavec 2000; Peris 2014; Mizerit 2018. Avtorji, ki so opisovali življenje Branislave Sušnik, so se opirali predvsem na njena pricevanja in uradne predstavitve, ki pa so bila biografsko skopa in nepopolna. Debeljak je napisal, da o sebi ni želela govoriti in da je na vprašanja o njenem življenju dobival nejasne podatke (Debeljak 1976a: 299). Jaka REPIC Zakaj naj bi bil prav njen oce kot poveljnik žandarmerijske postaje v Devici Mariji v Polju prva žrtev revolucije, je Debeljak takole pojasnil: [Ta] vas [je bila] leglo slovenskega komunizma, kajti tam je živel tik pred drugo vojno Edvard Kardelj, ki se je tam oženil z domacinko Pepco Mackovo in kjer so se shajali tudi drugi vodilni komunisti iz ljubljanske okolice. Ko so zaceli komunisti svojo revo­lucijo, je razumljivo z njihovega stališca, da so najprej »likvidirali« vodje prav te žan­darmerijske postaje, ki je najvec vedela o voditeljih revolucije. (Debeljak 1976a: 299) Ti opisi kažejo, da travmaticno izgubo oceta med drugo svetovno vojno, begunsko izkušnjo po vojni in migracijo v Argentino slovenski tisk v Argentini interpretira skozi odnos do komunizma in nasprotovanje avtoritarnim režimom. Nikjer ne omenjajo, da so njenega oceta ubili zaradi njegovih dobrih povezav z italijansko okupacijsko vojsko. Branislava Sušnik je tudi sama veckrat trdila, da sta bili prav vojna in komu­nisticna revolucija v Jugoslaviji razlog za njeno izselitev iz domovine (glej Debeljak 1976a; prim. Peris 2014: 21–23). Pozneje je omenjala še, da je bila zaprta v komuni­sticni jeci, kar se nanaša na cas, ko je bila zaradi poskusa bega v Italijo zaprta v Aj­dovšcini. Po vrnitvi v Ljubljano ji je uspelo zbežati v Avstrijo in nato v Rim. V Rimu se je povezala s franciškanskim redom šolskih sester (Peris 2014: 24), pa tudi z Miho Krekom, nekdanjim ministrom v jugoslovanski vladi, ki je do emigracije v ZDA leta 1947 vodil Narodni odbor za Slovenijo. S pomocjo franciškanskega reda šolskih sester in poznanstev v Rimu je pridobila dovoljenje za emigracijo v Argentino, kamor se je po letu 1947 napotila množica dru­gih slovenskih povojnih politicnih beguncev, ki so na možnost emigracije cakali po begunskih taborišcih v Italiji in Avstriji (glej Žigon 2001; Repic 2006). Nekateri begun-ci so bili med vojno pripadniki domobranske vojske, mnogi pa so kot civilisti zbežali iz strahu pred komunizmom; med drugo svetovno vojno so se bolj ali manj aktivno postavili na stran domobrancev in nasprotnikov »komunisticne revolucije«. Bali so se represije, mašcevanja ali nadlegovanja zaradi nasprotovanja komunizmu (glej Švent 1995). Po migraciji v Argentino so, tudi zaradi skupne begunske izkušnje, oblikovali tesno povezano skupnost s šolami, z lokalnimi kulturnimi domovi, bogatim tiskom in s kulturno dejavnostjo (Rot 1994; Švent 1994; Repic 2017). Branislava Sušnik je v Buenos Aires prispela 27. aprila 1947. V Argentini se je sprva povezala s Filozofsko fakulteto Univerze v Buenos Airesu in z Etnografskim muzejem Univerze v La Plati, a je zavrnila povabilo profesorja Joséja Imbellonija k poklicnemu sodelovanju z muze­jem (Mislej 2007: 573; Peris 2014: 32). V obdobju po migraciji je bila Branislava Sušnik delno vpeta tudi v novo nasta­jajoco slovensko skupnost v Buenos Airesu,2 a jo je ideološki okvir skupnosti, ki se je V Argentini je že obstajala relativno velika slovenska skupnost, ki so jo sestavljali vecinoma slovenski migranti po prvi svetovni vojni (glej Molek 2019). Politicno pa so bili novi slovenski priseljenci zaradi medvojne kolaboracije z nacizmom in nasprotovanja komunisticnemu režimu na povsem drugi ideološki strani. Med obema skupnostma dolgo prakticno ni bilo stikov. Podobe o Branislavi Sušnik med Slovenci v Argentini: Migracija, življenje v Paragvaju in povezave z domovino zapirala vase, se upirala integraciji in se oblikovala v prepricanju po skorajšnji vrnitvi v domovino, tudi omejevala. Zanimala so jo staroselska ljudstva Južne Amerike in nova dežela, v kateri se je naselila, iskala pa je tudi možnosti za intelektualni razvoj. Najprej se je preizkusila v misijonarskem delu, ki jo je približalo staroselcem. S slo­venskimi šolskimi sestrami, ki so v Argentini delovale od leta 1931, se je podala v misijon Laishi Formosa v pokrajini Cako na meji med Argentino in Paragvajem. Tam je živela med ljudstvom Toba in opravila tudi prve terenske etnografske raziskave (Mizerit 2018: 40). Red šolskih sester je deloval v Asunciónu v Paragvaju, kjer je Branislava Sušnik spoznala zdravnika Andrésa Barbera, premožnega filantropa in mecena znanosti. Barbero je že leta 1929 ustanovil etnografski muzej, ki ga je do smrti leta 1950 vodil nemški etnolog in amerikanist Max Schmidt. Na povabilo Barbere se je Branislava Sušnik 10. marca 1951 preselila v Paragvaj in prevzela vodenje Etnografskega muzeja Andrés Barbero v Asunciónu v Paragvaju. Odmaknila se je od avtokratskih režimov, sprva komunisticnega režima v Jugoslaviji in nato peronisticnega v Argentini (Peris 2014: 23). V Paragvaj je prišla v casu anarhije kot posledice preteklih vojn in avto­kratskih režimov. Maja 1954 je Alfred Stroessner v Paragvaju izvedel državni udar in uvedel vojaško diktaturo, ki se je obdržala vse do njegovega izgnanstva leta 1989. Kljub zavracanju avtokratskih režimov se Branislava Sušnik ni vec selila. Ostala je v Paragvaju in delala kot raziskovalka, muzeologinja in predavateljica na Nacionalni univerzi v Asunciónu. Paragvajsko državljanstvo je pridobila leta 1956, direktorica muzeja pa ostala vse do smrti 29. aprila 1996. V Slovenijo se ni nikoli vrnila. Branislava Sušnik je šele po migraciji v Paragvaj našla osebno in znanstveno svo­bodo (Mislej 1993; 1998; Saksida 2012: 35), ceprav jo je v Južno Ameriko, kot je to pov­zel Tine Debeljak, pripeljala begunska usoda. »Tam je po zacetnih težavah slednjega imigranta, ki je moral najprej živeti, zacela iz zasebne volje prodirati v indijanske jezi­kovne in etnografske posebnosti« (Debeljak 1976a: 300). Paragvaj je bil za Branislavo Sušnik nova domovina in »družbenokulturni labora­torij«, nato je vse življenje posvetila preucevanju paragvajskih staroselskih ljudstev, njihovih jezikov, mitologij, miselnih svetov, verskih predstav, materialne kulture in zgodovine kolonializma (Peris 2014: 21). »Moje strokovno zanimanje je res veljalo štu­diju azijskih jezikov, toda vojna me je vrgla na ameriška tla, kjer še odmeva zvok kakih 240 razlicnih indijanskih jezikov. […] V Paragvaju živi še 13 razlicnih plemen – lepa okolišcina za etnološka raziskovanja.« (Sušnik, v Debeljak 1958: 320) Uveljavljanje v znanosti in novi domovini zanjo ni bilo enostavno, saj je bila pri­seljenka in se je morala kot ženska uveljaviti v moškem akademskem svetu. V po­govoru z Debeljakom je poudarila tri glavne dejavnike, ki so ji omogocili znanstve-no uveljavitev. Prvo je bilo njeno nastopno predavanje v paragvajskem Ateneu leta 1953, v katerem je predavala o staroselski mitologiji, mitoloških izrocilih in njihovem delovanju oziroma »moci življenja« (Debeljak 1976a: 300). Prislužila si je veliko navdu­šenja in odobravanja, ki sta ji v Paragvaju odprla vrata v institucionalni svet znanosti. »Poslušalci so vse tako dobro ›razumeli‹, da so me hitro klasificirali kot ›bicho raro‹ Jaka REPIC (redka živalca), in ta novi ›doktorski titel‹ je bila prva ›garancija‹ za mojo znanstveno ›sposobnost‹« (Sušnik, v Debeljak 1958: 320; prim. Telban 1993). Drugi temelj akademske avtoritete je bila zavezanost terenskemu raziskovalne-mu delu. Že s prvim petmesecnim bivanjem med staroselci Lengua in poznavanjem njihovega jezika je pridobila obcudovanje pretežno moške znanstvene srenje. Vec­mesecnim terenskim odpravam je ostala zavezana tudi pozneje. Opravila je devet­najst raziskovalnih odprav, ki so vecinoma trajale med pet in osem mesecev (glej Rijavec 2000: 49). Odprave je pogosto opravljala tudi pod okriljem vojske oziroma z njeno financno pomocjo. »V prvih letih (1951–1952) [so ji] res privatne ustanove omo­gocile znanstveno raziskovanje indijanskega jezika in življenja, šele nato pa najprej – ministrstvo vojske« (Debeljak 1976a: 300). S Stroessnerjevim avtokratskim režimom je živela v nekakšnem sožitju, a se je držala stran od politike in ostajala izkljucno v znanosti. Terensko raziskovalno delo ji je uspevalo tudi zaradi talenta za jezike. Poleg razumevanja vec evropskih jezikov naj bi aktivno obvladala osem jezikov paragvaj­skih staroselcev, vseh skupaj naj bi jih razumela kar devetnajst (Saksida 2012: 36). O njenem daru za jezike se je spletlo prepricanje, da se je španšcine naucila kar na ladji med plovbo cez Atlantik (Peris 2014: 23). Tretji temelj uveljavitve je pridobila s profesuro in predavanji na Filozofski fa-kulteti Nacionalne univerze v Asunciónu. Na univerzi je leta 1953 prvic predavala na temo Zgodovina ognja in vode med ameriškimi plemeni (Debeljak 1958: 320). Sprva je predavala le en semester, po letu 1960 pa je zacela redno predavati o paragvajski etnografiji in arheologiji ter antropoloških in jezikoslovnih znacilnostih staroselskih skupnosti. Dve desetletji je ob delu v muzeju poucevala tudi na Filozofski fakulteti Nacionalne univerze v Asunciónu, kjer je vodila katedro za južnoameriško arheologi­jo in antropologijo (glej Mislej 1998: 279). Slovela je kot težka osebnost, ekscentricna raziskovalka, bila je tudi zelo nedo­stopna (Peris 2014: 15). Sama je to vsaj delno pripisovala težkim življenjskim izkušnjam in migraciji. »Da sem kljub brezbrižnosti in – vcasih – sovražnosti paragvajskega oko­lja, vzdržala, mi je gotovo pomagal meni prikrojen upor vsemu, kar je ›moraš‹ in ›ne smeš‹« (Sušnik, v Debeljak 1958: 320). V Paragvaju se je uveljavila kot raziskovalka, sprva v stroki, pozneje tudi v javnem življenju. Kljub težkim izkušnjam begunstva in migracije v Paragvaj je tam našla raz­iskovalno avtonomijo in znanstveno svobodo, ki sta jo izpolnjevali in ji ju ni uspelo doseci v domovini ali Argentini. »Ko sem trpela v Ajdovšcini v komunisticni jeci, […] pac nisem niti sanjala o tej svoji novi življenjski poti, katero ljubim in katera je vredna vsake osebne odpovedi in žrtve« (Sušnik, v Debeljak 1976a: 303). Kot avtorica množice knjig in clankov o staroselskih ljudstvih, njihovih jezikih in kulturnih znacilnostih je postala ena vodilnih paragvajskih znanstvenic v antropolo­giji, etnolingvistiki, arheologiji in kulturni zgodovini (glej Peris 2014; Pusineri 2015). Leta 1993 je prejela predsednikovo nacionalno nagrado za dosežke v znanosti, po smrti pa še predsednikovo odlikovanje za znanstveni prispevek k paragvajski identi­teti (glej Mislej 1998: 279; Rijavec 2000: 29–30; Mizerit 2018: 39–41). Podobe o Branislavi Sušnik med Slovenci v Argentini: Migracija, življenje v Paragvaju in povezave z domovino PODOBE BRANISLAVE SUŠNIK MED SLOVENCI V ARGENTINI Mirko Vasle je Branislavo Sušnik v knjigi o slovenskih znanstvenikih umestil v poglav­je Slovenski znanstveniki v Argentini (Vasle 2013: 277–278). S povojno slovensko emigracijo je res delila begunsko izkušnjo, a se je od nje kmalu odmaknila. Stike je ohranjala le z redkimi posamezniki in se obcasno pojavljala v slovenskem tisku v Ar-gentini, sprva z znanstvenimi clanki, pozneje pa so objavljali intervjuje z njo, krajša porocila o dosežkih ali daljše opise njenega življenja in dela med staroselci (npr. De-beljak 1958; 1976a; Mizerit 2018). Za poznavanje Branislave Sušnik je bil v slovenski povojni diaspori najzaslužnejši Tine Debeljak, ki je z njo leta 1958 naredil poglobljen intervju in ga, skupaj s svojim opisom njenega življenja, objavil v reviji Meddobje (Debeljak 1958). Pozneje je De-beljak z njo veckrat komuniciral osebno ali po pismih. Clanek o Branislavi Sušnik je ponovno objavil leta 1976 v Zborniku Svobodne Slovenije (Debeljak 1976a), dodal pa mu je seznam njenih do tedaj objavljenih znanstvenih del. Drugi avtorji (npr. Mizerit 2009; 2018) so zbrane Debeljakove podatke predvsem prevzemali. Tako so se obliko-vale podobe o »izseljenski znanstvenici«. Povezovali so jo tudi z drugimi raziskovalci ameriških staroselskih ljudstev, zlasti s Friderikom Barago in z Janezom Benigarjem. Debeljak je v uvodni predstavitvi clanka z naslovom Srecanje z raziskovalko indijan­skih plemen dr. Branko Sušnikovo napisal: Takoj mi je šinilo skozi spomin: saj to je prava naslednica našega Barage in Knoble­harja (ne v smislu misijonarjenja, temvec v smislu znanstvenega, etnografskega in jezikovnega raziskovanja primitivnih poganskih plemen): tradicija Barage, ki je pisal slovarje in slovnice, in tradicija Knobleharja, ki je v znanstvenih društvih Evrope go-voril o svojih nilskih raziskovanjih. Segel sem še bliže: ali ni direktna nadaljevateljica Slovenca Ivana Benigarja, ki je pred leti (1950) umrl v Argentini kmalu po našem prihodu sem, in je bil poliglot, jezikoslovec, in celo tako tesno povezan z indijanskimi plemeni, da si je svojo družico izbral iz njih in se naselil za stalno med njimi. (Debeljak 1958: 319) Podobe o delu Branislave Sušnik med staroselci so se opirale na katoliškega škofa in misijonarja Friderika Barago, ki je v prvi polovici 19. stoletja živel v Kanadi in deloval med severnoameriškimi ljudstvi Ocipve in Otava ter opisoval njihov jezik, slovnico in navade (Šmitek 1986). Baraga ima posebno spominsko mesto v slovenski diaspo­ri v Argentini: po njem so poimenovali vec ustanov, npr. Baragovo misijonišce ob slovenski cerkvi Marije kraljice in Slovensko ljudsko šolo Friderika I. Barage, oboje v Slovenski vasi v Lanúsu, predmestju Buenos Airesa.3 Tudi Misijon Svetega Cirila in Metoda, versko središce Slovencev v Kewu v Melbournu, Avstralija, se imenuje Baragova hiša. Prav tako se po Frideriku Baragi imenuje ena od slovenskih skupnosti v Kanadi, Slovensko Baragovo društvo v Quebecu. Jaka REPIC Tudi Branislava Sušnik je sprva odšla v misijon, med ljudstvo Toba, pozneje pa je raziskovala vecja staroselska ljudstva Paragvaja, med drugim ljudstva Lengua, Ca-makokov, Gvaranijev in druge. »Po stopinjah Barage je Branislava Sušnik v latinsko­ameriških deželah nadaljevala njegovo tradicijo, na svojih odpravah pisala slovnice in sestavljala slovarje, vedno s pošteno in prijazno obravnavo preucevanih ljudstev« (Peris 2014: 20). Zaradi zanimanja za staroselska ljudstva jo je Debeljak primerjal tudi z etnolo­gom in jezikoslovcem Janezom Benigarjem, ki se je v Argentino preselil leta 1908 in odšel v takrat še odrocne kraje argentinske notranjosti, sprva v provinco Río Negro in nato v Neuquén. Med Mapuci se je naselil, oženil in si ustvaril družino ter pisal o njihovem jeziku in konceptih prostora in casa. (Benigar 1924; 1925) Kakor je njeno delo svojevrstno, je vendar le nadaljevanje že 150 let stare slovenske tradicije, kot jo poznamo v delu škofa Barage med severnoameriškimi Indijanci, dr. Knobleharja v podrocju nilskih crncev, pa zopet patagonskega »gaucha, oz. caci­queja« Ivana Benigarja. Vsi ti poligloti so študirali in prvi zapisovali primitivne jezike, pa tudi njihove etnografske znacilnosti in posebnosti. (Debeljak 1976a: 303) Kot izseljensko znanstvenico je Debeljak Branislavo Sušnik primerjal tudi z etnolo­gom Rajkom Ložarjem, ki je prav tako po drugi svetovni vojni iz politicnih razlogov zapustil domovino in odšel v Združene države Amerike (glej Slavec Gradišnik 2005). Zacetek pogovora z Branislavo Sušnik je takole zapisal: »[s]te že druga znanstvenica iz slovenske emigracije, ki zavzema tako mesto. Ko bi bil tukaj še dr. Ložar, ki je nekaj let ravnatelj muzeja v Manitowocu (ZDA), bi vajino kramljanje bilo še posebno zani­mivo«. (Debeljak 1958: 319; prim. Debeljak 1976a: 303) Rajko Ložar je bil direktor Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani med letoma 1940 in 1945, nakar je iz politicnih razlogov emigriral v ZDA, kjer je od leta 1956 do upokojitve leta 1969 upravljal Mestni muzej v Manitowocu. Branislava Sušnik pa je prevzela vodenje etnografskega muzeja v Asunciónu, ceprav pred tem z muzeji ni imela izkušenj. Predvsem pa je Debeljak pri obeh prepoznal podoben strokovni interes. Zaradi zanimanja za staroselce jo je Debeljak povezoval tudi s svojo svakinjo, slikarko Baro Remec, ki so jo – kot umetnico – prav tako zanimala ameriška starosel-ska ljudstva. Bara Remec je bila ena od redkih oseb v slovenski diaspori, s katero je Branislava Sušnik ohranjala bližnje prijateljstvo in redne stike. In koncno lahko ob teh primerjavah omenjamo tudi delo argentinske slikarke Bare Remec, ki tudi že dve desetletji redno obiskuje Indijance v Barilocah na jugu Argen­tine kakor tudi v Tilkari na severu, kjer kot amaterka išce ostanke starih indijanskih predmetov, kot umetnica pa z intuitivno vživljenostjo oblikuje njih pokrajino, njih življenje in njih mitologijo. […] Tako sta se dve slovenski ženi-emigrantki srecali kot Podobe o Branislavi Sušnik med Slovenci v Argentini: Migracija, življenje v Paragvaju in povezave z domovino znanstvenica in umetnica na istem ustvarjalnem podrocju v tesnem stiku z južnoa­meriškimi indijanskimi plemeni. (Debeljak 1976a: 303) Pri oblikovanju podob o njej kot »raziskovalki indijanskih plemen« (Debeljak 1958) so bili pomembni tudi njene strokovne objave v slovenskem tisku v Argentini in obcasni obiski Buenos Airesa, med katerimi je predavala pri Slovenski kulturni akciji. Znan­stvena besedila v slovenskem jeziku je Branislava Sušnik objavljala izkljucno v Bue­nos Airesu, in še to le v zgodnjem obdobju (Sušnik 1953; 1954a; 1954b; 1959; 2018). Ti clanki so sicer le manjši del njenega bogatega znanstvenega opusa, ki obsega vec kot 77 objav (Mislej 1998: 277; Peris 2014: 11; prim. Tercelj, Pusineri 2007). V zgodnjem raziskovalnem obdobju v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja se je Branislava Sušnik posvecala etnolingvisticnim in antropološkim raziskavam je­zikov, mitoloških tradicij in sodobnega življenja staroselskih ljudstev Toba, Lengua, Mak'á, Camakoko, Gvaraní in Aché Guajakí. Od poznih šestdesetih let se je posvecala predvsem kulturni zgodovini paragvajskih staroselskih ljudstev, njihovim kolonial­nim stikom, migracijskim premikom zaradi kolonialnih pritiskov in religioznim, druž­benim ter kulturnim spremembam (Saksida 2012: 43–44; Peris 2014: 30). Vsa dela, izdana pri slovenski skupnosti v Argentini, segajo v petdeseta leta 20. stoletja in spadajo med zgodnje antropološke in jezikoslovne raziskave med staro­selskimi ljudstvi v Paragvaju. V dveh clankih obravnava jezik in religiozne prakse sku-pine Lengua (Sušnik 1953; 1954b), v enem pa totemizem in šamanizem pri Camako­kih (Sušnik 1959). Clanek Primitivec kot clovek (Sušnik 2018) je nastal po predavanju leta 1959 v okviru dogodkov Slovenske kulturne akcije.4 Temeljno znanstveno vpra­šanje v zgodnjih delih je bilo, kaj pomeni biti clovek (Mislej 1998). Odgovor je iskala v jezikih, mitologijah in animisticnih praksah. Animizem (in totemizem) je obravnavala kot strukturo družbe, pravil in razmerij, prehajanja med individualnim in kolektiv­nim ter kot nacin, kako so v skupnem okolju medsebojno vzpostavljena cloveška in necloveška bitja. »Izmed 230 južnoameriških plemen vec kot dve tretjini plemen same sebe imenuje ›mi/ljudje‹, ena tretjina pa drugim odreka pravi cloveški ›mi‹« (Sušnik 2018: 55). Na prošnjo Ladislava Lencka je v reviji Katoliški misijoni objavila clanek o misijo­narski situaciji in možnostih za misijone med staroselci v Paragvaju (Sušnik 1954a). V besedilu je povzela glavne znacilnosti delovanja misijonov med razlicnimi paragvaj­skimi ljudstvi, tudi v odvisnosti od njihove integracije v kolonialni sistem. Izrazito pa je bila kriticna do protestantskih misijonarskih praks. Opozarjala je na stereotipe in pokroviteljski odnos misijonarjev, etnologov in drugih, ki prihajajo v stik s staroselci. Opozorila je tudi na odgovornost države v odnosu do staroselskih ljudstev, saj je »indijansko vprašanje […] socialno vprašanje države same« (Sušnik 1954a: 14). Clanek izraža naklonjenost katoliškemu misijonarskemu delu med staroselci, pa tudi zelo Tone Mizerit je opisal, kako je skoraj šestdeset let po predavanju po nakljucju našel njen neobjavljeni clanek: »Kakšno je bilo moje presenecenje, ko sem kot avtorja neobjavljenega clanka zagledal ime: Branka Sušnik« (Mizerit 2018: 38). Jaka REPIC odklonilen odnos do vsega, kar spominja na komunizem: »Med temi Indijanci ›prole­tarci‹, ki se tako smilijo socialisticnim ›debeluharjem‹, ni vec poglavarjev niti carovni­kov […] V pristanišcih se udejstvujejo salezijanci, naravno je, da je njihova prva skrb namenjena belcem, a še ti se kažejo precej odporni pod vplivom raznih delavskih ›izmov‹.« (Sušnik 1954a: 16) Druge omembe Branislave Sušnik v slovenskem tisku v Argentini so obcasne in priložnostne, npr. ob izdaji njenih knjig (Debeljak 1976b; 1983), ob podelitvi paragvaj­skega državnega priznanja, post festum pa ob izdaji poštne znamke z njeno podobo v Paragavju leta 2005 (Svobodna Slovenija 17. 11. 2005: 4) in ob poimenovanju ulice po njej. Objave pogosto izražajo ponos nad dosežki Slovencev v izseljenstvu: Kam vse smo ponesli slovensko ime in sadove slovenske krvi! […] Tudi v Argentini bi jih lahko mnogo našteli, zacenši z etnologom Janezom Benigarjem in arhitektom Sulcicem. In še filozof Milan Komar, umetnostni zgodovinar Darko Šušteršic, glacio-log Peter Skvarca, etnologinja Branka Sušnik v Paragvaju. […] Za nove domovine so to Amerikanci, Kanadcani, Avstralci, Argentinci; za nas so in ostanejo Slovenci. (Mizerit 2009: 99) Takšni zapisi pa pogosto izražajo tudi frustracijo, da izseljenci v domovini niso cenje­ni ali so celo zamolcani (Mizerit 2018: 42). V novici o poimenovanju ulice po Branislavi Sušnik v Asunciónu je tudi kriticen zapis: »O poimenovanju ulice v Paragvaju so ob-širno porocali mediji po vsej Sloveniji. A (skoraj razumljivo) nobeden ni omenil, da je Branka tja prišla kot begunka, še manj, da je bil njen oce, kot vodja žandarmerijske postaje v Devici Mariji v Polju, prva žrtev revolucije v Sloveniji.« (Svobodna Slovenija 7. 1. 2010: 1) »ZAMOLCANOST« ALI NEPOZNAVANJE BRANISLAVE SUŠNIK V SLOVENIJI Debeljak je že zgodaj trdil, da javnost in stroka v domovini ne poznata znanstvenih del Branislave Sušnik. »Gotovo je dr. Branka Sušnik med slovenskimi ženami v svetu – in v emigraciji po l. 1945 še posebej – dosegla najvišje znanstveno priznanje za svo­je delo, pa je gotovo najmanj znana svojim slovenskim rojakom v svetu« (Debeljak 1976a: 299). Zapis ob smrti Branislave Sušnik leta 1996 v reviji Misli, ki izhaja v Avstraliji, prav tako ocenjuje, da je bila raziskovalka zaradi begunstva in iz politicnih razlogov zamolcana tudi v znanosti: »Dr. Branka Sušnik si je s svojimi znanstvenimi ekspedici­jami, predavanji ter publikacijami pridobila svetovni ugled. Rojaki smo samo zunaj domovine vedeli zanjo, docim je Slovenija pod enoumjem o njej žal molcala. Pa za­služi topel spomin vsaj zdaj po smrti.« (Misli/Thoughts 45/1996: 218) Podobe o Branislavi Sušnik med Slovenci v Argentini: Migracija, življenje v Paragvaju in povezave z domovino V Sloveniji Branislava Sušnik res ni bila znana, a trditev, da je bila povsem zamol-cana, tudi ne drži. Eno prvih objav o njej najdemo pri Niku Kuretu, ki jo je poznal že iz gimnazijskih let. Ko je delal na Inštitutu za slovensko narodopisje, je z njo ohranjal obcasne stike tudi na strokovnih podrocjih. Leta 1974 je v Traditionesu zapisal krat­ko, a zelo pozitivno oceno dveh njenih knjig o Camakokih (Sušnik 1969; 1970). Med drugim je zapisal: »Branislava Sušnik pri nas še ni znano ime. […] Spodobi se, da poz­namo delo svoje rojakinje Branke Sušnikove, ceprav deluje med tujim ethnosom na tuji celini.« (Kuret 1974: 252) Tudi Mizerit je zapisal, da jo je slovenska javnost spoznala šele po osamosvojitvi, prej je bila, tako kot mnogi drugi begunci oziroma izseljenci, »zamolcana« (Mizerit 2018: 39). Zamolcanost Branislave Sušnik zaradi politicnega konteksta njene emigra­cije in vpetosti v slovensko diasporo v Argentini ni bil edini razlog za slabo pozna­vanje njenega dela. Drugi razlog je gotovo ta, da je bila vecina njenih del objavljena v španskem jeziku in dolgo zelo slabo dostopna. Nekaj del je poslala v Slovenijo, ni se pa prav zares trudila ohranjati stike z domovino (Mizerit 2018: 39). Zato lahko trditev o zamolcanosti razumemo tudi v ideološkem okviru diaspore, a so jo povzeli nekateri slovenski avtorji. Ralf Ceplak Mencin je po njeni smrti povzel razlog za njeno zamolcanost. »Dr. Branislava Sušnik je sodila v skupino t. i. zamolcanih izseljenskih znanstvenikov oziroma znanstvenic, ceprav se sama ni nikoli politicno kompromiti­rala. Ožigosalo jo je že to, da se je po drugi svetovni vojni izselila iz Slovenije.« (Ceplak Mencin 1997: 461) Slovenski znanstveni in laicni javnosti jo je najprej približala Irene Mislej (1993; 1997; 2007), pozneje je srecanje z njo na kratko opisal tudi Blaž Telban (1993). Po njeni smrti so o njej pisali še Ralf Ceplak Mencin (1997), Maja Rijavec (2000), Aleksandra Sak­sida (2012) in drugi. Njeno življenje je bilo predstavljeno na vec razstavah (npr. leta 2010 v NUK-u), RTV Slovenija pa je v režiji Matjaža Žbontarja leta 2010 posnela film z naslovom Šamanka Branka. Leta 2020 so ob stoletnici njenega rojstva pripravili vec dogodkov, npr. odkritje plakete in razstave v Medvodah. Tako se Branislava Sušnik simbolno vraca v domovino. Okoli njenega življenja se socasno z oblikovanjem spomina nanjo spleta tudi precej nove mitologije s predznakom heroizma ženske raziskovalke. Analize njenih znanstvenih del so za zdaj še redke (Saksida 2012). V domovino se ni nikoli vrnila, stiki pa so bili le omejeni in redki. Dopisovala si je predvsem z mamo in s sestro, tudi o domotožju, odrekanju, osamljenosti in trdem življenju v Paragvaju (glej Geršak 2020). Ob obcasnih stikih s Slovenci v Argentini pa je govorila tudi o svojem odnosu do domovine. »Slovenka sem se rodila in po sloven-sko cutim; Slovenija je moja rodna in custvena domovina! Istocasno pa spoštujem in sem hvaležna Paragvaju kot danes svoji adoptivni domovini.« (Sušnik, v Debeljak 1976a: 303) Živela je skromno, nikoli se ni porocila ali imela otrok. V Paragvaju je bivala kar v manjši sobi v muzeju in tam 28. aprila 1996 tudi umrla. Jaka REPIC Ko so nekega jutra vstopili v njeno sobico, je bila dr. Sušnikova že nekaj ur mrtva v svoji postelji. Na nocni omarici pa je ležala antologija slovenske poezije v španskem prevodu, ki ji jo je ob obisku podaril Marko Jensterle. Odprta je bila na strani, kjer je bila natisnjena pesem EXILIO (Eksil – Pregnanstvo) pesnika Borisa A. Novaka. (Mizerit 2018: 39) Tudi njeni sodelavci so povedali, da se je predvsem zadnja leta veckrat z domotož­jem spominjala Slovenije (Peris 2014: 43–44; Pusineri 2015). Peris je zapisal, da se je z »velikim hrepenenjem in bolecino […] spominjala svoje domovine, svojega kraja na svetu s cudovitimi gorami, toplim vetrom in pomirjujocimi vodami« (Peris 2014: 14). Branislavo Sušnik je vse življenje, ki ga je posvecala raziskovalnemu delu, spremljala tudi begunska izkušnja. Pustila ji je neizbrisne osebne travme, obenem pa ji omogo-cila, da je novo domovino in poslanstvo našla v znanosti. ZAKLJUCEK Prispevek o Branislavi Sušnik obravnava migracijske razsežnosti njenega življenja, po drugi svetovni vojni predvsem begunstvo kot dejavnik oblikovanja življenjske poti in politicnih ideoloških stališc, uveljavitev v Paragvaju kot njeni novi domovini in vpe­tost v slovensko diasporo v Argentini, oziroma podobe, ki so se oblikovale o njej in njenem raziskovalnem delu. Prav migracija, v katero sta jo prisilili politicna situacija v domovini in osebna travma zaradi nasilne izgube oceta med vojno, jo je privedla do novega življenja v Paragvaju, kjer je našla osebno in znanstveno svobodo, uspelo pa se ji je tudi uveljaviti v dominantno moškem akademskem svetu. Prispevek se osredotoca predvsem na povezave Branislave Sušnik s slovensko skupnostjo v Argentini ter oblikovanje podob o njej kot »izseljenski znanstvenici« in »raziskovalki indijanskih plemen«. Prispevki v slovenskem tisku so jo povezovali z drugimi znanimi misijonarji in raziskovalci, predvsem pa jo je prisvojila slovenska diaspora. Podobe o njej so tesno povezane z ideološkim okvirom slovenske diaspore v Argentini, predvsem v protikomunisticni ideološki drži in interpretacijah razlogov za begunstvo. Te podobe in diasporicni interpretativni okvir so vplivali tudi na druge avtorje, ki so podatke o Branislavi Sušnik povzemali iz slovenskega tiska v Argen­tini. Poleg tega je dobro poznavanje Branislave Sušnik med Slovenci v Argentini v nasprotju s slabim poznavanjem njenega dela v domovini vse do devetdesetih let 20. stoletja. Razlog je bil v splošni zamolcanosti izseljenskih znanstvenikov, umet­nikov in kulturnikov, pa tudi v oddaljenosti raziskovalnih tematik. V Slovenijo se ni nikoli vrnila, je pa ohranjala intimno vez z domovino, zlasti zadnja leta je iz njenih za­sebnih zapisov in pogovorov s sodelavci razvidno domotožje. Vse do danes Branisla­va Sušnik ostaja pomemben del razvoja antropologije v Paragvaju in Južni Ameriki, prispevki o njej, ki so se zaceli pojavljati v devetdesetih letih 20. stoletja tudi v slo­venskem strokovnem tisku, pa njeno delo pocasi približujejo tudi slovenski javnosti. Podobe o Branislavi Sušnik med Slovenci v Argentini: Migracija, življenje v Paragvaju in povezave z domovino LITERATURA Benigar, Juan (1924). El concepto del tiempo entre los araucanos. Boleti´n de la Junta de Historia y Numisma´tica Americana 1, 137–154. Benigar, Juan (1925). El concepto de espacio entre los araucanos. Boleti´n de la Junta de Historia y Numisma´tica Americana 2, 67–83. Ceplak Mencin, Ralf (1997). In memoriam: Dr. Branislava Sušnik 1920–1996. Etnolog 7, 461–463. Debeljak, Tine (1958). Srecanje z raziskovalko indijanskih plemen dr. Branko Sušniko­vo. Meddobje 4/4, 319–324 (ponatis 2018 v: Meddobje / Entresiglos 52/1–4, 43–50). Debeljak, Tine (1976a). Dr. Branislava Sušnik: Raziskovalka indijanskih plemen. Zbor­nik Svobodne Slovenije 1973–1975: V tridesetem letu našega zdomstva, 1945–1975 (ur. Miloš Stare). Buenos Aires: Svobodna Slovenija, 299–305. Debeljak, Tine (1976b). Med knjigami in revijami. Zbornik Svobodne Slovenije 1973– 1975. Svobodna Slovenija = Eslovenia libre 29/46, 2. Debeljak, Tine (1983). Tri knjige dr. Branislave Sušnik: Med knjigami in revijami. Svo­bodna Slovenija = Eslovenia libre 42/40, 2. Geršak, Urša (2020). Skica nekih razmišljanj = Bosquejo de unos pensamientos. Biva­lišca Branislave Sušnik: 31 zgodb (ur. Barbara Pregelj). Ljubljana: Malinc. Kuret, Niko (1974). Branislava Sušnik, Chamacocos, I. Cambio cultural. Museo Etnogra­fico »Andrés Barbero«, Asunción (Paraguay) 1969, 246 str., in Branislava Sušnik, Chamacocos, II. Diccionario etnografico, Museo Etnografico »Andrés Barbero«, Asunción (Paraguay) 1970, 202 str. Ocena knjig. Traditiones 3, 252. Mislej, Irene (1993). Dr. Branislava Sušnik, slovenska antropologinja v Paragvaju: Ne­dokoncana zgodba. Slovenski koledar: Koledar za Slovence po svetu 40, 266–271. Mislej, Irene (1998). Dr. Branislava Sušnik (1920–1996): Slovenska znanstvenica v trop­skem Paragvaju. Traditiones 27, 275–281. Mislej, Irene (2007). Branislava Sušnik (1920–1996): Antropologinja, raziskovalka južnoameriških Indijancev, dobitnica najpomembnejših paragvajskih priznanj za znanstveno delo. Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Sloven-skem (ur. Alenka Šelih, Milica Antic Gaber, Alenka Puhar, Tanja Rener, Rapa Šuklje, Marta Verginella). Ljubljana: Tuma, SAZU, 572–576. Mizerit, Tone (2009). (Pre)živeti v dveh svetovih. Vabljeno uvodno predavanje na 9. vseslovenskem srecanju v prostorih Državnega zbora Republike Slovenije, 2. julij 2009. Meddobje / Entresiglos 43/1–4, 93–99. Mizerit, Tone (2018). Branka Sušnik. Meddobje / Entresiglos 52/1–4, 38–42. Molek, Nadia (2019). Biti Slovenec v Argentini: Kompleksnost identitetnih procesov ar­ gentinskih Slovencev. Ljubljana: Založba ZRC. Peris, Carlos (2014). Branislava Susnik: La antropóloga del Paraguay. Asunción: El Lector. Pusineri, Adelina (2015). Dra. Branislava Susnik: Vida y obra. Pensamiento crítico en el Paraguay: Memoria del Ciclo del Conversatorios. Asunción: BASE-IS, 127–158, http://www.portalguarani.com/965_branislava_susnik/30930_dra_branislava_ Jaka REPIC susnik_vida_y_obra__por_adelina_pusineripensamiento_critico_en_el_para­guay__ano_2015.html (15. 7. 2020). Repic, Jaka (2006). »Po sledovih korenin«: Transnacionalne migracije med Argentino in Evropo. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fa-kultete Univerze v Ljubljani. Repic, Jaka (2017). The Impact of Mobilities on Visual Arts in the Slovenian Diaspora in Argentina. Dve domovini / Two Homelands 46, 7–22. Rijavec, Maja (2000). Dr. Branislava Sušnik – Slovenska znanstvenica v Paragvaju. Di-plomska naloga. Ljubljana: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filo­zofske fakultete Univerze v Ljubljani. Rot, Andrej (1994). Republika duhov: Štiridesetletnica Slovenske kulturne akcije. Ljublja­na: Državna založba Slovenije. Saksida, Aleksandra (2012). Antropologija Branislave Sušnik. Monitor 14/2, 33–69. Slavec Gradišnik, Ingrid (ur.) (2005). Pretrgane korenine: Sledi življenja in dela Rajka Lo-žarja. Ljubljana: ZRC SAZU. Sušnik, Branislava (1953). Med Indijanci Lengua. Misijonski zbornik (ur. Ladislav Len­cek). Buenos Aires: Katoliški misijoni (Slovenska misijonska zveza), 143–152. Sušnik, Branislava (1954a). Pogoji za misijone v Paraguaju. Katoliški misijoni (Buenos Aires), marec, april, maj, junij. Sušnik, Branislava (1954b). Verovanje indijancev Lengua. Vrednote / Los Valores. Bue­nos Aires: Slovenska kulturna akcija, 169–177. Sušnik, Branislava (1959). Totemizem in šamanizem pri Camakokih. Zgodovinski zbor­nik (ur. Marijan Marolt). Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija, 198–209. Sušnik, Branislava (1969). Chamacocos, I. Cambio cultural. Asunción: Museo Etnogra­fico Andrés Barbero. Sušnik, Branislava (1970). Chamacocos, II. Diccionario etnografico. Asunción: Museo Etnografico Andrés Barbero. Sušnik, Branislava (2018). Primitivec kot clovek: Predavanje dr. Branke Sušnik na 15. Kulturnem veceru Slovenske kulturne akcije, 10. novembra 1959. Meddobje / En-tresiglos 52/1–4, 51–61. Šmitek, Zmago (1986). Klic daljnih svetov: Slovenci in neevropske kulture. Ljubljana: Borec. Švent, Rozina (1994). Štiridesetletnica delovanja SKA. Dve domovini / Two Homelands 5, 179–182. Švent, Rozina (1995). Begunski usodi naproti. Dve domovini / Two Homelands 6, 43–51. Telban, Blaž (1993). »Bicho Raro« paragvajskih ravnic ali srecanje z dr. Branislavo Sušnik. Etnolog 3, 205–214. Tercelj, Marija Mojca, Pusineri, Adelina (2007). Dra. Branislava Sušnik y su contribu­ción a la antropología paraguaya: Expectativa y desafío para futuras relaciones científicas entre Eslovenia y Paraguay. Europa Balca´nica y los pai´ses de la cuenca del Mar negro – MERCOSUR: Procesos de transición, concertación e integración y sus impactos sobre la cooperación económica, poli´tica y cultural (ur. Slobodan S. Pajo­vic). Beograd: Univerza Megatrend, CEISAL, 339–348. Podobe o Branislavi Sušnik med Slovenci v Argentini: Migracija, življenje v Paragvaju in povezave z domovino Vasle, Mirko (2013). Cienti´ficos eslovenos a través del tiempo. Buenos Aires: Editorial Baraga del Centro Misional Baraga. Žigon, Zvone (2001). Iz spomina v prihodnost: Slovenska politicna emigracija v Argenti­ni. Ljubljana: ZRC SAZU. Jaka REPIC SUMMARY IMAGES OF BRANISLAVA SUŠNIK AMONG THE SLOVENIANS IN ARGENTINA: MIGRATION, LIFE IN PARAGUAY, AND CONNECTIONS WITH THE HOMELAND Jaka REPIC The article presents the life and research of Branislava Sušnik, who fled from Slo­venia after World War II, emigrating first to Argentina and eventually to Paraguay. In Paraguay, she worked in ethnolinguistics, anthropology, and the cultural history of the indigenous peoples of Paraguay. The article mainly analyzes her experiences of migration, her connections with the homeland, and especially the images of Branislava Sušnik as a migrant scientist constructed in the publications of the Slove­nian diaspora in Argentina. Branislava Sušnik was a distinguished researcher dedicated to studying the indigenous groups of Paraguay, their languages, their cultural and cosmological characteristics, and the socio-cultural changes in colonial history. She was educated in Ljubljana, Vienna, and Rome but chose exile after World War II. She emigrated to Argentina, where she was vaguely involved in the emerging Slovenian diaspora. However, as she sought personal and scientific freedom, she did not like the auto­cratic Peronist regime, and the diaspora was also too introverted and homeland oriented. After spending a year in the mission in Chaco, she moved to Paraguay. In Paraguay, she became a researcher, the director of the Ethnographic Museum Andrés Barbero, and a professor at the National University in Asunción. The paper provides an analysis of the multiple layers of Branislava Sušnik’s migration experienc­es, her connections with the homeland and with Slovenians in Argentina. Although she distanced herself from the Slovenian diaspora in Argentina, she sporadically maintained ties with certain individuals there. She was also considered one of the most-respected Slovenian emigrant scien­tists. The article examines the images that the Slovenian publications in Argentina constructed of her, especially in connection with the personal and socio-political reasons for migration and the anti-communist position. These images not only helped to establish an interpretative model for understanding her life and work in Paraguay but also to facilitate the symbolic return of the memories of Branislava Sušnik to Slovenia. DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 53 • 2021 https://doi.org/10.3986/dd.2021.1.03 ZAMOLCANA ZNANSTVENICA: DOPRINOS DR. BRANISLAVE SUŠNIK K RAZISKOVANJU STAROSELSKIH KULTUR PARAGVAJA Marija Mojca TERCELJ| COBISS 1.01 IZVLECEK Zamolcana znanstvenica: Doprinos dr. Branislave Sušnik k raziskovanju staroselskih kultur Paragvaja Clanek predstavi življenjsko zgodbo slovenske emigrantke dr. Branislave Sušnik in oceni njeno znanstvenoraziskovalno delo na podrocju zgodovinske antropologije, etnografije, etnolingvistike in muzeologije Paragvaja. Izpostavi pomembnost njenih raziskav na podrocju amerikanistike in odmevnost njenega dela v paragvajski druž-bi. Opozori tudi na nekorekten odnos slovenske stroke do njenih znanstvenih dosež­kov. Slovenska etnologija in kulturna antropologija do zdaj nista uspeli ovrednotiti njenega znanstvenega dela. V zakljucku clanek zato predlaga strokovno in osebno pripoznanje dr. Sušnikove, prevode njenih kljucnih del in njihovo vkljucitev v dedišci-no slovenskih znanstvenih dosežkov. KLJUCNE BESEDE: Branislava Sušnik, Paragvaj, historicna antropologija, etnolingvi­stika, staroselci ABSTRACT The Overlooked Researcher: The Contribution of Dr. Branislava Sušnik to the Research of the Indigenous Cultures of Paraguay This article presents the life story of Slovenian emigrant Dr. Branislava Sušnik. It eval­uates her scientific research work in the historical anthropology, ethnography, ethno-linguistics, and museology of Paraguay. It exposes the importance of her research in American studies and its public reception in Paraguay. It also draws attention to the inappropriate attitude of the Slovenian professional community toward her scientific achievements. Until now, Slovenian ethnology and cultural anthropology have failed to evaluate her scientific work. In conclusion, the article proposes the professional and personal recognition of Dr. Sušnik and the translation and inclusion of her key works into the heritage of Slovenian scientific achievements. KEYWORDS: Branislava Sušnik, Paraguay, historical anthropology, ethnolinguistics, indigenous people | Dr. etnologije in kulturne antropologije; predavateljica na Oddelku za antropologijo ter znanstve­na sodelavka Inštituta za medkulturne študije Fakultete za humanisticne študije Koper, Univerze na Primorskem, Titov trg 5, SI-6000 Koper; Marija.Mojca.Tercelj@fhs.upr.si; Mojca.Tercelj@guest. arnes.si; https://orcid.org/0000-0002-8693-479X — Clanek je rezultat raziskovalnega projekta »CRP 2019«, V6-1925: »Dr. Branislava Sušnik in sodobniki – ambasadorji slovenske znanosti v Južni Ameriki«, konkretnega raziskovalnega dela v arhivu MEAB v Asuncionu in lastnih terenskih izku­šenj med staroselci v Paragvaju 1998, 2000 in 2019. Marija Mojca TERCELJ UVOD Ko so Camakoki prvic zagledali letalo, jih je to spominjalo na podobo mitskega lju­dožerskega krilatega bitja Anorxyt (M3); ko so se ga navadili gledati, kako leti nad recno obalo, je bilo letalo že »leteca železna škatla«, kot je tovornjak »hodeca železna škatla«; ko pa so ga zaceli opazovati od blizu, je že »imelo oci, obraz« in ko je postalo obicajno sredstvo splošne prometne komunikacije v severnem Chacu, so dokoncno sprejeli špansko besedo »avión« v svoj besednjak. (Susnik 1995 [1969]) Raziskovalno delo Branislave Sušnik je bilo v prvih letih njenega bivanja na južno­ameriškem kontinentu usmerjeno v lingvisticne študije staroselskih jezikov. Konec petdesetih in v šestdesetih letih 20. stoletja se je razširilo in zajelo kompleksnejši na­bor problematik: sodobne akulturacijske procese staroselskega prebivalstva, etno­genezo ameriških ljudstev, njihove zgodovinske selitve, medetnicne odnose, druž­beno-kulturne spremembe in psihosocialno odzivnost nanje. Njeni teksti so osnovna literatura sodobne paragvajske antropologije in etnolingvistike. Pricajo tudi o izboru strokovne problematike raziskovalke, ki je tudi sama izkusila korenito resocializacijo. Strokovna pot dr. Branislave Sušnik, staroste paragvajske etnozgodovine, antro­pologije, etnografije in etnolingvistike, se je oblikovala v srednjeevropskem intelek­tualnem prostoru: najprej na drugi državni realni gimnaziji Poljane, nato na študiju zgodovine in prazgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pozneje, v študijskem letu 1942/43 na postdiplomskem izpopolnjevanju iz orientalistike na Rim-ski univerzi (Universitŕ degli Studi di Roma). Na oblikovanje njenega metodološkega pristopa sta vplivala tudi dunajska kulturno-zgodovinska šola in stik z njenimi avtorji. Kot mlada in pravkar oblikovana intelektualka je leta 1945 zapustila Slovenijo, se pridružila slovenskim politicnim ubežnikom in leta 1946 v Italiji pridobila dovolje­nje za migracijo v Argentino. Njena življenjska pot se je kmalu po prihodu v Južno Ameriko locila od preostale slovenske diaspore. Odšla je na skrajni sever Argentine in od tam v Paragvaj, kjer se je petinštirideset let posvecala izkljucno znanstvenemu delu. Zaradi izolacije in politicne distance je nikakor ne moremo oznaciti za znacilno predstavnico slovenske povojne politicne migracije v Južni Ameriki. Njeno obsežno delo na podrocju družboslovja in humanistike je v Paragvaju iz­redno cenjeno. Leta 1992 je prejela najvišje priznanje Republike Paragvaj za znan­stvene dosežke, Premio Nacional de la Ciencia Paraguaya, posthumno pa ji je pa-ragvajska vlada podelila castni naziv »Gran Oficial« za kreativni prispevek k oblikova­nju paragvajske identitete. Prejela je številna priznanja latinsko-ameriških in evrop­skih raziskovalnih institucij. Paragvajska pošta je po njeni smrti izdala spominsko znamko v sklopu zbirke priznanih osebnosti, dandanes se po njej imenujejo ulica, park in prestižni stanovanjski objekt »Edificio Branka« v glavnem mestu Asunción. V dobrih štirih desetletjih muzejskega, znanstvenoraziskovalnega in pedago­škega dela je objavila 81 del v obliki znanstvenih in strokovnih clankov, knjig, kata­logov, porocil in ucbenikov (Rehnfeldt 2018: 60). Izvedla je 15 terenskih odprav: pet Zamolcana znanstvenica: Doprinos dr. Branislave Sušnik k raziskovanju staroselskih kultur Paragvaja etnolingvisticnih, šest antropoloških in štiri arheološke, ki so trajale od nekaj tednov do pol leta. Uredila, dopolnila in posodobila je prvotne zbirke etnografskega mu-zeja v Asunciónu in vzgojila mlajše generacije antropologov in zgodovinarjev, ki so še danes strokovno aktivni. Latinsko-ameriški antropologi so jo leta 2018 uvrstili v izbor najbolj pomembnih terenskih raziskovalcev 20. stoletja v Latinski Ameriki. (Guber idr. 2018) Življenjsko zgodbo1 Branislave Sušnik gradim na analizi osebnih dokumentov in korespondence, ki jih hrani Arhiv Etnografskega muzeja Andrés Barbero v Asunciónu (Arhiv MEAB). V to vkljucujem objavljene memoriale in intervjuje ter ustne spomine njenih ožjih sodelavcev. Zaradi obsežnosti gradiva in raziskovalne etike rezultate teh analiz objavljam le delno.2 Kljub temu da njeni biografiji posvecam veliko pozornosti, ta ni osrednji raziskovalni predmet. Življenjepisnega gradiva torej nisem uporabila kot edini primarni vir raziskave, ampak kot nelocljivi del širšega študijskega in admi­nistrativnega gradiva, ki mi je rabilo za analizo njenih znanstvenih metod. Pri pregledovanju arhivskega gradiva MEAB (4. 10.–29. 10. 2019) sem se namrec soocila z bogato dokumentacijo, ki je tako obsežna in sistematsko urejena, da kar klice k zgodovinski in vsebinski analizi. Zato sem prvotna raziskovalna izhodišca (vse­binska analiza izbranih tekstov) prilagodila novim raziskovalnim izzivom: analizi nje­nih metodoloških pristopov in konkretnega terenskega dela. Ta analiza ni vezana na njene objavljene tekste, ampak na neobjavljeno arhivsko dokumentacijo: terenske zapiske, študijske priprave, prošnje, naslovljene na razlicne institucije, ki jim je avtori-ca dodala izcrpne metodološke razlage, priprave na predavanja, racune ipd. Poglavitni cilj raziskave je ovrednotiti antropološki prispevek Branislave Sušnik na podrocju ameriških študij in ga predstaviti slovenski strokovni in širši javnosti. V prvem delu podam pot mlade intelektualke od Ljubljane do Asuncióna in zacetek novega osebnega in strokovnega obdobja v Paragvaju. V drugem predstavim nje­ne metodološke pristope k raziskovalnemu in terenskemu delu ter nekatera njena kljucna dela. Na koncu se moj tekst dotakne problematike njenega znanstvenega pripoznanja in vkljucevanja njenih del v slovensko etnološko in antropološko stroko. 1 Zapisovanje biografij ali avtobiografij se je kot posebna kategorija v slovenski etnologiji obli­kovala šele v devetdesetih letih 20. stoletja, in sicer kot predmet raziskave, ne le kot metoda. Prva jo je v stroko uvedla dr. Marija Makarovic, danes najvidnejša raziskovalka na tem podroc­ju pa je dr. Mojca Ramšak. Moj biografski prikaz Branislave Sušnik se po eni strani približa tako izseljenskim študijam, ki jih je etnologija vpeljala že v osemdesetih letih, po drugi pa vsebinam življenjskih zgodb slovenskih misijonark v Indiji, o katerih so v zadnjih dveh letih v Dveh domovinah pisale Ana Jelnikar, Nataša Rogelja in Helena Motoh. 2 Pri raziskovalnem delu se etnologi in antropologi srecujemo z dilemami, kako ohraniti za­sebnost svojih sogovorcev. Še posebej se to vprašanje odpira v primeru biografskih raziskav. Ceprav je stroka že v devetdesetih letih zacrtala jasna pravila in oblikovala metodologijo (Ramšak 1988), mora vsak avtor svoja eticna nacela dolociti v skladu s konkretno tematiko in cilji raziskave. Marija Mojca TERCELJ ZGODBA SLOVENSKE INTELEKTUALKE V EMIGRACIJI V ponedeljek, 18. avgusta 1941 ob 13:30 uri se je na Poti Device Marije v Polju št. 62 zgodil atentat na orožniškega narednika Ljubljana Vevce - Polje, Josipa Sušnika (roj. 1888 v Radovljici). Smrtonosni strel ga je zadel na vhodnih vratih lastnega doma. Starejša hci Branislava je bila prica dogodku. Kmalu po tem se je odlocila, da zapusti Slovenijo, vsaj dokler se politicne razmere ne umirijo (Hancic 2015: 56–58). Kot poro-cajo njeni najožji paragvajski sodelavci, jo je travma zaradi tega dogodka spremljala vse življenje (Chasé Sardi 1996; Pusineri 20193). Branislava Sušnik se je rodila 28. marca 1920 v Medvodah pri Ljubljani ocetu Jo-žefu in materi Karolini, roj. Prijatelj.4 Kmalu po rojstvu druge hcere, leta 1924, se je družina preselila v Polje pri Ljubljani. Med letoma 1930 in 1938 je Branislava obisko­vala drugo državno realno gimnazijo na Poljanah.5 Po koncanem zrelostnem izpitu se je 26. septembra 1938 vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, Oddelek za zgo­dovino in prazgodovino. S seznama predavanj 1938–396 lahko razberemo, da so bili njeni profesorji priznani strokovnjaki s podrocja zgodovinopisja in arheologije: dr. Milko Kos, dr. Saria Balduin in dr. Franc Zwitter. Nekaterih se je še dolgo spominjala. V pismu sestri Dragojli iz leta 1949 sprašuje: »Veselilo bi me ce mi sporociš kaj o dr. Bogu Grafenauerju, saj veš, da sva bila dobra kolega. Ali je dr. Zwitter še na univerzi? Vse take novice me bodo precej zanimale«.7 Diplomo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je prejela 20. junija 1942.8 V štu­dijskem letu 1942/43 se je izpopolnjevala na postdiplomskem programu orientalskih jezikov in kultur Rimske univerze (Universitŕ degli Studi di Roma), kjer je obiskovala predavanja iz sumersko-babilonske zgodovine in arheologije ter rimske in zgodnje­kršcanske arheologije. Obenem je kot ena prvih (ženskih) študentk poslušala preda­vanja iz kultur in jezikov Male Azije na Papeškem biblijskem inštitutu.9 Vecina avtorjev (Peńa Gill 1990; Chase Sardi 1996; Pusineri 1996; Rehnfeldt 2018; Mislej 1993; 1998; Ceplak 1997; Rijavec 2000; Saksida 2012), ki so do zdaj pisali o nje­nem življenju in delu, omenja tudi doktorat pri prof. Wilhelmu Schmidtu na Dunaju. Po natancnem pregledu arhiva Museo Etnográfico Andrés Barbero (MEAB) oktobra 2019 v Asunciónu sem ugotovila, da o doktorskem študiju iz etnozgodovine in uralo­altajske lingvistike, ki ga Sušnikova v razlicnih izvodih svojega curriculum vitae navaja za študijsko leto 1941/42 na Dunaju, ni nobenega pisnega dokazila. To seveda ne zanika verjetnosti opravljenega doktorskega dela ali vsaj konkretnega seminarske­ 3 Intervju z Adelino Pusineri, direktorico Etnografskega muzeja Andrés Barbero, 18. 10. 2019. 4 Rojstni in krstni list. Arhiv MEAB: Mapa osebni dokumenti in spricevala. 5 Izvestje druge državne realne gimnazije v Ljubljani (1930: 32); Letno porocilo druge državne real- ne gimnazije v Ljubljani (1938: 58). 6 Seznam predavanj UL (1938/39: 4). Arhiv UL. 7 Pismo materi in sestri, Laishi, 1949. Arhiv MEAB: Mapa osebna pisma Branislave Sušnik. 8 Diploma Filozofske fakultete, 20. 6. 1942. Arhiv MEAB: Mapa osebni dokumenti in spricevala. 9 Branislava Sušnik, c. v. 1, 2, 3. Arhiv MEAB: Mapa osebni dokumenti in spricevala. Zamolcana znanstvenica: Doprinos dr. Branislave Sušnik k raziskovanju staroselskih kultur Paragvaja ga študijskega sodelovanja s prof. Wilhelmom Schmidtom, saj njene poznejše znan­stvene publikacije pricajo o metodološki povezavi z dunajsko kulturnozgodovinsko šolo.10 Iz uradnih dokumentov pa je razvidno, da se je od poletja 1942 podpisovala kot dr. Branislava Sušnik.11 Doktorski akademski naziv ji je dopušcal protokol italijan­skega univerzitetnega študija humanistike. Njeni migracijski poti lahko sledimo od 30. decembra 1946, ko ji je Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Italije izdalo vizo za vstop v Francijo, Španijo in države Južne Amerike, veljavno do enega leta.12 Na hrbtni strani je dne 22. februarja 1946 pripisano uradno dovoljenje za izstop iz Italije. S kontingentom slovenskih ubežni­kov je 26. marca 1946 v Genovi zapustila Evropo. Kmalu po prihodu v Buenos Aires, aprila 1947, ji je dr. José Imbelloni, starosta argentinske antropologije, ponudil mesto kustosinje v Etnografskem muzeju Univerze v La Plati. Na tem delovnem mestu je ostala dve leti, ob božicu 1949 je odšla v Laishi na sever Argentine (provinca For­mosa), kjer so slovenske Šolske sestre sv. Franciška Kristusa Kralja13 vodile misijon med staroselci Toba. Ta cerkveni red ji je že v casu postdiplomskega študija v Rimu nudil varno zavetje.14 Sušnikova se je vkljucila v šolsko delo misijonark in pomagala pri zdravstveni os­krbi, saj so sestre v Laishiju vodile postajo Rdecega križa. To pa ni bil poglavitni razlog njene selitve v Chaco. Kot je razvidno iz priporocilnega pisma z dne 24. decembra 1949, je tajnik škofijske uprave v La Resistenciji posebej namignil župniku v Laishiju, da se ta nova laicna sodelavka zanima predvsem za staroselske jezike.15 Dve leti štu­dijskega dela v muzeju Univerze v La Plati sta ji omogocili, da se je dodobra seznanila z antropološko, etnografsko in etnolingvisticno literaturo Južne Amerike (o tem prica­jo njena poznejša teoreticna dela) in preusmerila svoje v Evropi pridobljeno znanje iz orientalistike v amerikanistiko. Iz poznejših terenskih raziskav je tudi razvidno, da ji ni zadostovalo le precizno študijsko arhivsko delo, na prvo mesto je postavila terenske raziskovalne izkušnje. Misijon je bil za to odlicno izhodišce. 10 Osebni dokumenti, ki jih hrani Arhiv MEAB, pricajo, da je bila v študijskem letu 1941/42 še štu­dentka 4. letnika UL FF, kar potrjujeta datuma njenega vpisa (26. 9. 1938) in diplome (20. 6. 1942). Poleg tega je Wilhelm Schmidt leta 1938 preselil misijonsko središce Societas Verbi Divini (Steyler misijonarji) iz Mödlinga pri Dunaju v Fribourg v Švici. Najverjetneje je Sušnikova z njim sodelovala v casu študija na Univerzi v Ljubljani, kjer je vzporedno s študijem na FF poslušala predmet Biblij-ski jeziki in kulture na Teološki fakulteti, ali pa v casu podiplomskega študija v Rimu. 11 Že v Domovnici (Certificato di Partinenza) z dne 28. 8. 1942 se Branislava podpiše z dr. Sušnik. Arhiv MEAB: Mapa osebni dokumenti in spricevala. 12 Certificato d'Identitŕ, Ministerio degli Afferi Esteri, Rim, 30. 12. 1946. Arhiv MEAB: Mapa osebni dokumenti in spricevala. 13 Red slovenskih Šolskih sester sv. Franciška Kristusa Kralja je v Mariboru leta 1869 s. Margareta Puhar ustanovila z namenom izobraževanja revnih deklet, pozneje tudi deklet iz mešcanskih družin. Svoje hiše so sestre odprle v Trstu, Rimu, Splitu, Mostarju, na avstrijskem Koroškem, v Argentini, Urugvaju in leta 1933 v Paragvaju. (Spletni vir 1) 14 Podatek iz zapiskov vrhovne predstojnice m. Terezije Hanželic, Arhiv Šolskih sester sv. Franciška Kristusa Kralja v Rimu, sem od s. s. Mire Rožanc prejela 16. 9. 2019. 15 Pismo škofovskega tajnika Prudencia Figueirasa župniku v Laishi, 24. 12. 1949. Arhiv MEAB: Mapa osebni dokumenti in spricevala. Marija Mojca TERCELJ Med letoma 1949 in 1951 je aktivno raziskovala jezik ljudstva Toba16 na skrajnem argentinskem severu. Rezultate je objavila pozneje, v publikacijah Etnografskega muzeja v Asunciónu (Susnik 1962). Njeno raziskovalno delo v misijonu Laishi je opa­zil dr. Andrés Barbero17, ki je kot vodja Rdecega križa Paragvaja nudil obcasno zdrav­stveno pomoc slovenskim šolskim sestram in staroselcem. Leta 1950 jo je povabil v Paragvaj, kjer naj bi prevzela delo dotedanjega ravnatelja Etnografskega muzeja, dr. Maxa Schmidta.18 Tako dr. Barbero kot dr. Schmidt sta bila že pokojna, ko je Sušniko­va marca leta 1951 prišla v Asunción. (Rijavec 2000: 26–27; Rehnfeldt 2018: 62–64) Sestri pokojnega lastnika muzeja sta ji sprva naložili naloge, ki niso bile zgolj muzejskega znacaja. Dopoldne je delala na Rdecem križu Paragvaja, v popoldanskih in vecernih urah pa je lahko urejala muzejsko zapušcino dr. Schmidta in dr. Barbera. Šele leta 1956, ko se je muzej vselil v novo stavbo na Av. Espana 217, je dobila uradni naziv muzejske ravnateljice. (Tercelj, Pusineri 2007: 341) Dne 13. julija 1956 je prejela paragvajsko državljanstvo,19 ki ji je uradno omogocilo naziv muzejske ravnateljice, prav tako tudi realizacijo terenskih raziskav v notranjosti države, na obmocju Sever-nega Chaca (Chaco Borreal) in vzhodnega paragvajskega pragozda. Dve leti za tem je materi zaupala tiho željo po vrnitvi v domovino: Predraga mama: zelo me je razveselilo Tvoje pismo. Moje sanje so tudi, da bi se kdaj vrnila v domovino; ceprav tukaj raziskujem in potujem med Indijanci, se vendar ne morem vživeti v paragvajski deželi; še manj sedaj ko vlada tukaj vojaška diktatura, trda in kruta. K sreci se jaz bavim samo z znanostjo in me puste na miru za sedaj, zahtevali pa so od mene, da se napravim paragvajska državljanka, ker brez tega bi ne mogla zasesti mesto kot direktorica muzeja.20 V nadaljevanju pisma v bolj osebnem tonu zaupa mlajši sestri: In, ceprav se boš gotovo smejala, velikokrat mi pride na misel, da bi jedla našo »god­ljo«; se spomnim, kako smo mi v Vevcah enkrat prašica klali […], in kako smo hodili 16 Toba so ena od etnicnih skupin Chaca, ki po definiciji BS spada v rasni in kulturni tip t. i. pampskih staroselcev (tipo pampido), ki je že po postavi veliko višji od Gvaranijev z vzhoda, ki spadajo v skupino amazonskih ljudstev (tipo amazonido) (Susnik 2011a: 23–27). 17 Dr. Andrés Barbero (1877–1951), paragvajski zdravnik, humanist in filantrop, je deloval na raziskovalnem podrocju moderne radiologije in socialne medicine. Skrbel je za širjenje splošnega kulturnega obzorja paragvajskih državljanov. Osnoval je Rdeci križ Paragvaja, Paragvajsko znanstveno društvo (Sociedad Científica del Paraguay) in Etnografski muzej (1929) ter financiral njihove dejavnosti. 18 Max Schmidt (1874–1950), nemški etnolog, je prvotno vodil oddelek za Južno Ameriko Etnografskega muzeja v Berlinu. Od leta 1900 je v izvedel veliko terenskih raziskav med ljudstvi Mata Gross (Brazilija). Leta 1931 se je preselil v Paragvaj in leta 1933 prevzel službo ravnatelja Etnografskega muzeja v Asunciónu. 19 Carta de Naturalización. Arhiv MEAB: Mapa osebni dokumenti in spricevala. V novem državljanskem dokumentu dr. Sušnik svoje ime uradno skrajša v Branka. 20 Pismo materi in sestri, 1958. Arhiv MEAB: Mapa osebna pisma Branislave Sušnik. Zamolcana znanstvenica: Doprinos dr. Branislave Sušnik k raziskovanju staroselskih kultur Paragvaja na »žegnanje«. […] Kakšni mali spomini, in vendar sedaj bolj živi kot nekoc! In kruh, naš kruh, doma narejen; kruh, ki ga mati spece […] in tiste sveže žemlje, ki jih je vca­sih ata kupil ob šestih zjutraj pred tovarno v Vevcah […] vse take misli mi pridejo v spomin, kadar jaz obedujem v tej deželi. […] Kljub domotožju se je Branka Sušnik, v nasprotju z vecino povojnih politicnih izse­ljencev v Južno Ameriko, globoko zavedala kvalitete tujih kulturnih vnosov in znala ceniti izrocilo nove domovine, ki ji je omogocila nadaljevanje strokovnega dela, nu-dila eksistencialno zavetje in politicni azil. O tem pricajo naslednje vrstice iz pisma dr. Lencku v Buenos Aires dne 16. aprila 1959: Dr. Debeljak mi je izrocil eno številko Meddobja (Iv–3); vsebina je zanimiva, vendar me je presenetila skoraj izkljucno literarna vsebina in še ta skromna in pravzaprav izven sedanje resnicnosti slovenskega begunskega življenja. Skoraj se mi zdi, da so Slovenci ostali taki kot preje: skrivamo glavo kot noj, medtem ko se nam pa perje vidi. Prosim, da to ne smatrate za kritiko; jaz živim v tej deželi kot edina Slovenka, in morda zato bolj kot kdorkoli drugi želim, da nas ameriški svet pozna. Ce smo primo­rani živeti v ameriškem okolju, moramo tega poznati in ne zapreti se v svojo »bajto«; kadar se tuje življenje pozna, se svoje še veliko bolj ceni.21 Sorojakom v Argentini pa kulturne izolacije ni le »ocitala«, v nadaljevanju je ponudila nasvet oz. osebno vizijo, ki že nosi zametke poznejše politike medkulturnega dialo­ga. V tem in mnogih drugih pogledih je bil njen intelektualni duh pred casom: V imenu te slovenske zavesti, cetudi precej »hereticne« in »cudaške«, kot je moja, ponovno prosim Vas in Vaše sodelavce, da med slovenskimi intelektualci podpi-rate zanimanje za ameriško kulturo, socijalno in prakticno žitje; ne mislim to iz znanstvenega stališca, temvec iz kulturnega: v slovenski kulturi niti preje niti sedaj ni nicesar napisanega o hispanski Ameriki; mislim, da bi slovenski begunci lahko nadomestili ta primanjkljaj in ob enem dali tudi smernice že na ameriških tleh se rodece mladine. Iz zgornjega citata lahko razberemo, kako tesno je bilo prepleteno njeno osebno in strokovno dojemanje družbene stvarnosti. Migracijske izkušnje ni prepoznala kot »izgube« oz. »izbrisa« (ali celo »stopitve«) kulturne in etnicne identitete, am-pak kot možnost medkulturnega sodelovanja. Res pa je, da je svoj osebni proces resocializacije v južnoameriško družbeno okolje izkusila povsem drugace, kot so 21 Pismo dr. Lencku, 1959. Arhiv MEAB: Mapa osebna pisma Branislave Sušnik. Marija Mojca TERCELJ ga v istem casu izkusili na primer paragvajski staroselci, ki jim posveca vso svojo strokovno pozornost.22 Izkustvo izseljenstva ji ni vzelo strokovnega poguma. Kot se je izrazila v pogo-voru s kolegom Chase Sardijem, je bila ob prihodu na ameriška tla »obsedena z ide­jo, da si opomore in nadaljuje z intelektualno dejavnostjo in iskanjem humanizma« (Chase Sardi 1996). DOPRINOS SLOVENSKE RAZISKOVALKE K RAZVOJU PARAGVAJSKE ZNANOSTI Ko je Branislava Sušnik leta 1951 zacenjala strokovno pot v Paragvaju, si prav gotovo ni predstavljala, da bo morala v naslednjih štirih desetletjih svoje znanstveno delo prilagoditi prioritetam mecenov. Fundacija La Piedad ji je vse do konca osemdesetih let nakazovala vec kot skromno placo, zato ni cudno, da je v pismu materi dne 10. 3. 1975 zapisala: Že trideset let samo garam in garam, zaslužim, da živim. Znanstveno delo tukaj ni placano, ker se dežela šele razvija kulturno. Bog mi je prica: samo delam in živim cisto samotarsko. Ce se ime Sušnik po meni imenuje v internacionalni antropološki znanosti – je to vse, brez dobicka. Ne pozabite, da jaz živim v tujini, v težki tujini, kjer mi nihce ne iztegne dobro roko; ce jaz zbolim – in sem že veckrat in nevarno – tukaj nimam nobene socialne podpore in tudi ne pokojnine. Nic!23 Pa vendar je pozneje, leta 1990, v enem od redkih intervjujev za medije izjavila: »V Paragvaju sem našla mir preprostega življenja in priložnost za znanstveno delo, kar je zame pomenilo intelektualni preporod« (Peńa Gill 1990: 4). Brez vztrajnosti, stro­kovnega erosa in pomoci cerkvenih institucij bi Branislava Sušnik kaj lahko pristala na argentinskih poljih krompirja, repe in soje, kamor so se kot sezonske delavke zatekle neizobražene slovenske izseljenke. Leta 1956 je napisala sestri Dragojli: Ne smeš misliti, da vsem beguncem dobro gre; nekaterim ja, tistim, ki so bili že v domovini brezznacajneži in lopovi; drugi pa morajo garati kot crne živine da žive, in pogosto celo bolni. V pusti Pampi, neobdelani zemlji kopljejo polja za nasade, in marsikatere roke kake gospodicne in gospe od preje imajo sedaj toliko žuljev, da si to tako težko predstavlja.24 22 Od formiranja neodvisne Republike Paragvaj (1810), zlasti pa po letu 1870, demografska politika te države sloni na priseljevanju evropskega prebivalstva (zlasti z obmocij avstro­ogrske monarhije, Prusije in Italije). V tej strategiji so bili vabljeni zlasti poklicni profili kmetov, obrtnikov, v manjši meri tudi izobražencev. (Spletni vir 2) 23 Pismo materi iz Asuncióna, 1975. Arhiv MEAB: Mapa osebna pisma Branislave Sušnik. 24 Pismo sestri, 1956. Arhiv MEAB: Mapa osebna pisma Branislave Sušnik. Zamolcana znanstvenica: Doprinos dr. Branislave Sušnik k raziskovanju staroselskih kultur Paragvaja Ceprav rezultatov njenega dela vsebinsko ne moremo deliti, ga v nadaljevanju razclenim v tri metodološko sistematske sklope: doprinos k paragvajski muzeolo­giji, k paragvajski raziskovalno-znanstveni dejavnosti in paragvajskemu visokošol­skemu izobraževanju. Doprinos k sodobni paragvajski muzeologiji Lata 1951 je Branislava zacela sistematsko urejati muzejsko zapušcino Maxa Schmidta in Andrésa Barbera. Obstojece muzejske zbirke je dopolnila s predmeti, ki jih je pozneje pridobila na svojih terenskih odpravah. Zasnovala je za tisti cas inova­tivno muzejsko postavitev v prvem nadstropju nove muzejske zgradbe. Pritlicno etažo je namenila študijski knjižnici in pisarniškim prostorom, v kleti pa je uredila muzejski depo. Njena posebna zasluga na podrocju muzejskega bibliotekarstva je v ureditvi in dopolnitvi muzejske knjižnice, ki danes predstavlja enega najkompleksnejših južno­ameriških študijskih fondov s podrocja etnologije, antropologije in etnolingvistike staroselskih ljudstev Gran Chaca in Amazonije. Že v zacetku svojega ravnateljevanja pa se je zavzela tudi za posodobitev muzejske fototeke. Uredila je fotografsko gradi­vo dr. Schmidta in ga med letoma 1956 in 1996 dopolnila z vec kot 900 fotografijami, ki jih je posnela na terenskih odpravah. Na njeno prošnjo je muzej leta 1956 pridobil najsodobnejši fotoaparat znamke Refleks.25 Njeni originalni crno-beli negativi z vec­mesecnih terenskih odprav med Camakoke (Chamacoco), Ciripaje (Chiripa), Gvara­nije (Guarani), Aše Gvajakíje (Aché Guayakí), Emok Tobaje, Ajoreje (Ayoreo) itd. so še danes pomembno študijsko gradivo. V istem casu je osnovala muzejsko fonoteko. Fundacijo La Piedad in Paragvajsko znanstveno društvo je že leta 1956 zaprosila za nakup terenskega snemalnika Mi-nifon z metalnimi trakovi.26 Sušnikova je z njim še istega leta posnela 54 mitov27 ljudstva Camakoko. Na svojih ekspedicijah je pridobila številne muzejske ekspona­te, ki so dopolnili in obogatili kulturno zakladnico prvotnih muzejskih zbirk.28 Njena muzejska dejavnost pa ni ostajala zgolj na urejanju zbirk: evidentiranju, klasifikaciji in razstavni interpretaciji. Bila je nerazdružljivo povezana s terenskim, kabinetnim in z arhivskim raziskovanjem, s publiciranjem in poucevanjem. 25 Med prošnjami in racuni, naslovljenimi na fundacijo La Piedad in Paragvajsko znanstveno društvo, je ohranjen tudi originalni racun za omenjeni fotoaparat. Arhiv MEAB: Mapa Študijske odprave Etnografskega muzeja Andrés Barbero. 26 Pismo dr. G. Bertonija carinski službi, 16. 1. 1957. Arhiv MEAB: Mapa Letna porocila fundacije La Piedad 1957–1996 . 27 Porocilo o pridobljenem gradivu (Informe sobre lo recolectado), 10. 1. 1957. Arhiv MEAB: Mapa Študijske odprave muzeja Andrés Barbero. 28 Vec o muzejskem delu Branislave Sušnik v Tercelj (2020: 10–21). Marija Mojca TERCELJ Doprinos k paragvajski znanstvenoraziskovalni dejavnosti Specifika etnološkega in antropološkega pristopa k raziskovalni problematiki je v ne­posredni komunikaciji s sogovorniki.29 Danes se ti kontakti že velikokrat opravljajo s pomocjo elektronskih medijev. Sredi 20. stoletja pa je to pomenilo, da si je nekdo obul terenske cevlje, napolnil nahrbtnik z najosnovnejšo hrano, osebno garderobo, baterijami, vžigalicami, svecami, svincniki in zvezki, si na rame naložil snemalnik in fotoaparat ter odšel svojim raziskovalnim izzivom naproti. V dobi moderne elektronske komunikacije si tudi težko predstavljamo Paragvaj v petdesetih letih 20. stoletja. Dežela ni imela razvite prometne infrastrukture. Vsa daljša potovanja v notranjost so potekala po rekah in se nadaljevala s konji, z mulami in peš. Sušnikova je na svoje raziskovalne ekspedicije tovorila težko terensko opre-mo: poleg zvezkov, fotoaparata, snemalnika ipd. še obleko in hrano za vec mesecev, živež za tovorne živali, zložljivo terensko posteljo in kuhinjski pribor, zdravila in darila za staroselce. V staroselskih naseljih ni bilo ne elektrike ne tekoce vode. Raziskovalne odprave, na katere se je podala sama ali redko v spremstvu kole-gov, so trajale od treh tednov do vec mesecev, tudi pol leta, priprave nanje pa so se zaradi zapletenih administrativnih postopkov zacele velikokrat že leto dni prej. Kmalu po prihodu v Paragvaj, ob koncu leta 1951 in v zacetku leta 1952, se je podala na prvi krajši etnolingvisticni teren med staroselsko skupino Maka v naselje Fray Bar-tolomé de las Casas blizu glavnega mesta.30 Šele po prejemu paragvajskega držav­ljanstva, julija 1956, je lahko nacrtovala daljše odprave na obmocji Severnega Chaca in vzhodnega paragvajskega pragozda, ki sta bili v tistem casu pod vojaško upravo, kamor civilisti, zlasti tujci, niso smeli svobodno vstopati in ki ga je naseljevalo pretež-no staroselsko prebivalstvo. Prvi daljši raziskovalni odpravi je realizirala v provincah: Alto Paraguay v Severnem Chacu (1956–1957) med skupino Camakoko (Chamacoco) in Alto Paraná (1958) med gvaranijskim plemenom Ciripajev (Chiripá Guaraní). Ti odpravi sta bili prvenstveno antropološkega znacaja in sta imeli kompleksno zastavljene cilje: pridobiti muzej­ske eksponate s podrocja etnografije in arheologije, zvocne zapise mitov in legend, fotografirati življenje staroselcev, zlasti njihove verske obrede, pridobiti lingvisticno gradivo v obliki terenskih zapiskov, analizirati vse zbrano gradivo ter objaviti rezul­tate v znanstvenih clankih, knjigah in katalogih.31 V terenske zvezke je zapisovala lingvisticne podatke, antropološko gradivo pa je posnela in ga pozneje neposredno prepisovala v svoja dela. Izkazala se je kot odlicna fotografka. 29 Posebej moram poudariti, da Sušnikova nikoli ni omenjala izraza »informator« (v smislu takrat veljavne antropološke metode: kot objekta raziskav), temvec je svoje sogovornike nagovarjala s »prijatelj« ali poimensko. Gl. npr. korespondenco s Titom Balbueno, pripadnikom Camakoko iz Bahia Negra, iz leta 1969. (Arhiv MEAB) 30 Rezultate te raziskave je v muzejskem Biltenu 1955 objavila z naslovom »Principios morfológicos de la Lengua Maká« (»Morfološke osnove jezika Maka«). 31 Npr.: Plan de estudios en la Misión de estudios en el área Guarani-Paranense (Nacrt študijske odprave na obmocje Guarani-Parana), 1958. Arhiv MEAB: Mapa Misión Guarani Paranense. Zamolcana znanstvenica: Doprinos dr. Branislave Sušnik k raziskovanju staroselskih kultur Paragvaja Pred odhodom v Chaco je v javnem predavanju na Paragvajskem znanstvenem društvu razgrnila teoreticna in metodološka izhodišca svojega raziskovalnega dela med Camakoki na obmejnem obmocju Paragvaja in Bolivije. Njena raziskava naj bi »preverila oz. prepoznala obstoj preživelih plemen etnicno-lingvisticne skupine Za­muko, ki je od predzgodovinskega obdobja edini resnicni gospodar tega ozemlja« (Rehnfeldt 2018: 55–56). V predstavitvi je podala izcrpno etnohistoricno analizo sta­roselskih ljudstev Severnega Chaca: njihovo etnicno in socialno prestrukturiranje v povezavi s kolonialno politiko jezuitskih misijonskih redukcij Los Chiquitos32, nacrtne procese preseljevanja in njihova soocenja s paragvajskim in z bolivijskim prebival­stvom (Rehnfeldt 2018: 55 –56). Študijski izpiski raziskovalke pricajo o temeljitih pripravah na terensko delo. Pred odhodom je prebrala razpoložljivo literaturo: od kolonialnih porocil in zapisov mi-sijonarjev do klasicnih antropoloških in lingvisticnih del.33 Socasno se je ukvarjala z logistiko. Na Fundacijo La Piedad, Paragvajsko znanstveno društvo in razlicna mini-strstva je pošiljala prošnje za uradno dovoljenje s podrobno obrazložitvijo namena, poteka, vsebine in nacrtovanih rezultatov raziskovalnega dela.34 Leta 1967 je zaprosila za odobritev študijskega dela v franciškanskem arhivu v Tariji in nacionalnem arhivu v Santa Cruzu v Boliviji. Pregledovanje arhivskega gradi­va je bilo pomembno za razumevanje migracijskih procesov na obmocju severnega Paragvaja, vzhodne Bolivije in brazilskega Mata Grossa. Sušnikova je v svojem delu Chiriguanos. Dimensiones etnosociales (Cirigvani. Etno-socialne razsežnosti) leta 1968 uspela rešiti strokovne nejasnosti v zvezi z zgodovinskim procesom formiranja etnic­ne skupine »Cirigvano«35. Ta skupina se je, kot ugotavlja Sušnikova, zacela oblikovati v 17. stoletju na podlagi fizicne in kulturne mestizacije lokalnega staroselskega pre­bivalstva in priseljenih plemen Gvaranijev iz vzhodnega Paragvaja. Leta 1968 se je zacela intenzivno ukvarjati s problematiko sodobnih akultura­cijskih procesov. Istega leta se je vrnila med Camakoke in se posvetila preucevanju kulturnih sprememb, ki so nastale v obdobju desetih let. Uporabila je metodo t. i. 32 Jezuitske redukcije (1539–1767) so bile v španski kolonialni politiki posebna strategija vklju-cevanja staroselskega prebivalstva v imperij. Njihova filozofija je izhajala iz idej utopicnega socializma, vendar pa je njihovo konkretno delo globoko preobrazilo staroselsko religijo in osnovne družbene strukture. Staroselce so z vstopom v svoje redukcije obvarovali pred izko­rišcanjem veleposestnikov, hkrati pa so pripomogli k nacrtnemu stapljanju kulturnih izrocil razlicnih etnicnih skupin. 33 Izpiske je sistematicno delila bodisi na vrsto tiska, npr. ucbeniki in knjige (Manuales), bodisi na tematiko, npr. etnohistoricni izpiski, lingvisticni izpiski, bodisi na casovno obdobje (npr. 17., 18., 19. st.) ali pa etnicno skupino (Camakoko, Ajoreo etc.) 34 Arhiv MEAB: Mapa: Misión de estudio – Chamacoco 1956/57. 35 Cirigvano je zanicujoce ime za priseljene prebivalce razlicnih skupin Gvaranijev, ki so se v casu španskega osvajanja preselile z obmocja današnjega vzhodnega Paragvaja in Bra-zilije na ozemlje takratnega inkovskega imperija, obmocje današnje vzhodne bolivijske province Chiquitania. Marija Mojca TERCELJ »ponovne študije primera«.36 Raziskava jo je privedla do presenetljivih ugotovitev. Medtem ko so ji Camakoki še v drugi polovici petdesetih let pripovedovali svoje mitsko izrocilo kot realno dejstvo, so isti ljudje deset let pozneje trdili, da je vse sku­paj pomota oz. nevednost. Takole povzame mnenje svojega glavnega sogovornika (sicer šamana): »Vcasih, ko nismo še nicesar vedeli in smo bili navadne ›lutke‹, smo verjeli, da je vse skupaj resnica. […] Zdaj pa že poznamo pravega boga. Samo on ima moc in mu sledimo. Pustili smo Anabsorna, on je navaden pajac ...« (Sušnik 1969: 7) Sušnikova se na to ni odzvala le s strokovnim prispevkom, napisala je pritožno pismo odgovornemu protestantskemu misijonarju.37 V drugi polovici sedemdesetih let in v osemdesetih letih se je posvetila izkljuc­no kabinetnemu študijskemu delu, v katerega je vse bolj intenzivno vkljucevala etnozgodovinske analize. S historicnim metodološkim pristopom k antropološki znanosti je dosegla kvaliteten preskok s prvotno opisne etnografske ravni na raven teoretskih razlag. Te izhajajo sicer iz nacel dunajske kulturnozgodovinske šole difu­zionizma in t. i. teorije »kulturnih krogov«, a se pozneje vežejo na cikaško antropo­loško šolo case studies, na Boasovo ameriško šolo kulturnega relativizma, konkretno na teorijo culture and personality studies, ki razlaga, da je kultura »vgrajena« v osebno strukturo posameznika in je njen sestavni del, pa vse do Straussovega strukturaliz-ma. Vodilo jo je tudi prepricanje, da sta jezik in kultura nelocljivo povezana. Zato je kulturne odzive na zgodovinske družbene spremembe razlagala s pomocjo analize interakcije med jezikom in psihosocialno strukturo. (Sušnik 1998) S svojimi epohalnimi deli El Indio Colonial del Paraguay (Kolonialni Indijanci Pa-ragvaja) (1965, 1966, 1971), Una Visión Socio-antropológica del Paraguay (Družbeno antropološki pogled na Paragvaj) (1990, 1992 in 1993), El Rol de los Indi´genas en la Formación y en la vivencia del Paraguay (Vloga staroselcev pri oblikovanju nacina življenja Paragvajcev) (1982) je prispevala k sodobni razlagi paragvajske identitete in pokazala na pomembno vlogo staroselcev pri njenem oblikovanju. Na podlagi prirejenih poglavij omenjenih del je napisala strnjen tekst za knjigo Los Aborigenes del Paraguay (Prvotna ljudstva Paragvaja), ki sta jo s stanovskim kolegom Miguelom Chase Sarijem izdala leta 1995 pri založbi MAPFRE v Madridu. Med družbeno najbolj pomembnimi in še danes aktualnimi teksti poudarjam El Rol de los Indi´genas en la Formación y en la vivencia del Paraguay. To delo je povze­tek njenih univerzitetnih predavanj. V njem prikaže zgodovinsko vlogo staroselskih skupnosti v formiranju sodobne nacionalne identitete. Prva izmed paragvajskih raz­iskovalcev je namrec poudarila hipotezo, da staroselsko prebivalstvo ni oblikovalo 36 Ta metoda je bila v šestdesetih letih 20. st. med ameriškimi kulturnimi antropologi zelo priljubljena. Primer tovrstnih študij je t. i. ponovna monografska raziskava Tepotztlana. Prvotno monografsko raziskavo mehiškega naselja (t. i. case study) je leta 1932 realiziral Robert Redfield, ponovno študijo (restudy) je v zgodnjih šestdesetih letih v istem naselju in z istimi tematskimi vprašanji izvedel Oscar Lewis. 37 Pismo je naslovila na odgovornega lokalnega evangelicanskega misijonarja reda The New Tribes Misssion. Red je leta 1942 Paul Fleming na Floridi ustanovil z namenom oznanjanja evangelija med etnicnimi skupinami, ki še nimajo prevoda Biblije. Zamolcana znanstvenica: Doprinos dr. Branislave Sušnik k raziskovanju staroselskih kultur Paragvaja sodobne paragvajske narodnosti zgolj na podlagi rasnega mešanja, ampak pred­vsem kulturnega. To je v svoji obsežni razpravi nazorno prikazala in podkrepila z zgo­dovinskimi, jezikovnimi in s kulturnimi dejstvi. V zakljucnih mislih kratko in jedrnato poda: »Narodnosti ne dolocajo zakoni, ne ustvarjajo je veliki možje, ampak izkušnja celotnega ljudstva.« Kot porocata Mislej (1993: 270) in Rijavec (2000: 50), je z visokošolskim delom Sušnikova zacela že leta 1953, ko jo je Državna univerza v Asunciónu, Fakulteta za filozofijo (Universidad Nacional de Asunción, Facultad de Filosofía) uradno povabila k izvajanju predavanj pri predmetu Paragvajska etnografija na Oddelku za zgodovi-no. Pogodba se ji je po treh mesecih iztekla, a se je že leta 1960 vrnila na fakulteto in vodila seminar o paragvajski etnografiji. Leta 1961 je prevzela vodenje Katedre za kulturno antropologijo, od leta 1969 in naslednjih 21 let je vodila Katedro za ameri­ško arheologijo in etnologijo. Decembra 1970 jo je dekan Fakultete za humanisticne vede Državne univerze severne argentinske province La Resistencia povabil h gostujocim predavanjem o staroselskih ljudstvih Chaca. Ponudbo je sprejela, rezultat tega sodelovanja pa je skripta oz. ucbenik Etnografija Gran Chaca38, ki je še danes osnova vsem etnograf-skim raziskavam cakenjskih ljudstev. Njena predavanja so bila na ravni profesorjev takratnih najzahtevnejših antropoloških šol, njena eticna znanstvena in pedagoška drža je bila striktna in odlocna. Analiza njenega pedagoškega dela, ki je v pricujocem clanku nisem uspela podati, caka na naslednje generacije raziskovalcev.39 ZAKLJUCEK V imenu politicne sprave je kmalu po slovenski osamosvojitvi takratni minister RS za kulturo, Borut Šuklje, Sušnikovo uradno povabil v Slovenijo.40 Obenem so jo po­vabili tudi nekateri vidni predstavniki slovenskih strokovnih institucij in posamezni raziskovalci.41 Kot poudarja Adelina Pusineri (v intervjuju 18. 10. 2019)42, se je »po ni­hanju med custvi in razumom odlocila, da rodne grude ne obišce, saj ta za gotovo ni vec podobna Sloveniji, ki jo je bila zapustila pred pol stoletja«. Ni se bila namrec pripravljena soociti z morebitnim custvenim razocaranjem nad realnostjo. Pa vendar je v zadnjih letih svojega življenja sprejela nekaj obiskovalcev iz matic­ne domovine in redno sledila izmenjavi strokovnih publikacij muzeja Andrés Barbe-ro s knjižnico ISN SAZU in knjižnico SEM. Cas je, da neobremenjeno ovrednotimo in 38 El Gran Chaco Etnogra´fico (Universidad de Resistencia, Argentina, 12.–17. april 1971. 39 Arhiv MEAB hrani vse njene ucne nacrte, priprave na predavanja, izpitne ocene, korespon­ denco z vodstvom fakultete in s posameznimi študenti. 40 Uradno pismo Šuklje, RS MK, 26. 6. 1992. Arhiv MEAB: Mapa osebna pisma Branislave Sušnik. 41 Pismo mag. Ralfa Ceplaka (SEM, Goricane), 15. 6. 1992; pismo dr. Irene Mislej, 10. 2. 1992 itd. Arhiv MEAB: Mapa osebna pisma Branislave Sušnik. 42 Intervju z direktorico Etnografskega muzeja Andrés Barbero, Adelino Pusineri, 18. 10. 2019. Marija Mojca TERCELJ objektivno predstavimo znanstveno delo Branislave Sušnik na podrocju amerikani­sticnih študij socialne in historicne antropologije ter etnolingvistike. Dobro bi bilo tudi, da se njeno delo vkljuci v univerzitetne študijske programe in prevede nekaj njenih kljucnih teoreticnih tekstov. Menim, da je pripoznanje njenega dela v sloven-ski stroki vec kot primerno. V raziskovanju osebnega življenja in strokovnega dela Branislave Sušnik sta me najbolj fascinirala neizmerna volja in neizcrpen znanstveni potencial te izjemne ženske. Koliko uradnih pisem, koliko mukotrpnega administrativnega dela je bilo potrebno, da je ta na videz drobna in krhka ženska realizirala svojo raziskovalno de­javnost v casu macisticne kulturne tradicije ter policijske in vojaške diktature. Brani­slava Sušnik je kot ženska in poleg tega še antropologinja morala »pogoltniti marsi­katero grenko izkušnjo« v deželi, kjer je sredi 20. stoletja prevladovala konservativna patriarhalna kultura. (Rehnfeldt 2018: 59) Na lastni koži je izkusila proces resocializa­cije, pa vendar se je ves cas zavzemala za etnicno, kulturno in nacionalno strpnost. Migracijske izkušnje ni prepoznala kot sistemske »represije« in »izgube« ali »izbrisa« kulturne in etnicne identitete, ampak kot možnost medkulturnega sodelovanja. Iz­kustvo izseljenstva ji ni vzelo strokovnega poguma. Ugotavljam celo, da ji je prav ta izkušnja olajšala antropološko delo med staroselskimi skupnostmi. Za vsakim raziskovalnim delom ostaja nešteto nenapisanih zgodb: od tistih, ki jih avtor doživlja med idejo in izvedbo lastnih zamisli, do onih, ki jim je prisluhnil. Vse se globoko usidrajo v spomin in klicejo po interpretaciji. Njihova vsebina se zgosti v množico podatkov in marsikdaj ne vemo, kako bi jih adekvatno predstavili, da bi bili cim bolj razumljivi. Tako tudi v mojem primeru ostaja veliko odprtih problemskih vprašanj in strokovnih izzivov. V pricujocem prispevku sem uspela podati zgolj nekaj kljucnih sporocil o živ­ljenju in delu te izjemne znanstvenice. Odpirajo se številne možnosti, kako bi jo v prihodnje lahko strokovno predstavili oz. interpretirali: bodisi v kategoriji življenjskih zgodb, v kateri bi bilo vredno primerjati razkorak med »mitsko« in »zgodovinsko« po­dobo njenega lika v Paragvaju. Na voljo je izjemno arhivsko gradivo, za zdaj pa tudi še živ ustni spomin. Glede na to, da je njena življenjska zgodba doživela že kar nekaj strokovnih interpretacij tako paragvajskih kot slovenskih avtorjev, pa sem preprica­na, da so na vrsti sistematicna vsebinska analiza njenih del, prevod njenih kljucnih tekstov v slovenšcino, vkljucitev njenega opusa v slovensko etnološko in antropolo­ško zapušcino ter ucne programe. Zamolcana znanstvenica: Doprinos dr. Branislave Sušnik k raziskovanju staroselskih kultur Paragvaja LITERATURA Chase Sardi, Miguel (1996). El Último Reportaje I, II, III. Última Hora, 8. 6. 1996, 15–22. Ceplak Mencin, Ralf (1997). In Memoriam, Dr. Branislava Sušnik (1920–1996). Etnolog 7/LVIII, 461–463. Hancic, Damjan (2015). Orožnik Jožef Sušnik – prva žrtev revolucionarnega nasilja v Ljubljani. SLO: Slovenski zgodovinski magazin: Casi, kraji, ljudje 8. Ljubljana: Založ­ba Družina, 54–59. Jelnikar, Ana (2019). Slovenske misijonarke v Indiji: Konteksti, metode in premisleki. Dve domovini / Two Homelands 50, 7–13. Mislej, Irene (1993). Dr. Branislava Sušnik, slovenska antropologinja v Paragvaju (ne­dokoncana zgodba). Slovenski koledar 1993. Ljubljana: Slovenska izseljenska ma-tica, 266–271. Mislej, Irene (1998). Dr. Branislava Sušnik (1920–1996), slovenska znanstvenica v trop­skem Paragvaju. Traditiones 27, 275–281. Peńa Gill, Julio (1990). Branka Susnik. Paraguayos honorarios. Revista El Diario Notici-as. Asunción, 20. 5. 1990, 4–5. Pusineri, Adelina (1996). Dra. Branislava Sušnik, obra y vida. Asunción: Tipkopis, ne­izdano. Ramšak, Mojca (1998). Pobocja eticne pietete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah (s posebnim ozirom na zbirko Tako smo živeli: Življenjepisi koroških Slovencev 1–5). Etnolog 8, 183–215. Ramšak, Mojca (2000). Zbiranje življenjskih zgodb v slovenski etnologiji. Etnolog 10, 29–41. Rehnfeldt, Marilin (2018). “Bicho Raro”: Branka Susnik y los cimientos de la antropo­logía paraguaya. Trabajo de campo en América Latina. Experiencias antroplógicas regionales en etnografi´a (ur. Rosana Guber idr.). Buenos Aires: Sb editorial, 55–80. Rijavec, Maja (2000). Dr. Branislava Sušnik. Slovenska znanstvenica v Paragvaju: Oris živ­ljenjskega dela, pomena in doprinosa k svetovni antropologiji. Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Saksida, Aleksandra (2012). Antropologija Branislave Sušnik: Metoda dela in psiho­socialne raziskave jožnoameriških staroselcev. Magistrska naloga. Ljubljana: ISH, Fakulteta za podiplomski humanisticni študij. Susnik, Branislava (1962). Estudios Emok-Toba. Boleti´n de la Sociedad Cienti´fica del Pa­raguay del Museo Etnogra´fico VII. Susnik, Branislava (1971). El Gran Chaco Etnogra´fico. Resistencia: Universidad de Re-sistencia. Susnik, Branislava (1995) [1996]. Chamacoco: Cambio Cultural. Editorial del Museo Etnográfico Andrés Barbero. Susnik, Branislava (1998). Tendencias Psicosociales y Verbomentales. Guaycuru, Maskoy, Zamuco: Ensayo anali´tico. Asunción: Museo Etnográfico Andrés Barbero (post­humna izdaja). Marija Mojca TERCELJ Susnik, Branka (2011a). El Rol de los Indi´genas en la Formación y en la vivencia del Para­guay [1982]. Asunción: Intercontinental editora. Susnik, Branka (2011b). El Indio Colonial del Paraguay. El Guaraní colonial [1965, 1966, 1971]. Asunción: Fundación La Piedad, Secretaria Nacional de Cultura. Susnik, Branka (2016). Una Visión Socio-antropológica del Paraguay. XVIy ˝ mitad XVI [1990, 1992]. Asunción: Museo Etnográfico Andrés Barbero. Susnik, Branka (2017). Una Visión Socio-antropológica del Paraguaydel siglo XVIII [1993]. Asunción: Museo Etnográfico Andrés Barbero. Susnik, Branka, Chase Sardi, Miguel (1995). Los Aborigenes del Paraguay. Madrid: MAPFRE S. A. Tercelj, Marija Mojca, Pusineri, Adelina (2007). Dra. Branislava Sušnik y su contribu­ción a la antropología paraguaya: Expectativa y desafío para futuras relaciones científicas entre Eslovenia y Paraguay. Europa Balca´nica y los pai´ses de la cuenca del Mar negro – MERCOSUR: Procesos de transición, concertación e integración y sus impactos sobre la cooperación económica, poli´tica y cultural (ur. Slobodan Pajovic). Beograd: Universidad Megatrend: CEISAL, 339–348. Tercelj, Marija Mojca (2020). La Doctora: Življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju. La Doctora. Branislava Sušnik (1920–1996): Življenje in delo slovenske znanstvenice v Paragvaju. Refleksije razstave v nastajanju: Spremna publikacija (ur. Tina Palaic). Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 10–21. ARHIVSKI VIRI Izvestje druge realne državne gimnazije v Ljubljani, 1930. Letno porocilo druge realne državne gimnazije v Ljubljani, 1938. Seznam predavanj UL, 1938/39, Arhiv Univerze v Ljubljani. Dnevnik dogodkov redovne hiše slovenskih Šolskih sester sv. Franciška Kristusa Kra­lja za leto 1942. Rim: Arhiv Šolskih sester sv. Franciška Kristusa Kralja. Arhiv MEAB (Museo Etnográfico Andrés Barbero): Mapa osebni dokumenti in spri-cevala; Mapa osebna pisma Branislave Sušnik; Mapa študijske terenske odprave muzeja Andrés Barbero; Mapa diplome in odlikovanja; Mapa letna porocila fun-dacije La Piedad 1957–1996. TERENSKI ZAPISI (FONETICNI) TZ Tercelj: intervjuji Ayoreo (16., 25., 26. 10. 2019). TZ Tercelj: intervjuji v MEAB (18.–24. 10. 2019). Intervju z Adelino Pusineri, direktorico Etnografskega muzeja Andrés Barbero, 18. 10. 2019. Zamolcana znanstvenica: Doprinos dr. Branislave Sušnik k raziskovanju staroselskih kultur Paragvaja Intervju z Raquel Salazar, pomocnico direktorice Etnografskega muzeja Andrés Barbero, 18. 10. 2019. Intervju z Bernardom Benitezom, dokumentalistom Etnografskega muzeja Andrés Barbero, 18. 10. 2019. Intervju z Marilin Rehnfeldt, red. porf. na programu 2. St. Antropologije Katoliške uni-verze v Asunciónu, 20. 10. 2019. SPLETNI VIRI Spletni vir 1: http://www.francisek.si/solske-sestre-sv-franciska-kristusa-kralja-slovenija/ (16. 9. 2020). Spletni vir 2: http://www.migraciones.gov.py/application/files/2414/6886/6209/OIM_ PM_2016.pdf (16. 9. 2020). Marija Mojca TERCELJ SUMMARY THE OVERLOOKED RESEARCHER: THE CONTRIBUTION OF DR. BRANISLAVA SUŠNIK TO THE RESEARCH OF THE INDIGENOUS CULTURES OF PARAGUAY Marija Mojca TERCELJ The professional path of Dr. Branislava Sušnik (Medvode 1920–Asunción 1996), the doyenne of Paraguayan anthropology and ethnolinguistics, was formed in the Cen­tral European intellectual space, starting in Ljubljana, where she finished high school and studied history and prehistory at the Faculty of Arts, University of Ljubljana. She upgraded her professional expertise with oriental studies in Rome while remaining closely connected to the Vienna school of cultural history. In the forty-five years of her creative museum, scientific research, and peda­gogical work in Paraguay (1951–1996), she published eighty-one works, comprising scientific and professional articles, books, catalogs, reports, and textbooks. She car­ried out fifteen field-work expeditions: five ethnolinguistic, six anthropological, and four archaeological, lasting from a few weeks to half a year. Not only did she edit, supplement, and update the original collections of the Ethnographic Museum in Asunción, she also educated the younger generations of anthropologists and his­torians who are still professionally active today. In 2018, Latin American anthropol­ogists included her among the most important field researchers of the twentieth century in Latin America. Her extensive work in the social sciences and humanities is highly regarded in Paraguay. In 1992, the Republic of Paraguay honored her with the highest recog­nition for scientific achievements, the Premio Nacional de la Ciencia Paraguaya. The Paraguayan government also posthumously awarded her the honorary title of Gran Oficial for her creative contribution to the formation of Paraguay’s identity. DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 53 • 2021 https://doi.org/10.3986/dd.2021.1.04 MED USTVARJALNOSTJO IN MIGRACIJAMI: BIOGRAFSKI PORTRET UMETNICE IN BEGUNKE BARE REMEC Kristina TOPLAK| COBISS 1.01 IZVLECEK Med ustvarjalnostjo in migracijami: Biografski portret umetnice in begunke Bare Remec Avtorica v clanku analizira življenje Bare Remec – umetnice, uciteljice, begunke, planinke, filantropinje, ženske, in to od otroštva in mladosti v Ljubljani ter iz­obraževanja v Zagrebu do begunstva in konca življenja v Barilochah v Argentini. Bio-grafski portret sloni na številnih virih, med katerimi je le malo intervjujev z umetnico in prvoosebnih zapisov njenih sodobnikov. Poleg metodoloških izzivov med pisa­njem biografskega portreta avtorica postavlja v ospredje umetnicin življenjski potek, ki ga je pisala s pomocjo manj znanih podatkov o odvisnosti Bare Remec od migracije ter spolne in identitetne definiranosti njenega casa. KLJUCNE BESEDE: Bara Remec, Argentina, migracije, umetnica, biografija ABSTRACT Between Creativity and Migration: The Life Course of Artist and Refugee Bara Remec The author analyzes the life of Bara Remec as an artist, teacher, refugee, mountain­eer, philanthropist, woman. The well-known painter of the Slovenian diaspora lived in Ljubljana, studied in Zagreb, and found refuge in post-war Argentina. The biography of Bara Remec is based on many sources, among which we can find only a few inter­views with the artist and ego-records of her contemporaries. In addition to the meth­odological challenges that the author faced when writing the portrait, the focus is on lesser-known data and focal points from the painter’s life, embedded in the migra­tion, gender, and identity issues of the period in which she lived. KEYWORDS: Bara Remec, Argentina, migration, artist, biography | Dr. etnologije, prof. umetnostne zgodovine, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za sloven-sko izseljenstvo in migracije, Raziskovalna postaja Maribor, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana; kristina. toplak@zrc-sazu.si, https://orcid.org/0000-0001-7972-1481 — Clanek je rezultat raziskovalnega programa »Nacionalna in kulturna identiteta slovenskih izseljencev v kontekstu raziskovanja mi-gracij« (P5-0070), ki ga financira ARRS. Kristina TOPLAK UVOD Bara Remec, ne samo sodobnica, po nekaterih virih tudi dobra prijateljica dr. Bra-nislave Sušnik (Mislej 1998), je bila migrantka, natancneje begunka, ki jo je sosledje dogodkov in subjektivnih odlocitev pripeljalo vec kot deset tisoc kilometrov stran od doma. Samostojna, samosvoja in požrtvovalna, kot so jo oznacili njeni sodobniki, a tudi ambiciozna, uspešna in ustvarjalna. Na zacetku ustvarjanja v Evropi in tudi v prvih letih v Argentini je žela uspehe v širšem umetnostnem svetu, a se je pozneje »umaknila« v svojstveni svet manjši(nski)h skupnosti, argentinsko-slovenske na eni in indijanske na drugi strani. V drugi polovici 20. stoletja je bila v pretežno moškem umetnostnem svetu in planinstvu med redkimi ženskami, v patriarhalni in katoliški slovenski skupnosti v Ar-gentini pa tudi samska in brez otrok; to so v literaturi vecinoma obrobno omenjena dejstva. Njena umetnost je bila razlicno oznacena in sprejeta. Kot politicna emigrant-ka je bila v Sloveniji kot ustvarjalka pogosto spregledana. Baro Remec sem srecevala in spoznavala le v pripovedih in opisih drugih, njenih sodobnikov ali raziskovalcev oziroma kritikov njene umetnosti v Sloveniji in Argen­tini. Ceprav v doktorski disertaciji (Toplak 2007) o njej nisem nameravala pisati, sem »ji sledila« v Bariloche, govorila z ljudmi, ki so jo poznali, obiskala njen grob in se po­vzpela do koce Pod skalco, kjer je še bila vidna njena poslikava po vzoru predkolum­bovskih ljudstev (raziskava je potekala v letih 2004–2006). V cim podrobnejšem orisu njene življenjske poti poudarjam pomembnejše, do sedaj manj znane trenutke, do-godke in osebe. Življenje in delo umetnikov/umetnic sta trdno povezana in preple­tena, še zlasti v zgodbi Bare Remec je bila analiza ustvarjalnosti skupaj z umetnicinim translokacijskim bivanjem kljucnega pomena za sestavljanje njene biografije. Prvi del clanka je namenjen raziskovalnim pristopom in pregledu dosežkov, ki so pripomogli k umešcanju umetnic in migrantk ob bok njihovih kolegov in sodobni­kov, sledijo življenje Bare Remec pred odhodom v Argentino, cas begunstva in njeno življenje v Argentini s pomocjo vlog, ki jih je zavzemala v javnosti. Politicno, eko­nomsko in kulturnozgodovinsko dogajanje je predstavljeno predvsem kot podlaga za razumevanje življenja Bare Remec in njenega ustvarjalnega dela. RAZISKOVALNI PRISTOPI, VIRI IN METODOLOŠKE OPOMBE V Sloveniji ni veliko umetnic, ki bi jim pretežno moški kritiški krogi priznali primerno velicino in bi bile zato vredne obravnave. Tatjana Greif meni, da so ženske »umetni­ce na splošno, kot notranje nediferencirana, amorfna spolna celota, ›slepa pega‹ v zgodovinopisju umetnosti in analizi umetniških praks (Greif 2014: 133). V primeru (politicnih) emigrantk vecina pregledov umetnosti povsem obmolkne. Podobno kot v primeru ženskih migracij, je tudi razgaljanje percepcij ženskega subjekta v ka­nonu nacionalne umetnosti postalo bolj vidno šele zadnjih nekaj let, ko predvsem Med ustvarjalnostjo in migracijami: Biografski portret umetnice in begunke Bare Remec raziskovalke osvetljujejo »potlacene« (prim. Mikuž 1999; Mastnak 1999) dosežke ženskih umetnic. Številnih slikark ni v narodnem zgodovinskem spominu, ujete so le v »razpoki spolne definiranosti davno minulega casa«, ugotavlja Tatjana Greif v pronicljivi študi­ji o položaju Henrike Šantel v nacionalnem diskurzu umetnostne zgodovine in kriti­ke. Po njenem mnenju šele z biografsko kontekstualizacijo umetniškega opusa lahko uvidimo in dojamemo umetniško delo posameznice/posameznika (Greif 2015: 180), zato bi potrebovali vec biografskih študij posameznih slikark.1 Na presecišcu migracijskih študij in umetnostne zgodovine/likovne kritike je sta­nje podobno. Ceprav Mirjam Milharcic Hladnik meni, da se je biografska metodolo­gija v desetletjih razvoja izmojstrila »na podrocju raziskovanja identitet in subjek­tivitet, kar je posebej zanimivo in uporabno v migracijskih raziskavah, še posebej pri preucevanju izkušenj migrantov in migrantk« (Milharcic Hladnik 2007: 32), se tudi desetletje pozneje soocamo s pomanjkanjem relevantnih študij. Sledec oseb­nim migracijskim in umetnostnozgodovinskim izzivom je Irene Mislej na tem pod-rocju opravila pravo pionirsko delo (Mislej 1991; 1999; 2001). Redki izjemi sta tudi dve izvrstni analizi manj znanih vidikov iz biografije Ivane Kobilce, in sicer slikarkinega nomadstva in uveljavljanja v domacem in tujem svetu umetnosti 19. stoletja (Kraljic 2014; Strle 2018). Dodati je treba, da je biografija v teh zapisih namenjena le razlagi pomena socialnih mrež, umetniškega opusa ali realizacije slikarkinega družbenega preboja, manj pa zanimivi osebnosti. Kljub pomembnemu razvoju biografike in biografskih metod v zadnjih deset­letjih (glej Stanley 1996; Bornat 2008; Rogelja 2014; 2019; Roberts 2015; Strle 2018; Ratej 2019) – govorimo celo o preobratu v paradigmi biografskih študij – je biografija prvenstveno še vedno »bergla« za razumevanje drugih družbenih oz. »zunajoseb­nostnih« elementov. Primarni cilj razlicnih biografskih pristopov je doseci pomen in poudarke v posameznikovi biografiji, in to z namenom, da potrdimo in zapletemo razumevanje delovanja in pojavnosti odnosov in razmerij v prostoru, med ljudmi in v casu (Bornat 2008). Pisci biografij v raziskovalno delo zajemajo številne in zelo razlicne podatke, ki jih poleg iz ustnih virov crpajo iz dnevnikov, zapiskov, pisem in slikovnega gradiva, npr. fotografij, skic in slik. Osebna in individualna narava bio-grafskih podatkov je zato posebna raven kompleksnosti (Bornat 2008: 344). Poleg avtobiografije, ustne zgodovine ali življenjske zgodbe, ki slonijo na naraciji, lahko posamezno biografijo sestavimo tudi s pomocjo tekstovne analize razlicnih virov, tako da zajamemo celotno življenje (life course approach). Koncept življenjskega po­teka razumemo kot »zaporedje družbeno definiranih dogodkov in vlog, ki jih posa­meznica zavzema v casu« (Giele, Elder 1998: 22). Pri tem so poudarjene predvsem Nekateri projekti in raziskave so v zadnjih dveh desetletjih to anomalijo poskušali popraviti ali vsaj zmanjšati: raziskave o Ivani Kobilci (Mastnak 1999; Žerovc 2013; Kraljic 2014; Strle 2018), raziskave na podrocju afirmacije slovenskih umetnic (Greif 2014; 2015; Greif, Velikonja 2018). Umetnice le pocasi prodirajo v zavest in poglavja migracijskih študij (O'Neil 2019). Kristina TOPLAK casovne, kontekstualne, procesne in pomenske komponente clovekovega razvoja in družinskega življenja (Bengtson, Allen 1993). V pricujocem clanku življenje Bare Remec presojam skozi njene vloge: ženske, hcere, umetnice, begunke, planinke, filantropinje. Ker jih je med seboj težko lociti, je treba to delitev razumeti le kot biografski poskus zajetja vsega življenja ali, bolje, razgradnje življenjske zgodbe z namenom ponovne sestavitve. Življenjski potek Bare Remec sestavljam s tekstualno analizo edinih dveh javno objavljenih intervjujev (iz let 1954 in 1991) in številnih drugih pisnih ter ustnih virov: ustnih pricevanj njenih sodobnikov, zabeleženih na terenu v Argentini;2 dokumen­tarnega gradiva (pogovor z Jožejko Žakelj Debeljak; film Slikarka sinjih oci); raznih pi-snih virov, kot so casopisni clanki o njenem življenju in delu, likovne kritike in ocene, razstavni katalogi in zloženke, reprodukcije umetniških del, znanstveni in strokovni clanki. Svojevrsten metodološki izziv so maloštevilni podrobnejši biografski podatki, deloma zaradi odsotnosti iz slovenskega kulturnega prostora, deloma zaradi vztra­janja v relativni zasebnosti. Pricujoca biografija v nekaterih tockah konfrontira doslej uveljavljeno podobo in naracijo o umetnici,3 se ponovno sprašuje o vplivu selitve v njenem življenju in mestoma razkriva ujetost osebe v predestinirane spolne in druž­bene vloge njenega casa. BARA – HCI, SESTRA, ŠTUDENTKA, UPORNICA Družina Remec je živela na Zarnikovi ulici na Poljanah v Ljubljani, kjer je Bara pre­življala otroštvo. Rodila se je v katoliški družini pretežno moških izobražencev (Tavcar 1991). Oce Bogumil Remec (1878–1955) je bil ena kljucnih oseb v njenem življenju, a je tudi mati Marija Remec (roj. Debevec, 1869–1956) pomembno vplivala na njene odlocitve; materina vloga je zaradi pomanjkanja virov premalo pojasnjena. V bio-grafskih pregledih je Bogumil Remec oznacen kot gospodarstvenik in politik, clan Slovenske ljudske stranke (Kranjec 2013), ceprav je bil vecino svojega življenja bota­nik in šolnik. Bil je Krekov in Mahnicev ucenec, študiral je na Dunaju, živel in deloval v Ljubljani, zaradi sodelovanja v odboru vaških straž, ki je vodil denarno oskrbo be­logardisticnih oddelkov (Kranjec 2013), je moral po drugi svetovni vojni pobegniti iz Slovenije. Marija Remec je bila znana avtorica kuharskih knjig in knjig z gospodinjski-mi nasveti, med drugim je leta 1915 napisala Varcno kuharico. Bara (roj. 1910) je bila cetrta od petih otrok. Oce Bogumil Remec na vecini slik za­radi ocal in brkov ter kratke brade deluje strogo, skoraj nedostopno. Bara ga je izred-no spoštovala, kar se kaže v maloštevilnih pismih in javnih omembah, tudi v izjavah, da jo je zmeraj podpiral pri njenem umetniškem delovanju (Mislej 1991). V resnici jo 2 Vecinoma s sorodniki, sosedi, z nekdanjimi ucenci, znanci in prijatelji. Intervjuje avtorica hrani v arhivu. 3 Reciklirani biografski podatki o Bari Remec v Enciklopediji Slovenije, nekrologih in spominih sodobnikov, kritikah razstav, tudi v dokumentarnem filmu Slikarka sinjih oci (1998–2000). Med ustvarjalnostjo in migracijami: Biografski portret umetnice in begunke Bare Remec je ves cas podpirala mati (Mislej 1999). Bogumil Remec je bil politicno ambiciozen in prodoren, leta 1916 se je posvetil politicnemu delovanju v SLS, kar je po drugi sve­tovni vojni spremenilo njihova življenja. Svoje otroke je izšolal, ceprav se ni vedno strinjal z njihovimi odlocitvami. Bara je šolanje zacela v Lichtenthurnskem zavodu na Poljanah in nadaljevala na ljubljanski obrtni šoli. Že kot dijakinja je pokazala smisel za pedagoško delo; bila je vaditeljica pri telovadnem društvu Orli (Debeljak 1966). Oce je v njenih rocnih spret­nostih prepoznaval nadarjenost za obrt, mama pa umetnico. »Doma so se z menoj norcevali, le mama me je mocno podpirala in verjela v moje sposobnosti. Gostom me je vedno predstavljala: ›To je pa naša umetnica!‹ Meni se je zdelo to povsem na­ravno, saj nisem nikdar dvomila, da bom uspela.« (Kralj 1954: 16) Norceval se je pred­vsem brat, ker je menil, da ni zmožna sama skrbeti zase, bil je kriticen tudi do njene umetnosti. Odnos z bratom je bil drugacen kot s sestrama, ki sta ji stali ob strani, Vlada jo je tudi branila in zagovarjala. (Mislej 2001: 64) V Ljubljani je obiskovala zasebno slikarsko šolo Probuda (Tavcar 1991: 108; o šoli vec Golob 1986), kjer jo je poleg Saše Šantla in Mirka Šubica ucila tudi slikarka Hen-rika Šantel, ki je pripadala t. i. münchenski slikarski šoli in je bila ena takratnih bolj angažiranih in prodornih umetnic (Greif 2015). Slikar Mirko Šubic jo je vzpodbujal za šolanje na višji obrtni šoli v Pragi, kar je podpiral tudi njen oce. Obrtniški poklic je bil bolj donosen in prakticen, predvsem pa primernejši za lepo vzgojeno dekle iz klerikalnih krogov. V teh letih je bila Bara najbolj srecna, ker je lahko risala deset ur dnevno in je obrt ni zanimala (Kralj 1954). V tem obdobju je bil kljucen ocetov odklonilni odnos do Barinega umetniške­ga ustvarjanja. Bara v resnici ni želela v Prago in je spodbujanje profesorja Šubica oznacila kot »siljenje« (Kralj 1954: 16). Njeno odklanjanje izobraževanja na obrtni šoli lahko razumemo tudi skozi optiko neumetniških in tipicno ženskih vsebin, ki so jih poucevali na srednji obrtni šoli v Ljubljani. Državna ženska obrtna šola je imela le oddelke za krojenje, vezenje in šivanje.4 Ceprav so se po letu 1920 umetniške aka-demije odprle tudi za ženske in so smele poucevati (ceprav le na zasebnih šolah), je pretežno katoliška patriarhalna družba slovenskega mešcanstva žensko umetnost še zmeraj dojemala kot prostocasno dejavnost (Greif 2014). Vloga žene in matere je bila nezdružljiva s predstavo o boemskosti in svobodi umetnika. Da oce v resnici ni podpiral Barine želje po študiju umetnosti v Zagrebu, v spo­minih na teto Baro potrjuje tudi necakinja Jožejka Žakelj Debeljak (Debeljak 2015). Oce je Baro odpeljal v Prago, a je prišla nazaj. Sprejemnega izpita ni naredila (Tavcar 1991: 108) ali pa ga morda ni hotela narediti. Po vrnitvi iz Prage je še vedno hotela v Zagreb, a je oce temu nasprotoval. Jožejka Žakelj trdi, da je bil Bogumil Remec glede tega konservativen in je nasprotoval izobraževanju žensk. Barina mati je bila bolj naklonjena hcerinemu izobraževanju, saj je tudi sama hotela študirati medicino (Debeljak 2015). Za podrobnejši razvoj in zgodovino šole glej: http://kokakola.splet.arnes.si/zgodovina-sole/. Kristina TOPLAK Jožejka Žakelj je potrdila »družinsko anekdoto«, da je bila Bara zelo tempera-mentna in je kar pobegnila ter se na zagrebško umetniško akademijo vpisala brez ocetovega pristanka (Debeljak 2015). Oce je sprva zavracal hcerino uporništvo, a ga je žena (ali Bara sama) pregovorila, da je le sprejel Barino izobraževanje v Zagrebu. Veliko dlje pa je trajalo, da je sprejel njeno umetnost, kot je razvidno iz pisma materi leta 1956: »Pocasi, prav pocasi se ljudje prebujajo iz svoje okostenelosti in je zanimi­vo, da so ženske (Slovenke) bolj napredne od moških. Sicer se je že tudi atu dopadla moja umetnost, pocasi so se navadili gledati tako kot jaz vidim.« (Mislej 2001: 65) Šolanje v Zagrebu, kjer je bila na Akademijo likovnih umetnosti sprejeta kot ena od petih študentov, je trajalo štiri leta. V Zagrebu so med profesorji prevladovali moški umetniki. Akademijo je vodil kipar Ivan Meštrovic, med profesorji so bili Vla­dimir Becic, Omer Mujadžic in Maksimiljan Vanka (Kralj 1954; Tavcar 1991). Predvsem Vladimir Becic, ugleden in vpliven slikar, šolan v Münchnu in Parizu, je pomembno vplival na Baro kot umetnico in žensko. Všec ji je bilo, da je bil pozoren na njena dela, obcudovala je svobodo njegovega likovnega izražanja. Naucil jo je prezirati vse, kar bi spominjalo na obrt, zato je gojila predstavo, da je sam živel samo za umetnost. V Bari je videl predvsem umetnico, zato ji je ob odhodu z akademije skladno s prežive­timi patriarhalnimi naceli svetoval, naj se v celoti posveti umetnosti in odrece družini: »Bara, nemojte se ženit.« (Kralj 1954: 17)5 Predvsem v Nemciji, kjer se je Becic šolal, je v poznem 19. stoletju, a tudi pozneje, veljalo, da mora ženska umetnica živeti v »ce­libatu, drugace bo njeno delo ogroženo« (Mastnak 1999: 49). Bara je bila zaradi tega veckrat razdvojena, a se je s tem sprijaznila in se ni nikoli porocila: »Lahko si mislite, da so prišli trenutki, ko ni bilo lahko slediti takim nasvetom. Nastal je v meni boj. Tak-rat je bilo hudo – a danes mi ni žal!« (Kralj 1954: 17) V drugi polovici tridesetih let je bila Bara Remec ponovno v Ljubljani, kjer pa se z drugimi umetniki ni družila. Kot razlog je navedla »razlicno mišljenje« (Kralj 1954: 17). Ker je v tem obdobju sodelovala na vec skupinskih razstavah, lahko njene besede o nepovezovanju z drugimi umetniki razumemo strogo kot nepovezovanje s centrali­sticno usmerjenimi in z liberalnimi krogi, kar izhaja iz politicnih in ideoloških delitev slovenske družbe v Kraljevini Jugoslaviji. Stališca do teh krogov je proti koncu življe­nja zaostrila in svoje sošolce oznacila za »rdece« (Tavcar 1991: 109). Ko v nadaljevanju omenja, da je bil položaj umetnice pred drugo svetovno vojno v Ljubljani pionirski in da jih v »njihovih« krogih niso priznali, medtem ko so imele liberalke vec svobode in je »njihovo okolje to svobodo podpiralo« (Kralj 1954: 20), zaslutimo obžalovanje, grenkobo, a hkrati kritiko takratnih konservativnih klerikalnih sredin. Takrat je zacela sodelovati s še eno kljucno osebo v svojem življenju. Kdaj na­tancno je spoznala literata dr. Tineta Debeljaka, ni znano, a leta 1935 oziroma 1936 sta se oba ponovno znašla v Ljubljani, spomladi leta 1936 pa je Bara že sodelovala pri scenografiji velikonocnega pasijona oceta Romualda, ki ga je Debeljak (tedaj že Zvonko Makovic v pozorni študiji Beciceve umetniške poti omenja, da je veckrat delal po narocilu in da se sam ni odrekel intimnim odnosom ali družini (Makovic 2018). Med ustvarjalnostjo in migracijami: Biografski portret umetnice in begunke Bare Remec njen svak) postavil na oder v domaci Škofji Loki (Debeljak 1991). Vso vojno obdobje sta sodelovala pri opremi njegovih izvirnih del in prevodov, med drugim je likovno opremila izdajo Šopek Cankarjevih pisem, ki jih je Debeljak izdal leta 1943, po vojni sta skupaj odšla v emigracijo. Vse do Debeljakove smrti leta 1989 je Bara z njim tesno sodelovala pri opremi knjig, clankov in druge kulturne produkcije v Argentini. BARA – BEGUNKA IN PRICA Petega maja 1945 je Bara Remec skupaj z ostarelim ocetom, mlajšo sestro Vlado in s svakom Tinetom Debeljakom pobegnila v Vetrinj na avstrijskem Koroškem. Zaradi že omenjenega ocetovega sodelovanja v odboru vaških straž (Kranjec 2013) niso upali ostati v Sloveniji. Bara mame, ki je s sinom odšla v Kosovsko Mitrovico, kjer je leta 1956 umrla, ni nikoli vec videla; z njo je ostala v stiku preko pisem. Iz kratkega ob-dobja med materinim odhodom iz Ljubljane in njeno smrtjo jih manjše število prica o locitvi, hrepenenju in domotožju (Mislej 1999). Beg, locenost družine in življenje v taborišcih Bare Remec niso odvrnili od ustvar­janja. Zaradi izobrazbe in ocetovega položaja ter zvez ni živela v najslabših razmerah in nikoli v taborišcu. Sestra Vlada je zaradi odlicnega znanja anglešcine dobila služ­bo pri zavezniških oblasteh ob Vrbskem jezeru in je v to pritegnila še Baro (Hocevar 2011). Med obiski taborišc v Avstriji in Italiji je ljudi in dogajanje opazovala s skicirko v roki in že v Lienzu razstavila prve begunske motive (Kralj 1954: 18). V tem casu je neumorno ustvarjala: opremljala je prevode Debeljakovih clankov v poljskih revijah, predvsem pa se je posvetila grafikam za Veliko crno mašo za pobite Slovence (izšla je leta 1949 v Buenos Airesu), ki so hkrati odsevale cloveško trpljenje in upanje (Mislej 1991; 2007). Z motivi begunstva se je postavila v vlogo price povojnega dogajanja. Izdajo Velike crne maše za pobite Slovence in druge objavljene grafike lahko razumemo tudi s terapevtskega stališca, saj je po izdaji teh grafik svoje delovanje usmerila v prihod­nost. V pismu je leta 1990 o tem obdobju napisala: »Tista prva leta begunstva so nas silila, da kaj povemo od našega žalostnega doživetja, rane so se zacelile in tako je treba delati v kulturi – naprej« (Mislej 1991: 11). Analiza njenih poznejših v Argentini nastalih del pa kaže, da se podob beguncev in vtisov iz taborišc ni mogla povsem otresti (Mislej 1991: 11). Decembra 1947 je družina po vec kot dveletnem bivanju v evropskih begunskih taborišcih iz Neaplja odšla v Argentino. Skupaj so se naselili na ulici Juncal, v bližino botanicnega vrta, kjer je zaposlitev našel Bogumil Remec, Bara pa je zacela delati kot navadna dekoraterka v neki keramicni tovarni, kjer pa ni bila srecna. Prva leta v Argentini zanjo niso bila lahka. Znanstvo z Marico Meštrovic še iz študijskih let v Zagrebu jo je rešilo iz eksisten­cialne stiske. Mož Marice Meštrovic, Šimen Pelicaric, je namrec Baro Remec povabil, da kot slikarka zacne delati v njegovi tovarni keramike. Takrat se je prvic srecala s keramiko (Kralj 1954). A tudi delo v Pelicaricevi tovarni ni bilo tisto, kar si je res želela. Kristina TOPLAK Z njim je zaslužila dovolj za barve in potovanje na jug, k planinam in jezerom, v Ba-riloche. Zavedala se je, da ne bo ostala »v keramiki«: zanjo je bila le nacin preživetja, ne pa lažja pot do uspeha. Zavedala se je tudi lastne deprivilegiranosti kot slikar­ke: »Življenje slikarice je združeno z velikimi težavami. Za uspeh se mora boriti, delo samo, bolje nabava materiala veliko stane. Nekatere se preplašijo težav in zagrabijo za keramiko, ki jim nudi zaslužek takoj. Borba v slikarstvu je težka, zlasti za žensko.« (Kralj 1954: 20) Kljub težkim zacetkom je Bara Remec leta 1950 že razstavljala v eni najprestižnejših galerij tistega casa, leta 1954 pa imela prostoren atelje na ulici La Pampa (Kralj 1954) v rezidencnem predelu Buenos Airesa. BARA – PLANINKA IN FILANTROPINJA Bara Remec je v planine hodila že v otroštvu, nad planinstvom pa se je navdušila v Argentini. Že v Buenos Airesu se je pridružila pobudi navdušenega planinca iz li­beralnih krogov, Roberta Petricka, da Slovenci ustanovijo planinsko društvo. Na ar­gentinskem jugu, v San Carlos de Bariloche, ki ga je prvic obiskala pozimi 1950/51, jo februarja 1951 že zasledimo med ustanovnimi clani Slovenskega planinskega društva Bariloce (Club Andino Esloveno Bariloche). Bila je edina ženska v skupini 17 ustanovnih clanov, planincev in alpinistov.6 V literaturi njeno ljubezen do planinstva najveckrat stereotipno povezujejo s slovensko nacionalno identiteto in Slovenci kot hribolazci. Po besedah enega od planincev Bara Remec v Argentini ni nikoli plezala in ni bila ravno hribolazka (iz intervjuja z D. B., 2004). V planine je šla le obcasno, vca­sih na Cerro Catedral (2100 n. m, 19 km zunaj Bariloch, op. av.) ali do koce Pod skalco, ki jo je po motivih prazgodovinskih jamskih slik sama poslikala. Raje se je z andinisti (Dinkom Bertoncljem, Vojkom Arkom, Francem Jermanom in drugimi) pogovarjala o njihovih ekspedicijah, doživetjih in izkušnjah s hribov ter si na tej podlagi ustvarila lastno podobo (iz intervjuja z D. B., 2004), kar je vnašala tudi v svoje slike. V Barilochah, še bolj pa pozneje na severu, v Tilcari, je prišel do izraza njen nese­bicni karakter. Kot ilustratorka je velikodušno sodelovala pri pripravi knjig slovenskih andinistov, izdelala veliko knjižnih ex librisov, ilustrirala prve številke revije Gore, ilu­strirala številne druge knjižne izdaje. Zavzela se je za Debeljakove otroke, ko so leta 1955 prišli v Argentino, v Barilochah bila krstna botra otrokom nekaterih planincev, zato so jo klicali botra Bara (sama je sicer želela, da jo klicejo slikarka (iz intervjuja z M. A., 2004)). Ceprav je zelo skromno živela od prodaje slik, male plastike in okraskov, je skrbela za Indijance, ki jih je spoznala v Barilochah in na severu Argentine. V Buenos Airesu je zbirala denar, hrano in obleke ter sama šivala odeje za na margino potisnje­ne potomce Mapuchev in Indijancev Kolla. Seznam ustanovnih clanov, objavljen v novici o odprtju razstave ob 60-letnici društva na spletni strani Gore in ljudje. Med ustvarjalnostjo in migracijami: Biografski portret umetnice in begunke Bare Remec Najbolje se je pocutila v svojem »zasilnem ateljeju« na podstrešju Skopceve hiše v bližini Planinskega stanu (Arko 1991). V Bariloche je prihajala konec leta, ko se je na južni polobli zacelo poletje, in ostala do marca. Tu je našla nasprotje hrupnemu Bu­enos Airesu, svoje malo zatocišce in Indijance, ki so jo sprejeli medse in nanjo cakali vsako leto znova (Debeljak 2015). O bivanju v Barilochah je leta 1956 materi napisala: »Obetam si, da si bom nabrala veliko moci in tudi slik, da bom mogla s prihodnjim letom zopet zdrava na delo« (Mislej 2001: 64). Kot ustanovna clanica planinskega društva in obcasna planinka k razvoju pla­ninarjenja v Barilochah res ni veliko prispevala, a je med »šumskimi brati«, kot so se poimenovali slovenski raziskovalci gora, pustila neizbrisljiv pecat. S svojimi rado­vednostjo, iskrivostjo, duhovitostjo, zanimivimi zgodbami z lastnih potovanj ali pa le s pozornim poslušanjem je pridobila njihovo naklonjenost, pozornost in iskreno prijateljstvo (iz intervjuja z D. B., 2004). To so bili 10–15 let mlajši fantje, smucarji in navdušeni raziskovalci neznanih planin v okolici Bariloch in širše. Vojko Arko je v spo­minih na Baro Remec zapisal, da njen karakter »ni bil enostaven in prilagodljiv. Vcasih je bila ostra, tudi zamerila je. Spoštovala pa je cloveško svobodo, v polnem nasprotju z okoljem, iz katerega je izšla.« (Arko 1991) Slovenski planinci so v Patagoniji oznacili in poimenovali vec naravnih pojavov, od jezer do planinskih vrhov. Med enim od vzponov na še neoznaceno okoliško pla­nino je svoj vrh dobila tudi Bara. BARA – UMETNICA IN UCITELJICA Bara Remec je nagnjenje do ustvarjanja zacela kazati že v otroštvu; punckam je rada šivala obleke, zlasti narodne noše. Kmalu so se pokazali prvi uspehi, komaj štiri­najstletna je narisala Šmarno goro, ki so jo v Ljubljani izdali kot barvno razglednico. (Debeljak 1966) V intervjuju z Anico Kralj je razkrila tudi nekoliko k morbidnosti usmerjeno plat svojega znacaja: »… ko smo letovali na Homcu (naselje v obcini Domžale, op. av.), je bila moja najljubša zabava delati grobove, katerim sem sama rezljala križe« (Kralj 1954: 16). Že v otroštvu se je srecala s smrtjo. Leta 1923 je komaj sedemnajstletna umrla starejša sestra Mara, prav tako risarka. Baro je dogodek mocno zaznamoval, saj je ob sestri zacutila, da bo tudi sama svoje življenje usmerila v umetnost (Kralj 1954: 16). Obcutenje teže smrti se je ponovno pokazalo leta pozneje na skicah iz taborišc in lesorezih za Debeljakovo Veliko crno mašo za pobite Slovence. Po koncani zagrebški akademiji je Bara Remec veckrat skupinsko razstavljala v Ljubljani in Pragi, Zagrebu in Bukarešti (Kralj 1954). Kot clanica Kluba slovenskih likovnih umetnikov Lada se je pridružila razstavi ženskih umetnic Male antante, ki jo z današnjega gledišca lahko oznacimo kot feministicno skupino (Greif 2015: 186), ceprav se sama v liberalne umetniške kroge ni želela vkljucevati. Kristina TOPLAK Leta 1935 se je Bara Remec prvic srecala s poucevanjem (Arnšek idr. 1997: 8); na eni od zagrebških gimnazij je dve leti poucevala risanje (Slovenski likovni ustvarjalci 1990: 55; Tavcar 1991). Po vrnitvi iz Zagreba je poucevala tudi v Ljubljani in se obe­nem sama vztrajno izobraževala (Kralj 1954: 17). Med vojno je eno leto poucevala na slovenski begunski gimnaziji v Trstu, kamor sta jo povabila kipar France Gorše in takratni ravnatelj gimnazije Srecko Baraga (Tavcar 1991: 108–109), nato pa odšla v Argentino, kjer je med letoma 1955 in 1960 poucevala na Umetniški šoli Slovenske kulturne akcije (SKA). (Vec o tem glej Toplak 2004; 2008.) Za Baro Remec je moralo imeti sodelovanje v Umetniški šoli SKA poseben pomen. Poucevanja prve in edine generacije študentov se je Bara Remec lotila natancno, od­govorno, zavzeto in tudi z ljubeznijo (iz intervjuja z J. V. in I. B., 2004). Pri poucevanju je edina vztrajala do konca, veliko casa posvecala ucencem in njihovim razstavam, nase je prevzela tudi veliko ucnih obveznosti. V njenem programu so bili portretna študija, krajina in marina, vse v olju na platnu, a tudi moški akt in ženski polakt, po-ucevala je tudi grafiko. France Papež, eden on ucencev, je pred koncem prvega se­mestra zapisal: »Slikarica in naša profesorica Bara svetuje, popravlja, nakazuje. Tu bi bil prekomorski parnik lahko izrazitejši in z manj podrobnostmi, tam je voda prema-lo »pristaniška«, drugje svari pred nevarnostjo prisiljenosti in nepristnosti.« (Papež 1956: 1) Drugi ucenec se je spomni kot resne profesorice, ki pa ni imela bogatega besednega zaklada in so si vcasih morali po svoje razlagati njena groba navodila (iz intervjuja z J. V., 2004). To se ujema s podobo umetnice, ki je raje slikala in poslušala, kot govorila in pisala (Kralj 1954). V prvih dveh desetletjih v Argentini je aktivno razstavljala tudi v argentinskih galerijah in v New Yorku, Torontu, na Danskem in drugje. Argentinski kritik Córdova Iturburu jo je po nacinu dela in vplivu novega okolja v njenih delih primerjal z dru-go evropsko priseljenko v Argentini, Gertrudis Chale (1898–1954; vec o njej: Gilland 2000; Zloženka razstave 1960). Ne nacin ustvarjanja ali motivika, družila naj bi ju iz­kušnja. Bara Remec naj bi se, podobno kot Gertrudis Chale, zaradi pregnanstva in ob­cutka izgubljenosti mocno identificirala z južnoameriškim kontinentom in predvsem njegovim prvotnim prebivalstvom (Mislej 1991). Po prihodu v Argentino in predvsem po obisku njenega severa v zacetku petde­setih let ter srecanju z domorodnim prebivalstvom je Bara Remec opustila evropsko likovno maniro in v svojo umetnost zacela povzemati in v dela neposredno aplicirati podobe, simbole, forme in vzorce iz predkolumbovskega obdobja. Zacela si je pri­lašcati tamkajšnje kulturne vzorce (vec o tem glej Schneider 2006), spremenila se je tudi njena barvna paleta. Hladne, s severom in z urbanim prežete barve so nadome-stile žarece, tople barve opustele argentinske krajine. Ne samo narava, jezera, hribi, predmeti, zanimali so jo tudi ljudje, v osemdesetih letih se na njenih slikah vztrajno pojavljajo Indijanci, natancno izrisani ali le v obrisih. V svojem intenzivnem, skoraj arheološkem raziskovanju prvobitnih kultur se je povezala z regionalnim umetnost­nim muzejem v Tilcari, kjer je nekajkrat razstavljala. Med ustvarjalnostjo in migracijami: Biografski portret umetnice in begunke Bare Remec Njena dela so bila dovolj realisticna, da so jo Slovenci v Argentini sprejemali, ceprav je v zgodnjih letih menila, da vecina njene umetnosti ne razume. Da njene umetnosti ne razumejo in je nikoli niso, je potrdilo nekaj sogovornikov. Bila je dru­gacna od tega, kar je povprecen clovek zmogel dojeti in cesar je bil vajen, to je reali­sticnega slikarstva predvojnega obdobja ali impresionizma s poudarjeno nacionalno konotacijo (glej Toplak 2008), zato so njena dela pogosto oznacili kot »cudna« (Kralj 1954; iz intervjujev z D. B., M. R, M. A., 2004). Vecino svojega življenja v Argentini se je preživljala s tem, kar je ustvarila. Ce-nila je ekonomsko neodvisnost, a ji umetnosti ni podrejala: »Delam duševno dosti in obenem požiram vse surovosti ljudi (glede umetnosti!). Ali jaz grem svojo pot in delam, kot cutim. Ker ne cutim okoli sebe same vrtnice in vijolice, tudi kaj mocnega ustvarim! Ponujam pa nikomur svojega dela.« (Tavcar 1991) Leta 1978 je odpotovala v Paragvaj na obisk k dobri prijateljici, znanstvenici dr. Branislavi Sušnik (Mislej 1991: 17).7 Ta je bila v prijateljskih stikih z nekaterimi clani slo­venske skupnosti v Argentini, pri kateri je objavila vec znanstvenih razprav. Dvakrat je v Slovenski kulturni akciji (SKA) tudi predavala, vendar ji njihov zadržan odnos do znanosti, še zlasti, ce jo je podajala ženska, ni bil blizu (Mislej 1998: 270). V Buenos Ai­resu je obiskala Baro Remec. Zanimiv se ji je zdel predvsem Barin »umetniški« pogled na Indijance. Prav ljubezen do prvobitnih kultur, raziskovanje življenja in ustvarjal­nosti Indijancev je obe prijateljici povezala v poseben odnos (Mislej 1998: 278). Bara Remec je med obiskom v Paragvaju slikala; pretežno oljne slike je leta 1985 razstavila pod naslovom Argentinski sever in jug v olju in dekoraciji. Iz razstavne zloženke (SKA 1985) lahko razberemo, da so prevladovale podobe oziroma izseki iz narave, pokra­jine, živali in rastlinje, podobe Tilcare in kraja Tafi del Valle, kjer se je rada ustavila na poti v Tilcaro in Humahuaco na severu Argentine. V sedemdesetih letih je »obstala« v ozkem krogu slovenske etnicne skupnosti v Argentini in razstavljala le še v okviru SKA. Kot razlog je navedla, da je bilo razstav­ljanje v Argentini zelo drago: »Ekonomsko nisem bila ravno mocna, zato nisem ne mogla ne hotela razstavljati med Argentinci in sem se omejila na slovensko okolje« (Tavcar 1991: 110). Zaradi vpliva nekaterih prelomnih dogodkov v slovenski skupnos-ti ter v argentinski družbi in umetnosti konec šestdesetih let je Bara Remec nehala razstavljati v argentinskem umetnostnem svetu. Idejni in ideološki razkol v SKA je raz­delil ustvarjalne clane in njegovo delovanje usmeril stran tako od spornih politicnih zadev kot od argentinskih kulturnih krogov.8 Vecina ustvarjalcev migracijske genera-cije (Slovenski likovni ustvarjalci 1990), ki je prej aktivno delovala v argentinski kul­turni sferi in v etnicni skupnosti, se je usmerila predvsem v skupnost, med njimi tudi 7 Glede na sliko Iturbe, datirano v leto 1968, je Bara Remec Paragvaj obiskala že prej. Stiki z Branislavo Sušnik in potovanja v sosednje države so še premalo raziskani. 8 Andrej Rot je v knjigi s pomenljivim naslovom Republika duhov, ki je izšla ob štiridesetletnici SKA, zapisal, da se je »emigracija ... do sedemdesetih let vkljucevala v veliki svet, najbrž bolj kot Slovenci v domovini, in je bila izjemno dejavna« (1994: 61). Z letom 1969 se je zgodovina na videz ustavila leta 1945 in zavladala je tradicija (Rot 1994). Kristina TOPLAK Bara Remec. Tudi v argentinski umetnosti je prihajalo do pomembnih sprememb. V zacetku šestdesetih let je bila argentinska umetnost radikalna, kot je bil radikalen takratni politicni položaj v državi. Tedanjo umetnost so prežemali strast, seksualnost, boj, formalna in kreativna svoboda. Socasno se je v argentinski umetnosti zacela raz­vijati geometricna abstrakcija (Pacheco 1996). Bara Remec se, tako kot številni drugi ustvarjalci njene generacije, na pragu postmoderne ni vec znašla.9 Z zaprtjem vrat v argentinski umetnostni svet je vrata v umetnostni svet stare domovine vsaj odškrtnila. Konec osemdesetih let je ponovno razstavljala v Sloveniji, a je umrla v kljucnem trenutku, ko je slovenska likovna srenja zacela kazati zanimanje za do tedaj nezaželene umetnike iz vrst politicne emigracije. Prva in tudi zadnja pre­gledna (že spominska) razstava leta 1991 desetletij njene fizicne odsotnosti iz sloven-skega umetnostnega prostora ni mogla izbrisati. K nepozicioniranju njene umetnosti v nacionalni slovenski umetnosti je prispeval tudi manko relevantnih raziskav (Brejc 2003). Aleksander Bassin jo v presoji njenega predvojnega dela umešca med umetni­ke »neke vrste ›stisnjene‹ generacije«, ki še nima mesta v kanonu slovenske umetno­sti (Bassin 1991: 5). Tudi Milcek Komelj (1991) je ob njeni prvi (že posthumni) razstavi v Ljubljani priznal, da je »gotovo zelo zanimiva in temperamentna osebnost, ceravno individualno ne vselej docela polnokrvna«. Njeni umetnosti je pripisal »eksoticno dimenzijo«, njen ustvarjalni format pa da ne more kakorkoli bistveno dopolniti ali preseci slovenske povojne in predvojne likovne ustvarjalnosti (Komelj 1991). NA KONCU ŽIVLJENJA ... ZA ZAKLJUCEK Bara Remec je umrla 1. marca 1991 med spanjem v najetem skromnem stanovanju/ ateljeju v Barilochah. Ni bila zdravstveno zavarovana; trdila je, da bo umrla stoje. Le Marici Meštrovic je zaupala, da bi bila rada pokopana pod bariloškimi planinami (Simcic, Brvar 1998–2000). Vse do konca je vztrajno ustvarjala, razstavljala in obliko­vala knjižne priloge. Podobno kot Branislava Sušnik je stike z domovino omejevala na dopisovanje s sorodniki. Nobena od njiju ni želela obiskati krajev bolecine. Izhajala je iz izobražene, financno in družbeno dobro situirane, verne kršcanske družine z mocnim ocetom in ljubeco ter razumevajoco materjo. Po opisu Irene Mislej (1999: 95) je bila »široko razgledana, vzgojena mlada dama, predestinirana socialne-mu blišcu«. Potovala je po evropskih prestolnicah in v njih tudi razstavljala. Drugo svetovno vojno in poznejše begunstvo je preživela v nenehnem ustvarjanju, grozote vojne in taborišc niso mogle zatreti njene potrebe po izražanju; prav nasprotno. Da se zna boriti za preživetje, je dokazala tudi v prvih letih v Argentini. Iz kljubovanja ni pristajala na kompromise, kar je dokazala že v mladosti, ko je odšla v Zagreb na akademijo, in še veckrat pozneje, ko je pred ekonomskim uspehom dajala prednost Argentinski umetnostni zgodovinar in kritik Marcelo Pacheco je za številne ustvarjalce, ki so celo nehali ustvarjati, v nekaterih primerih za vec let, skoval izraz »kolektivni samomor« generacije umetnikov (1996: 294). Med ustvarjalnostjo in migracijami: Biografski portret umetnice in begunke Bare Remec umetnosti. V umetnosti je, predvsem na ruralnem argentinskem jugu in severu, puš-cala prosto pot custvenemu doživljanju opazovane okolice, bodisi pokrajine in ljudi bodisi predmetov in živali. Bara Remec se je, ko se je znašla v moškem svetu umetnosti, nanj odzivala, a bi jo težko oznacili za feministko. Javno se ni nikoli opredeljevala za ženske pravice in enakopravnost, iz maloštevilnih omemb težkega položaja žensk v umetnosti pa lah­ko sklepamo, da se je zavedala njihovih težav. Ceprav vecina ljudi njene umetnosti ni razumela, je v slovenski skupnosti v Argentini veljala za najboljšo slovensko slikarko. Spoštovali so jo zaradi skromnosti, vztrajnosti, predanosti delu in pogosto nesebic­nega in humanitarnega delovanja (iz intervjuja z I. B., 2003). Morda ji prav zaradi teh znacilnosti skupnost ni ocitala, da ni prevzela tradicionalne vloge ženske: kot žene in matere. Kljub temperamentnemu in svobodomiselnemu znacaju se zelo malo ve o njenem intimnem življenju; kar se ve, je na ravni govoric, kot je povedala ena od sogovornic. V javnosti se ni izpostavljala in je le redko pristala na intervju. Tudi svaku Tinetu Debeljaku je na pobudo, da napiše kaj o sebi, odgovorila: »Ah, kaj bi pisala o sebi in svojih delih, ko pa niti ne vem, kje vse sem razstavljala in kje jih imam. Zoprna so mi vprašanja, še bolj dajati odgovore nanje, najbolj pa ›pisati‹ svoj lastni portret, ko bi ga kvecjemu ›risala‹, ce ga hocejo« (Debeljak 1966: 338). Ceprav se je popolnoma posvetila umetnosti, ni povsem ustrezala stereotipu bo­hemske, liberalne, drzne umetnice. Ni kadila, ni bila promiskuitetna, kljub mladostni upornosti in temperamentnemu znacaju je bila skromna, urejena, v umetnosti ni bila revolucionarka (Mislej 1999), v motiviki ni bila groteskna ali izzivalna, akt je sicer po-ucevala, a ni znano, da bi ga kadarkoli razstavila. Pred prihodom v Argentino v njenih delih ni bilo folklorizma ali elementov ljudske kulture, zato bi bilo v prihodnje v njih vredno podrobneje raziskati specifike in razsežnosti prilastitve elementov indijanske kulture. LITERATURA IN VIRI Arko, Vojko (1991). Bariloški spomini na planinko Baro Remec. Mladika XXXV/7, 135. Arnšek, Zalka, Arnez, Janez, Koršic Zorn, Verena (1997). Kulturna ustvarjalnost Sloven-cev v diaspori. Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija; New York, Ljubljana: Raz­iskovalni inštitut Studia Slovenica. Bassin, Aleksander (1991). Uvod. Bara Remec: 1910–1991: 10. 6.–30. 6. 1991. Katalog raz-stave. Ljubljana: Mestna galerija, 5–6. Bengtson, Vern, Allen, Katherine (1993). The Life Course Perspective Applied to Fami­lies over Time. Sourcebook of Family Theories and Methods: A Contextual Approach (ur. Pauline Boss, William Doherty, Ralph LaRossa, Walter Schums, Suzanne Stein­metz). New York: Springer, 469–504. Kristina TOPLAK Bornat, Joanna (2008). Biographical Methods. The SAGE Handbook of Social Research Methods (ur. Pertti Alasuutari, Leonard Bickman, Julia Brannen). London: SAGE Publications, 343–355, https://doi.org/10.4135/9781446212165.n20. Brejc, Tomaž (2003). Znana in neznana likovna ustvarjalnost slovenskih umetnikov v izseljenstvu. Okrogla miza, 16. 10. 2002. Diskusijski prispevek. Dve domovini / Two Homelands 17, 107–132. Debeljak, Jožejka (2015). Jožejka Debeljak Žakelj: Pricevanje o družini dr. Tineta De-beljaka. Moja zgodba, Radio Ognjišce, http://oddaje.ognjisce.si/mojazgodba/ 2015/11/04/25-10-2015-jo-ejka-debeljak-akelj-n-pri-evanje-o-dru-ini-dr-tineta--debeljaka-1-del (18. 8. 2020). Debeljak, Tine (1966). Bara Remec. Zbornik Svobodne Slovenije 18, 338–346. Debeljak, Tine, ml. (1991). Moj oce in Škofja Loka. Domovina in svet. Zbornik referatov s simpozija o dr. Tinetu Debeljaku (ur. Marko Jenšterle), 7–14. Giele, Janet, Elder, Glen (ur.) (1998). Methods of Life Course Research: Qualita­tive and Quantitative Approaches. London: SAGE Publications, https://doi/ 10.4135/9781483348919. Gilland, Julianne (2002). Gertrudis Chale: Notes on her Life and Work, http://www. gertrudischale.com/cgi/essay.pl?lang=en (10. 9. 2020). Golob, France (1986). Franjo Sterle, ustanovitelj umetniške šole »Probuda« in vloga šole v tedanjem likovnem življenju. Kronika, casopis za slovensko krajevno zgodo-vino 34/3, 160–170. Gore in ljudje, https://www.gore-ljudje.net/novosti/71919/ (4. 8. 2020). Greif, Tatjana (2014). Življenje brez zasebnosti: Teoretska slepota v polju biografske­ga. Casopis za kritiko znanosti xlii/256, 132–156. Greif, Tatjana (2015). Slikarka v senci: Vrzeli v zgodovinjenju ženske umetnosti. Caso-pis za kritiko znanosti 43/261, 185–201. Greif, Tatjana, Velikonja, Nataša (2018). Zamolcane zgodovine. Ljubljana: Škuc. Hocevar, Ksenja (2011). Slikarka sinjih oci. Družina, https://druzina.si/ICD/spletnastran. nsf/clanek/60-28-VeraInKultura-3 (15. 9. 2020). Komelj, Milcek (1991). Eksoticna živahnost Bare Remec: Ob prvi pregledni razstavi slovenske umetnice v domovini. Delo 33/151, 29. junij 1991, 7. Kralj, Anica (1954). Obisk pri Bari Remec. Meddobje 1/1–2, 15–22. Kraljic, Sandra (2014). Ivana Kobilca: Z migracijami do preboja v javnost. Ženske na poti, ženske napoti (ur. Ksenija Horvat Vidmar). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 61–83. Kranjec, Silvo (2013). Remec, Bogumil (1878–1955). Slovenska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi500611/#slovenski-biografski­leksikon (7. 10. 2020). Makovic, Zvonko (2018). Ratni reporter Vladimir Becic. Život umjetnosti 103/2, 64–87, https://doi.org/10.31664/zu.2018.103.04. Med ustvarjalnostjo in migracijami: Biografski portret umetnice in begunke Bare Remec Mastnak, Tanja (1999). Stereotipska ženskost, modernizem in Ivana Kobilca. Potlace­na umetnost (ur. Barbara Borcic, Jure Mikuž). Ljubljana: Open Society Institute, 41–49. Mikuž, Jure (1999). Slovenska umetnost med artes mehanicae in artes liberales. Potla-cena umetnost (ur. Barbara Borcic, Jure Mikuž). Ljubljana: Open Society Institute, 7–12. Milharcic Hladnik, Mirjam (2007). Avto/biograficnost narativnosti: Metodološko teo­reticni pristopi v raziskovanju migracijskih izkušenj. Dve domovini / Two Homelands 26, 31–46. Mislej, Irene (1991). Srecanje z Baro Remec v Argentini. Bara Remec: 1910–1991: 10. 6.–30. 6. 1991. Katalog razstave. Ljubljana: Mestna galerija, 10–21. Mislej, Irene (1998). Dr. Branislava Sušnik (1920–1996) (Slovenska znanstvenica v trop­skem Paragvaju). Traditiones 27, 275–281. Mislej, Irene (1999). Bara Remec – srecanje s tujim svetom. Glasnik Slovenskega etno­loškega društva 39, 3/4, 95–97. Mislej, Irene (2001). Bara Remec: Odkrivanje novega sveta. Izseljenec: Življenjske zgod-be Slovencev po svetu. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 63–65. O’Neill, Maggie (2019). Women, Art, Migration and Diaspora. Handbook of Art and Global Migration: Theories, Practices and Challenges (ur. Burcu Dogramaci, Birgit Mersmann). Berlin: De Gruyter, 132–144, https://doi.org/10.1515/9783110476675­009. Pacheco, Marcelo (1996). Argentina. Latin American Art in the Twentieth Century (ur. Edward Sullivan). London: Phaidon, 283–299. Papež, France (1956). Ob razstavi umetniške šole. Glas Slovenske kulturne akcije III/21, 1–2. Papež, France (1971). Slovenski umetnik v svetu. Glas Slovenske kulturne akcije xviii/9, 1. Ratej, Mateja (ur.) (2019). Biografija na poti v digitalnost. Ljubljana: ZRC SAZU. Roberts, Brian (2015). Biographical Research: Past, Present, Future. Advances in Bio­graphical Methods: Creative Applications (ur. Maggie O’Neill, Brian Roberts, Andrew Sparkes). New York: Routledge, 11–29. Rogelja, Nataša (2014). »Vse po resnici!«: Uporaba biografske metode pri raziskovanju Šavrink. Dve domovini / Two Homelands 40, 35–46. Rogelja, Nataša (2019). A Life in Letters: An Anthropological Reflection on the Cor­respondence of Slovene Missionary sr. Conradina Resnik. Dve domovini / Two Homelands 50, 89–108, https://doi.org/10.3986/dd.v2019i50.7460. Rot, Andrej (1994). Republika duhov: Štiridesetletnica Slovenske kulturne akcije. Ljublja­na: Državna založba Slovenije. Schneider, Arnd (2006). Appropriation as Practice: Art and Identity in Argentina. New York: Palgrave Macmillan, https://doi.org/10.1057/9781403983176. Simcic, Zorko, Brvar, Vanda (1998–2000). Slikarka sinjih oci. Dokumentarni film. RTV SLO. Slovenski likovni ustvarjalci po svetu (1990). Starejša generacija iz obeh Amerik in Av- stralije. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kristina TOPLAK Stanley, Liz (1996). O avto/biografiji v sociologiji. Teorija in praksa 33/5, 764–774. Strle, Urška (2018). V preseku mobilnosti in socialnih mrež: Biografska skica Ivane Kobilca. Dve domovini / Two Homelands 48, 147–162, https://doi.org/10.3986/dd. v0i48.7133. Šolski center Ljubljana, zgodovina obrtne šole, http://kokakola.splet.arnes.si/zgodovina-sole/ (8. 9. 2020). Tavcar, Zora (1991). Bara Remec, slikarka, Argentina. Slovenci za danes: 30 intervjujev z znanimi Slovenci in Slovenkami v emigraciji in doma. Ljubljana: Družina; Trst: Mla­dika, 107–115. Toplak, Kristina (2004). Umetniška akcija Slovenske kulturne akcije. Dve domovini / Two Homelands 18, 135–143. Toplak, Kristina (2007). Vpliv migracij na likovno ustvarjalnost – Slovenci v Argentini. Doktorska disertacija. Ljubljana. Toplak, Kristina (2008). »Buenas Artes«. Ustvarjalnost Slovencev in njihovih potomcev v Buenos Airesu (Migracije 16). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Zloženka razstave (1960). Bara Remec: Pinturas. Buenos Aires: Galeria Libertad. Žerovc, Beti (2013). Ivana Kobilca and her Painting for the Ljubljana Town Hall, Slove­nia Bows to Ljubljana, in the Context of Women’s Painting in the Late Nineteenth Century. Radovi Instituta za povijest umjetnosti. Zagreb: IPZS, 167–178. Med ustvarjalnostjo in migracijami: Biografski portret umetnice in begunke Bare Remec SUMMARY BETWEEN CREATIVITY AND MIGRATION: THE LIFE COURSE OF ARTIST AND REFUGEE BARA REMEC Kristina TOPLAK Bara Remec was a Slovenian painter, illustrator, teacher, refugee, climber, and phi­lanthropist. She was born in Ljubljana, studied in Zagreb, and left Ljubljana in 1945 as a refugee. Two years later, she settled in Argentina and started her life anew. In the 1950s, she began to discover the Argentinian South, especially its indigenous peoples. Later, her travels were extended to northern Argentina and neighbor­ing Paraguay. Her paintings reflected the landscapes, people, and colors of these remote places. After two successful decades in the Argentine art world, she stopped exhibiting outside the Slovenian community. The reasons for the withdrawal were manifold, economic, but also political and cultural. She died peacefully in her favorite place, San Carlos de Bariloche. The biography is based on many sources, including the few interviews with the artist and ego-records of her contemporaries. In addition to the methodolog­ical challenges that the author faced when writing the portrait, the focus is on less-er-known data and focal points from the painter’s life, embedded in the gender and identity issues of the time in which she lived. Bara Remec asserted herself in the predominantly male art world and reacted to it, but it would be problematic to call her a feminist. While she never publicly advo­cated women’s rights and equality, from the few mentions of the difficult situation of women in art, we can conclude that she was very aware of women’s problems. In the Slovenian community in Argentina, she was renowned as the best artist, although most people did not understand her art. She was respected for her modesty, per­severance, dedication to work, and often for her selfless and humanitarian actions. Perhaps precisely because of these qualities, she has not been criticized in the com­munity for not taking on the traditional woman’s role as wife and mother. Bara Remec was entirely devoted to art but never quite met the stereotype of a bohemian, liberal, daring artist. She never smoked or was promiscuous. Despite her youthful, rebellious, and spirited nature, she was modest, orderly; she was not a revolutionary in art (Mislej 1999). Neither was she grotesque or provocative in her motifs. She taught the nude, but it is not known that she ever exhibited nudes. Before she arrived in Argentina, there were no elements of folklore or popular culture in her works. The peculiarities and dimensions of the appropriation of indigenous cultural elements in her art would be worth exploring in more detail in the future. DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 53 • 2021 https://doi.org/10.3986/dd.2021.1.05 MARIJA SREŠ, MISIJONARKA, KI JE POSTALA INDIJSKA PISATELJICA: K NOVIM SMEREM PROUCEVANJA MISIJONSKIH SESTER Ana JELNIKAR| COBISS 1.01 IZVLECEK Marija Sreš, misijonarka, ki je postala indijska pisateljica: K novim smerem proucevanja misijonskih sester Prispevek obravnava življenjsko zgodbo misijonarke in nagrajene pisateljice Marije Sreš ter odpira nove poglede na misijonske ženske migracije. Predstavlja spoj verske s posvetno poklicanostjo, ki opredeljuje migracijske poti in literarno ustvarjanje Marije Sreš v Indiji, pri cemer misijonarka-avtorica pogosto izstopa iz predpisanih spolnih vlog. Prispevek njeno zgodbo umešca v širši kontekst katoliške internacionale sedem­desetih let prejšnjega stoletja. Družbeni angažma Marije Sreš temelji na osebni veri v Kristusa, ki ji ponuja legitimacijo za žensko delovanje v misijonih in možnost vecje samorealizacije (tudi s pisanjem). KLJUCNE BESEDE: Marija Sreš, misijonarska literatura, misijonske ženske migracije, ka­toliška internacionala, Indija ABSTRACT Marija Sreš, the Missionary Who Became an Indian Writer: Toward New Trends in Researching Women Missionaries This paper delves into the life story of the missionary and award-winning writer Marija Sreš, opening up new avenues of engaging the subject of female migrations. Its primary concern is to highlight the combined religious and secular calling in the life journey and literary output of this Sister, who often transcended designated gen­der roles. Her story is read against the wider context of the Catholic International of the 1970s. Religion is seen to inspire her social commitment, offering her both social legitimation for female action and agency as well as the possibilities for self-realization (also through writing). KEYWORDS: Marija Sreš, missionary literature, female missionary migration, Catholic International, India | Dr. indijskih študij, znanstvena sodelavka, Inštitut za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana; ana.jelnikar@zrc-sazu.si, https://orcid.org/0000-0002-9541­055X — Clanek je nastal v okviru projekta »Slovenske misijonarke v Indiji: Pozabljeno poglavje v medkulturnih odnosih« (J6-8258), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Re-publike Slovenije. Ana JELNIKAR UVOD V slovenskem prostoru Marijo Sreš (roj. 1943 v Bratoncih) poznamo predvsem kot av-torico kratkih zgodb o vsakodnevnem življenju žensk iz staroselske skupnosti Dun-gri Garasija na severu Gudžarata v Indiji,1 podrobnejši pregled njene biografije pa prica o spoju dveh vrst poklica(nosti): misijonarske in pisateljske. Pisateljico Marijo Sreš je zato treba razumeti po njeni življenjski izbiri in migracijski poti, zaradi katere je kot clanica španske redovniške družbe Las Misioneras de Cristo Jesús / Misijonark Jezusa Kristusa leta 1971 odšla v Indijo. Tam je kot ena redkih Evropejk leta 1976 v Ahmedabadu diplomirala iz gudžaratske književnosti, nato se je, ker je želela delati s podeželskimi ženskami, iz mesta preselila na podeželje. V Sabarkanthi na severu Gudžarata je s krajšimi prekinitvami živela nadaljnjih 35 let, dokler se zaradi nepo­daljšanega misijonarskega vizuma ni vrnila v Slovenijo. Od leta 2010 živi in ustvarja v Beltincih, zunaj samostanske skupnosti. Clanek se posveca kriticnemu vprašanju presecišca verske in posvetne poklica­nosti v ustvarjalnem opusu misijonarke Marije Sreš.2 Dejstvo je, da je Sreš, ko je v Indiji zacela pisati – in pozneje samoiniciativno objavljati – kratke zgodbe o težkih življenjskih razmerah in izkorišcanju sabarkantskih žensk, v mnogocem prestopila okvire misijonskega poklica. Še vec, njene objavljene knjige so pritegnile pozornost uglednih literarnih krogov v Gudžaratu (predvsem moške elite), zaradi svoje drzne vsebine pa so vzbudile precejšnje zanimanje pripadnic indijskega ženskega soci­alnega aktivizma.3 Marija Sreš je bila tako prva katoliška misijonska sestra kot tudi prva tuja državljanka, ki jo je leta 1994 Gudžaratska akademija književnosti (Gujarat 1 Marija Sreš piše in objavlja v gudžaratšcini, anglešcini, španšcini in slovenšcini. Je avtorica petih literarnih del, knjige esejev in spominov. Njena zadnja knjiga kratkih zgodb v slovenšcini je Pod krošnjo stare jablane: Zgodbe žensk z Vzhoda in Zahoda (2015). 2 Z izjemo diplomske naloge Sonje Bezjak (2003) in krajše obravnave v njeni knjigi Kristusove neveste (2011) življenje in literarno ustvarjanje Marije Sreš doslej prakticno ni bilo deležno znanstvene obravnave, saj se izmika ustaljenim pristopom in podrocjem obravnave. Kljub temu da je nagrajevana pisateljica, je literarna stroka pri nas še ni resneje obravnavala. 3 Ugotovitev podajam na podlagi treh datotek v obsegu vec kot 200 strani, na katerih so zbrane vse kritike, odzivi na njeno literarno ustvarjanje in tudi zasebna korespondenca, ki mi jih je predala avtorica. Prevesti sem dala vse kritike, ki so v gudžaratskem jeziku izšle ob izidu njene prve knjige. (Besedila je v anglešcino prevedel dr. Dhaval Kataria, slovenski prevodi so moji.) Med njimi je treba omeniti priznanega gudžaratskega pisatelja Manubhaija Pancholija, ki je v recenziji avtorici pripisal povsem enkraten dosežek, elitisticni literarni srenji pa med drugim zažugal: »Sram nas je lahko, gudžaratske pisatelje, da o razmerah in težavah naših soljudi, ki živijo nedalec od naših okrožij, pravzaprav pripoveduje tujka, kristjanka. Obenem pa smo lahko ponosni, saj je bil s tem povzdignjen gudžaratski jezik.« (Pancholi 1994) Po oceni profesorja književnosti Bhanuja Chaudhurija, pisca spremne besede k njeni prvi knjigi, je avtorici uspelo to, kar ni uspelo še nikomur: »verodostojno opisati notranji svet adivasijk« (Chaudhuri 1994). Med ženskimi aktivistkami je treba omeniti Sonal Suklo in Illaben Pathak. Marija Sreš, misijonarka, ki je postala indijska pisateljica Sahitya Akademi) nagradila s priznanjem za drugo najboljšo knjigo kratkih zgodb.4 Knjiga, ki je prevedena v slovenšcino, španšcino, anglešcino in maratšcino, je danes v Indiji uvršcena med sto najpomembnejših književnih del v gudžaratskem jeziku.5 Da pisanje Marije Sreš v Indiji prištevajo med pomembna dela adivasi (staroselske) književnosti, prav tako ni zanemarljivo. Zato je vprašanje, kako je vera navdahnila avtoricin družbeni angažma in ji obenem ponudila družbeno legitimacijo za žensko delovanje (ang. agency) in možnost samorealizacije in moci, eno kljucnih v pricujo-cem prispevku. Zanimal me je predvsem splet dejavnikov in okolišcin (tako materialnih kot ne­materialnih), ki so Sreš privedli do odlocitve za misijonarstvo in pozneje za pisanje. V njenem primeru sta obe vrste poklicanosti nelocljivo povezani in se medsebojno podpirata; obe izhajata iz potrebe, da si kot Kristusova ucenka v obstojecih hege­monicnih strukturah, najsibo družine, države, samostana najsibo Cerkve, zagotovi doloceno polje svobodnega delovanja in ustvarjanja. Raziskala sem tudi sam potek njene migracijske poti v misijone, kar omogoca vpogled v dolgoletni proces verske formacije, ki traja približno deset let, preden ženska, ki želi postati misijonska sestra, uspešno prehodi pot od kandidature, ko zaprosi za vstop v versko skupnost, preko noviciata, usposabljanja za misijone, ucenja jezikov, študija in pripravništva, do prvih in nato še vecnih zaobljub uboštva, pokoršcine in cistosti. Ker vecji del poti sovpada z njeno vse prej kot premocrtno migracijo iz domacega v novo okolje (v Indijo je prispela prek Španije in ZDA), življenjsko zgodbo Marije Sreš tematiziram s pomocjo relevantnih najnovejših spoznanj tako v migracijskih kot misijonskih študijah, s cimer se odpirajo novi možni pogledi v ženske migracije. ODLOCITEV ZA MISIJONE, POT V INDIJO IN KATOLIŠKA INTERNACIONALA Marija Sreš, leta 1943 rojena v verni družini, je kot druga najstarejša od šestih ot­rok odrašcala na kmetiji v Bratoncih, vasi blizu Murske Sobote v Prekmurju. Kot je povedala v intervjujih in zapisala v spominih, je v uradno ateisticni Jugoslaviji že v otroštvu izkusila številne napetosti med »zasebno vero doma« in »javnim zanice­vanjem te vere« v šoli (Sreš 2017a: 5; 2019: 81). Med odrašcanjem je zaradi krivic in poniževanja v šoli (ceprav je bila med najboljšimi v razredu), vcasih pa tudi nerazu­mevanja doma, ob osamljenosti in bolecini veckrat cutila »zmedo in jezo«, kar jo je le 4 Njena prva knjiga kratkih zgodb, napisana v gudžaratskem jeziku, Girasma ek Dungri (1994), v slovenšcino prevedena kot Tam, kjer kesude cveto (1998). Njena druga knjiga Kavita sathe Sam- vaad (v ang. Talking to Young Women) (1997), ki je izšla v slovenskem prevodu z naslovom Ženska ženski: O ljubezni, lepoti, prijateljstvu in drugih ženskih kvalitetah (2004), je prav tako požela literar- no priznanje, tokrat od Gujarat Sahitya Parishad. Leta 2009 je sledil nov literarni podvig, s kate- rim je Sreš zbrala in zapisala pripovedno izrocilo staroselcev Dungri Garasija, Rajkumari Fulwanti (2009), v anglešcini First there was Woman and Other Stories, v slovenšcini Najprej je bila ženska in druge zgodbe. Knjiga je prejela kar dve nagradi. Za vec podrobnosti glej Jelnikar (2019a). 5 Mednje jo je Gujarat Sahitya Parishad uvrstila ob stoletnici inštitucije leta 2005. Ana JELNIKAR podžgalo v odlocenosti, da bo v šoli še boljša (2017a: 14). Po koncani srednji šoli se je pragmaticno odlocila za študij ekonomije na VEKŠ v Mariboru, ceprav je zares »ljubila književnost« (Sreš 2019: 82). Zavedala se je, da bi bila književnost prevec politicno obtežena, hkrati pa je imela jasno zacrtan cilj: »koncati študij, dobiti dobro službo, postati neodvisna« (Sreš 2017a: 21). »Kot mnogi mladi sem v srednji šoli izgubila vero, a jo znova našla na univerzi. Zacela sem vsak dan prebirati Sveto pismo, Jezusove besede so se me globoko dotaknile in postale moj izziv.« (Sreš 2019: 82) Kot študentka ekonomije v Mariboru, pravi, »ni prav nic iskala moža, ampak raje smisel« (Sreš 2017a: 22). Odreci se vsem družbeno sprejetim vezem – poroki, dru­žini, otrokom – je bil zanjo nacin, kako izkusiti vec in globlje. Že kot mlado dekle si je bila po eni strani na jasnem, da »ljubi življenje prevec, da bi se pustila zapreti za samostanske zidove« (Sreš 2017a: 22), po drugi strani pa jo je sila, kot sama pravi, ki je v njej vzplamtela proti koncu srednje šole, ko je povsem telesno in konkretno zacutila, da Bog je, le še bolj podžgala v želji izkusiti to »nekaj vec« (osebni intervju). Ko je že kot zaposlena izvedela za skupnost redovnic v Španiji, ki delujejo v misijonih in jim ni treba nositi redovniških oblek,6 je bila (od)rešitev na dlani. »Še nikoli nisem cutila takšne srece kot takrat, ko sem se odlocila, da grem služit drugim« (Sreš 2017a: 22). Njena izbira ni imela nic skupnega z obicajnimi razlagami, naj bi ženske »šle za nune« zaradi razocaranja v ljubezni ali kake druge bolecine, ceprav jo je, tako kot vse misijonarke in misijonarje, nagovorilo temeljno svetopisemsko napotilo: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16, 15–18) »Nekega dne mi je nekdo povedal za misijonsko skupnost v Španiji – to so bile Misijonarke Kristusa Jezusa.7 Zacutila sem: ›To je to! Kristusa želim posredovati tudi drugim, hocem jim posredovati podoben smisel, kakor ga je On dal meni!‹« (Sreš 2019: 82) Tako se je Sreš leta 1967 po lastni izbiri in samostojno, celo na skrivaj, da ne bi kompromitirala svoje družine, podala na pot v neznano. Pred tem je morala reci »ne« tako svojemu ocetu, ki je imel zanjo drugacne, precej bolj konvencionalne nacrte, kot delodajalcu, ki jo je skušal zadržati na delovnem mestu s placilom nadaljnjega iz­obraževanja. (Sreš 2017a: 24)8 Iz tega »protofeministicnega« odklona lahko razberemo zametke družbene orientacije, s katero si je Sreš tako znotraj patriarhalno urejene 6 Sreš rada pove, da ni nikoli marala »uniform«. Tega ne smemo razumeti v smislu ohranjanja »praks« zunanje nevidnosti iz Jugoslavije, ampak v smislu nezaupanja do zunanjih znakov posvecenosti, ki bi jo lahko oddaljili od »navadnih« ljudi ali jo navdali z obcutkom drugacnosti oz. vecvrednosti. 7 Ta »nekdo«, kot izvemo iz spominov, je bil »neki duhovnik«. Pozneje izvemo, da je bil to oce Setar iz Maribora, ki je pisal kongregaciji v Španijo, da lahko na zacetku maja pricakujejo prihod vsaj dveh kandidatk iz Jugoslavije. Mariji Sreš je namrec predlagal, da bi šla tja skupaj z Mojco Karnicnik iz Dravograda. (Sreš 2017a: 24–25) 8 Mama je brez besed podprla njeno odlocitev, saj je sama kot mlado dekle imela izkušnjo dela v tujini. Oce je odlocno nasprotoval, ker se po njegovem ženska mora porociti. Najbolj razocaran glede njene odlocitve pa je bil, presenetljivo, župnik Janko Škraban, ki ni mogel razumeti, da bo tako lepa mladenka pustila službo in vse možnosti posvetnega življenja ter postala »nuna«. (Glej Sreš 2017a: 24.) Marija Sreš, misijonarka, ki je postala indijska pisateljica Katoliške cerkve kot tudi v družbi nasploh vselej prizadevala za ustreznejši »ženski prostor« za sprejemanje lastnih odlocitev (glej Sreš 2019: 121–31). Za Marijo Sreš je »poklicanost« pomenila pot v drugacen svet, v katerem se bo morala na novo preizkusiti. Takole zapiše v spominih: »Res je, moške glave so se ob-racale za mano. Bila sem mlada – le 22 – privlacna in neodvisna. Cel svet je bil pred mano. Imela sem dovolj denarja in modnih oblacil. Imela pa sem tudi upanje, ljube-zen in veselje. Dovolj samozavesti, da pustim svet, v katerem sem živela, in stopim v novega, precej drugacnega.« (Sreš 2017a: 23) Skupaj z Mojco Karnicnik9 sta se 4. maja 1967 v Mariboru vkrcali na polnocni vlak proti Dunaju. Obe sta prvic odhajali v tujino. Pot, ki jo je organiziral oce Setar iz Mari-bora (glej op. 15), je v Španijo vodila prek Avstrije, med tedanjo komunisticno Jugo­slavijo in Frankovo Španijo namrec ni bilo diplomatskih vezi. S pomocjo španskega Jezuita Pedra Madariage in slovenskega Jožeta Robleka na Dunaju sta pridobili zaca­sno špansko vizo, pridružila pa se jima je še Slovenka Gretka Koležnik;10 ta je delala v domu za starostnike na Dunaju, ki so ga vodile sestre. (Sreš 2017a: 28–29) Te podrobnosti navajam, da bi podcrtala pomen (katoliških) podpornih mrež – tako ženskih kot moških – s pomocjo katerih je Sreš izpeljala svojo odlocitev za mi-sijone, kar pa ne zmanjšuje njenega pomena akterke, ki se je odlocala prostovoljno, a so na njeno odlocitev sproti vplivale stvarne okolišcine in njeno prilagajanje nanje. Na eni strani je treba njeno zgodbo brati na ozadju 'katoliške internacionale' (ang. the Catholic International) druge polovice 20. stoletja, na drugi pa v kontekstu sodob­nih migracijskih študij, kamor njena življenjska zgodba nedvomno spada. K prvemu vidiku se vrnem v nadaljevanju, drugega pa poudarjam v smislu, da pojav migracij opazuje »kot polje kompleksnega soucinkovanja materialnih in nematerialnih de­javnikov, migrante pa [...] kot subjekte, ki se v njem gibljejo kot zavestni akterji« (Kalc 2020: 22). Zgodba Marije Sreš je šolski primer migracijskega procesa in vecplastnosti motivov zanjo. V tem pogledu je povedna njena lastna poznejša samorefleksija: »Vsa moja leta tukaj [v Indiji] so niz namernih izbir in vsiljenih odlocitev, zavestnih nacrtov in nezavednih potez« (Sreš 2019: 34). Pri njeni migracijski zgodbi seveda ne smemo spregledati specificnega momenta poklicanosti, lahko tudi spreobrnjenja, ki ga ose­ba doživi kot »Božji klic«, da nato prestopi na posveceno pot in se doživljenjsko zave­že slediti Kristusu v uboštvu in pomoci drugim. Gre za doživetje, izkustvo, ki presega mejo pojasnljivega ali domet racionalne odlocitve in pomeni absolutni sine qua non tovrstne življenjske poti. Ta kompleksen preplet dejavnikov shematicna razumevanja migracij težko za­jamejo. Pod vprašaj postavlja marsikatero trdno zasidrano predstavo o ženskem re-dovništvu in tudi o misijonskih ženskih migracijah, na primer trditev, da je odhod vselej povezan s custveno stisko, ki je zacrtala umik iz življenja, ali pa s predpostav­ko, da so se vezi z domacim okoljem z odhodom za vedno pretrgale (prim. Hladnik 9 S. Mojca Karnicnik (MJK) še vedno dela kot misijonarka v Kongu. 10 Gretka Koležnik se je kmalu po prihodu v Španijo vrnila v Slovenijo. Ana JELNIKAR 2020).11 Njeni izbiri je botrovala želja po vecji svobodi in priložnostih, s katerimi bi se lahko osebnostno realizirala, podkrepljena z mladostniškim idealizmom in tudi, kot sama zapiše, »z obcutkom za pustolovšcino« (Sreš 2017a: 28). Po skoraj enotedenski poti prek Italije in Francije – z avtom jih je peljal mlad španski poslovnež – ter številnih vznemirljivih postankih v evropskih prestolnicah so tri mlade kandidatke iz Jugoslavije prispele na prag samostana v baskovskem mestu Javier na severu Španije. Po »cudovitem potovanju« in ne pretirano toplem sprejemu se je »hiša zdela sila temna in neprijazna«. (Sreš 2017a: 30–31) Sledil je prvi mesec strogo nadzorovane »preizkusne dobe«, v kateri se je izkazalo, da v resnici niso bile zaželene, ker naj bi se »tuja dekleta« težko prilagodila. Poleg tega je bil zanje edini nacin podaljšanja vize status politicnih begunk. »Iz domovine nismo zbežale, zato ker so nas preganjali,« užaljeno zapiše Sreš, »od tod smo odšle, zato ker smo si želele služiti Kristusu in se posvetiti njegovi misiji. Kakšne politicne azilantke!« (Sreš 2017a: 33) Drugorazrednemu statusu in strogemu nadzoru navkljub sta se aspirantki Marija in Mojca odlocili, da bosta nadaljevali in skušali razumeti »to drugacno kulturo in drugacne ljudi« z njihovo vecvrednostno mentaliteto, kot pravi sama, izhajajoco iz prepricanja, »da je njihova dežela nekoc vladala svetu!« (Sreš 2017a: 34) Postkolonialna problematika se tu zanimivo preslika v sami Evropi; ne moremo mimo refleksije o konfiguraciji specificnega vmesnega položaja slovenskih/jugoslo­vanskih misijonark v zahodnoevropskih ženskih redovih, kjer so bile v manjšini, ce že ne same. Po drugi strani pa smo lahko prepricani, da je bila osebna identiteta Ma-rije Sreš, ko se je z drugimi evropskimi sosestrami znašla med lokalnim prebival­stvom v Indiji, zabrisana v vseobsegajoco kategorijo »bele Evropejke« in obtežena s postkolonialno diskurzivno prtljago. Obravnavani primer tudi težko razumemo s pomocjo zakoreninjene teze o misijonarstvu-kolonializmu, ki v zgodovini evrop­skega misijonarjenja – posredno ali neposredno – prepoznava sodelovanje s kolo­nialno oblastjo (Frykenberg 2003: 8). Upoštevati moramo, da so bile v evropskem okviru slovenske misijonarke v podrejenem položaju, prihajale so z geografskih in družbenopoliticnih »robov«, ne pa iz mocnih kolonialnih središc.12 Glede na to jih ni mogoce imeti za agent(k)e kolonializacije v kakršnemkoli ocitnem politicnem smis­lu. To jih seveda ne odvezuje kar tako od kulturno-imperialisticnega in pokrovitelj­skega odnosa, niti od obcutka rasne vecvrednosti: navsezadnje so šle v Indijo širit Kristusov evangelij (o avtoricinem razumevanju »evangelizacije« vec v nadaljeva­nju). Zaradi njihovega vmesnega položaja pa je smiselno njihov primer podrobneje 11 Pri nas so misijonske ženske migracije še neraziskana smer migracijskih študij. Med omenjene migrante-misijonarje (v pionirskem obdobju izseljevanja v ZDA) spadajo Friderik Baraga, Andrej Bernard Smolnikar, Franc Pirc in drugi evangelizatorji, medtem ko ženskih imen ne zasledimo nikjer (glej Kalc 2020: 46). 12 Marija Sreš je zadnja v vrsti slovenskih redovnic, ki so prek razlicnih evropskih redovniških skupnosti v 20. stoletju zapustile Slovenijo in se udejstvovale kot misijonske sestre v Indiji (glej Jelnikar 2019b). Marija Sreš, misijonarka, ki je postala indijska pisateljica analizirati ter s tem preseci pretirano poenostavljeno razumevanje misijonarskega delovanja in medkulturnih srecanj nasploh.13 K posebnemu položaju Marije Sreš med drugimi misijonarkami, ki so v Indijo prihajale bodisi iz nekdanjih kolonizatorskih držav bodisi iz drugih delov Indije, pri­speva še, da je idejno ni navdihovalo le kršcansko izrocilo, pac pa tudi socializem (intervju v Žigon 2005: 147–148). Ce je zgodovinska obremenjenost »kolonizatorjev--misijonarjev« izvirala iz t. i. »civilizacijskega« poslanstva, je bila pogojenost vecine indijskega prebivalstva zasidrana v kastnem sistemu, obema pa je primanjkovalo cuta za enakopravno obravnavanje vseh ljudi. »Misijonarji so pogosto pokroviteljski do domacinov,« zapiše avtorica, »do njih [se] obnašajo, kot da so oblastniki in doma-cini njihovi podložniki,« ravnanje, ki se je njej osebno upiralo (Sreš 2019: 96). Pri delu in pisanju Marije Sreš je nujno treba razmišljati ne samo o njenem odnosu do lokal­nega prebivalstva, ampak tudi o razmerju, ki ga je vzpostavila do evropskih sosester. Slednje ji je povzrocalo težave že na zacetku noviciata (v misijonih pa se je le še za­ostrilo): »Zdelo se mi je, da nas niso dovolj spodbujali, le svarili pred nevarnostmi za naš poklic. Vedela sem, da hocem v misijone, ampak življenje v skupnosti z drugimi sestrami se mi je zdelo nadležno.« (Sreš 2017a: 35) Obcutke nerazumevanja in ustrahovanja je novinka poznala že iz otroštva, po­zneje je »z bridkostjo spoznala«, da so me leta samostanskega življenja pahnila nazaj v otroške strahove in zares pomenila regresijo. Ce me je prej mucil strah pred Bogom [privzgojen predvsem pri verouku], me je zdaj pestila narekovana pokoršcina do predstojnic. Otroški strahovi so se vrnili, le da v drugacni obliki. Za nazaj razumem, da se je to zgodilo tudi šte­vilnim drugim sosestram; »vzorna« sestra je slepo ubogljiva, nevidna in brez lastne iniciative. Za vse to pa so nam ponudili ideal Device Marije v popaceni obliki. Dolgo sem potrebovala, da sem še to predelala. Roko na srce, tisto, kar je bilo pri tem od-locilno, je bilo ravno življenje s staroselkami. (Sreš 2019: 143–144) Sreš, ki se je z drugacnostjo soocila že v Španiji, se je zavedla svoje dvojne »determi­niranosti«, ki jo je pozneje prelila v misijonarsko dejavnost, povezano z reformnimi gibanji, predvsem s statusom in pravicami žensk: »Kot Slovenka sem odrašcala v 13 Ženske glasove, ceprav so pogosto potisnjeni na obrobje ali celo utišani, najdemo na vseh ravneh sodobnih imperijev, na položajih najbolj zagrizenih imperialistk ali najbolj nesebicnih osvoboditeljic in zagovornic clovekovega dostojanstva kjerkoli na svetu. Poleg prevladujoce kolonialno-instrumentalisticne teze v akademskem pisanju o kršcanskih misijonarjih obstaja še nasprotni metanarativ o misijonarskem heroizmu, ki pretirano povelicuje t. i. medkulturne dosežke tujih misijonarjev. Pri obeh velja, da misijonar(ka) ne more biti v položaju subalterna (Cox 2002). Vendar pa nas feministicno zgodovinopisje vse bolj opozarja na ocitno spolno neravnovesje v historiografiji misijonov, navaja nas k novim uvidom v kompleksno razmerje med evangelijskim in imperialnim diskurzom, ki v pozitivni luci interpretirajo žensko misijonsko delovanje (glej npr. Midgley 2006; Seton 2009). Ana JELNIKAR Titovi socialisticni Jugoslaviji, ki mi je privzgojila mocan cut za žensko enakopravnost in izobrazbo, ki nam ženskam omogoca samostojnost.« (Sreš 2004: 11) Kot aspirantka v Madridu in Barceloni se je zaradi predstojnice Marie Dolores, ki ji je »pustila veliko svobode«, lahko poglobila v špansko kulturo in zgodovino, kar se ji je poznalo tudi v znanju jezika in novih prijateljstvih (Sreš 2017a: 34–35). Vstopu v noviciat v revolucionarnem letu 1968 je sledila duhovna stiska, saj je, kot zapiše, pri verski formaciji še vedno veljala »stara ideja, da je treba zlomiti kandidatkino samo­zavest (sledec zmotni predstavi o tem, da se mora nauciti ponižnosti v srcu)« (Sreš 2017a: 36). Izhod iz stiske je našla v preucevanju dokumentov Drugega vatikanskega koncila (1962–1965), ki so pozivali k radikalni prenovi globalne Cerkve v duhu moder-nosti, predvsem so jo zanimali dokumenti, ki so se nanašali na misijonarstvo,14 bese­dila Karla Rahnerja in Hansa Kühna ter ideje drugih vplivnih progresivnih teologov. Zaradi resnih debat v njihovi redovni skupnosti, kjer so skupaj dejavno razmišljali o konkretni implementaciji novih idej in pristopov v življenju ter v misijonih, je napo-sled zacutila: »Da, tukaj sem se našla in tukaj želim ostati.« (Sreš 2017a: 35) Po treh letih španske verske formacije in prvih zaobljubah uboštva, pokoršcine in cistosti se je Sreš sama z vlakom za mesec dni vrnila domov, tokrat z zavestjo, »da se je [v njej] vse spremenilo« (Sreš 2017a: 37). Jeseni 1970 so jo za leto dni poslali na nadaljnje usposabljanje v ZDA, kjer se je na Univerzi St. Louis v Missouriju kmalu po prihodu zacela intenzivno uciti anglešcino. Obenem je še naprej sledila reformnemu gibanju v Cerkvi: »To so bila leta po Vatikanskem koncilu, in veliko se je govorilo o ›izbiri za revne‹ in ›osvoboditeljski teologiji‹.15 Ogromno sem brala in se ves cas cutila izzvano s tem, kar mi je prišlo pod roke.« (Sreš 2017a: 39) V tej koreniti prenovi Cerkve se je Marija Sreš navdušeno in odlocno postavila na stran sprememb, eskperimentiranja in svobode, ki jih je sprožil premik od stro­ge uniformiranosti skupnega življenja s centralizirano avtoriteto k vse vecjemu po­udarku na osebni odgovornosti in samouresnicitvi. Pokoncilsko obdobje je prineslo »eksperimentiranje z novimi nacini verskega življenja«, se spominja Sreš, na primer 14 Gaudium et Spes (dobesedno 'veselje in upanje') oz. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sodobnem svetu je dokument, za katerega Sreš pravi, da jo je najbolj nagovoril in vplival na njeno osebno rast ter razmišljanje o misijonskem delu (elektronska korespondenca, 12. 4. 2020). V besedah Carmen M. Mangion: »Gaudium et Spes (Pastoral Constitution on the Church and the Modern World, 1965) je zacrtal dvosmeren odnos med Cerkvijo in sodobnim svetom, povezan z globalno vizijo in, za nekatere, z radikalno enokopravnostjo.« Pregrade med samostanom in svetom so se zrušile in svet je bil naenkrat »Božje kraljestvo«, kot je to razumela neka druga sestra, ne pa nekaj, od cesar je bilo treba bežati (Mangion 2020: 200). Za vec o dokumentih Drugega koncila glej Avsenik (2019). 15 Teologija osvoboditve je gibanje, ki je po Drugem vatikanskem koncilu v Južni Ameriki vzniknilo kot odziv na revšcino in zatiranje revnih. Kršcansko teologijo je združevala z družbenoekonomsko analizo in si prizadevala za politicne pravice zatiranih. Med najvplivnejše teologe tega gibanja sodi dominikanec Gustavo Gutiérrez, avtor knjige Theology of Liberation (1973). Odgovor na revšcino, populariziran pod oznako »opcija za revne«, ni predvidel zgolj tradicionalne pomoci »ubogim«, ampak daljnosežnejši poskus spreminjanja ekonomskih in družbenih pogojev njihove zatiranosti, pri cemer naj bi imeli »zatirani« aktivno vlogo (glej Mangion 2020: 201). Marija Sreš, misijonarka, ki je postala indijska pisateljica s tem, da so redovniki in redovnice živeli pod isto streho in si delili vse »razen po­stelje«. (Sreš 2017a: 39) V iskanju dodatnega zaslužka je krajše obdobje kot varuška delala pri afroameriški družini, dokler je mož nekega dne ni hotel poljubiti in se je komaj izvila. O neprijetnosti je molcala, kakor je molcala tudi, ko je pozneje opazila istospolna nagnjenja v zaprtem samostanu, kamor jo je predstojnica poslala skrbet za starejše redovnice. »Da, tudi to je bilo življenje,« si je mislila, medtem ko se je vanjo v skupnosti ponovno naselil obcutek osamljenosti, kot sama pravi. (Sreš 2017a: 41) Premagovala ga je s še bolj zagrizenim študijem, a se je najvecji pozitivni premik v pocutju in samozavesti zgodil, ko se je, kot zapiše, »zaljubila!«, »no, le malo,« saj casa za kaj vec ni bilo (Sreš 2017a: 40). »Bil je profesor na univerzi, star nekje 30 let, in zelo zavzet za vprašanja pravicnosti, posebej proti vojni v Vietnamu. V njegovem razredu smo obravnavali pravice v svetu, mirovniška gibanja, clovekove pravice in vse druge kljucne aktualne teme.« (Sreš 2017a: 40) Ob tem, da sta pila kavo in se pogovarjala, sta vodila še mirovne pohode. V prepletenosti zasebnega in javnega, tudi lokalnega in globalnega ter religiozne­ga in sekularnega, ki jih namenoma poudarjam, je treba iskati pomemben kljuc k najnovejšim smerem preucevanja življenjskih izkušenj redovnic v Katoliški cerkvi.16 Razkrivanje individualnih zgodb sester – vpogled v njihova subjektivna cutenja in razmišljanja – v raziskave vnaša toplino, cloveškost in realizem. Ne le to, opozarja Carmen M. Mangion, žensko redovništvo, bodisi aktivno bodisi kontemplativno, je treba brati v luci transnacionalnih tokov in družbenih gibanj njihovega casa. Poveda-no drugace, moderni svet v samostanu in sestre v svetu sta dve plati istega kovanca. Ne moremo – in ne smemo – ju razumeti loceno (Mangion 2020: 32–33). Zgodbo Marije Sreš je treba razumeti v okviru širšega pojava, ki se je zacel obli­kovati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v ženskih verskih skupnostih po vsem svetu – tega, cemur Mangion pravi »katoliška internacionala«. Na temelju diskurzov socialne pravicnosti in pod vplivom teologije osvobodit­ve ter raznih sekularnih gibanj revolucionarnih šestdesetih let so nosilke katoliške internacionale prodorno razmišljale o obstojecih družbenoekonomskih strukturah, odnosih med spoloma in dinamiki moci ter avtoritete, ne samo v samostanih, ampak tudi v širšem svetu (Mangion, neobjavljeno). »Redovnice so si, enako kot feministke,« zapiše avtorica, »vzele pravico definirati svoje mesto tako v sekularnem kot katoli­škem svetu« (Mangion 2020: 33–34). Ce je to na eni strani pomenilo vecje »priznava­nje lastne ženstvenosti in seksualnosti, povezanih s poglabljanjem vere«, je na drugi redefiniranje solidarnosti z revnimi in zapostavljenimi pri nekaterih posameznicah spodbudilo povsem nova, eksperimentalna prizadevanja za enakopravnost in pravic­nost (pri cemer ne gre avtomaticno predvidevati eksplicitne feministicne ali politicne agende). Slednje se je po novem odvijalo v tesni interakciji z lokalnim prebivalstvom (Mangion 2020: 33–34). 16 Katoliške misijonarke so kljub dejstvu, da je njihova prisotnost v Cerkvi in misijonih že od samega zacetka nezanemarljiva, v polju akademskega pisanja, ki se ukvarja z misijonarsko zgodovino, še vedno najmanj izpostavljene in obravnavane akterke. Ana JELNIKAR ŽIVLJENJE IN DELO S STAROSELKAMI; KAKO JE MISIJONARKA POSTALA ŠE PISATELJICA Da bi razumela svojsko pot Marije Sreš, sem ob prikazu njene življenjske zgodbe po­udarila pomen posebnega položaja in kulturne dedišcine, ki ju je misijonarka pri­nesla s seboj iz Jugoslavije. Pri njenem prizadevanju za svobodnejši ženski prostor tako znotraj kot zunaj Cerkve sta bili odlocilni njena sposobnost samorefleksije in vživljanja v drugacnost. V nadaljevanju pokažem, da je bilo ravno svobodomiselno, necenzurirano pisanje pri tem odlocilen dejavnik in dejavnost. Pred tem pa naj do konca predstavim njeni migracijsko pot in socasno versko formacijo. Po desetih mesecih v St. Louisu – izkušnji, ki je Mariji Sreš »odprla pogled na svet [in] bila vecja od katerekoli izkušnje, ki [jo je] imela doslej« (Sreš 2017a: 41) – je bila misijonarka pozvana, da zaprosi za indijsko vizo.17 Po drugi svetovni vojni, ko je Indi­ja, nekdanja kolonija, dosegla neodvisnost, je zaradi sporne preteklosti tujim misijo­narjem prepovedala vstop v državo, v sedemdesetih letih pa se je odprla majhnemu številu tujih misijonarjev.18 Zaradi tesnih politicnih stikov med Nehrujevo Indijo in Titovo Jugoslavijo v gibanju neuvršcenih so Sreš izdali vizum, ki jo je leta 1971 pripe­ljal v zahodnoindijsko državo Gudžarat (in ki ga je morala vsako leto podaljševati). Podžgana z aggiornamentom se je zavezala, da bo njeno prednostno delovanje skrb v prid revnim – predlagana »opcija« papeža Pavla VI. To je storila kot Kristusova ucenka, pri cemer se je njen katoliški etos oplajal z modernimi liberalnimi idejami o družbeni pravicnosti, podkrepljenimi z izkušnjo socializma. Ravno na tem prese-cišcu osebne vere in posvetnega družbenega aktivizma lahko razumemo njene be-sede: »Kraljestvo je duhovna in ne politicna resnicnost.« Tako misijonarjenje ne sme in ne more (vec) biti »širjenje Cerkve«, ugotavlja Sreš, »ampak predvsem ›oznanjanje nebeškega kraljestva‹ v smislu naznanjanja družbe, v kateri bi vsi prakticirali pra-vicnost, usmiljenje, velikodušnost, zvestobo, ljubeznivost itn.« Seveda pa je edino smiselno, da se »njegova oblika«, kot nadalje zapiše, »udejanja v spremenjeni druž-bi«. (Sreš 2019: 84) Zato Sreš »evangelizacijo«, to tradicionalno os misijonarskega poslanstva pridobivanja kršcenih duš, razume povsem drugace in konkretno, oz., kot zapiše sama: Moje delo s staroselkami je bilo veliko manj oprijemljivo, kot je sicer klasicno misi­jonarjenje, saj nisem vodila šole niti internata ali klinike, ceprav so na naših obmocjih potekale te dejavnosti, ki so jih vodile naše sestre. Svoje delo z ženskami sem opisala kot »hojo vštric z njimi«, kar pomeni, da sem se trudila hoditi z enakim korakom, kot so hodile one. Nisem jih silila, naj naredijo to ali ono, ker bi mislila, da je to zanje boljše. (Sreš 2019: 86) 17 Prvotno naj bi šla na Japonsko, potem pa se je nenadoma pokazala možnost Indije. 18 Najvec slovenskih misijonarjev in misijonark je odtlej odšlo v Afriko, predvsem na Madagaskar (Žigon 2005: 25). Marija Sreš, misijonarka, ki je postala indijska pisateljica Ker se je zavedala evropske pogojenosti »vzvišenega« razumevanja misijonske pokli­canosti, se je spraševala, koliko so tuji misijonarji zares razumeli potrebe in želje ljudi, h katerim so šli, in koliko so bile njihove »metode« pravilne. Pogoj prave »medkul­turnosti«, kar misijonarjenje v tuji deželi zahteva, meni misijonarka, je, da se najprej zavemo lastnih, tudi zgodovinsko in kulturno pogojenih omejenosti. Tudi zato se je želela potopiti v drugacno okolje, ali se, povedano z avtoricinimi besedami, » ›znova roditi‹ v novem jeziku, novi geografski lokaciji, sredi novih ljudi. [...] Gre za utelešenje, ki ga poznamo kot ›beseda je meso postala‹.« (Sreš 2019: 85) Njeni odlocitvi za študij gudžaratskega jezika na St. Xavier College v Ahmedaba­du je poleg želje delati v vaseh, za kar je morala biti jezikovno usposobljena, botroval še pragmaticni vidik, povezan s podaljšanjem vizuma (Sreš 2017b: 8).19 Z drugo diplo-mo v žepu je leta 1976 dokoncno prispela v Sabarkantho: Iz šole za bogate otroke v mestu [dekliške šole Nirmala v Rajkotu, kjer je nekaj casa sprva poucevala pretežno hindujska dekleta iz srednjega razreda, op. A. J.] sem se tako preselila v preprosto bivanjsko okolje na gudžaratskem podeželju v severni In-diji in v tistih vaseh delala s staroselkami. Stopile smo skupaj in se organizirale, da bi pridobile državne podpore in projekte, ustanovile smo zadruge in izvedle tecaje opismenjevanja. (Sreš 2019: 85) Prav v tecajih opismenjevanja je Sreš dobila spodbudo za pisanje; staroselke so ji ob branju same predlagale, naj napiše »nekaj resnicnih zgodb o njih«, ki bi zamenjale »tiste iz ucbenikov, ki jim niso bile všec« (Sreš 2019: 97–98). Kljub temu da delovni program ni predvideval tovrstne dejavnosti, se je Sreš na pobudo dejavno odzvala, pri prelivanju svojih izkušenj na papir pa je kmalu zacutila, kako pisanje zanjo po­staja eksistencialno sredstvo (samo)refleksije, ki ji pomaga, da vedno znova osmisli svoje pocetje. »Vcasih, ko se zavem globin njihovih stisk in bolecine, me custva po­polnoma prevzamejo in pisanje je zame gotovo eden od nacinov, da sploh preži-vim, ker v moje odnose z ljudmi prinese malo oddaljenosti, malo objektivnosti.« (Sreš 2019: 98–99) V pisanju Marije Sreš je avtobiografska izkušnja poglavitni vir ponovnega spra­ševanja vzgibov in namer misijonarke kot ženske, ki sledi Kristusu. Preplet njenega življenja in dela zato ponuja dragocen kljuc za razumevanje ženskega delovanja v misijonski problematiki.20 Sreš, ki zase pravi, da si »ne izmišlja likov in dogodkov«, temvec piše »iz resnicnosti« (Sreš 2019: 98–99), sledi napotku, ki ga ponuja Hélčne 19 Pozneje se je izkazalo, da si s knjižno gudžaratšcino v vaseh ne more kaj dosti pomagati, tako da se je priucila še staroselskega dialekta kali boli. 20 V zgodovini katolicizma izjemnih katoliških avtoric ne primanjkuje. Med njimi so bile Julian of Norwich, domnevno prva angleška piska, Hildegarda iz Bingna, Terezija Avilska in nedolgo tega tudi Mati Terezija, ki jo je Cerkev – tako kot vse naštete – nato kanonizirala. Ce so bili njihovi zapisi deležni znatne pozornosti, so redovnice današnjega casa (še zlasti tiste, ki so se v iskanju ustreznega nacina izražanja zatekle tudi k leposlovju) tako rekoc neraziskane. Ana JELNIKAR Cixous, naj se »ženska vpiše v besedilo«, naj »v besedilu poda sebe [...], in sicer s svo­jim lastnim gibanjem« (Cixous 2005: 7). V tem ravna po osnovnem principu umetni­ške prakse, pa vendar kot misijonska sestra – zaprisežena poslušnosti in zapovedani spodobnosti – s svojim pisanjem tvega razburjenje. 21 Avtorica je v svojih avtobiografskih zapisih in kratkih zgodbah izjemno drzna; nacenja teme, ki se radikalno odmikajo od katoliškega pojmovanja morale, na primer seksualnosti in istospolne ljubezni (glej npr. Sreš 2015: 213–236). Njena kratkoprozna dela, v katerih realisticno upodablja izkušnje staroselk, nam razkrivajo težak vsak­danjik najbolj odrinjenega in spregledanega segmenta indijske družbe, pri cemer pokaže, da sta ekonomsko in spolno izkorišcanje dve plati istega kovanca. Svoje iz­kušnje z misijonskimi podvigi, od tecajev opismenjevanja, registracije ženske mlecne zadruge, uprizarjanja dramskih iger, do pridobivanja vladnih projektov in pravicno placanega dela, prevaja v živi jezik dokumentarne proze in bralcem omogoca vpog-led v »perece dileme adivasijk, njihovo bolecino in razmišljanja«, kot je v recenziji njene prve knjige med drugim zapisal Vinayak Jadav (2016: 9).22 V zgodbah avtori-ca veckrat nastopa v razlicnih literarnih avatarjih, na primer v liku socialne delavke ali neporocene ženske, vcasih pa tudi povsem nezamaskirano v prvoosebni pripo­vedi. Ta strategija avtoricinih avatarjev ji pušca pomemben prostor samorefleksije, omogoca pa tudi samokritiko.23 Pri tem seveda ni brez specificne »agende«. Gre ji za to, da bi se »njene« ženske, kot jim rada pravi, ekonomsko postavile na noge do te mere, da bi se lahko uprle zatiralskim praksam in prišle do vecje družbene veljave ter vsestranskega izboljšanja življenjskih razmer za svoje družine. Zato so zgodbe obenem »stvarni« prikaz življenj in prizadevanj sabarkantskih žensk kot tudi avtorice same. K prepricljivosti njenega pisanja zagotovo pomembno prispeva, da avtorica redkokdaj zapade v pokroviteljski, moralizirajoci ton.24 V tem se radikalno razlikuje od prevladujoce struje v vecini preteklega misijonarskega pisanja. Ce kaj, potem literarno ustvarjanje Marije Sreš sodi med katoliške sestre in av-torice, katerih dela so bila nedavno objavljena v knjigi s povednim naslovom, ki se v prevodu glasi Neposlušne katoliške nune: Zgodbe sester (DelRosso idr. 2017). Literarni zbornik pripovedi in zapisov redovnic v prozi, poeziji, dramatiki in esejistiki nakazuje pomembno spremembo v nacinu obravnavanja in predstavljanja literarnih besedil katoliških sester širšemu – laicnemu in literarnemu – obcinstvu. Obrat k osebnim zgodbam, lahko tudi intimnim izpovedim, je v misijonarski literaturi obenem obrat k 21 »[Ž]ivljenje sestre je zelo nadzorovano, in to na številne skrite nacine, pisanje moje vrste ni ravno nekaj, kar bi se spodbujalo« (Sreš 2019: 96). Veckrat je morala svojim predstojnicam in sosestram pojasnjevati, »zakaj ›trati‹ cas za pisanje« (Sreš 2019: 98). 22 V anglešcino prevedel Dhaval Kataria, slovenski prevod je delo avtorice clanka. 23 V eni od zgodb na primer neporocena Goriben izgublja potrpežljivost nad tem, kako pocasi se stvari premikajo v smeri, ki si jo je zacrtala: »Te ženske me spravljajo na rob obupa!« Nato se pojavi glas staroselke Rangli, ki od nje zahteva vec pravega razumevanja: »Goriben, kaj pa ti veš o tem? Te je kateri moški že udaril? Ne? Kaj pa ti veš, kako to boli!« (Sreš 1998: 105) 24 Žal na tem mestu ni prostora za podrobnejšo analizo njenih kratkih zgodb, na podlagi katere bi bilo mogoce trditev konkretneje utemeljiti. Marija Sreš, misijonarka, ki je postala indijska pisateljica dragocenemu viru celovitejšega razumevanja aktivne vloge in lastnega dojemanja sester kot žensk v Cerkvi. Tovrstno pisanje je bogato gradivo za raziskovanje njihove­ga spopada s patriarhatom, z nepravicnostjo in neenakostjo znotraj in zunaj institu­cije, v kateri vladajo moški.25 SKLEP V prispevku skušam pokazati, kako je življenjsko zgodbo in migracijsko pot misijo­narke-pisateljice Marije Sreš mogoce razumeti kot preplet osebnih okolišcin in mo-tivacij s širšimi mednarodnimi družbenimi tokovi tako v sekularnem kot verskem okolju sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Avtoricin družbeni angažma temelji na veri v Kristusa, ki ji obenem zagotavlja legitimacijo za žensko delovanje v misijonih in možnost vecje samorealizacije – tudi s pisanjem. Zato je treba njeno odlocitev za pisateljski poklic razumeti kot specificno razmerje med »božjim poslanstvom« in tu­zemskim služenjem, pri cemer si pisateljica jemlje pravico, da sebe osmisli z avtobio­grafsko dokumentarno fikcijo in necenzurirano samoizpovedjo. Pogledi na evrop­ske misijonarje, ki ostajajo zavezani kolonialno-instrumentalisticni tezi, so v primeru Marije Sreš neustrezni, kot tudi prevladujoca razumevanja misijonarske literature v smislu propagande. Glas, ki se že od samega zacetka ni uklanjal moškim avtoritetam in a-priori družbenim pravilom, razmišlja po svoje. Iz svojega specificnega vmesnega položaja Evropejke v Indiji, ki prihaja iz nekdanje socialisticne Jugoslavije, si misijo­narka kroji vlogo, ki noce biti povezana s statusom in z mocjo. Iz pocasnega in po­stopnega vživljanja v drugacnost vznikne pisanje, ki ga lahko umešcamo med femi­nisticne misijonarske pripovedi kriticne presoje in samoodkrivanja, praks, ki so vselej obstajale kot le deloma priznana protiutež misijonarski triumfalnosti. Prav ta struja osebnoizpovednega ženskega pisanja v misijonarski literaturi si v akademskem sve­tu zasluži vec kriticne pozornosti in obravnave, kot je je bila deležna doslej. 25 Seveda niti za trenutek ne namigujem, da so tovrstno »samoizpovedno« literaturo pisale izkljucno ali pa vecinoma misijonarke; primerov samokriticnega pisanja moških, kot so bili npr. Thomas Merton, Bede Griffith, Daniel Berrigan, Ernesto Cardenale in drugi, med sodobniki je treba omeniti jezuita Myrona Pereiro, avtorja romana Mission to Sabarkantha (Ahmedabad: Anand Press, 2018), katerega zgodba in glavni lik tuje misijonarke Rinaben se v celoti naslanjata na življenje in delo Marije Sreš s sabarkantskimi ženskami. Vendar pa se pricujoca razprava osredotoca na ženske, ki so izpolnjevale dvojno vlogo misijonark in pisateljic. Ana JELNIKAR LITERATURA Avsenik Nabergoj, Irena (2019). The Mission of the Church in Dialogue with Non­-Christian Religions. Dve domovini / Two Homelands 50, 15–32, https://doi.org/ 10.3986/dd.v2019i50.7456. Bezjak, Sonja (2003). Disidentstvo v katoliških ženskih redovih. Diplomsko delo. Fa-kulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Bezjak, Sonja (2011). Kristusove neveste. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede Univer­ze v Ljubljani. Cixous, Hélčne (2005). Smeh Meduze. Ljubljana: Društvo Apokalipsa. Cox, Jeffrey (2002). Imperial Fault Lines: Christianity and Colonial Power in India, 1818– 1940. Stanford, California: Stanford University Press. DelRosso, Jeana, Leigh, Ecke, Kothe, Ana (2017). Unruly Catholic Nuns: Sisters' Stories / Neposlušne katoliške nune: Zgodbe sester. Albany, New York: State University New York Press. Frykenberg, Robert Eric (2003). Christians and Missionaries in India: Cross-Cultural Communication since 1500. London: Routledge. Hladnik Milharcic, Mirjam (2020). I. Življenjske zgodbe. Doba velikih migracij na Slo­venskem (ur. Aleksej Kalc, Mirjam Milharcic Hladnik, Janja Žitnik Serafin). Ljublja­na: Založba ZRC, ZRC SAZU, 367–452. Jadav, Vinayak (2016). Manas lekhe mapela narikhamirni katha [The Story of Femi­nine Spirit Measured in Human Terms]. Izv. gudžaratišcina. Adilok, Jan–Feb, 8–11. Jelnikar, Ana (2019a). »Sama stojim pred svojim Bogom«: Svojska pot misijonarke in pisateljice Marije Sreš. Marija Sreš: Misijonarka pripoveduje. Ljubljana: Buca, 9–23. Jelnikar, Ana (2019b). Slovene Women Missionaries in India: Contexts, Methods, and Considerations. Dve Domovini / Two Homelands 50, 7–14. Kalc, Aleksej (2020). I. Zgodovinski, socialni, gospodarski in politicni vidiki migracij na Slovenskem. Doba velikih migracij na Slovenskem (ur. Aleksej Kalc, Mirjam Milhar-cic Hladnik, Janja Žitnik Serafin). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 21–253. Mangion, M. Carmen (2020). Catholic Nuns and Sisters in a Secular Age; Britain, 1945– 90. Manchester: Manchester University Press. Mangion, M. Carmen (neobjavljeno). Local and Global: Religious Institutes, Catholic Internationalism and the Peru Mission. Europe’s Internationalists: Rethinking the Short Twentieth Century (ur. Jessica Reinisch, David Brydan). London: Bloomsbury (pricakovano 2020). Midgley, Clare (2006). ‘Can Women Be Missionaries? Envisioning Female Agency in the Early Nineteenth-Century British Empire.’ Journal of British Studies 45/2, 335–358. Pancholi, Manubhai (1994). Girasma ek Dungri. Nirikshik. Rogelja Caf, Nataša (2019). A Life in Letters: An Anthropological Reflection on the Correspondence of Slovene Missionary S. Conradina Resnik. Dve domovini / Two Homelands 50, 89–108, https://doi.org/10.3986/dd.v2019i50.7460. Marija Sreš, misijonarka, ki je postala indijska pisateljica Seton, Rosemary (2013). Western Daughters in Eastern Lands: British Missionary Women in Asia. Santa Barbara, California: Praeger. Sreš, Marija (1998). Tam kjer kesude cveto: Zgodbe misijonarke iz Indije. Celje: Mohorje­va družba. Sreš, Marija (2004). Doma sem, kjer je moje srce. Celje: Mohorjeva družba. Sreš, Marija (2015). Pod krošnjo stare jablane: Zgodbe žensk z Vzhoda in Zahoda. Ljub­ljana: Iskanja. Sreš, Marija (2017a). Reminiscences–1. The Early Years. Beltinci: Marija Sreš; Mumbai: Myron J. Pereira. Sreš, Marija (2017b). Reminiscences–2. Introducing Sabarkantha. Beltinci: Marija Sreš; Mumbai: Myron J. Pereira. Sreš, Marija (2019). Misijonarka pripoveduje. Ljubljana: Buca. Žigon, Zvone. 2005. Ljudje odprtih src: Slovenski misijonarji o sebi. Ljubljana: Založba ZRC. Ana JELNIKAR SUMMARY MARIJA SREŠ, THE MISSIONARY WHO BECAME AN INDIAN WRITER: TOWARD NEW TRENDS IN RESEARCHING WOMEN MISSIONARIES Ana JELNIKAR The paper analyzes the life story and migrant journey of the Slovenian missionary Maria Sreš (b. 1943), who went to India as a member of Las Misionares de Cristo Jesu´s in 1971. She spent four decades working among the women of the Dungri Garasiya Bhil tribe in north Gujarat, setting up various schemes intended to bring economic independence and self-worth amongst the adivasi women. Sreš also obtained a degree in Gujarati literature and became a writer in the Gujarati language. Her first collection of short stories Girasma ek Dungri (To Survive and to Prevail, 1994), which describes the hardships and exploitation of Sabarkantha women, received a major literary award from Gujarat Sahitya Akademi. Sreš went on to write six more books, receiving further awards. In 2008, the Indian government did not extend her mis­sionary visa. She was forced to return to her native Slovenia, where she now lives and continues to write, outside the convent. Sreš’s life story presents us with a unique case study of a Slovenian missionary sister turned award-winning Indian writer. Invested equally in a religious and a secular calling, her life journey challenges the still-prevalent categories in academic approaches to Christian missionaries. Her distinct position of in-betweenness as a European woman in India hailing from socialist Yugoslavia, as opposed to strong ex-imperialist centers, makes the colonial-instrumentalist thesis in her case obso­lete. Instead, the paper engages relevant concepts from migration studies, whereby migration is seen as a field of complex interactions conjoining material and immaterial factors, and in which migrants are seen to traverse that field as conscious actors. The more recent scholarship that views women missionaries as active agents of societal change who can position themselves as women in the Church is also seen to be more appropriate in her case, not the least because Sreš took up grass-roots initia­tives and became a published author. Her life story is further read against the wider context of the Catholic International of the 1970s to show how women missionaries started to occupy a more prominent place in the secular world, also influenced by the revolutionary 1960s. Religion is indeed seen to inspire Sreš’s social commitment, her experimental work with the Sabarkantha women, offering her both social legitimation for female action as well as the possibilities for self-realization (also through writing). Finally, the paper invites further research showcasing feminist missionary narratives of ques­tioning and self-discovery, which must have always existed as an under-acknowl­edged counterpart to missionary triumphalism. ESSAYS AND ARTICLES DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 53 • 2021 https://doi.org/10.3986/dd.2021.1.06 EVROPSKI MEJNI REŽIM: TIHOTAPLJENJE LJUDI IN PARADOKS KRIMINALIZACIJE SOLIDARNOSTI Jelka ZORN| COBISS 1.01 IZVLECEK Evropski mejni režim: Tihotapljenje ljudi in paradoks kriminalizacije solidarnosti Clanek razpravlja o tihotapljenju ljudi v kontekstu evropskega mejnega režima. Oriše teptanje pravice do azila, razcleni demonizacijo tihotapcev in prikaže paradoks kri­minalizacije solidarnosti. Kot tržna nelegalna storitev se tihotapljenje ljudi bistveno razlikuje od solidarnosti z ljudmi na poti. Protitihotapska zakonodaja pa ukinja raz-like med tihotapljenjem in solidarnostnimi praksami, saj materialna korist ni nujen element kriminalizacije pomoci pri migraciji. Ugotavlja, da »nasilne meje« in državni pregon antagonizem tihotapstvo-solidarnost umešcajo na isti kontinuum in da so solidarnostne prakse upor proti nasilnim mejam, tihotapljenje pa njihov ucinek. KLJUCNE BESEDE: migracije, nasilne meje, azil, solidarnost, tihotapljenje ljudi, aktivizem ABSTRACT The European Border Regime: People Smuggling and the Paradox of the Criminalization of Solidarity The article discusses people smuggling within the European border regime, namely, the right to asylum, the demonization of smugglers, and the paradox of the crim­inalization of solidarity. As a commercial, illegal service, people smuggling can be seen as the opposite of solidarity with people on the move. Anti-smuggling laws blur their differences since the material benefit of helping people on the move does not qualify as criminal activity. The author presents the embeddedness of the smuggling-solidarity antagonism within the context of violent borders and state persecution. She concludes that solidarity practices are protests against, whereas smuggling is the effect of violent borders. KEYWORDS: migration, violent borders, asylum, solidarity, people smuggling, activism | Dr. sociologije-socialnega dela v skupnosti, izredna profesorica, Fakulteta za socialno delo Univer­ze v Ljubljani, Topniška ulica 31, SI-1000 Ljubljana; jelka.zorn@fsd.uni-lj.si, https://orcid.org/0000­0001-8438-7596 — Clanek je nastal v okviru projekta »Evropski režim iregulariziranih migraciji na periferiji EU: Od etnografije do pojmovnika« (Hrvatska zaklada za znanost, IP-2019-04-6642) in raziskovalnega projekta »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vkljucevanja in socialne pravicnosti v Sloveniji« (ARRS, P5-0058). — Za dragocene komentarje se zahvaljujem Uršuli Lipo­vec Cebron, Eli Meh, Maji Ivacic in Asji Hrvatin. Za možnost intervjujev z obsojenimi in s socialnim delavcem se zahvaljujem Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Jelka ZORN UVOD Kot smo videli v Avstriji in Sredozemlju, tihotapljenje migrantov ni samo umazan posel, temvec množicni umor. (Donald Tusk, predsednik Evropskega sveta, 31. 8. 2015)1 Nadzor migracij na evropskih mejah je del strukturnega nasilja; je odraz razmerij moci v postkolonialnem kontekstu, kjer bogate države omejujejo gibanje ljudi iz revnejših držav (Jones 2017). Kot ilustrira citat takratnega predsednika Evropskega sveta, je odgovornost za ranljivost in umiranje ljudi na poti pripisana tihotapcem. Razbitje tihotapskih združb je evropska politicna prioriteta s širokim družbenim kon­senzom (Evropska komisija, Migracije in notranje zadeve 2020). V javnem diskurzu so tihotapci neredko izenaceni s trgovci z ljudmi (tj. modernim suženjstvom),2 kar izkrivlja razumevanje vzrokov tihotapljenja in odnosov med tihotapci in migranti. Te naracije tihotapljenja ne opredeljujejo kot organiziranje pobega na varnejša ozem­lja, ampak kot »zlorabo nesrece« migrantk_ov, v javnost pa pronicajo le negativni primeri (Mocnik idr. 2002; Zhang idr. 2018). V zgodovinski perspektivi tihotapljenje vidimo v drugacni luci, zlasti kadar be-sedo »tihotapljenje« zamenja drug termin, npr. »pomoc pri pobegu«. Na tiste, ki so med nacizmom pomagali Judom, Judinjam in drugim preganjanim osebam, danes gledamo kot na heroje oziroma herojinje.3 Njihova dejanja so vkljucevala skrivanje ljudi, ponarejanje dokumentov, skrivno prevažanje in druge nacine organiziranega pobega na varnejša ozemlja. Šlo je tako za clovekoljubne prakse kot placane storitve, prve si utirajo pot v javni spomin, druge so utonile v pozabo. Ilustrativen je casopisni clanek, objavljen v Slovencu 2. marca 1941, ki poroca o »navalu Judov na našo mejo« in tihotapljenju judovskih beguncev. Opiše akcijo orožnikov pri razkrinkanju tihotap­cev: tihotapce so zadržali v zaporu, judovske begunce pa poslali nazaj cez mejo v Avstrijo, od koder so jih nacisti deportirali na Poljsko (najverjetneje v nacisticna tabo­rišca). Diskurz o tihotapljenju je enak kot danes: o posledicah potiskanja beguncev nazaj cez mejo in o tem, da so tihotapci organizirali pobeg za preživetje, se avtor clanka ne sprašuje. Bistveno je bilo, da so tihotapce ujeli. Življenja judovskih begun-cev so ogrozili orožniki, ne tihotapci. Državni pregon in z njim usklajeno medijsko porocanje krepita poenostavljeno crno-belo podobo nasilnega in pohlepnega tihotapca (Zhang idr. 2018). To reducira-no demonizirano podobo lahko opredelimo kot mit o zlobnem tihotapcu. Dobicek 1 https://www.delo.si/novice/slovenija/cerar-begunce-moramo-sprejeti-brez­ strahu.html (15. 12. 2019). 2 Trgovina z ljudmi je suženjstvo, ker gre za neprostovoljna razmerja in prisilno delo. Kljucna znacilnost je izkorišcanje, ki se nadaljuje tudi po selitvi, ni pa niti nujno, da prehaja državne meje (Bucar Rucman 2014). 3 Gl. Šumi, Luthar (2016) in biografske zgodbe Irene Sendler, Variana Frya, Diane Budisavljevic idr. Evropski mejni režim: Tihotapljenje ljudi in paradoks kriminalizacije solidarnosti je bistveni element demonizacije tihotapstva, ni pa to nujni kriterij za kvalifikacijo kriminalnega dejanja na sodišcu. Tretji clen 308. clena se glasi: Kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali prebivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju ali kdor dva ali vec takih tujcev za placilo nezakonito spravi cez mejo ali ozemlje države, se kaznuje z zaporom do petih let in denarno kaznijo. (Kazenski zakonik RS, poudarek avtorice) Besedico »ali« sem podcrtala, ker doloca, da element placila nezakonitega spravljanja na ozemlje ni nujen, da bi bilo neko dejanje kvalificirano kot kriminalno. To pomeni, da zakon zabriše razliko med tihotapljenjem in clovekoljubnimi oziroma solidarno­stnimi praksami (Allsopp 2017). Protokol ZN proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku (2000) državam podpisnicam nalaga kriminalizacijo tihotapljenja le kot dejavnost, ki organizatorjem prinaša dobicek oziroma materialne koristi, medtem ko so evropske zakonodajne smernice iz leta 2002 (t. i. facilitator package)4 in zakoni v posameznih državah EU dvoumni, kot kaže tudi slovenski primer (Carrera idr. 2018). Najprej predstavim raziskovalno metodologijo, nato pa poudarim antagonizem mednarodne zašcite in »nasilnih meja«. Koncept je Reece Jones (2017) v istoimen-ski študiji (Nasilne meje) razvil za poimenovanje prepleta strukturnega, zgodovinsko umešcenega ter neposrednega nasilja, povezanega z mejnimi režimi. Eden od simp­tomov nasilnih meja je tihotapljenje. Predstavim ga kot kompleksno dejavnost, kot jo vidijo tihotapci, in ne, kot je opredeljena v državnih politikah boja proti tihotap­ljenju ali kot se pojavlja v medijskem diskurzu. Tihotapci niso homogena skupina. Navajam vmesne vloge, ko so tihotapci obenem begunci, ter nacin, kako državni pregon obicajne prevozne in druge storitve spreminja v tihotapske. Podajam primer, v katerem je tihotapljenje opredeljeno kot politicni aktivizem. Na koncu se ukvarjam še s praksami solidarnosti, ki so zaradi državnega preganjanja prav tako skrite in stig­matizirane kot tihotapljenje. METODOLOGIJA Perspektivo svobode gibanja, »pravice do pravic« (Arendt 2003), sem razvijala v dveh desetletjih raziskovanja in aktivizma na podrocju migracij.5 Opazovanja z udeležbo 4 Facilitator package sestavljata: Facilitaton Directive (Direktiva Sveta 2002/90/EC od 28. novembra 2002 opredeljuje pomoc pri neavtoriziranem vstopu, tranzitu in bivanju, OJ L 328) in Framework Decision, Svet EU o krepitvi kazenskega pregona za preprecevanje pomoci neavtoriziranega vstopa, tranzita in bivanja, 2002/946/JHA, OJ L 328 (Carrera idr. 2018). 5 Antropološko raziskovanje v azilnem domu in centru za tujce 2000–2002, raziskovanje izkušenj izbrisanih 2002–2012, udeležba z opazovanjem v humanitarnem koridorju 2015 ter v »migrantskih žepih« v Solunu julija 2016, Beogradu januarja 2017, Šidu februarja 2018, Veliki Kladuši novembra 2019 in januarja 2020. Jelka ZORN v beograjskih »barakah«, tj. opušcenem delu železniške postaje (13. 1.–11. 2. 2017) in v obmejnem mestu Šid (8. 2.–15. 2. 2018), kjer so migranti vsakodnevno porocali o policijskem nasilju in push-backih, so me pripeljala k solidarnostnim aktivisticnim praksam njihovega preprecevanja. Klasicna dilema med aktivizmom in akademskim raziskovanjem je, da je aktivizem obeležen s custvi in pristranskostjo, medtem ko naj bi bila pozicija raziskovalcev prav nasprotna. Naj bi šlo za dva razlicna svetova, dvoje razlicnih pravil. Ceprav produkcija znanja ne more biti objektivna, ker je vselej vpe­ta v družbeni in zgodovinski kontekst, pa pritisk po nepristranosti raziskovanja trci ob pristranost aktivizma. Raziskovanju ne daje kredibilnost »zunanja« ali »nevtralna« pozicija raziskovalke in raziskovalca, temvec njuna transparentnost pozicioniranosti (Hale 2001). V tem smislu je Donna Haraway (1988) v klasicnem delu feministicne epistemologije znanstveno produkcijo povezala s situiranim znanjem. Haraway (1988: 589) trdi, da objektivnost kot »pogled od zgoraj ali pogled od nikoder« pod pretvezo nevtralnosti zakriva odnose moci. Izkušnja, iz katere pišem, je presecišce politicnega aktivizma, kriminalizacije so-lidarnosti in raziskovanja. Sen (2018: 108) zapiše, da je za aktivisticno raziskovanje idealna metoda etnografija. Raziskovalne metode v pricujoci raziskavi so kombina­cija avtoetnografskega raziskovanja, intervjujev in študija sekundarnih virov. Avto­etnografsko raziskovanje ni pisanje o izkušnji, temvec iz izkušnje (Witkin 2014), ume-šcene v družbeni kontekst in dopolnjene s teoretsko razpravo nasilnih meja (Khosra-vi 2010; Jones 2017). Avtoetnografski pristop v raziskovanju zajema opazovanje, beleženje (vodenje terenskih dnevnikov) in skupinsko refleksijo preprecevanja policijskih push-backov na srbsko-bosanski, srbsko-hrvaški, hrvaško-slovenski, slovensko-avstrijski meji. De-javnosti preprecevanja push-backov so: prevoz oseb na poti (po ozemlju Hrvaške, Bosne in Hercegovine in v Sloveniji), raziskovanje fizicnega terena, kjer pri pešace­nju cez meje ni nadzora, posredovanje informacij, povezanih s potjo, pomoc družini na poti pri nakupu avtomobila za lasten prevoz v Nemcijo, gostitev ljudi na poti v svojem domu ipd. Te dejavnosti, ki smo jih izvajale v manjši skupini, so potekale od konca leta 2016 do septembra 2019. V dnevniških zapisih 10. 2. 2017, 5. 6. 2017, 17. 9. 2017, 23. 3. 2018, 11. 11. 2018, 25. 11. 2018 in 18. 9. 2019 sem opisovala dogodke, odnose med udeleženimi in se ukvarjala s tveganjem. Svoj aktivizem opredeljujem s pojmom civilne nepokoršcine zaradi namernega kršenja nepravicnih zakonov. Gre za zunajinstitucionalno obliko politicne prakse (vec o tem glej Celikates 2016). Aktivistke smo bile osredotocene na pomoc konkretnim osebam, vendar je bila ta pomoc obenem tudi protest proti policijskemu nasilju in sistemu nadzora meja (dnevniški zapisi 10. 2. 2017, 5. 6. 2017 in 23. 3. 2018). Kot raziskovalka sem upoštevala eticna nacela v raziskovanju: spoštovanje samodeterminacije in dostojanstva vseh udeleženih ter transparentnost lastne pozicije kot aktivistke in raziskovalke obenem. Pomemben raziskovalni uvid mi je omogocila izkušnja kriminalizacije zaradi prevoza dveh afganistanskih prijateljev junija 2017 z obmejnega obmocja Hrvaške v notranjost države. Skupaj s sovoznico nas je aretirala policija. Sodnik za prekrške Evropski mejni režim: Tihotapljenje ljudi in paradoks kriminalizacije solidarnosti naju je spoznal »krive prevoza tujcev […] pri tranzitu preko obmocja Republike Hr-vaške z namero da jih [peljeva] v Slovenijo, pri tem pa sta [tujca] na Hrvaško vstopi-la ilegalno. (Sodnik za prekrške Republike Hrvaške, 28. 5. 2017, dnevniški zapis 5. 6. 2017) Ta izkušnja, ki jo v metodološkem smislu prevajam v avtoetnografsko metodo, je pomembna pri mojem pozicioniranju. Vplivala je na raziskovanje mejnega režima, v katerem so nadzorovani tako migrantke_i in tihotapke_ci kot aktivistke_i. Naslednja uporabljena raziskovalna metoda je intervju. Tri polstrukturirane po­govore sem opravila z osebami, ki so nudile pomoc ljudem na poti, tudi skrivno po­moc, ki bi lahko bila ali je bila dejansko kriminalizirana. Osebo H. sem intervjuvala 10. 9. 2020, osebo M. 14. 9. 2020 in osebo K. 25. 9. 2020. Poleg polstrukturiranih in-tervjujev so pomemben uvid omogocili številni neformalni in nestrukturirani pogo-vori, skupinske refleksije z istimi in drugimi osebami o taktikah, pomenu, oblikah, poimenovanju in umestitvi solidarnostnih praks (dnevniški zapisi 23. 3. 2018, 11. 11. 2018 in 25. 11. 2018). V Zavodu za prestajanje zaporne kazni Ljubljana sem 9. 10. 2020 intervjuvala moška R. in B., obsojena zaradi tihotapljenja migrantk_ov. V isti ustanovi sem ta dan intervjuvala tudi socialnega delavca. Sekundarno gradivo, to so intervjuji s tihotapci, ki so jih v celoti objavili drugi raziskovalci (Khosravi 2010; Malek 2020; Mocnik idr. 2002), je vsebinsko usklajeno z mojimi intervjuji. Pomemben vir podatkov o tem, kako tihotapci gledajo nase, so etnografske študije raziskovalcev na dolgotrajnejših antropoloških terenih v Turciji, Afganistanu, Nigru, Etiopiji, Somaliji in Mehiki (Mohamamadi idr. 2019; Achilli 2018; Ayalew Mengiste 2018; Majidi 2018; Achilli 2017). Pomembno sekundarno gradivo je tudi diplomska naloga Ane Lilije (2020) o kri­minalizaciji solidarnosti ter zapisnik policije in tožilstva, ki ga je vanjo vkljucila kot del raziskovanega gradiva. Vanj umešcam tudi vec javnih pricevanj kriminaliziranih oseb zaradi reševanja migrantk_ov iz morja in zagovorniških praks na podrocju pravice do azila (Klemp 2019; Rackette 2019; Mardini 2020; Are You Syrious 2018). PRAVICA DO MEDNARODNE ZAŠCITE IN NASILJE NA MEJAH Zakon o mednarodni zašciti RS temelji na mednarodni Konvenciji o statusu beguncev iz leta 1951. Konvencija, po drugi svetovni vojni sprejeta kot odgovor na opustošenje, množicne migracije in milijone ljudi brez državljanskega statusa, je bila pomembna civilizacijska pridobitev. Danes evropski mejni režim pravico do mednarodne zašcite unicuje. S stališca države gre za temeljni antagonizem, ki je v tem, da bi dosledno spoštovanje pravice do mednarodne zašcite pokazalo odvecnost militariziranega nadzora meja ter absurdnost boja proti tihotapskim mrežam, katerega ucinek je kre­pitev tihotapstva. Medtem ko vlade za ranljivost migrantov krivijo tihotapce, kot ilustrira uvodni citat, ljudje na poti porocajo o nasilju in nezakonitem ravnanju policije. Namesto možnosti za mednarodno zašcito ljudje na mejah vecinoma izkusijo mednarodno Jelka ZORN zavracanje, in to kot verižno potiskanje (push-back) nazaj po balkanski poti. Ceprav so potiskanja nedovoljena tako po mednarodnem pravu kot domaci zakonodaji in so javno razkrita ter dokazana, policija z njimi nadaljuje. V porocilih Varuha clovekovih pravic RS (2018), Amnesty International Slovenije (2018), Info Kolpe (2019), Are You Syrious (2020a), Border Violence Monitoringa Network (2020) so zbrana pricevanja migrantov. Kažejo sistematicno kršitev clovekovih pravic do dostojanstva, informira­nosti in pravnih sredstev ter nacine mucenja. Ne gre za posamezne slabe prakse ali izredne dogodke. Fizicno nasilje policije z vidnimi sledmi na telesih ljudi je pogosto zlasti na Hrvaškem, kar naj bi bila strategija odganjanja potencialnih migrantk_ov. Vidne sledi mucenja so telesne oznake institucionalizirane neenakosti, analogne drugim zgodovinskim obdobjem.6 Fizicno nasilje spremljajo poniževanje, uporaba strelnega orožja in psov, unicevanje telefonov, odvzem denarja, prisilno slacenje ter odvzem obutve in oblacil. Slovenska policija ocitke o potiskanjih na Hrvaško zavraca. Kot ocenjuje Are You Syrious (2020b), je bilo v zadnjih dveh letih iz Slovenije na Hrva­ško potisnjenih 16.000 ljudi. Sodišce v Genovi je maja 2020 vracanje prosilcev za azil iz Italije v Slovenijo prepovedalo z argumentom nehumane obravnave in ilegalnih po­licijskih potiskanj na Hrvaško, od tam pa v Bosno in Hercegovino ali Srbijo (prav tam). Od leta 2016 o push-backih na Balkanu redno poroca nevladna iniciativa Border Violence Monitoring Network. Do oktobra 2020 so objavili 844 pricevanj migrantov o policijskem potiskanju in nasilju na balkanski poti. Zavracanje migrantov policija imenuje nadzor meje. Azilni sistem je nelocljivo spojen z (nasilnim) nadzorom meja, zaradi cesar sva Lipovec Cebron in Zorn (2016) zapisali, da je azil farsa. Navajam pri­mer, ki ponazarja policijski diskurz o nadzoru meje in pravici do azila. Ministrica za notranje zadeve RS je na tiskovni konferenci pojasnila: Je pa res, da niso samo nevladniki in novinarji tisti, ki svetujejo tujcem, naj izrazijo namero zaprosit za mednarodno zašcito, ampak so to predvsem tihotapci, ki posto­pek oziroma zlorabo postopka vkljucujejo v svoj poslovni model tihotapljenja cez državno mejo. […] zloraba azilnega postopka [je] najbolj […] uporabljen nacin prestopanja državne meje v RS. (Ministrstvo za notranje zadeve RS 2018) V tej shizofreni situaciji naj bi bilo mogoce oboje hkrati: uresnicevanje pravice do mednarodne zašcite in zavarovanje meje pred prihodom migrantov oz. beguncev. Z bojem proti tihotapljenju države blažijo antagonizem nadzora in pravice do azila (Watson 2015). Po mednarodnih standardih so prihodi prosilcev za azil dovoljeni oz. dekriminalizirani (Protokol ZN proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku 2000; Konvencija o statusu beguncev 1951). Boj proti tihotapljenju omogoca stalen militariziran nadzor meje, pri cemer prikaže tihotapstvo kot zlocin, ki ne le poškoduje V drugih zgodovinskih obdobjih je bila institucionalizirana neenakost v telesa vtisnjena z bicanjem sužnjev v casu sužnjelastništva in s tetoviranjem številk zaprtim v nacisticnih taborišcih. Evropski mejni režim: Tihotapljenje ljudi in paradoks kriminalizacije solidarnosti ljudi na poti, ampak tudi spodbuja nelegalne migracije, kot je razvidno iz navedene­ga citata. O tihotapcih kot krivcih za migracije in kriminaliziranju informiranja migrantov o pravici do azila poroca tudi Amir Heidari (v Khosravi 2010: 105). Heidari sebe predsta-vi kot aktivista, ki je samo na Švedskem zaradi tihotapljenja vecinoma Kurdov (na Švedsko je s ponarejenimi dokumenti pomagal približno 40.000 ljudem) v zaporu presedel 14 let. Antropolog, tudi sam begunec, Shahram Khosravi (2010) ga je inter-vjuval v zaporu. Heidari svojega »dela s prebežniki«7 ne skriva. Delo nadaljuje tudi v zaporu, kjer je izdal knjižico navodil, kako podati vlogo za azil, kako se predstaviti policistom oz. azilnim inšpektorjem ter kako se obnašati na letališcih. Njegovo delo je kriminalizirano (kot ponazarja navedeni odlomek policijskega govora), delo odvet­nikov pa cenjeno, razmišlja Heidari, ceprav oboji informirajo o azilnem postopku (v Khosravi 2020). STALIŠCA TIHOTAPCEV IN TIHOTAPK: POMOC PRI BEGU IZ VOJNE IN IZHODU IZ REVŠCINE Motivacija za delo in vpetost tihotapcev v skupnosti V vladnem in medijskem diskurzu se s tihotapljenjem povezane teme vrtijo oko­li organiziranega kriminala, trgovine z ljudmi in terorizma, najpogostejše ob tem uporabljene besede pa so: zloraba, mafija, dobicek, pranje denarja, izkorišcanje nesrece beguncev (Evropska komisija, Migracije in notranje zadeve 2020). Etnogra­finje_i opozarjajo, da gre pri tem za poenostavljene predstave o migrantkah_ih kot pasivnih žrtvah na eni strani in tihotapcih kot prežecih nevarnih kriminalcih na dru­gi. Vloge so neredko prepletene, v tihotapljenje so vkljuceni moški in ženske, vca­sih celo otroci. (Mohamamadi idr. 2019; Ayalew Mengiste 2018; Majidi 2018; Zhang, Shanchez, Achilli 2018) Pozicije begunec-tihotapec niso vselej locene. Luigi Achilli (2017: 138) predsta-vi Mahdija, fanta iz Sirije. Zaradi oboroženih spopadov je bilo obmocje njegovega doma opustošeno, primanjkovalo je hrane, ljudje so bili bolni, stopnja umrljivosti je bila visoka. Mahdi se je povezal s sovašcanom Abujem Jihadijem, ki je privolil, da spravi njegovo družino v Evropo, s pogojem, da Mahdi sodeluje pri tihotapljenju in s tem poplaca strošek poti. Ko ga je raziskovalec Achilli vprašal, ali je bila njegova vkljucitev v tihotapski posel prostovoljna ali prisilna, je odgovoril: »Glej, to je nevarno delo, ce te ujameta turška ali grška policija, lahko dobiš 10 do 15 let zapora. Torej, ce bi lahko izbiral, tega ne bi nikoli pocel. Toda – hamdulillah [hvala Alahu] – Abu Jihad Besedno zvezo »delo s prebežniki« je sogovornik R. uporabil za svoje aktivnosti in aktivnosti svojega znanca, ko sem z njima govorila v zaporu. Oba prestajata zaporno kazen na podlagi 308. clena Kazenskega zakonika (pomoc pri nedovoljenem prehodu meje). Jelka ZORN je bil tam, ko sem ga potreboval: ce ga ne bi bilo, bi jaz in moja družina v Siriji umrli.« (Achilli 2017: 138) O izkušnji tihotapljenja zaradi lastne migracije je porocal tudi fant S. iz Afganis­tana, s katerim je poglobljen intervju opravila Nastja Malek (2020). S., ki je pri desetih letih ostal sam, je najprej migriral v Iran, zatem v Turcijo, kjer se je s 13 leti vkljucil v tihotapljenje: »V tihotapljenje sem se vpletel, ko sem sam potreboval pomoc. Na tej poti vsi potrebujejo tihotapca. […] Vsak raje placa za svojo varnost, kot da hodi po neznanem terenu. V begunskem kampu sem srecal cloveka, ki je delal na tem podrocju in me je vkljucil. Bil sem zadržan otrok. Moral sem se zanesti nase.« (Ma-lek 2020: 83) Na poti je preživel vec težkih, travmaticnih let. Sedaj ima mednarodno zašcito v Nemciji, kjer je uspešen študent in si želi le normalno živeti (Malek 2020). Vec avtorjev je poudarilo zaupne odnose med migranti in tihotapci; nekateri na poti skupaj živijo, kuhajo in jedo isto hrano. Tekalign Ayalew Mengiste (2018) take odnose, kolektivne prakse in specificno znanje za mobilnost, vkljucno z znanjem iz diaspore, imenuje skupnosti znanja. Družinske in prijateljske vezi pa tudi v teh situa­cijah niso garancija za neizrabljajoce in nenasilne odnose. V zaostrenih razmerah ile­galiziranih poti se zlorabe in izkorišcanje povecajo tudi znotraj etnicnih in sorodstve­nih povezav (Lilija 2020; Achilli 2018; Malek 2020), ceprav so tihotapci podvrženi istim neformalnim pritiskom skupnosti, da storitve, tako kot vsi drugi podjetniki, opravlja­jo eticno (Mohammadi idr. 2019). »Tema je zelo custvena. Tudi sam sem bil leta 2001 pribežnik. Sodišca pa gledajo na to crno-belo. […] Dolžen sem pomagati sonarod­njaku, tudi ce ga ne poznam osebno,« se je R. spominjal obdobja, ko so ga sovašcani s Kosova, ki so potovali v Italijo, prosili za pomoc. »Ko nas ustavi policija, navaden revež ne more nic. Ce greš na sodišce in imaš denar za odvetnika, je vse drugace. […] Tu smo vsi revni,« je pojasnil svoje okolišcine, obcasno tihotapsko dejavnost in njene posledice. (intervju z R. na prestajanju zaporne kazni, 9. 10. 2020) Tudi nekateri sirski begunci, ki pomagajo pri odpravljanju ljudi na varnejša ozem­lja, to dejavnost pojasnjujejo kot eticno dolžnost pomagati sodržavljanom, vendar zase termina tihotapec, zaradi stigmatizacije in stereotipiziranih predstav, ne uporab­ljajo (Achilli 2018). Podobno so afganistanski tihotapci, ki ljudem z nevarnih obmocij pomagajo priti na varno, svoje delo opredelili kot humanitarno: »Mi smo tisti, ki pri-demo, ko nihce ne more pomagati,« je ena od izjav, ki je obenem tudi naslov študije (Mohammadi idr. 2019: 6). »Ce ljudje ne bi mogli migrirati v Pakistan ali Iran, verjemite, da bi pol države umrlo od lakote,« je povedal eden od informatorjev v Afganistanu (Mohammadi idr. 2019: 11). Podobno pove tihotapec iz Slovenije: »Nikoli mi ni bilo žal, da sem to pocel, saj sem se miril, da sem reševal ljudi« (Mocnik idr. 2002: 223). Majidi (2018) poudari, da je pomoc pri imigraciji tem bolj vpeta v skupnosti, iz katerih prihajajo migrantke_i, kolikor so bliže domu, zaradi cesar so meje med soli­darnostjo in placano dejavnostjo vcasih zabrisane. Taka situacija je bila v Sloveniji v devetdesetih letih znacilna vse do odprave viz, ko so slovenski državljani tihotapili svoje sorodnike in prijatelje iz držav na obmocju nekdanje Jugoslavije (intervju s so-cialnim delavcem, 9. 10. 2020; Mocnik idr. 2002). Evropski mejni režim: Tihotapljenje ljudi in paradoks kriminalizacije solidarnosti Organiziranost tihotapljenja Vladni in medijski diskurzi tihotapljenje znacilno prikazujejo kot hierarhicno orga­nizirano, in to s pomocjo velikih transnacionalnih mrež iz vec držav in kontinentov, ki poslujejo skupaj z drugimi kriminalnimi družbami pri tihotapljenju drog, trgovini z ljudmi in v povezavi s terorizmom. Kot poudari Gabriella Sanchez (2017) v sinte­zi etnografskih študij, vecina oseb, ki tihotapi, dela neodvisno, s pomocjo osebnih poznanstev. Tako lahko razumemo tudi izjavo fanta S.: »Ljudje ne delajo sami. Prevec je tvegano. Za to delo potrebuješ celo mrežo ljudi, ki jim lahko zaupaš in ki ti bodo pomagali.« (S. v Malek 2020: 84) Vecinoma posamezne, specificne naloge (vodenje skozi pušcavo, gozd, kuhanje, vožnje, nudenje prenocišca, oglaševanje storitev ipd.) opravljajo koordinirano z drugimi pomagaci pri nelegalnih prehodih (Sanchez 2017). »V naši skupini smo bili zadolženi za razlicne naloge. Jaz sem bil za stike z migranti. Veliko casa sem preživel na bazarju, cakal ljudi in jih informiral,« je izkušnja takrat mladoletnega S. (v Malek 2020: 84). Tudi solidarnostna pomoc je skupinska, uteme­ljena na medsebojnem zaupanju vseh udeleženih (sinteza intervjuja z M. in H.; dnev­niški zapis 23. 3. 2018). Tihotapci na daljših ilegaliziranih poteh se med seboj ne poznajo, saj so iz razlic­nih mest in držav (Sanchez 2017: 14). Moški in ženske pogosto opravljajo spolno spe­cificne naloge, sodelovanje z lokalnimi prebivalci je obicajno: »Veliko kmetov nam je dalo hrano, starejše ženske pa namestitev. Ce imaš denar, vsi sodelujejo s tabo. Ob tem pa nihce nic ne vidi; vsi so pomagali in se pretvarjali, da ne vedo nic.« (S. v Malek 2020: 83) Taksisti na balkanski poti so tipicen primer sodelovanja lokalnih prebivalcev in njihovih servisov: »Lahko delujejo v lastni (ne)organizaciji, torej kot posamezniki, ki samoiniciativno prebežnikom ponudijo prevoz, ali pa so vkljuceni v združbe« (Moc­nik idr. 2002: 209). Eden od ljubljanskih taksistov, s katerim sem se veckrat pogovar­jala (v letih 2018 in 2019), je povedal, da je vozil tudi migrante (kot vse druge stranke), vendar ne cez mejo, jim je pa svetoval, kje se lahko na nadaljnji poti proti Italiji izog­nejo policijskemu nadzoru. Na tej tocki so obicajne komercialne storitve lahko razumljene in preganjane kot tihotapske. Na balkanski begunski poti so beograjski taksisti v obdobju pred vzpostavitvijo državnega koridorja (2015/16) migrantske družine in posameznice_ke množicno vozili v Subotico. Mnogi so bili kriminalizirani, ne glede na to, ali so vozili po obicajni tarifi ali pa so situacijo migrantk_ov izkorišcali za zvišanje cen prevoza (Stojic Mitrovic, Meh 2015). »Ali moramo mi razmišljati o tem, ali imajo naše stranke dokumente?« se je spraševal eden od taksistov, ki so mu za cas trajanja postopka na sodišcu odvzeli vozilo. Takrat so v Srbiji odvzeli približno 200 taksijev. (Glas Subotice 2015) Podobno kriminalizacijo so doživljali lastniki mladinskih hostlov v Beogradu in drugje, ce je policija odkrila, da so gostili ljudi brez dokumentov oz. brez zacasnega dovoljenja za zadrževanje (Stojic Mitrovic, Meh 2015). Enako je bilo v Bihacu, kjer je policija denarno kaznovala osebe, ki so ljudem na poti oddajali sobe ali hiše po tem, Jelka ZORN ko se je leta 2018 balkanska begunska pot preusmerila cez Bosno in Hercegovino (Veršic 2019). Kot uradni kandidatki za vstop v EU morata Srbija ter Bosna in Herce­govina harmonizirati svojo zakonodajo o nadzoru meja, kar je povezano s preganja­njem »tihotapcev«: taksistov, hotelirjev in drugih, ki oddajajo sobe migrantkam_om, pa tudi tistih, ki jih sprejmejo v svoj dom (Stojic Mitrovic, Meh 2015; dnevniški zapis 18. 2. 2018, Šid). Podoben proces kriminalizacije, ki obicajne storitve ali podjetnike spreminja v tihotapce, poteka v oddaljenem nadzoru evropskih meja v nekaterih afriških državah; v nadaljevanju navajam primer. Primer spremenjene zakonodaje: Iz prevoznikov v tihotapce Za razumevanje konteksta ustvarjanja tihotapstva je pomembna študija Sarah Lu-nacek (2019), ki je s pomocjo dolgoletnega obiskovanja Agadeza (Niger) pokazala škodljivost eksternalizacije evropskih meja v Afriki. Evropski nadzor se je po padcu Gadafija iz Libije pomaknil v Niger, kar je povzrocilo kriminalizacijo do tedaj obi­cajnih potovanj cez Saharo (Lunacek 2019; Brachet 2018). Leta 2015 je nigrska vla­da pod pritiskom EU sprejela zakon, ki kriminalizira sodelovanje pri mednarodnih migracijah. Zakon je namenjen preprecevanju trgovine z ljudmi in zašciti žrtev, pri cemer ne kriminalizira le trgovine z ljudmi, ampak tudi transport migrantov, ki je naenkrat dobil status tihotapljenja. Posledica tega zakona je, da so nemudoma pre­povedali in kriminalizirali ves obstojeci transport cez Saharo ter vse z njim povezane dejavnosti. Žandarmerija je v skladu z zakonom zaplenila vozila dotlej legalnih prevozniških agencij (vec kot 100 vozil pick up), njihove lastnike, ki so se cez noc prekvalificirali v tihotapce, pa zaprla – nekateri so zaprti še danes. Prepovedali so transport ljudi s tovornjaki, prav tako je prepovedano migrantom oddajati sobe in jim streci v restavracijah. (Lunacek 2019: 65) Zaradi kriminalizacije prej obicajnih transportov in drugih potovanj so se cene moc­no zvišale. Ce povzamem, ukrepi, ki jih vsiljuje EU, pogosto ustvarijo tihotapljenje, deloma pa tudi trgovino z ljudmi (Lunacek 2019: 65). Primeri spremenjenih politik pokažejo, kako države ustvarjajo pogoje za tihotapljenje, ceprav je deklarativno nji­hov namen ravno obraten. POLITICNI AKTIVIZEM IN SOLIDARNOST V kontinuum tihotapljenje–solidarnost lahko umestimo že veckrat omenjenega Amirja Heidarija, ki je s pribežniki delal za denar, a iz politicnih razlogov. Leta 1980 je bil kot aktivist socialisticnega gibanja ranjen. Zdravil se je na Švedskem, kamor je odšel preko Turcije. Ker so Kurde takrat povsod zavracali, se je vrnil v Turcijo, da bi Evropski mejni režim: Tihotapljenje ljudi in paradoks kriminalizacije solidarnosti pomagal svojim ljudem: »Na tisoce Kurdom je grozila deportacija v Iran. Nihce ni pomagal, zato sem zacel svoje gibanje. V Istanbulu sem prodajal tepihe in s profitom od prodaje pošiljal Kurde v Evropo.« Šele pozneje je pomagal na Švedsko in v dru­ge zahodne države za placilo tudi drugim (v Khorsavi 2010: 109). Z njihovimi placili je financiral pot aktivistk_ov brez denarja. V zvezi s profitom, ki je najvecji element demonizacije tihotapcev, je povedal, da se je z denarjem od dela z begunci tudi pre­življal, saj drugega dela ni imel. »Temu recejo profit. Ce je to res, kaj pa Rdeci križ? Placujejo svoje zaposlene, je to tudi profit?« (v Khorsavi 2010: 107) O svojem delu govori odprto: »Nikoli nisem skrival, kaj delam« (v Khorsavi 2010: 108). »Sem svoja lastna potovalna agencija. Delam s tistimi, ki jim zavrnejo vize in potne liste« (v Khor­savi 2010: 108). Njegova antirasisticna in antikapitalisticna stališca so podobna stališcem solidar­nostnih skupin, ki pomagajo preživeti ljudem na poti v grških mestih in na otokih, v Beogradu, Subotici, Šidu, Veliki Kladuši, Calaisu itd. in ki rešujejo ljudi iz Sredozem­skega morja (Tazzioli 2018). Pot migrantov je prežeta s policijskim nasiljem in push­-backi. Sogovornica, ki deluje v razlicnih solidarnostnih skupinah na balkanski poti, je povedala: »Biti prica takšni stopnji razclovecenja, nasilja in brutalnosti je v meni vzbudilo to, da moram nekaj narediti. In to, kar ljudje zares potrebujejo, je v koncni fazi, da pridejo cez.« (intervju z M., 14. 9. 2020) Pomoc pri tem, da pridejo »cez«, je po njenem mnenju raznolika, od informiranja o izogibanju policijskemu nadzoru, do tega, da lokalno prebivalstvo ne poklice policije, ko v gozdu vidi ljudi na begu. Lahko pomeni nakup SIM kartice ali vozovnice za avtobus, saj so vcasih za nebelo osebo že to tvegana dejanja, ki se koncajo s policijskim push-backom iz države nazaj po balkanski poti. Druga sogovornica je povedala: »Prijatelja sva peljali v Italijo, ker ga voznik ni vzel na avtobus, ceprav smo kupili vozovnico. Kaj naj bi v tistem trenutku? Nisva ga mogli pustiti kar tam, na avtobusni postaji. Po vsem tem, kar je že dal skozi« (intervju s K., 25. 9. 2020). Trenutna spontana odlocitev je izhajala iz poznavanja nepravicnih razmer. Tretja oseba, ki pomaga ljudem na poti, pa solidarnostno dejavnost utemeljuje s svojim poklicem. Pomagati ljudem pri mobilnosti se ji kot socialni delavki zdi »skoraj dolžnost. To je zame prakticno del opisa poklica. Niti ni vprašanje legalnosti. Ce to pocnem kot socialna delavka, potem je moje dejanje legitimno, ker je dejansko znot-raj tega, kar sem se naucila, da je definicija socialnega dela. Ker ce tega ne pocnem, si ne morem reci socialna delavka.« (intervju s H., 10. 9. 2020) Podobno sem 5. 6. 2017 v dnevnik zapisala tudi sama, ko sem policistom pojas­njevala svoje delovanje: Skupina kriminalistov, kakšnih 8, iz treh avtov, se je zgrnila okoli nas kot da smo naj­hujši kriminalci. […] Cakali so cel dan in potem zagledali naju. […] Glavnemu krimi­nalistu sem rekla: »Sem socialna delavka in zgolj opravljam svoje delo. Vi ali vaši ko­legi ste nasilni in vracate ljudi nazaj v Srbijo. Nihce ne more zaprositi za azil. Ce ne bi bile take razmere, nama fantov ne bi bilo treba voziti.« Jelka ZORN Dadusc in Mudu (2020) ugotavljata, da smo v danih razmerah kriminalizacije soli­darnosti in preprecevanja spontanih, avtonomnih odzivov vsi interpelirani v cuvaje meje. In obratno, ce nisi cuvaj(ka) meje, si lahko v dolocenih okolišcinah osumljen(a) tihotapstva. Enako je sogovornica M. opazila v razlicnih državah na balkanski be-gunski poti, tudi v Sloveniji: »Ljudje, ki živijo ob meji in jim je grozno to [težko pot migrantov] gledat, pomagajo in naenkrat jih policija preganja, piše kazni, zapira lo-kale, ki strežejo migrantom, prepoveduje Western Union.« (intervju z M., 14. 9. 2020) Primer zagovorništva na slovenski meji V naslednjem dramaticnem primeru sta policija in tožilstvo tri aktivistke osumila storitve kaznivega dejanja sodelovanja pri prepovedanem prehodu meje. Namen aktivistk je bil prepreciti push-back sirskih državljanov, da bi lahko potem, ko so že bili na slovenskem ozemlju, na najbližji policijski postaji podali vlogo za azil. V nada­ljevanju opisujem zaplet, povzet po avtoetnografskem delu diplomske naloge Ane Lilije (2020) in vec neformalnih pogovorih z njo. V mrzli decembrski noci sta se dve osebi odpeljali na lokacijo ob hrvaški meji in tam iskali tri fante, ki so pobegnili iz Sirije. Fantje so jima poslali svojo lokacijo, zato sta jih zlahka našli, še pred tem pa sta naleteli na policiste in jim pojasnili svojo skrb glede njihove vloge za azil. Fantom sta dali hrano in vodo. Policisti na lokacijo ob meji niso poklicali le avta, ki je fante odpeljal na policijsko postajo, kjer so podali vlogo za azil, temvec tudi kriminaliste, ki so aretirali aktivistki. Aretirali so tudi osebo, ki je cakala pred policijsko postajo. Na policijski postaji so se kriminalisti, ki so vodili postopek, vedli kot rešitelji aktivistk pred morebitnim spolnim nasiljem treh sirskih državljanov. Dejansko so kriminalisti (in ne begunci) temeljno ogrozili obcutek oseb­ne varnosti in zaupanja v institucije treh pridržanih oseb. Policija je zapisnik dogodka in izjave pridržanih poslala na tožilstvo, ki je aktivistke osumilo storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. clena Kazenskega zakonika RS. Tožilec je zapisal, da varnost ni samoumevna in da njihova dejanja ogrožajo varnost Slovenije in EU. V leto dni trajajocem predkazenskem postopku se je preiskovalna sodnica odlocila, da elementov kaznivega dejanja ni in da sodišce ne bo uvedlo kazenskega postopka. Ceprav kazenski postopek ni bil uveden, pa je šlo za zastraševanje, ogromen psihicni pritisk in stroške odvetnikov zagovornic clovekovih pravic. Carrera idr. (2018), Jalušic (2019), Zaviršek (2017) in druge raziskovalke_ci pou­darjajo, da tak odnos državnih organov do ljudi, ki delujejo avtonomno in solidar-no, unicuje odgovornost civilne družbe, svobodo združevanja in svobodo govora. Podatek iz aprila 2019 kaže, da v državah EU proti posameznicam_kom poteka 158 kazenskih postopkov ter 16 proti NVO-jem (Vosyliute, Conte 2019: 6). Zgoraj opisani primer v to statistiko ne bi bil vštet, saj kazenski postopek ni bil uveden. Jalušic (2019) je opozorila, da so to razmere, v katerih so oboji, tako migrantke_ti kot domacinke_i, dehumanizirani in vzpostavljeni kot odvecni. Travmaticna izkušnja preganjanja, tako Evropski mejni režim: Tihotapljenje ljudi in paradoks kriminalizacije solidarnosti kot nasilje na mejah, ne pomenita, da se ljudje uklonijo in sprejmejo grožnje države. Pia Klemp (2019), ena od kriminaliziranih kapitank, katerih posadke so reševale ljudi pred utopitvijo v Sredozemskem morju, je izjavila, da bi spet naredila isto, tj. reševala ljudi iz morja, in to »ne navkljub kriminalizaciji, ampak toliko bolj prav zaradi tega«. Podobno ugotavljajo Lipovec Cebron idr. (2019) v raziskavi o kriminalizaciji gosto­ljubja v Veliki Kladuši. Nekateri se represivnim državnim ukrepom podredijo in preki­nejo stike z migranti, drugi s prepovedmi barantajo, tretji pa se kriminalizaciji odkrito uprejo in nadaljuje gostoljubne prakse. ZAKLJUCEK Strinjam se z Reece Jones (2017), da so meje vir nasilja, ne pa odgovor nanj. Države strukturno in neposredno nasilje nad migrantkami in migranti normalizirajo tudi s pomocjo demoniziranja in preganjanja tihotapcev. V teh razmerah policija onemo­goca svobodo gibanja in pravico do mednarodne zašcite. Za ljudi na poti so nevarni tako nasilni policisti kot izkorišcevalski tihotapci. Kljub pogostim slabim tihotapskim praksam – to so popolnoma neregulirane tržne storitve – sem preverila mit o zlob­nem tihotapcu. Povzela sem antropološke raziskave, ki temeljijo na intervjujih s ti-hotapci. Svojo dejavnost razumejo kot servis za mobilnost, torej kot del rešitve in ne kot del problema. Prikazala sem tudi »vmesne« prakse, ki bi jih glede na laicno razumevanje tega kaznivega dejanja težko umestili pod pojem tihotapljenja ljudi. Tihotapljenje prikazujem kot ucinek nasilnih meja in ne kot »notranje« znacilnosti ljudi iz drugih držav ali kultur. Definicija tega kaznivega dejanja v EU velja tudi za prakse solidarnosti z migranti in reševanje ljudi na morju (Klemp 2019; Rackette 2019; Mardini 2020; Tazzioli 2018; Vosyliute, Conte 2019; Carrera idr. 2018; Allsopp 2017). Izkorišcanje oziroma material-na korist ni nujen element za kvalifikacijo tihotapljenja ljudi kot kaznivega dejanja, zato se tihotapci, lokalno prebivalstvo s svojimi obicajnimi servisi ter solidarnostne prakse sorodnikov, prijateljev in aktivistov lahko znajdejo na istem kontinuumu kri­minalizacije. Zaradi kakršnekoli pomoci ali sodelovanja z ljudmi na poti (z osebami, ki nimajo ustreznih dokumentov) smo vsi interpelirani v cuvaje meje. Za ta uvid je bila kljucna avtoetnografska raziskovalna metoda. Ceprav s tveganjem stigmatizacije, je lastna izkušnja solidarnostnih praks kot tudi kriminalizacije mocan motiv za razisko­vanje in pisanje. Pred stigmatizacijo se je mogoce braniti vsaj na dva nacina: z istim policijskim diskurzom, s katerim smo napadeni (»nismo tihotapci«, pri cemer mit o zlobnem ti-hotapcu ostaja nedotaknjen), ali z razclenitvijo demonizacije tihotapljenja. V clanku sem se odlocila za slednje, ker želim pokazati na problematicnost mejnega režima kot takega. Migranti išcejo tihotapske storitve za mobilnost, ilegalizacija pa povecuje njihovo ranljivost. Mejni ukrepi spodbujajo prav tihotapljenje in trgovino z ljudmi, proti katerim se borijo, in zato zgrešijo svoj namen (Achilli 2017: 139). Jelka ZORN Kljub temu da organi državnega pregona tihotapljenje in solidarnostne prakse enacijo, v clanku pokažem, da se dejavnosti tako eticno kot politicno pomembno razlikujeta. Prva je »normalni« del svobodnega trga (tj. izkorišcanja in placljivosti v kapitalisticnem sistemu), druga pa je pomoc ljudem na poti ter obenem protest proti mejnemu režimu onstran tržnih odnosov. Zato solidarnostne prakse razumem kot upor proti nasilnim mejam, tihotapljenje pa kot njihov ucinek. LITERATURA IN VIRI Achilli, Luigi (2018). The “Good” Smuggler: The Ethics and Morals of Human Smug­glings Among Syrian. The ANNALS. American Academy of Political and Social Sci­ence 676/1, 77–95, https://doi.org/10.1177/0002716217746641. Achilli, Luigi (2017). “Smuggling and Trafficking in Human Beings at the Time of the Syrian Conflict.” Human Trafficking and Exploitation: Lessons from Europe (ur. Be-lachew Gebrewold, Johanna Kostenzer, Andreas Th. Müller). London: Routledge, 129–146, https://doi.org/10.4324/9781315212449-8. Allsopp, Jennifer (2017). Solidarity, Smuggling and the European Refugee Crisis: Civil Society and its Discontents. Diritto, immigrazione e cittadinanza 3/2017, https:// www.academia.edu/35030187/Solidarity_Smuggling_and_the_European_ Refugee_Crisis_Civil_Society_and_its_Discontents (2. 5. 2020). Amnesty International (2018). Slovenia: Push-backs and Denial of Access to Asylum. Findings of the Research Mission in Velika Kladuša and Bihac, June 2018, https:// www.amnesty.si/media/uploads/files/Slovenia%20-%20Push-backs%20 and%20denial%20of%20access%20to%20asylum%2C%20Amnesty%20Interna­tional(1).pdf (27. 11. 2019). Arendt, Hannah (2003). Izvori totalitarizma. Ljubljana: Študentska založba. Are You Syrious (2018). When Governments Turn Against Volunteers. The Case of AYS, https://medium.com/are-you-syrious/ays-special-when-governments-turn­against-volunteers-the-case-of-ays-81fcfe0e80e7 (4. 3. 2020). Are You Syrious (2020a), https://areyousyrious.medium.com (10. 11. 2020). Are You Syrious (2020b). Italian Court Stops Deportation to Slovenia, Meanwhile Pushbacks Continue, 3. 6. 2020, https://medium.com/are-you-syrious/ays-special­italian-court-stops-deportation-to-slovenia-meanwhile-pushbacks-continue-a­0370c30cd02 (25. 6. 2020). Ayalew Mengiste, Tekalign (2018). Refugee Protections from Below: Smuggling in the Eritrea-Ethiopia Context. The ANNALS. American Academy of Political and Social Science 676/1, 57–76, https://doi.org/10.1177/0002716217743944. Border Violence Monitoring Network (2020), https://www.borderviolence.eu (2. 10. 2020). Evropski mejni režim: Tihotapljenje ljudi in paradoks kriminalizacije solidarnosti Brachet, Julien (2018). Manufacturing Smugglers: From Irregular to Clandestine Mobility in the Sahara. The ANNALS. American Academy of Political and Social Science 676/1, 16–35, https://doi.org/10.1177/0002716217744529. Bucar Rucman, Aleš (2014). Migracije in kriminaliteta: Pogled cez meje stereotipov in predsodkov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Carrera, Sergio, Vosyliute, Lina, Smialowski, Stephanie, Allsopp, Jennifer, Sanchez, Gabiella (2018). Fit for Purpose? The Facilitation Directive and Criminalisation of Humanitarian Assistance to Irregular Migrants: 2018 update, https://www.europarl. europa.eu/RegData/etudes/STUD/2018/608838/IPOL_STU(2018)608838_EN.pdf (9. 4. 2020). Celikates, Robin (2016). Rethinking Civil Disobedience as a Practice of Contesta­tion – Beyond the Liberal Paradigm. Constellations 23/1, 37–45, https://doi. org/10.1111/1467-8675.12216. Dadusc, Deanna, Mudu, Pierpaolo (2020). Care Without Control: The Humanitarian Industrial Complex and the Criminalisation of Solidarity. Geopolitics 1–26, https:// www.tandfonline.com/doi/abs/10.1080/14650045.2020.1749839?journalCode=f­geo20 (20. 9. 2020), https://doi.org/10.1080/14650045.2020.1749839. Evropska komisija, Migracije in notranje zadeve (2020), https://ec.europa.eu/home­-affairs/what-we-do/policies/irregular-migration-return-policy/facilitation­irregular-migration_en (22. 1. 2020). Grad Subotice (2015). Više od 200 taksija oduzeto zbog prevoza migranata, https:// gradsubotica.co.rs/vise-od-200-taksija-oduzeto-zbog-prevoza-migranata/ (11. 10. 2020). Hale, R. Charles (2001). What is Activist Research? ITEMS, Social Science Research Coun­cil, https://items.ssrc.org/from-our-archives/what-is-activist-research/ (16. 11. 2020). Haraway, Donna (1988). Situated Knowledges: The Science Question in Feminism and the Privilege of Partial Perspective. Feminist Studies 14/3, 575–599, https:// philpapers.org/archive/harskt.pdf (18. 11. 2020). Info Kolpa (2019). Porocilo o nezakonitih kolektivnih izgonih na slovensko-hrvaški meji. Casopis za kritiko znanosti 47/278, 81–113. Jalušic, Vlasta (2019). Criminalizing “Pro-immigrant” Initiatives: Reducing the Space of Human Action. Dve domovini / Two Homelands 49, 105–123, https://doi. org/10.3986/dd.v0i49.7256. Jones, Reece (2017). Nasilne meje. Ljubljana: Zložba *cf. Kazenski zakonik Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno precišceno besedilo 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20). Khosravi, Shahram (2010). ‘Illegal traveler.’ An Auto-ethnography of Borders. Palgrave Macmillan, https://doi.org/10.1057/9780230281325. Konvencija o statusu beguncev (1951). UNHCR, https://www.unhcr.org/si/wp­content/uploads/sites/25/2017/06/1951_Convention_status_refugees-svn.pdf (21. 3. 2020). Jelka ZORN Klemp, Pia (2019). Why I Fight for Solidarity. TEDxBerin 2019, https://www.ted.com/ talks/pia_klemp_why_i_fight_for_solidarity (20. 1. 2020). Lilija, Ana (2020). Kriminalizacija migracij in solidarnosti. Diplomsko delo. Ljubljana: Fa-kulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani, https://egradiva.fsd.uni-lj.si/search/ extshow/2417 (15. 11. 2020). Lipovec Cebron, Uršula, Zorn, Jelka (2016). Avtonomija in nadzor migracij v evropskih »tamponskih conah«. Dve domovini / Two Homelands 43, 61–75. Lipovec Cebron, Uršula, Ivnik, Tina, Fekonja, Eva (2019). Migracije in gostoljubje: Krimi­nalizacija gostoljubja v Veliki Kladuši. Casopis za kritiko znanosti 47/278, 135–161. Lunacek, Sarah (2019). Posledice eksternalizacije politike migracij Evropske unije v Agadezu (Niger). Casopis za kritiko znanosti 47/278, 56–80. Majidi, Nassim (2018). Community Dimensions of Smuggling: The Case of Afganis-tan and Somalia. The ANNALS. American Academy of Political and Social Science 676/1, 97–113, https://doi.org/10.1177/0002716217751895. Malek, Nastja (2020). Življenjski svet tihotapca migrantov. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani. Mardini, Sarah (2020). How I was Arrested for Handing out Blankets to Refugees. TEDx-LondonWomen, https://www.youtube.com/watch?v=oNBQ-lYS5so (26. 6. 2020). Ministrstvo za notranje zadeve RS (2018). Ministrica: V Sloveniji ne odrekamo pravice do mednarodne zašcite, 7. 9. 2018, http://mnz.arhiv-spletisc.gov.si/si/novinar­sko_sredisce/novica/10383/index.html (11. 9. 2020). Mocnik, Borja, Mrevlje, Neža, Pistotnik, Sara (2002). Sodobni tihotapci: Raziskava ne­zakonitega prevozništva v Sloveniji. V zoni prebežništva: Antropološke raziskave prebežnikov v Sloveniji (ur. Uršula Lipovec Cebron). Ljubljana: Oddelek za etnolo­gijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 183–224. Mohammadi, Abdullah, Nikmar, Ruta, Savage, Emily (2019). “We are the ones they come to when nobody can help” Afghan Smugglers’ Perceptions of themselves and their Communities. Geneva: IOM, https://publications.iom.int/books/mrs--no-56-we-are-ones-they-come-when-nobody-can-help-afghan-smugglers­perceptions-themselves (15. 3. 2020). Protokol ZN proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku (2000), zakon o ratifikaciji protokola, https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/ 2004-02-0050?sop=2004-02-0050 (27. 12. 2019). Rackette, Carola (2019). Exclusive: Carola Rackete, the Sea-Watch Captain Taken to Court over Migrant Rescues. France 24, 20. 9. 2019, https://www.youtube.com/ watch?v=FYDTdxoNlso (27. 9. 2020). Sanchez, Gabriella (2017). Critical Perspectives on Clandestine Migration Facilitation: An Overview of Migrant Smuggling Research. Journal on Migration and Human Security 5/1, 9–27, https://doi.org/10.1177/233150241700500102. Sen, Somdeep (2018). Writing the “Refugee Crisis”: Proposals for Activist Research. Syri­an Refugee Children in the Middle East and Europe (ur. Michelle Pace, Somdeep Sen). London, New York: Routledge, 101–112, https://doi.org/10.4324/9781351169325-9. Evropski mejni režim: Tihotapljenje ljudi in paradoks kriminalizacije solidarnosti Stojic Mitrovic, Marta, Meh, Ela (2015). The Reproduction of Borders and the Contagi­ousness of Illegalisation: A Case of a Belgrade Youth Hostel. Glasnik etnografskog instituta 63/3, 623–639, https://doi.org/10.2298/gei1503623s. Šumi, Irena, Luthar, Oto (ur.) (2016). Slovenski pravicni med narodi. Ljubljana: Založba ZRC, https://doi.org/10.3986/9789612548643. Tazzioli, Martina (2018). Crimes of Solidarity. Migration and Containment through Rescue. Radical Philosophy 2.01, Creative Commons BY-NC-ND, https://www. radicalphilosophy.com/commentary/crimes-of-solidarity (3. 2. 2020). Varuh clovekovih pravic (2018). Vmesno (s)porocilo o aktivnostih in ugotovitvah Va-ruha o ocitkih policistom, da zavracajo možnosti podajanja prošenj za medna­rodno zašcito, http://www.varuh-rs.si/medijsko-sredisce/sporocila-za-javnosti/ novice/detajl/vmesno-sporocilo-o-aktivnostih-in-ugotovitvah-varuha-glede--ocitkov-zavracanja-moznosti-podajan/ (10. 12. 2018). Veršic, Marin (2019). Bihac: 30.000 eura kazni zbog pružanja ilegalnog smještaja migrantima. Aljazeera Balkans 18. 6. 2019, http://balkans.aljazeera.net/video/ bihac-30000-eura-kazni-zbog-pruzanja-ilegalnog-smjestaja-migrantima?fbc­lid=IwAR3jH8-KLkOtyFIVvFIIAuwMtwGtQMcwBQKGKrRCEclX8AF1-Dxc1wphvFc (4. 2. 2020). Vosyliute, Lina, Conte, Carmine (2019). Crackdown on NGOs and Volunteers Helping Refugees and other Migrants. ReSoma, http://www.resoma.eu/sites/resoma/ resoma/files/policy_brief/pdf/Final%20Synthetic%20Report%20%20Crack­down%20on%20NGOs%20and%20volunteers%20helping%20refugees%20 and%20other%20migrants_1.pdf (17. 3. 2020). Watson, Scott (2015). The Criminalization of Human and Humanitarian Smug­gling. Migration, Mobility and Displacement 1/1, 39–53, https://doi.org/10.18357/ mmd11201513273. Witkin, Stanley L. (2014). Narrating Social Work through Autoethnography. Columbia University Press, https://doi.org/10.7312/witk15880. Zaviršek, Darja (2017). The Humanitarian Crisis of Migration Versus the Crisis of Humanitarianism: Current Dimensions and Challenges for Social Work Practice, Social Work Education, https://doi.org/10.1080/02615479.2017.1303043. Zhang X, Sheldon, Sanchez, Gabriella E., Achilli, Luigi (2018). Crimes of Soli­darity in Mobility: Alternative Views on Migrant Smuggling. The ANNALS. American Academy of Political and Social Science 676/1, 6–15, https://doi. org/10.1177/0002716217746908. Jelka ZORN SUMMARY THE EUROPEAN BORDER REGIME: PEOPLE SMUGGLING AND THE PARADOX OF THE CRIMINALIZATION OF SOLIDARITY Jelka ZORN The article discusses people smuggling in the context of violent borders (Jones 2017). It addresses the right to asylum, deconstructs the demonization of smugglers, and sheds light on the paradox of the criminalization of solidarity. The key research perspective is auto-ethnographic, contextualizing the author’s own experience of helping people on the move and also being criminalized for this aid. Other research methods are interviews and the use of secondary sources. The author’s experience urged her to address not only the criminalization of solidarity but also the main­stream image of human smugglers. EU anti-smuggling legislation flattens the dif­ferences between smuggling and solidarity practices since the material benefit of helping people on the move is not a necessary element to qualify as criminal activ­ity. The author presents the embeddedness of the smuggling-solidarity antagonism along the same continuum in the context of violent borders and state persecution. Differently from the state accounts, ethnographic studies present the perspec­tive of migrants and smugglers themselves, which disputes the binary “victim– predator” and “humanitarian–for-profit” positioning (Mohamamadi, Nikmar, Sav­age 2019; Majidi 2018; Zhang, Shanchez, Achilli 2018). In reality, refugee-smuggler roles may intertwine in the same person. Ethnographers emphasize that collective migration-specific knowledge is needed: smugglers and migrants alike are part of the communities-of-knowledge-in-mobility (Ayalew Mengiste 2018). The states’ combat against criminal networks results in criminalizing the normal commercial activities of taxi drivers and accommodation services in the externalized European border in Africa as well as on the Balkan route. The author further deconstructs the demonization of smugglers by presenting a case of smuggling as political activism. Solidarity practices surpass both capitalist free market relations and states’ monop­oly to control borders. The article concludes that solidarity work not only helps peo­ple on the move but also protests against police violence and the current system of border control. DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 53 • 2021 https://doi.org/10.3986/dd.2021.1.07 ODNOS PREBIVALSTVA OB SLOVENSKI DRŽAVNI MEJI DO PRISELJENCEV: ŠTUDIJA OBCIN KOSTEL IN OSILNICA Rok ZUPANCIC|, Denis PREMEC|| COBISS 1.01 IZVLECEK Odnos prebivalstva ob slovenski državni meji do priseljencev: Študija obcin Kostel in Osilnica Avtorja v clanku preucujeta stališca prebivalcev obcin Kostel in Osilnica ob slovensko--hrvaški meji do ljudi na poti. Na tem obmocju skušajo migranti množicno preckati mejo, zato je posrednih ali neposrednih stikov med lokalnim prebivalstvom in migran-ti vec kot drugod po državi. Zanimalo ju je, ali so stališca tamkajšnjega prebivalstva v primerjavi s stališci celotnega prebivalstva Slovenije o vprašanjih, povezanih z mi-granti, drugacna, in ali so povezana z nekaterimi demografskimi dejavniki (s spolom, starostjo, z izobrazbo, veroizpovedjo). Pricujoco mikroštudijo, ki temelji na terenski anketi, leta 2020 izvedeni v Kostelu in Osilnici, postavljata tudi v kontekst raziskav Slo­vensko javno mnenje. KLJUCNE BESEDE: ljudje na poti, migranti, migracije, migrantska kriza, slovensko-hr­vaška meja ABSTRACT The Attitudes of People Living at the Slovenian State Border Toward Immigrants: A Case Study of the Municipalities Kostel and Osilnica The authors explore the attitudes of residents of Kostel and Osilnica, two Slovenian municipalities bordering Croatia, toward people on the move. In this area, immigrants attempt to cross the border in large numbers; hence, the contact between the local population and the immigrants is more regular than elsewhere. The authors explore how the attitudes of locals living near the border compare to those of the general population of Slovenia and whether these attitudes are correlated with gender, age, education, and religion. The authors contextualize this micro-study, based on survey­ing in Kostel and Osilnica in 2020, within the large-scale surveying of Slovenia as a whole (Slovenian Public Opinion Survey). KEYWORDS: people on the move, migrants, migrations, migrant crisis, Slovenian-Croatian border | Dr. politologije (obramboslovja), izredni profesor, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, Kardeljeva plošcad 5, SI-1000 Ljubljana; rok.zupancic@fdv.uni-lj.si, https://orcid.org/0000-0003­ 1963-2668 — Clanek je nastal v okviru programske skupine Obramboslovje P5-0206(B), ki jo sofi­ nancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. || Diplomirani obramboslovec, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, Kardeljeva plošcad 5, SI-1000 Ljubljana; dp2586@student.uni-lj.si Rok ZUPANCIC, Denis PREMEC UVOD Cloveške migracije so v zgodovini stalno prisoten pojav. Vzroki zanje so razlicni: obo­roženi spopadi, ekonomska nuja, preganjanje zaradi politicnega ali verskega prepri-canja, podnebne spremembe, želja po boljšem življenju, razvoj transportnih mož­nosti in tehnološki napredek, ki migracije olajša, idr. Migracije so tudi kontroverzna tema; ker prinašajo nepoznano, sprožajo strah pred unicenjem lokalne kulture, tra­dicije in navad, pred prevlado migrantov – navsezadnje zato, ker naj bi imeli vec otrok kot lokalno prebivalstvo. Protiargumenti in raziskave, ki dokazujejo, da imajo migranti praviloma vec otrok kot lokalno prebivalstvo le v prvi in drugi »generaciji« (Dubuc 2012),1 da migracije v EU ne potekajo nenadzorovano in tako množicno, da bi bile neobvladljive (Kneževic Hocevar, Cukut Krilic 2019), in druge raziskave, ki ugotav­ljajo, da migracije niso problematicne a priori, ne prispevajo k bolj argumentiranim politicnim odlocitvam. Te namrec redko presegajo primordialisticne interpretacije o »primerni demografski strukturi« neke nacije in ide(ologi)je, da naj bi bili narodi »organsko spojeni s svojimi ozemlji« in imeli do teh ozemelj »naravne pravice« (Kne­ževic Hocevar 2011: 11). Razlogi, da ljudje nasprotujejo migracijam, so povezani tudi z globljimi, nezavednimi strahovi, kar lahko politiki hitro »kapitalizirajo« (Tummala Narra 2020). Del ljudi v migracijah vidi korist in meni, da so za družbo koristne (nova zna­nja, plemenitenje lokalne kulture, delovna sila itd.). Evolucijsko gledano sta bili obe strategiji – migrantom naklonjena in migrantom nenaklonjena ali celo sovražna – s stališca razvoja cloveške vrste koristni (Charlesworth 2006). Nenaklonjene oz. prise-ljencem sovražne strategije so bile koristne, ker so povecevale kohezivnost družb in jih šcitile pred »drugimi« (bile so pogoj za uresnicitev skupnostnih ciljev); po drugi strani pa je vecja odprtost do priseljencev pomenila kulturno, socialno in ekonom­sko bogatenje družbe in možnost iskanja partnerjev »zunaj domacih logov«, kar je povecalo genetsko raznovrstnost družbe – s tem pa tudi preživetje (Schahbasi idr. 2020). Ni nenavadno, da sta se obe strategiji – priseljencem naklonjena in nenaklo­njena oz. celo sovražna – ohranili do danes. Na vrhuncu t. i. »migrantske krize« v letih 2015 in 2016 je v Evropo prišlo okrog milijon »ljudi na poti« – beguncev, t. i. ekonomskih migrantov in drugih ljudi, ki so se iz razlicnih razlogov napotili proti »stari celini« (BBC 2015). V zadnjih letih enega najvecjih izzivov za Evropsko unijo (EU) se je letno število migrantov, ki se uspešno prebijejo do EU, bistveno zmanjšalo. Ceprav so kot koncni cilj migrantov praviloma najbolj zaželene najrazvitejše države EU (na prvih treh mestih so Nemcija, Španija in Francija), migracije niso obrobna tema niti za tranzitne države (Yildiz, Uzgören 2016); mednje sodi tudi Slovenija, prek katere vodi t. i. »balkanska pot«. Ce so slovenski policisti leta 2015 zabeležili preko 360.000 nezakonitih prehodov državne meje, se je Ugotovitve Sylvie Dubuc (2012) veljajo za priseljevanje iz držav z veliko rodnostjo v Veliko Britanijo v obdobju med letoma 2001 in 2006. Odnos prebivalstva ob slovenski državni meji do priseljencev: Študija obcin Kostel in Osilnica leta 2019 to število zmanjšalo na nekaj vec kot 16.000 nezakonitih vstopov v državo (Policija 2016; 2020). Nekateri slovenski politiki, tudi poslanci v Evropskem parlamentu, in del medijev menijo, da je nezakonite migracije treba cimprej ustaviti ali jih vsaj omejiti (Bogo­vic 2019; Gregoric 2019). Ni nenavadno, da se javno mnenje o migracijah nenehno spreminja. Ce je Evropska družboslovna raziskava (European Social Survey, ESS) za leto 2014, tj. tik pred zacetkom množicnih migracij, še pokazala, da so prebivalci Slo­venije vecinsko menili, da bi morala biti država velikodušna pri reševanju prošenj za status begunca, je dve leti pozneje, ob izrazitem povecanju števila migrantov, prišlo do preobrata; leta 2016 je bilo obcutno vec tistih, ki so odobritvam prošenj za status begunca nasprotovali (Zavratnik idr. 2017). Za Slovenijo lahko recemo, da prihaja do delne sekuritizacije migrantov, še zlasti med nekaterimi politiki. Malešic (2017) npr. ugotavlja, da je na vrhuncu migracij leta 2016 tedanja opozicija »ljudi na poti« prikazovala v poenostavljenem diskurzu, ki je pogosto temeljil na potenciranju t. i. »migrantske grožnje«. Sekuritizacija naj bi se dogajala tudi v medijih; Vezovnik (2018) na podlagi analize Dnevnika, osrednje infor­mativne oddaje Televizije Slovenija, ugotavlja, da so bili migranti v tem obdobju vsaj implicitno, ce že ne eksplicitno, uokvirjeni kot potencialna nevarnost (zdravstvena, varnostna itd.). Tudi analiza komentarjev v casopisu Delo je pokazala, da refleksije »t. i. begunske krize v veliki meri ostajajo znotraj prevladujocega uokvirjanja teme s strani nosilcev politicne oblasti« (Pajnik 2017: 45). Diskurz o migrantskih vprašanjih se pretežno oblikuje tam, kjer so stiki lokalnega prebivalstva z »ljudmi na poti« najpogostejši; tovrstnih stikov je najvec na obmocjih, prek katerih vodijo migrantske poti, npr. ob državni meji. Obmejna obmocja so med najbolj zanimivi obmocji družboslovnega proucevanja, ravno tam se nekateri druž­beni pojavi zrcalijo v najvecji meri (Kolossov 2005). Zanimivo pa je – vsaj za primer Slovenije – da se velika vecina omenjenih študij pretežno osredotoca na obmocje celotne države, medtem ko so obmejna obmocja zapostavljena. To sta tudi temeljno izhodišce najine študije in vrzel, ki jo želi najin clanek (vsaj delno) zapolniti. Osrednji cilj clanka je analiza odnosa prebivalcev izbranih krajev ob meji s Hrva­ško do »ljudi na poti«.2 Osredotocila sva se na dve obmejni obcini, Kostel in Osilnico, in tam izvedla anketo o odnosu prebivalcev do migracij ter iskala odgovore na na­slednja raziskovalna vprašanja: prvic, kako zaskrbljeni ste zaradi množicnih migracij (beguncev, nezakonitih priseljencev in ekonomskih migrantov) in, ali vas je strah, da bi migranti lahko ogrozili nacin življenja v Sloveniji? Drugic, ali menite, da bi delu migrantov morali dovoliti, da trajno ostanejo v Sloveniji, ter ali jim mora biti dopuš-ceno gojiti lastno kulturo in religijo? In tretjic, ali so stališca prebivalcev v Osilnici in Kostelu do migrantov povezana s spolom, z veroizpovedjo, s starostjo in z izobrazbo V clanku se izraz migrant nanaša na osebo, ki je slovensko državno mejo, v vecini primerov nezakonito, prestopila v zadnjih šestih letih (2015–2020), ne pa npr. na vsakodnevne migrante, kot so delavci na delu v sosednjih državah. Rok ZUPANCIC, Denis PREMEC lokalnega prebivalstva ter ali so stališca obmejnega prebivalstva drugacna v primer-javi s stališci celotne populacije Slovenije. TEORETSKI OKVIR: POVEZAVA MED ODNOSOM LOKALNEGA PREBIVALSTVA DO MIGRANTOV IN IZBRANIMI DEMOGRAFSKIMI DEJAVNIKI Teoretskih sklopov, ki pojasnjujejo odnos lokalnega prebivalstva do migrantov in de­javnikov, ki nanj vplivajo, je na desetine. V clanku poudarjava le za raziskovalna vpra­šanja najpomembnejše dejavnike: spol, starost, religioznost in izobrazbo. Ob tem se zavedava omejitev takega fokusa – ne osredotocava se namrec na širše strukturne oz. družbene dejavnike, ki prav tako vplivajo na odnos prebivalstva do migrantov (politicni kontekst oz. politicno opredelitev posameznika, ekonomsko stanje v drža-vi, samoopredeljeno identiteto države,3 nacin ustvarjanja javnega mnenja oz. javni diskurz itd.). Povezanost spola in odnosa do migrantov Prevladujoce laicno stališce je, da se ženske raje odlocajo pomagati pomoci potreb­nim, ceprav to lahko, kot ugotavlja Ticktin (2011), vodi v nekatere neželene posledice za družbo sprejemnico.4 Marsikje v oboroženih konfliktih so prav ženske osrednji ste­ber podpore najbolj prizadetim. Razlage, zakaj je tako, gredo v vec smeri. Ženske naj bi bile zaradi specificne socializacije bolj osredotocene na druge, medtem ko je za moške znacilnejša osredotocenost nase. Ženske naj bi priseljenca videle kot nekoga, ki v tuji državi potrebuje pomoc, moški pa jih pretežno dojemajo kot ekonomske tekmece. Ženske naj bi se v primerjavi z moškimi pocutile manj ogrožene s strani migrantov in tudi zato naj bi jim bile bolj naklonjene (Berg 2010).5 Po drugi strani pa naj bi bile ženske zaradi svojega družbenega statusa vecje zagovornice tradicionalnih vrednot kot moški (Burns, Gimpel 2000).6 To lahko vodi do bolj negativnega odnosa žensk do migrantov, saj naj bi cutile dolžnost zašcititi 3 Nekatere države, npr. Japonska, se percepirajo kot 'normativna sila' (normative power) ali kot clovekoljubnim aktivnostim naklonjena sila v mednarodnih odnosih; tako potem skušajo delovati tudi v mednarodni skupnosti (glej npr. Zupancic, Hribernik 2014). Diskurz v taki državi je tako drugacen kot v državi, ki svoje podobe v mednarodni skupnosti ne gradi na nudenju clovekoljubne pomoci. 4 Ticktin (2011) na primeru Francije argumentira, da politika socutja lahko vodi do tega, da se v neki državi zadevam, povezanim z migranti, posveti prevec pozornosti na racun drugih, prav tako deprivilegiranih skupin, npr. revnih. 5 Berg (2010) to za ZDA ugotavlja na podlagi analize javnega mnenja za leto 2004 in popisa prebivalstva leta 2000. 6 Burns in Gimpel (2000) sta raziskavo osnovala na študiji ameriškega volilnega odlocanja za leti 1992 in 1996. Odnos prebivalstva ob slovenski državni meji do priseljencev: Študija obcin Kostel in Osilnica tradicionalne vrednote, da teh ne bi zamenjale tuje. A te podatke je treba vzeti cum grano salis, nekatere raziskave kažejo, da ženske predvsem pogosteje izrazijo restrik­tivna stališca do migracij kot moški, ki stvari raje zadržijo zase, ceprav so morda ne­naklonjeni priseljevanju (Burns, Gimpel 2000). Tudi po analizi Schweitzerja idr. (2005), ki so raziskovali na podlagi anketiranja avstralskih študentk in študentov, imajo moš­ki vec predsodkov in bolj negativen odnos do migrantov. Omenjene raziskave so bile narejene v vec državah sveta, tudi neevropskih. Ker je zato iz njih težko potegniti splošno veljavne teoretske zakljucke, si oglejmo po­datke za Evropo. Schahbasi idr. (2020) so podatke za leto 2016 proucevali v evropski družboslovni raziskavi in ugotovili, da ženske v Evropi na splošno niso bolj naklonje­ne migrantom kot moški; se pa skepsa do migrantov bolj poveca pri starejših žen­skah kot starejših moških. Kljub vsem niansam ne moremo skleniti, da bi bil spol tisti demografski dejavnik, ki bi odlocilno pojasnjeval razlike v odnosu do priseljencev. Povezanost starosti in odnosa do migrantov Ali je starost povezana z odnosom do migrantskih vprašanj? Pri (morda enoznac­nem) odgovoru na to vprašanje je treba biti previden, saj je vanj posredno vplete­nih še nekaj intervenirajocih spremenljivk (npr. posameznikov zaposlitveni status, gl. Dustmann, Preston 2007). Raziskave na splošno ugotavljajo, da je višja starost povezana z vecjo skepso do migrantov tako pri ženskah kot moških. V primerjavi stališc ljudi v nekajletnem razmaku opazimo, da svoja stališca spreminjajo pocasi in neopazno. Ce pod drobnogled postavimo celotno življenje posameznika, pa ugoto­vimo, da obicajno ljudje v razlicnih življenjskih obdobjih stališca do migrantov opaz-no spremenijo (Schahbasi idr. 2020). Tudi ugotovitev, da so mlajši naceloma bolj odprti do priseljencev, je treba posta­viti v kontekst. Mlajši so pogosto v težavnem procesu osamosvajanja, iskanja službe, urejanja stanovanjskega vprašanja itd.; zato lahko migrante dojemajo kot konku­renco. Glede na argument boja za omejene vire se lahko navežemo tudi na starejše prebivalstvo, ki se pogosto boji, da bodo njihove že pridobljene pravice izginile s pri­oritetne liste države ali pa da bodo na racun priseljencev okrnjene (nižja pokojnina, slabša zdravstvena oskrba; glej Hernes, Knudsen 1992). Kako je v evropskih državah? Podatki iz ESS za leto 2016 kažejo, da višja kot je starost, vecja je skepsa do migracij (Schahbasi idr. 2020). Skepsa se poveca, ce se vprašanje eksplicitno nanaša na migracije iz revnih držav. Kot kažejo podatki, sta­rejših državljanov evropskih držav ne prepricajo argumenti, da bi migranti lahko s placilom davšcin izdatno prispevali v pokojninsko blagajno ali pa da so potrebni na trgu dela, npr. za opravljanje storitev, ki jih lokalno prebivalstvo ne zmore zagotoviti v celoti (slabše placana dela, negovalne storitve itd.). Rok ZUPANCIC, Denis PREMEC Povezanost izobrazbe in odnosa do migrantov Precej empiricnih raziskav je potrdilo, da imajo bolj izobraženi izrazito pozitivnej­ši odnos in vecjo stopnjo tolerance do kulturne drugacnosti priseljencev (Morris, Heaven 1986).7 Višje izobraženi naj bi bili manj dovzetni za negativne stereotipe o »drug(acn)ih« (priseljenci so v vecini primerov pripadniki drugih etnicnih sku-pin). K naklonjenosti bolj izobraženih do priseljevanja naj bi prispeval tudi izobra­ževalni proces, ki naj bi implicitno ucil, da je morebitna protipriseljenska custva bolje prikriti kot javno izraziti – Burns in Gimpel (2000) ter Berg (2010) to za ZDA utemeljujejo na podlagi analize javnomnenjskih raziskav, popisa prebivalstva in volilnega odlocanja. Osebe z višjo izobrazbo naj bi bile glede migracij bolj liberalne tudi zato, ker jih migranti manj ogrožajo, njihov položaj na trgu dela je manj ranljiv od položaja slab-še izobraženih; obstaja vecja verjetnost tekmovalnega (obcutka) na trgu dela prav s priseljenci (Scheve, Slaughter 2001). Hkrati pa so osebe z nižjo stopnjo izobrazbe bolj custveno vpletene v z delom povezana vprašanja; predvsem s strahom pred izgubo službe, kot na primeru Velike Britanije ugotavljata Dustmann in Preston (2007). Vecina študij potrjuje povezanost med višje izobraženimi in bolj naklonjenim odnosom do priseljencev. To potrjujejo tako izsledki za Evropo iz ESS za leto 2016, na katero se v clanku na vec mestih sklicujeva, kot številni avtorji (npr. Schahbasi idr. 2020). Povezanost religioznosti in odnosa do migrantov Pri vprašanju, ali religioznost vpliva na odnos do migrantov, ni enoznacnega odgo­vora. Študije dajejo nasprotujoce rezultate in nihajo od države do države ter variirajo v podrobnostih pri posameznem vprašanju. Nekatere študije tako izkazujejo, da ima­jo tisti, ki se izrecejo za verujoce, migrantom bolj naklonjena stališca zato, ker naj bi vecina religij vsebovala ideologijo nujnosti pomoci potrebnim (Fieder, Huber 2018).8 Druge študije nakazujejo, da imajo ljudje bolj negativna stališca do priseljencev, kadar se ne morejo poistovetiti z migranti razlicne kulture, katere del je tudi vera; Rustenbach (2010) je to ugotovila na podlagi analize podatkov iz ESS in raziskave Eurostat/OECD. V tem duhu Facchini idr. (2013) za Južnoafriško republiko ugotavlja­jo, da zaradi razlike med vero lokalnega prebivalstva in vero priseljencev prihaja do priseljencem manj naklonjenih stališc. Do razlik prihaja tudi pri vprašanjih stopnje identifikacije posameznika z vero. Ysseldyk, Matheson in Anisman (2010) ugotavljajo, 7 Avtorja sta na primeru Avstralije pod drobnogled vzela stališca lokalnega prebivalstva do priseljevanja iz Vietnama. 8 Do teh sklepov sta avtorja prišla na podlagi analize podatkov iz javnomnenjskih raziskav z vsega sveta: World Value Survey 1981–2014, Survey of Health, Ageing and Retirement in Europe 2005 in US General Social Survey 1972–2014. Odnos prebivalstva ob slovenski državni meji do priseljencev: Študija obcin Kostel in Osilnica da bolj kot se nekdo identificira s svojo vero, vecja je verjetnost, da bo nenaklonjen ljudem druge vere. Po drugi strani pa sta Bohman in Hjerm (2014) na podlagi analize, ki je poleg vec evropskih držav zajela tudi Slovenijo, ugotovila, naj bi verujoci na splošno imeli manj odklonilna stališca do migrantov kot neverujoci. Njune ugoto­vitve moramo interpretirati previdno, saj sta se do njih dokopala na podlagi analize podatkov iz ESS pred t. i. migrantsko krizo. METODOLOŠKI OKVIR Kljucna metoda najine študije je bila terenska anketa. Opravila sva jo v obcinah Kos-tel (kraji Slavski Laz, Fara, Vas in Kuželj) in Osilnica (kraji Osilnica, Sela in Bosljiva Loka). V teh krajih državna meja pretežno poteka po sredini rek Kolpe in Cabranke in je razmeroma lahko prehodna. Ti kraji so bili izbrani tudi zato, ker državna meja tam ni v celoti zavarovana s t. i. tehnicnimi ovirami, ki bi preprecevale nezakonit vstop v Slovenijo, zato je na tem obmocju precej nezakonitih preckanj. V anketnem vprašalniku sva pretežno izhajala iz teoretskih spoznanj, ki pojasnju­jejo, kateri demografski dejavniki so povezani s stališci do priseljencev. V clanku ana­lizirava le štiri dejavnike, ki se v znanstveni literaturi pogosto pojavljajo v povezavi z migrantskimi vprašanji: spol, starost, izobrazba in religioznost. 15. junija 2020 sva v omenjenih krajih razdelila 150 anketnih vprašalnikov v ti-skani obliki. Vprašalnike sva prebivalcem izrocila osebno (razdeljevanje »od hiše do hiše«) in na kratko, ce je bilo mogoce, tudi pojasnila namen raziskave. Ce ni bilo niko-gar doma, sva vprašalnike pustila v nabiralnikih. Da bi zagotovila popolno anonim­nost sodelujocih, sva neoznacenim vprašalnikom priložila kuverto s poštno znamko in prošnjo, naj anketo izpolnijo in nepodpisano pošljejo po pošti na naš naslov (to je veljalo tudi za tiste, ki so vprašalnik prejeli osebno). Vsako gospodinjstvo je prejelo dve anketi, z namenom povecanja verjetnosti, da bosta nanjo odgovarjali osebi raz­licnega spola. Od 150 razdeljenih anket je bilo po pošti vrnjenih in pravilno izpolnjenih 60 an-ket, ki so podlaga za analizo. Spolna struktura anketiranih oseb je bila uravnoteže­na (30 žensk in 30 moških). Starostna struktura je nagnjena na stran starejših, kar ni presenetljivo glede na demografske trende v tem delu Slovenije (izseljevanje in staranje prebivalstva).9 Glede na izobrazbo je na anketo odgovarjalo najvec oseb z dokoncano poklicno in srednjo šolo (55 odstotkov).10 Glede na veroizpoved je an-keta izrazito nesorazmerna v prid verujocih, kar ni neobicajno glede na to, da je 9 37 odstotkov je starih 66 let ali vec, 38 odstotkov med 51 in 65, 10 odstotkov jih spada v skupino 41–50 let, prav toliko tudi v skupino 31–40 let. Najmanj je mlajših odraslih; na anketo je odgovarjalo le 5 odstotkov starih med 18 in 30 let. 10 25 odstotkov ima dokoncano šesto, 10 odstotkov pa sedmo stopnjo izobrazbe. Trije odstotki imajo koncan magisterij ali doktorat, 7 odstotkov anketiranih pa nedokoncano oz. koncano osnovno šolo. Rok ZUPANCIC, Denis PREMEC bila anketa izvedena v podeželskih krajih; kar 85 odstotkov vprašanih se je izreklo za katolicanke oz. katolike, 12 odstotkov pa za neverujoce.11 O veljavnosti in zanesljivosti študije ter interpretaciji je treba poudariti, da zato, ker gre za mikroštudijo, anketa ni reprezentativna. Zaradi specificnega nacina prido­bivanja podatkov (osebno razdeljevanje anket) vzorca ni bilo mogoce kontrolirati. Ankete so bile v nekaterih krajih razdeljene v vsa gospodinjstva, v drugih, vecjih, pa je bilo razdeljevanje nakljucno; dodati je treba, da nekateri ankete niso želeli sprejeti. Zato se ne ve, kako dobro ankete, ki tvorijo najin vzorec, odražajo dejanske demo-grafske znacilnosti prebivalstva v obeh obcinah. V vsakem primeru je treba rezultate interpretirati previdno in jih kontekstualizirati v luci drugih raziskav. Kot kontekst, v katerega postavljava izsledke najine študije, sva vzela raziskave Slovensko javno mnenje, narejeno na reprezentativnem vzorcu (Kurdija, Malnar 2018 – v nadaljevanju SJM2016/2; Kurdija, Malnar 2016 – v nadaljevanju SJM2014). S pomocjo programa SPSS sva na vzorcu, ki odraža stališca prebivalcev in prebivalk Slovenije kot celote, analizirala izbrane demografske dejavnike glede na odnos do izbranih vprašanj. REZULTATI IN DISKUSIJA V nadaljevanju predstavljava analizo ankete po proucevanih dejavnikih: spolu, sta­rosti, izobrazbi in religioznosti. V clanku navajava le najzanimivejše izsledke.12 Povezanost spola in odnosa do migrantov Prebivalke krajev, kjer sva opravila anketo, so vprašanju »Ali se vam zdi dopustno, da bi del migrantov trajno ostal v Sloveniji«, bolj nenaklonjene kot moški. Dve tretjini (67 odstotkov) anketirank meni, da je nedopustno, da bi del migrantov trajno ostal v Sloveniji; ce pogledamo zgolj moške, jih tako meni dobra polovica (53 odstotkov). Pri odgovoru na vprašanje »Ali vas je strah, da bi migranti lahko ogrozili nacin življenja v Sloveniji« – eksplicitno sva zapisala, da mislimo begunce, nezakonite pri­seljence in t. i. ekonomske migrante – vidimo, da je 30 odstotkov žensk zelo ali precej strah, da bi se to lahko zgodilo, medtem ko je tega zelo ali precej strah le 13 odstot­kov moških. Kljub temu pa med ženskami in moškimi ni bistvenih razlik pri vpraša­nju, ali bi migrantom morali dopustiti, da v Sloveniji gojijo lastno kulturo in religijo; s to trditvijo se strinja zgolj 17 odstotkov moških in 13 odstotkov žensk, kar nakazuje na jasno stališce, da tako vecina moških kot žensk temu ni naklonjena. 11 1,5 odstotka vprašanih ni želelo odgovoriti na vprašanje o veroizpovedi, prav toliko pa je pripadnikov drugih ver. 12 Nekatera druga stališca odnosa prebivalcev obmejnih krajev do priseljencev so podrobneje predstavljena v diplomskem delu (Premec 2020), katerega podatki so bili podlaga za pripravo pricujocega clanka. Odnos prebivalstva ob slovenski državni meji do priseljencev: Študija obcin Kostel in Osilnica Po drugi strani pa dejavnik spola ne vpliva bistveno na zaskrbljenost zaradi mno­žicnih migracij. Analiza je pokazala, da je zelo zaskrbljenih ali dokaj zaskrbljenih le malenkost vec žensk kot moških (77 odstotkov v primerjavi s 73 odstotki). Ne glede na to pa je rezultate treba interpretirati s stališca razmeroma velikega strahu tako moških kot žensk; le približno cetrtina vprašanih (moških in žensk) je izrazila stali-šce, da ni prevec ali da sploh ni zaskrbljena. Vecina tako moških kot žensk meni, da migranti zelo ali vsaj srednje mocno ogrožajo varnost Slovenije; treba je dodati, da so odgovori moških v primerjavi z ženskami bolj raznoliki; ženske so bolj enotnega mnenja, da migranti varnost Slovenije ogrožajo zelo oz. srednje mocno. Prav tako oba spola vecinsko soglašata, brez bistvenih medsebojnih razlik, da migranti v Slove­nijo niso prišli zaradi preganjanja v maticni državi, temvec iz drugih razlogov. Povezanost starosti in odnosa do migrantov Mlajšim v Kostelu in Osilnici se zdi v vecji meri dopustno, da bi del migrantov brez­pogojno ali pod dolocenimi pogoji ostal v Sloveniji; tako meni dobra polovica (53 odstotkov) starih med 18 in 50 let. Starejša populacija je na to vprašanje odgovarjala manj naklonjeno; od tistih, ki so stari 51 let ali vec, se s to trditvijo strinja le 36 odstot­kov vprašanih. Ti rezultati ne presenecajo, ce jih povežemo z vprašanjem o strahu; upokojenci – najstarejša skupina – menijo, da priseljenci zelo ogrožajo varnost Slovenije (tako meni 48 odstotkov vprašanih). Da priseljenci zelo ogrožajo varnost države, meni le dobra cetrtina delovno aktivnih (26 odstotkov). Tem rezultatom je treba dodati še odgovore na povezano vprašanje, in sicer, ali bi migrantom moralo biti v Sloveniji dopušceno gojiti lastni kulturo in vero. Upokojenci se v veliki vecini (91 odstotkov) ne strinjajo, da bi ta pravica morala veljati tudi za migrante, medtem ko je mlajša skupina redno zaposlenih temu malo bolj naklonjena (trditvi nasprotuje »le« 74 od­stotkov sodelujocih). Da je odnos do migrantskih vprašanj kompleksen in da bi bilo narobe starejšim a priori pripisati bolj odklonilna stališca, nakazujejo odgovori na vprašanje, ali bi bili brezpogojno ali pod nekaterimi pogoji pripravljeni pomagati migrantom. Starejši so namrec izrazili vecjo pripravljenost pomagati kot mlajši (73 odstotkov starih 66 ali vec je pripravljeno pomagati, medtem ko ta delež za skupino od 51 do 65 let zna­ša 43,5 odstotka). Ne preseneca, da so starejši, kot je pokazala anketa, v preteklosti veckrat kot mlajši tudi dejansko pomagali. Pri tem vprašanju je treba dodati, da se pripravljenost pomagati migrantom v Sloveniji scasoma spreminja, kar so ugotovili tudi drugi (Zavratnik idr. 2017). Na nekaj anketnih vprašalnikih je bilo dopisano, da so v preteklosti sicer migrantom pomagali, da pa zdaj tega ne bodo vec, ker so (neka­teri) migranti pomoc izrabili, so nehvaležni oz. celo povzrocajo škodo. Najpogosteje so anketiranci pomagali z informacijami, obcasno tudi materialno (s hrano in pijaco), nekateri pa celo s prenocišcem. Rok ZUPANCIC, Denis PREMEC Povezanost izobrazbe in odnosa do migrantov Bolj izobraženi v krajih anketiranja so bolj naklonjeni, da bi del migrantov ob doloce­nih pogojih ali brezpogojno ostal v Sloveniji. 39 odstotkov tistih, ki imajo dokoncano vsaj šesto stopnjo izobrazbe ali vec, namrec meni, da je nedopustno, da migranti trajno ostanejo v Sloveniji, medtem ko je med manj izobraženimi (nedokoncana ali dokoncana osnovna šola, poklicna ali srednja šola) ta odstotek bistveno višji – kar 73 odstotkov jih meni, da je nedopustno, da del migrantov trajno ostane v Sloveniji. Ti rezultati niso presenetljivi, ce jih povežemo z vprašanjem glede strahu pred migranti. 84 odstotkov manj izobraženih je izrazilo stališce, da so zelo ali pa vsaj do-kaj zaskrbljeni zaradi migracij; v skupini višje izobraženih je zelo ali dokaj zaskrblje­nih manj (61 odstotkov). To je povezano tudi z mnenjem o tem, ali migranti ogrožajo varnost Slovenije. 45 odstotkov nižje izobraženih meni, da migranti zelo ogrožajo varnost države, medtem ko je delež pri tistih z višjo izobrazbo precej nižji – da mi-granti zelo ogrožajo varnost Slovenije, meni le sedem odstotkov višje izobraženih (pri skupini višje izobraženih sicer prevladuje odgovor, da migranti »srednje mocno« ogrožajo varnost Slovenije; tako meni 64 odstotkov višje izobraženih). Strah manj izobraženih se kaže tudi pri odgovoru, ali jih je strah, da bi migranti ogrozili nacin življenja v Sloveniji. 73 odstotkov manj izobraženih je zelo ali precej strah, da bi se to lahko zgodilo. Višje izobraženi so glede tega manj zaskrbljeni; manj kot polovica vprašanih (48 odstotkov) jih je zelo ali precej strah. Manj izobraženi me-nijo, da migrantom ni treba omogociti znosnega življenja v Sloveniji; trditvi »migran-tom je treba omogociti znosno življenje v Sloveniji« nasprotuje 79 odstotkov nižje izobraženih, kar je bistvena razlika v primerjavi z le 39 odstotki višje izobraženih, ki tej trditvi nasprotujejo. Razlike med nižje in višje izobraženimi so še bolj opazne pri vprašanju o tem, ali bi migrantom morali dopustiti gojenje lastne kulture in vere; 94 odstotkov nižje izobraženih se ne strinja, da jim to mora biti omogoceno, medtem ko so višje izobraženi temu razmeroma bolj naklonjeni, nikakor pa ne zelo naklonjeni (63 odstotkov višje izobraženih se ne strinja, da je migrantom v Sloveniji treba omo-gociti gojenje lastne vere in kulture). Povezanost religioznosti in odnosa do migrantov Anketiranci/-ke, ki so se opredelili/e za katoliki/-nje, so manj naklonjeni, da bi del mi-grantov ostal v Sloveniji; le tretjina (33 odstotkov) katolikov/katolicank meni, da je dopustno, da del migrantov pod dolocenimi pogoji ali brezpogojno trajno ostane v Sloveniji, medtem ko je med neverujocimi ta delež 71-odstoten. Verjetno so odgovori na to vprašanje povezani s strahom in z negotovostjo, ki ju prinašajo migranti. Velika vecina tistih, ki so se izrekli za katolike oz. katolicanke, je zaradi množicnih migracij zelo ali dokaj zaskrbljena (tako je odgovorilo 82 odstotkov deklariranih katolikov/­-cank), medtem ko so odgovori neverujocih po lestvici enakomerneje razporejeni (43 Odnos prebivalstva ob slovenski državni meji do priseljencev: Študija obcin Kostel in Osilnica odstotkov neverujocih je dokaj ali zelo zaskrbljenih, 57 odstotkov pa sploh ni zaskrb­ljenih ali pa niso prevec zaskrbljeni). Ti odgovori so, kot je pokazala raziskava, povezani tudi z odgovorom na vpra­šanje, ali je migrantom treba omogociti znosno življenje v Sloveniji. S to trditvijo se strinja le 28 odstotkov tistih, ki so se v anketi izrekli za katolike/-canke, kar je bi-stvena razlika v primerjavi z neverujocimi; od teh jih kar 80 odstotkov meni, da je migrantom, ki pridejo v Slovenijo, treba omogociti znosno življenje. Zelo verjetno je, da so ti odgovori neposredno povezani z vecjim strahom in negotovostjo ka-tolikov/-cank pred migranti; 71 odstotkov pripadnikov oz. pripadnic katoliške vere je zelo ali vsaj precej strah, da bi migranti lahko ogrozili nacin življenja v Sloveniji, medtem ko so neverujoci manj prestrašeni – 57 odstotkov vprašanih tega sploh ali pa v glavnem ni strah. Interpretacija mikroštudije v kontekstu slovenskega javnega mnenja V tem delu clanka rezultate mikroštudije iz Osilnice in Kostela interpretirava glede na relevantna vprašanja iz raziskav, narejenih na celotnem vzorcu prebivalstva Sloveni­je. Primerjava podatkov iz raziskav SJM2014 in SJM2016/2 pokaže, da je naklonjenost prebivalk in prebivalcev Slovenije priseljencem pred t. i. migrantsko krizo in po nje­nem zacetku upadla. Ce je leta 2014 še 14 odstotkov Slovencev menilo, naj Slovenija mnogim ljudem drugacnega narodnostnega izvora dovoli priseljevanje, je leta 2016 ta odstotek padel na osem. Narasel pa je delež tistih, ki menijo, naj Slovenija le red-kim z drugacnim narodnostnim izvorom dovoli priseljevanje – s 24 odstotkov leta 2014 na 35 odstotkov leta 2016 (Kurdija, Malnar 2016; 2018). Odgovori na vprašanje o priseljevanju iz revnih držav v Slovenijo so podobni. Zavratnik idr. (2017) na podlagi analize SJM2016/2 ugotavljajo, da je takrat 13 odstotkov prebivalk in prebivalcev Slo­venije menilo, da se nikomur iz revnejših držav zunaj Evrope ne sme dovoliti priselje­vanja v Slovenijo, 33 odstotkov, da mora biti to dovoljeno zelo redkim, medtem ko je 43 odstotkov menilo, naj se nekaterim dovoli, oz. 9 odstotkov, naj se mnogim dovoli. Rezultate najine študije primerjava še z javnomnenjsko raziskavo SJM2016/2 (Kurdija, Malnar 2018), in sicer s stališca izbranih demografskih dejavnikov (spola, izobrazbe, starosti, religioznosti). Izracune sva naredila s pomocjo statisticnega pro-grama SPSS. Zacenjava z dejavnikom spola. Izkazalo se je, da so ženske v Sloveniji malo manj naklonjene priseljevanju ljudi z drugacnim narodnostnim izvorom kot vecina prebi­valcev Slovenije; le 6,8 odstotka žensk meni, naj se mnogim priseljencem dovoli pri­selitev v Slovenijo (v primerjavi z 10,2 odstotka moških), 35,8 odstotka jih meni, naj se priselitev dovoli zelo redkim ljudem drugacnega narodnostnega izvora (v primerjavi s 33,9 odstotka moških). Ženske le v malo vecji meri kot moški menijo, da je kulturno življenje v Sloveniji zaradi priseljencev na splošno ogroženo; za ilustracijo še podatek, da se je na kontinuumu od 0 do 10, kjer 0 pomeni, da je kulturno življenje ogroženo, Rok ZUPANCIC, Denis PREMEC 10 pa, da je kulturno življenje obogateno, za »skrajno oceno« 0 odlocilo 7,3 odstotka žensk in 6,2 odstotka moških. Razlike med skupinama niso statisticno znacilne. Analiza dejavnika starost v SJM2016/2 (Kurdija, Malnar 2018) pokaže, da naklo­njenost prebivalk in prebivalcev Slovenije priseljevanju ljudi iz revnejših neevrop­skih držav pada s starostjo. V starostni skupini 19–30 let jih 16,3 odstotka meni, da je mnogim priseljencem iz neevropskih držav treba dovoliti priselitev, v starostni skupi­ni 31–45 let jih tako misli 10,7 odstotka, v skupini 46–60 let 7,6 odstotka, medtem ko se le 4,4 odstotka starih 61 let in vec strinja s to trditvijo. Logika pri trditvi, naj Slove­nija zelo redkim iz revnejših neevropskih držav dovoli priselitev, je enaka. Najstarejši se najbolj strinjajo, najmlajši najmanj. Naslednji obravnavani demografski dejavnik je izobrazba. Ce ga postavimo v kontekst podatkov iz SJM2016/2, ugotovimo, da je za Slovenijo znacilno, da je stop-nja izobrazbe premo sorazmerna z naklonjenostjo priseljevanju iz revnejših ne­evropskih držav; le redki nižje izobraženi se strinjajo, da mora Slovenija dopustiti priseljevanje iz revnejših neevropskih držav (delež tako mislecih z nepopolno ali po­polno osnovnošolsko izobrazbo, z nižjo ali s srednjo poklicno izobrazbo ali srednjo strokovno izobrazbo se giblje med 3,3 odstotka in 7 odstotki), strmo pa naraste pri visokošolsko univerzitetno izobraženih – tako jih meni kar 17,1 odstotka. Deleži na­rašcajo vse do doktorata; kar 37,5 odstotka oseb z doktoratom meni, da bi Slovenija morala dopustiti priseljevanje iz revnih neevropskih držav. Trend je ravno obraten pri trditvi, da Slovenija nikomur iz revnejših neevropskih držav ne bi smela dopustiti priselitve (Kurdija, Malnar 2018). Zadnji obravnavani dejavnik v raziskavi je bila pripadnost doloceni veroizpovedi (religioznost). Ce jo postavimo v kontekst SJM2016/2, ugotovimo, da so na vzorcu celotne populacije Slovenije tisti, ki so se izrekli, da ne pripadajo nobeni veroizpo­vedi, bolj naklonjeni priseljevanju iz revnejših neevropskih držav kot pa pripadniki in pripadnice neke veroizpovedi. Da naj Slovenija mnogim iz teh držav dovoli prise-litev, meni 56,4 odstotka tistih, ki ne pripadajo nobeni veroizpovedi. Medtem pa se le 42,7 odstotka tistih, ki pripadajo eni od veroizpovedi, s to trditvijo strinja. Skladno s tem prihaja do razlik med skupinama pri trditvi, naj Slovenija nikomur iz revnejših neevropskih držav ne dovoli priselitve; 66,5 odstotka tistih, ki pripadajo neki veroiz­povedi, meni, da priseljevanja ne bi smeli dovoliti nikomur, medtem pa tako meni le 33,5 odstotka tistih, ki ne pripadajo nobeni veroizpovedi. Poglejmo še podatke iz SJM2016/2 za katolike in katolicanke: od tistih, ki so se tako izrekli, jih je 5,5 odstotka menilo, da bi morali mnogim iz revnejših neevropskih držav dovoliti priselitev v Slovenijo, 38,8 odstotka katolicank oz. katolicanov je me-nilo, da naj bo priselitev dovoljena zgolj nekaterim, 37,7 odstotka, da zelo redkim, medtem ko 15,2 odstotka katolikov oz. katolicank meni, da tega ne bi smeli dovoliti nikomur.13 Tudi Smrke (2019) je ugotovil, da je »ucinek kršcanskega humanizma«, kar 13 Izracun upošteva tudi tiste katolike in katolicanke, ki so na vprašanje odgovorili »ne vem«, so zavrnili odgovarjanje ali pa odgovora niso podali, zato seštevek zgornjih odstotkov ni enak 100. Odnos prebivalstva ob slovenski državni meji do priseljencev: Študija obcin Kostel in Osilnica se tice katolištva, opaziti šele v ozki kategoriji zelo vernih in da so do tujcev pravi­loma manj distancirani tisti, ki ne pripadajo neki verski skupnosti oz. tisti, ki verskih obredov ne obiskujejo. SKLEP V clanku sva iskala odgovore na vprašanja, kako zaskrbljeni so prebivalci Osilnice in Kostela zaradi množicnih migracij, ali jih je strah, da bi migranti ogrozili nacin življenja v Sloveniji, ali bi moralo biti delu migrantov dopušceno, da trajno ostane v Sloveniji in, ali jim mora biti dovoljeno gojiti lastni kulturo in religijo. Zanimalo naju je tudi, ali obstaja povezanost med izbranimi demografskimi znacilnostmi prebivalstva in stali-šci do migrantov. Stališca prebivalcev obmejnih obcin sva na podlagi statisticne ana­lize raziskav SJM 2014 in SJM2016/2 primerjala s stališci celotne populacije Slovenije. Analiza 60 anketnih vprašalnikov je pokazala, da so prebivalci slovenskih obmej­nih krajev razmeroma nenaklonjeni migrantom in da se, splošno gledano, migracij bojijo z vec vidikov. Verjetno so k strahu prispevale razmere glede novega korona­virusa, saj je gibanje vseh ljudi, torej tudi »ljudi na poti«, razumljeno kot pomemben dejavnik, ki prispeva k širjenju virusa (raziskovala sva junija 2020, ob koncu prvega vala koronavirusa). Anketiranci so bili razmeroma enotni glede trditve, da je treba migrante vrniti v maticne države, ko tam grožnja, zaradi katere so jo zapustili, prene-ha. V prid ugotovitvi o sorazmerni nenaklonjenosti do migrantov v proucevanih ob­cinah govori tudi podatek, da se velika vecina vprašanih ne strinja, da bi migrantom v Sloveniji morali dopustiti gojenje lastne kulture in vere. Analiza po spolu glede na obstojece teorije ni dala presenetljivih rezultatov. Ženskam v obmejnih krajih se sicer malenkostno bolj kot moškim zdi nedopustno, da bi del migrantov ostal v Sloveniji, hkrati pa izražajo pred migranti le malo vecji strah kot moški. Razlike v stališcih so glede na spol razmeroma majhne in statisticno neznacilne. Do enakih ugotovitev pridemo, ce stališca prebivalstva ob meji primerja-mo z ugotovitvami, pridobljenimi na podlagi analiz SJM2016/2 in SJM2014. Analiza je pokazala, da so višje izobraženi vecinoma manj prestrašeni glede (do­mnevne) ogroženosti nacina življenja v Sloveniji s strani migrantov. Višje izobraženi so v primerjavi z nižje izobraženimi tudi bolj naklonjeni, da del migrantov trajno os­tane v Sloveniji. To se ujema tudi s stališci ljudi, anketiranih v SJM, je pa najina študija pokazala, da so stališca ob državni meji bolj odklonilna. S stališca teorije je pomemb­na tudi ugotovitev, da so višje izobraženi bolj pripravljeni pomagati migrantom kot nižje izobraženi. Kot kažejo rezultati, so tudi v obmejnih krajih manj izobraženi bolj dovzetni za argumente, da bodo migranti ogrozili »slovensko narodno bit« in da za Slovenijo niso koristni.14 14 Pri tem je treba opozoriti tudi na ekonomsko-socialni vidik. Nižje izobraženi imajo praviloma nižje dohodke, so praviloma revnejši in bolj socialno izkljuceni, kar vodi v vecje nezaupanje. Rok ZUPANCIC, Denis PREMEC Za pojasnjevanje stališc do migracij je pomemben dejavnik tudi veroizpoved. Verujoci, ki so se v anketi izrekli za katolike/-canke, so precej bolj zaskrbljeni glede migracij in so jim manj naklonjeni kot neverujoci. Te ugotovitve veljajo, kot je po­kazala analiza SJM2016/2, tudi za celotno slovensko populacijo, vendar so stališca ob meji bolj odklonilna. Vprašati se je treba po vzroku za nizko katoliško socutje do migrantov v primerjavi z neverujocimi, kar je za Slovenijo ugotovil že Smrke (2019), oz., ali se to socutje izraža kako drugace (zanimiva bi bila analiza katoliških medijev ali cerkvenih pridig v teh krajih). Hkrati je treba dodati, da je najina študija pokazala, da so katoliki in katolicanke primerljivi z neverujocimi glede tega, ali so migrantom v preteklosti že dejansko pomagali (z informacijami, s hrano in pijaco ipd.). Analizo koncujeva z dejavnikom starosti. Ceprav se po rezultatih ankete dozde­va, da so mlajši razmeroma bolj odprti do migrantov, ker bolj kot starejši dopušcajo, da bi del migrantov trajno ostal v Sloveniji (do takšnih ugotovitev sva prišla tudi na podlagi analize SJM2016/2), je treba biti pri interpretaciji pazljiv, saj odgovor ni eno­znacen. Glede konkretne pomoci je anketa pokazala, da so starejši bolj kot mlajši pripravljeni pomagati migrantom. Tudi pri tem dejavniku – kot tudi pri vseh preosta­lih – gre le za indikativne, kljub vsemu pa pomembne rezultate. Za bolj konkluzivne sklepe bi morala dodatne analize opraviti na reprezentativnem vzorcu. Iz pogovorov z anketiranimi med vrocanjem anket in pripisov na vprašalnikih sva razbrala, da je bila naklonjenost obmejnega prebivalstva v preteklosti (npr. leta 2015, ko so migranti zaceli množicno prihajati v Slovenijo) višja kot na dan izvedbe ankete, ko je na to obmocje že pet let prihajalo vecje število migrantov. Sklepava, da naklonjenost do migrantov in z njo povezana pomoc – naj gre za begunce ali za t. i. ekonomske migrante – trajata, dokler na neko obmocje, ki ga smatramo za eksklu­zivno »svoje«, migranti ne zacnejo množicno prihajati (kar ugotavljajo tudi Zavratnik idr. 2017) ali se celo zatekati h kaznivim dejanjem – npr. vlomom. To se ob Kolpi in Cabranki sicer dogaja, a je teh dogodkov glede na množicnost migracij razmeroma malo in v zadnjih letih v teh krajih ni zaznati narašcanja teh dejanj (Hacin 2020). Gle­de na uvodoma predstavljene evolucijske in psihosocialne teorije nenaklonjenost ali celo odpor do priseljencev ne presenecata. V cloveškem umu vedno obstajajo »naši«, »malo manj naši« in »sploh ne naši«. LITERATURA IN VIRI BBC (2015). Migrant Crisis: One Million enter Europe in 2015, https://www.bbc.com/ news/world-europe-35158769 (8. 10. 2020). Berg, Justin Allen (2010). Race, Class, Gender, and Social Space: Using an Intersec­ tional Approach to Study Immigration Attitudes. The Sociological Quarterly 51/2, 278–302, https://doi.org/10.1111/j.1533-8525.2010.01172.x. Bogovic, Franc (2019). Nezakonite migracije je treba ustaviti na meji, http://bogovic.eu/ nezakonite-migracije-je-treba-ustaviti-na-meji/ (8. 10. 2020). Odnos prebivalstva ob slovenski državni meji do priseljencev: Študija obcin Kostel in Osilnica Bohman, Andrea, Hjerm, Mikael (2014). How the Religious Context Affects the Rela­tionship Between Religiosity and Attitudes Towards Immigration. Ethnic and Racial Studies 37/6, 937-957, https://doi.org/10.1080/01419870.2012.748210. Burns, Peter, Gimpel, James G. (2000). Economic Insecurity, Prejudicial Stereotypes, and Public Opinion on Immigration Policy. Political Science Quarterly 115/2, 201-225, https://doi.org/10.2307/2657900. Charlesworth, Deborah (2006). Balancing Selection and its Effects on Sequences in Nearby Genome Regions. PLoS Genetics 2/4, 379–384, https://doi.org/10.1371/ journal.pgen.0020064. Dubuc, Sylvie (2012). Immigration to the UK from High-fertility Countries: Intergen­erational Adaptation and Fertility Convergence. Population and Development Review 38/2, 353–368, https://doi.org/10.1111/j.1728-4457.2012.00496.x. Dustmann, Christian, Preston, Ian P. (2007). Racial and Economic Factors in Attitudes to Immigration. The B. E. Journal of Economic Analysis & Policy 7/1, 1-39, https:// doi.org/10.2202/1935-1682.1655. Facchini, Giovanni, Mayda, Anna Maria, Mendola, Mariapia (2013). What Drives Indi­vidual Attitudes towards Immigration in South Africa? Review of International Economics 21/2, 326-341, https://doi.org/10.1111/roie.12039. Fieder, Martin, Huber, Susanne (2018). Political Attitude and Fertility: Is there a Selec­tion for the Political Extreme? Frontiers in Psychology 9/2343, 1–11, https://doi. org/10.3389/fpsyg.2018.02343. Finseraas, Henning, Skorge, Řyvind Sřraas, Strřm, Marte (2018). Does Education Affect Immigration Attitudes? Evidence from an Education Reform. Electoral Studies 55, 131-135, https://doi.org/10.1016/j.electstud.2018.06.009. Gregoric, Milan (2019). Evropa je na široko odprla vrata islamu in se mu podredila, https://www.casnik.si/ilegalne-migracije-je-treba-ustaviti/ (26. 11. 2020). Hacin, Rok (2020). Kriminaliteta v obcinah ob schengenski meji. 6. Nacionalna konfe­renca o varnosti v lokalnih skupnostih: Varnost v ruralnih in urbanih okoljih: Konfe­rencni zbornik (ur. Gorazd Meško, Rok Hacin, Katja Eman). Maribor: Univerzitetna založba, 109–116, https://doi.org/10.18690/978-961-286-404-0.11. Hernes, Gudmund, Knudsen, Knud (1992). Norwegians’ Attitudes toward New Immigrants. Acta Sociologica 35/2, 123–139, http://dx.doi.org/10.1177/ 000169939203500204. Ilegalne migracije na obmocju Republike Slovenije (2020), https://www.policija.si/ images/stories/Statistika/MejnaProblematika/IlegalneMigracije/2019/Januar--december_2019.pdf (8. 10. 2020). Kneževic Hocevar, Duška (2011). Obrazi migracij v govoru o rodnosti. Dve domovini / Two Homelands 33, 7–22. Kneževic Hocevar, Duška, Cukut Krilic, Sanja (2019). Delovna mobilnost in migraci­je v vprašljivem demografskem umovanju. Dve domovini / Two Homelands 50, 131–146, https://doi.org/10.3986/dd.v2019i50.7462. Rok ZUPANCIC, Denis PREMEC Kolossov, Vladimir (2005). Border Studies: Changing Perspectives and The­oretical Approaches. Geopolitics 10/4, 606–632, https://doi.org/10.1080/ 14650040500318415. Kurdija, Slavko, Malnar, Brina (2016). Slovensko javno mnenje 2014: Evropska družbo­slovna raziskava. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov, https://doi.org/10.17898/ADP_SJM14_V1. Malešic, Marjan (2017). The Securitisation of Migrations in Europe: The Case of Slove­nia. Teorija in praksa 54/6, 947-968. Morris, John W., Heaven, Patrick C. L. (1986). Attitudes and Behavioral Intentions toward Vietnamese in Australia. Journal of Social Psychology 126/4, 513–520, https://doi.org/10.1080/00224545.1986.9713619. Policija (2016). Ilegalne migracije na obmocju Republike Slovenije, https://www. policija.si/images/stories/Statistika/MejnaProblematika/IlegalneMigracije/2015/ December2015.pdf (8. 10. 2020). Premec, Denis (2020). Odnos prebivalcev slovenskih obmejnih krajev do migrantov: Štu­dija primera izbranih krajev v obcinah Kostel in Osilnica. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Rustenbach, Elisa (2010). Sources of Negative Attitudes toward Immigrants in Europe: A Multi-Level Analysis. The International Migration Review 44/1, 53-77, https://doi. org/10.1111%2Fj.1747-7379.2009.00798.x. Schahbasi, Alexander, Huber, Susanne, Fieder, Martin (2020). Factors Affecting Atti­tudes toward Migrants – An Evolutionary Approach. American Journal of Human Biology e23435, https://doi.org/10.1002/ajhb.23435. Scheve, Kenneth F., Slaughter, Matthew J. (2001). Labor Market Competition and Indi­vidual Preferences over Immigration Policy. The Review of Economics and Statistics 83/1, 133-145, https://doi.org/10.1162/003465301750160108. Schweitzer, Robert, Perkoulidis, Shelley, Krome, Sandra, Ludlow, Christopher, Ryan, Melanie (2005). Attitudes towards Refugees: The Dark Side of Preju­dice in Australia. Australian Journal of Psychology 57/3, 170-179, https://doi. org/10.1080/00049530500125199. Slovensko javno mnenje 2016/2 (2018). Evropska družboslovna raziskava. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, ADP, https://doi.org/10.17898/ADP_SJM162_V1. Smrke, Marjan (2019). Religioznost in velikodušnost do migrantov. Dve domovini / Two Homelands 50, 199–216, https://doi.org/10.3986/dd.v2019i50.7466. Ticktin, Miriam (2011). Casualties of Care: Immigration and the Politics of Humanitarian­ism in France. University of California Press. Tummala Narra, Pratyusha (2020). The Fear of Immigrants. Psychoanalytic Psychology 37/1, 50–61, https://doi.org/10.1037/pap0000245. Vezovnik, Andreja (2018). Securitizing Migration in Slovenia: A Discourse Analysis of the Slovenian Refugee Situation. Journal of Immigrant & Refugee Studies 16/1–2, 39–56, https://doi.org/10.1080/15562948.2017.1282576. Odnos prebivalstva ob slovenski državni meji do priseljencev: Študija obcin Kostel in Osilnica Yildiz, Ayselin, Uzgören, Elif (2016). Limits to Temporary Protection: Non-camp Syrian Refugees in Izmir, Turkey. Southeast European and Black Sea Studies 16/2, 195–211, https://doi.org/10.1080/14683857.2016.1165492. Ysseldyk, Renate, Matheson, Kimberly, Anisman, Hymie (2010). Religiosity as Identity: Toward an Understanding of Religion from a Social Identity Per­spective. Personality and Social Psychology Review 14/1, 60–71, https://doi. org/10.1177%2F1088868309349693. Zavratnik, Simona, Broder, Živa, Falle Zorman, Rebeka (2017). Javno mnenje in migra­cije: Mehanizmi klasifikacij in »begunska kriza«. Teorija in praksa 54/5, 857-884. Zupancic, Rok, Hribernik, Miha (2014). “Discovering” Normative Power as a State Strategy in the Framework of Security, Foreign, and Defense Policy: The Case of Japan. Philippine Political Science Journal 35/1, 78–97, https://doi.org/10.1080/011 54451.2014.903566. Rok ZUPANCIC, Denis PREMEC SUMMARY THE ATTITUDES OF PEOPLE LIVING AT THE SLOVENIAN STATE BORDER TOWARD IMMIGRANTS: A CASE STUDY OF THE MUNICIPALITIES KOSTEL AND OSILNICA Rok ZUPANCIC, Denis REMEC This paper explores the attitudes of the residents of Kostel and Osilnica, two Slove­nian municipalities on the border of Croatia, toward the “people on the move” (immi­grants who started arriving in Slovenia in large numbers from 2015 on). The authors, relying on the micro-survey conducted in the two municipalities in 2020, found that the local population there has, generally speaking, rather negative attitudes toward these immigrants. They are afraid of immigration for various reasons (security, cul­tural and identity issues, etc.) and agree that the immigrants should leave Slovenia as soon as the danger that forced them to leave their native countries has gone. Later in the paper, the authors contextualize their data, acquired in Kostel and Osilnica, within the wider context of surveys done in Slovenia as a whole (general sample). They aim to determine whether the local population’s attitudes in the bor­der region are similar to the country’s general population (Slovenian Public Opinion Poll Surveying 2014 and 2016/2). The authors learned that the local population has more negative attitudes in all explored respects than the general population. In their study, women have slightly more negative attitudes toward immigrants than men; however, these differences are not statistically significant. This finding corresponds with the data in the general sample of people living in Slovenia. Furthermore, the level of education is correlated with a positive attitude toward the immigrants – the more educated the person, the more positive the attitude toward the immigrants. The religious people in the bordering region have shown a less positive attitude toward the immigrants, compared to the non-religious people surveyed in their micro-study. The last demographic factor analyzed was age – the higher the age, the more negative the attitude toward the immigrants. DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 53 • 2021 https://doi.org/10.3986/dd.2021.1.08 REPREZENTACIJE ISLAMA IN MUSLIMANOV V SLOVENSKIH OSNOVNOŠOLSKIH UCBENIKIH Ela PORIC|, Aleš CRNIC|| COBISS 1.01 IZVLECEK Reprezentacije islama in muslimanov v slovenskih osnovnošolskih ucbenikih Clanek obravnava reprezentacije islama in muslimanov v slovenskih osnovnošolskih ucbenikih. Kriticno diskurzivno analizo usmerja na štiri tematske poudarke, okoli kate­rih se zgošcajo reprezentacije: varnost in nasilje, geografsko kulturno umestitev, vlogo žensk in odnose med spoloma ter prispevek muslimanov k razvoju zahodne civilizaci­je. Rezultati kažejo redke primere ocitno problematicnih reprezentacij, celostna anali­za pa razkriva, da šele množica manjših pristranskosti in/ali pretiravanj ob odsotnosti nekaterih tematik in/ali vizualnih ilustracij tvori popaceno reprezentacijo, ki reprodu­cira nekatere stereotipe in starodavni strah pred muslimani in islamom. KLJUCNE BESEDE: islam, muslimani, osnovnošolski ucbeniki, reprezentacije, stereotipi ABSTRACT Representations of Islam and Muslims in Slovenian Primary School Textbooks The article discusses the representations of Islam and Muslims in Slovenian primary school textbooks. The critical discursive analysis focuses on four thematic empha­ses around which such representations are concentrated: security and violence, geo­graphical and cultural placement, the role of women and gender relations, and the contribution of Muslims to the development of Western civilization. A comprehensive analysis reveals that a multitude of minor biases and/or exaggerations in the absence of certain themes and/or visual illustrations together form a distorted representation that reproduces certain stereotypes as well as ancient fears of Muslims and Islam. KEYWORDS: Islam, Muslims, primary school textbooks, representations, stereotype | Mag. kulturologije, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, Kardeljeva plošcad 5, SI­1000 Ljubljana; ela.poric@gmail.com — V clanku predstavljena analiza temelji na magistrski raziskavi, opravljeni leta 2020 na Oddelku za kulturologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. || Dr. družbenih ved, profesor religiologije, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, Karde­ ljeva plošcad 5, SI­1000 Ljubljana; ales.crnic@fdv.uni­lj.si Ela PORIC, Aleš CRNIC UVOD V sodobnih zahodnih družbah prevladuje izrazito poenostavljeno in stereotipizirano razumevanje islama in muslimanov. K temu prispevajo stari zgodovinski antagoniz-mi (glej Mastnak 1996) in kompleksni sodobni kulturni in politicni procesi (glej Crnic 2018). V clanku se osredotocava na sodobne reprezentacije islama in muslimanov v šolskem sistemu, enem glavnih ideoloških aparatov države (Althusser 2000: 53–110). Analizirava osnovnošolske ucbenike, ki odlocilno oblikujejo interpretativni okvir, v katerem otroci dojemajo manjšinske kulture in religije, pri cemer ucbeniške repre­zentacije pogosto ne najbolj ocitno reproducirajo pomanjkljivo in stereotipizirano podobo Drugega (glej Šabec 2015; 2016). Preucila in analizirala sva vse ucbenike za vse predmete od 1. do 9. razreda ob-veznega osnovnošolskega programa, ki so bili po potrditvi pristojnih služb Ministr­stva za izobraževanje, znanost in šport uvršceni v Katalog ucbenikov za šolsko leto 2015/2016, tj. skupaj 126 ucbenikov.1 Zanimalo naju je, koliko so v ucbeniškem diskurzu sploh prisotni muslimani, ki so že desetletja aktiven del slovenskega družbenega prostora, predvsem pa, v kolikšni meri ucbeniške vsebine odražajo vsakdanje zahodno (in tudi slovensko) reprezen­tiranje islama kot homogene, civilizacijsko zaostale entitete, s cimer se reproducira njegov status kot neevropskega drugega. Zanimalo naju je tudi, v kolikšni meri je v ucbeniških reprezentacijah prisotna povezava med islamom in nasiljem ter posledic­no reproduciranje stereotipa o nasilnem muslimanu. Osredotocala sva se predvsem na stereotipne reprezentacije, še zlasti pa sva bila pozorna na preskopo predstavlje­ne ucbeniške vsebine, ki brez ustreznih pojasnil ne omogocajo celovitega razumeva­nja podanih tematik, ilustracij in/ali fotografij. V analiziranem ucbeniškem gradivu je mogoce zaznati in analiticno opredeliti štiri glavne tematske poudarke, okoli katerih se zgošcajo reprezentacije: • varnost in nasilje: reprezentiranje islama kot varnostnega problema in povezovanje muslimanov z nasiljem; • geografsko kulturna umestitev: naturaliziranje povezave islama izkljucno z geografskim delom sveta, v katerem je tradicionalno najbolj prisoten, in s tem reproduciranje statusa muslimanov kot neevropskega Drugega; • vloga žensk in odnosi med spoloma: poudarjanje neenakopravnega položaja žensk v islamskih kulturah (v primerjavi z zahodnimi); Analizirani ucbeniki so izšli v obdobju med letoma 2001 in 2016, po 11. septembru 2001, ki je prelomnica v globalnem razumevanju islama in muslimanov. V osnovnošolskem izobraževanju so ob ucbenikih zelo pomembno gradivo tudi delovni zvezki, ki bi jih bilo za celovito razumevanje obravnavane problematike prav tako treba analizirati – a tega v pricujoci raziskavi zaradi že tako velikega obsega raziskovalnega gradiva (analizirala sva ucbenike za vse predmete vseh razredov osnovne šole) žal nisva zmogla. Reprezentacije islama in muslimanov v slovenskih osnovnošolskih ucbenikih • intelektualni in kulturni prispevek muslimanov k razvoju zahodne civilizacije: (ne)navajanje doprinosa islamske kulture in civilizacije k razvoju znanosti. Rezultate analize strnjeno predstavljava po omenjenih tematskih sklopih, pri cemer se osredotocava tako na besedilno kot vizualno raven (identificirava prisotne in od­sotne besedilne elemente ter analizirava pripadajoce vizualne reprezentacije), situ-acijski kontekst in splošni družbeni okvir. Kot analiticno orodje uporabljava teorijo kooperativnega principa Herberta Paula Gricea in iz nje izhajajoce maksime in prin­cipe, osredotocava se na topike, leksikalizacijo (izbiro besed) in iteracijo (nenehno ponavljanje). Temeljni pojem Griceovega konceptualnega aparata je implikatura, ki se pojavlja v konvencionalni ali konverzacijski obliki. Konvencionalne implikature se na pomene besed vežejo s sklepanjem, konverzacijske implikature pa temeljijo na maksimah in principih, in sicer na principu kooperacije in kategorijah kvantitete (opis naj bo informativen, vendar ne bolj podroben, kot je za celovito predstavitev nujno, da se v množici informacij ne izgubijo kljucne), kvalitete (izreceno naj ne bo nic, kar ni resnicno in za kar ni ustreznih dokazov), relacije (maksima relevantnosti) in nacina (izogibanje nerazumljivosti in dvoumnosti, skrb za jedrnatost in urejenost) (Grice v Cepic, Vogrincic 2003: 320–321). Z analiticno aplikacijo Griceovega konceptualnega aparata v osnovnošolskih uc-benikih razkrivava stereotipne in ideološke reprezentacije islama in muslimanov. Te so še zlasti perece zaradi dejstva, da raba ucbenikov poteka med neenakopravnimi udeleženci interakcije, v kateri je moc povsem ocitno na strani avtorjev – njihovo sporocilo ima za ucence status absolutno resnicnega. VARNOST IN NASILJE Sodobna zahodna percepcija muslimanov in islama je izrazito stereotipizirana, še zlasti po teroristicnih napadih na ZDA 11. septembra 2001. Tradicionalno slovensko percepcijo so pomembno zaznamovali intelektualci, predvsem zgodovinarji in lite­rati, ki so v svojih delih obravnavali srednjeveške turške vpade. Njihove reprezen­tacije so prevladujoce orientalisticne (Said 1996), pri cemer gre za posebno obliko obmejnega orientalizma (Gingrich 1998), znacilno za obmocja, ki so imela v preteklo­sti dolgotrajne neposredne stike s Turki. Slovenska razlicica obmejnega orientalizma vsebuje obcutke obupa, nemoci in trpljenja zaradi civilnih žrtev turških vpadov, ob tem pa tudi slavljenje vojaških zmag. Iz zgodovinskega spomina smo postopoma zgradili mit o slabem, nevarnem in ogrožujocem orientalcu in muslimanu, pred kate-rim se je treba braniti (Kalcic 2007: 253–254), sebe pa postavili na 'branik kršcanstva' (antemurale christianitatis) in s tem jasno razlocili med zahodnim, tj. kršcanskim sve-tom, in turškim, to je muslimanskim Vzhodom (Jezernik 2012: 21). To se odraža tudi v sodobnih slovenskih ucbenikih. Ela PORIC, Aleš CRNIC Turška nevarnost Turški vpadi v slovenskih mitozgodovinah poosebljajo strah in nevarnost, nasilje, ro­panje in ubijanje, Turek pa je orientalisticno stereotipiziran kot amoralen in primiti­ven, predvsem pa krut (glej Jezernik 2012). Bržkone najocitnejši primer ucbeniškega predstavljanja skrajne krutosti osmanske vojske je upodobitev konjenika z mrtvim dojenckom na kopju.2 Zgodovinsko nesporno dejstvo je, da so bila turška osvajanja tudi nasilna, a ucbeniki predstavljajo razlicne vojaške pohode izrazito nesorazmerno in enostransko. Niso problematicne omembe nasilnosti turških osvajanj (npr: »... to so bili pravi roparski pohodi, v katerih so Turki opustošili številne kraje, podrli veliko cerkva, pobili mnogo ljudi in jih veliko odpeljali v suženjstvo. Zaradi nasilnosti so v ljudeh vzbujali strah in grozo ...« (Zorn, Komac 2016: 76)), temvec odsotnost omemb nasilnosti katerih koli drugih zgodovinskih spopadov. Medtem ko je turški vojak (ki je samoumevno musliman)3 brez izjeme enoznacno predstavljen kot edini krut, neciviliziran in primitiven, so na drugi strani vitezi in križarji upodobljeni kot zvesti, pogumni, predani vojaki in odrešitelji (»Vitezi so bili vojaki, konjeniki. [...] morali so živeti skladno s pravili, ki jih imenujemo ideali viteštva: morali so biti pogumni, mo-rali so biti zvesti trem gospodarjem (gospodu ali plemicu, Bogu in ljubljeni dami)« (Razpotnik, Snoj 2013: 108)). Ucbeniki navajajo zgolj »tehnicne« podatke o namenu križarskih vojn, kdo se jih je udeležil in katera ozemlja so osvojili, slikovno gradivo se v vecini primerov omejuje na zemljevide. Križarji ali vojski Karla ali Aleksandra Velikega idr. niso niti približno predstavljeni tako kruto kot osmanska vojska – edini (!) primer, ki v analiziranih osnovnošolskih ucbenikih relevantno navaja krutost kake druge vojske, je zelo kratka omemba osvajanja Jeruzalema: »... Franki so morili musli-mane cel teden ...« (Razpotnik, Snoj 2013: 114). S kulturnimi procesi drugacenja, v katerih se prepletajo zgodovinska dejstva in imaginacija, se ustvarja popacena podoba imaginarnega Drugega, tj. Turka kot ne­civiliziranega, nasilnega primitivca (Muršic 2012: 29–31). Pomemben, ceprav na prvi pogled manj ociten primer takšnih procesov so tudi ucbeniške ilustracije znamenite Županciceve otroške pesmi Turek, ki poosebljajo in ilustrativno izražajo konstruirane predstave barbarizma in divjaštva: podoba neurejenega nasilneža z mecem v roki, z dolgim in bradavicastim nosom,4 je problematicna z vidika maksime relacije in po­membno konstruira stereotipno podobo Turka (ter z njo muslimana). V odnosu do tujega se ideologije ne oblikujejo samo z eksplikacijo zaledne ved­nosti, ki se kaže ob kršitvi Griceovega principa kooperativnosti, ampak tudi s strukturo 2 Objavljena je v dveh zgodovinskih ucbenikih za 7. (Janša Zorn 2008: 143) in 8. razred (Košak, Lavbic Saje 2008: 112) ter v dveh ucbenikih za družbo v 5. razredu (Umek idr. 2014b: 93; Studen 2015: 29). 3 Ucbeniki takratna družbena razmerja slikajo crno-belo in popolnoma spregledajo udeležbo kršcanskega življa v turških pohodih – nikjer npr. niso omenjeni martolozi, poseben red osmanske vojske, sestavljen zlasti iz privilegiranih slojev kršcanskega balkanskega prebivalstva, ki je najbolj pustošil po teritoriju današnje Slovenije (glej Kalcic 2007: 262). 4 V berilu za 2. (Grginic idr. 2012: 42) in 3. razred (Kordigel Aberšek 2012: 43). Reprezentacije islama in muslimanov v slovenskih osnovnošolskih ucbenikih diskurza. Kot opozarja van Dijk (1993: 263–276), nekatere strukture diskurza omo­gocajo izražanje ideoloških prepricanj in praks – ena takih so topike oz. semanticne makrosktrukture, ki so obicajno poudarjene na pomembnih mestih (npr. v naslovih) in najbolj vplivajo na razumevanje konkretnega diskurza. Ko je v ucbeniku npr. opis vojaških operacij in obrambe pred turško vojsko naslovljen z Obramba kršcanske Evrope, zgodba o vojaških spopadih v 16. stoletju postane zgodba o obrambi naše religije, identitete in civilizacije pred drugimi (Cepic, Vogrincic 2003: 328). Evropa se je res zgodovinsko konstituirala kot kršcanska skupnost in tudi danes vecina Evropej­cev izreka vsaj neko mero pripadnosti kršcanstvu – a ob tem je nujno opozorilo, da segajo evropske korenine tudi v antiko, pozneje renesanso in humanizem, da sta na sodobno evropsko kulturo zaznavno vplivala tako judaizem kot islam, predvsem pa, da je preprosto ne bi bilo brez razsvetljenstva in locitve vrednostnih sfer (glej Debe­ljak 2009; Crnic 2018). Ucbeniški naslovi, kot sta Obramba kršcanske Evrope ali Križ proti polmesecu (Janša Zorn 2008: 95–98), pa vse to zanemarjajo in ustvarjajo na eni strani zavajujoco podobo eksluzivno kršcanske Evrope, na drugi pa podobo Turka (ter z njo muslimana na splošno) kot tujega in sovražnega Drugega. Temeljnega pomena je leksikalizacija (izbira besed), zato pogosto navajane bese­dne zveze (npr. kršcanska Evropa) kljucno dolocajo diskurz. V naših ucbenikih pogos-to zasledimo rabo še ene besedne zveze, tj. turška nevarnost: »Med tem ko je Evropa ob koncu srednjega veka doživljala silovite spremembe z renesanso in humanizmom ter z osvajanji novih dežel, je nad južni del Evrope kot ciklon prihajala nova nevar­nost – Turki.« (Otic 2009: 44) »Turška nevarnost in oblast sta za dolga stoletja vplivali na življenje na Balkanu, kar se še danes odraža na kulturi, veri, obicajih ipd.« (Janša Zorn; Zorn, Mihelic 2016: 95). Ta sintagma še bolj ocitno kot besedna zveza turški vpadi onemogoca vsakršne pozitivne asociacije tega obdobja, Turka (in muslimana) pa razosebi – v takem diskurzu Turki ne nastopajo kot aktivni izvajalci vojnih poho­dov (kot npr. evropski osvajalci), ampak je turškost zvedena na predikat specificnega stanja, tj. nevarnosti (npr. Studen 2015: 28; Krumpak 2016: 65; Zorn, Komac 2016: 77). Iteracija (ponavljanje) takšne besedne zveze deluje kot retoricno sredstvo utrjevanja stereotipne predstave o Drugem (glej tudi Cepic, Vogrincic 2003: 330–331). Samo izjemoma je mogoce zaslediti primer, ki predstavi kompleksnejši in tudi pozitivnejši vpliv osmanske oblasti: Ceprav so Arabci svojo državo širili nasilno, z ognjem in mecem, so bili do pripad­nikov drugih ver spoštljivi in jih k sprejemanju islama niso silili. Kljub temu je na novih obmocjih prebivalstvo dokaj hitro sprejemalo islam. Med razlogi za njegovo širitev so islamski verski nauki, ki od vernikov zahtevajo dobra dela ter skrb za nemocne in reveže, pa tudi nižji davki za muslimane. (Krumpak 2015: 168) »Turki so hkrati s širjenjem svoje države sprejemali navade ljudstev na zasedanih ob-mocjih. Svoje navade, umetnost in znanost so prepletli s tamkajšnjimi znacilnostmi in postala je posebna mešanica kultur.« (Krumpak 2015: 172) Ela PORIC, Aleš CRNIC Poudarjanje organske povezanosti religijskih prepricanj in nasilnih vojaških os­vajanj pa je še dodatno problematicno, ce se neutemeljeno aplicira na sodobne te­žave, povezane z migracijami in s terorizmom. Terorizem Terorizem je postal globalni problem, za katerega vsaj od 11. septembra 2001 krivi-mo skoraj izkljucno islam in muslimane. Mediji po celotnem zahodnem svetu dnev-no porocajo o islamskem terorizmu, islamskem fundamentalizmu, džihadistih ipd., in s tem ustvarjajo vtis, da za vsemi teroristicnimi dejanji stoji islam. Najina analiza razkriva, da tako homogeniziran medijski diskurz vpliva tudi na ucbeniškega. Zgodovinski ucbenik poglavji Islam – vera v boga Alaha (Razpotnik, Snoj 2013: 107) in Kako sta se širila arabska država in islam (Razpotnik, Snoj: 130) ilustrira s fo­tografijo gorecih stolpnic, ki jo spremlja izraz islamski fundamentalizem. Oba prime-ra lahko po van Dijkovih (1993) kriterijih oznacimo kot upravljanje uma, saj vsebina ucence brez utemeljitve napeljuje na povezavo med islamom in nasilnimi teroristic­nimi dejanji. Dosledna in nereflektirana raba pridevnika islamski ob pojmih terori­zem, fundamentalizem ipd. reproducira netocne posplošene predstave o islamu in muslimanih, predvsem pa s tem pojav prikazuje ideološko in pogosto z vidika trenut­nih politicnih interesov (Kuhar 2006; Žmavc, Žagar 2011: 19–20). To vodi k stereotipni reprezentaciji, saj terorizem še zdalec ni samo islamski, niti islam v svojem bistvu ni povezan z nasiljem. Tako tudi v tem primeru lahko po Griceovem konceptualnem aparatu govorimo o kršenju maksime relacije: ko o teroristih govorimo predvsem kot o muslimanih, o islamu pa kot o glavnem spodbujevalcu in upravljalcu terorizma, gre za paradigmatski primer nerelevantnega podajanja informacij.5 K stereotipizaciji prispevajo tudi nekatere graficne ilustracije v ucbenikih. Tako npr. ucbenik razlago vloge Slovenije v Organizaciji združenih narodov ilustrira s po­dobo dveh oboroženih Arabcev, ki ju miri vojak združenih narodov (Cernic Istenic idr. 2004: 45), kar ob drugih reprezentacijah dodatno sooblikuje stereotipno podobo inherentno nasilnih muslimanov. Problematicna je tudi vsebinsko reducirana uporaba termina džihad, ki se v uc-beniški literaturi zoži zgolj na sveto vojno za širitev islama, popolnoma pa spregleda tradicionalno zelo pomembne vidike džihada kot nenasilnega prizadevanja ne le za individualno življenje na podlagi verskega prepricanja, temvec tudi za povezovalna in mirotvorna družbena prizadevanja. Takšne ucbeniške reprezentacije kršijo Grice­ovo maksimo relacije in dodatno reproducirajo stereotip inherentno nasilnega isla-ma. (Glej tudi Kalcic 2007: 270–271.) Maksimi relacije bi bilo zadošceno, ce bi npr. ucbeniki tudi A. Breivika opisali kot kršcanskega terorista ali zlocine nad mjanmarskimi muslimani kot budisticni terorizem. Reprezentacije islama in muslimanov v slovenskih osnovnošolskih ucbenikih GEOGRAFSKO KULTURNA UMESTITEV ISLAMA IN MUSLIMANOV Kljub temu da je pri nas prevladujoca vecina muslimanov etnicno Bošnjakov, da so na slovenskem ozemlju vidno prisotni že od prve svetovne vojne in že celo stoletje kontinuirano tvorijo del našega kulturnega okolja,6 pa v splošni percepciji islama pre­vladuje podoba radikalno druge, neevropske kulture. To se odraža tudi v ucbenikih. Ucbenik Geografija 9 (Racic, Veceric 2010: 12) npr. med fotografijami religijskih objektov ob obravnavi verskih skupnosti v Sloveniji predstavlja katoliško in pravo­slavno cerkev iz Ljubljane, objekt muslimanov, ki je popolnoma neustrezno poime­novan »muslimanska cerkev«,7 pa predstavlja fotografija džamije iz Tunisa. Takšna graficna ponazoritev muslimane reprezentira kot neevropski subjekt, ki sodi v nek drug geografski prostor. Avtorji ucbenika vanj res še niso mogli vkljuciti fotografije ljubljanske džamije, a bi obcutno drugacen ucinek dosegla npr. fotografija džamije z bližnje Reke. Poleg tega sta na prvih dveh fotografijah brezhibno urejena objekta, objekt na tretji fotografiji pa je zapušcen in zanemarjen, kar implicitno ustvarja vtis superiornosti domacih religijskih objektov. Ucna snov v cetrtem razredu obravnava religijsko sestavo prebivalcev, med šesti-mi uradno odobrenimi ucbeniki za predmet družba samo trije omenjajo tudi musli-mane. Pri tem zasledimo tudi pojav orientalisticnega diskurza – v obrazložitvi manj znanih pojmov ucbenik pojem muslimani razloži kot »pripadniki Mohamedovega nauka, ki verujejo v Alaha« (Umek, Janša Zorn 2009: 51; 2016: 37). Tak opis napeljuje na sklep, da je islam religiozna ideologija Mohameda, ki se predstavlja za preroka in ustanovitelja islama. Ce islam oziroma njegove pripadnike razumemo na tak nacin, potem jih opredelimo za iracionalne, islam pa postane religija, »ki jo je iznašel fana­ticni prerok, in ne vera – kar pomeni ime islam – ki uci pokoravanje enemu in edine-mu Bogu« (Baskar 2015: 28–29). Spornost takšne formulacije – ki se vlece v ucbenikih vse do 9. razreda – postane ocitna, ce jo soocimo s hipoteticnim opisom kristjanov kot »pripadnikov Jezusovega nauka, ki verujejo v Boga«. Zlasti problematicno je prevladujoce prikazovanje enolicne vizualne podobe muslimanov: z le redkimi izjemami prevladujejo podobe moških v belih dolgih ob-lekah in popolnoma zakritih žensk v crnih oblacilih (npr. Razpotnik, Snoj 2008: 108; Rode, Tawitian 2009: 59; Cernigoj, Žvelc 2013: 70). Slovenski ucbeniki tematiko islama in muslimanov tako vecinoma ilustrirajo z vizualnimi podobami Arabcev, ceprav niso vsi Arabci muslimani, predvsem pa vecina svetovnih muslimanov ne prihaja iz arab­skih dežel. Ob skoraj popolni odsotnosti drugih raznolikih oblacilnih praks muslima­nov, ki živijo v razlicnih delih sveta in tudi v Evropi, tovrstna reprezentacija ucencem podaja zavajujoco podobo muslimanov in jim skozi proces kulturnega drugacenja pripisuje status neevropskega drugega. 6 O prisotnosti muslimanov, ki sta jih zabeležila popisa prebivalcev iz let 1921 in 1931 (Šircelj 2003: 82), pricajo tudi fotografije džamije v Logu pod Mangartom (Grabus 2011: 10–11). 7 Nekršcanske religije ne poznajo cerkva, opredelitev džamije kot muslimanske cerkve je evidenten primer orientalisticnega diskurza. Ela PORIC, Aleš CRNIC K temu prispeva tudi odsotnost omembe muslimanov in njihovih kulturnih praks v ucbeniškem opisovanju naše družbe. To je razvidno že v prvi triadi, v kateri ucenci spoznavajo razlike med ljudmi, razlicne kulturne prakse in se ucijo strpnega odnosa. (Glej Kolar 2011.) Neki ucbenik npr. uci, da so »prazniki posebni dnevi v letu. Nekate-re praznujemo posamezniki (rojstni dan), nekatere pa vsi ljudje (božic, novo leto ...). (Grošelj, Ribic 2015: 37) Drugi sicer naredi korak v pravo smer, ko razloži, da so »pra­zniki posebni dnevi v letu in da jih ljudje praznujemo razlicno«, a eksplicitno navede le novo leto, pust, državni praznik in veliko noc (Hergan, Kovac, Rot Vrhovec 2014: 22– 23). Podobno v tretjem ucbeniku korekten zapis »... državne praznike praznujemo vsi [...] Verujoci imajo svoje praznike. V Sloveniji veliko ljudi praznuje božic in veliko noc ...« (Skribe Dimec idr. 2013: 64–65) popaci prevlada graficnih ilustracij kršcanskih in odsotnost upodobitev praznovanj drugih religijskih tradicij. Ucenci šele v 4. razredu osnovne šole izvedo, da judje praznujejo hanuko in muslimani ramazanski bajram.8 Pri opisu heterogenosti slovenske družbe se tisti ucbeniki, ki te vsebine sploh podajajo, osredotocajo na narodnostno raznolikost. Pri tem se nekateri omejijo zgolj na ustavno priznani »avtohtoni« manjšini Italijanov in Madžarov (Grošelj, Ribic 2015: 74), drugi navajo tudi nekatere narodnosti držav nekdanje Jugoslavije, Bošnjake pa spregledajo (Umek idr. 2014a: 27). Tisti, ki omenjajo tudi Bošnjake (kot vecinske re-prezentante islama v slovenski družbi),9 jih vecinoma opredelijo kot priseljence ali njihove potomce (Umek, Janša Zorn 2009: 50; Šefer, Kumše 2015: 37; Komac 2015: 29; idr.), nekateri za priseljensko oznacijo kar celotni pravoslavno in muslimansko skup­nost (Verdev 2015a: 32). Takšna reprezentacija je v razmerah, ko sta tukaj rojeni tudi že tretja in celo cetrta generacija Bošnjakov, ki Slovenijo doživljajo kot svojo domo-vino in slovenšcino kot prvi jezik, ocitno sporna. Pojem priseljenci (in njihovi potom­ ci) ucbeniki uporabljajo brez kakršnih koli razlag, pereca vprašanja, kdaj priseljenci izgubijo status kulturnega drugega, koliko na to vpliva casovna distanca ali drugi dejavniki, kdaj lahko potomci priseljencev postanejo legitimni del vecinske kulture, koliko generacij je zato potrebnih, se morajo za to popolnoma asimilirati ali je dovolj dolocena mera integracije, ob kateri ohranijo del svoje kulturne identitete (in s tem razlike do vecinskega prebivalstva) ipd., pa preprosto zanemarjajo. Pri tem ne smemo spregledati, da so tovrstne reprezentacije na dolocen na-cin povezane z vzdrževanjem ideje o kulturni konstrukciji slovenstva, ki se zaradi majhnosti geografskega obmocja in zgodovinsko prevladujoce nadvlade drugih oblikuje izrazito v odnosu do drugih narodov in nacij. Še zlasti to velja za odnos do Balkana, ki je v 20. stoletju sinonim za primitivizem in barbarizem, zato konstrukcija slovenske nacionalne identitete poteka z zanikanjem svoje balkanskosti (Glej Vezov­nik 2010: 147–167.) 8 Med petimi ucbeniki za spoznavanje okolja v 2. razredu OŠ samo en ucbenik z vprašanji na koncu poglavij spodbuja pogovor o tem, »katere praznike še praznujete v vaši družini« (Grošelj, Ribic 2015: 37), in opozori na kulturno raznolikost ucencev. 9 Opozoriti je treba tudi na empiricno dejstvo, da ucbeniki nikjer ne omenjajo (sicer majhnega števila) muslimanov slovenskega etnicnega porekla. Reprezentacije islama in muslimanov v slovenskih osnovnošolskih ucbenikih VLOGA ŽENSK IN ODNOSI MED SPOLOMA Analizirala sva tudi ucbeniški diskurz o muslimanskih ženskah in s tem vlogo spo­lov ter odnose med njima, kar se izraža skoraj izkljucno z zakrivanjem žensk. Ceprav ta kompleksen in vecplasten pojav ni omejen zgolj na muslimanske kulture, v pre­teklosti so ga poznale tudi zahodne družbe (Brenner 1996: 673–675; Bullock 2002: xv–xxxiii; Rajšp 2012: 139–145), predvsem pa v razlicnih zgodovinskih obdobjih v raz­licnih okoljih izraža zelo raznolike kulturne, družbene, politicne, ekonomske in druge pomene, pa v prevladujoci sodobni zahodni percepciji dominira enoznacna inter-pretacija zakrivanja kot podrejanja in zatiranja žensk. V zahodnih družbah je zakri­vanje muslimank ena najbolj prepoznavnih in dominantnih reprezentacij islama, zakrito žensko pa praviloma razumemo kot simbol zavracanja družbene in kulturne integracije ter s tem grožnjo nacionalni kulturi (Vidmar Horvat, Ucakar 2011: 151–156). Ena pomembnejših ugotovitev najine analize je, da skoraj vsi primeri graficne ponazoritve zakritih žensk v slovenskih osnovnošolskih ucbenikih predstavljajo mu-slimanko, obleceno v dolgo temno obleko, z zakritim obrazom, v nekaterih primerih so vidne oci, v drugih ne. Le ena ilustracija (Hribar Kojc 2016: 44) predstavi tudi hidžab – naglavno ruto z v celoti razkritim obrazom, vse druge reprezentacije predstavljajo popolno zakritost tako telesa kot tudi obraza, ceprav je ta v ostrem neskladju s tradi­cijo muslimanov v Sloveniji in je v vsakdanjem življenju skoraj ni. Ucbenik za zgodovino (Razpotnik, Snoj 2008) v poglavju Kako sta se širila arab-ska država in islam besedilo, ki korektno predstavi osnovna dolocila in smernice isla-ma, ilustrira s podobo popolnoma zakrite ženske, ki brez kakršnega koli konteksta neargumentirano reproducira streotip tipicne muslimanske ženske (zatirane in za­ostale). Še bolj problematicna je uporaba iste podobe v drugem zgodovinskem uc-beniku (Razpotnik, Snoj 2013: 131) za ilustracijo poglavja o islamski znanosti – po eni strani besedilo v dolocenem zgodovinskem obdobju predstavi izjemno napredno islamsko kulturo, hkrati pa z graficno ilustracijo sugerira njeno domnevno zaostalost. Tretji ucbenik fotografiji dveh popolnoma zakritih muslimank doda podnapis: Sodobni muslimanki v znacilni noši. Muslimanske ženske v strogo pravovernem muslimanskem okolju se v javnosti ne smejo kazati razoglave in odkritega oblicja. V islamskem nauku so možje stopnjo nad ženami, veljajo za vrednejše in sposobnejše od njih. Žena brez njegovega dovoljenja ne sme iz hiše. Mož sme ženo celo nagnati ... (Janša Zorn 2008: 95) Na fotografiji je cador, »znacilna noša« muslimank le v nekaterih geografskih in družbenopoliticnih okoljih, najbolj v Iranu; ker to oblacilo jasno izraža tudi etnicno identiteto, ne more biti tipicno za vse »sodobne muslimanke«. Islam je v kratkem pripisu zavajajoce predstavljen kot fiksna zbirka verskih predpisov, ki naj bi veljali za vse muslimane po svetu, v vseh casih in v vseh okolišcina. To je primer tipicne ori­entalisticne reprezentacije, ki konstruira in vzdržuje casovno, geografsko in kulturno Ela PORIC, Aleš CRNIC distanco med Zahodom in Orientom (muslimani); ta naj bi bil v nasprotju z Zahodom enoten in nespremenljiv. (Glej Kalcic 2007: 271.) Podobno ucbenik za 6. razred položaj žensk od antike do današnjih dni in boj za enakopravnost spolov ilustrira z dvema fotografijama. Prva prikazuje popolnoma zakriti ženski s pripisom »Ženske gredo v nekaterih deželah od doma le v spremstvu moškega clana družine. V nekaterih državah je dekletom šolanje prepovedano. Ženske se ne smejo zaposliti in ne cenijo jih tako kot moške.« (Janša Zorn 2008: 59) Na drugi je podoba sodobne zahodne ženske za racunalnikom, ki ji je dodan napis »Ženske danes lahko svobodno izbirajo poklice« (Janša Zorn 2008: 59). Fotografija zakritih žensk skupaj z napisom neargumentirano implicira domnevno samoumev-no povezanost zakrivanja s prepovedjo zapušcanja doma brez spremstva, prepo­vedjo šolanja in zaposlovanja ter z razvrednotenjem žensk. Druga otrokom domaca fotografija ženske, ki si »svobodno izbira poklic«, ustvarja antitezo in s tem poudarja diametralno nasprotje podobi Druge ženske, ki ni le vizualno zelo drugacna, temvec je tudi neavtonomna in zatirana ter kot taka povsem tuja (pri cemer tujost neposred-no implicira zaostalost in s tem manjvrednost). Ucbenik za družbo v petem razredu v poglavju Ljudje smo razlicni navaja na­slednji dialog: Decek: »Ali veš, da muslimani živijo tudi v Sloveniji?« Deklica: »Spozna-la sem prijateljico Lejlo iz Turcije, ki vedno nosi naglavno ruto. Izvedela sem, da na njeni šoli deklice in decki obiskujejo locene razrede. Veš, Lejla je muslimanka.« (Mir­janic 2013: 4) Takšna diskurzivna zastavitev poudarja dve razlicni geografsko kulturni enoti, z neobicajnostjo Lejlinega fizicnega izgleda pa v dialog vnaša ideološki vzorec o neevropskem drugem. Hkrati z informacijo, da deklice in decki tam obiskujejo lo­cene razrede, implicitno predstavlja domnevno edino možno realnost turških in mu-slimanskih otrok, ki je ucencem brez izkušnje spolno deljenih razredov skrajno tuja. Konotacija tujosti in drugosti je še poudarjena s tem, ko decek in deklica govorita o otroku, ki v pogovoru ne sodeluje: Drugi je zgolj predmet pogovora in je brez svo­jega glasu. Orientalisticni reprezentaciji bi se lahko izognili že s kratko navedbo, da v Turciji obstajajo tudi številne deklice, ki ne nosijo naglavne rute in si šolske razrede delijo s fanti (in so v tem povsem podobne slovenskim deklicam), o svojem videzu in sošolcih pa bi lahko pripovedovala tudi Lejla sama. Zasledimo pa tudi kak bolj konstruktiven primer, ki ucence spobuja k dialogu in razmisleku. Ucbenik za domovinsko in državljansko kulturo in etiko v poglavju o islamu navaja: »Deklica muslimanske veroizpovedi pri pouku nosi naglavno ruto. Nekateri starši ucencev protestirajo proti nošenju te rute. V splošni deklaraciji clove­kovih pravic poišcite clen, ki govori v prid staršem ali deklici. V oddelcni skupnosti se pogovorite o tem. Svoja stališca utemeljite.« (Hafner 2018: 66) Vecina analiziranih ucbeniških reprezentacij (razen dveh bolj konstruktivnih pri­merov) bolj ali manj jasno reproducira stereotipe o muslimanih in islamu, kar je pro­blematicno, saj je šola kljucni dejavnik vzpostavljanja kulture razumevanja raznoliko­sti in vzgoje strpnosti. Ucbeniški diskurz je tako posledica kot izhodišce spreminjanja Reprezentacije islama in muslimanov v slovenskih osnovnošolskih ucbenikih družbenega odnosa do zakrivanja in zakritih muslimanskih žensk v Evropi in doma. (Vidmar Horvat, Ucakar 2011: 162–164) INTELEKTUALNI IN KULTURNI PRISPEVEK MUSLIMANOV K RAZVOJU ZAHODNE CIVILIZACIJE Med 8. in 13. stoletjem se je iz Bagdada razcvetela t. i. zlata doba islama, ki je v mar-sicem postavila temelje evropski renesansi in moderni znanstveni revoluciji. V eno njenih najvitalnejših središc se je razvil tudi konglomerat muslimanskih kraljevin Al­-Andalus na Iberskem polotoku, kjer so ustvarili cvetoci kulturo in znanost, kot jima na ozemljih, ki jih pozneje zacnemo imenovati s skupnim imenom Evropa, še stoletja ni bilo para. Tako so šele s poznejšimi prevodi iz arabšcine v latinšcino številna po­membna dela grške antike našla pot nazaj v zahodno kulturo, brez tega bi bil velik del klasicne anticne misli za sodobnost izgubljen. (Glej Lombard 2009; Lyons 2010.) Zanimalo naju je, koliko informacij o bogatem doprinosu islamske kulture in ci­vilizacije k razvoju moderne evropske znanosti in kulture podajajo slovenski ucbe­niki. Pri tem razkrivava dva antagonisticna diskurza: prvi je vkljucujoc in relevantno navaja, da so Arabci ohranjali in razvijali bogato anticno znanje predvsem klasicnih Grkov, a se pojavi le izjemoma – mocno prevladuje izkljucujoci diskurz, ki tega zgo­dovinskega dejstva ne omenja. Najsvetlejši primer vkljucujoce ucbeniške reprezen­tacije zasledimo v ucbeniku za 7. razred, ki med izbirnimi temami v poglavju Vpliv islama na arabsko kulturo obširneje predstavi tudi prispevek arabske znanosti: Arabci so znanje crpali tudi iz dosežkov grških in rimskih ucenjakov. Mnoga an-ticna dela so prevedli v arabšcino. Pomembno so prispevali k napredku medicine, matematike, astronomije in geografije. Dobro so poznali zgradbo cloveškega telesa, delovanje krvnega obtoka in ocesa. Zgradili so številne bolnišnice [...] V nasprotju z vecino takratnega sveta so veliko pozornost namenjali higieni [...] Astronomi so ob opazovanju zvezd izumili pripomocke za dolocanje položaja nebesnih teles in razdalje med njimi. Proucevali so kroženje Zemlje okoli Sonca. [...] Muslimani so znan­je zelo spoštovali. V vecjih mestih so ustanavljali univerze. Tam so se zbirali ucenjaki iz razlicnih delov imperija, ki so proucevali in prevajali anticna dela ... (Krumpak 2015: 164–165) Žal pa je to v slovenskih ucbenikih edini primer vsaj malo izcrpnejšega informiranja o prispevkih islamske kulture in civilizacije. To je tudi edini primer prikaza fotografije notranjosti znamenite mošeje v Cordobi s konca 8. stoletja – pri cemer pa ne mo-remo spregledati, da tudi ta reprezentacija ne vkljucuje informacij o pomembnosti kompleksnega andaluzijskega obmocja, ki ga je vse do konca 15. stoletja kljucno dolocala cvetoca islamska kultura. Ela PORIC, Aleš CRNIC Prevladujoca ignoranca pomembnega arabskega prispevka k nastanku in razvo­ju znanosti in sodobne kulture je problematicna z vidika Griceovega principa koope­rativnosti oz., natancneje, njegove maksime relacije (Cepic, Vogrincic 2003: 321). Ta je najveckrat kršena v poglavjih o astronomiji, ki razlagajo, kako so ljudje vcasih racuna­li cas, kakšne pripomocke so pri tem uporabljali, in druge izume, kot je npr. teleskop itd. – noben ucbenik pa niti ne omeni ogromnega prispevka znamenitega Al-Birunija ali kakega drugega arabskega astronoma. Podobno opisi razvoja matematike sicer veckrat omenjajo, da smo zapise števil, ki jih uporabljamo še danes, v Evropi dobili od Arabcev, ti pa so jih prevzeli od Indijcev (Otic 2006: 38; Rode Tawitian 2009: 49; Verdev 2015b: 52–53; idr.), velikega doprinosa arabske znanosti k razvoju algebre in geometrije pa ne omenja noben ucbenik. SKLEP Kot pokažejo analizirani primeri reprezentacij turških vpadov in terorizma, ucbeniški diskurz islam in muslimane pogosto postavlja v kontekst nasilja in agresije ter ju tako eksplicitno kot implicitno povezuje s semanticnimi pomeni nevarnosti, grožnje in agresije. Tako ustvarja reprezentacije, ki islamu, islamskim skupnostim in muslima­nom pripisujejo konotativne pomene; resnicnost v družbi je zaznana in interpreti­rana skladno s konstrukcijami jezikovnih reprezentacij. Ker jezikovne reprezentacije dolocajo nacin gledanja in razmišljanja družbene stvarnosti, predstavljeni ucbeniški diskurz neposredno vpliva na dejanske družbene prakse. (Glej Vezovnik 2010: 10–16.) Reprezentacije so temeljni proces nastajanja pomenov (Hall 1997: 61); analizirane re-prezentacije islama v slovenskih osnovnošolskih ucbenikih ustvarjajo podobo mu-slimanov kot »nevarne grozece sile, ki nas je skoraj unicila« (Baskar 2015: 41). Ucbe­niki prikazujejo predvsem nasilno verzijo zgodovinskih stikov z muslimani, hkrati pa zapostavljajo ali izkrivljajo pozitivnejše vidike interakcij med nekdanjim Osmanskim imperijem in kulturami Balkanskega polotoka, ki so nam geografsko in kulturno raz­meroma blizu in se v današnjem casu prepletajo tudi s turizmom, z umetnostjo, s kulinariko, z znanostjo itd. Predstavljena analiza razkriva nekatere procese kulturnega drugacenja islama in muslimanov. Ti procesi potekajo tudi s pomocjo ekskluzivnega simbolnega umešca­nja muslimanov izkljucno v arabski geografsko-kulturni del sveta in s tem ustvarjajo status Drugih (to se v naših ucbenikih kaže predvsem z enoznacnim prikazovanjem stereotipiziranih oblacilnih praks muslimanov in muslimank ter s poudarjanjem nji­hovega zakrivanja). Esencialisticna konstrukcija islama kot Drugega v reprezentacijah osnovnošolskih ucbenikov deluje tudi na ravni eksplicitne izkljucitve, v tistih redkih primerih, ko pa ga vendarle vkljucijo, ga predstavijo zgolj v latentni obliki. Najvecji del problematicnih reprezentacij razkrivava predvsem v ucbenikih druž­boslovnih predmetov, tj. zgodovine, družbe, državljanske in domovinske vzgoje ter etike, manjši del pa tudi v ucbenikih za slovenski jezik, predvsem v književnosti. Reprezentacije islama in muslimanov v slovenskih osnovnošolskih ucbenikih Strnitev analiticnih ugotovitev štirih glavnih tematskih poudarkov, okoli katerih se zgošcajo reprezentacije islama in muslimanov, omogoca celostno analizo repre­zentacij islama in muslimanov v slovenskih osnovnošolskih ucbenikih. Ta pokaže – ceprav vecina posameznih analiziranih ucbeniških reprezentacij na prvi pogled ni zelo problematicna – da je celotna slika vseh ucbeniških reprezentacij predvsem po­manjkljiva in vsaj do neke mere enostranska. Ugotovitev izhaja tudi iz analize vsebin, ki v ucbeniških besedilih manjkajo in/ali jih na slikovnih upodobitvah ne vidimo, saj prav zamolcano, nevidno, skrito ali zgolj latentno pogosto proizvaja problematicno ideologijo. Kljub nizkemu številu ocitno problematicnih posameznih reprezentacij je tako celovita podoba, ki jo podajajo slovenski osnovnošolski ucbeniki o islamu in muslimanih, nepopolna in mestoma zavajajoca. Množica manjših pristranskosti in/ali pretiravanj ob odsotnosti nekaterih tematik in/ali vizualnih ilustracij pa skupaj tvori popaceno reprezentacijo, ki prispeva k procesom kulturnega drugacenja in v doloceni meri tudi reproducira stari strah pred islamom in muslimani. LITERATURA IN VIRI Althusser, Louis (2000). Ideologija in ideološki aparati države. Izbrani spisi (ur. Louis Althusser, Etienne Balibar, Pierre Macherey, Michel Pęcheux). Ljubljana: Založba /*cf., 53–110. Baskar, Bojan (2015). Nacionalna identiteta kot imperialna zapušcina: Uvod v sloven-sko etnomitologijo. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Brenner, Suzanne (1996). Reconstructing Self and Society: Javanese Muslim Women and the “Veil”. American Ethnologist 23/4, 673–697, www.jstor.org/stable/646178 (3. 1. 2021). Bullock, Katherine (2002). Rethinking Muslim Women and the Veil: Challenging Histor­ical & Modern Stereotypes. Herndon: International Institute of Islamic Thought. Debeljak, Aleš (2009). Evropa, islam in moderna paradigma. Raziskave in razprave 2/2, 51–72, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WZM1MQ6D (3. 1. 2021). Cepic, Mitja, Vogrincic, Ana (2003). Tujec in tuje v ucbenikih: Kriticna diskurzivna analiza izbranih primerov iz ucbenika zgodovine. Teorija in praksa 40/2, 313–334, http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip20032cepicvogrincic.pdf (3. 1. 2021). Cernic Istenic, Majda idr. (2004). Državljanska vzgoja in etika: Ucbenik za 7. razred. Ljub­ljana: i2 d. o. o. Cernigoj, Matej, Žvelc, Maša (2013). Svet smo mi: Ucbenik za državljansko in domovinsko vzgojo ter etiko za 7. razred osnovne šole. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Crnic, Aleš (2018). O kršcanski Evropi in njeni kulturi strahu pred islamom. Stati inu obstati 28, 129–146, https://doi.org/10.26493/2590-9754.14(28)129-146. Gingrich, Andre (1998). Frontier Myths of Orientalism: The Muslim World in Public and Popular Cultures of Central Europe. Mediterranean Ethnological Summer Ela PORIC, Aleš CRNIC School vol. 2 (ur. Bojan Baskar, Borut Brumen). Ljubljana: Inštitut za multikulturne raziskave, 99–127. Grabus, Nedžad (ur.) (2011). Sožitje je naša pot. Ljubljana: Averroes. Grginic, Marija, Medved Udovic, Vida, Saksida, Igor (2012). Na mavrico po pravljico: Berilo za drugi razred devetletne osnovne šole. Mengeš: Izolit. Grošelj, Nataša, Ribic, Marija (2015). Lili in Bine 1: Ucbenik za spoznavanje okolja v prvem razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. Hafner, Iztok idr. (2018). Domovinska in državljanska kultura in etika: Ucbenik za 7. raz-red osnovne šole. Ljubljana: i2. Hall, Stuart (1997). Representation: Cultural Representations and Signifying Practices. London: Sage. Hergan, Irena, Kovac, Teja, Rot Vrhovec, Alenka (2014). Dotik okolja 1: Ucbenik za spo­znavanje okolja v prvem razredu osnovne šole. Ljubljana. Mladinska knjiga. Hribar Kojc, Simona (2016). Gospodinjstvo 5: Ucbenik za gospodinjstvo v petem razredu osnovne šole. Ljubljana: Mladinska knjiga. Janša Zorn, Olga (2008). Koraki v casu: Od prazgodovine skozi stari in srednji vek: Uc-benik za zgodovino v 7. razredu devetletke. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Janša Zorn, Olga, Zorn, Matija, Mihelic, Darja (2016). Koraki v casu 7: Ucbenik za zgodo-vino v 7. razredu osnovne šole. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Jezernik, Božidar (ur.) (2012). Imaginarni Turek. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Kalcic, Špela (2007). Kar se zasliši od vzhoda in severa znani grozoviti krik: Alah, Alah!: Transmisija vednosti o islamu skozi presojo nacionalnih mitozgodovin o obdobju turških vpadov. Razprave in gradivo / Treatises and Documents 7/53–54, 250–277, http://hdl.handle.net/11686/26995 (3. 1. 2021). Kolar, Metoda (2011). Ucni program. Program osnovna šola. Spoznavanje okolja. Ljub­ljana: Ministrstvo za šolstvo in šport; Zavod RS za šolstvo. Komac, Blaž (2015). Naša družba 4: Ucbenik za družbo v 4. razredu osnovne šole. Ljublja­na: Državna založba Slovenije. Komac, Miran (2015). Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941. Razprave in gradivo / Treatises and Documents 75, 49–81, https://rig-td.si/sl/clanki/narodne-manjsine--v-sloveniji-1920-1941 (3. 1. 2021). Kordigel Aberšek, Metka (2009). Jaz pa berem 3: Berilo za tretji razred osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. Košak, Marija, Lavbic Saje, Zvonka (2008). Družba 5: Ucbenik za 5. razred devetletne osnovne šole. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Krumpak, Andrej (2015). Stari in srednji vek: Zgodovina za 7. razred osnovne šole. Ljub­ljana: Modrijan. Krumpak, Andrej (2016). Novi vek: Zgodovina za 8. razred osnovne šole. Ljubljana: Mod-rijan. Kuhar, Roman (2006). Manjšine v medijih: Statisticna in diskurzivna analiza. Ljubljana: Mirovni inštitut. Reprezentacije islama in muslimanov v slovenskih osnovnošolskih ucbenikih Lombard, Maurice (2009). The Golden Age of Islam. Princeton: Markus Wiener Pub­lishers. Lyons, Jonathan (2010). The House of Wisdom: How the Arabs Transformed Western Civ­ilization. London: Bloomsbury Press. Mastnak, Tomaž (1996). Kristjanstvo in muslimani. Ljubljana: Znanstveno in publici­sticno središce. Mirjanic, Anita (2013). Družba smo mi 5: Ucbenik za peti razred osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. Mirjanic, Anita idr. (2016). Raziskujem preteklost 8: Ucbenik za zgodovino v 8. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. Muršic, Rajko (2012). O simbolnem drugacenju: »Turek« kot grozeci drugi. Imaginarni »Turek« (ur. Božidar Jezernik). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 27–40. Otic, Marta (2009). Zgodovina 8. Svet skozi cas: Ucbenik za zgodovino v osmem razredu osnovne šole. Ljubljana: Mladinska knjiga. Racic, Jože, Veceric, Danica (2010). Geografija 9: Ucbenik za geografijo v 9. razredu osnovne šole. Ljubljana: Mladinska knjiga. Rajšp, Simona (2012). Kritika orientalisticne paradigme: Primer islamske prakse zakrivanja žensk. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljub­ljani, http://dk.fdv.uni-lj.si/doktorska_dela/pdfs/dr_rajsp-simona.PDF (3. 1. 2021). Razpotnik, Jelka, Snoj, Damjan (2008). Raziskujem preteklost 7: Ucbenik za zgodovino v sedmem razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. Razpotnik, Jelka, Snoj, Damjan (2013). Raziskujem preteklost 7: Ucbenik za zgodovino v sedmem razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. Rode, Marjan, Tawitian, Elissa (2009). Koraki v casu, prvi koraki v preteklost: Ucbenik za 6.razred osnovne šole. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Said, Edward (1996). Orientalizem: Zahodnjaški pogledi na Orient. Ljubljana: ISH, Fakul­teta za podiplomski humanisticni študij. Skribe Dimec, Darja, Umek, Maja, Vršcaj, Dušan, Gostincar Blagotinšek, Ana, Conc, Vera, Verbic Šalamon, Tomaž (2013). Raziskujem in razmišljam 2: Ucbenik za spo­znavanje okolja v 2. razredu osnovne šole. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Studen, Andrej (2015). Koraki v casu 8: Ucbenik za zgodovino v 8. razredu osnovne šole. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Šabec, Ksenija (2015). Reprezentacije neevropskega sveta v izobraževalnem sistemu. Dve domovini / Two Homelands 42, 127–140, http://twohomelands.zrc-sazu.si/ uploads/articles/1438193373_Sabec_DD_TH_42.pdf (3. 1. 2021). Šabec, Ksenija (2016). Slovenski ucbeniki kot akter etnocentricne in rasisticne sociali­zacije: Primer osnovnošolskih ucbenikov za geografijo. Dve domovini / Two Home­lands 44, 139–152, http://twohomelands.zrcsazu.si/uploads/issues/1475064920_ DD_TH_44.pdf (3. 1. 2021). Šefer, Nataša, Kumše, Vilma (2015). Lili in Bine 1: Ucbenik za spoznavanje okolja za 1. razred osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. Ela PORIC, Aleš CRNIC Šircelj, Milivoja (2003). Verska, jezikovna in narodna sestava prebivalstva Slovenije: Popi­si 1921–2002. Ljubljana: Statisticni urad Republike Slovenije. Umek, Maja, Gostincar Blagotinšek, Ana, Conc, Vera, Lican Adamcic, Željka, Galonja, Tadeja (2014a). Raziskujem in razmišljam 3: Ucbenik za spoznavanje okolja v 3. raz­redu osnovne šole. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Umek, Maja, Gostincar Blagotinšek, Ana, Conc, Vera, Lican Adamcic, Željka, Galonja, Tadeja (2014b). Družba in jaz 2: Družba za 5. razred osnovne šole. Ljubljana: Modrijan. Umek, Maja, Janša Zorn, Olga (2009). Družba in jaz 1: Družba za 4. razred osnovne šole. Ljubljana: Modrijan. Umek, Maja, Janša Zorn, Olga (2016). Družba in jaz 1: Družba za 4. razred osnovne šole. Ljubljana: Modrijan. van Dijk, Teun Adrianus (1993). Principles of Critical Discourse Analysis. Discourse & Society 4/2, 249–283, https://doi.org/10.1177/0957926593004002006. Verdev, Helena (2015a). Raziskujem Slovenijo: Ucbenik za geografijo v 9. razredu osnov­ne šole. Ljubljana: Rokus Klett. Verdev, Helena (2015b). Raziskujem preteklost 6: Ucbenik za zgodovino v šestem razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. Vezovnik, Andreja (2010). Diskurz. Ljubljana: Založba Fakultete za družbene vede Uni-verze v Ljubljani. Vidmar Horvat, Ksenija, Ucakar, Tjaša (2011). Multikulturalizem kot orodje spolnega podrejanja. Šolsko polje 22/3–4, 149–170, 207–208, http://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:DOC-PHQR9SBA (3. 1. 2021). Zorn, Matija, Komac, Blaž (2016). Naša družba 5: Ucbenik za družbo v 5. razredu osnovne šole. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Žmavc, Janja, Žagar Ž., Igor (2011). Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoz­nali z novimi ljudstvi. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Reprezentacije islama in muslimanov v slovenskih osnovnošolskih ucbenikih SUMMARY REPRESENTATIONS OF ISLAM AND MUSLIMS IN SLOVENIAN PRIMARY SCHOOL TEXTBOOKS Ela PORIC, Aleš CRNIC The article discusses the representations of Islam and Muslims in Slovenian primary school textbooks. The authors applied the critical discursive analysis to all officially certified textbooks from 1st to 9th grade in the 2015/2016 school year. In the ana­lyzed teaching material, the authors detected and analytically defined four main thematic emphases around which the representations are concentrated: security and violence, geographical and cultural placement of Islam and Muslims, the role of women and gender relations, and the contribution of Muslims to the development of Western civilization. The results show that rare examples of the representations are problematic. Only a comprehensive analysis reveals that a multitude of minor biases and/or exaggerations in the absence of certain themes and/or visual illustra­tions together form a distorted representation that reproduces certain stereotypes as well as ancient fears of Muslims and Islam. As the analyzed examples of the rep­resentations of the Turkish invasions and terrorism show, the textbook discourse often places Islam and Muslims in the context of violence and aggression, thus con­necting them both explicitly and implicitly with the semantic meanings of danger, threat, and aggression. The textbooks often present a violent version of historical contacts with Muslims. At the same time, they neglect or distort the more positive aspects of interactions between the former Ottoman Empire and the cultures of the Balkans, which is relatively close to Slovenia geographically and culturally. The authors’ analysis reveals the processes of cultural othering of Islam and Muslims, which also occurs through the symbolic placement of Muslims exclusively in the Arab geographical-cultural part of the world. The essentialist construction of Islam as the Other in the representations of primary school textbooks also works at the level of explicit exclusion. In those rare cases in which it is included, the textbooks present it only in a latent form. These findings are particularly disturbing because the use of textbooks occurs between unequal participants in an interaction in which power is on the part of the authors – their message has the status of being under­stood by students as an absolute truth. DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 53 • 2021 https://doi.org/10.3986/dd.2021.1.09 IDENTITETNE TRANSFORMACIJE V MIGRACIJSKIH PROCESIH: PRELIVAJOCA SE PRIPADNOST KANADCANKE SLOVENSKO-ITALIJANSKIH KORENIN Urška STRLE| COBISS 1.01 IZVLECEK Identitetne transformacije v migracijskih procesih: Prelivajoca se pripadnost Kanadcanke slovensko-italijanskih korenin Clanek na podlagi življenjske zgodbe Anne Urbancic, dolgoletne profesorice italijanskih študij na Univerzi Toronto, zrcali identitetne transformacije. Rekonstrukcija njene zgod-be temelji na intervjuju, v katerem osvetljuje svojo kompleksno priseljensko dedišcino, in na njenih razlicnih premišljevanjih o svoji kulturni identiteti v Kanadi. Njene pripovedi iz zadnjih dveh desetletij kažejo na istovetenje kot stalno spreminjajoci se proces, ki v veliki meri nastaja iz notranje percepcije zunanjega sveta. Pri tem sta najpomembnejši njena humanisticna miselnost in izostrena družbena senzibilnost. KLJUCNE BESEDE: Kanada, Slovenci, migracije, identiteta, življenjska zgodba ABSTRACT Identity Transformations in Migratory Processes: The Fluid Belonging of a Canadian with Slovenian-Italian Roots The article reflects the identity transformations in the life story of Anne Urbancic, a long-term professor of Italian at the University of Toronto. The reconstruction of her story is based on an interview aimed to elucidate her complex immigrant heri­tage and on various publications about her cultural identity in Canada. Her accounts emerging over the last two decades demonstrate identity as a constantly evolving process, stemming a great deal from the internal perception of the outer world. In these terms, her humanistic mindset and sharpened social sensibilities turned out to be of utmost importance. KEYWORDS: Canada, Slovenians, migration, identity, life story | Dr. zgodovine, docentka, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Aškerceva 2, SI-1000 Ljub­ljana; ursulus@yahoo.com, https://orcid.org/0000-0002-1793-0090 — Clanek je nastal v okvi­ru projekta »EIRENE«, ki ga je financiral Evropski raziskovalni svet v okviru programa Horizon 2020 in v financni shemi ERC Advanced Grant (ERC Grant Agreement n. 742683). Urška STRLE UVOD Moje ime je Anne Urbancic in to je eno od mojih imen. Vcasih sem znana kot Anica Urbancic, Anica Urbanciceva ali Anica Jernaceva, Jernaceva Anica ali Anne Urbancic, odvisno. Rojena sem bila v Kanadi kmalu potem, ko so moji starši prišli iz zmešnjave, ki je ostala po vojni.1 Dr. Anne Urbancic, Kanadcanka primorskih staršev, je dolgoletna profesorica italijan­skih študij na Victoria College Univerzi v Torontu, najstarejši kanadski univerzi.2 Do leta 2015, ko je prevzela funkcijo vodje akademskih programov (Academic Program Director), je poucevala italijanšcino kot tuji jezik ter italijansko kulturo in literaturo 19. in 20. stoletja. Od leta 2018 je delno upokojena, kar pomeni, da v omejenem obsegu še vedno lahko predava, hkrati pa posebna delovna pogodba od nje ne zahteva no-bene administrativne udeležbe. »Ta dogovor mi je všec, ker mi omogoca, da še na­prej ostajam v stiku s študenti (v takšnem okolju res uspevam), hkrati pa mi omogoca vec casa za raziskovanje.«3 V casu vmesnega pedagoškega statusa ima poseben pe­dagoški naziv, Mary Rowell Jackman Professor of Humanities, ki velja do njene polne upokojitve. Prejela ga je »kot priznanje za zasluge in prispevek k razcvetu Univerze in njenih programov«.4 Naklonjena je interdisciplinarnim pedagoškim programom z manjšimi skupina-mi študentov, veliko terenskimi izleti in interaktivno zastavljenimi predavanji. Inter-vju v enem od spletnih univerzitetnih glasil jasno ocrta njene vedoželjnost, naklo­njenost kriticni misli in družbeno obcutljivost, obenem pa poudarja pomen empa­tije. »Razumeti, da obstaja drugacna perspektiva in da mi študenti dajo toliko, kot dam jaz njim. Ko jih opazujem, si mislim, ›te ljudi moram pripraviti za službe, ki še ne obstajajo‹, in to je zahtevna naloga. Ne jih zatirati, ampak jim dati samozavest in znanje, da to zmorejo.« (Spletni vir 1) Ob pedagoškem delu, za katerega je prejela vec univerzitetnih priznanj, se posve-ca znanstvenim aktivnostim s podrocja italijanistike5, metodologiji ustne zgodovine in semiotiki. V preizkušenem tandemu z univerzitetno kolegico Giuliano Sanguinetti 1 Ce ni navedeno drugace, so citati vzeti iz posnetega intervjuja. Vsi angleški prevodi so delo avtorice clanka. 2 Victoria College je bil leta 1836 v cast angleški kraljici Viktoriji ustanovljen le devet let po vzpostavitvi Univerze v Torontu. Je alma mater vec znanih osebnosti, med njimi so MargaretAtwood, E. J. Pratt, Donald Sutherland, Lester B. Pearson in Arnold Sifton. Še danes izkazuje visoko stopnjo priljubljenosti in rigoroznosti. 3 Po elektronski pošti, 29. 6. 2020. 4 Naziv za castno profesuro, ki ga je v cast svoji materi Mary Rowell Jackman predlagal kanadski poslovnež in filantrop Hal Jackman (1932). 5 Študija o toskanskem pisatelju (Urbancic 2014b) je nedavno izšla tudi v italijanšcini (Mario Pratesi: All’ombra dei cipressi. Firence: Societŕ Editrice fiorentina, 2018). Uredila je knjigo intervjujev z osrednjimi kanadskimi literati (Urbancic 2017) in je avtorica številnih znanstvenih clankov, objavljenih v akademskih revijah v Ameriki in Evropi. V zadnjem casu se posveca kulturi hrane, zlasti italijanske. Prelivajoca se pripadnost Kanadcanke slovensko-italijanskih korenin Katz se je angažirala tudi kot prevajalka treh italijanskih novel v anglešcino in kot av-torica uvodnih študij. Za odlicen prevod knjige Angele Bianchini La ragazza in nero ji je italijanska vlada podelila Premio Nazionale per la Traduzione (Urbancic 2002). Življenjska pripoved Anne Urbancic ni predmet mojih razmišljanj zaradi njenega – kot prica skromna skica njenega javnega delovanja – družbenega uspeha. Zanimi­va je zaradi vec neobicajnih, unikatnih stališc, ki ne le zrcalijo, ampak tudi osmišljajo pogoste identitetne dileme potomcev priseljencev. Anne je sebi in svoji razširjeni družini veckrat pripisovala marginalizirano pozicijo, kot v Kanadi rojeni potomki para s slovensko-italijanskega obmejnega obmocja6 jo je dolocala troslojna etiketa drugorazrednosti; v Kanadi kot hcer priseljencev, med italijansko skupnostjo v Kana­di kot Slovenko, med slovenko skupnostjo v Kanadi pa kot »nepravo Slovenko«,7 Pri­morko, v nekaj primerih celo Italijanko. Prav med temi oznacevalci se kljub njihovim izkljucevalnim tendencam preliva njena kanadska identiteta. NEKAJ METODOLOŠKIH IZHODIŠC Za Anne Urbancic sem prvic slišala jeseni 2007 med nacrtovanjem preucevanja ka­nadskih Slovencev. Inštitutski kolega dr. Marjan Drnovšek mi jo je predlagal kot ose­bo, ki bi mi lahko pomagala pri terenskem delu v Torontu. Prvi stik sva navezali po elektronski pošti in že v teh zapisih je delovala strokovno podkovano, obenem pa velikodušno in spodbujajoce. Moj prvotni vtis o njej se do danes ni kaj dosti spreme-nil, okrepljen s številnimi pozitivnimi izkušnjami se je kvecjemu oplemenitil. Moj naklonjeni in s plodnim sodelovanjem podcrtani odnos do prof. Anne Ur-bancic nemara deluje pristransko in zato manj primeren za analizo. Vsak zapis živ­ljenjske zgodbe, ki temelji na ustnem viru, je subjektiven. Ustni vir premore specificno 6 Gre za prostor, ki nima jasno definiranih meja, zaznamuje ga preplet italijanske in slovenske kulture. Ta se je kazal (in se še kaže) zlasti v jezikovnih praksah, rabi toponimov in prehrani. Kulturni naboj je mocno dolocalo veckratno premikanje politicnih meja, ki je zajemalo obdobje med letoma 1866 (dunajska mirovna pogodba) in 1954 (londonski memorandum, ki ga je Italija formalno potrdila šele leta 1975 s podpisom osimskih sporazumov), predvsem pa rapalska razmejitev. 7 Anne Urbancic v intervjuju jasno pove, da je v povojnih letih del slovenske skupnosti v Torontu diskriminiral prišleke primorskega rodu. Zakaj je prihajalo do tovrstnih razprtij, v tej fazi ni mogoce definitivno zatrditi, zato poudarjam le hipotezo, ki bi potrebovala empiricno podprto argumentacijo. Društveno življenje v Kanadi je bilo po vojni sicer raznovrstno, vendar ni izkazovalo le ideoloških in interesnih (šport, šah, lov) razlik, ampak tudi regionalne specifike (prekmurska, belokranjska, primorska društva), pri cemer so imela najmocnejšo pozicijo osrednjeslovenska društva. Mocne regionalne identitete, odraz neenakomernega zgodovinskega razvoja slovenskega prostora, so pustile sledi ne le v Sloveniji (spomnimo samo na pogosto odklonilen odnos do (slovenskih) primorskih beguncev na Slovenskem med veliko vojno in po njej), ampak so se odražale tudi v diasporicni realnosti. Ustanavljanje društev na podlagi regionalnih provenienc je treba razumeti v kontekstu specificnih kulturnih potez (nanašajocih se na prehrano, ljudsko izrocilo, jezik, kolektivni spomin ipd.), ki so bile težje združljive s primerljivimi iz osrednje Slovenije. Urška STRLE kredibilnost, njegova povednost je bolj kot na dejstva vezana na oniricno in simbo­lizem, domišljijo in strasti. Kot je zapisal Alessandro Portelli, se celo fakticno napac­ne, netocne izjave lahko izkažejo za pravilne, povedne v psihološkem smislu (Portelli 1991: 51). Obenem je neobjektivnost lastnost, ki jo s kriticnim pretresom nastanka in namena lahko pripišemo vsakemu pisnemu viru. Ker raziskovalci (ustne) zgodovine težimo k nikoli povsem dosegljivi objektivnosti, z metodološkega vidika osvetlitev lastnih subjektivnih silnic v odnosu do študijskega primera razumem kot enega od kljucnih korakov k njegovi objektivizaciji. Z razkrivanjem kakovostnih vezi z Anne8 poudarjam tudi obrise najine inter-subjektivnosti, zgrajene na medosebnem zaupanju in vzajemni naklonjenosti, ki so izhodišce za oblikovanje dragocenih narativnih drobcev. Ti niso le posledica spo­minjanja, ampak tudi custvovanja, asociacijskih impulzov in idejnih utemeljitev, ki nastajajo ob na videz linearnem pripovedovanju o preteklosti.9 Omogocajo kom­pleksnejši vpogled v sogovornikove dogajalne poudarke in custvene odzive nanje, nekaj »najbolj neizprosno subjektivnega«, obenem pa »implicirajo odnose cloveka do cloveka, kolektivne odnose«, kot v eseju Kako rekonstruirati afektirano življenje nekoc? pronicljivo ugotavlja Lucian Febvre (2015: 122–123). Annina zgodba ponuja živahen razmislek o specificnih identitetnih nastavkih, integrativnih realnostih ter spremenljivem obcutku pripadnosti, ki v vselej unikatnih razlicicah pogosto priticejo osebam z migrantskim ozadjem (Hall 1990: 222–237). Po-leg tega mi je ponudila premislek o vrednosti obrobnih pozicij, ki v sebi nosijo pozor­nosti vredna opazovališca. Po eni strani ji njena manj angažirana diasporicna umeš-cenost omogoca izdaten prostor za kriticno distanco. Na tem mestu poudarjam, da Annina refleksija lastnih življenjskih izkušenj poteka v luci kriticno usmerjenih huma­nisticnih osebnosti, ki so jo poklicno navdihovale in na katere se sklicuje, to so deni-mo Edward Said, Michel Foucault, Jacques Derrida, Vicki Galloway, Patricia Chaput, Umberto Eco, Luigi Pirandello in Patricia Hampl. Po drugi strani pa Annina pozicija vkljucuje intenziven insajderski vpogled, zlasti seznanjenost s kanadsko, z italijansko ter s slovensko kulturo in jeziki. Njeno pozornost slovensko-kanadski skupnosti mo-tivira družinsko ozadje, ki obenem preudarno vkljucuje težavne, travmaticne vidike, kar v dialoških naracijah pogosto izostane. Za njen premišljevalski položaj bi lahko rekli, da združuje etski in emski nacin opazovanja, kombinira teoretski in empiricni pristop in je zacinjen z veliko mero samoopazovanja in iz njih izvirajocih premislekov. 8 Ceprav Anne Urbancic v clanku poimenujem Anne, to ni izraz omalovaževanja, prav nasprotno, je predvsem odraz medosebne bližine in spoštljive kolegialnosti. 9 Upoštevanje intersubjektivnosti je eden od temeljev razumevanja ustne zgodovine. Tovrstni premisleki terjajo uvide v medosebne dinamike spraševanca in spraševalca, njune spoznavne samorefleksije pa tudi razmerja med individualno in kolektivno (družinsko, sosedsko, narodno, regijsko, rasno, generacijsko, versko, idejno, poklicno ipd.) preteklostjo. Pomenljive razmisleke o omenjenih dinamikah, ki se zrcalijo v intervjujih, je iz Freudove psihoanalize na ustnozgodovinski teren med prvimi prinašala Luisa Passerini. Passerini (2008: 215–319) Prelivajoca se pripadnost Kanadcanke slovensko-italijanskih korenin Podobno kot spomin se scasoma spreminjamo tudi ljudje. Oseba, kakršna sem bila pred dvajsetimi leti, gotovo ni enaka osebi, kakršna sem danes. Prav tako danes nisem oseba, kakršna bom cez dvajset let. Mar ni zanimivo, da v podoživljanju spominov, kdo sem bila in kaj sem pocela dolgo nazaj, vidim sledi sebe v sedanjosti, in da celo predpostavljam, kdo bom v prihodnosti? Ali, recem raje, približno takšna oseba, ki sem bila in ki bom postala. In prav tu leži najpomembnejše dejstvo spomina: vedno je le približen, nikoli ni tocen. Feedback ali spominjanje preteklosti in njeno kontrast-no dopolnilo, feedforward ali predstavljanje prihodnosti, nikdar nista dokumentarni dejstvi, ampak zamegljena senzoricna percepcija. Vselej izmuzljiva in nedokazljiva. (Urbancic 2002: 16) Anne Urbancic je z vstopom v humanisticne kroge vzpostavila niz intelektualnih orodij, ki so ji omogocila kakovosten metodološki presek med lastno izkušnjo in teoretskimi oprimki. Razmišljanja o sebi je veckrat reflektirala v znanstvenih publi­kacijah, katerih v nadaljevanju citirani odlomki podpirajo in dopolnjujejo vsebino najinega pogovora (Urbancic 1998; 1999; 2014a). Ceprav sva se v njeni univerzitetni pisarni na Victoria College pogovarjali v precejšnji casovni stiski, lahko pogovor oce­nim kot pozornosti vredno izkušenjsko refleksijo. Po vec kot osmih letih je vsebina intervjuja za Anne, kot je nedavno napisala v elektronski pošti, v kljucnih potezah še vedno merodajna.10 Ker so Annini refleksivni zapisi z najino komunikacijo vred nastajali v razlicnih casovnih obdobjih (1998, 1999, 2012, 2014, 2020), omogocajo vpogled v razvoj njenega doživljanja svoje lastne identitete, ki se kristalizira zlasti v vsebinskih poudarkih, tudi tišinah, vsebinskih odsotnostih. Nekaj vsebinskih po­pravkov in dopolnil sva naredili še ob avtorizaciji clanka, kar je ravno tako odraz casovno pogojene spremenljivosti.11 Intervju iz leta 2012, ki je empiricni temelj pricujocega prispevka, je potekal v anglešcini, jeziku, v katerem po svoji presoji lahko najbolj kompetentno izraža svoje misli. Povsem suvereno bi se lahko izražala še v italijanšcini in francošcini, medtem ko se v slovenšcini ne cuti dovolj samozavestna. Zborne slovenšcine se je v šestdesetih letih ucila na sobotni slovenski šoli, njen materni jezik pa je svojska mešanica pivških in vipavskih narecij. Na pogovorni ravni slovenski jezik presenetljivo dobro obvlada, ceprav ga je pretežno govorila le v ožjem krogu svoje primarne družine. Kramljali sva v pogovorni slovenšcini, ki se je povsem spontano pretakala iz anglešcine v slo­venšcino, kar je obicajno med slovenskimi Kanadcani. Ceprav se v njeno slovensko izražanje umevno vrivajo angleške besede, z italijanšcino obarvano narecje in slo­venski arhaizmi, Anne z razumevanjem slovenšcine nima zadreg. In to kljub poroki 10 Po elektronski korespondenci z avtorico, 17. 4. 2020. 11 Nekaj vsebinskih popravkov je v interpretativnem delu besedila, nekaj pa tudi v Anninih citatih. Nastali so iz želje po vecji narativni ucinkovitosti in stilisticni nedvoumnosti ter izpustitvi tretjih oseb, nebistvenih za razumevanje pripovedi. V narativnih delih o ocetu, ki je bil med intervjujem še živ, je Anne posodobila glagolski cas iz sedanjika v preteklik. Oblikovno so dopolnila vidna v oglatih oklepajih. Urška STRLE s Kanadcanom in angleškemu družinskemu pogovornemu jeziku. Temu nedvomno botrujejo Annina kognitivna izhodišca, ki so se pred zacetkom šolanja utemeljila v jeziku njene razširjene družine, jeziku primarne socializacije, intenzivni študij jezikov pa ji je povecal uvid v lingvisticne povezave. Glede na to, da se je Anne leta 1954 rodila v Kanadi, je njena pripadnost tej deželi stalni del njene identitete. Njeno družinsko okolje, ki je dolocalo tudi njene druge identitetne plasti, pa se ne nanaša le na družino, ki si jo je ustvarila sama, ampak tudi na del v Kanadi živece primarne družine; mocno jo je dolocala tudi prisotnost tet po obeh straneh. V družinski prizmi se tako poleg kanadske izrisuje dodatni preplet še vsaj dveh kulturnih identitet, slovenske in italijanske, precej šibkeje, zgolj indikativ-no, pa tudi furlanske (Urbancic 1998: 19). Anninega identificiranja, ki se ob podpori uporabljenih empiricnih virov kaže kot dinamicen intersubjektiven proces, se ne da dobro razumeti brez njene umestitve v kanadsko okolje, brez delovanja v javnem prostoru in brez njenih osebnih premislekov. PRIMARNA SOCIALIZACIJA: DRUŽINA, ANGLEŠKA ŠOLA, VECKULTURNA SOSESKA, ITALIJANSKI KULTURNI UTRIP, SLOVENSKA SKUPNOST Anne po starših izhaja iz generacije primorskih Slovencev, ki je odrašcala v italijanski Julijski krajini. Oce Franc Urbancic (1919–2013) je bil doma iz okolice Pivke, mama pa je bila kot Marija Rustja leta 1923 rojena v okolici Vipave. Ceprav sta oba izšla s slo­venskega podeželja, sta se šolala in javno udejstvovala v fašisticno zaznamovanem italijanskem duhu. Ta je v dvajsetih in tridesetih letih dolocal imperative ne le pri rabi jezika, poimenovanju, vrednotah in lojalnosti, ampak je vplival tudi na ekonomske možnosti in uvajanje materialne kulture, tudi prehrane (Urbancic 2014a). Na nega­tivni odnos njenih staršev do politicnega razvoja in vklopitve slovenske Primorske v italijansko Julijsko krajino namigne Annin stavek, »bila sta prisiljena (op. a.) postati italijanska državljana«, ki ga lahko razumemo kot družinsko dedišcino kolektivnega spomina na dogodke po Véliki vojni. Oce Franc je Anne veckrat pripovedoval, kako je bil zasmehovan, ce je ucitelju priznal, da doma, v kmecki družini z osmimi otroki, govorijo slovensko (Urbancic 1998: 24). V tridesetih letih se je izucil za krojaca, vojsko pa je služil kot alpin, pripadnik tradicionalne gorske pehote kraljeve vojske. Med vojno je bil vpoklican v notranjost Italije kot clan pomožnih vojaških del (t. i. battaglioni speciali). Po kapitulaciji Italije leta 1943 je odšel domov, od junija 1944 do aprila 1945 pa so ga v zaporu Coroneo v Trstu nacisti brez obtožnice vzeli za talca, ga pretepali, stradali in vpeli v prisilno delo. Vrnil se je domov in bil zaradi zadržanosti do komunizma kmalu na piki povojnih jugoslovanskih oblasti. Bil je opozorjen, »naj takoj odide ali pa bo ubit«, zato je brez slovesa od preostalih clanov družine s sestro Franciško zbežal v Italijo. Najprej so ga poslali v begunsko taborišce v Trst, nato v druga begunska taborišca v Italiji, dokler se mu leta 1950 ni ponudila priložnost za odhod v Kanado. Prelivajoca se pripadnost Kanadcanke slovensko-italijanskih korenin Annina mati Marija je odrašcala na Vipavskem v revni kmecki družini s štirinajsti-mi otroki. Ko je njena mama ovdovela, je morala kot 16-letno dekle od doma služit kot hišna pomocnica. Najprej je odšla v Trst in nato v Torino, kjer je bila ves cas moc­no vpeta v italijanski prostor. Poleg italijanskega jezika, ki ga je govorila z deloda­jalci, se je kot služkinja naucila pripravljati italijansko hrano in se seznanila s kulturo italijanskih (višjih) slojev. Po vojni se iz Torina ni vrnila domov, ampak se je zaposlila v Trstu, od koder je leta 1953 odšla v Kanado, kjer se je v Torontu pridružila sestri Julki. Annina starša sta se leta 1953 spoznala šele v Torontu. Kmalu sta zacela skup-no življenje v etnicno mešanem predelu mesta s pomenljivim imenom Little Italy, »poseljenem z rojenimi Kanadcani, Kitajci, Grki, Ukrajinci in drugimi«. Zanju je bila italijanska soseska »cona udobja«, glede na to, da primerljivega slovenskega predela v Torontu ni bilo (Urbancic 2014a). V Little Italy je bilo veliko priložnosti za dostop do italijanskega kulturnega utripa in buticnih trgovinic z italijanskimi izdelki, kot deni-mo macellerie ('mesnice'), pasticcerie ('slašcicarne'), pescherie ('ribarnice'), prodajalne kavnih mlinckov, posod za pripravo polente ali naprav za izdelavo domacih testenin. To okolje je številne italijanske priseljence in tudi Slovence iz nekdanje Julijske kraji­ne, v veliki vecini suverene v italijanšcini in blizu italijanski kulturi, navdalo z domac­nostjo in s samozavestjo – ob siceršnji izgubljenosti v (zacetnem) stiku s kanadsko kulturo in z angleškim jezikom. Medtem ko je Marija tako kot številne ženske v tradicionalnih okoljih po poroki ostala doma, se je Franc v Torontu zaposlil v proizvodnji moških oblek, nato pa je delal kot šolski hišnik. Dolgo je bila del družine tudi ocetova sestra Franciška, kar – kot omenja Anne – pri slovenskih priseljencih ni bil redek pojav.12 Ker si sama ni ustvarila družine, je imela teta Franciška pomembno formativno vlogo pri vzgoji prvorojenke Anne. Zelo dobro se spominjam, da sem znala brati in pisati preden sem šla v šolo, ker me je naucila moja teta Franciška. Vendar ne v anglešcini. Ko sem šla v šolo, sem prvi dan v šoli imela to prelepo uciteljico s cudovitim obrazom, gospo Melanson, ki je šla do table, nanjo pa narisala krog. Spodaj je napisala: B, A, L, L. Bila sem cisto iz sebe. Ker moja teta me je naucila, da je tisto žoga. Kdo je torej lagal? Moja teta? Ali moja prelepa nova uciteljica anglešcine? V šestdesetih letih, ko je Anne obiskovala šolo, Kanada še ni imela izdelane pedago­ške sheme za šoloobvezne priseljenske otroke. Pedagoška priporocila so temeljila na asimilacijskem modelu in so se razlikovala od današnjih kanadskih standardov, ki so 12 Razširjene družine v priseljenstvu pogosto ustvarijo osnovno družinsko celico, ki omogoca ucinkovitejšo ekonomsko in socialno opolnomocenost. Vecina diasporicnih raziskovanj se glede tega nanaša na afriške, azijske in karibske primere; pri tem se najveckrat omenja stare starše, bistveno manj pa horizontalno sorodstvo, torej tete, strice in podobno. Razširjene družine in neposredno skupnost (sosedstvo) Creese navaja kot kljucen kontekst, v katerem se vzgaja otroke in izvaja druge družinske odgovornosti (Creese 2011: 152). Urška STRLE šele v sedemdesetih letih uvajali principe veckulturne in medkulturne pedagogike (Vižintin 2017: 23, 30). Angleški jezik, ki ga je osnovnošolka Anne hitro usvojila, ji je omogocil lažje sledenje šolskemu procesu in druženje z drugimi okoliškimi otroki. Eden od najmocnejših mejnikov v procesu »postajati Kanadcanka« je bila anglifikaci­ja osebnega imena. Glede na spodnjo anekdoto je treba poudariti, da je do simbolne preobrazbe iz Ane v Anne prišlo z njenim pristankom oz. njeno otroško logiko, v ka­teri je mogoce zaslutiti željo po sprejetosti ter izogibanju izkljucenosti in morebitnim poniževanjem vrstnikov. Ker sem bila A-N-A, so me klicali Ana in to kot Ana-Banana. Ker nisem želela biti Ana-Banana, sem prakticno takoj postala Anne in uciteljica me je klicala Anne. Rek-la bi, da sem imela veliko sreco, ker se številnim imenom, ki danes zvenijo povsem obicajno, ucitelji tedaj niso posvecali ali jih ohranili. Na primer, poznam žensko po imenu Rachele, ime ima angleško inacico Rachel, ampak njeno ime je bilo spremen­jeno v Carol, ker ucitelji niso hoteli izgovarjati Rachele. Za tem je stal odnos, zdaj ste v Kanadi, ste Angleži. Dejstvo, da je gospa Melanson napravila le to drobno spremem­bo iz Ana v Anne, je bila zame velika sprememba. Bila je simbolika druge spremem-be, ki se je pojavila, dejstva, da sem prinesla anglešcino domov. Anglešcina pa je bila seveda jezik višjih struktur in jezik prestiža. S tem ko je iz šole v svoj dom Anne (in pozneje tudi njeni mlajši sorojenci) prinašala angleške jezikovne in kulturne prakse, je vzpostavila kulturni most, ki je njeni celotni družini povecal možnosti za integracijo v kanadsko okolje. Uspešna umestitev Ur-bancicevih v neposredno sosešcino je pogojevala njihov vzpon z dna skupaj z bolj­šimi možnostmi zaposlitve. Anne denimo poudarja, da je ocetu, ki je zaradi zaprtja tekstilne tovarne izgubil službo, novo delovno mesto v skoraj povsem anglofonskem okolju omogocil sosed. Dobrine, informacije in druge oblike pomoci, kot so zakro­žili z vzpostavljenimi družbenimi stiki, so, podobno kot številnim priseljencem, tudi Annini družini do neke mere nadomestili izpad socialne mreže, ki jo v izvorni domo­vini navadno omogocajo znanci in sorodniki. Za Urbanciceve je bila zelo pomembna tudi vkljucitev v slovensko-kanadska združenja, ki so simbolizirala stik z izvornim, domacim, s slovenskim. Anne je po­udarila zlasti pomen cerkvenih dejavnosti, tudi obcasnih zabav, plesov, dobrodelnih prireditev in drugih dogodkov s slovenskim pecatom. Kot številni drugi starši so tudi Urbancicevi vpisali svoje otroke v slovensko šolo, nastalo pod okriljem cerkvenih avtoritet, s cimer so nameravali ohranjati svojo izvorno tradicijo, predvsem znanje jezika, na svoje potomce. Anne se je rada ucila jezika, odbil pa jo je zanicljiv odnos do Primorcev.13 13 Glej op. 9. Prelivajoca se pripadnost Kanadcanke slovensko-italijanskih korenin Ko je vseh nas pet zraslo, smo šli v slovensko šolo, slovenska šola takrat pa je bila skoraj de rigueur. Moral si iti, sicer si bil nihce, pa kljub temu smo bili nihce. (smeh) Spomnim se, da je bilo pravzaprav zelo težko! Spomnim se, da je vsa ta zadeva s Primorci vedno prišla na površje in ne vem, zakaj. Bili so ucitelji, ki so se v to res vpici­ li. Eden od uciteljev nas ni imenoval Primorke, imenoval nas je »prišmrkle«. (smeh) Nisem imela pojma, zakaj in tudi mi ni bilo zares mar. Samo vedela sem, da je bilo nekaj. In ceprav sem bila del zbora, mladinskega zbora, je bil zmeraj takšen obcutek, da nisem zares pripadala tja. Posledicno sem se držala stran od vseh drugih sloven-skih aktivnosti. Nikakor nisem rada šla na Slovensko farmo. Bil je cel boj, da bi […] in koncno so se moji starši vdali in rekli »Ne rabiš vec iti.« Nisem se pridružila Marijini legi, Marinski legi …? U: Marijina legija. A: Legija. Tej se nisem pridružila. Nisem šla na nobenega od plesov, na nobeno od zabav ali kaj podobnega. Nisem se pridružila veliki skupini mladih žensk mojih let, ki so stregle na banketih in podobnih zadevah. Na soroden obcutek izrinjenosti, neumestljivosti v slovensko skupnost, ki je temeljil na logiki izkljucevanja zaradi primorskega izvora s strani slovenskega župnika v To-rontu, sem naletela še pri enem pricevalcu (Strle 2009: 145). Posledicno odrašcajoca Anne v prihodnje ni želela imeti nicesar s slovensko skupnostjo, niti z njeno primor­sko vejo. Kljub temu je uspešno koncala slovensko šolo in še vedno hrani diplomo, ki jo je izdelal arhitekt, publicist in kulturni delavec tržaškega rodu, Vilko Cekuta (1915– 2014), ki je prišel v Kanado leta 1955. Z zakljucnim spricevalom se je za tri desetletja koncalo tudi njeno aktivno umešcanje v slovensko skupnost. GRADNJA PRIPADNOSTI In tako se je moj svet zacel razrašcati na drugacen nacin, izven slovenske skupnosti. Ker sem študirala in oboževala jezike, je moj svet vase sprejel francosko in italijansko skupnost. Šel je nazaj v italijansko, ker imamo italijanske korenine. Našla sem si svoje poletne službe, nisem prosila slovenske skupnosti, ce mi jo najde ali pomaga. […] Tako sem se res umaknila iz celotne skupnosti, zelo malo sem imela opravka s slo­vensko skupnostjo. In, presenecenje, nisem se porocila s Slovencem! (smeh) U: Ljubezen nima meja. A: Res je. Pet nas je in nihce se ni porocil s Slovencem ali Slovenko. Obdobje, ko se je Anne uprla umešcanju v slovensko-kanadska društva, kronološko sovpada s pojavom uporniške generacije, ki je na prehodu v sedemdeseta leta odloc­no prelamljala s tradicijo. Kljubovala je prisili, utecenim potem, sprejetim normam in se bolj našla v ubiranju novih življenjskih slogov, premislekih o lastnem vrednostnem sistemu, pogosto brez pravih vzorov. Na pomenljivo stališce, ki subtilno izkazuje Urška STRLE kljubovalnost, Anne postavlja njena izjava: »Moji bratranci so bili vedno ›bolj krotki kot jaz‹.« Poleg tega je bila Anne prva v družini, ki se je vpisala na univerzo. Tudi to je znamenje preloma, sploh s stališca enega od njenih srednješolskih uciteljev, ki je me-nil »da dekleta ne potrebujejo izobrazbe« (spletni vir 2). Univerzitetno izobraževanje je obenem okrepilo tudi njeno samorefleksijo, s katero je svojo identiteto oblikovala po lastnih premislekih in brez zakoreninjenosti v tradicijo in rigidne kulturne oprim­ke (prim. Giddens 1991). Anne je uspešno doštudirala italijanšcino in francošcino ter študij nadaljevala na Oddelku za italijanistiko Univerze v Torontu, »ker je bil tukaj najvecji in najboljši oddelek za italijanske študije izven Italije« (spletni vir 3). Na istem oddelku je zatem veliko let tudi poucevala. Seznanjanje s prakticno vsemi vejami humanistike, ambi­cija in predanost ne le študiju, ampak tudi novim spoznavnim orodjem, so jo obli­kovali v italijanistko z izrazito interdisciplinarnimi razgledi. Njen svetovni nazor se je ob poklicnih naporih in razmišljanjih oplajal s kozmopolitskimi prepricanji, ki pa so se, ce so bili etnicni, bolj navezovali na italijansko kulturo; to so v kanadskem okolju povsem prevzele tudi tete po mamini strani. Ob tem je njena slovenska angažiranost prakticno izostala, slovensko pripadnost je izkazovala predvsem v intimnosti doma svojih staršev. Pomemben mejnik v njenem istovetenju s slovenstvom sega v devetdeseta leta. Verjetno je povecano obcutenje slovenstva dozorelo skupaj z dogajanjem na makro ravni. Kanada je namrec s spodbujanjem multikulturnih praks in z obeleževanjem podob svoje raznolikosti od devetdesetih let ozavešcala širše množice,14 obenem pa se je Slovenija kot samostojna država pojavila na svetovnem politicnem zemljevidu. Kljub temu ne smemo spregledati Anninega argumenta, da ga je v njej znova pre­budila družinska dinamika, zlasti izkušnja materinstva oziroma premišljevanje, kaj iz svoje lastne dedišcine lahko posreduje hcerkam. Moj mož je zelo družinski clovek. Je sedma generacija Kanadcanov in je vedel zelo malo o svojih koreninah. Tako je zacel malo poizvedovati, in medtem ko so najini otroci rasli, sem se spraševala, kaj pa bodo vedeli o meni. Potica? Saj niti speci ne znam potice! Niti si ne želite, da pecem, ker je vse, kar specem, polomija. Najbrž sem dobra uciteljica, ampak sem grozna pekovka. (smeh) Ne vem, kako se lotiti tistih stvari, ki jih Vicki Galloway imenuje štirje F-i kulture, saj veš, food ('hrana'), fun ('za­bava'), fairs ('sejmi'), festivals ('festivali'). Nikoli se tega nisem udeleževala. Ampak kar sem spoznala, je to, da moram dati […] Bilo je odvisno od mene, res je bilo odvisno od mene, da dam svojim otrokom, svojim trem hceram obcutek samoidentitete, ki 14 Kanada je multikulturno politiko uradno razglasila leta 1971, leta 1982 sprejela zakonski predlog o multikulturalizmu, šele leta 1988 pa ga je temeljiteje dolocila v Multikulturnem zakonu. Leta 1991 je sprejela t. i. Broadcasting Act, zakon o telekomunikacijah, ki je usklajen z javno multikulturno politiko, s katero Kanada spodbuja raznovrstnost kanadskih kulturnih izrazov in s tem krepi svoje politicne, ekonomske in socialne strukture. (Fleras, Elliott 1992; Kelley, Trebilcock 2000) Prelivajoca se pripadnost Kanadcanke slovensko-italijanskih korenin bi vkljucevala tudi njihove slovenske prednike. Zato ker, ko sta moja starša postala starejša in je njuna anglešcina zacela izginjati zaradi kognitivne slabitve, jima je v ospredje vedno bolj prihajala slovenšcina. In to zelo stara slovenšcina, izpred 50, 60 let, ko sta odšla. Ker te sta se spominjala. Sumarizirana pripoved o prehodu v intenzivno spraševanje o plasteh lastne istovet­nosti, ki se je utrnilo v živem stiku med Anninimi predniki in potomkami, zakriva ne­kaj zanimivih razvojnih vijug. Te izhajajo z obmejnih obmocij z vec etnicnimi vplivi, ki dolocajo ekonomsko, politicno, zlasti pa družbeno in kulturno realnost. Anne je o tem zacela intenzivno razmišljati v poznih devetdesetih letih. Njen prvi javni zapis iz leta 1998 je v tem smislu še precej svež, iz njega jasno veje vznemirjenost ob premiš­ljanju o identitetnem umešcanju svojih prednikov, preudarnem razbiranju korenin svojih treh hcera, pa tudi o svoji lastni pripadnosti (Urbancic 1998: 19). Je tudi zgodba, ki se je osebno bojim zapisati iz ocitnega razloga – ta zgodba se konca z mano. Ker se temu dejstvu ne da izogniti, cutim potrebo prenesti to zgod­bo na moje hcerke, ki so Kanadcanke in se ne mucijo s problemom identitete. […] Bilo bi obžalovanja vredno, ce bi moji otroci pozabili svoje italijansko-slovenske ko­renine, ce nikdar ne bi vedeli, zakaj stari starši recejo njihovi sestrici stvari kot: Bi šla zdaj ninat? ali Batti batti le manine [otroška pesmica, op. a.]. Zanje so to cudne besede, najbrž brez pomena, vendar so nedvomno povezave, ki razkrivajo njihovo ozadje. So ostanki starih plamenov, kot je rekel Vergil. So pa tudi filamenti, ki krepijo korenine njihove samoidentitete. (Urbancic 1998: 20) V pricujocem clanku se je svoji identiteti posvecala predvsem s stališca jezika in socio-kulturne pripadnosti, z raziskovalnih podrocij, ki jih najbolj pozna. Ob razmišljanju o lastni identiteti jo je fascinirala zgodba sorodnikov po materini strani, ki je – ob slovenskem izvoru in hkratni italijanski socializaciji – izpadla iz enoznacne umestitve v eno etnicno strukturo. Namesto izkljucujoce kompetitivnosti dveh narodnih ele­mentov izkazuje prepletenost elementov italijanske in slovenske kulture (prim. Mil­harcic Hladnik 2011). Ta perspektiva je lahko polnejše ovrednotena šele, ce spustimo raziskovalni fokus na dogajanje od spodaj, preko oblik vsakdanjega življenja in druž­benega vibriranja na lokalni ravni, kar pomembno dopolnjuje in obcasno tudi izziva državne in nacionalisticne perspektive (Rumford 2014: 163). Materina zgodba izkazuje intenzivno fuzijo dveh kultur, ki se zaradi neposredne fizicne bližine, kot je smiselno zapisala Anne, »nista mogli ne prezreti niti izogniti druga drugi« (Urbancic 1998: 21). V zapisu, kjer interpretira nedvomno zanimive vidike italijansko-slovenske prepletenosti, se ocetovi specificni življenjski zgodbi, ki bolj ustreza monolitnim et-nicnim vatlom, manj posveca; prikaže le izrazito medetnicno konfliktnost, ki je prav tako mocno dolocala zapletene odnose na obmejnem pasu. V zgodbi zavednega primorskega Slovenca, podvrženega italijanizaciji, se je Anne v vecji meri napajala iz makroperspektiv, ki za slovensko-italijanski obmejni pas še vedno prevladujejo. Urška STRLE Vecinoma so iz politicne zgodovine in so se vec kot stoletje in pol ucinkovito oplajale z izkljucevalnimi nacionalnimi retorikami in nasiljem, se mocno zaostrile z grozotami druge svetovne vojne in povojnega casa, se krepile z geopoliticnimi delitvami hlad­ne vojne, danes pa se obnavljajo z (pogosto potvorjeno) zgodovinsko rekonstrukcijo za politicno mobilizacijo volilnega telesa. V ocetovi zgodbi se izrisuje zlasti postopni kulturni genocid Italijanov nad Slovenci, ki so ga italijanske oblasti nad slovensko manjšino bolj ali manj odkrito izvajale vse od dvajsetih let 20. stoletja. Annino razumevanje lastne družinske genealogije, zaznamovane z italijansko--slovenskim nabojem, seveda ni brez podlage. Ceprav bi lahko kdo ugovarjal, da sta oba njena starša izšla iz slovenskega okolja s slovenskimi starši in nista nic drugega kot Slovenca, je Anne njuni zgodbi analiticno razumela v razponu celotnega življe­nja, onkraj nacionalisticnih retorik in s premisleki o gradnji njune osebne identitete, umešcene na obmejno obmocje. Ta pozicija sicer spodbuja rigidno umešcanje v do-loceno obmejno skupnost, omogoca pa tudi izražanje prelivajoce se lojalnosti (prim. Ballinger 2006: 120). Slednje je pogojeno zlasti z delovnimi in drugimi pragmaticnimi praksami, kot jih nakazuje socializacija Annine matere. Marija Rustja se je šolala v ita­lijanski redovniški šoli v Cormonsu/Krminu, nato pa se, ko je nehala delati kot hišna pomocnica v italijanskih mestih, ni vec vrnila domov. Nanjo je mocno vplivalo tudi to, da je v Kanado prišla kot italijanska državljanka. Oce se je po vojni sicer vrnil do-mov na Pivško in pridobil jugoslovansko državljanstvo, je pa tudi njegova preteklost nosila italijanski pecat, utemeljen z italijansko vojaško odpustnico. Anne majceno skupnost priseljencev, ki so v Kanado vstopili kot (nekdanji) itali­janski državljani slovenskih korenin, imenuje Italo-Slovenci. To na prvi vtis nenavadno skovanko prvenstveno uporablja za potrebe raziskave, zanjo je nekakšno analiticno sito v presejevanju raznovrstnih priseljenskih skupnosti v Kanadi. Izraz nima natancno definiranih kriterijev, saj ga ob objektivnih vidikih dolocajo zelo subjektivne izkušnje in osebne izbire. Italo-Slovenci so posebna skupinica v slovensko-kanadski skupnosti, ki je po srcu resda slovenska, vendar je italijanska po spominih (Urbancic 1999: 73). Anne opaža, da v Torontu le še pešcica starejših ljudi – bržkone zaradi težavnih oseb­nih zgodovin – sistematicno zavraca pripovedovanje o preteklosti, njihovi potomci pa se razmeroma hitro vklapljajo v kanadsko družbo in pušcajo za sabo le obledelo sled svojih prednikov. Najveckrat so družbeno aktivni v slovensko-kanadskih skupno­stih, v vsakdanjih praksah pa se zrcali neizbrisen italijanski pecat njihove primarne socializacije. Pogovorni jeziki v tej mali skupnosti so svojevrsten preplet slovenšcine, italijanšcine in anglešcine (Urbancic 1999: 76–77). Naklonjenost do italijanskega kulturnega prostora, v katerega je bila mlada Anne umešcena v Torontu, se je utrjevala s folklorno dedišcino matere (kuhinja, nakupovanje, ljudsko izrocilo, popularna glasba) in njenih sorodnikov. Ker je obe­nem med študijem in v poklicu intenzivno spoznavala italijansko kulturo in jezik, je v Anninem obcutenju identitete italijanski vidik kar nekaj casa prevladoval nad slovenskim. Njeno vnovicno zbliževanje s slovenstvom ni pogojeval le razmislek o svojem slovenskem izvoru in identitetnih nastavkih svojih hcera, ampak tudi gesta Prelivajoca se pripadnost Kanadcanke slovensko-italijanskih korenin tedanjega predstavnika skupnosti Vseslovenskega kulturnega odbora, Staneta Kranjca, ki je prepoznal Annine intelektualne in socialne kapacitete ter jo leta 2003 povabil v Canadian-Slovenian Historical Society. Z vabilom se je Anne odprl prostor za oblikovanje pozitivnejšega odnosa do slovensko-kanadske skupnosti in za raz­iskovanje izvorne kulture svojih prednikov. Stane Kranjc je govoril z mano o tem in razmišljala sem, da je moja odgovornost, da zagotovim svojim hceram […] na nek nacin sem bila zelo sebicna […] da moje hcere vejo, da obstaja nekaj z imenom Slovenija in da spadajo tudi tja. Da je to del njih, pa ce jim je to všec ali ne. Tako sem se pridružila zgodovinskemu društvu. Zacetni na-men zgodovinskega društva je bil, mislim, samo zbiranje zgodb [slovensko-kanadske] skupnosti in jih objaviti v knjigi. A spoznala sem, da je to priložnost za nekaj bist­veno vecjega, za arhive. Udeležila sem se arhivskega tecaja [ki so ga pripravili v Ljubljani]. Opravila sem tudi druge tecaje. Ker nisem arhivistka, sem opravila razne tecaje tu v Kanadi. V posameznikovem življenjskem ciklusu se lahko identificiranje z doloceno etnicno pripadnostjo, sploh ce izhaja iz dvo- ali veckulturnih okolij in ima migrantsko ozadje, korenito spreminja. Tudi Anne je zlagoma razvila svojo osebnostno samopodobo, ob vecji umirjenosti in odgovornosti je v primerjavi z mladostnimi leti pridobila tudi vecje razumevanje in notranjo gotovost. To je poudarila v anekdoti o tem, kako je doživela ponovni poskus omalovaževanja v slovensko-kanadski skupnosti. Trajalo je strašno dolgo, preden so nam ljudje zaupali, nas sprejeli in nam verjeli, da njihovih zgodb ne bomo izrabili in unicili … […] Bila sem na predstavitvi našega dela in predstavil me je eden od duhovnikov. Zelo je pomembno, da imaš na svoji strani du­hovnike. Bil je zelo naklonjen in zelo podporen, predstavil me je z mojim polnim nazi­vom Dr. Anne Urbancic z Univerze v Torontu. Ko sem koncala z govorom in so me ljud­je spraševali, sem slišala neko žensko reci nekomu drugemu: »Ja, ma to je Urbanciceva, ja, a jema kej šule?« (smeh) In sem si mislila, veš, temu nikdar ne bom mogla uiti, vedno bom Urbanciceva, primorska punca, saj veš, temu nikdar ne bom mogla uiti. U: Prišmrkla ...15 A: Prišmrkla. Tako je. To bom vedno ostala. Ironija je, da ko je rekla, »a jema kej šule« (»ali ima kaj šole«), je tudi to v dialektu, pravzaprav na zelo nizki stopnji, dalec od slovenskih standardov. Morala sem se smejati, takrat sem bila precej starejša in sem se lahko smejala. Hipoma sem pomislila na mlado sebe, v moje misli je prišla tista mala puncka, ki se je pocutila tako izobceno zaradi vseh teh identitet. Ko me torej ljudje zdaj vprašajo, kakšna je tvoja identiteta, še vedno ne vem. Sem Kanadcanka, sem Italijanka, sem Slovenka, sem Primorka, od tega ne morem ubežati, ne? Ampak 15 Kot nakazuje Annin narativni pasus o pouku na slovenski šoli v Torontu, je izraz »prišmrkla« cinicna, celo zanicljiva izpeljanka izraza za mlado dekle s primorsko provenienco. Urška STRLE sem opazila, da sploh ni pomembno, ker sem vse od naštetega, lahko grem v tiste kraje, lahko sem v tistih krajih, lahko sem oseba v krajih, ki jih odseva moja identiteta. In ne pocutim se izobcene. Dejstvo, da nihce od Anninih sorojencev ne cuti potrebe po udeležbi v aktivnostih slovensko-kanadske skupnosti, prica o tem, da je identitetne vezi z izvorom svojih staršev vzpostavila samostojno, po lastnem premisleku in spletu nakljucnih dogod­kov. Še vec, s ponovno krepitvijo jih je deloma prenesla tudi na svoje otroke, ki se zavedajo, da v krajih, v kateri so odrašcali Annini predniki, obstajata posebna kultura – in poseben jezik. Tako sem ponosna, da imajo tudi brez znanja jezika obcutek, kaj pomeni »to je moj ata«, klicejo ga »ata«, in »to je moja nonni«. Torej ona ni stara mama, ona je nonni, kar je po italijansko. U: No, tudi primorsko. A: Ja, res je. In imamo teto in tete. In moja teta, ki je živela z nami, ker je bila odlicna teta […] dekleta niso vedela, kako naj jo klicejo, pa so jo imenovale tetateta, ker je bila dvakratno teta (smeh). Nje sicer ni vec, ampak vsakdo je vedel, kdo je »tetateta«, »ata« in »nonni«. Res imajo veliko ljubezen in spoštovanje do mojih staršev. Nikoli se niso smejale ali nasmihale, ko je moj oce, ki je pri 93 letih kognitivno oslabel, pre­skocil v slovenšcino. Samo poslušale so ga, rekle »ja« ali »yes« ali »oh, ata, to moraš razložiti v anglešcini!« In je rekel: »Saj vem, saj vem, saj ne govoriš slovensko.« In vedno me je pobaral: »Jih uciš slovensko?« ZA KONEC Kot kaže pricujoci biografski ocrt, ki se napaja iz razlicnih virov, nastalih v dvajsetih letih, Annino etnicno istovetenje izkazuje casovno pogojeno spremenljivost. Ven­dar tudi iz intervjuja, torej iz casovno enkratne naracije, izhajajo identitetne per-spektive z ambivalentnimi razlagalnimi možnostmi. Ko Anne razlaga o identitetnih izvorih svojih staršev, se njeno premišljevanje v glavnem veže na kolektivni spomin primorskih Slovencev v casu fašizma, nekoliko skromneje pa tudi na odnos povojnih jugoslovanskih oblasti, ki je bil med številnimi drugimi razlog za prebeg njenega oceta, zavednega Slovenca in katolika. Ko pa pripoveduje o vsakdanjih praksah svo­je mame (priprava hrane, poslušanje glasbe, petje pesmi, nakupovalne navade), so spominjani kulturni kodi v etnicnem smislu že bolj izmuzljivi. Anne med drugim po­udarja, da je bila mamina domaca kuhinja v Torontu hibridna mešanica italijanske (mediteranske) in slovenske (srednjeevropske) kuhinje, obenem pa hibridnost na­vaja kot obicajen odraz kulinaricnih praks med t. i. Italo-Slovenci v Torontu (Urban­cic 2014a). V teh sklepnih ugotovitvah se kristalizira velik pomen materine (ženske) perspektive, ki v premislek o identiteti omogoca vkljucevanje vsakdanjega življenja Prelivajoca se pripadnost Kanadcanke slovensko-italijanskih korenin in s tem posreduje bistveno manj spolitizirano in etnocentricno identitetno podobo primorskih Slovencev, kot izhaja zgolj iz ocetove zgodbe. Materina perspektiva nudi tudi bolj argumentirane nastavke za razlago tega, zakaj je Anne, hci primorskih Slo­vencev, tako mocno prevzela italijansko identiteto. V rekonstrukcijah lastne pripadnosti, ki so ves cas potekale z mocnim pecatom identificiranja z družinskimi predniki, Anne razkriva ambivalentne identitetne pote­ze izvornega, obmejnega prostora svojih staršev. Ker je obenem hci priseljencev v Kanado, se je v specificno kulturno umešcenost njenih staršev in v Kanadi živecih tet vrinila tudi priseljenska zgodba, ki je na Annino spreminjajoce se istovetenje vpliva-la s preigravanjem elementov zgodovine, kultur in vzvodov moci (Hall 1990: 225). Annin primer empiricno utemeljuje situacijsko (obcutek ne/sprejetosti, intelektualni interesi) in relacijsko (umešcenost v razlicne kolektivne prostore in njihove kontek­ste) doživljanje kulturnih vidikov lastne, izrazito vecplastne identitete. Kaže tudi, kako se identiteta potomcev priseljencev vcasih vzpostavi neodvisno od dozdevno nespremenljivih ali objektivnih dejavnikov (slovenski izvor staršev) in prevzema tudi iz okolja posameznikove socializacije oz. delovanja pred preselitvijo (šolanje staršev v italijanskih šolah, ocetovo služenje vojaškega roka v italijanski kraljevi vojski, mate-rina pridobitna dejavnost med italijanskimi delodajalci) in tudi po njej (sledenje itali­janskim kulturnim kodom v Kanadi živecih tet po mamini strani). Iz njenega primera izhaja tudi to, da se identificiranje vzpostavlja hkrati s spominjanjem preteklosti, ki je vsakic znova nabito z dinamicnimi prvinami zdajšnjosti (Assmann 2001). V »identitetnih filamentih«, ki slovenstvo povezujejo z intimnimi, javnosti skoraj nevidnimi oblikami, se v Anninem primeru razgalja emocionalni naboj, ki se je naj­mocneje utrdil v družinskem kontekstu. Najverjetneje bo ta naboj scasoma oslabel, ker bodo slabeli tudi spomini in prakse, s katerimi se ohranja zgodovina Annine dru­žine, in se zlili, preoblikovali s kanadskim ali katerim drugim vsakdanom. Annine hcer­ke po gornjem citatu poznajo le nekaj slovenskih besed, nekaj osnovnih pogovornih izrazov, poimenovanja konkretnih družinskih clanov. Ker je bila tako kuhinja Annine matere kot nje same bolj italijanska kot slovenska, poznajo le pešcico slovenskih jedi. A vendar, ko je Anne z delom svoje družine leta 2007 obiskala Slovenijo, to zanje ni bil obicajen turisticni obisk, ampak obisk družinskih lieux de mémoire in prostor, kjer so zaznale pripadnost, povezano s slovenskimi plastmi njihovih osebnih identitet. Obožujem Kobarid. Muzej v Kobaridu priporocam vsakomur. Mislim, da je prelep muzej, najbolj senzibilen muzej, kar si ga lahko zamisliš. Vprašala sem za karte v slovenšcini. [Po našem obisku] nas je uslužbenka slišala govoriti […] kam bi šle na kosilo, ker smo bile na poti v Avstrijo […] Prekinila nas je in nam povedala za to od-licno restavracijo v bližini in vem, da je bilo to zaradi [moje rabe] slovenšcine. Zato ker smo poskusile komunicirati [v njenem jeziku]. In nenadoma smo pripadale. V Sloveniji me jezik zaznamuje, a le do neke mere. Ljudje razumejo, da sem prišla od drugod, ampak da je neka [povezava] […] da pripadam tudi jaz. Urška STRLE LITERATURA Assmann, Aleida (2001). Vier Formen von Gedächtnis von individuellen zu kulturel­len Konstruktionen der Vergangenheit. Wirtschaft & Wissenschaft 9/4, 34–45. Ballinger, Pamela (2006). Opting for Identity. The Politics of International Refugee Relief in Venezia Giulia (1948–1952). Acta Histriae 14/1, 115–136. Creese, Gillian Laura (2011). The New African Diaspora in Vancouver: Migra­tion, Exclusion, and Belonging. University of Toronto Press, https://doi. org/10.3138/9781442695184. Febvre, Lucien (2015). Kako rekonstruirati afektirano življenje nekoc? Boj za zgodovi-no in civilizacija: Beseda in ideja. Ljubljana: Studia Humanitatis. Fleras, Augie, Elliott, Jean Loenard (1992). Engaging Diversity: Multiculturalism in Can­ada. Toronto: Nelson. Giddens, Anthony (1991). Modernity and Self-Identity: Self and Society in the Late Mod­ern Age. Cambridge: Polity Press. Hall, Stuart (1990). Cultural Identity and Diaspora. Identity: Community, Culture, Differ­ence (ur. Jonathan Rutherford). London: Lawrence & Wishart, 222–237. Kelley, Ninette, Trebilcock, Michael (2000). The Making of the Mosaic: A History of Canadian Immigration Policy. University of Toronto Press. Milharcic Hladnik, Mirjam (ur.) (2011). IN – IN: Življenjske zgodbe o sestavljenih identite­tah. Ljubljana: Založba ZRC, https://doi.org/10.3986/9789612542658. Rumford, Chris (2014). Towards a Multiperspectival Study of Borders. Critical Bor­der Studies: Broadening and Deepening the ‘Lines in the Sand’ (ur. Noel Par­ker, Nick Vaughan Williams). New York: Routledge, 161–176, https://doi. org/10.1080/14650040903081297. Passerini, Luisa (2008). Ustna zgodovina, spol in utopija: Izbrani spisi. Ljubljana: Studia humanitatis. Portelli, Alessandro (1991). The Death of Luigi Trastulli and Other Stories: Form and Meaning in Oral History. Albany: State University of New York Press. Strle, Urška (2009). Slovenci v Kanadi: Izseljevanje skozi prizmo življenjskih zgodb. Dok­torska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Urbancic, Anne (1998). The Italo-Slovenes and the Friulians. An Italian Region in Canada: The Case of Friuli Venezia Giulia (ur. Konrad Eisenbichler). Toronto: Multicultural Society of Ontario, 19–32. Urbancic, Anne (1999). “Italo-Slovenian Immigrants in Toronto: Doubled Ethnici­ties.” A Monument for Italian Canadians (ur. Gabriele Scardellato, Manuela Scarci). Toronto: York University. Urbancic, Anne (2002). “Memory in The Girl in Black.” The Girl in Black (ur. Angela Bian­chini). Welland, ON: CSIS, Biblioteca di Quaderni d’Italianistica, 15–27, https:// www.vic.utoronto.ca/about-victoria/victoria-college-fellows-and-associates/ urbancic/ Prelivajoca se pripadnost Kanadcanke slovensko-italijanskih korenin Urbancic, Anne (2014a). Place Settings: Food and Identity among the Italo-Sloveni­ans of Toronto: A Revised and Expanded Version of her Presentation at the Peru-gia Food Studies Conference, Umbra Institute in Perugia, 5–8 June 2014, http:// library2.utm.utoronto.ca/italianopentext/content/session-21-place-settings-food-and-identity-among-italo-slovenians-toronto (27. 6. 2020). Urbancic, Anne (2014b). Reviewing Mario Pratesi: The Critical Press and its Influence. Toronto, Buffalo, London: University of Toronto Press. Urbancic, Anne (2017). Literary Titans Revisited: The Earle Toppings Interviews with Can-Lit Poets and Writers of the Sixties. Toronto: Dundurn Group. Vižintin, Marijanca Ajša (2017). Medkulturna vzgoja in izobraževanje. Ljubljana: Založ­ba ZRC. SPLETNI VIRI Spletni vir 1: https://thevarsity.ca/2020/01/31/lessons-in-living-professor-anne­urbancic-vic-one/ (30. 4. 2020). Spletni vir 2: https://thevarsity.ca/2020/01/31/lessons-in-living-professor-anne­urbancic-vic-one/ (21. 5. 2020). Spletni vir 3: https://thestrand.ca/professor-profiles-an-interview-with-anne-urbancic-of-victoria-college/ (21. 5. 2020). Urška STRLE SUMMARY IDENTITY TRANSFORMATIONS IN MIGRATORY PROCESSES: THE FLUID BELONGING OF A CANADIAN WITH SLOVENIAN-ITALIAN ROOTS Urška STRLE The article is a biographical attempt to explain the fluidity of Anne Urbancic’s ethnic identification. She is a daughter of Slovenian parents, who originated in the Julian March and immigrated post-war to Canada. Anne considers herself Canadian, Ital­ian, Slovenian, and Slovenian Littoral, yet over time she has changed the intensity of these identifiers. The reconstruction of Anne’s story is based on various sources, including a life-story interview conducted by the author in 2012 and Anne’s own sci­entific attempts to understand her multilayered identification process. When Anne analyzes the identity of her parents, her remembering is mainly related to the col­lective memory of the Littoral Slovenians during fascism, and somewhat modestly to the memory of the post-war Yugoslav authorities who stimulated the flight of her father, a politically aware Slovenian and Catholic. However, when she talks about her mother’s daily practices (preparing food, listening to music, singing songs, shopping habits), the mentioned cultural codes are already more elusive in an ethnic sense, exhibiting both Slovenian and Italian features. The article also points to the great importance of the mother’s (woman’s) perspective, which enables the inclusion of everyday life in the reflection on identity and thus conveys a significantly less polit­icized and ethnocentric identity of Littoral Slovenians than would appear from the father’s story alone. The mother’s perspective also offers more convincing argu­ments to explain why Anne, the daughter of Littoral Slovenians, so strongly took on the Italian identity. BOOK REVIEWS Knjižne ocene https://doi.org/10.3986/dd.2021.1.10 Anna Mazurkiewicz (ur.), East Central European Migrations During the Cold War: A Handbook Berlin in Boston, De Gruyter Oldenbourg, 2019, 430 str. Vzhodna in Jugovzhodna Evropa sta regiji, od koder so se ljudje množicno izseljevali tako v dobi velikih migracij kot po drugi svetovni vojni. Prav s tem obdobjem, ki ga je bolj kot kaj drugega oznacevala napetost med vzhodnim in zahodnim blokom, se ukvarja knjiga, ki opisuje selitvena gibanja prakticno vseh držav tedanjega vzhodne­ga bloka. Anna Mazurkiewicz, profesorica na univerzi v Gdansku in urednica knjige, je vecji del svoje kariere posvetila raziskovanju izseljevanja iz Ljudske republike Poljske oz., natancneje, dejavnostim poljskih 'izgnancev' (exiles), ki so vztrajno nasprotovali sovjetskemu režimu v »domovini«, v ZDA. V uvodu urednica predstavi zagate, s ka­terimi se srecuje raziskovanje, ko poskuša tako raznoliko regijo postaviti na skupni imenovalec »Vzhodne Evrope«. Pritisk sovjetskega komunisticnega sistema je sicer bremenil vse države (z izjemami, kakršna je bila Jugoslavija po razkolu s Stalinom), vendar avtorica opozarja, da omejevanje na blokovski oznacevalec in državno prisi-lo migrantom odvzema zmožnost samodejavnosti, ki je pomembno zaznamovala celotno njihovo delovanje v izseljenstvu. Raje kot z Vzhodno so se izseljenci iden­tificirali s Srednjo Evropo, ki naj bi pripadala zahodnemu svetu, a je zaradi krivicne razmejitve pristala v objemu Sovjetske zveze. Misel o »tragediji Srednje Evrope«, ki jo je ubesedil ceški pisatelj Milan Kundera, sicer tudi sam izgnanec po dogodkih leta '68 v Pragi, je bila, kot knjiga nazorno pri­kazuje, skupna mnogim izseljencem-izgnancem iz tega dela kontinenta, zato je v na­slovu referenca na migracije iz Srednje in Vzhodne Evrope. Zgodovina teh izgnancev dodatno dokazuje, da je mogoce, kot je dejal italijansko-ameriški zgodovinar Enzo Traverso, zgodovino 20. stoletja razumeti s perspektive eksila. Kljub skupnim znacilnostim migracijskih gibanj iz Vzhodne Evrope – kot so vsiljeni nadzorstveni mehanizmi in omejitve avtokratskih oblasti, prisilne selitve pripadnikov nacionalnih manjšin in transferji judovskega prebivalstva, protirežimski aktivizem iz­seljencev in vloga tajnih služb držav izvora pri njegovem prestrezanju oz. vloga držav sprejemnic pri podpiranju in oblikovanju angažmaja – so se avtorice in avtorji odlo-cili, da ne bodo pripravili besedila, ki bi po posameznih sklopih analiziralo dolocene (skupne) poteze v celotni regiji, temvec so svoja dognanja predstavili v poglavjih, ki se osredotocajo na posamezne države. Prednost tega pristopa je nazoren pregled selitev iz vsake posamezne države (kljub omembi notranjih selitev je fokus na izseljevanju) in dejavnosti izseljencev, slabost pa, da omejuje povezovanje pojavov v problemske ce­lote. Glede na podobnost gibanj v regiji in njihovo podvrženost podobnim politikam bi bilo dobrodošlo vec prostora nameniti analizi problemov na regionalni ravni. Prav tako ne bi bilo odvec, ce bi bilo delovanje emigrantov, ki naj bi bilo srž za­nimanja avtorjev prispevkov, umešceno v transnacionalni okvir. Ker so mnoge skup­nosti delovale v okviru ameriškega Odbora za svobodno Evropo (Free Europe Com­mittee), ki ga je CIA organizirala za boj proti komunizmu, pozneje pa tudi kot clanice Book Reviews Assembly of Captive European Nations (združenja, ki je skupnosti iz t. i. vzhodnega bloka povezovalo v boju proti komunizmu), bi bila analiza povezav med njimi vse­kakor na mestu. To seveda ne pomeni, da pregledi posameznih prispevkov niso te­meljiti, pa vendar pregled po posameznih državah pušca vtis, da so gibanja delovala kot nacionalno sklenjene celote, usmerjene k zrušitvi komunizma. Ponekod pogre­šamo kontekst dogajanja v okolju priselitve, saj kljub prikazanim težnjam ameriške politike oz. politike zahodnih sil po vkljucitvi gibanj izseljencev v protikomunisticna prizadevanja teh držav, razmere delovanja ostajajo nejasne. Knjiga sicer opozarja, da so gibanja izseljencev iz vzhodnega bloka v ZDA padla na plodna tla zaradi geo­politicnih interesov Amerike. A vendar protikomunisticna gonja, ki je v petdesetih letih prevevala ameriško družbo in je bila sovražna do republikanskih prizadevanj starih izseljenskih združenj (vsaj za jugoslovanski primer je to veljalo), protikomunis-tom pa na stežaj odpirala vrata, ni nikjer natancneje predstavljena. Predstavitev vsake države zacenja opis migracijskih gibanj pred drugo svetovno vojno, nadaljuje prikaz povojnega dogajanja, v nadaljevanju pa so predstavljene po­sebnosti posameznih držav, ki so med hladno vojno zaznamovale njihovo politiko. Kljucni del besedila je pri vsaki državi namenjen prikazu protikomunisticnega angaž­maja izseljencev, predstavitev pa konca opis dogajanja po zlomu blokovskega siste-ma. Države so razvršcene po abecednem vrstnem redu, tako da uvodnemu poglavju sledi prikaz dogajanja v Albaniji. Znano je, da je Albanija po koncu sedemdesetih let, ko je zakljucila partnerstvo s Kitajsko, njeni zavezništvi s Sovjetsko zvezo in z Jugoslavijo pa sta bili že pozabljeni, korakala po lastni, samosvoji socialisticni poti. Manj znano je, da je pri tem prepove­dovala ne le zapušcanje državnega ozemlja in vstopanje v državo, ampak celo izse­ljevanje z vasi v mesta. Po orkestrirani industrializaciji, ki se je koncala leta 1965, so podeželani ostali prakticno priklenjeni na vasi. Nasprotniki komunisticnega režima so se po vojni umaknili v tujino, a kljub podpori ZDA pri njihovem angažmaju nikoli niso oblikovali enotne fronte boja proti Hoxhevemu režimu. Med njimi so bili tudi taki, kot denimo v ZDA izobraženi pravoslavni duhovnik in politik Fan Noli, ki so si prizadevali, da bi ZDA priznale Hoxhev režim. Knjiga baltske države, Estonijo, Latvijo in Litvo, ki so med drugo svetovno vojno in po njej v mnogocem delile skupno usodo, obravnava skupaj. Po drugi svetovni vojni se je vecina beguncev iz teh držav znašla v begunskih centrih v Nemciji. Veliko Baltov je prišlo tudi na Švedsko, kjer pa niso bili prav ugodno sprejeti; Švedska je na­mrec priznavala sovjetsko okupacijo baltskih držav. Mnogi so zato Švedsko zapustili in odpotovali v ZDA, kjer so lahko racunali na pomoc že etabliranih izseljenskih skup­nosti. Po ustalitvi so se Balti tudi politicno angažirali, vendar je otoplitev odnosov s Sovjetsko zvezo povzrocila marsikatero preglavico transnacionalnemu aktivizmu, ki se je moral soociti tudi z generacijskim prepadom. Po dopustitvi turisticnih obiskov so se potomci izseljencev zaceli obracati proti svojim staršem. Ocitali so jim hinavšci-no, po eni strani so namrec nasprotovali stikom s Sovjetsko zvezo, po drugi pa privo­lili v sodelovanje z nacisti. Knjižne ocene Tako kot za druge države vzhodnega bloka sta bila tudi za Bolgarijo neposred-no po vojni znacilna zaprtje meja in oblikovanje etnicno homogene države. Vlada je predvidela tudi dolocene posebnosti, denimo oblikovanje posebne makedonske entitete. V prispevku pogrešamo predstavitev kompleksnosti makedonskega vpra­šanja, makedonsko identiteto avtorica reducira na rezultat Titovih in Stalinovih pri­zadevanj. Bolgarska diaspora, ki je nastala po drugi svetovni vojni v Zahodni Evropi in ZDA, je bila sestavljena iz predvojnih politicnih sil, ki so bodisi nasprotovale pred­vojnemu politicnemu sistemu ali pa so bile z njim povezane. Diaspora nikoli ni obli­kovala enotne fronte tudi zato, ker je njen aktivizem preprecevala bolgarska tajna služba s svojim lovkami v tujini. Med vzpostavitvijo komunisticnega sistema na Ceškoslovaškem in njegovim padcem je državo v treh valovih zapustilo dobrega pol milijona ljudi. V prvi skupini so bili tisti, ki so zbežali po namestitvi Gottwaldovega komunisticnega režima leta 1948, v drugi tisti, ki so pobegnili med »praško pomladjo« leta 1968, v tretji pa tisti, ki so na tuje odšli med »normalizacijo« v sedemdesetih letih. Ceškoslovaško emigracijo je dodatno zapletlo samosvoje gibanje slovaških izseljencev. Posledica delitev je bila tudi ta, da se je Svet za svobodno Ceškoslovaško, ki je leta 1949 nastal v Washingto-nu, soocal s težavami pri oblikovanju enotne vizije in zato tvegal odtegnitev pomoci Odbora za svobodno Evropo. Po demokratizaciji se je veliko izseljencev vrnilo v do-movino, nekateri od njih so delovali kot svetovalci in ministri Havlove vlade. Knjiga posveca pozornost tudi razdeljeni Nemciji in se osredotoca na izseljevanje iz Nemške demokraticne republike (NDR) v Zvezno republiko Nemcijo (ZRN). Besedi-lo opozarja na politike obeh držav, ki so vplivale na cezmejne tokove prebivalstva. Na zacetku petdesetih let je gibanje proti Zahodu omejevala restriktivna politika ZRN, ki je za ubežnike iz sovjetske cone (Sowjetzonenflüchtlinge) zahtevala dokazilo biva­nja v begunskem taborišcu in potrdilo o preganjanju. Meja je kmalu postala mocno zastražena, kar je dodatno oviralo izseljevanje, premike proti ZRN pa je oteževala še zakonodaja, ki je postavljala vse strožje zahteve za pridobitev vizuma. Po madžarski vstaji (1956) se je gibanje proti Zahodu še zmanjšalo, s postavitvijo berlinskega zidu (1961) pa skoraj ustavilo. Po padcu zidu in množicni selitvi Vzhodnih Nemcev v ZRN pa na priseljence iz NDR niso vec gledali kot na »vzhodne brate«, temvec so v oceh javnosti postali parazit, ki bremeni ZRN. Madžarsko emigracijo so v glavnem sestavljali pripadniki treh selitvenih valov: tisti, ki so odšli ob koncu vojne, tisti, ki so po vojni dobili status razseljenih oseb in so se iz begunskih taborišc izselili leta 1947, in oni, ki so odšli v tujino po madžarski vstaji leta 1956. Medtem ko so bili v prvi skupini predstavniki marionetnega režima (šlo je torej za nacionalisticno emigracijo), so zastopniki druge veljali za demokra-ticno emigracijo, tretji skupini pa so v glavnem pripadali mladi in svobodomiselni samski moški, ki so v mednarodni javnosti postali znani kot »borci za svobodo«. Kljub temu da so pripadniki vseh treh skupin zatocišce v glavnem našli v ZDA (tretja skupina je bila mocno zastopana tudi v Zahodni Evropi), so zaradi razlik le težko našli skupni jezik. Book Reviews Na Poljskem je politika zaprtih meja vztrajala do madžarske vstaje, nato so se omejitveni ukrepi zaceli sprošcati in država je dovoljevala posamezne »turisticne obiske«, za katere so prosilci morali premagati zapletene birokratske postopke. Mnogi se s teh obiskov niso vec vrnili. Posebej je to postalo ocitno v osemdesetih letih, ko se je poljska družba mobilizirala okrog sindikata Solidarnost in je država spoznala, da stremljenja k demokratizaciji ni mogoce zatreti z zatekanjem k voja­škemu režimu. Poljska emigracija se je od drugih v vzhodnem bloku razlikovala po tem, da so se oporecniki lahko obracali na vlado v izgnanstvu, ki je delovala v Londonu. Kljub temu pa množicna poljska emigracija, ki je svojo novo domovino našla v Veliki Britaniji, predvsem pa v ZDA, v odnosu do domacega komunisticnega režima ni bila enotna. Romunija je znotraj vzhodnega bloka veljala za posebnost, saj je romunska ko­munisticna partija leta 1964 razglasila deklaracijo o neodvisnosti, s katero je zazna­movala oblikovanje svojstvenega nacionalnega komunizma. Tedaj je država tudi povsem zaustavila izseljevanje. Center politicnih aktivnosti romunske emigracije je bil v Parizu, njegove dejavnosti so bile osredotocene na opozarjanje o kršitvah clo­vekovih pravic, tako da so zaživele po sprejemu helsinške listine leta 1975. Po padcu komunizma so se ljudje iz Romunije množicno izseljevali, k cemur sta pripomogla zlasti težavna tranzicija in razkorak države z zahodnim svetom. Ukrajinsko emigracijo so med hladno vojno zaznamovale dejavnosti razseljenih oseb. Okrog cetrt milijona Ukrajincev se je iz begunskih taborišc v Avstriji, Zahod­ni Nemciji in Italiji s pomocjo mednarodnih organizacij izselilo v Severno in Južno Ameriko ter Zahodno Evropo. Ukrajinska emigracija, ki ni imela prave »domovine« (Ukrajina je bila del Sovjetske zveze), se je tako kot druge izseljenske skupnosti delila na nacionalno usmerjene, ki so v glavnem izvirali iz vrst razseljenih oseb, in »zmerne­že«, vecinoma rojene v ZDA. Poskusi k zbližanju so obrodili sadove in v šestdesetih letih so izseljenci v ZDA oblikovali Svetovni kongres svobodnih Ukrajincev, ki je med drugim zahteval osvoboditev izpod Sovjetske zveze. Sovjetska zveza je tudi po otoplitvi odnosov med blokoma emigracijo dovolje­vala le v primeru, da so se prosilci želeli vrniti v svojo »etnicno domovino«. To je postalo še zlasti aktualno med šestdnevno arabsko-izraelsko vojno leta 1967, ko so sovjetski Judje zacutili povezanost z Izraelom in zaceli svetovno javnost opozarja-ti na antisemitizem v Sovjetski zvezi. Med emigranti so se znašli tudi oporecniki, ki so se selili na kapitalisticni Zahod; po njihovem mnenju so bile ZDA prevec mile v obracunavanju s komunizmom in so zahtevali ostrejšo politiko. Njihove dejavnosti so prispevale k mehcanju in koncni dezintegraciji komunizma, ceprav je bil propad režima v glavnem posledica razmer v Sovjetski Rusiji. Jugoslavija med državami Srednje in Vzhodne Evrope zaradi znanega razkola s Stalinom in posledicnega oblikovanja drugacnega socialisticnega sistema predstav­lja doloceno posebnost. Prispevek o Jugoslaviji se posveca predvsem vprašanju de­lavskih migrantov oz. tistih, ki jih je država oznacevala z izrazom »delavci na zacas­nem delu v tujini«, v javnosti pa so bili znani pod izrazom »gastarbeiterji«; vecinoma Knjižne ocene so odhajali na delo v ZRN. Scasoma so tudi ti delavci, ki so od leta 1962 zaznamovali sprostitev jugoslovanskih meja, izražali vse bolj skrajne politicne zahteve. S prakticno pomocjo v prvih letih življenja na tujem so te vecinoma neuke delavce iz siromašnih pokrajin, kakršna je bila Hercegovina, v svoje delovanje pritegnile hrvaške ustaške organizacije. Kljub temu da se je med skrajnimi nasprotniki Jugoslavije v tujini znašla le manjšina delavcev, so ti tvorili bojevite skupine, ki so izvajale atentate na jugoslo­vanske državne predstavnike. Z osredotocanjem na gostujoce delavce in njihovo po­litizacijo avtorica prezre druge dimenzije jugoslovanskega izseljenstva (npr. znacilno delitev na prijateljsko »staro emigracijo« in sovražno »novo emigracijo« politicnih ubežnikov neposredno po vojni). Nekoliko površna je tudi pri obravnavi selitev po drugi svetovni vojni, kjer sicer opozarja, da italijanskega »eksodusa« sicer ne smemo razumeti kot etnicnega cišcenja, hkrati pa kot razloge za optiranje navaja zgolj nasilje komunisticnih oblastnikov in obracunavanje z domnevnimi fašisticnimi sodelavci, ne da bi opomnila, da so bili odhodi rezultat prepletenosti mnogoterih dejavnikov, tako objektivnih kot subjektivnih. Knjiga zgodovino migracij v vsaki od držav Srednje in Vzhodne Evrope podaja v zgošceni obliki, zato niti ni mogoce pricakovati, da bi se avtorji posameznih pri­spevkov spušcali v poglobljeno pojasnjevanje migracijskih procesov. Ne glede na to pa knjiga da vedeti, da migracije niso obstranski, ampak kljucni del zgodovine tega dela celine, ki jo je bolj kot priseljevanje zaznamovalo izseljevanje. Knjiga je dragocen doprinos k poznavanju preteklosti »druge Evrope«, z navedbo pomembnejšega ar­hivskega gradiva in literature na koncu razdelka o vsaki državi pa je tudi opora pri na­daljnjem raziskovanju. S seznanjanjem o izseljevanju v casu komunisticne zaprtosti, ki ga je vsaj ponekod zaznamoval tudi beg pred kremeljskimi tanki, nas opominja, da so države na to preteklost pri oblikovanju današnjih migracijskih politik ocitno pozabile. Miha Zobec DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 52 • 2020 NAVODILA AVTORJEM ZA PRIPRAVO PRISPEVKOV ZA »DVE DOMOVINI / TWO HOMELANDS« 1. Usmeritev revije Revija Dve domovini / Two Homelands je namenjena objavi znanstvenih in strokovnih clankov, porocil, razmišljanj in knjižnih ocen s podrocja humanisticnih in družboslovnih disciplin, ki obravnavajo razlicne vidike migracij in z njimi povezane pojave. Revija, ki izhaja od leta 1990, je vecdisciplinarna in vecjezicna. Dve številki letno v tiskani in elektronski obliki izideta na svetovnem spletu (http://twohomelands.zrc-sazu.si/). Prispevke, urejene po spodnjih navodilih, pošljite uredništvu v elektronski obliki na naslov hladnik@ zrc-sazu.si. Clanki so recenzirani. Avtorji naj poskrbijo za primerno jezikovno raven in slogovno dovršenost. Prispevki morajo biti oblikovani v skladu z Navodili avtorjem za pripravo prispevkov za Dve domovini / Two Homelands. Rokopisov, ki jih uredništvo revije Dve domovini / Two Homelands sprejme v objavo, avtorji ne smejo hkrati poslati drugi reviji. V skladu z Zakonom o avtorskih pravicah in 10. clenom Poslovnika o delu uredništva revije Dve domovini / Two Homelands se avtorji z objavo v reviji Dve domovini / Two Homelands strinjajo z objavo prispevka tudi v elektronski obliki na svetovnem spletu. 2. Sestavine prispevkov Celotni clanek je lahko dolg najvec 45.000 znakov s presledki in mora vsebovati sestavine, ki si sledijo po naslednjem vrstnem redu: • Glavni naslov clanka (z velikimi tiskanimi crkami, okrepljeno); • Ime in priimek avtorja (priimku naj sledi opomba pod crto, v kateri so navedeni: 1. avtorjeva izobrazba in naziv (na primer: dr. zgodovine, znanstveni sodelavec), 2. ime in naslov avtorjeve institucije (na primer Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, Novi trg 2, SI-1000 Ljubljana); 3. avtorjev elektronski naslov; 4. ORCID šifra. • Predlog vrste prispevka (izvirni, pregledni ali kratki znanstveni clanek/prispevek, strokovni clanek); • Izvlecek (slovenski naslov clanka in slovenski izvlecek, do 700 znakov s presledki); • Kljucne besede (do 5 besed); • Abstract (angleški prevod naslova clanka in slovenskega izvlecka, do 700 znakov s presledki); • Keywords (angleški prevod kljucnih besed); • Celotno besedilo naj bo oznaceno z »Normal« – brez oblikovanja, dolocanja slogov in drugega; pisava Times New Roman, velikost 12, obojestranska poravnava, presledek 1,5; odstavki naj bodo brez vmesnih vrstic; prazna vrstica naj bo pred in za vsakim naslovom in predvidenim mestom za tabelo ali sliko; naslove oznacite rocno, podnaslove prvega reda z velikimi tiskanimi crkami in okrepljeno, podnaslove drugega reda z malimi tiskanimi crkami in okrepljeno; (pod)poglavij ne številcimo. • Literatura • Summary (angleški povzetek clanka, do 3.000 znakov s presledki). V besedilih se izogibajte podcrtovanju besed, okrepljenemu in poševnemu tisku; s poševnim tiskom oznacite le navedene naslove knjig in casopisov. V slovenskih prispevkih uporabljajte naslednje okrajšave in narekovaje: prav tam, idr., ur., »abc«; v angleških: ibid., et al., ed./eds., “migration”. Izpust znotraj citata oznacite z oglatim oklepajem […]. Porocila in ocene morajo imeti sestavine, ki si sledijo po naslednjem vrstnem redu: • porocila s konferenc in z drugih dogodkov, razmišljanja: naslov dogodka, datum poteka, ime in priimek avtorja, besedilo naj obsega med 5.000 in 15.000 znaki skupaj s presledki; • knjižne ocene: ime in priimek avtorja ali urednika knjige, ki je predmet ocene, naslov knjige, založba, kraj, leto izida, število strani, besedilo naj obsega med 5.000 in 15.000 znaki skupaj s presledki, na koncu sledita ime in priimek avtorja ocene. Navodila avtorjem za pripravo prispevkov za Dve domovini / Two Homelands 3. Citiranje Avtorji naj pri citiranju med besedilom upoštevajo naslednja navodila: • Citati, dolgi štiri ali vec vrstic, morajo biti rocno oblikovani v locenih enotah, levo zamaknjeni, brez narekovajev. • Citati, krajši od štirih vrstic, naj bodo med drugim besedilom v narekovajih in pokoncno (ne poševno). • Navajanje avtorja v oklepaju: (Anderson 2003: 91–99); vec navedb naj bo locenih s podpicjem in razvršcenih po letnicah (Milharcic Hladnik 2009: 15; Vah Jevšnik, Lukšic Hacin 2011: 251–253). • Seznam literature in virov je na koncu besedila; v seznamu literature na koncu se navajajo samo navedbe literature iz besedila; enote naj bodo razvršcene po abecednem redu priimkov avtorjev, enote istega avtorja pa razvršcene po letnicah; ce imamo vec del istega avtorja, ki so izšla istega leta, jih locimo z malimi crkami (Anderson 2003a; 2003b). Citiranim enotam je na koncu dodana DOI številka (https://doi.org/...). a) Knjiga: Anderson, Benedict (2003). Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis. b) Clanek v zborniku: Milharcic Hladnik, Mirjam (2009). Naša varuška. Krila migracij: Po meri življenjskih zgodb (ur. Mirjam Milharcic Hladnik, Jernej Mlekuž). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 15–20. c) Clanek v reviji: Vah Jevšnik, Mojca, Lukšic Hacin, Marina (2001). Theorising Immigrant/Ethnic Entrepreneurship in the Context of Welfare States. Migracijske i etnicke teme 27/2, 249–261. Polnopomenski elementi v angleških naslovih knjig in clankov (razen veznikov in predlogov) se pišejo z veliko zacetnico. d) Spletna stran: • Becker, Howard (2003). New Directions in the Sociology of Art, http://home.earthlink. net/~hsbecker/newdirections.htm (1. 2. 2008). • Interaction: Some Ideas, http://home.earthlink.net/interaction.htm (1. 2. 2008). 4. Graficne in slikovne priloge • Fotografije, slike zemljevidi idr. – z izjemo tabel, narejenih v urejevalniku Word, ki pa morajo biti oblikovane za stran velikosti 16,5 x 23,5 cm – naj ne bodo vkljuceni v Wordov dokument. Vse slikovno gradivo oddajte oštevilceno v posebni mapi s svojima priimkom in imenom. Opombe v podnapisih ali tabelah morajo biti locene od tekocega teksta. Fotografije naj bodo v formatu jpg. • Lokacijo slikovnega gradiva v tekstu oznacite na naslednji nacin: Fotografija 1: Kuharica Liza v New Yorku leta 1905 (avtor: Janez Novak, vir: Arhiv Slovenije, 1415, 313/14) ali Preglednica 1: Število prebivalcev Ljubljane po popisu leta 2002 (vir: Statisticni urad RS, Statisticne informacije, 14). • Za graficne in slikovne priloge, za katere nimate avtorskih pravic, morate dobiti dovoljenje za objavo. DVE DOMOVINI • TWO HOMELANDS • 52• 2020 INSTRUCTIONS TO AUTHORS PREPARING ARTICLES FOR PUBLICATION IN DVE DOMOVINI / TWO HOMELANDS 1. Editorial content Dve domovini / Two Homelands welcomes the submission of scientific and professional articles, reports, discussions and book reviews from the humanities and social sciences focusing on migration and related phenomena. The journal, published since 1990, is multidisciplinary and multilingual. Two volumes are published per year in print and electronic form on the internet (http://twohomelands.zrc-sazu.si/). Articles should be prepared according to the instructions stated below and sent in electronic form to the editorial board at the following address: hladnik@zrc-sazu.si. All articles undergo a review procedure. Manuscripts that are accepted for publishing by the editorial board should not be sent for consideration and publishing to any other journal. Authors are responsible for langue and style proficiency. Authors agree that articles published in Dve domovini / Two Homelands may also be published in electronic form on the internet. 2. Elements The length of the entire article can be up to 45,000 characters with spaces and should contain the following elements in the order given: • Title (in capital letters, bold) • Name and surname of the author (after the surname a footnote should be inserted stating the author’s: 1. education and title (e.g. PhD, MA in History, Research Fellow etc.), 2. full postal address (e.g. Institute for Slovenian Emigration Studies, Novi Trg 2, SI-1000 Ljubljana); 3. e-mail address; ORCID iD. • Type of contribution (original, review or short scientific article; professional article); • Abstract (title of the article and abstract, up to 700 characters with spaces); • Keywords (up to 5 words); • Article (the style of the entire text should be “Normal”; font: Times New Roman 12; paragraphs should not be separated by an empty line, empty lines should be used before and after every title and space intended for a chart or figure; bullets and numbering of lines and paragraphs should be done manually; titles should be marked manually, Heading 1 with bold capital letters, Heading 2 with bold lower-case letters; (sub)sections of articles (Heading 1 and Heading 2) should not be numbered). • References • Summary (povzetek) in Slovenian, up to 3,000 characters with spaces). Avoid underlining and using bold in all texts. Italics should be used when emphasizing a word or a phrase. Italics should also be used when citing titles of books and newspapers. In articles in English, use American English spelling and the following abbreviations: ibid., et al., ed./eds. When using inverted commas/quotation marks, use double quotation marks; single quotation marks should be used only when embedding quotations or concepts within quotations. Omitted parts of quotations should be indicated by square brackets with ellipsis […]. Reports and reviews should contain the following elements in the order given: • Reports from conferences and other events, discussions: title of the event, date of the event, name and surname of the author, 5,000 to 15,000 characters with spaces; • Book reviews: name and surname of the author or editor of the book, title of the book, name of publisher, place of publication, date of publication, number of pages, 5,000 to 15,000 characters with spaces, with the name and surname of the reviewer at the end. Instructions to Authors Preparing Articles for Publication in Dve Domovini / Two Homelands 3. Quotations in articles • Long quotations (four lines or more) should be typed as an indented paragraph (using the “tab” key), without quotation marks, the first line of the paragraph after the quotation should not be indented; quotations shorter than four lines should be included in the main text and separated with quotation marks, in normal font (not italic). • When citing an author in brackets use the following form: (Anderson 2003: 91–99); when citing several authors separate their names with a semicolon and cite them according to the year of publication in ascending order (Milharcic Hladnik 2009: 15; Vah Jevšnik, Lukšic Hacin 2011: 251–253). • A list of references should be placed at the end of the text and arranged in alphabetical order according to the author’s surname. The list of references should include only cited sources and literature. Multiple references by one author should be arranged according to the year of publication. Multiple references by one author published in the same year should be separated with lower-case letters (e.g., Ford 1999a; 1999b). Sources and literature should contain DOI (https://doi.org/...). a) Books: Anderson, Benedict (1995). Imagined Communities: Reflections on the Origin and Spread of Nationalism. London, New York: Verso. b) Articles in a series: Milharcic Hladnik, Mirjam (2009). Naša varuška. Krila migracij: Po meri življenjskih zgodb (eds. Mirjam Milharcic Hladnik, Jernej Mlekuž). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 15–20. c) Articles in journals: Vah Jevšnik, Mojca, Lukšic Hacin, Marina (2001). Theorising Immigrant/Ethnic Entrepreneurship in the Context of Welfare States. Migracijske i etnicke teme 27/2, 249– 261. All major elements of English book and article titles should be capitalized (except conjunctions and prepositions shorter than five letters). d) Internet sources: • Becker, Howard (2003). New Directions in the Sociology of Art, http://home.earthlink. net/~hsbecker/newdirections.htm (1 Feb. 2008). • Interaction: Some Ideas, http://home.earthlink.net/interaction.htm (1 Feb. 2008). 4. Graphics and illustrations • Photographs, illustrations, maps, etc. – with the exception of charts produced in Microsoft Word, which have to be adjusted to page size 16.5 x 23.5 cm (6.5” x 9.25”) – should not be included in the Word document. All illustrative material needs to be numbered and submitted separately in separate folder with the author’s name and surname. Please submit visual material in jpg. form. • Locations of figures in the text should be marked as follows: Figure 1: Lisa Cook in New York in 1905 (Photo: Janez Novak, source: Archives of Slovenia, 1415, 313/14) or Chart 1: Population of Ljubljana after the 2002 Census (source: Statistical Office of the Republic of Slovenia, Statistics, p. 14). • Permission to publish must be obtained for uncopyrighted graphic and illustrative material. ISSN 0353-6777 770353 677013 DVE DOMOVINI • T WO HOMELANDS R azprave o izseljenst vu • M igration Studies 53 • 2021 TEMATSKI SKLOP / THEMATIC SECTION ZGODBE MIGRANTK, KI NISO OBSTALE PRED ZIDOVI / STORIES OF WOMEN MIGRANTS WHO WERE NOT STOPPED BY WALLS Jernej Mlekuž Deklina zgodba? Zgodbe migrantk, ki niso obstale pred zidovi Jaka Repic Podobe o Branislavi Sušnik med Slovenci v Argentini: Migracija, življenje v Paragvaju in povezave z domovino Marija Mojca Tercelj Zamolcana znanstvenica: Doprinos dr. Branislave Sušnik k raziskovanju staroselskih kultur Paragvaja Kristina Toplak Med ustvarjalnostjo in migracijami: Biografski portret umetnice in begunke Bare Remec Ana Jelnikar Marija Sreš, misijonarka, ki je postala indijska pisateljica: K novim smerem proucevanja misijonskih sester CLANKI / ARTICLES Jelka Zorn Evropski mejni režim: Tihotapljenje ljudi in paradoks kriminalizacije solidarnosti Rok Zupancic, D enis Premec Odnos prebivalstva ob slovenski državni meji do priseljencev: Študija obcin Kostel in Osilnica Ela Poric, Aleš Crnic Reprezentacije islama in muslimanov v slovenskih osnovnošolskih ucbenikih Urška Strle Identitetne transformacije v migracijskih procesih: Prelivajoca se pripadnost Kanadcanke slovensko-italijanskih korenin KNJIŽNE OCENE / BOOK REVIEWS Anna Mazurkiewicz (ur.), East Central European Migrations D uring the Cold War : A Handbook (Miha Zobec) ISSN 1581-1212