mm
Vampir.
Povest, spisal dr. Fr. Detela.
II.
Jakob Lenart je bil premožnih staršev sin. Po dovršeni ljudski šoli je bil prestopil v gimnazijo. Ker pa pri profesorjih, ki takrat še niso znali individualno poučevati in vzgajati, ni našel razumevanja, so ga vzeli starši, ogorčeni na zavod, domov in Lenart je postal takorekoč kmet. Imel pa se je vsled tolike izobraženosti za nekaj boljšega in višjega; zato je občeval s kmeti ponosno, od vrha doli, z gospodo duhovskega in posvetnega stanu pa od tal gori, uslužno in ponižno. Delati za sebe mu ni bilo treba, ker sta delala zanj starša, vesela in hvaležna, da imata tako imenitnega sina; lotil pa se je dela za občno blaginjo. Ce se je vnel v vasi kak prepir, je prihitel poslušat, če se :c princ lila kaka nesreča, je bil takoj na licu mesta. Brez njega se ni daleč naokoli noben požar pogasil, nobena povodenj utekla, nobena veselica priredila, noben semenj končal, noben shod. sklical. Povsod ;e modroval in svetoval in miloval. Vestno je pa tudi beležil vse važne dogodke, vse krste, svatbe in pogrebe, vse toče, nevihte in težke telesne poškodbe. Ta vestnost mu je prizadevala veliko truda, a donašala mu jc tudi koristi. Ko je pisal, da je mladi Jurjevec z drevesa padel, si je zapomnil, da je na drevesa lesti nevarna reč. Ko je bil Kimovca vol dregnil, Jelavja konj udaril, Podlipca pes ugriznil, je Lenart takoj vedel. katerih živali se je treba varovati, i ako se jc lepo redil, zadovoljen sam seboj in prepričan, da je modrejši od drugih, ki si grene življenje z napornim delom, ki izpostavljajo zdravje vsakovrstnim nevarnostim. Pri kvartanju se pa še nihče ni
ne pregrel ne prehladil ne prevzdignil; zato je bila Lenartu najprijetnejša zabava in hkrati najvažnejše opravilo igra. Taro-kiral je z dijaki, ki so prihajali na počitnice, s kaplani, ki so se dolgočasili, sploh z vsakim, kdor je le hotel in utegnil.
Ko je bil Lenart dorasel, je prišlo njemu in staršem na misel, da se bo treba ženiti. Starša, ki sta želela, da bi se sinku tudi po njiju smrti dobro godilo, sta mu izbirala tako nevesto, ki bi znala gospodariti in gospodinjiti, ki bi mu prevzela vsa dela in vse skrbi; Lenart pa je izbiral po svojem okusu, ker je hotel dobiti kaj boljšega, sebi primernega.
V	vasi je takrat poučeval učitelj Valentin Ribič; gospodinjila mu je pa sestra Stana, brhka in izobražena gospodična. Stani se je zdel Lenart, ki je spretno posnemal šege boljših ljudi, ki je govoril vsakočasni jezik naših novin, duhovit mož. Zagledala sta se drug v drugega in nesreča se je zgodila.
Kmalu je spoznala Stana hinavsko sebičnost in puhlo nadutost svojega moža in presedati in mrzeti ji je začelo, kar je prej občudovala. Lenart, ki je 10 hitro začutil, pa je začel uveljavljati svojo osebnost in nalašč poudarjati vse tiste posebnosti. ki so ga ločile od žene. Ker se jc ponašala Stana s svojo oliko, se je kazal Lenart kmetavza; ker ni hotela biti Stana za deklo, jo je zbadal, da ne zna gospodinjiti; ker mu je prigovarjala, naj se loti tudi on kakega resnega dela, jo je zavračal, da ni njen hlapec. Starša sta se zavzemala za sina in trem nasprotnikom Stana ni bila kos. Gospodarstvo, ki je že še šlo izpod rok, dokler sta starša živela, je nastopilo po njiju smrti rakovo pot.
Lenoba se premožnemu človeku ne šteje v greh; zato se je zdel Lenart sebi in mnogim vaščanom dober človek in poštena duša. Kradel in goljufal ni in mu tudi treba ni bilo; kako pa je molil! Ne iz ljubezni do Boga, ampak iz ljubezni do samega sebe in iz strahopetnosti; kakor se je namreč na tem svetu bal konj in psov, tako na onem pekla in hudiča, in kakor je skrbel, da se mu je na zemlji dobro godilo, tako si je hotel zaarati kotiček tudi v nebesih.
Živel ie tako strogo po redu, da ga je imenoval Škender z nekako nravico šent-lenarškega redovnika: Pred šesto uro zjutraj je že stal v prodajalnici soseda Jarnika in se odteščeval s čašico brinovca. Brinovec je bil Lenartu zdravilo, kateremu ie pripisoval svoje trdno zdravje. Pridišal je potem vselej o pravem času v cerkev, sedel široko na svoj sedež, bral iz knjižice ali molil rožni venec in pazil, kako sc mašuje. kako se ministrira, kdo ie točen, kdo mudi in kako se sploh verniki vedejo. Po božji službi je stopil v krčmo na drugem koncu vasi, kjer je stisnil eno ali dve čašici slivovca. Tam je tudi izvedel, kaj se po Št. Lenartu godi, ali se bo dobilo opoldne ali zvečer kaj dobrega, pečenka ali klobasa, kuretina ali divjačina; izbirčen namreč ni bil Lenart, samo da je bilo dobro in dosti. Vmes je popraševal, če bi se dobila družba za kak izlet ali tudi za tarok. Pri igri pa mu ni šlo tolikanj za dobiček, dasi se je bal izgube in igral previdno, po Škendrovem, umazano; ampak tarok se mu je zdel najpripravnejši poino-ček, da se ubije brez greha dolgi čas.
Potem je doma zajtrkoval in ošteval ženo, če sta hlapec ali dekla kaj zagrešila. Neposredno se namreč ni vtikal v gospodarstvo: zato je bil poleg zložnosti prepameten. Ali naj družino opozori, kako ma-
lo	on razume? Iz istega vzroka ne hodijo radi visoki gospodje med preprosto ljudstvo.
Lenart je rajši prebiral novine. Nekatere je imel naročene; druge si je izposojal; vsakatere je prebral po večkrat. Po kosilu si je privoščil vsak dan par ur potrebnega počitka; potem pa je šel pred hišo sest in se z ljudmi razgovarjat. Mnogo jih je dobil, ki so ga radi poslušali. Lenart je namreč govoril kakor kak poslanec med svojimi volilci, vedno tako, da je bilo poslušalcem všeč. Med kmeti je zabavljal čez gospodo, med gospodo čez kmete; kupce in krčmarje je miloval, da imajo to-
Uko truda in nazadnje še izgubo: učitelj sc mu je smilil zaradi beraške plače, kaplan zaradi preobilega dela. Skoraj vsi so potrpežljivo prenašali to laskanje, samo kupcem je bilo predebelo in zlasti Jarnik ga je grdo zavračal. Lenartova pohlevnost je vse prezrla, vse preslišala, vse požrla. Kar se mu je nabralo žolča, ga je izlival samo doma.
Stana je stala brez opore, sama sredi dela in skrbi. Na njenih ramah je slonelo gospodarstvo in gospodinjstvo in boriti se je morala z možem in s posli. Kadar jo je ošteval gospodar, se je zabavala družina, in kadar ji je nagajala družina, sc je naslajal gospodar.
Edina tolažba, edino veselje v bridkosti ji je bila hčerka Olga, ki se je iz brezskrbnega otroka zgodaj razvila v bistro opazujočo in nežno čutečo deklico. Z grozo so se ii bile odprle oči, ko je prvič napol razumela struneno besedo, ki jo je vrgel ljubi materi oče v obraz. Stresla se je in prebledela in preplašena ponovila besedo, ki ji ni šla več iz spomina. Takrat je začela spoznavati brezsrčno puhlost očetovega življenja; takrat se. ji je nosve-tilo, zakaj je mama vedno tako žalostna. Od sočutne žalosti, od ogorčenja, ki ga je morala krotiti in zatajevati, od težkega razdora rahle vesti je tudi njej zbolelo srce. Kolikrat sta se sporazumno objeli mati ii’ liči in jokali v brezkončni bridkosti! Priklenjena do smrti na nemilega moža se je vdala Stana v svojo usodo; niti na misel ji ni prišla prazna, nespametna na-da, da bi ona, drobna in slabotna ženska, preživela hrusta, ki je jedel kakor volk; soal kakor polh in varoval svoje telo, kot bi bilo iz stekla. Rešiti pa je hotela hčerko Olgo: Olgi je hotela razkleniti icžkc verige, njo je morala izpeljati iz domačega močvirja.
Če bi bilo šlo po Lenartovem, bi bila ostala Olga doma in delala z materjo vred za očeta. Materina odločnost in stričeva podpora sta ji pomagali, da si je priborila samostojnost in svoj kruh. Seveda so morali vsi trije večkrat slišati, da bi bilo v gmotnem in nravnem oziru vendar boljše, če bi bila ostala Olga doma. Pri hiši bi kaj zalegla in ognila bi se bila mestnih izkuš-njav. Lenart je bil namreč preverjen, da je po mestih vse bolj ali manj pokvarjeno; poštenje in bogaboječnost da živi samo na kmetih.
^Dalje.)
Skrivnostni domovi.
V	maju 1918. — Spisal Andrej Čebokli.
^ Tisoč delavcev je bilo prišlo in še več. Tako tuji so nam bili in iz tako daljnih dežel, da jih je poznal po plemenu le ta, ki je učene knjige bral. Po obleki so se nam zdeli našemljeni, čudni po obrazu in po očeh. Njihov jezik nam je bil nerazumljiv. Nismo vedeli: ali nas pozdravljajo — ali nas proklinjajo — ali pojo — ali vzdihujejo.
T i delavci so delali in molčali, kakor žival in stroj: nosili in vlačili so težke tramove, primerjali jih in pribijali. Kakor gluhonemi so delali vse na ukaze, ki niso bile^besede, temveč znamenja z rokami. Nihče jim ni mogel z besedo česa dopovedati, ne prepovedati, tudi če bi zidali babilonski stolp.
Mimo so hodili ljudje in jih povpraševali:
»Kaj zidate? Cernu —?!«
Nihče izmed tisočerih jim ni odgovoril. Vsak je bil zamaknen v svoje delo, ki mu je bilo s silo naloženo in ki ga je pritiskalo k tlom, da ni mogel pogledati kvišku, niti v človeka niti v nebo .
Ljudje so si odgovarjali sami. In vendar ni nihče vedel: ali bodo tu družinski domovi miru in sreče — ali umobolnice — ali dušeče ječe.
»Nemara celo nadvojvodski grad —« Je ugibal starec mimogrede, resen po postavi, samo njegov pogled je bil ves škratov. —
»Kraj je lep, a za nekaj je preblizu ceste ------« je premeril delo častitljiv go-
spod v odgovor starcu.
Mimo njiju je prihitel mlad fant, bistrih oči z rdečim trakom okrog vratu. Ulovil je gospodove besede, pogledal na križevje tramov ter se nasmehnil njemu in celemu svetu:
»Tu nam pripravljate vislice !«
Fantu je bila vojna odtrgala pol desne roke, izlila levo oko — in zdaj je bil socialist. —
Na zimo so bile barake postavljene in nihče ni vedel čemu! Barake so bile od znotraj in od zunaj čisto pobeljene — čemu? Pred barakami so gradili cvetlične Krede in sadili rožne grme — čemu?
Zato: čez zimo so nanosili v te barake na tisoče pohabljencev. Vse postelje so napolnili z njimi. Tu je srečal brat brata, sin očeta. Tu notri so največje reveže
skrivali pred svetom —: mati je pa iskala sina — žena moža — dekle fanta —.
Koliko gorja je bilo nanesenega v te barake, čisto pobeljene, in s <,vec!;čnimi gredami in z rožnimi grmi obdane! Prijatelj ni mogel skočiti k prijatelju: odžagali so mu bili noge. Brat ni mogel objeti brata: odrezali so mu bili roke. Oče ni mogel poljubiti sina; granata mu je bila odirala spodnjo čeljust. Fant bi r.e bil poz n«! več svojega dekleta: sovražnik mu je bil izkopal oči.
Skrivali so jih skozi celo zimo. Odevali in zavijali so jih v troje odej. A kljub temu so zmrzovali. Zabili so jim okna in jim jih mašili: oslepariti so jih knt.eli še za sonce in za dan. —
Prišla je pomlad. Ta čudežna deklica hodi kakor božji angelj od duše do duše in trka na devetkrat zaklenjena vrata:
»Odpri!«
Danes je hodila pred barakami, in med gredami gori in doli. Kamor je stopila njena sveta noga, kjer je potrkal njen ne-beško-beli prst, kjer je obstal njen pogled
—	tam so cvetlice in rože poganjale.
Mimogrede je včasih potrkala na kako belo steno, na kako zamašeno okno. Toda izza belih sten ji ni odmelo, zabita okna se ji niso odprla —. Vrnila se je vsa žalostna. —
Prišla je vdrugič, čez mesec dni. Hodila je med gredami, gori in doli, in se jih veselila: prve cvetlice so cvetele in zgodnje rože. Mimogrede je zopet včasih potrkala na kako belo steno — pa ji ni odmelo: duše so še spale; na kako zabito okno: pa se ji ni odprlo: duše so morda že umirale —.	;	^
V	strahu je prisluškovala Dri črnišpra-njici in slišala je tisočero trpkih besed — misli, ki so govorile še o '.inv: ustvarjene iz misli, ki so bile obledende v mrzli grenkobi telesnih in duševnih muk.
Nato je begala okoli barak in iztikala po kotih, kakor bi bila izgubila sestrico. Zaman. Vhoda ni našla. O':--»li in okoli so bili kakor zalimani in zapečateni ti skrivnostni domovi. Toda vrnila se ni več.
Po treh tednih je sonce zopet posijale Žgalo je že. Tedaj so se vrata barak odpirala:
»Kako je gorko!«
Bile so nune, ki pa so koj izginile. Bili so jih poklicali pohabljenci.
»Sestra. Kaj ne, zunaj je pomlad!«
»Ne, dragi. Zunaj je sj mraz —«.
A božja deklica, ki je prisluškovala, je vzkliknila:
»Tu notri še ni vse mrtvo!«
In vstopila je, glasno in veličastno. — Tisočero oči se je vprlo vanjo. Kakor božji angelj je hodila od duše do duše in trkala na devetkrat zaklenjena vratca: »Odpri!«
Vratca so se namah odpirala. Tisočero se jih je odprlo, malone do zadnjega pohabljenca.
V	te skrivnostne domove je prišel čisto nov, sveži in gorki pomladanski zrak, dišeč po prvem zelenju. Tu notri se je glasila pesem o gozdiču - - nesem o polju. Tu so se slišali globoki vzdihi o ljubezni
—	obujeni spomini, klici iz daljine v daljino. — Ta čudežna deklica je nebeškodo-bra — pa tudi neusmiljena: tisočero duš je zdaj trpelo ob samih spominih--------------«.
Paliabljenci so oživljali. Raz postelje so poskakali brezroki, z zobmi odpirali vrata in hiteli v pomlad. Za njimi so po bergljah skakljali breznogi. Za temi so tipali slepci.
»Vun! Tu je večna zima. Vun, vun v pomlad!«
In sonce jih je zopet videlo, in ves svet .
Tedaj so pridrveli zdravniki in uradniki iz skrivnostnih domov ter se prijema-
li	za glavo:
»O, mi tepci! Vse je izdano!«
»O, mi bedaki! Ne železnih mrež, temveč plot iz desak bi bili morali zbiti, tako gost, da ne bi imel niti ene špranjice za sončne žarke!«
Za železnimi mrežami pa se je sončilo tisoč in tisoč pohabljencev. Na svojih telesih so kazali svetu, kaj zmore človek: bratu odtrgati roke in noge in čeljust, izpraskati oči in odgrizniti nos — vse tako umetno, da mora revež živeti--------------.«
Njen
V	nočeh brez miru in brez spanja pogostoma mislim na te. in mislim na neme cvetice, ki grob tvoj samotni krase.
Po dnevu na grob njen zahajam, vprašujem: „Li sladko zdaj spi P Se li kdaj srce ji nemirno tu v groba samoti vzbudi ?
grob.
In kaj ledaj pripoveduje, je srečna li, ali trpi?
Li kdaj iz dna temne gomile na solnčni dan k nam zaželi ?“
A cvetke dehtijo, molčijo, Vzibava jih veterček tih.
A meni iz srca globine izvije bolesten se vzdih...
Ksaver Meško.
Biserna rosa.
Vsako jutro solnce suši roso biserno na cveti.
Solnce zajde, noč spet pride, rosa nova tam se sveti.
Zopet solnce roso briše, znova rosa lesketa se, tako danes, tako jutri, tako dolge, dolge čase.
Se utrudilo je solnce, rosa pa se ni stajila; solnce videlo tedaj je: da to res ni rosa bila.
Zmaj Jova Jovanovič.
Poslovenil Alojz Gradnik.
»Soča voda je šumela...“
Odlomek iz povesti goriške polpreteklosti. Spisal dr. Joža Lovrenčič.
(Konec.)
Ili.
Pozna jesen.
Pred pošto so stali avskultant Filipič, piipravljen na pot, sodnik, Kocjančič in še Pur tržkili magnatov. Zbrali so se, da sc poslovijo od avskultanta, ki je bil premeščen v Bovec za sodnika.
Pošta je prišla. Filipič se je smeje poslovil in mimogrede poslal z roko zadnji pi zdrav proti razsvetljenemu oknu, v katerem je bilo videti učiteljico.
Postiljon je švignil z bičem in pošta je z^opotala v jesensko noč skozi trg.
Učiteljica Tinka se je odmaknila od okna, sedla na stolico ob mizi in naslo-i! vši glavo v roke začela sunkoma ihteti.
Vse je bilo končano. Ljubezen, ki se je vzbudila pred šestimi leti na veselici abiturijentov in abiturijentinj, je šla. Slana ,ie ožgala njeno cvetje. Filipič, tedaj že jurist v drugem letu, je še idealno mislil, a ko je prišel v službo, je vidoma pojemal ogenj in v Kanalu je bil postal zadnje čase kar hladen. Pozabil je na vse in se skliceval na prokleto realnost, ki sili človeka računiti. S tem je opravil in vesel je bil, ko je zvedel, da je premeščen v Bovec.
Med ihtenjem je vzela Tinka pero in z drobno pisavo izlila na beli papir svojo žalost:
Soča voda je šumeia, mesec je na nebu s'jal, jaz pri oknu sem slonela, ko si ti slovo jemal.
Drugi si podal desnico in poljubil jo strastno, men' zamahnil si z levico, a še to tako hladno.
Ti me boš pozabil kmali iii boš vžival lepi svet.
Men’ pa bodo pokopali v cvetu mojih mladih let!...
Ko je napisala pesem, je iznova zaihtela — ni se mogla drugače utolažiti, kot da je \zela papir in napisala obupno ps.no soc1,; .ku Antonu Filipiču v Bovec. Bilo je za i.iji klic, ki je izzvenel ’> bridko resignacijo.
Učiteljica je zaupala Kocjančič; svojo
1	esem. Nemalo se je začudil:
»Glej jo 110«, je rekel »saj si prekosila svojega strica! Čakaj, vsaj pesem ne sme osi ati pozabljena! Napev ji bom dal. Videla boš, cela Goriška jo bo peia in še preko deželne meje pojde. 2 njo bo živela tvoja ljubezen in žalost, ko tebe že davno ne bo več!«
Bodrežanka Tinka se je nasmehnila svojemu sošolcu iz kanalske enorazred-nicc:
»Je že uglašena. Sama si jo pojem po onem furlanskem napevu. Ouand -.iie lavi su per Carnia... Filipič jo je prinesti v Kanal. Še vem, kdaj ste jo prvič peli pri Kotlarju«.
Kocjančič je poskusil zapeti -- tekst je odgovarjal. Šla sta v čitalnico in komponist se je vsedel h klavirju in zaigral in pel sotto voce, ker učiteljica ni marala, da bi Kanalci slišali. In vendar ni mogla za-braniti. V par tednih je bila že obče znana in peli so jo, ne da bi mislili ob njej na učiteljico in njeno ljubezen.
❖
Prišla je pomlad.
Učiteljica Tinka, ki je vidoma hirala, je kašljala. Prehladila se je bila v zimi in ni mislila na to. In v pomladi, ko je spet maj odel lepo kanalsko okolico v zelenje in cvetje in se je oglašalo od vsepovsod petje, je umrla. Ponesli so jo k sveti Ani tja pod ono cipreso, s katere ji je pel pred letom rumenokljuni pevec.
Prvi je prišel za njo komponist Josip Kocjančič.
Giovanni Segantini.
Spisal Alojzij Res.
Med najboljše slikarje druge polovice preteklega stoletja, ki so z vso ljubeznijo slikali večno lepo prirodo in prepro sto, trudapolno življenje delavca in kmeta, tako bogato skritih lepot, sinemo prištevati brez dvoma tudi Segantinijn, stvaritelja veličastnih podob iz planinskega sveta.
Žalostna je bila Segantinijeva mladost. Rojen 19. januarja 1858. v Arco blizu Gardskega jezera na današnjem Tren-tinskem, ni vžil nikake vzgoje. Mati mu je umrla, ko je imel komaj pet let, a spomin nanjo je sijal kot svetla zvezda na vseh potih njegovega življenja. Njegova ljubezni oropana mladost, v kateri ni občutil čudežnega diha materinske ljubezni, je iztisnila pozneje vso bol in vso sladkost v slike, himne materinstva. Oče se ni brigal mnogo zanj in ga je poslal koj po materini smrti k pol sestri v Milan, ki je živela v ubožni podstrešni sobici. Za Gio-
vannija, tako so ga krstili, je bil to hud udarec, ker ni več mogel brezskrbno skakati po vinskih goricah in solnčnih travnikih rojstnega kraja. Nekega dne je ubežal k nekemu kmetu na deželo, kateremu je radevolje pasel ovce. Toda kmalu so ga iztaknili in ga dali v poboljševalnico v Milanu, kjer so ga imeli tri leta v čevljarskem oddelku. Odtod je zopet zbežal in prišel leta 1873. k. fotografu Tcttamanziju, kjer se je naučil risanja in mešanja barv.
Kmalu je Segantini dobil nekaj prijateljev, ki so mladega, divjega dečka naučili brati in ga uvedli v hram umetnosti. Začel je obiskovati višjo slikarsko šolo v Breri, ki jo je že po dveh letih zapustil in razstavil 1. 1878. prvo sliko, ki je žela obilo priznanja. Mesta z dušečim in nemirnim življenjem ni ljubil in se takoj po poroki preselil v Brianzo ob Lago di Como, da zadosti svoji neodoljivi želji »po priro-
di, po poživljajočem vrelcu vsč umetnosti«, kakor pravi sam v nekem pismu.
V	početku je slikal ljudi in živali v neločljivi ozki zvezi ob nezgodah vremena, v veselju jasne pomladi, v krasoti poletja. Snidejo se dekleta s čedo ovac v jutranjem svitu ob vodnjaku in se vračajo v mesečini skupno v vas. Piskača slika, kako igra zdaj veselim piščetom, zdaj toži dekletu svojo bol. Ob poldanskem žaru sedita pastir in pastirica v senci drevesa in ždita in sanjata. Bor ve o čem. Mater z otrokom v naročju slika, kako liiti v večernem mraku s polja v spremstvu ovce in jagnjeta, dekle pri vrelcu v pogovoru s fantom, žalujoče vdove z zapuščenimi otroki, jokajoče matere ob prazni zibelki: vse z iskrenim čuvstvovanjem in ljubeznijo. Naša slika »A ve Mari j a« nam predstavlja prizor s Comskega jezera, ko prevaža ob Zdravi Mariji čolnar ženo z otrokom in s čredo ovac, ki so se pasle na drugi strani jezera na to stran domov. Solnce je ravnokar utonilo za breg, v neskončnost in vžgalo vse nebo z zlatimi žarki, razprezajočimi se do roba slike, baleč v ozadju je mala cerkvica, odkoder pozvanja večerni zvon in njegova pesem drhti preko jezera v pozdrav \ račajočim. v slovo zahajajočemu solncu. V ospredju, sredi jezera stoji pred vso to lučjo in od tihe pesmi zvona obdan čoln. Vesla počivajo v lesketajoči se vodi, žena je nagnila glavo k otroku, ki je sklenil ročice okoli njenega vratu in moli. Nekaj ovac in jignjet, ki se gnetejo do zadnjega prostorčka v čolnu, je nagnilo glave preko nizkega robu in sc napaja. Preko vse slike je razlit večerni mir, kjer stopita priroda in človek v najintimnejši duševni stik. — Ta prizor iz vsakdanjega življenja nam je poti:.! Segantini z vso čudežno lepoto in gor-
k.i ljubeznijo svojega umetniškega sv..;a.
Kmalu je zapustil Segantini tudi Bri-anzo in se podal še više v gore, dokler se ni ustalil v vasi Savognino v švicarskih planinah, 1239 m nad morjem. Tu se j..- poglabljal vedno bolj v tajnosti prirode, njegova ljubezen do nje je postala brezmejna v vsaki rožici je videl sestro, v \ šakern drevesu brata. Kakor da bi oživel v njem frančiškanski duh srednjega vek n' Naša druga slika nam predstavlja prizor >P r i o r a n j u«. Daleč v ozadju se dvigajo planine z gozdovi, snežišči in ledc-:■ :ki. Nad zelenim snegom se vzpenja tem-noplavo nebo, pod temnim pasom gozdov pa počiva vas Savognino z velikim cerk-
•	enim stolpom v tihem pomladanskem ju-ru. Na ravni se razprostirajo dehteči 'ravniki; razoiana polja in ruše §o kakor posejane z zlatim praškom razkošnih solnčnih žatkov. Sredi brazde v ospredju kos življenja: dva rjavca, podana z izborno resničnostjo, in dva orača, zdravja in moči polna. Slavospev pomladi je ta slika, slavospev porajajočega se življenja planin, bogatih vzvišene lepote. Tako je izpolnil obljubo, ki jo je zaklical švicarskim planšarjem: »Slikati hočem vaše gore, Engadinci, da bo govoril ves svet o njih!«
Ob slikanju velikega dela »Smrt« visoko v gorali na Schatfbergu se je prehladi! in po kratki bolezni umrl komaj 41 let stsr, dne 18. septembra 1899.
Iz vseh Segantinijevih slik govori njegova duša, polna ljubezni do vsega stvarstva, ki vidi v vsaki bilki odsev božje lepote, ki spoštuje v materinstvu simbol poživljajoče moči, ki spoznava lepoto v resničnem in dobrem in ki doživlja v vsem svojem samotarskem življenju večno Lepoto in Resnico.
Cvetličarka
Spisala Matilda Serao. Prevedel Ivan Gruden.
Deklica je šla počasi tik ob zidu po ozki in zaviti Trgovski ulici. Ni gledala v trgovine, ni dvigala oči proti tisti dolgi nebesni progi, ki se je kazala rned visokimi hišami, niti ni gledala pred se. Zrla je v kamenje, kakor bi ga štela. Hodila je, ne da ti se brigala za blato na cestnem tlaku, ne da ti se zmenila za sunke, ki jih je dobivala od mimoidočih, ne da bi se zanimala za redke vozove, ki so šli mimo.
Ko je prišla do cerkvice Ccrriglio, nasproti kipa Ecce — licmo, rdeče oblečenega,' s trnjem kronanega, z nepremičnimi očmi polnimi solz in s čelom in prsi omadeževanimi s strjeno krvjo — ga je deklica pcgledala nebrižno in se vrnila v isti otrpli hoji, kakor je prišla.
Bila je beračica. Lačna ie bila in žejna, zeblo jo je. Njene noge so bile gole in bose. Tistega ledenega februarskega dne je imela na sebi samo srajco in strgano s premi nazobčkanc krilce, za pasom z vrvco prevezano. Okrog vratu ji je visel košček skvačkane zavratniee. Nič drugega. Deklica je bila medla, skoraj posušena. Izza raztrganih lukenj v srajci in v krilcu pa je gledala brezkrvna, pepelasta polt; izpod ovratnice sta gledali in štrleli navzgor obe ključnici, kot bi heteli preluknjati kozo. Ramena so bila ostra in kriva kakor ramena človeka, ki se grbi, če ga zebe, ali če hoče pomiriti bolečina v želodcu. Obraz je til resen in težek z enako svinčeno barvo po vsem telesu; nizko čelo je bilo zgub mčeno; nagrbančene so bile obrvi; oči s sivimi trepalnicami sc bile prevelike in rjavo podčrtane, oster preiti je til tak kot prefil pri odrastii ženski; usta so bila ozka, zaprta, ustnice blede in z dvema gubama v kotih. Imela je sedem let.
Nekoč je imela suho mater, ki je bila tudi beračica. Pohajali sta ribe po ulicah blizu Porta in prosili vbogajme. Jedli sta kruh in spali na slami pod stopnicami, hči z glavo v materinem naročju. Potem je mati umrla za legarjem; deklica ie estala sama na cesti. Ni jokala, ni vpila, šla je na cesto prosit miloščine, imela ni ničesar. Tisti dan ni še nič jedla, prešnjo noč je spala pod milim nebom, na stopnicah pred cerkvijo Portanova, zvita kakor pes.
Tri leta ni imelo dekličino življenje nobene izpremembe. Vedela ni ničesar, spominjala se ni drugega kakor predol-
gega dne„ v katerem je bila vedno lačna. Zjutraj je začenjala svoja romanja. Trgovska cesta, dolga, zvita in ozka ulica, je bila njen dan in poznala je vse male uličice. ki so se stekale vanjo, vse zagate, strahotne slepe ulice, črne prodajalne, smrdljive poteke, ozke in rjave duri, razsvetljene z medlosivo lučjo in stopnice z oguljenimi robovi... Odhajala je in prihajala brez prestanka cd malega trga Pcrta-liova, kjer je bilo njeno edhajališče, dc kapele Cerriglic. kjer je bilo njeno priha-jališče. Ustavljala se je na trgu Porto, hodila malo naokrog in krenila k staremu Sedile, se ozrla, na kip boga Orijcna, pritrjenega na zid, ki ga narod imenuje »Miklavževo ribo«. Potem je šla navzgor po ulici Mezzceannone in si močila noge v modrih, rdečih in višnjevih vodah barvar-jev, ki so delali v revnih duplinah okrog črnih kotlov in mešali v njih skrivnostno zmes. Ka je dospela tja gori, si ni upala dalje in se je vrnila proti Trgovski ulici; niti ozrla se ni v odprto gostilno pod oblo-kanim hodnikom, kjer so se cvrle ribe in paštete *, kjer so se raztresali živordeči seffritti * in se je širil oster vonj po pasti-nakah ** v jesihu. Krenila je na desno po umazanih stopnicah svete Barbare, splezala je do slavnega piškotarja. toda piškoti so ji dišali preveč in je zbežala; ko se je vračala zopet navzdol se je ustavila pred vrati kopališča, ogledala si je banjo iz umetnega kamna, v kateri ni bilo vede; nadaljevala je svojo pet do Cerriglia in se vrnila vedno s svojim opreznim kerakem. tipala s prsti ob zidu in se umikala pred nogami mimoidočih.
Tiste črne ulice, njih ožina in revščina, hiše, od katerih je kapljala vlažnost, slabi duhovi, sumljive duri, temne barve, pomanjkanje solnca, oderuški obrazi trgovcev, bedasti izrazi njih posredovalcev, tisto revno blago, zaprašeno in pokvarjeno, to je bil ves njen svet. Nalahko je čutila, da je nad sveto Barbaro, nad Mez-zccannonom, nad Cerriglijem, koncem ulice Princezinje Margarete drug svet, a tja si ni upala, nekam divje se ga je bala. Tudi spodaj v Trgovski ulici se je bala drugih beračic, ki so jo teple, psov, ki so
*	napolitanske narodne jedi.
** pastinake! napolitansko ime /a korenje.
jo hoteli grizti. stražnikov. I\i bi jc bili lahko aretirali; pa bila je premetena in sc je znala izogniti takim nevarnostim. »Tam gcri« je bila nevarnost neznana. Ko je prišla dci onih mej, se je ozrla sumljivo tja gor, potem pa je zbežala in si skrila s komolcem kodrasto glavo, kakor bi jo zasledovali.
Prosila je vbogajme, a miloščine ni dobila pogosto. Vsi ljudje zaposleni z delom za vsakdanji kruh, trgovci, hlepeči po goljufiji, kadar imajo opraviti k kmetiški-mi odjemalci, postrežčki, krivi pod težkimi bremeni, umazane in capinske dekle — vsi ti se niso brigali zanjo. Kak gospod jo je imel za malo tatico in si je otipal žepe, godrnjajoč nad njo; kdo drugi, četudi spodobno oblečen, je bil revež; pogledal jo je in skomignil z rameni. Tretjemu se je gabila in jo je zapodil z gesto, iz katere je govorila sitnost. Prosila je najprej na glas, skoraj ukazajoče, prosila je sold za košček kruha, ker prejšnji dan ni ničesar jedla. Potem pa je glas postal tih in proseč, tesnoben in jaden, in nekaj ledenih sol/ ji jc zdrsnilo po licih. Odhajala je vedno vedno naprej, jecljala je nerazločne besede, dokler se ji ni presekal glas v sežganem grlu; potem je prosila z močjo svojega pogleda. Proti koncu dneva, takrat, ko ni dobila, jo je prevzela težka utrujenost, vrtelo se ji je v glavi in opotekala se je; vlekla je svoje trudno telesce do stopnic pred cerkvijo Portanova in ostala je tam nepremična, sklonjena kakor kopica cunj, odkoder so se slišale gluhe tarnje. Vstala je, da gre znova okrog, med svetilkami, ki so se prižigale, med delavci, ki so se vračali z dela in med vonjem jedi, ki je prihajal iz priprtih štacun. Tedaj se ji je posrečilo, da je dobila kje dva čentezima, košček kruha, rebrčno kost ali ostanek vampov, in pobegnila je, da ga požre, ker je čutila neznosno skelenje v želodcu, A prišli so večkrat dnevi, ko ni imela ničesar in je zaspala v bolestni mlačnosti, ne da bi bila zaužila kaj drugega kot olupke gnilih pomaranč, ali žvečila grahovo stročje. Sobota je bila njen najboljši dan; ob sobotah ji je dala sold neka mlada ženska, z rdečim svilnatim robcem krog vratu, s kratkim izpodvezanim krilom, v opankih z visokimi petami in zelenimi čopi. Toda samo ob sobotah ji je dala sold in to je trajalo že kakih pet ali šest mesecev. Potem je ženska izginila.
Onega nedeljskega dne se je čutila deklica smrtno trudna. Tupatam so ji zmanjkale moči in je sedla na tla. Trgovine so bile zaprte, popotniki je v naglici niso niti poslušali, vsi so se obračali proti
zgornjim ulicam in so izginjali »tam gori«. Sledila jim je mehanično s pogledom. Stopila je v cerkev Portanova. Cerkev je bila prazna, zdela se ji je neizmerna in strašna. S svojimi bosimi nožicami na mramoru je začutila mraz; mežnar jo je prijel in jo je zapodil iz cerkve. Začela je zopet letati po obljudenih ulicah; bila je sama, obupana. Vse je bilo šlo »tja gor«.
Tedaj sta jo lakota in nagon premagala. da je pozabila svoj strah. Prekoračila je mejo in ko je prišla preko precej široke Katalanske ulice, je stopala po «topncah sv. Jožefa.
Bila je presenečena; videla je, česar še ni videla, široko cesto, snažne trgovine, bele palače, vrtove, nebo. Pozabila je svoj glad pred tem čarobnim prizorom, pred trgovino z igračami niti mislila ni več nanj. «Tain gori» je bilo vse lepo in deklica je sledila množici, ki se je obračala proti Fontani Medini. Razburjena in radovedna se je ustavila vsak hip in je pozabila prositi. Samo vozovi so jo strašili s svojim neprestanim križanjem; šla je po trotoarju. Na trgu mestne hiše pri vrtu je sedla na klop, ker jo je premagala utrujenost; toda kmalu je skočila na tla in te-kia tudi ona proti svetemu Karlu; majhna kakor je bila, se je izgubila v gneči, ki jo je vlekla proti svetemu Ferdinandu. Uničena med ljudmi, ni videla ničesar; bilo ji je gorko, počutila se je dobro. Tupatam je videla leteti po zraku šopek cvetlic, sem-tertja jo je množica potisnila v stran in napravila prostor ekvipaži, s katero se je peljala krasna gospa, sedeča med bogatim baržunom in cvetjem: hipne, bežeče in bliščeče vizije, ki so deklico skoraj splašile. Tako je potekel čas. Mračilo se je, cvetke so padale počasneje, vpitje je po-legalo, množica se je redčila. Mimo deklice je prišla ljubka ženska prikazen v črni izpodvezani in bogati obleki, z belim in smehljajočim se obrazom, z velikanskimi briljanti v nežnih ušesih. Nesla je v roki košaro cvetlic, v šopkih in nezvezanih. — Bila je to čudovita cvetličarka, ki je grmadila denar na dnu svoje košare.
»Gospa, gospa«, je mrmral za njo otročji glas, »daj mi eno cvetko!«
In cvetličarka je spustila z ljubko in naglo gesto deklici v roko prgišče nageljnov. Deklica se je nasmehnila, vtaknila je en nagelj v gumbico svoje srajce in je hotela prodajati cvetlice tudi ona, ker jih je imela toliko. Toda od nje jih ljudje niso kupovali. Neki dijak ji je rekel; »Kadar boš večja, boš lahko prodajala cvetke.« Neki debel gospod je začel deklamirati
proti bcraštvu in proti brezdelnosti policijo. Deklica tega ni razumela, a razumela je, da so hudi nanjo. Tudi »tam gori« iiisc bili dobri do nje. Bila je strgana, bosa, grda ; nje velike odprte oči so bile grozne, njena razkuštrana in divja glavica je bila strašna. Tedaj pa sc je zopet pojavil divji glad, žgalo jo je v prsih in trgalo. Stala je pred Francosko pekarijo, iz katere je prihajal duh po krului in sladkarijah, da ji je hotelo priti slabo. Ne da bi mogla še govoriti. jc ponujala mehanično svoje cvetke in počasno ihtenje ji je dvigalo prsa. Prišel je mimo vojak, kupil je nagelj in ji dal sold.
Deklica je stopila k peku in si kupila hlebček za sold. Zadostoval ji je. Motela je oditi. A zopet se je začela bati. Vozovi so jo omamili, hotela je priti na drugo stran. Sklonila je glavo in se zaletela...
V	vozu pa je zakričala gospa in omedlela ...
Na cesti, zraven trotoarja, je umirai nedolžen otrok z zlomljeno nogo. Deklica je umirala, ležeča med nageljni, ki so se bili stresli okrog nje, enega je držala na prsih. V drugi roki je tiščala hlebček. Njen obraz je bil bel in resen, usta napol odprta. velike začudene in bolestne oči pa so gledale v nebo.
Gluhe noči.
Polnoč ura je odbila.	Česa iščem v	tej temini?
misel se še ni vziskrila;	Kje so zvoki	v tej glušini?
skozi okno hlad prši...	Roke pnejo se v praznine,
Trudne, trudne so oči —	srce drami si	spomine.
Kdo si, ki veliš mi bdeti?
Da Te mogel bi uzreti!
Tiho bi se zgovorila, spet bi duša mirna bila.
Miran Jarc.
Poet.
s
Čudno je življenje naše,	Fraz politik si nabira
vsak	po svojem zanj skrbi;	in če Bog mu dar je	dal,
eden	prazni vinske čaše,	da človeštvu red razdira,
drug	v brezdelju se redi.	mu naraste kapital.
A poet? V bodočnost gleda, nad krivico bič vihti, a v plačilo grenka beda spremlja ga do konca dni.
Fr. Ločniškar.
Zimska.
Sneg naletava, narava molči — mrtvo je vse hrepenenje; raj se zaprl je in prišla je smrt, z ledom odela življenje.
Kakor iz brona ulita molče v dolgi aleji drevesa; legle v srce so mi težke megh*: težka me slutnja pretresa.
Albert Širok.
Detinsko blagovestje.
Legenda. Spisal Venceslav Bele.
Detinske pesmice.
Bogec naš nam snežek bel stelje kakor mehko volno, sivo meglo kot pepel sipa, da je vse je polno; trese toče — ropotače kot sladkorčke na kolače; lije uežek kot solzice,
kot solzice — bisernice; pisano on mavrico nam razpenja na nebo, pne jo deci na radost: mavrica je zlati most, zlati, božji most zares, vodi z zemlie do nebes.
Povriskuje stara gora, ki je same sreče nora.
Kakor oven skokonog poskakuje hrib okrog.
Kakor jagnje vrtoglavo
Se smehljajo vse livade: solnčece imajo rade.
Reke oberoč ploskajo, kolikor moči imajo.
Morski pojejo valovi in z valovi vsi vetrovi:
pleše grič na levo - pravo.
»Bog je dober, Bog je zlat, vsako stvarco ima rad!«
HI.
Vrabček najde hišico,	Moje čisto srčece
grlička najde gnezdečko,	pa išče Tvoje lopice,
mladičke čuvata lepo.	ker le pri Tebi srečno	je.
En dan pri Tebi bivati je več kot tisoč drugih dni sred vseh lepot in radosti.
v
Pod Čavnom.
Misli.
V skalah pod Čavnom je vstalo življenje: v halji zeleni že vriska in poje.
V brajdi povezal kmet trle je svoje: radost mu vnelo je zgodnje zelenje.
Čaven ponosni se s čelom ledenim smeje in z burjo na tihem igra se — Rada, kmet, zneseta menda oba se v noči tihotni nad popjem zelenim!
Peter Butkovič.
Preko hribov in poljan misli so zakoprnele...
Skozi nočni pajčolan so nevidne poletele —
daleč nad otožni Kras, se v dolino poglobile, ljubljeno domačo vas s hrepenenjem poljubile...
Aleksandra Hrastovska.
zn NAŠE mLtftE
Nevoščljivi zdravnik.
Bolgarska pravljica.
Nekoč je živel car, ki je imel zdravnika; ta je bil zelo učen, a tudi zelo nevoščljiv in ni imel niti služabnika, da bi se ta česa ne navadil od njega. Živel pa je zvit deček, ki se je napravil mutastega in šel po svetu, da bi poizkusil srečo, tako je "rišel tudi k zdravniku. Ko je ta videl, da j deček mutast, je dejal sam pri sebi: »Ej, to je služabnik zame, če tudi se nauči moje umetnosti, je ne bo mogel uporabiti, ker je mutast«. In obdržal ga je pri sebi.
Deček je bil sedem let pri njem in nihče ni opazil, da more govoriti. Zdravnik ni nobene stvari skrival pred njim, tako da je postal učen kot zdravnik in skoraj še bolj.
Car pa je imel hčer, ki jo je že dolgo mučil glavobol. Car je ukazal zdravniku, naj poizkusi vse, da jo ozdravi. Zdravnik pa je dejal carju: »Veličanstvo! Njena bolezen je zelo nevarna; samo še eno sredstvo imam, s katerim lahko poizkusim; toda to je strašno; lahko jo tudi umori. Zato mi daj pisano in podpisano, da mi ne napraviš nič hudega, če — kar Bog varuj
—	umrje tvoja hči«. Car pa je vprašal svojo hčer, ki mu je odgovorila: »Naj živim ali naj umrjem, teh bolečin n:i ni mogoče več prenašati«.
Car je dal zdravniku dovoljenje; ta se je zaprl s carjem in njegovo hčerko v sobo in je vzel s seboj vse, kar je rabil, dečku pa ni pustil, da bi gledal in se naučil še to, zakaj to je bila bolezen posebne vrste. Deček, ki je srčno želel, da bi se naučil še to, ni hotel odjenjati. Zlezel je na tihem pod streho in zvrtal v pod tako veliko luknjo, da je lahko videl, kaj dela zdravnik. Ta je položil carjevo hčer na mizo, jo trdno privezal, da se ni mogla ganiti, jo omamil, nato ji je preklal glavo in odprl čelo. In kaj je videl? Hrošča, ki se je bil z nogami zaril v možgane. Zdravnik je vzel klešče, da bi ga odtrgal, toda ko ga je hotel prijeti, je zaslišal glas od stropa: »Za božjo voljo, čuj me! Ne potegni hrošča z kleščami, da ne bo raztrgal možganov in bi deklica umrla. Segrej iglo in ga zbodi od zadaj, da jo bo sam izpustil in odpadel, ne da bi ranil možgan«. Zdrav-
nik je videl, da je res tako boljše in je storil, kot mu je velel glas od stropa. Nato je nežno zaprl dekličjo glavo in jo povezal. Deklica se je prebudila in čutila, da se počuti bolje kot poprej. Ko je ozdravela, je poklical car zdravnika in mu je dejal: »Kaj hočeš, da ti dam, ko si mi ozdravel hčer?« Zdravnik mu je odgovoril:	»Ho-
čem. da umoriš mojega učenca«.
Ko je car to slišal, se je zavzel in dejal:	»Zahtevaj	kaj	drugega, samo tega
ne«. Zdravnik ni hotel drugega. Deček pa je dejal carju: »Veličanstvo, vidim, da mi nočeš storiti hudega, in da imaš usmiljenje z menoj; toda zdravnik noče drugače, kot da jaz umrem. Toda zapovej mu, da naj me on zastrupi in če ne umrem tistega dne, da potem jaz pripravim strup za njega, in videli bomo, če se bo znal rešiti tako kot jaz«.
Car je bil s tem zadovoljen, prvič, ker ni hotel, da bi deček umrl, in drugič, ker se mu je zdelo najlože, da izbere njega za zdravnika. Zaukazal je, in drugi dan je prinesel zdravnik najmočnejšega strupa in ga je dal dečku pred carjevimi očmi. Deček pa je vprašal zdravnika: »Koliko ur še bom živel, ko izpijem strup?« Ta je odgovoril: »Sedem ur«. Deček pa, ki je preje popil neko tekočino proti strupu, je popil strup in odšel iz sobe. Čez sedem ur je stopil zopet čil in zdrav pred carja in dejal: »Zdaj sem jaz na vrsti, da pripravim strup za svojega mojstra, toda prosim te, Veličanstvo, okliči na trgu, da ne sme tri dni in tri noči nihče iz hiše, tako dolgo kot bom jaz kuhal strup, zakaj že vsled njegovega dima padajo ptice mrtve na zemljo«. Na te besede sta odšla car in zdravnik.
Na četrti dan se je zopet prikazal pred ;.arjem, nalil pred njegovimi očmi v steklenico nekoliko vode in jo zapečatil. Nato je dejal carju, naj pokliče zdravnika. Ko je ta prišel, mu je dal steklenico. Zdravnik ga je vprašal:	»Koliko	ur	še
bom živel, ko to izpijem?« Deček mu je odgovoril: »Kakor hitro boš vzel steklenico v roko, boš umrl«. In res, ko jo je zdravnik zgrabil, je padel mrtev na tla.
Iz naše književnosti.
Izidor Cankar: »Obiski".
Obiski pri umetnikin pri nas niso bili v navadi in je ta knjiga e l'.;« svoje vrst v našem leposlovju; z?to je drag c ceri a in tem dragocenejša, ker jo je spisal pisatelj -- umetnostni zgodovinar, ki ni brskal po senzacijah umetnikovega življenja, katere prijetno mičejo navadnega čitatelja — ta greh navadno delajo obiskovalci umetnikov drugje — ampak sta mu bila sve1a umetnost in umetnik: hotel je prodreti samo v skrivnost njegovega .ustvarjanja in mišljenja. Knjiga bo svojo pravo vrednost od dne do dne šele dobivala, na njo se bedo naslanjali in sklicevali pozneje vsi literarni zgodovinarji; beseda, ki je zapisana v nji ni ugibanje, ampak je živa, pregledana in potrjena od po večini še živečih umetnikov in stoji nespodpitna. Sijajno opremljena knjiga prinaša obiske pri dvanajstih slovenskih umetnikih vseh umet-
nostnih panog in sicer pri Ivanu Cankarju, Francetu Finžgarju, Antonu Foersterju, Rihardu Jakopiču, Matiji Jami, Gojmiru Kreku, Antonu Lajovicu, Ksaverju Mešku, Siivinu Sardenku, Ivanu Tavčarju, Antonu Verovšeku in Otonu Zupančiču. Vsak obisk ima nekak novelističen okvir, da se knjiga ne bere kot suhoparna znanstvena raž prava; v preludiju nam opiše plastično umetnika kakršen je, kako živi in sianu-je, v par stavkih označi njegov značaj. - -Kako lepo je karakteriziran Ivan Cankar kri človek! Ravno tak je bil. — Vsi ;! /Obiski« so Diii že izšli v »Dom in svetu -u.zen onih dveh pri Ivanu Tavčarju in Antonu Lajovicu, ki sta novejša in nimata novelističnega okvirja. Ker je knjiga draga in jo bo radi razmer redko kdo izmed nas mogel nabaviti, podajemo par izvlečkov iz omenjenih dveh obiskov. F. B.
Iz obiska pri Antonu Lajovicu.
»Kolikor imam sedaj pregleda, so pi i nas imena prihodnjosti: Ravnik, Kogoj, Škerjanec. Obžalujem, da Janko Ravnik ni študiral kompozicije; vsled tega sc mu včasi pripetijo tehnične nerodnosti, kate-‘ rili bi se sicer z lahkoto ognil, ki pa le po nepotrebnem kvarijo vtis njegovih del. Za njegov gotovo individuelni talent je zelo karakteristična ona njegova pesem pr-venka »Vasovalec«, ki so jo prinesli Novi Akordi. Kakor ta pesem, tako je tudi njegovo najnovejše delo »Segvidile« po Župančičevem tekstu zame kot žamet.
V	nasprotju z Ravnikom je Marij Kogoj študiral na Dunaju. Ali slučaj ga je zanesel k Arnoldu Schonbergu, Židu, ki po mojih mislih neprimerno bolje govori in teoretizira, kakor pa komponira, in ta se mi zdi, da je Kogoju V muzikalnem pogledu le malo koristil, ga preje celo zmedel. Preden je šel Kogoj študirat, je napravil razne stvari, ki so človeka jako veselile, zakaj Kogojev talent je bil iz njih prav očiten. Ko sem pa videl nekaj Kogojevih klavirskih skladeb, menda so iz zadnjega časa, so take, da so meni manj všeč. Zmo-
žen bi bil Kogoj česa boljšega. Ne dvomim, da najde svojo individuelno pot.
Zvezda naših prihodnjih dni, to je Lucijan Marija Škerjanc. Ce bo prihodnjost njegova držala, kar začetek obljublja, mislim, da bo to naša največja glasbena potenca, kar nam jih je usoda do sedaj naklonila. Ce sklepam po njegovih dosedanjih stvareh, bo on tisti, ki bo na:x.o ^ja^bo uvedel in proslavil po svetu.«
»Zakaj Slovenci takorekoč še nimamo opere? Kaj bi bilo treba storiti, da se naše gledališče razvije?«
»Odgovoril bi z vprašanjem, zakaj Slovenci takorekoč še nimamo drame? Ne preziram tega, da sta tradicija m niv6 gledališkega življenja neka premisa za razvoj domače dramatične produkcije. Ali glavni vzrok se mi vseeno zdi ta, da se nam do sedaj še ni rodil dramatik in operni komponist, oziroma, da se nam vsaj še ni pokazal. Zdi se mi namreč, da kdor je rojen za dramatiko ali za opernega komponista, ga koj njegovi začetniški poizkusi vodijo naravnost k dramatiki, ki ga poslej tudi stalno drži v svojem objemu <
Iz obiska pri dr. Antonu Tavčarju.
»Kaj ste tedaj kot pisatelj hjteli?«
»Na to vprašanje mi je težko odgovoriti. Pisati sem hotel povesti in novele, ne da bi imel pri tem kak poseben namen. — Ker me javno mnenje ni v stran potiskalo, kakor na pr. pokojnega Kodra, sem polagoma zagazil v nekako samoljubje, da moji spisi morda le niso brez vsake cene; če so pa v resnici kaj koristili, je drugo vprašanje. Silila je vmes seve tudi politika. Ker je bil tiste dni moderen »liberalizem«, kakor je danes mode; en > socijali-zem«, hotel sem v svojih spisih zastopati prvega, čemur se ni čuditi. Tudi opozicija proti konservativnemu naziranju je živela v meni. To naziranje — njega giavin zastopnik je bil tiste dni moj rojak, Barbaričev gospod, pokojni Luka Jeran — je s posebno jezo preganjalo takozvano »polt-nost« v literaturi. Šlo je tako daL;., da je vt-e, kar se je pisalo o ljubezni, spadalo in d poltnost. — Zaljubljene poveoii niso bile všeč Jeranu in njegovim somišljenikom, zato smo jih z vnemo pisali — ali pa irsarili, kakor se že ravno iio.vte izraziti. — Tiste čase sem zahajal k svojemu stricu Antonu Tavčarju, ki je bil župnik v kraju, ki je eden najlepših n;1 Sloven skem; na Raki. Tja sem zahajal kot »fa-rovški študent« celo gimnazijo in vsa leta, ko sem se učil na univerzi. Posebno zanimiv je bil čas, ko jc bil kaplan pri mojem stricu pokojni župnik Žgur. Pri mizi smo se neprestano pričkali: jaz sem bil Mladoslovenec, onadva sta bila Staroslovenca. Živeli smo v največjem političnem in tudi literarnem prepiru: onadva sta trgala moje spise, jaz pa sem v proroškem duhu oznanjeval, kako bo liberalna ideja pretresla vso Slovenijo ter prišla do končne zmage. Vzlic temu pa eden brez drugega živeti nismo mogli, in udi ko rečem, da m; je ohranil stric ljubezen, Žgur pa prijateljstvo do zadnjega dneva življenja. Takrat je pisal Žgur »Šmarnice«, in smelo trdim, da sem polovico teh »Šmarnic« s pisal jaz, dasi sem ravno v tisti dobi pisal svojo povest »Otok in Struga«, katera edina je bila spisana na krasni Raki. En čas sem pisal »Strugo«, en čas »Šmarnice«, kar bo le malokdo verieti hotel m iz česar bo marsikdo sklepal, da »stari Tavčar nikdar značaja ni imel«. Bil sem romantik, in zatorej se še danes ne morem ločiti od tiste visoke poezije, ki je - zame vsaj —- vsek-dar v zvezi z božjo službo po katoliških cerkvah!«
»Kako da ste jeli zadnji čas slovstveno tako mnogo delati?«
»Skoraj bi odgovoril, da so me k temu prisilili več al manj politični nagibi. V stranki, kateri pripadam — tukaj pač ne izdam nikake tajnosti, ker jc stvar notorična — se je ločitev »starinov« in »mla-dinov« izvedla tako ostro, kakor ne v nobeni drugi stranki. »Stari« prepočasi umiramo, »mladi« pa prehitro rastejo. Ti zadnji so prepričani, da so »starini« samo še škodljivci in da je prva naloga stranke, da se iztrebijo iz nje. Tudi je razširjeno mnenje, da smo stari ljudje podobni rastlini, ki se je posušila na pašniku, in si •er od korenine do vršička. »Starini« pa zopet zastopamo mnenje, da »mladi« ničesar ne vedo, da se vtikajo v stvari, o katerih nimajo pojma, in da morajo stati pod gotovim nadzorstvom. Krivda je brez dvojbe na obeh straneh, ali na obeh straneh se bodo prepričali, da bo treba kompromisa, ker n ibena stranka brez izkušenih starejših mož in brez ognjevite mladosti obstojati ne more. Ali vse to ne spada sem, vendar pa »mladinov« in »starinov« tudi tukaj nisem mogel prezreti. — Ko je prišel »Ljubljanski Zvon« v druge roke, se mi je prineslo na uho, da na moje sodelovanje več re računijo, ker sem v slovs' popolnoma onemogel — to se pravi: še bolj, nego v politiki. Moja samoljubna zavest pa je, da take reči silno nerad poslušam. Zatorej som spisal »Cvetje v jeseni«, se la.t pa pišem »Visoško kroniko«. Po »Cvetju v jeseni« sem nekaj počival, pa so me zopet razdražili. V tem slučaju ne politični moji somišljeniki, temveč pripadnik Slovenske ljudske stranke. Nekaj mesecev je naše slovstvo posebno čvrsto poganjalo tako-zvane »misli«, oziroma »aforizme«. V »Dom in Svetu« čitam nekega dne '-aforizme« g. dr. Preglja, ki ga osebno nepoznani. Priobčil je svoje »misli«, in med drugimi je priobčil tudi to »misel«, da »naj ga Bog obvaruje, če je enkrat dosegel petdeseto leto svojega življenja, da bi še kaj pisal ali pisaril«. Ta »misel« me je zopet podkurila -- in par dni pozneje sem že začel pisati ali pisariti »Visoško kroniko«. Z g. dr. Pregljem se morda ne bova prepirala: če bo moj spis potrdil resnico njegove slovstvene dogme, mu to gotovo ne bo v škodo; če ne, sodim o g. profesorju, da radi tega tudi ne postane nesrečen, ker vsako pravilo dopušča to ali ono izjemo!«
Ta m QNQ
Književnost in umetnost
Vesti.
Novi mladinski list. Kje je oni čas, ko smo dobili Slovenci mladinski list »Vrtec«, ki ga je pozneje dobil v roke Kržič in mu pridružil še »Angelčka«, zdaj urejuje oba župnik Vole. Celo od ustanovitve »Zvončka«, ki ga urejuje Engelbert (jangi, je že preteklo precej let. Mnogo so vsi ti listi pomenili v vzgoji naše mladine in deloma še pomenijo, dasi so se z umetniškega stališča dvigali ali padali, kakor je pač nanesel čas. Danes so razmere prisilile primorsko učiteljstvo, da je pričelo izdajati svoj mladinski list: pomanjkanje šolskih knjig in mladinskih spisov ter zaprtje proti našemu kulturnemu središču. Prva številka »Novega roda« ni poizkus, to je že dovršeno delo po vnanjosti in po vsebini. Mislim, da ne pretiravam, če trdim, da ni imel še noben slovenski mladinski Hst tako prikupne in umetniškemu okusu odgovarjajoče opreme kot ravno ta. Slikar Bucik je stopil to pot pred našo javnost z delom, ki mu zagotavlja ime; uredništvo pa je pokazalo, da je zmožno težke in odgovorne naloge v polni meri. Imena sotrudnikov pričajo, da bo list dober tudi zanaprej.
Pospeševanje mladinske književnosti. Pover-jtništvo za uk in bogočastje je svojčas dovolilo 10.000 K za razpis nagrad za najboljše mladinske spise domoljubne vsebine. Zdaj so določili ravno toliko kron za ilustracije k tem knjigam. Razpis bo v kratkem objavljen.
Ljubljanska gledališča. V ljubljanski drami so zadnje čase igrali Alojzija Kraigherja »Školjko«, ki od kritike ni bila toplo sprejeta. — Na reper-toirju je tudi po Diekensu dramatizirana božična Pripovedka »Cvrček za pečjo-; dalje Shakespea-rejev »Sen kresne noči«, dobro uprizorjen, sijajno Preveden (od Zupančiča). — V operi so peli »Vesele žene windsorske« (O. Nicolai), »Fra Diavolo« (Auber), »Tosca« (G. Puccini), in »Rigoletto« (Verdi). — »Ljudski oder« je uprizoril Gogoljevo »ženitev« in Robert Bracca; »On, ona, 011«.
»Naša deca« se imenuje srbo-hrvatski mladinski list, ki izhaja v Belgradu v latinici in v cirilici. Izhaja enkrat na mesec v lepih barvanih slikah in stane 1 dinar številka. Urejuje ga J člena Zrnič. — la bogato in z živimi barvami ilustrovani list pove jugoslovanski deci mnogo zabavnega in poučnega, prinaša pesmi, pripovedke in povestice Poleg šaljivih iger, zagonetk, smešnic in drugih Poučnih sestavkov. List izhaja na 16. precej velikih straneh z bogato vsebino.
Stoletnica rojstva Blaža Kocena. Kdo ne pozna Fr. Močnika, znanega matematika, kdo, ki je trgal po šolskih klopeh hlače, se tudi ne spominja, da se je učil zemljepisa iz Kocenovega atlanta. Kocen je bil tedaj velik zemljepisec, oba imenovana moža pa sta močno vplivala na razvoj srednje-g.i šolstva v srednji Evropi. Blaž Kocen je bil rojen 24. januarja 1821. v vasi Hotunje v ponikovski fari, v kateri je bil rojen par desetletij poprej Slomšek. Učil se je v Celju, v Gradcu, bogoslovje je dovršil v Celovcu, pri svetem Andražu ]e bil posvečen za duhovnika. Pet let io bil kaplan, nato
namestni učitelj na celjski gimnaziji, napravil je na Dunaju izpit iz fizike in prirodopisa in prišel na ljubljansko gimnazijo. Od 1. 1JS55. dalje je bil na goriški gimnaziji; bil je bolehen: pozneje je prišel v Olomuc. Nazadnje ga je ob dopustu na Dunaju dobitela smrt 1. 1871. Najznamenitejše njegovo delo je atlant, ki je kmalu izpodrinil iz šol vsa druga podobna dela; ta učna knjiga je doživela nad 30 izdaj. Nekoliko popravljen je še danes v rabi.
—	Kocenovo ime ostane na častnem mestu med našimi kulturnimi delavci.
Umrli so: narodni starosta Luka Svetec, slovenski skladatelj Josip Ipavic in pedagogični pisatelj Davorin Trstenjak. Več v prihodnji številki.
4S
Drobiž.
REVOLUCI JON ARNI POJAVI V RUSKI LITERATURI.
Gotovo je ni literature, ki bi bila tako prepojena z revolucionarnim duhom, kakor je ruska. Vsi močni pojavi javnega življenja segajo vedno tudi v razvoj literature in najdejo tu pogosto najmogočnejši odsev. Ni čuda, da je bivša reakcionarna, caristična Rusija s svojimi vnebovpijočimi giehi korupcije vzbujala posebno v dušah prosvet-Ijcncev grenka čustva, ki so našla izraz v njihovih umotvorih.
Take sledove najdemo po vrsti pri najboljših pesnikih in pisateljih. Spomnimo se le na dela Tolstega, Dostojevskega, Gogolja, Puškina, Lermontova, Gorkega.
Takratna stroga cenzura mnogo takih spisov ni pustila priobčiti, da bi se narod od svojih najboljših mož ne »pohujšal«. Izhajali so zato v inozemstvu.
Prišla mi je že pred vojno v roke drobna knjiga takih »izgnanih« umotvorov. Naslov ji je bil »Revolucijonija stihotvorenija Puškina, Lermontova in drugih« in je bila tiskana v Lipskem, nekaj let pred svetovno vojno. V ujej je bilo kakih 20 revolucionarnih pesmi, ki si jih zastonj iskal v celotnih, v Rusiji izhajajočih zbirkah dotičnih avtorjev.
V	spominu ini je ostala iz te knjižice pesem Lermontova, ki nas bo zlasti danes zanimala, če pomislimo, kako se je izvršil preobrat v tej državi. Knjigo sem v vojni izgubil, a spominjam se vsebine pesmi, ki bi bila sledeča: Nastane leto, Rusiji črno leto, ko izgubi car krono. Gorela bodo mesta in vasi in hrana mnogih bode smrt in kri. .lok vdov, starčkov in sirot bo segal do neba in nikogar ne bo, ki bi jih ščitil. Takrat se pojavi močni č 1 o v e k in ti, narod, boš razumel, čemu ima v rokah jekleni damascenski nož... —
Zal,	da	se še do danes	ni pojavil	»močni človek«, ki	bi	ustavil bratomorno klanje	nesrečnega
naroda.	Fr.	Ločniškar.
Narodno	blago___________
K narodni pesmi »Od pobožnega starčka« v
1. štev. Mladike str. 16. opozarjam, da imamo hu-dojužensko varianto te pesmi objavljeno v I. zvezku Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmi str. 390. pod štev. 304. in pod naslovom »Starčkova smrt«. Pesem je zapisal g. Janez Kokošar. Tej pesmi je pripisana opazka:	»Pesein se, kakor
sploji vse pesmi, katere govore o smrti, poje navadno, kada,r »vahtajo« (bde pri mrliču)«. — Dobro ie, da smo dobili k tej pesmi, katera je bila osamljena v Štrekljevi zbirki, sedaj podinelško inačico, ki je v besedilu nekoliko spremenjena. —
Spominjam se, da je 1 1912. približno tako umrl »pobožni starček«, dobri in blagi mož, v celi občini zelo ugledni A. Bavcon iz Ravni nad Črničami. Ker je bil o binkoštnih praznikih v Črničah sam g. dekan 1. Murovec doma, se je ta pobožni mož pripeljal v Črniče k spovedi in sv. obhajilu, da ne bi trebalo dekanu hoditi na Ravne in vzel od njega slovo za — smrt, — ko je prišel domov, je vse sam uredil, preoblekel se, legel in kmalu na to umrl. Bil je še mož stare kmetiške slovenske korenine. Njegov zgled in pa narodna pesem nam pričata, da so naši dedje nekdaj vse drugače umirali, kot umirajo danes njihovi potomci. —
Glede napevov k našim narodnim pesmim, posebno iz Tolminskega, je pa gotovo merodajna avktoriteta preč. g. Iv. Kokošar, župnik na Grahovem: on ima največ tega gradiva.
V. Bele.
KOLEDNICA.
(2aga.)
Solnce že rajža za gore, kjer zlata zarja venkaj gre:
Marija je rodila ") nam Jezusa!
Ko na to goro pridemo,
Marijo gori najdemo.
V	nej roki drži Jezusa, v tej drugi drzi sveti križ.
Noj k tirno lito noviino,**) noj h timu rojstvo božjemo.
Marija trga rožice,
Marija trga rožice.
To niso, niso rožice, to so nebeške device.
Marija trga nagelne,
Marija trga nagelne.
To niso, niso nagelni, to so nebeški angelci.
Marija spleta krancelne,
Marija spleta krancelne.
Devicam jih bo šenkala, devicam jih bo šenkala.
Device krancel nosijo,
Marijo gnade prosijo.
Marija trga rožmarin,
Marija trga rožmarin.
To ni nobeden rožmarin, to je Marije D’vice sin,
Marija je rodila nam Jezusa!
Noj h tirno leto noviino, noj li timo rojstvo Božjemo:
Marija je rodila nam Jezusa!
") Se ponovi za vsakima dvema verzoma.
**) Se ponavlja za vsako četrto vrstico.
Zbral Alojz Filipič.
II
Vsebina tretje številke:
LEPOSLOVNI ČLANKI:
V	a 111 p i r. Povest. Spisal dr. Fr. Detela. (Dalje.)
Skrivnostni domovi. Spisal Andr. Čebokli.
»Soča voda je šumela...« Odlomek iz povesti goriške polpreteklosti. Spisal dr. Joža Lovrenčič. (Konec.)
Cvetličarka. Spisala Matilda Serao. Prevedel Ivan Gruden.
poučni Članki :
Giovanni S e g a n t i n i. Spisal Alojzij Res.
PESMI:
Njen grob. (Ksaver Meško.) Biserna rosa. (Zmaj Jova Jovanovič — Alojzij Gradnik.)
Gluhe noči. (Miran Jarc.)
Poet. (Franc Ločniškar.)
Zimska. (Albert Širok.)
Pod Čavnom. (Peter Butkovič.) Misli. (Aleksandra Hrastovska.)
PESNITVE:
Detinsko blagovestje. Legenda. Venceslav Bele. (Dalje.)
ZA NAŠE MALČKE:
Nevoščljivi zdravnik. (Bolgarska pravljica.)
IZ NAŠE KNJIŽEVNOSTI:
Izidor Cankar: »Obiski«. (F. B.) Iz obiska pri Antonu Lajovicu. Iz obiska pri dr. Ivanu Tavčarju.
TO IN ONO:
Književnost in umetnost: Novi mladinski list; Pospeševanje mladinske književnosti; Ljubljanska gledališča; »Naša deca«.
Vesti: Stoletnica Blaža Kocena. Drobiž: Revolucijonarni pojavi v ruski literaturi. (Fr. Ločniškar.)
Narodno blago:	K	narodni	pesmi.
(V. Bele.) Kolednica. (Pred. Alojzij Filipič.)
Slike: G. Segantini: Ave Marija. (Priloga.) G. Segantini: Lastni portret. G. Segantini: Pri oranju. Blaž Kocen.
MLADIKA izhaja dne 15. in 30. vsakega meseca. Izdaja jo Katoliško Tiskovno Društvo v Gorici. Stane na leto 16 L, pol' leta 8 L, četrtletno 4 L. Denar se pošlje naprej. Posamezne številke po 1 L. Tiska jo Narodna Tiskarna v Gorici. — Odgovorni urednik je Anton Sfiligoj.
Listnica uprave. Z današnjo številko smo ustavili list vsem onim naročnikom, ki niso pravočasno poravnali naročnine, a tudi niso lista vrnili. Naj nam oni, ki mislijo list naročiti, a so na naročnino samo pozabili, oproste. To ni stvar nezaupanja, ampak si moramo priti na jasno, kdo je naš naročnik in na koga ne moremo več računati. Kdor to poravnal naročnino, bo prejel to številko takoj. — Širite list med prijatelji in znanci. Novim naročnikom še vedno lahko ustrežemo s prvo in drugo številko.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Gosp. K. J. v V.: Nekatere stvari se Vam zde preveč zagonetne, nerazumljive, pravite? Vi ste jih težko razumeli? No, ali razumeli ste jih vendar in to je dosti. Gotovo se Vam bodo zdeli tudi »Skrivnostni domovi«, ki so v ti številki preza-gonetni in je vendar čisto jasna v njih
ena resnica, da so med vojno zapirali pohabljence, da bi ljudje ne občutili groze in teže vojne tako živo. Glavno jedro te črtice pa je, da človeku ni mogoče jemati in zapirati onega, kar mu je že od vekov dodeljeno od Boga, kar nosi v svoji krvi in v svojem srcu: namreč solnca, svetlobe, pomladi, vstajenja in — svobode. To si zapomnite: svobode! Naj nam zaprejo in zapečatijo vrata z devetimi zapahi, silen klic svobode nam jih bo odprl, hrepenenje po nji ne umrje nikdar. — Morda bo kdo drugi našel še katero zlato misel v imenovanem spisu.
Dar.	_____
Na svatbi Alojzija Repič in Frančiške Kobal iz Sanabora, Col pri Vipavi, zbrani svatje zbrali za tiskovni sklad Mladike 64 lir. Da bi bilo srečno!
V Gorici, dne 15. februarja 1931. PoStno tekoči račun St. 50.
Listi.
Naši zapiski imajo v 1. številki tole vsebino: Dr. Dragotin Lončar: Slovenci in jugoslovanstvo.
—	Dr. Fr. Veber: Materializem. — Dr. A. Serko: Naše medicinske fakultete. — Dr. K. OzVald: Za vodilo. — J. S. Machar: Ovidijeva molitev. — Pregled:	Politika, Literatura, Kultura, Revije,
Razno.— Uredniki: Dr. Lončar, Fran Erjavec in Albin Prepeluh. Izdaja Slov. Soc. Matica v Ljubljani.
Jadranka, št. 1. prinaša tole vsebino:	Naša
svrha. (Uredništvo.) — Razglednice. (M. Gregoričeva.) — Rodnemu jeziku. (Gracijanova.) — Vzgojne dolžnosti. (Vzgojiteljica.) Zamet. (M. Ste-pančičeva.) — Posnemajmo dobre nauke. (Rodo-ljubka.) Resignacija. (Italska Slovenka.) Izhaja Ikrat na mesec. Celoletno stane 10 L.
Novi rod, list za mladino, prinaša tole vsebino: V svet! — C. Golar: Burja. (Pesem.) — France Bevk: Snežec. (Pesem.) Igo Gruden: Uspavanka. (Pesem.) — C. Golar: Kako so trije bratje skuhali kašo. (Ruska pravljica.) — France Bevk: Cpica in sake. — S. Rutar — M. Simonov: Lon-gcbardi in Slovenci v naši deželi. — Karel Širok: Na semnju. (Pesem.) — Slika. — VI. Levstik: Miškina kamrica. (Ruska narodna pripovedka.) C. Golar: Lepa Vida. (Pesem.) Fr. Ločniškar: Povodenj. — J. Ribičič: Mati. — Pouk in zabava. — Kotiček malih. — Stane 12 L na leto. Izhaja 1. vsakega meseca.
Plamen št. 1. ima tole vsebino: Citateljeni in Sotrudnikom! Ivan Zorec: Zmote in konec gospodične Pavle. — Otokar RybaF: Opcijska pravica. — Rado Murnik:	Slovenska bole-
zen. — I. Š. Orel: Pasti in zanke. (Kriminalni roman.) Dr. Dinko Puc: Naša država. Peterlin Petruška: Na gozdni poti. (Pesem.) Dr. Jos. Srebrnič. Biskup dr. Anton Mahnič. — Peterlin •'etruška: Iz dnevnika deklice. (Pesem.) Marija Kmetova: Intermezzo. — Peterlin Petruška: Doi-£i in pusti so dnevi... — Dr. Vekoslav Fornazarič: Organizacija narodno-obrambnega dela. — Inserati.
Maska, gledališka revija v Ljubljani ima v 7 številki tole vsebino: Tehnika ekspresijonistične drame. (Stane Melihar.) Lepa maska. (Emil Na-vinšek.) Ekspresijonizem na odru. (Manfred Schneider.) Nova doba zahteva novo oiijentacijo. (Stane Melihar.) Vprašanje ravnatelja kr.iljeve opere v Ljubljani. (Milivoj E. Lajovic.) Sinfonični koncert orkestr. dr. »Glasbene Matice-. (Mi.) — Mirko Karolija: Zidanje Skadra. (Angelo Cerkvenik). Pogovori. (Angelo Cerkvenik.) Vestnik. —
»Vidov dan«, list za kulturno orijenladjo iu-Koslov. napredne akad. mladine, začne izhajati vlakih 14 dni v Ljubljani.
»Njiva«, se imenuje revija za gospodarstvo, P litiko, prosveto in javno življenje je začela izhajati v Ljubljani z dnem 1. februarja. Urednik je dr. Vladimir Knaflič.
Goriška zveza gospodarskih zadrug in društev v Gorici
registrovana zadruga z omejeno zavezo
v Gorici, Corso Verdi 32,
I.	nadstr.,
uraduje vsak delavnik od 8. do 14 t stranke se sprejemajo le do poldneva«
šiižsšSižs VongoriH I Hipci!
Oglejte si obnovljeno zalogo rav* nokar došlega različnega pohištva pri
ANTON BREŠČAKU
GORICA - Via CARDUCCI - GORICA
Andrej Mavrič, trgovec v
Gorici, Gosposka ulica 11 (Via Carducci), se najtopleje priporoča slav. občinstvu v mestu in na deželi, posebno pa preč. duhovščini, za obila naročila, katere izvršuje točno in po znižanih cenah. — — —
Knjigarna Hat. Tisk. Društva
priporoča
veliko izbero najnovejših slovertskih lepo* slovnih in molitvenih knjig.
Zaloga rožnih vencev, svetinj, nabožnih podob, ter podobic.
Pisarniške potrebščine.
Izvršijo se po naročilu naročila knjig iz Dunaja in Nemčije.
Dogodki v podobi.
NIKOLA PASIČ.
predsednik jugoslovanskega ministrstva, je eden najstarejših in najizkušenejših jugoslovanskih politikov, ki je bil svoje-časno vodja radikalne srbske stranke, bil je preganjan in zaprt. On je stal tudi ob
začetku vojne in v najtežjih dneh Srbije na krmilu države; danes, ko se je izpolnila njegova želja, da so vsi oni, ki spadajo skupaj pod eno skupno vlado in se je zbrala konstituanta, je zopet on na čelu vlade, da izpelje eno najtežjih nalog v politični zgodovini Jugoslovanov.
BRIAND
je predsednik nove francoske vlade, ki se je sestavila po precejšnjih težkočah. Ta mož je znan francoski politik, energičen, kot tak na svojem mestu. Clemenceau, stari »tiger", ki je vodil francoski narod
ob koncu vojne pa menda lovi danes v Afriki tigre. Ena stvar je, ki se na svetu vedno ponavlja; slavni politiki in vojskovodje se tedaj, ko zapuste svoje delo, posvetijo lovu ali pa pisanju — spominov. Za človeštvo je bolj koristno prvo, drugo ljudi le mori.
BETHMANN HOLLWEG.
Umrl je znani nemški kanclcr Beth-mann Holhveg, ki je bil ob začetku svetovne vojne desna roka cesarja Wiljema in precej sokriv, da je pričelo klanje, ki je
vrglo človeštvo v najhujšo bedo. katere posledice se kažejo še dandanes. Ta nekdaj toli oboževani državnik pa je zdaj umrl zapuščen v neki vasi; za njegovim pogrebom je šlo samo nekaj njegovih ožjih prijateljev.
Nove knjige.
UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI
je založila Fran Levstik: Izbrani spisi za mladino. Priredila: Fran Erjavec in Pavel Flerč. Z risbami okrasil Anton Koželj. V Ljubljani 1921. Natisnila učiteljska tiskarna. — Izšli bodo še diugi naši pisatelji, izbrani za mladino in opremljeni z ilustracijami.
SLOV. KRŠC. SOCIALNA ZVEZA
v Ljubljani je izdala prvi zvezek zbirke ljudskih iger »Ljudski oder« in sicer Lovski tat, po Gerstackerju priredil Fr. Seljak in Erazem Predjamski, spisal V. S. — Igri bosta priročni za naše večje odre. Staneta 2 dinarja 50 para.
UPRAVA NARODNEGA GLEDALIŠČA
v Ljubljani je izdala kot prvi zvezek gledališke knjižnice pod uredništvom Friderika Juvančiča Gogoljevega Revizorja, komedijo v petih dejanjih, ki jo je izborno preložil Ivan Prijatelj, Igra ima predgovor in pisateljevo sliko s par lastnoročnimi risbami na koncu. Oprema knjige je izvrstna.
NEMŠKE KNJIGE.
Spomini na Bocklina, so izšli v Lipskem, spi* sani od raznih mož, ki so bili o tesnem stiku stem slikarjem. Knjigo je uredil dr. Bernhard Wyss. — Marx kot mislec, od Maksa Adlerja; knjiga je bila svojčas sprejeta s senzacijo, a je bila pošla, je danes izšla v popravljeni in pomnoženi Izdaji na Dunaju. — Maksim Gorki: Spomini na Tolstoja, so izšli v Monakovem. Ti spomini osvetlijo z novo lučjo Tolstojevo osebnost, za tega ali onega še vedno zagonetno. Gorki: »Nekaj je v njem, da imam vedno željo, da bi zaklical: Glejte, no, kak čudovit človek živi na ti zemlji!«
Uganke.
1. Narodni steber.
a a	a	a	a	a	a	Marsikdo ne mara, pa mora.
a a	a	a	a	a	b	Preljubo —, oj kje si doma?
c c	c	c	č	d	d	Slovenski škof — vzgojitelj,
ddeeeee V njem se gibamo in smo. e	e	e	e	e	e e	Tebi je namenjena ta uganka.
e e	g	j	j	j	j	Najmodrejši kralj.
‘ _ *	i	i	i	i	i	Goriški trg.
' j	j	j	j	k	k	Zajčkom ljuba jed.
k k	'k	k	k	k	k	Pomladna cvetlica,
k	k	1	l	l	ii	Slovenski pesnik in pisatelj.
•	1	1	m	m	m m	Čegava je,.Naprej zastava Slave' ?
n	n	n	n	n	no	Trg na Primorskem.
0 o	o	o	o	o	o	Naš list.
0 o	p	p	r	r	r	Slovenski pozabljeni pesnik.
r r	r	r	r	s	s	Kaj veseli otroke v snegu?
8 s	s	s	s	s	s	Božično veselje.
s s	š	t	t	t	t	Ubogi slovenski pesnik.
* t	t	t	t	t	v	Ime mučenca.
v v	v	v	v	v	z	Jesenska radost.
Iz gornjih črk sestavi besede tako, da dobiš po sredi začetek lepe narodne pesmi.
2.	Uganka za sto lir.
Sto lir dobi, kdor pravilno reši to-le uganko:
1. Središče Trsta.
2. Prednji ali zadnji del telet.
3. Glava orla.
4. Začetek ljubezni.
5. Rep golazni.
6. Konec prevar.
Poišči v vsaki vrstici primerno črko, zloži jili v dve besedi, nato dobiš, kar ti je obljubljeno.
3. Stari slovenski napis.
Jasni fE  Janka Nebo . \
Ta stari slovenski napis so odkrili v neki beneški vasi. Prepiši ga pravilno in izpopolni one črke, ki so na njem nečitljive. (Stari s = z, f = s.)
Razpis nagrade.
Kdor pravilno reši vse tri uganke in pošlje rešitev do 5. marca na naše uredništvo ter bo izžreban, dobi v dar ilustro-vano knjigo: Fran Levstik, Izbrani spisi za mladino. Ime bo objavljeno v
5.	številki. Naš naslov je:	Uredništvo
»Mladike", ulica Carducci 2, Gorica.
Rešitev ugank v prvi številki.
1. Stolp: Goska, Volče, sloga, lovec, sveča, Jenko, pleve, mucek, pesem, sreča, lemež. — Po sredi se bere: Slovenec s e in.
2	Kvadratna skakalnica:
V	slogi je rešitev primorskih Slovencev.
3.	Skrivnosten napis. Širi in beri Mladiko!
Prejeli smo veliko število rešitev; pravilno rešenih je bilo 90. Žreb, kdo naj dobi knjigo: Obiski, je določil g. Frana Starmana, učitelja v Orehku, p. Prestranek. Drugi naj poizkusijo srečo prihodnjič!
Kratkočasni ce.
OD VČERAJ.
Po Berolinu kroži značilen dovtip: Amerikanec je prišel v Kehiior.ijn, da bi ogledal mesto. Ko je zagledal most čez Ren, je vprašal svojega vodnika, koliko časa so ga zidali. Pet do šest let«, mu je ta odgovoril. Amerikanec se je nasmehnil-»Kaj takega napravimo mi v ravno toliko mesecih.« Nato je pokazal Amerik.tnee na velikansko stolnico in vprašal, kaj da je to. Vodnik mu je odgovoril: »Ne vem, včeraj te ropotije še ni bilo tu«.
TATOVI.
Žena (možu, ki spi:) Vstani! Zdi se mi, da so tatovi v hiši.
Mož (potegne odejo čez glavo) • Reci jim. da me ni doma.
SREČEN ZAKON.
»No, 'Fine, ti si zdaj poročen. Ali vži-ješ mnogo veselja v svojem mladem zakonu?«
»Seveda. Tu pa tain mi vrže moja ljuba ženka žlico v glavo in me ne zadene, tedaj sem jaz vesel. Drugič ii vržem jaz žlico v glavo, a je tudi ne zadenem, tedaj je ona vesela. Tako ni najinega veselja ne konca ne kraja«.
SMRT JUNAKA.
Pisatelj, ki je pisal dramo in prišel d, petega dejanja, je dejal svojemu prijatelju;
»Štiri dejanja sem srečno spisal; pii petem ne vem, kako naj umorim glavnega junaka«.
»Čisto jednostavno,« mu ie od^rn-l ta. »beri mu prva štiri dejanja in umrl bo iz dolgočasja«.
ČASU PRIMEREN DOGODEK.
Ravnatelj jetnišnice, mož - debeluh, na stolu naslonil lepo se nazaj, tu vrata odpro se, ej tri tisoč muli, kaj zdaj pa pomeni ta vrišč, direndaj?
Satira.
Povzdigne besedo najprvi zmed treh, odkašlja globoko se, pravi tako:
»Povedal vljudno bom v imenu nas vseh: jetniki vsi stavkati danes začnč«.
Ravnatelj napravi velike oči.
»Kaj res že ves svet je dandanes znorel? Kaj hočete vendar, da vam se zgodi?« Mož pravi: »Počasi bom vse razodel.
Zahteve jetnikov res niso velike. Najprvo: le osem ur ječe na dan, po trikrat nam sveže meso priskrbite, da društvo je naše, odbor naš priznan«.
Skrivalnica.
KJE JE PASTIRČEK?
Pastirček zgubil kravce tri, domov vrniti se boji; na glavi kapo, v roki bič, a kje tičf presneti ptič?
Ravnatelj to čul je, izbuljil oč'. v začudenju silnem ga kap je zadela: kaj danes se lahko na svetu zgodi, — a vendar ne vemo, če stavka je vspela.
'j
Paberki.
CVETICE.
Nekako osladno se sliši, če kdo govori o cveticah, a je res, da so ljudje, ki ljubijo in negujejo cvetice, ponavadi nežnega čustvovanja. Poleg tega so cvetice najlepši okras naših vrtov in naših hiš. Kako lepo je, če vidi človek meščansko hišo, katere okna so od spodaj obrobljena s sveti-cami od pritličja do strehe! Lepo je iti skozi čedno kmečko vas, v kateri vise raz oken košati naglji in barvajo stene.
Če tudi nam ta okras ne prinaša direktnih koristi, vendar ga ne moremo imenovati brezkoristnega, ker prijetno vpliva na naše oko in na našo srce. Po drugi strani nas ta okras spravi na dober glas med tujci. Zato ni brez pomena, če prebivalci naših mest in naših trgov in vasi krasijo svoja okna in balkone s cvetlicami, ki jih zdaleč ne stanejo toliko truda, kolikor jim donašajo koristi na imenu in na drugim. Posebno naj slovenska dekleta ne opuščajo navade, da gojijo svoje cvetice, ki jih je že slovenska narodna pesem tako lepo vekovečila.
Tu vstopijo trije jetniki molče, so v trdih oblekah, z obrito glavo, ravnatelj debelo pogleda in de: »Kaj hočete imeti? Povejte lepo!«
Veletržca z vinom
BRflTfl flBUJfl GORICA
Via S. Antonio 4 in na Kornu št. 8 (prej Kaučič)
prodajata na debelo
navadna : vipavska, istrska, briška, dalmatinska, furlanska in italijanska vina ; fina vina in šampanjce v butiljkah, maršalo ; raznovrstne llk^rj^« kakor : Fernet Branca, Cognac ; razna žganja (tudi na drobno), Vermouth in špirit.
M. Krainer SM
ffELIHA ZALOGA MANUFAHTURNEBA BLAGA
O Na debelo.
GORICA, VIA RASTELLO 34—37.
Volneno in bombažasto sukno ZZZ za moške in ženske.
Velika izbera perila, šifona, raznovrstnega platna za rjuhe, brisač vsake vrste, serviet, belih in barvanih namiznih prtov vsake velikosti, žepnih robcev, volnenega, bombažastega in sukanega blaga za^blazine, volnene in bombažaste odeje, bele in barvane posteljne prevlake, z volno napolnjene in s klotom raznih barv, volnenim porhatom, zefirjem. eta-minom in batistom prevlečene odeje.
Velika izbera
potrebščin za krojače - - in šivilje - -
Obleke za moške, dame in otroke. Bele in barvane moške 3rajce in spodnje hlače.
Sprejemajo se tudi umerjena naročila oblek in perila za moške, dame i	in otroke. ==
'mm:
J	PODRUŽNICA
j Ljubljanske Kreditne Banke v Gorici,
Corso Verdi „Trgovski Dom"
Obrestuj« viole na knjižice po 4 °|o. fia daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru.
Nakup in prodaja vsakovrstnega tujega denarja. Nakazili v Jugoslavijo in inozemstvo po dnevnem kurzu. Izvršuje vse v bančno stroko spadajoče posle najkulantnejše.
Uradne ure za občinstvo 8 */i —12 in od 3—5. Ob sobotah popoldne ob nedeljah in praznikih se ne uraduje.
tl
^Čevljarska zadruga1" Mirnu Gorici
~ izdeluje	~
lične in trpežne čevlje za vsak slan.
Pralaja m irotan it vito naravaust iz touarne v MIE 8 D, ter v lastnik proJajalnai
V (SORICI,
CORSO VERDI 32.
V TRSTU
VIA RETTORI I.
Edino domače podjetje te stroke.
Stalne tovarniške CENE
Varstvena znamk«.