204 Pravni ustroj Britanskega imperija.
Pravni ustroj Britanskega imperija.'
Univ. prof. dr. Leonid Pitanric.
Ustroj te države se ne da tolmačiti po nobeni pripoznani splošni obliki sestavljenih držav. Angleži samd izrecno in od-
' Ta razprava je vzeta iz poglavja o sestavljenih državah v knjigi »Država«, ki jo avtor pripravlja in ki bo 1. 1927 izšla v založbi Družbe
_Pravni ustroj Britanskega imperija. 205
ločno odklanjajo za svoj »British Empire« (ta naslov je bil internacijonalno pripoznan v mirovnih pogodbah iz 1. 1919 in v paktu o Društvu narodov) ne samo katerokoli v državoslovju pripoznano obliko sestavljene države, temveč sploh vsako definitivno obHko. Ta država, ki je po teritorijalnem obsegu največja izmed vseh dosedanjih držav in v kateri živi V4 vsega človeštva, je sestavljena iz mnogobrojnih delov, ki imajo zelo različne načine vlade in uprave. Razpredelba teh enot ni lahka, ker so na raznih stopnjah lastnega vladanja (samouprave, avtonomije, self-government) in medsebojne odvisnosti; nekatere teh enot so same oblikovane kot sestavljene države. V glavnem pa lahko razločujemo v Britanskem imperiju (ne glede na protektorate in mandate) poleg materne države Velike Britanije, sestoječe sedaj iz Anglije in Škotske, d o m i -nijone in kolonije. Dominijoni so bivše kolonije, ki im.ajo svojo lastno zakonodajo in tej zakonodaji odgovorno vlado (self-government = lastna vlada). Vse druge dele pa, ki so neposredno odvisni od angleškega parlamenta in od angleške vlade v Londonu, imenujemo na splošno »kolonije«.
Do srede 19. stoletja je bila Velika Britanija s svojimi kolonijami edinstvena država, vladana po parlamentu, izvoljenem na Angleškem, in po njemu odgovornem ministrstvu v Londonu. Pokazalo pa se je, da je centralizem v tej veliki, teritorijalno razkropljeni državi nemogoč. Temu je bii najboljši dokaz upor angleških kolonij v Severni Ameriki, katere so se radi davkov, ki so se njim naložili brez njihove privolitve, uprle proti svoji materni državi in ustanovile v drugi polovici 18. stoletja neodvisno severnoameriško zvezno republiko. Drugi dokaz je bil upor v Kanadi 1. 1837A38. Tu pa so nazadnje Angleži popustili in 1. 1840 ustanovili lokalno odgovorno vlado. Z ustavo iz 1. 1867, sklenjeno v obliki zakona po angleškem parlamentu, je bila Kanada ustrojena kot zvezna država, sestoječa iz »federiranih provincij« (sedaj 9); takrat je dobila Kanada neutralni naslov »dominion« namesto
sv. Moliorja. Glede podrobnosti o Britanskem imperiju služi lahko knjiga »IThe Constitution, Administration and Lavvs of the Empire« Berriedale K e i t h London, 1934, in pa za najnovejše, zlasti statistične podatke »The Statesman's Year-Book« London 1926.
206 Pravni ustroj Britanskega imperija.
prvotno nameravanega naslova »kraljestvo«, ki se je opustil iz obzirnosti napram severnoameriški republiki. V Avstraliji! so dobile posamezne kolonije izaporedoma odgovoifne vlade, počenši z letom 1842. Leta 1900 pa je bila z angleškim zakonom ustanovljena avstralska zvezna država (Common-wealth of Australia), ki sestoji iz b federiranih držav.
Posamezni deli Južne Afrike so tudi (deloma po Burski vojni) dosegli vsak zase odgovorno vlado; z angleškim zakonom iz I. 1909 so bili ti deli združeni v južnoafriško zvezo, ki se lahko smatra za edinstveno državo, sestoječo iz 4 avtonomnih provincij. Kolonija »N e w Z e a 1 a n d« (z naslovom »dominion« od 1. 1907) je izza 1. 1852, ozir. 1855, kolonija »New Foundland« izza 1. 1832, ozir. 1854 vladana, po angleškem tipu odgovorne vlade.
Končno je bila 1. 1921 na južnem; Irskem ustanovljena »svobodna Irska država« (Irish Free State). V irski ustavi, ki temelji na pogodbi, sklenjeni med Veliko Britanijo in uporno Irsko, je določeno, da naj uživa ta država iste svoboščine, kakor kak dominijon, posebno pa, če ni kaj drugega določeno kakor Kanada. K irski svobodni državi ne spada severna Irska (Ulster), ki je ostala v precej tesni zvezi z Veliko Britanijo.
Dominijoni, ki imajo po angleškem vzgledu svoj parlament in svojo vlado, t. j. ministrstvo, odgovorno izvoljenemu parlamentu in po tem parlamentu volilcem (kabinetni sistem), so torej: Kanada, Avstralija (po notranji obliki sta to zvezni državi). Južna Afrika (močno decentralizirana edinstvena država), New Zealand, New Foundland in I r s ka (edinstvene države).
Britanski imperij pa obsega še nebroj kolonij in tudi take tvorbe, ki so na pol kolonije, na pol dominijoni; sem spada predvsem Britanska Indija, ki se razvija iz kolonij v dominijon z obsežno avtonomijo posameznih provincij.
Formalna odvisnost dominijonov od Velike Britanije se Saže v tem, da so ustave dominijonov britanski zakoni, sklenjeni po parlamentu v Londonu, v katerem dominijoni niso zastopani; ustava New Foundlanda je bila celo izdana samo s kraljevo ulredbo. Zato je za /važnejše spremembe v teh
Pravni ustroj Britansl<ega imperija. 207
ustavah potrebna zakonodaja britanskega parlamenta ali vsaj privolitev britanske vlade. Ustava Kanade, ki je najbolj neodvisni dominijon, je bila v letih 1907, 1915 in 1916 spremenjena z britanskimi zakoni; toda Kanada sama je prosila za izdaje teh zakonov. Sprememba federalne avstralske ustave bi, ravno kar se tiče njenega federalnega značaja, potrebovala privolitve angleške vlade. Tudi sprememba južnoafriške ustave bi se morala, vsaj glede nekaterih točk, n. pr. avtonomije provincij »rezervirati«, t. j. pridržati privolitvi angleške vlade. Brez te privolitve se seveda tudi stališče angleškega guvernerja v dominijonih ne bi moglo spremeniti.
Guverner je zastopnik kralja in ima napram dominijon-skemu parlamentu približno iste pravice kakor angleški kralj napram britanskemu parlamentu. »Veto« bi sicer nasprotoval, v dominijonih kakor v Angliji, kabinetnemu ali parlamentarnemu sistemu; toda guverner ima pravico rezervirati domini-jonski zakon presoji angleške vlade (kralja), ki lahko odreče svojo privolitev, dasi se to zgodi le redko. Stališče guvernerja je postalo manj važno, odkar se je v svetovni vojni razvil in potem tudi ohranil običaj, da občujejo ministrski predsedniki dominijonov neposredno z britanskim ministrskim' predsednikom, in ne več s posredovanjem guvernerja in britanskega ministra za kolonije, poleg katerega je bilo 1. 1925 ustanovljeno celo posebno ministrstvo za zadeve dominijonov.
Načeloma so vsi dominijonski zakoni neveljavni, ki nasprotujejo britanskim zakonom. Toda dominijoni so dosegli že tako veliko neodvisnost, da se izdajajo britanski zakoni z veljavo za dominijone le tedaj, kadar dominijoni v to izrecno privolijo ali za take zakone celo prosijo, kar je včasih potrebno za ustavne spremembe. Dominijonski zakon, s katerim se samolastno prekine zveza z Veliko Britanijo, bi pa bil pravno neveljaven, ker je ustava dominijona britanski zakon, ki se v bistvenih točkah utegne spremeniti le z britanskim zakonom.
, Imperijalna, t. j. britanska kontrola se je poleg ustavnih sprememb ohranila v glavnem le glede zunanjih zadev in vojaške obrambe. Pravna kontrola se vrši v judicijalnem odboru tajnega sveta v Londonu (takozv. »Privy Council«, ki je sestavljen iz vseh, tudi bivših ministrov, raznih drugih politikov,
208_     Pravni ustroj Britanskega imperija.
visokih uradnikov in še drugih odhčnih osebnosti). Navedeni odbor je dobil 1. 1844 kompetenco, soditi kot najvišje sodišče o sodbah kolonijalnih sodišč, ako ne bi poznejša imperijalna zakonodaja določila drugače. To pa se je zgodilo z nekaterimi prej navedenimi ustavami, ki so zelo omejevale apelacijo na tajni svet, tako da sodi sedaj tajni svet o civilnih in kazenskih zadevah le redko in le tedaj, kadar gre v sporni stvari za zelo važna načelna, zlasti za ustavna vprašanja. V Kanadi in Avstraliji je glede nekaterih zadev dana možnost, izbrati si kot končno instanco ali najvišje domače sodišče ali britanski tajni svet. Važnost judikature tajnega sveta je predvsem ta, da lahko v spornih ustavnih vprašanjih varuje prednost imperi-jalnih zakonov nad zakoni dominijonov.
Glede vojske in mornarice se da v splošnem ugotoviti načelo, da so dominijoni avtonomni kar se tiče vzdrževanja miru v notranjosti in lastne lokalne obrambe ter načina vojne službe, da pa je vojaštvo in brodovje, ki ga dominijoni v časih skupne vojne po svoji volji prispevajo, pod skupnim britanskim najvišjim poveljstvom.
Pravna enotnost Britanskega imperija obstoji predvsem v razmerju napram drugim državam, torej v meddržavnih od-nošajih. Diplomatsko zastopstvo je enotno in celo tam, kjer je izvestnim delom imperija dovoljeno posebno zastopstvo (Kanadi in Irski v severnoameriških Zedinjenih državah) je dominijonski zastopnik imenovan po britanskem kralju; za imenovanje je odgovorna britanska vlada, ki pa postopa po nasvetu dominijonske vlade. V tem slučaju se vidi jasno, da ima kralj v pravmo zelo rahli tvorbi Britanskega imperija kljub vsem omejitvam po parlamentarnem sistemu vendar velik pomen kot simbol skupnosti in enotnosti imperija. Kralj ratificira končno tudi vse pogodbe, ki veljajo za katerikoli del britanskega imperija. Pogodbena stranka ni torej nikoli dominijon. dasi je pri pogajanjih sodeloval njegov zastopnik, temveč Britanski imperij, predstavljan po kralju ali njegovem zastopniku.
Ne glede na to formalno pravo pa so si dominijoni pridobili tudi v zunanjih zadevah, zlasti kar se tiče pogodb, veliko samostojnost. Že proti koncu 19. stoletja se je uveljavilo načelo,
Pravni ustroj Britanskega imperija. 209
da veljajo splošne trgovske pogodbe le za tiste dele Britanskega imperija, ki jih po svojih vladah izr^no pripoznajo. Velikem^u pomenu in samostojnosti zlasti večjih dominijonov ustreza sedaj pravilo, da se jim morejo nalagati pogodbene obveznosti le, ako temu privolijo. Tako je n. pr. v čl. 9. pogodbe, sklenjene 16. X. 1925 v mestu Locarno med Nemčijo, Belgijo, Francijo, Veliko Britanijo in Italijo določen,o, da bodo veljale obveze te pogodbe za britanske dominijone in za Indijo le tedaj, ako jih bodo njih vlade sprejele.
Rastoči vpliv dominijonov, ne samo v zadevah njihovega razmerja napram ostalim delom britanskega imperija in drugim državam, temveč tudi v političnih zadevah celokupnega britanskega imperija, se je pokazal v dobi svetovne vojne, ko so bili zastopniki 5 dominijonov in tudi Indije povabljeni udeležiti se razprav takozv. »vojnega kabineta«. Naravna posledica je bila, da so se dominijonski zastopniki udeležili tudi mirovnih pogajanj in da so podpisali mirovne pogodbe; opolnomočeni pa so bili od britanskega kralja.
Dominijoni in Indija so tudi člani Društva narodov in so zastopani s pravico samostojnega glasovanja v njegovih raznih organizacijah, ne glede na to, da je poleg njih zastopan še celokupni Britanski imperij, ki ima vrhu tega trajno mesto v svetu tega Društva.
V vseh meddržavnih zadevah (izvzemši Društvo narodov) je torej Britanski imperij pravna enota, ki je predstavljena po kralju, za katerega odgovarja brit. vlada. Za zadeve Društva narodov pa je poleg te enote tudi še vsak dominijon (izvzemši New Foundland) in Indija ter izza 1. 1923 tudi svobodna Irska država zase posebna meddržavna enota; zastopnik vsake take enote je imenovan samo od svoje, t. j. dominijonske vlade. Nevarnosti, ki utegnejo radi tega nedvomnega protislovja pretiti enotnosti in obstoju britanskega imperija, so omiljene vsled dejstva, da vlada v Društvu narodov za sklepanje načelo soglasnosti, torej da se ne more storiti noben sklep, ako ne soglaša zastopnik Britanskega imperija.
Odločilno vodstvo zunanje politike po britanskem ministrstvu pa je naravno podano zato, ker je vsled velike oddaljenosti dominijonov trajno sodelovanje njihovih vlad v skupni
210 Pravnik v ftnančni upravi.
zunanji politiki nemogoče in ker ne bi mogli njihovi ..trajni zastopniki v Londonu z lastno odgovornostjo soodločevati; to se ne bi strinjalo s parlamentarnim sistemom, ki zahteva tesno in trajno sodelovanje odgovornih ministirov z njihovim parlamentom. Tem nedostatkom more le deloma odpomagati neka posebna institucija nenapisane ustave Britanskega imperija, to so konference, na katerih se snidejo od časa do časa zastopniki (ministrski predsedniki) Velike Britanije in vseh domi-nijonov v svrho razpravljanja o skupnih zadevah. Te konference, započete 1. 1887, so se najprej imenovale »kolonijalne«, od 1. 1907 pa »imperijalne«, ko so nekatere kolonije postale dominijoni. Na konferenci 1. 1911 je bila prvikrat zastopana Indija, 1. 1923 tudi svobodna irska država. Konferenca iz 1. 1917 je pripoznala, da morajo bodoče konference temeljiti na načelu samovlade, popolne avtonomije v domačih zadevah ter ravno-pravne udeležbe dominijonov in Indije v vodstvu zunanje politike, in je v svrho ureditve ustavnih razmer v okviru imperija priporočala sklicanje posebne ustavne konference po vojni. Toda konferenca iz 1. 1921 je, pripoznavajoč, da ne sega področje konference preko zadev, skupnih vsem članom, storila zelo značilni sklep, da z ozirom na ustavni razvoj izza 1. 1917 od ustavne konference ni pričakovati koristi. V tem sklepu se kaže odpornost Angležev proti ideji, zagrajati in obteževati razvoj ustavnih razmer z napisanimi pravili. Slično se da obrazložiti tudi dejstvo, da niso sklepi imperijalnih konferenc, ki imajo brezdvomno velik moralen pomen in ki so zlasti pomagali olajšati trgovski promet med deH britanskega imperija, pravno obvezni za te dele, ki morejo pozneje umakniti svojo, na konferenci dano privolitev.