486
VIKTOR STESKA
SLIKAR JULIJ QUAGLIO.
o solnčnem zahodu zablišči se ve-    pa  radi  pozabljamo  ali se  celo njih moči
Černica na nebeškem svodu. Kdo     niti 'ne zavedamo, prav  zato   ne, ker so v
je ne pozna? Ko pa izgine večerna     velikem  številu   blestečih  zvezd,   in   si jih
zarja, ko leže temni mrak na tiho     naše  slabe  zmožnosti  ne morejo vseh za-
zemljo, se prikaže neštevilno zvezdic. Kdo     pomniti,  še  manj   pa  jih  po  zaslugi pre-
bi mogel vedeti vsa njihova imena? —          soditi.
NOTRANJŠČINA LJUBLJANSKE STOLNICE.
Prav takd se godi na znanstvenem in umetniškem nebu. Tiste može, ki so prvi pričeli kako večje delo, ki so pokazali drugim pot do večje popolnosti, vsi slavimo in se jih spominjamo s hvaležnim srcem; na druge, ki so pozneje delovali, ki so samo na sebi morda izvajali popolnejša dela,
FOTOGR. J. KOTAR, LJUBLJANA
Z Julijem Quaglio je taka! Ko bi bil živel dvesto let prej, ko bi deloval v Rimu ali v Florenci, bi ga vsi kovali v zvezde; a ker se je trudil ob času, ko se je bilo slikarstvo že izredno razvilo, ko so si slikarji v Italiji že težko služili kruha — ker je  krasil  cerkve   po  manj   znanih  mestih,