Gradišnikova domačija je na pohorski strani. Tu gospcdari mladi Tine. Odkar je pred nekaterimi tedni našel v skrinji pod streho staro pisanje, ne najde in ne najde miru. Kar kri mu je razburkalo, da se mu plazi ko strup po žilah in mu pač ne da in ne da miru. Pa najsi si tudi stokrat pravi: »eno ali dve kolesci imaš preveč v glavi«, najsi se sam zmerja in za noa vlači, češ: »seveda, milijonar boš postal!«, vse ne pomaga nič. Kriva je gotovo Rozika, Mrdavsova, krčmarjeva na vasi; ta ga podpihuje in mu trobi na ušesa, da so mu vsa polna od tega zakopanega zaklada. škoda, da ji je kaj pravil! Pa no! Morda pa je le kaj resnice na tem. Saj ve vsak otrok, da je bil tam gori, kjer je zdaj kapelica, v starih časih utrjen grad, odkoder so se zaganjali vitezi s svojimi hlapci v dolino na cesto, da so prežali na popotne trgovce in jim plenili, kar so vozili s seboj. Ped mu je tudi tolikokrat pripovedoval o zakladu, ki ga je vitez Urh, zadnji svojega rodu, zakopal v hodniku pod zemljo, ki je v tistih časih vezal errad z Gradišnikovo domačijo. Tudi danes je čepel Tine pod streho pri stari skrinji in pobožno gladil papir z obledelim pisanjem, ki ga je napol razbral in le malo ali nič razumel. Bog ve, kdo ga je napisal! Da je bilo Gradiško v davnih časih graščinsko in da je moral Gradišnik to in ono dajati grajskim, to je že stalo na papirju. In še to, da je vitez Urh vse naplenjeno zlato zakopal v hodniku pod zemljo, da bi živa duša ne mogla do krivičnega denarja, ki se ga je držalo toliko krvi. »Toliko je tega zlata, da bi berača storilo za največjega bogatina pod božjim soncem,« je bilo napisano. »Ali je prekleto zlato. Zato se je vitez Urh pokoril in je s svojimi golimi rokami postavil iz kamenja, ki ga je nabral iz porušene graščine, kapelico, naj bi vsakdo, ki pride v njo, pomolil očenaš in zdravamarijo za mir in pokoj njegove uboge duše.« Tine je strmel pred se. Da, taka je pravljica o kapelici na gori. Zakaj bi ne bilo res tudi to, kar je zapisano o zakladu? Zopet ga je prevzelo. Seveda je res! Le tega ne ve nihče, kje je oni podzemski hodnik. Tu na Gradiškem je moral biti en kraj, saj sem dol je bil izpeljan, da so grajski mogli bežati, če so bili v stiski. Morda na se je že udrl? Bog ve. Tedajci se je zdrznil. Zagnal je pisanje v skrinjo, jo zaprl in zaklenil, ključ pa vtaknil v žep. Pri tem se je spomnil, kolikokrat ga je podil rajni oče s podstrešja, ko je že kot deček najrajši čepel kje na Bamem in se vdajal sanjam ali pa požiral kako branje, če ga je kje našel! Če je le mogel, je ušel sem gor in premetal vso skrinjo. Ko nič ni pomagalo, je napravil oče veliko ključavnico na skrinji, ključ do nje pa je zaklepal v svoji kamri. Zdaj je minulo že leto dni, kar mu je oče umrl, ln Tine je Gradišnik. »Zdaj je, kar je!« je menil napol zagrenjeno, napol trmasto, ko je coklal po stopnicah dol. »Kakršen sem, tak pač sem. Na zunaj skaza, na znotraj ekaza!« Saj s tem se je začelo: kar mu je lice tako skajalo, ni imel več veselih dni. Ko mu je bilo šest let, je padel na koso; uhelj mu je pobralo in razklalo lice, da bi bil skoraj izkrvavel. Rano mu je edravnik zašil, uhelj je ostal krmižljav, ali brazgotina na desni mu še zdaj kazi obraz, čeprav je minulo od tistih mal dvajset let. V šoli bo ga klicali: uheljček muheljček. Ce je kam prišel, so ga milovali: >Moj Bog, ubogi pobič!« Marsikdo si je še norce storil, ne da bi pri tem kaj pomislil. Ali Tine je vse to huje občutil, kakor so Ijudje mislili, in je rastel in zrastel in postal boječ ln nekoliko čudaški. Danes je imel zopet svoj kisli dan. Koj včasih ga je tako prijelo, da je bil ves potrt. Kar čudno se mu je zdelo, da more sonce tako veselo sijati, kakor sije, da se trate smejijo in okenca poredno mežikajo. Razjezil se je. Zmeraj je tako! Tubta in tuhta in tuhta kje v kakem zadohlem kotu, da se mora potlej kar čuditi, ko pride spet na sonce in vidi, kako svetel in lep je božji dan. Potem mu že za nič več ni in še sebi samemu je na poti... seveda, kaj čuda, če tedaj človek kako stori, da ga je pozneje sram... pač pri Mrdavsu čepi in kvarta z delavci, ki novo cesto gradijo, in jim za pijačo daje in z njimi popiva in kroli, toliko da je kaj krika in vika — človek v takem vsaj svojih misli ne čuje ... Vesel je — pa še kako! —, če mu Rozika lepo besedo vošči, čeprav je ta tudi taka — ah, kaj! Piši me v uho vse vkup! Pobral je kladivo in stopil v klet. Po stenah je tolcljal ... nič ... nikjer nič ... povsod isti zamolkli odmev; potem še po tleh. Zgoraj v kuhinji sta se dekli spogledovali; čuli sta gospodarja, ko je šel v klet. »Kaj pa je zdaj to?« je sklenila Barba roke. »Pri belem dnevu in še na praznik ti po kleti tolclja. Saj pravim, da ga vedno bolj meša ... na, na, poslušaj!« je majala stara z glavo. Tine je vtem nehal. Tu ali tam se mu je zdelo, da bobni votlo: ali ko je znova potrkal. ni bilo nič. Ali se je hodnik zasul ali pa nikoli ni vodil sem v klet. Bo treba pač na drugi strani začeti. Koj nato je stopil iz hiše. Zavil je iz vasice mimo Kanca in Rožanka. Pri Kresniku se je naglo obrnil na drugo stran, kajti v durih je stala Micka, te pa rajši ni videl. . . in njej tudi ni treba videti, da je ves zardel. Še zmeraj ni mogel pozabiti, da mu je bila v lice prijazna, kakor da ga še kar rada vidi, za hrbtom pa se je norčevala, kaj si neki Gradišnikov Tine domišlja, da bi ga ona z njegovim skaženim licem hotela ... Konec je bilo in Tine je od tistega dne pogledal ni več; ali bolelo ga je in odtlej ne mara za nobeno dekle. Z Roziko seveda ... ampak pri Roziki je drugače: to ni Ijubezen, Rozika je pač prijazna, da ji kaj nese in da ji pride čim več gostov v krčmo... Dobro pa človeku kljub temu de, če ti je kdo prijazen, ko si taka reva zaničevana... Dospel je do zadnje vaške hišice. To je bila Ožboltova koča. Ožbolt je imel konja in je živel od vožnje. Večidel je vozil les, vsaj enkrat na mesec pa sta s konjičem odkimala v mesto po opravkih in kupčijah za bližnje in daljne sosede. Danes je bil Ožbolt doma, ker je bil praznik sv. Lovrenca, ki so ga v tem kraju častil... Sedel je na klopici pred koeo in kadil iz pipice. Tine je le malo s kom rad govoril. Ali Ožbolt je bil taka dobra duaa, da se je moral vsakomur prikupiti, in čeprav ni bil dosti starejši od Tineta, je bil mirno možat in resen. »Ti, to bi bil moral videti!« se je Ožbolt spomnil, ko sta se s Tinetom o tem in onem pomenkovala. »Pod Martincem, kjer ti za novo cesto vrtajo, i>o našli včeraj grob, šestnajstih mrličev kosti v njem, lepo po vrsti so ležali drug zraven drugega, pa staro orožje in denarje. Iz mesta so prišli gospodje in so dejali, da je grob še iz Kristusovih časov. Premisli, Tine! Dva tisoč let — pa tik pri cesti in živa duša ni vedela za to.« Tineta je kar streslo. »Dva tisoč let praviš?« je vprašal, da je kaj zinil, sam pri sebi pa je mislil: Urhovo zlato je komaj štiri sto let zakopano! Moram ga najti in moram! Ožbolt mu je pravil še marsikaj; povedal mu je tudi, da pride te dni Anica, njegova sestra, domov. Ali Tine ni čul in ni videl več pra-v, vse misli so se mu zavrtele okoli zakopanega zlata in kar iznenada »je bleknil: »Srečno, Ožbolt!« ter odhitel, da se je Ožbolt začudeno oziral za njim. (Dalje sledi.)